694
Pomudili smo se zato pri teh pesmih, ker nam je mnogo do tega, da se med našim modernim književnim naraščajem poder6 predsodki, s katerimi jih je napolnilo novodobno politično časopisje. Ti predsodki so naperjeni proti vsemu, kar je v znanosti resnica in v umetnosti lepota. Duhovitosti iščejo edino le v tem, da se norčujejo iz verskih snovi ali jih pa na breztakten in nedelikaten način vlečejo v svoje proizvode. Ravno to nam pa kaže še drugo žalostno lastnost novih književnikov: Posirovelost čuvstva in popolno neobčutnost proti etični strani umetniške lepote. Vsled tega pada vrednost njihovih proizvodov vedno nižje, in veliki talenti se pogrezajo slednjič v blato vsakdanje banalnosti. Prvi korak k boljšim uspehom bi bil — emancipacija od trivialnosti. Potem bi bil mogoč odločen korak — navzgor.
Dr. Ev. Lampe.
Vekoslav Spindler.   Zapihal je jug.
V lastni založbi. Tiskala Binko in Zika v Pragi. 1904. Str. 84. — Knjižica jo posvečena „vsem ljubečim in zatiranim". Njena vsebina je tista stara Luthrova o ženski in o vinu; drugih idej pesniku skoro popolnoma manjka, če izvzamemo hrepenenje po domovini iz tujine. Pesnik biva v Pragi, in „zapihal mu je jug", da je zapel te slovenske pesmi.
G. Spindler je edino le lirik, in tudi njegova lirika je bolj lahke vrste. Semtertje zadene lahki, zveneči ton moderne lirike, a večinoma je okoren v izrazu. Ljubezen, katero opeva, je pač jako malo idealna. O njegovem ženskem vzoru čitamo, da ga je našel „sredi blata . .. biser dragocen" (str. 31.) in da sta „v tempelju ljubezni poročena" (str. 75.). Hvalita se nam, da „strgala sva spone vseh predsodkov" (str. 64.). To gotovo ni niti lepo niti pesniško, ako prav umevamo, kar si misli gosp. pesnik z besedo „predsodki". Prav čudili smo se, da svojega sinčka ta „oče brez predsodkov" tako le poučuje:
Čuj, kaj ti pravim, sinček moj:
ne slušaj nikdar mehkih besed,
ni svojega otca ... Življenje je boj. ..
in upornika samo je svet. . .          ^str. 77.)
Pesniške prispodobe so navadne, a nekatere silno čudne. Tako čitamo, da so njegove nade v grobu, in on jih kliče, naj se oglase, da jim bo vedel kam ponesti križ na grob in da jim zmoli »molitvico za usmiljenje" (str. 10.). Tudi njegova „ljubezen je sfrfotala" (str. 29.). G. Spindler nam pripoveduje, da je postal nezadovoljen z Bogom. Pravi, da ko je še molil „našega boga, bilo nemira je polno srce, dvomi so mučili dušo mi mlado, v prah
so zdrobile se nade mi vse". Gosp. Vekoslav Spindler si je znal pomagati: On je Boga odstavil in si je sam naredil svojega malika za domačo rabo:
Pa sem zapustil vašega boga, v svojem sem srcu sezidal oltar, s čilo roko v tabernakelj postavil novega bogstva omamni sem čar.
^Str. 26.)
„B6gstvo" je torej v tabernakeljnu, tabernakelj je pa v srcu. Gospod Spindler pa nam še zatrjuje, da on „pokleka pred svojega Boga". Kako neki to naredi? Ali ne culi g. Spindler, kako malo duhovito je tako lahkomišljeno igranje z bogokletstvom?
Prevečkrat se ponavljajo brez potrebe besede ali celi verzi. Tudi mera dela včasih pesniku težave. Bil bi pač že čas, da izginejo iz naše književnosti taki le verzi:
Ko plameni nad poljano žar vroč.
(Str. 28.)
Lepa je pesem „Pada mrak", lepša še zaradi vsebine, kot zaradi oblike:
Pada mrak nad Muropolje z ogrskih planjav neskončnih, skozi mrak nad Muropoljem pa zvene akordi tožni pesmi ljudskega trpljenja ...
(Str. 44.)
Žal, da takih pesmi ni več v tej zbirki, ki si zaradi omenjenih nedostatkov ne bo pridobila trajnega ugleda.                     Dr. E. L.
Julij Cezar. Žaloigra vpetih dejanjih. Spisal William Shakespeare. Poslovenil Oton Zupančič. Salonska knjižnica VI. zv. Ureja in izdaja Andrej Gabršček. V Gorici 1904. — V svetovnem slovstvu razven sv. pisma, ki stoji na prvem mestu, noben umotvor ni tolike važnosti, kakor so dramatska dela Shakespearova, ki je v tej stroki priznan prvak. Nemci imajo društvo: „Shakespeare-Gesellschaft", v katerem so člani kronane glave, med njimi tudi nemški cesar. To je priznanje, kakršnega doslej ni dosegel nobeden pisatelj na svetu.
Zanimati se morajo za take velikane posebno mali narodi, katerim zaradi pičlih lastnih moči služijo v veliko korist nesmrtna dela Shakespearova. Pisatelj teh vrstic se v vseh svojih svobodnih urah od 1886. 1. sem bavi s Shakespearom in je sam prevel nekaj njegovih glediških iger. Bodi mu torej dovoljeno, izpregovoriti nekoliko besed o naših slovenskih prevodih.
Primerjal je pisatelj teh vrst Zupančičev prevod  s  svojim  prevodom  „Julija  Cezarja"