K slovenskim priimkom na -ar Silvo Torkar Za slovenske priimke j e značilnih nekaj priponskih obrazil, ki močno vodij o A pred vsemi drugimi. Na prvem mestu je obrazilo -ič(14,5%), takoj za njim je že -ar ^ (9%). Če ostanemo pri dvočrkovnih končaj ih (ki niso vselej tudi že priponska obra- " žila), si sledijo: -ik(l%), -ek(6%), -ec(5%), -an (4,2%), -er(4,15%), -ak(3,6%) N itd.1 Starosta slovenskih raziskovalcev priimkov akad. F. Jakopin priimke na -ar ^ označuje predvsem kot priimke, ki označujejo poklic, obenem pa poudarja, da »po ^ številu ne zaostajajo priimki po krajevni pripadnosti«.2 Opazovanje t.i. stanovniš- ^ kih imen (novejši izraz je prebivalska imena) me je napotilo na pretres te skupine ^ slovenskih priimkov in hitro se je pokazalo, da se v naših priimkih na -ar veliko večkrat skrivajo stanovniška imena, kot bi v prvem trenutku pomislili. Še več: ta skupina je nemara celo močnejša kot tista s pomenom poklicne dejavnosti. Obenem se izkaže, da so med slovenskimi stanovniškimi imeni tista z obrazilom -ar bistve- w no bolj zakoreninjena in razširjena, kot bi to radi videli nekateri pravopisci, ki želi- ^ jo po vsej sili predpisati rabo stanovniških imen na -čan skoraj povsod tam, kjer se v živi rabi pojavlja obrazilo -ar? Argument za tovrstno predpisovanje je domnevna Primož Jakopin, Entropija imena i prezimena u Sloveniji, Magistarski rad, Zagreb 1981, 122. Če pa vzamemo zadnje tri črke, vidimo, daje velika večina priimkov na -/^pravzaprav s priponskim obrazilom -nik, več kot polovica tistih na -ekpa ima priponsko obrazilo -šek. F. Jakopin, Struktura slovenskih priimkov v statistični osvetlitvi, SR 25 (1977), kongresna številka, 24. A. Bajec v Besedotvorju slovenskega jezika I, 124, v pregledu obrazil, tvornih v današnjem knjižnem jeziku, pravi o tem obrazilu: čez mero tvorna tuja pripona, izpodriva celo domače sufikse (iz stvn. -ari< lat. -arius. Obrazilo pomeni osebe glede na njih delo, to se pravi, izglagolske tvorbe so nomina agentis (čuvar, izveličar, klepar, klicar, tesar), izi-menske pa povedo, s čim je oseba zaposlena ali v zvezi (govedar, rudar itd.). Bajec ne omenja stanovniških imen s tem obrazilom, čeprav med več kot sto zgledi našteje kar nekaj takih, ki so nastala kot hišna oz. stanovniška imena, npr. bregar, dolinar, gričar, grivar, hribar, lazar, kopiščar, logar, potokar, rovtar. J. Toporišič v Slovenski slovnici 1984 govori o izpeljavi samostalnikov iz glagolov (124-126) in med vršilci dejanja navaja tudi primere na -ar (zidar, klicar), nato pa še iz samostalnikov (136-138, 143). Med slednjimi najde samostalnike na -ar, ki predstavljajo a) človeka ali žival, ki ima s čim opraviti: pečar, grobar, čebelar, gozdar, filmar b) prebivalca naseljenega mesta: mostiščar, barakar c) člana ustanove, pripadnika smeri, ideologije: levičar, čbeličar č) nosilca značilnosti: vretenčar, ožigalkar d) modifikacijske izpeljanke s pomenom stopnjevanosti: možakar, debeluhar, narodnjakar. 209 Silvo Torkar: K slovenskim priimkom na -ar neslovenskost, neknjižnost tega obrazila pri stanovniških imenih (prebivalci Mosta na Soči naj zato ne bi bili Mostarji, pač pa Mostovčani, Kroparji bi po tej logiki morali postati Kropovčani, vendar se jih zaradi prevelike razglašenosti niso upali prekrščevati). V tem prispevku na problematiko priimkov na drsamo opozarjam, saj bi izčrpnejša predstavitev zahtevala obširno in temeljito razpravo. Poglejmo nekaj primerov dokaj razširjenih slovenskih priimkov z obrazilom -ar, nastalih v pomenu stanovniškega imena (marsikdaj za prebivalce zaselkov ali s pomenom hišnih imen): Bizovičar, Brdar, Bregar, Brezovar, Brišar, Češnovar, Čre-šnar, Čmologar, Dolar, Dular, Dolinar, Dolničar, Dragar, Golar, Gomilar, Gradišar, Hribar, Humar, Jančar, Jevnikar, Klančar, Klavžar, Klinar, Koblar, Kočevar, Koz-levčar, Laharnar, Lazar, Lesko var, Logar, Lokar, Lužar, Mlakar, Močilar, Polajnar, Ponikvar, Potokar, Rekar, Robar, Rupar, Rutar, Seliškar, Slapar, Stražišar, Torkar, Ulčar, Zadnikar Med njimi ni malo takih, ki imajo še danes nemške dvojnice na -er. Grabnar- Grabner, Troj ar- Troj er, celo Železnikar- Železinger^m^vi}^^ -nikar za -Inger), po drugi strani pa imamo tudi glasoslovno poknjižene različice k nemškim imenom, kot npr. Petauer- Peto var (' Ptuj čan'), Kuna ver- Kunovar. Povsem mogoče je sicer, da so nekateri od teh priimkov vsaj v določenih žariščih vendarle nastali iz občnih in ne iz krajevnih imen, npr. Dolinar, Hribar, Mlakar, Potokar, Rutar, zato bi bila potrebna za določnejšo presojo podrobnejša historičnoonoma-stična študija. Mnogi od teh priimkov imajo tudi vzporednice s slovanskimi obrazili -šek, -an, -nik, -ec ipd., npr. Brdnlk, Brežan, Dolinšek, Gradišnik, Jelovšek, Klančnik, Laznik, LeskovŠek, Lužnik, Poljanec, Potočnik, Potočnjak, Rupnik, Slapnik Posebnost so tisti priimki - stanovniška imena na -ar, ki imajo pred tem obrazilom morfem -k- , npr. Seliškar. Od kod ta -k-1 Podstava Selišče (ali selišče) je tu poprej dobila pridevniško obrazilo -ski(seliški), saj bi sicer dobili obliko Seliš-čar ali Selišar{prim. Strniščar, Stražišar). Iz podstave Selišče (selišče) sta nastala še priimka Selščekoz. Selšek(-ski+ -jak> -ščak> -šček, gl. Bajec I, 82), iz podstave selo pa priimek Seljak. Priimek Petelinkar ima za podstavo najverjetneje krajevno ime Petelinjek. Podobno je od krajevnega imena Stržišče (v Baski dolini) nastalo stanovniško ime Stržiškar, vendar je v tem primeru izpričana narečna oblika kr. i. Stržiške kakor tudi Strdišče, ki sta nastali zaradi vpliva tirolske nemščine, materinega jezika S trži škarje v od naselitve v 13. stol. in vse tja nekam do 18. stol. (zapisi iz 16. stol. potrjujejo to obliko: Tradischk). Tudi stanovniško ime od kr.i. Porezen (narečno Porzen) je Porzenkar Morfem -k- je tu mogoče razložiti kot prežitek nekdanjega obrazila -nikm krajevnem imenu - Porezenik. Edini zapis, ki potrjuje to nekdanje obrazilo, je iz 1. 1560 (za gorsko ime) - Possenickh. O tem obrazilu piše tudi Irena Stramljič-Breznik v razpravi Specializiranost obrazil za izpeljanke s pomenom vršilca dejanja, nosilca lastnosti ali stanja in opravkarja (JiS 40, št 8 (1994/95), 285-291). Silvo Torkar: K slovenskim priimkom na -ar Priimek L/čakarje očitno stanovniško ime iz kr.i. Učak (Volčak). Priimek Vodiškarje najverjetneje iz podstave Vodiško, kajti iz podstave Vodice imamo priimek Vodičar Ni pa izključeno, da gre za razvoj Vodice > vodiški > Vodiškar. Tudi za vse naslednje priimke se da brez prevelikega truda dokazati izvor v krajevnih imenih ali imenih manjših zaselkov: Arhar< Arch, 'Raka', Bačar< Bača (vas in reka), Belar< Bela, Bravničar< Bravnica (1377 in celo še 1885 Braunica, poknjiženo Borovnica, lokalno Brnica, zaselek Podmelca), Čemažar < Čemaž, Finžgar < Finsinger < Finsing (mesto na Bavarskem), Globokar< Globoko, Govekar< Govejek (o. Idrija), prim. Govekar-jev vrh, zaselek Jeličnega vrha pri Dolah (pri Idriji), Gričar< Grič, Grčar< Grča, Grohar< Grochauer < Grahovo, Hlevišar< Hleviše (o. Logatec), Hrastar< Hrast, Jamar < Jama, Karničar < Karnica, krnica, Kermauner< Cremaun 'Krmin, Cornions', Kropar< Kropa, Malečkar< Malečnikar < Malečnik (kr.i., Maribor Pobrež-je), Megušar, Magušar< Megušnica (v Selški dolini), Nadižar< Nadiža (tudi Nadi-žovec), Osredkar< Osredek, Plesničar< Plesno, Polajnar, Polajner= Poljanec(< Poljanska dolina), Rehberger< Rechberg 'Rebrca' (Koroška), Remškar(Remžgar) < 1. Remšnikar < Remšnik ali 2. < Remsko, Rostohar< Rostoha (apel. 'zajeda med dvema hriboma', cgn. Krško, Bezlaj III, 198), Smolnikar< Smolnik, Stražar< Straža, Ščančar< Ščavnica, Šlebinger< Šlebing < > 'Žlebnik', Štolcar< Stolvizzer (Solbica v Reziji), Tolmajner, Tolmajnar= Tominc, Tominec < Tolmin, Tratar< Trata, Travnikar < Travnik, Trojer, Trojar< Troje ('stegne'), Tršinar