štev. 24.
V Mariboru 15. decembra 1874.
Tečaj III.
ZORA
ČASOPIS
ZABAVI i PODUKU.
Pregled. Pesen: Iz temnih in svetlih ur. — Graščinski zdravnik. — Poroka in krst na ladiji. — Ime i ideja ilirska. — Don Juan d' Austria. — O značaju starih Slovanov. — Narodna pravljica. — Drobnosti. — Naznanilo.
Iz temnih in svetlih ur.
Jos. Cimpeman.
Prošel je rož prijetni čas,
Euméno listje z drevja pada, Nij čuti slavca ni strnada,
Ki pela sta poletni čas.
Vsa žalostna priroda krog Bolnik se zdi mi, ki umira In kalno že oko odpira,
Ker drami ga ljubimcev jok.
In tudi z mano je tako:
Odpadlo v srci mi je cvetje, Umira v njem veselo petje.
Prišla mi va-nje zima bo.
Naj te ne žali tožni stan.
Srce! v bojazni mi ne tólei, Premembo trpi mirno, molči,
Sej kratek je življenja dan!..
Ti mlad si Š3 in zdrav in živ. Zapodi v bég otožne misli, Imej življenje sladko v čisli.
Sladu ne išči od kopriv !
25
418
Ne gleđi v prošlost le nazaj,
V prihodnost misli vpri veselo, In srce bode oživelo.
Kot roža, ko zašije maj.
Ljubezni tvoje plamen vroč Naj v prsih ne gori le za-te. Pogledi Icrog trpeče brate; Kdér moreš, bodi jim v pomoč.
Ti si človeštva jeden del,
Zato se z njim v celoto skleni, In v srca prostor zapuščeni
Prišel bo duh miru vesel !
Graščinski zdravnik.
Izvirna povest. Spisal Andrejčekov Jože.
(Konec.)
Preteklo je kakih šest mesecev. Francozje so ostali v deželi in tudi v gradu je ostal stotnik se svojimi ljudmi.
Malka se je ta čas silno spremenila. Postala je bleda, nekako vpadla, malo je govorila, večkrat pa na tihem jokala.
Edvard je stanoval še v gradu, pa bil je le malokdaj med dnem doma. ' Hodil je ali k bolnikom, večidel pa na lov, akoravno ni nikoli nič vstrelil, in vračal se vselej pozno zvečer na dom.
Nek popoldan zopet sedi v gozdu na piravem smerekovem štoru, glavo podpiraje si v dlan, puško naslonivši k bližnjemu drevesu.
Po poti pride cerkovnik Gregec z velikim okleščenim vrhačem na rami. „Lop!" vrže ga blizo Edvarda na tla, „tu leži plent" pravi ter se približa mladenču.
Kakor iz težkih sanj se ta prebudi in pogleda kvišku. Oči je imel zakrvavele, mokre — jokal se je.
„He he, gospod dohtar, zajci vam bodo ušli, če boste tu sedeli", 'pravi cerkovnik ter se vsede poleg njega, nadevajo si tobaka v pipico. — „Doli-le v dolini sta prej psa gonila, ko sem šel gori."
„Danes ni sreče", izgovarja se Edvard prikrivaje svojo bol. „Kaj pak, je vže taka; včasih človek nič ne ustreli, da si mu žival priteče pred nos.   Jaz sem se nekdaj tudi ukvarjal s to prismodo lovom, potlej sem pa vse pustil. — Ali kaj sem vže hotel reči? — Da res! Jaz
419
sem danes nekaj slišal, pa ne vem, če je res ali ne. Farovska dekla mi je pravila, — a babam je malo verjeti."
„Kaj pa ste slišali?" praša Edvard zvedavo ter se nekoliko vzravna.
„Da je grajska Malka s tistim stotnikom — no vže veste, kaj hočem reči. — Vi ste v Lisi, boste to reč bolj vedeli, zato sem vas hotel samo prašati."
Edvarda prešinejo te besede kakor živa strela. Vsi udje mn zdrge-tajo, kri mu zalije polt na obrazu.
„Jaz barem nič ne vem!" odvrne kratko ter pobesi glavo, da ne bi mož zapazil njegovega vznemirjenja.
„Sej jaz tudi nič ne vem, — pa babnice, te koj izvohajo kaj takega",
— pripoveda dalje cerkovnik ter krepko vleče iz svoje pipice, v kterej ni hotelo nič kaj prav goreti. — „Meni se ta reč tudi ni nič prav zdela. Le-tam, ko sem iz mlina nesel zvečer, hodila sta s stotnikom doli ob potoku.   Dekle, sem si mislil, to bo napačno, — tresnolo bo."
„Jaz se ne brigam za to, kar se godi v gradu", reče Edvard, katerega je hotela jeza vdušiti.
„Vem, vem, ali jaz to le tako pravim. — Ampak stari, ta bo klel, ta zna, huj! On je drugače dober, prav dober človek, ali kader ga prime togota! Joj, to je, ko da bi zlodeja izpustil." Pri teh besedah starec vstane, popravi z mezincem tobak v pipi, zadene svoj vrhač ter poslovivši se pri Edvardu, počasi krevsa dalje svoj pot proti domu. —
Solnce je vže tonilo v zahod, ko pride Edvard v grad.
Zunaj na klopici je sedela Malka z robcem zakrivaje si obraz. Še pogledala ni Edvarda, a tudi ta je ni pozdravil, temveč molče mimo nje šel v svojo sobico.
Graščaka ni bilo doma, odšel je nekam za opravki, tudi stotnika ni bilo v gradu.
Pozno po noči, ko se je vže Edvard spat vlegel, pride Javoršček domu. Trdo je loputal z dvermi in strašno klel. „Kje je Malka?!" kričal je, „kje je oni zlodej ? ! — Ustrelim ga — ali pa oba !" Pa stotnik jo je, kot bi bil vže slutil, o pravem času odtegnil, in Malko je skrila kuharica v svojo sobo. — Ker ni nikogar mogel dobiti, na kterega bi svojo jezo izpustil, jame razbijati vso posodo, ki mu je prišla v roke, potem gre v klet, prinese bokal vina, ter kozarec za kozarcem izliva v se.
— Dolgo je še po noči rojil.   Bog vedi, kje in kaj je vse zvedel?
Stotnika ni bilo več v grad. Dobil si je stanovanje v vasi ter se povsod skrbno izogibal graščaka.
Malkina nesreča se je kmalu raztrosila po vasi; vse je govorilo o tem, graščak pa je klel in razsajal kot besen.
Polnoči je ura odbila.   V gradu je bilo vse mirno.
25*
420
Edvard vzame puško se stene, nabije jo, potem pa ugasne luč ter se tiho odpravi iz gradu. — Na dvorišču še postoji ravno pod Malkinim oknom. Bolestno zre gori, kjer njegova nekdanja ljubimka spi, — ali pa joka. Dve solzi se utrnete mladenču iz oči, potem zamahne z roko, kot v pozdiav ter odide proti vasi.
Mesec je čarobno razlival svojo bledo luč po polji ter mu razsvit-Ijeval pot.
Zunaj za vasjo je stala stara lipa s tremi vrhovi. Zelen mah je vže porastel grčave veje. K tej lipi se vstopi Edvard ter napne petelina na puški.
Kaj čaka ta nočni lovec? Kako se mu bliskajo oči, kako se mu roka trese! Tolovaj ni, kajti sicer bi imel več poguma.
Sedaj se zasliši na cesti zvenčanje sablje. V plašč zavit človek pride od vasi gori pevaje z globokim glasom neko francosko pesem. Vže je bil blizu lipe, kar se posveti, — poči in — prišlec se zvrne bolestno vsklikaivši na tla. —
„Tu imaš plačilo, zapeljivec!" oglasi se Edvard z grozovitim posmehom, zadene si puško na ramo ter odide, a ne v grad, temveč dalje po cesti v gore.
Strel je privabil nekaj kmetskih fantov, ki so bili na vasi. Na cesti najdejo stotnikovo truplo v krvi. Ranjenec je še dihal, torej je bilo upanje, da morda še oživi. Brž ga nesó v vas, zbobnajo vojake ter objavijo, kaj se je zgodila.
„Brž po zdravnika v grad!" zapové eden oiicirjev zraven stoječemu podčastniku.   Ta odide neutegoma.
„Po gospoda, po gospoda najprej!" veli cerkovnik Gregec, kije tudi prišel blizo, „ta so prvi dohtar.   Kajti, če stotnik umrje?"
Vse je bilo zbegano, nihče ni vedel, kako se je to prigodilo. Da se stotnik sam ni usmrtil, spričevalo je to, ker niso našli nikakoršnega strelnega orožja ne pri njem ne blizu. To je moral učiniti ali kaki ropar ali pa celo kakov sovražni oddelek kje na preži. A tudi to ni bilo verjetno; kajti je na meji stala močna straža. —
Po gradu kličejo Edvarda, a zastonj; nihče se jim ne oglasi. Šiloma ulomijo dveri mene, da se mu je morda kaka nesreča pripetila, pa postelja je bila prazna, še postlana, zdravnikovo pohištvo v lepem redu, samo puške je manjkalo na steni. Začudjeni se spogledajo vsi in strašni sum se jih poloti.
Stotnik še tisto nič umre. Ljudje pa so vsi tako sodili, da morilec ni bil nihče drugi, nego — graščinski dohtar. Francoski žendarji so ga skrbno iskali povsod, pa o Edvardu ni bilo ni duha ni sluha več.
421
Tretji dan je bil pogreb, — krasen pogreb, kakoršnega ondotni vašanje še nikdar niso videli. Več kompanij vojakov je stalo v paradi, nekaj spredi truge, nekaj zadi ; potlej so se vrstili častniki, uradniki iz bližnjega urada in najposled kmetsko ljudstvo, kterega je od vseh krajev privrelo. Spredaj je igrala žalostna godba in črno pogrnjeni boben je molklo odmeval. Sprevod je vodil stotnik na črnem konju in dva topova sta stala vže pripravljena za pokopališčem, ki bosta zagrmela poslednjo čast stotniku, kedar vrže duhovnik prvič z lopato prsti na trugo.
Nihče v vasi ni ostal doma, malo in veliko, vse je vrelo ven gledat sprevoda. Malokteri izmed njih je še kedaj slišal, kako topovi pokajo, in ženske so si vže ušesa zatikale, ko so le videle topove stati za pokopališčem in na vsaki strani kanonirje v paradi, vsakega s tlečimi prižigal-nicami čakajočega vsak trenotek znamenja.
Na pokopališču so se v redu postavili vojaci ob obeh straneh jame. Poveljnik zamahne z belim robcem in po dolini zagrmi prvi top — potem zopet drugi in tako naprej v kratkih prenehih.
Javorščeka ni bilo pri pogrebu, šel je še prednji dan po opravkih ali pa morda navlašč v mesto. Tudi Malke ni bilo zraven, doma je sedela — in bridke solze pretakala. —
Viharna noč je bila, ne ena zvezdica ni svetila na nebu, tem huje pa je bobnel grom ter goreče strele razsvitljevale zdaj pa zdaj črno noč.
Po cesti od cerkve doli je pel zvonček, — duhovnik je nesel bolniku zadnjo popotnico.
Cerkovnik Gregec je stopal pred fajmoštrom drže v enej roki zvonček, v drugi pa v ruti zavezani fajmoštrov in svoj klobuk ter svetilnico-
Moralo se je zelo muditi, kajti obadva sta urno stopala, da so ju komaj nektere stare ženice dohajale, ki so skozi vas spremile duhovna in molile za bolnika.
Prideta v samoto, kjer potok po kamenji šumi izlivaje se čez visok jez, — kraj se imenuje „Pusti malen", znan po mnozih strahovih, ki so jih ondi videii babjeverni ljudje.
Po cesti jo primaha menih in stopal je tako naglo, da so mu kar beli prevozi krog ledij mahali. Še ne zmeni se ne za rešuje telo, ki ga nesó mimo, niti ne poklekne, temveč kar molče gre mimo.
Cerkovnik se nehote ustavi ter zre na čudnega meniha, ki tako brezbožno koraka dalje.
„Le urno stopaj!" veli mu fajmošter, „mudi se ti v pogubljenje!"
Cerkovnik si sedaj nič druzega ne misli, nego da je to sam peklen-ščak, ki ju je hotel motiti na poti, da ne bi otela bolnikove duše, posebno ko so mu fajmošter velevali, naj urno stopa; — oni to vedo.
Bolnik je bil res vže blizu smrti in prišla sta ravno o pravem času.
422
Dež je curkoma lil, ko sta prišla s fajmoštrom zopet domu.
Cerkovnik si napravi postelj pri peči na klopi iz starih vreč ter se odene z mrtvaškim prtom, ker druzega ni bilo- On je bil z mrtvimi vže tako rekoč dober znanec, tudi duhov se do zdaj ni bal, da bi ga zatega del strašili.
Komaj je zatisnil oČi, ko nekdo krepko potrka na vrata.
Cerkovnik misli, da je zopet kako obhajilo ter gre odpirat, pa kako se začudi, ko stopi v sobo ravno tisti menih, ki sta ga prej na poti srečala. Gregcu se srce skrči, in samo toliko je manjkalo, da ni očitno storil križa ter pokleknil od strahu.
„Hé, oca Gregec, ali me ne poznate več?" ogovori ga menih ter porine nazaj kukljico (kapuco), ki mu je zakrivala obraz.
„Sveti bog in božji križ! Vi, gospod dohtar?" zavpije cerkovnik ter strmo gleda v meniha.
„Se li Vam čudno zdi, da sem postal menih? Pa to vas naj ne vznemirja", pravi potem ter se vsede na klop. „Grdo vreme je zunaj, rad bi pri vas prenočil."
„Ovbe v farovž pojdite, v farovž, jaz némam postelje", izgovarja se cerkovnik.   „Vas bom vže jutri poklical, kedar boste zgodaj maševali."
„Jaz ne bom maševal", nasmeje se menih, „še némam žegnov; ali maščeval bi se pa rad nad temi francoskimi psi." —
„Ti 80 Vam za petami, gospod dohtar, in najbolje bi bilo, ko bi jo neutegoma zopet tja krenili, odkodar ste prišli. Tu niste ni za eden tre-notek varni- Vse sumi, da ste Vi ustrelili le-tam tistega stotnika, in žendarji vas vže iščejo povsod.   Izgubljeni ste, če vas dobodo."
„Ne bojim se; mnogokrat bi me bili vže kmalu izvohali, pa sem jim vselej pete odnesel. Vem vse skrivne poti, za ktere gotovo noben Francoz ne ve."
„Vse to je vže lahko res, a tukaj je vendar nevarno. Ko bi Vas tu dobili, bi še za-me bila žoltava; dejali bi: ta-le Vas prikriva in Vam potuho daje. Gorile k Planjevcu pojdite na samoto, ako Vam je za kožo mar, gori boste varni."
„Gregec, ali niste več moj prijatelj, kot nekdaj, da me gonite od praga?" pravi menih ter se zopet pripravlja na odhod.
„0 sem še zmeraj, ali kaj čem? Sej sami veste, kako je. Dandanes je nevarno in jaz vam samo dobro želim."
Menih ne reče nobene več, temveč se obrne ter odide skozi vrata in kmalu ga je zmanjkalo v temni noči.
Hvala Bogu, da greš!" zagodrnja Gregec za njim zatvorivši vrata. „Priden človek nisi, ki ljudi moriš, če tudi Francoze, in še ne poklekaš, kedar,srečaš duhovna in sv. obhajilo!"
423
V gorah je lesena koča, majhena, slamo krita, streha se je vže nekoliko zježila, tako da visi na gornjo stran. Nekdaj je tu stanoval ubožen kmetic, ki je v potu svojega obraza služil si vsakdanji kruh obdelovaje pičlo zemljo po skalinah. Sedaj pa je vže mnogo let hiša opuščena in le pastirje zahajajo va-njo, kedar po leti tod živino paso. Prav prijetno je tu gori za malo časa bivati ; vidi se spodaj vas, vidi se tudi gradič Javorščekov in še dalje se vidijo krog hribje in doline.
Tu gori je imel svoje zavetje Edvard Lipnik. Živa duša ni vedela za-nj, pa tudi nihče ga ni motil v tej samoti. Tu je premišljeval bridkosti sveta, tu mislil na prejšnji čas, na svojo nezvesto Malko. Srce mu je krvavelo, kedar se je spomnil preteklosti in naslednjih dogodeb.
Pa še drugi posel je opravljal od tod. Bil je eden najpredrznejših avstrijskih ogleduhov ter je po skrivnih potih prenašal sporočila črez mejo na Štajersko. Zdaj po meniški, zdaj po kmečki oblečen, hodil je daleč po deželi ter opazoval francosko gibanje, njih moči, in vselej se mu je posrečevalo, da je sé svojimi sporočili srečno uhajal čez mejo. —
Bilo je neko nedeljo proti poldnevu, ravno ko je minula deseta maša.
Ljudje so vreli iz cerkve ter se pozgubljevali na razne kraje in svoje dome, samo nekteri so še stajali na cesti ter se pogovarjali o tem in onem.
Naenkrat se prisvetijo skozi vas bajoneti francoskih žendarjev in med njimi stopa oklenjeni menih.
Ljudje ga začudjeni gledajo ter gatajo, kaj ima to pomeniti.
„Meniha vodijo oklenjenega žendarji, za božji čas, kaj je neki ta storil", pravi ta in oni ter zmajuje z glavo.
Še tisto popoldne se je zvedelo po vsej okolici, da so Francozje vjeli nekdanjega graščinskega zdravnika, ki je baje ustrelil francoskega stotnika, ter so našli pri njem boje mnogo sumljivih pisem, ki spričujejo, da je bil v zvezi s cesarskimi, kterim je služil za ogleduha. —
Drugi dan je stal Edvard Lipnik vže pred vojaško sodbo pod samim nebom, obdan z obilno stražo. Pritrdil je obema obdolžkoma : umorstvu in ogleduštvu brez vsega opravičevanja — in vojaški sodnik je sklenil kratko sodbo z besedo: na smrt.
Ravno je zahajalo solnce za bližnje gore ter zlatilo se svojimi žarki vrhunce snežnikov, po travnikih pa so delali topoli in vrbe dolge sence.
Iz vasi proti pokopališču se je vlekla dolga vrsta vojakov z nasajenimi bajoneti in sredi njih stopal je Edvard Lipnik s krepkim korakom in vedrim obrazom, kot človek, ki si nij nobene pregrehe svest. Večkrat se je oziral po krasni dolini, večkrat na zahajajoče solnce, kot bi hotel še zadnjikrat pozdraviti njegove blagodejne žarke. Zraven njega pa je stopal vojaški duhovnik z razpelom v roci ter mu govoril tolažne besede.
424;
Pridejo k pokopališču.
Tu se vstavi množica, Edvard pogumno stopi na morišSe in duhoven mu da poslednji blagoslov. Reko mu, naj si izbere prijatelja, da mu oči zaveže. Edvard se ozre okrog, kot bi iskal človeka, ki mu je bil v življenji pravi prijatelj — pa nikogar ne najde med množico. Bridka osoda!
„Storite naglo!" pravi slednjič ter si razgrne prsa. — „Z bogom, Malka!" — in slednjikrat splavajo njegove oči proti gradiču, ki se je tako prijazno dvigal kvišku v modro nebo.
Poveljnik poveli, vojaki sprožijo in nesrečni Edvard zvrne se mrtev za zid pokopališča. Marsiktera ženica in marsikteri možakar si zakrije obraz in spusti debele solze na mrzlo" zemljo.
Edvardovo truplo so hoteli zunaj pokopališča pokopati, pa ljudje so preprosili, da se je smelo prenesti v blagoslovjeno zemljo, kjer ga je po noči cerkovnik Gregec zakopal ravno zraven francoskega stotnika. V življenji si nasprostnika, v grobu soseda in tovariša! —
Preteklo je nekaj let od one dobe; Francozov vže več ni bilo v deželi.
Stari Javoršček je umrl nagle smrti, njegova hči pa je postala graščinska gospa.
Na pokopališču sta stala dva križa, eden kamenit, drugi lesen, sredi pa vrba žalostinka, obešajoč svoje dolge veje nad groboma, kot bi hotela pod njima počivajoče blagodejno hladiti se svojo senčino. Groba sta bila ozaljsana z drobnim kamenčjem, iz kterega je bilo zloženo na enem grobu upanje, na drugem pa ljubezen, vmes pa so cvetele cvetke u^ietno nasajene.
Zvečer pa, kedar je solnce zahajalo, hodila je vsaki dan iz grada črno oblečena gospa za roko vode zalo deklico. Nje obraz je bil bled, oči vpadli, vendar pa se je še poznaval sled nekdanje krasote.
Po cele ure je bivala sé svojo hčerko na grobeh, kjer je stala šib-koveja vrba žalujka, ter ondi goreče molila in pretakala solze. Bog vedi, za kterega je molila izmed ondi počivajočih dveh nesrečnikov?
Najbrž za oba. — Bila je to grajska Malka, ki se je po onej nesrečnej dogodbi odpovedala vsemu posvetnemu življenju ter samotno živela v svojem gradu skrbe samo za edino svojo hčerko — spomin njenih srečnih in nesrečnih dni. ,
425
Poroka in krst na ladiji.
J. Pajk.
Na dolgih vožnjah iz Evrope v Ameriko in nazaj podobna je la-dija, kedar je z ljudmi natrpana, malej državici, kterej gospodari in vladari kapitan kot m^omejeni oblastnik. On tu, sredi valov burnega Atlantika, nema višega gospodarja nad sabo od onega nad oblaki, in pak mornarski zakonik. Ta njegov zakonik obseza vse slučaje morskega tako kakor kopnega življenja; ta na samotuem brodu je kapitan zastopnik vladarjev, najviši sodnik, najviši opravitelj državljanskih in rodbinskih zadev. Naj v sledečem iz nekega potopisa v Ameriko dva taka slučaja, iz kojih se ta oblast razvideva, pripovem.
Bil je 19. nov., dan nedelje. Prijazno je solnce na dalekem iztoku priplavalo izza valov; nebo je bilo vedro in višnjevo ; solnčna gorkota okrep-čevalna; množica na brodu prazniškega duha navdana. Uže zgodaj je bilo na podu vse po konci in živo ; bili so vsi radostni, da so se mogli od-tegnoti zaduhlemu zraku brodove notrine in ubežati trohnelim „kletem". Tudi prenočevali bi bili uže radi mnogi na podu broda, pod milim nebom, a kapitan in prvi kormar tega nista dovoljevala. Piiredival se je zajutrek, kava ali juha. Mnogo jih je bilo videti z molitvenimi in pevskimi knjigami v rokah, v snažnih opravilih, opranem belji *) veseleč se preblagega gospodovega dne. O tem, kaj bode dan prinesel, nikdo si nij glave ubijal niti kaj načrtaval; srečen s tem, da je „blagdan" doživel, zadovoljeval se je vsak, odpočivši si vsaj za trenotek od temnih skrbij, ktere ga čakajo v burnej bodočnosti.
Okoli desete ure pozvedel je kapitan, da sta ona dva zaročenca, ki sta se kapitanu bila nekaj dnij preje prijavila, voljna, poročati se. Ona je bila namreč nekaj dni preje betežna. Zdravnik in drugi bili so k za-ročenici poslani, naj jo poprašajo in ogledajo. Vsi sporočijo, da je dovolj pri zdravju. Tudi ženina je kapitan šče posebej pozval ter mu v resni odgovor predložil vprašanje, ali ga je šče volja, da se na brodu da poročati. On je to v svojem in v nevestinem imenu potrdil. Ko se ta izpit z resnobno prazničnostjo izvrši, napove kapitan ženinu, naj vse k svečanosti potrebno priredi ter si svedokov naprosi. Da se ta poroka posebno svečano obhaja, posodil je kapitan eno svetilnico, pri ktere luči mogla sta se ženin in nevesta, kakor tudi svatje v notrini ladije okinČati ; kajti brez svetilnice je to bilo težavno. Štirje pari mladih ljudij prevzeli so nalogo svatovske. Ti so se kolikor mogoče lepše opravili, tako da so vsi potniki pričakovali vesele nedeljske svetkovine. Na javno pitanje našli so se tudi štirje muzikaši : eden goslar, eden klarinetar, eden
*)   Perilo. J. P.
Priloga „Zori", stev. 24. 1. 1874. 25**
426
flavtar in eden trobec. Ti so bili naprošeni, naj priredijo svoje inštrumente. Poskusili so tudi vkupaj gosti in pošlo jim je to v kleteh dobro izpod rok. Ker kapitan nij znal nemški, postavil je nekega Nemca, da v njegovem imenu poroko opravi. Ta Nemec je tedaj prevzel svoj posel. Najpreje je velel muzikašem na desnej strani kapitanove sobice postaviti se z inštrumenti. Dvema paroma svatov je velel na desno, dvema na levo stran godcev stopiti. Srednji prostor je opredelil ženinu in nevesti. Tema nasproti vstavi se oni Nemec s kapitanom in vzadi za njimi se postavijo pravi svedoki. Za ženinom, nevesto in svatovi pak vsi drugi, koji so hoteli prisočni biti tej svečanosti in kolikor je bilo prostora. Ko je godba odgodla, začne oni Nemec nekako tako-le besediti:
„Slavni sopotovalci !
Ker gospod kapitan Short nij nemškemu jeziku vešč, pooblastil je mene s častno to nalogo, v njegovem imenu in v njegovej prisočnosti ta-le par poročati. Gospod A. Kern iz Sch. na Badenskem, je izrekel željo, da se želi z znano njemu gospodično Br. Schmittovo poročati dati. Čakati nij treba s tem delom, ker je gospod kapitan svoje privoljenje dal, kakor tudi pravico dokazal, s ktero sme on to storiti. Naj se torej ta poroka vrši.
Za Vaju, zaročenca, ostane dnešnja prigodba važna za vse Vajne žive dni. Ta zveza se popolnoma sklada z božjimi zakoni, v kterih je rečeno: „Nij dobro, da Človek samotari ; jaz mu hočem dati pomočnico". Tako je mislil in dejal tudi gospod Kern.
V imenu gospoda kapitana Shorta vprašam Vas, gospod A. Keni, hočete Vi Br. Schmittovo, ki tu vzraven Vas stoji, za svojo ženo vzeti? Ako je tako, recite glasno: „Da!"
In Vi, B. Schmittova, hočete Vi A. Kerna, ki tu vzraven Vas stoji, za svojega zakonskega moža vzeti? Ako je tako, recite glasno: „Da!"
Ker sta tedaj oba pritrdila, podajta si desnice in jaz povedam tu v imenu gospoda kapitana Shorta, da je ta zakon po mornarskem pravu sklenen. —
Vsemogočni Bog pa, ki vladuje nad nebom in vse gleda. Vaju prejmi v svojo brambo in blagoslovi Vajni zakon. Blagoslov Očeta, Sinu in svetega Duha spremljaj Vaju na vseh potih na veke! Amen! —
Zdaj pak podpišita tole pismo, na ktero se bodemo podpisali gospod kapitan Short, in pa jaz z gospodom doktorjem Wilymannom kot svedoka." —
Ono pismo bilo je poročni list, kteri so rečene osobe podpisale. Zdaj so zagodli muzikaši in oni Nemec je šče sledeče besede k množici pregovoril : —
pPri tej priliki bode gospod kapitan Short tudi novorojeno dete krstil. Prosim vse pričujoče, da tudi to dejanje s svojo pazljivostjo sprejmete !"
427
Kmalu se je prikazala babica z lepo okinčanim detetom in je stopila v kapitanovo sobo. Ta je pozval kume in je krstil fantiča po mornarskem običaju z besedami (po angležki) : „V imenu Očeta, Sina in svetega Duha!" ter je malemu ime „John C. Culhoun" dal po ladiji, na kterej se je dete porodilo.
Opaziti imam, — piše potopisec —, kako dostojno in kako spodobno se je vse to vršilo. Utis resnosti se je očito bral z obrazov vseh pričujo-jočih. Ti, ki kaj takega preje niso videli, posmehovali so se bili preje ter menili, da bode vse to zgola šaloigra, a pozneje, ko je bilo vse izvršeno, niso se mogli načuditi utisu resnobe in svečanosti, ktero je vsako teh dejanij provzročilo.   Bili so spreobrneni.
Ko je oboja svečanost minola, šlo je vse na obed. Ob dveh po obedu pak vabila je vže godba na pod, kjer se je plesal valček, poskočnica, galop, škotska in razni plesi. Radost je sijala z vseh očij ; tudi ti, ki niso plesali, bili so dobre volje nad onimi, ki so se s plesom zabavljali. Tudi kapitan Short je počastil ples s prvim kormarjem ter svojo zadovoljnost nad lepo svečanostjo izjavljal. Tudi mornarji so delali svoje burkaste in smešne skoke ter vriskali in s petami bili. Z eno besedo, bil je pravi predpust na ladiji. Tudi vreme je bilo čudo lepo, morje mirno in veter tih.   Na konci veselice pa se je na zdravje pilo vrlemu kapitanu Shortu.
Ime i ideja ilirska
za Ljudevita Graja ix Hrvatskoj.
Literarna studija. Napisao
I v a n iM i I 6 e t i č.
(Konec.)
Hrvatski jezik, kojim su gospoda samo sa svojimi slugami govorila, jezik, koji je samo na nepokvarenih seljačkih ustiju još romonio, uzpe se po malo i na učiteljsku stolicu, prokrči si put u županijske skupštine i u isti sabor.
K brzomu razvitku ilirskog pokreta mnogo pripomogoše razna družtva, a napose kazališta i čitaonice bijahu u Hrvatskoj prvi hramovi narodnjeg duha. Tu se sastajahu svi mladi Iliri, bodreć se i kriepeć domorodnom vatrom. U čitaonicah najpre poče se oriti hrvatska rieč; tu se najprije podučavaše u jeziku i književnosti hrvatskoj i obćeslovinskoj. Medju svimi vladaše najiskrenija ljubav bratska: svi zajedno sačinjavahu divan sklad. Došav g. 1842. Kollar u pohode svojim prijateljem u Zagreb, začudi se
428
njihovu skladu a napose ga iznenadiše čitaonicom, u kojoj nadje toliko slovinskih novina, koliko nigdje drugdje.
Čitaonica zagrebačka o^.vori se godine 1838. na ponuke Draškovićeve, a jos prije čitaonice u Karlovcu i Varaždinu. Do mala orila se i na po-zorištu hrvatska rieč. Uvidiv Ilirci važnost kazališta, svratiše i nanj osobitu pozornost. Godine 1839. za prvi put predstaviše u Sisku dobrovoljci Kukuljevićeva „Jurana i Sofiju." Taj prvi pokus izazove u občinstvu veliko oduševljenje za sve, što je narodno. Taj podhvat sisačkih rodoljuba ne dade mira ni drugim gradovom, dok što slična na izvedu.
God. 1840. pozva čitaonica na svoj trošak u Zagreb narodno družtvo iz Novoga Sada. I u Zagrebu predstaviše prvi put napomenuto Kukulje-vićevo djelo s najljepšim uspjehom. Ivan Mažuranić bijaše napisao za taj večer proslov, u kom vrlo krasno reče :
„Drobno je zrno, i kad se primi u ruku. Jedva se vidi; al iz njeg, kad se metne U plodnu zemlju, velik hrast se digne, I umoran se pod njim putnik hladi." Prave li slike našemu pokretu ! Al da vidimo, kako se je o tom pisalo u ,,Danici Ilirskoj" (br. 24 teč. VI).   Veli se medju ostalim:
„Veličanstvenijeg i milijeg prizora za domorodca biti ne može, nego što je onaj bio, koji smo rečeni večer viditi priliku imali. Do hiljadu osoba od svih stališa sakupilo se je domorodnom vatrom upaljenih i iskrenim veseljem opojenib, da jedanput očito svietu pokažu, na koliko svoj sladki ilirski jezik i junački rod ljube i štuju. Zaisto je to bio jedan večer, koji zaslužuje u anale naše domovine upisan biti."
Gdje narod tako uzhićeno pozdravlja predstavljače na narodnoj si pozornici, taj narod Ije propasti ne može. Da je bilo Magjarom sav svoj jed azijatski izliti, pa iz njega čitavo jezero stvoriti, te u nj sve Ilirce po-bacati, još ni to nebi bilo kadro ilirskoga oduševljenja ugušiti!
S jednakim uspjehom prodjoše predstavljanja i u Varaždinu, Karlovcu, Križevcih i drugdje.
Još ima jedan silniji faktor, koji je pospješivao ilirski pokret, a to je: prigodno pjesničtvo. Kaošto u svakom pokretu pjesnik uz govornika glavnu ulogu igra, tako i u nas ilirska ideja najveći odziv nadje u pjesmi. Svako burno vrieme radja i burnih ljudi. I u nas poslije 1835. god. nastaju burna vremena: narod se je hrvatski borio za svoj obstanak. U takovih zgodah, gdje se cieli jedan narod bori za život ili smrt, tu ustaju i ljudi izvanredni, koji svojimi govori i pjesmami zanašaju sve duhove. Živa rieč i pjesma; to su dvie sile, koje znadu podrmati čitavimi državami. Prigodni pjesnik ne mora baš biti zvanjem pjesnik, a niti mu se valja točno držati pravila poetike — njemu je više stalo do efekta, nego li do umjetnosti.
429
Takvih pjesnika pojavi se i u nas poslije 1835. god. velika množina, dapače, koliko bijaše pisaca, skoro toliko bijaše i pjesnika. Svaki je htio, da se okuša u pjesmi i da u njoj izlije svoja domorodna čuvstva. A nije ni čudo, jer samo takvo vrieme radja takve ljude.
Najznamenitiji medju njimi bijahu: Gaj, Vraz, Vukotinović, Blažek, Stoos, Mario, Mažuranić, Kukuljević, Bogović, Topalović, Mihanović, Deme-ter, Niemčić, Rakovac, Tordinac i Rusan. Najčišći i .,par excellence" prigodni pjesnik jest Rusan. Ov nebi samo pjesme pjevao, već bi im odmah i napjeve izvodio, što je takodjer osobitost prigodne poezije. Ti pjesnici jesu prava bura života. U njihovih pjesmah zrcale se sve misli té dobe, a prigodni pjesnici i jesu uviek najvjernije ogledalo svoga vremena. U tom pjesničtvu ideja ilirska najljepše je razvita.
S tom idejom spajao bi se uviek i pojam o slogi ilirskoj. U svakoj kitici mora se opetovati rieč sloga. Obično ondje govori se o slogi, gdje je upravo nema, a tako bijaše i u nas.
Svaka misao naših Iliraca nadje odziva i u pjesmi. A buduć bi se té pjesme uviek i pjevale, zato nije čudo, ako je ilirstvo tako brzo napredovalo. Čim bi se koja ljepša pjesma pojavila, več bi joj tkogod i napjev složio. Uz prigodne pjesnike ustaju uviek i prigodni skladatelji. Lisinski, Padovec, Livadić, Rusan i drugi, neumorno bi skladali napjeve i pjesme pune vatre izručili narodu, da se s njimi nasladjuje, kriepi i sokoli. Na taj način ilirska ideja prodre i u najzabitnije krajeve našega naroda. Mladež bi ih na izust učila i pjevala. Ko munja proletila bi pjesma narodom, znanac bi ju znancu, a prijatelj prijatelju prenosio, i tako bi ona za kratko postala svojinom čitavoga naroda. I gospoda i seljaci, svi bi pjevali. I gorami, i dolovi, i livadami i ravnimi polji razlie-gala bi se ilirska pjesma.
Iz junačkih, i iz mladjanih grudiju izlievali bi se divni glasovi hrvatskoga pjevanja. A i té .velikaške, otudjele grudi, raztapahu se s milja, slušajuć i izvodeć krasne te „ilirske" pjesni ! U nekojih koncertih, što ih prirediše li Zagrebu, sudjelovahu sve sami velikaši i velikašice. Svima je godio rajski taj romon hrvatskih glasova. Bilo je tada ljudi tako zauzetih za pjevanje, da ne mogahu živiti bez pjevanja.
Nikada nije malena Hrvatska toliko plemenitih i za svoj rod plam-tećih srdaca imala, koliko od 1835 — 1848., i nikada nije u našem narodu toliko oduševljenja bilo, koliko tada. Pjesma hrvatska jeknu i Davorovim glasom, te Hrvate u boj zovnu, da si obrane dom od prekodravskog napadača.   Narod je hitio u rat uz svoga ljubimca bana k6 na pir.
A kud je hrvatska vojska prošla, tud se je orila i hrvatska pjesma ; ona je kriepila dobrovoljce nepojmivim onim žarom, što ga zovemo ljubavlju domovine.
430
Većina pjesama, što iii i mi danes pjevamo (osobito budnice i davorije) polazi iz „ilirske dobe."
Ta najobljubljenija pjesma hrvatskoga naroda : „Još Hrvatska nij' propala" postala je prije 1840. god. Kakve nove ,,Još Hrvatska" naše vrieme nije kadro proizvesti.
Još se nalazi traga imenu ilirskomu u našoj knjizi sve do 1860. god. („Ilirske Čitanke, ilirska Skladnja"). — A ima još i danas koji pobožni starina u Hrvatskoj, koji polazi iz onih poetičkih vremena, i koji ne može zaboraviti imena, što mu je za, mlada još duši priraslo. Sunce ilirsko sve je zalazilo, dok nije za nas posve zašlo. Hrvatsko ime poče sve više mah preotimati, osobito mladji naraštaj, rodjen poslije 1848. g. nije htio, da znade za ime ilirsko. To ime nije bilo više kadro mladež do oduševljenja uznieti. Njegujuć Hrvati ime ilirsko, napokon vidješe si svoje ime posve zanemareno i zabačeno. Dok su i Slovenci i Srbi (koji manje, koji više) njegovali svoja narodna imena. Hrvati se gušahu u ilirstvu, pa uz to nadodje i Vuk sa svojimi zlosretnimi „Srbi svi i svuda" i „Srbi sva tri vjerazakona" in Šafafik sa svojimi kajkavskimi Hrvati, te hrvatskoga imena skoro nesta sa svieta. Jer nisu Hrvati sami mai-ili za svoje narodno ime, to nije ni čudo, ako se je htjelo preko noći iz njih učiniti same ovejane Srbe. Safarik je našao Hrvate samo u provincijalu hrvatskom (kajkavci, jer čakavci i štokavci su mu Srbi i Iliri !) a Vuk opet samo na otocih — jer njemu se pričiniše Šafafikovi Hrvati Slovenci. Što štokav-štinom svi pravoslavni govore, a neki sve ove za Srbe drže, — proglasiše i književnost dubrovačku srbskom.
Da su se na jednoj i na drugoj strani pojavili ekstremi, sasma je naravna stvar, jer skrajnost vazda radja skrajnošću; al je poviest svega staroga i novoga svieta zasvjedočila, da je samo ono kadro koren uhvatiti i živiti, što je iz istine, pravednosti i slobode poteklo.
Ilirstva je nestalo za uviek- Ne ima sile ni moći, koja bi ga mogla uzkrisiti; al stoječ mi na grobu njegovu, ista nam čuvstva dušom prolaze, kao da stojimo na grobnici velikoga koga muža — možda kralja, koji je svoj narod uzdigao, proslavio, oslobodio — i podlego. Tragičke li je sudbine bilo to ilirstvo, al bez njega pokretu našemu nikad toliko poleta ni zamašaja! —
Ime hrvatsko nije bilo kadro za ono doba nadomjestiti imena ilirskoga. Iz veličine i snage toga imena crpijahu rodoljubi vanredne sile za borbu proti starom krnitelju naših prava, stranom napadaču. Prije bi bili Hrvati, imajuć samo svoje ime i pleme pred očima, zdvojili, nego li se i pustili u borbu s mnogo jačim neprijateljem ; al ovako u ilirskoj ideji vidješe se mnogo jačimi, nego li i zbilja bijahu- Ta ideja pribavi Zagrebu prvenstvo medju jugoslovinskimi gradovi (a nije mu ga još nitko oteo), te
431
on posta sriedištem svega života na jugu. Iz Zagreba vrcahu iskre odu-ševljehja ilirskoga daleko preko medja hrvatskih. I Slovenci, i Srbi, i Slovaci i krvna naša braća u Turskoj, dugo, dugo izgledahu u Zagrebu svoju Meku. Biograd, Ljubljana ni Novi Sad nisu po politiku i kulturu jugoslavensku nikad važniji bili od Zagreba.
Hrvatski će narod zahvatiti svoju budućnost, — a to budi zadaća njegove svjestne omladine ! — ' -
Don Juan d' Austria.
D. T.
Ime tega vitežkega junaka pozna vsak izobraženi čitatelj, slavljeno je v svetni in crkveni zgodovini, a malokateremu je iz Juanovega življenja kaj druzega znano, kakor, da je pri L ep an t u slavno Turke zmagal. Mi torej hočemo po najboljih izvirnikih obširen životopis bralcem tega časopisa predložiti, da bodo še bolje umeli čislati moža, ki ne samo kot junak, nego tudi kot kristjan ostane na vse veke spoštovanja in občudovanja vreden.
Cesar Karol V. rojen 1500 v Gentu, silen vladar, ki je vlado nastopil na meji srednjega veka in nove se odpirajoče dobe, čega vladarstvo je bilo polno trudapolnih borb, da se je sicer hvaliti smel, ka v njegovem kraljestvu nikdar solnce ne zahaja, ki je utrdjen vednim bojevanjem ii^ sit zvijač državnih umetnikov svoje dobe slednjič v Hišpanio pobegnil in zadnje dni svojega življenja preživel v samostanu: San Juste, — cesar Karol V. je bil oče tega junaka.
Don Juan d' Austria je kot nezakonski sin omenjenega cesarja z Norimberžanko Barbaro Blomberg bil 24. februara 1547 v Regens-burgu rojen. Po očetovi želji bi dečko ue bi smel zvedeti, čegav sin da je. Poslali so ga tedaj v Hišpanio, kjer ga je Don Luis Quijada v svojem gradu, ki je stal v deželni samoti, kot lastnega otroka vzredil, tako da je Juan svojega rednika dolgo imel za svojega pravega očeta. Don Luis Quijada je naučil svojega rejenca vsih potrebnih znanosti, in vadil v vsih umetnostih vitežkih, in tako je zrastel Don Juan v čudovito lepega mladenča. Nekega dne leta 1560 je kralj Filip II. jegov poplatni brat bil v bližini Don Quijadovega grada na lovu, in pri tej priložnosti Don Quijada svojega rejenca kralju predstavi. Kralj Filip II. ni samo občudoval lepoto tega mladenča, nego je spoznal iz obraza, ki je bil celo podoben obličju Karola V., da je to jegov poplatni brat, kar je že tudi se mu od več strani iz Nemškega poročalo. _____.
432
Mladeneč je moral tedaj se na kraljev dvor v Valla doli d podati, dobi tam svojemu stanu primerno odgojo in služabnike, in je postal tovariš v igrah Don Car losov, onega kraljevega sina, ki je slavnemu pesniku Schillerju dal predmet za tako ganljivo tragedijo. Ker pa je Don Carlos bil človek slabega uma, zraven tega še napuhnjen, in so mu po glavi osnove rojile, katerih nikdar ni mogel izpeljati, se gaje Don Juan zmirom bolj in bolj ogibal, ker v svojem poplatnem bratu kralji Filipu je spoznal edino pravega vladarja, pokrovitelja cerkve in katoliške vere.
Ta prisrčna zvestoba in udanost do svojega kralja, kakor tudi kraljevo zaupanje v Don Juana, pa ste vzbudile sovraštvo španjolskih velikašev in zavidnost, in ti so začenjali Don Juana pri kralji ob upliv spravljati, ga sumničiti in črniti. Raznašali so med ljudstvom laž, da je D on Juan d' Austria kriv vsih blodenj Don Carlosovih, in da goji skrivno ljubezen do kralja Filipa druge žene Elizabete. Ali kralj Filip II. tega ni verjel, ker je znal, da je Don Juan d' Austria svoje srce daroval mladi žlahni gospodični: Donna Maria de Mendoza, kije bila blaga hči edne najslavniših rodbin hišpanskih. Zraven tega Don Juan ni bil mehkužen ; jegov vitežki značaj je le želel po slavnih dejanjih v čast božjo in kraljevo, in ker mu kralj ni hotel dati dostojanstva častnika, da bi za-mogel v armado stopiti, ki je bila namenjena za osvoboditev otoka Malte, kateremu so Turki žugali propast, je Don Juan, v mladoletji 1565 skrivoma dvor zapustil, in se podal brez kraljevega dovoljenja k hrabrim braniteljem otoka Malte.
Kralj pošlje svoje posle za njim, ti ga dojdejo v Montferratu, in ga nazaj v kraljev dvor pripeljajo. Kralj mu odpusti to dejanje mladosti, vendar, ker je spoznal, da mladeneč ima velike namene, mu izroči marsikatera opravila vladarska. Tako ga leta 1568 imenuje poveljnikom brodovja, ki je v sredozemskem morji preganjalo Moriske in Maure, ki so hoteli sdru- ~ ženi z afrikanskirai roparskimi državicami si španjolsko krono osvojiti.
Don Juan srečno razpodi morske roparje, in kralj ga postavi za civilnega vladarja v provinciji Granada, ki se je bila takrat spuntala. Don Juan se 6. aprila 1569 poda v Granado, spravi edinost in složnost med raznimi vojskovodjami, skrbi za vojake, utvrdi tvrdnjave, a ker je skoro denarja zmanjkalo, in so Mauri dobivalo zmirom večjo podporo iz Afrike, ni mogel punta celo zadušiti.
Poda se h kralju, mu svobododušno razloži stanje vojske, reče, da mora črez celo vojsko le eden edini glavar biti, in da treba tudi denarnih moči. Kralj vse to spozna, izroči Don Juanu glavno poveljništvo črez vso vojsko, da iz druzih kraljestev potrebnega denarja prinesti, in pogum-nosti, previdnosti in hrabrosti Don Juanovi je ugodilo skoro zmagovati, tako da je punt septembra 1570 bil že ves zadušen.   To je storil 231etni
433
mladeneč, in kralj ga po odobrenji vsih svojih krščanskih zaveznikov imenuje za glavnega vodjo črez vso združeno krščansko armado.
Takrat so Turki v grškem arhipelu povsod zmagovali. Silna flota pod Mustapha - Pašom je vzela tvrdnjavo Famagusta na [otoku Cypriskem, in si ves otok osvojila, in ko je turski vojskovodja 5. augusta 1571 v premagano mesto korakal, so Turki grozovito s prebivalci ravnali. Vest tih grozovitosti je hitro se raznesla po vsej Evropi, in strah, srd in molitve so navduševale sdruženo armado pod vodstvom Don Juanovim.
Turki so takrat ne samo po kopnem sosedne države napadali, in z fanatično besnostjo in divjostjo vse pokončavali, nego tudi po morji so vodili uničevalni boj proti kristjanom. Jihove silne flote še so dobivale podporo od piratov severno-afrikanskega primorja iz dežel Tunis, Algir, Tripoli in Maroko, ki so vznemirjevali primorske dežele sredozemskega morja. Bila pa je že odnekdaj politika Francozov Turke podpirati proti avstrijansko-hišpanskemu gospodarstvu, kakor je tudi turska vojna leta 1563, ki je pod dunajskimi zidovi našla svojo pobedo, bila po francoskih topničarjih podpirana.
Že Karol V. in jegov hrabri general Andrea D ori a sta se zastonj trudila Turkom gospodarstvo v sredozemskem morji vzeti. Sultan Selim II. je leta 1570 začel boj z Venetčani, otok Cypros si osvojil, in tako se je bilo bati, da južna Evropa pride pod oblast Turkov. Zato so papež, španjolski kralj in venetska republika sklenili zavezo, in na noge postavili armado, ki je štela 200 galej, 100 tovornih ladij, 50.000 pešcev in 4000 konjenikov. Črez to krščansko združeno armado je dobil povelje vitezki Don Juan d' Austria.
Dvadesetega julija 1571 nastopi vojno, pripelja se 26. v Genovo in 8. avgusta v Napoli, kder je po kardinalu Granvelli dobil od papeža blago-slovno poveljniško palico, in zastavo združenih krščanskih zaveznikov. Že v Genovi se je več nemških in italjauskih vojakov armadi pridružilo, več še v Napoli in Messini, kder so ga vojščaki že v nepotrpežljivost pričakovali. V Messini se je dolgo mudil, in ni preje odrinil, dokler ni se vsa krščanska flota zedinila bila. Venetčani so sicer na to mudenje gondrali, a D o n Juan jih je hotel še z večjo srčnostjo navdušiti, zato je dopustil, da so Turki se ustanovili v golfu lepantskem. 15. in 16. septembra je razpela armada svoja jadra in do 3. oktobra krožila po morji brez vsakega srečanja turskih bojnih ladij. V nedeljo 7. oktobra 1571 so zagledali veliko tursko brodovje pred Lepantom. Don Juan razpne veliko krščansko zastavo, pade na kolena, moli goreče za božjo pomoč, vzeme v roko razpelo in reče vojščakom, da bodo zmagali, ako bodo v pravi veri za blagor krščanstva vojskovali.
Vojščakom se podeli generalna absolucija, top pokne v znamenje na-
434:
pada, bobni zabobnijo, trompete zatrobijo, in začela se je krvava bitka. Večer proti peti uri je krščanska armada zmagala, ali zgubila je lO-OOO vojščakov. Turska flota je bila vsa pobita, 30 galej v dno morja pogreznjenih, 25 sožganih, 130 vzetih, in le 30 ladij je ušlo. Turki so imeli 30.000 mrtvih, 10.000 bilo je vjetih, 15.000 kristjanov rešenih iz turškega robstva. Bila je to največa bitva na morji, ki je kedaj se zgodila do one dobe ; žalibog ni mogel Don Juan zaradi tekmeštva raznih vodij Turkov vspešno preganjati ; gotovo bi bil takrat lehko Carigrad v roke kristjanov prišel, ako bi bile vladala složnost in edinost med vojskovodjami raznih armad.
Na povelje papeža Pia V. je krščanski svet praznovati začel poseben cerkven praznik pod imenom: „D i v i c e z magai i ce". Visoko slavljen se povrne mladi junak na dvor španjolski, največo čast so mu skazali, in najviša dostojanstva podelili. Kmalu potem ga pošlje kralj v Tunis, da mesto razdene, ali tukaj ni mogel svoje naloge vspešno izvesti. Zaradi tega pade v nemilost pri svojem kraljevskem bratu, in je bil v Milan v eksil poslan. Tukaj je 3 leta mirno živel. Kralj ga pošlje potem v Nie-derlande, kjer je španjska oblast že zelo bila oslabljena, in kder je znani vojvoda Alba svojim grozovitim ravnanjem vso udanost do španjolskega prestola bil podkopal. Iz slepe udanosti do svojega brata ni povsod bil zvest svojim obljubam, sicer vitežk junak, a slab diplomat. Viljem Oranski je skoro si pridobil močno stranko, puntanje se začne posebno v pokrajinah, v katerih so protestantje živeli, izgubi bitvo pri Lieru, žalosten črez nesrečo zboli, in zviti španjolski jegovi tekmeci so mu dali strupa, vsled katerega umre 1. avgusta 1578 v taboru pri Namuru. Jegovo truplo je bilo pokopano v Namuru, pozneje izkopano in razkosano na tovornih konjih v Španijo preneseno, kder je v Escurialu zraven svojega očeta Karola V. našlo stalno mesto miru in pokoja.
O značaju starih Slovanov.
Po Krekovej knjigi „Einleitung ..." J. Pajk.
(Konec.)
Kedar pogledamo v to razdrobljenost in pisanost raznih rodov in plemen slovanskih, biva nam barem nekoliko jasneje, odkod je prihajalo, da v starejših časih slavjanski narodi nikdar niso kot eden celokupni narod nastopili po-zorišča povestničnega. To se nij zgodilo, ker so navadno narodni komadiči bili, 8 kojimi so imeli neprijatelji boje. Ako vrhu tega prirodno raz dr ob-
435
Ijenost in nesložnost Slavjanov, o kojej pisatelji na ve6 nego ednem mestu govore, v ozir jemljemo, ono nesložnost, koja svetli značaj tega naroda jako omadežuje, in ako se razve tega i to uvaži, da se nrav slavjanski najbolje v miroljubnosti izrazuje, ondaj imamo sredstev dovolj k raztol-mačenju vprašanja: kako da Slavjani v povestnici ne zavzimajo ni z daleko onega mesta, koje je pripadlo ostalim sorodnim narodom Evrope.
Gore omenjene lastnosti zavirale so Slavjane in provzročale, da so njih sosedni narodi brez usmiljenja zatirali (misli se naj na Hunne, Obre, Mongole, pozneje Turke), podjarmljali in včasih celo iztrebljevali in pokončavali.
Kedar pak miroljubnost Slavjanov trdimo, ne smejo se naše besede krivo tolmačiti. Čisto krivo in naopak bi bilo, iz tega, da starim Slovanom do vojaščine nij stajalo, zaključevati, češ, da je to kakov dokaz njih malosrčuosti ali strahopetnosti. Baš nasprotno nam kaže povestnica; kajti je bilo v preteklosti slavjanskih narodov dovolj dob, ktere popolnoma odvračajo vsako sumnjo o prirojenem njih vitežtvu (prim. Srbe in Hrvate pri osvojenju njih novih naseljenij, Polabce in zabaltiške Slovane v njih bojih za bitnost, Čehe v sijajnih dobah njih povestnice itd. itd. *) Ali pri vsem tem mora se tajiti, da bi pri takem narodu, kakov je bil slovanski, ki je samo izjemoma orožje zagrabil, bival posebni vojaško uredjeni ustav ; ravno tako pak se sme tudi nekemu pisatelju verovati, ki pravi, da Slavjani niso poznavali pravilnih vojaških redov niti skupnih napadov v odprtem boju. **)
V nravstvenem oziru treba nam omeniti, da je uže to dobro znamenje, da se Slavjani skozi kot pevoljubni narod popisujejo. To tem raji verujemo, čem vece je bogatstvo narodnih pesnij, iz kterih se jasno vidi stopinja njih uljudnosti in obrazovanosti. V teh pesnih vidimo potrjen izrek L. Stura, ki piše: „Indoevropski narodi vsak po svojem načinu izrazujejo svoje misli in občutke. Indec njih izrazuje v orijaških stavbah svojih templjev, Persijec v svojih svetih knjigah, Egipčan v piramidah, obeliskih in ogromnih tajin-stvenih labirintih, Grek v krasnih kipih, Lah v čarobnih slikah, Germanec v ljubeznivej godbi, a Slavjan je svojo dušo in svoje srce izrazil v pravljicah, v ginljivih pesnih in spevih." Da je v sedaj nabranih narodnih pesnih mnogo starinskega, pradobnega sodržano, to je nova starinoslovska znanost do gotovosti dokazala. Ista znanost podaje nam tudi pomočkov, z domiš-Ijevanjem prednjih časov temoto davnih običajev in prosvet slavjanskih kakor z lučjo objasniti. Osobito dajejo se ove pridobitve znanstvene najprikladneje v spoznavanje prvotnih ver in mitov slavjanskih upotrebiti, koje pridobitve so
*) Pogumnost Slovencev svedočijo turški, benečanski in vlaški boji dovolj, kakor tudi priznana junakost naših domačih polkov. J. P.
**) Nerednost v boju očitajo rimski pisci tudi Germanom, premda so ti vojaški narod bili. J. P,
436
tem dragocennejše, čem redkeje in površneje nas stari pismeni iztoki po-dučujejo, ki dosti krivega ali navlašč spačenega v sebi hranijo. Vrhu tega oni pismeni podatki navadno samo zunanje verozakonske šege opisujejo, ne dodevajoč se bitnosti mitologičkih prikaznij, kterih versko jedro redkokedaj spoznavajo, samim omenjenjem vidljivih obredov zadovoljujoč se, kar si lehko stolmačimo, pomisljujé, da je piscem svoje lastno versko stojališče strogo hranečim in motrečim vse tuje mitologičko veljalo za ničemurno in blodno domišljevanje. Zato iz teh podatkov nij kakova posebna nabira znanstveno veljavnih podlag posneti, nego k večemu nezametljiva rabira ***), in šče ta samo s pomočjo natankega razbiranja, kakor se bode iz naslednjega razvidelo.
Po skladnem poročilu častili so Slavjani enega Boga vseh bogov, nekega najvišega Boga, stvarnika neba in zemlje, luči in nevihte. Temu so bili, kakor rodnemu „gospodarju", vsi ostali bogovi podložni. Ime temu Bogu je po „Ipatijevskej letopisi" Svarog, ktera beseda izhaja najbrže iz korena sur (svetiti), in je po vloženem a-ju (suar=svar) na podobni način razteg-nena, kakor n. pr. deblo tva iz tu (starosl. ty, tebe, plur. pa vy, vas . . . z odkrhanim početnim t-jem.) Staroind. svar pomenja coelum in v českej „Mater verborum" je zodiacus prestavljen z zuor (=svor). Po priteknenem ga-ju postane svarga= coelum Indri, aether, kar čisto našemu Svarog-u odgovarja. Ta ga nahaja se v besedah kakor staroind. a^uga (bežeč, hiteč) =veter, solnce, strela ; aga (ne idoč) =gora, drevo. Svarog je torej kakor svarga gibljoče se nebo, oblačno nebo, v kterem Indra kakor tudi grmeči Perun gospodari, za kterega je Svarog nekako samo drugo ime, drugo jav-Ijenje. Pri tem naj se spomeni, da občeslavj. beseda za nebo (them, nebes) etymologicki na to kaže, da si je ne šče pokristjanjeni Slavjan pri tej besedi oblačno nebo mislil, da sta torej Svarog in nebo značenji istega pojma.
Najviši Bog v svojem osobitem javljenju kot gromonosec imenuje se pri raznih slavjanskih narodih Perun, kar s stvarnega kakor tudi jeziko-slovskega ozira popolnoma odgovarja v lit. Perkunas, v staroprus. Perkunos, v let. Perkons. Kot zemsko božanstvo stoji mu v vseh prvotnosorodnih mitih zemlja nasproti, kar tudi za slavjanski mitos velja, kakor je to ustna slovesnost nad vse dvome potrdila.
Kot sinovi najvišega Boga, Svarcga, imenujeta se solnce in ogenj; neki deloma tudi slavjanski mitički nagled (jugoslavjanski) prideva šče kot tretjega brata mesec in kot sestro zvezdo danico. Za solnčnega boga ohranilo se nam je v pismih raznih imen, iz kterih se razvidajo posebni obredi njegovega češčenja. Poleg „Solnca", imena tega nebesnega svetila, nahaja so tudi ime Daždbog, tudi Dažbog t. j. dajatelj bogatstva, ker je vsa rast in plodovitost v prirodi od luči in toplote, od oživljajočih solnčnih
***) nabira — Lese, rabira (rabura) — Nachlese. J. P.
437
žarkov odvisna. V staroruskej pesni: „Slovo o polku Igorove" zovejo se Rusi Daždbogovi vnuki, kar zopet potrjuje, da so narodi svoje pokolenje od bogov izvajali. Drugo ime solnčnega boga je H r s. Istost tega imena z Daždbogom je razvidna iz iste one pesni: „Slovo o polku Igorove", kakor tudi iz drugih starih pametnikov (spomenikov). Isti bog zval se je tudi Svarožist (Svarogov sin), pod kojim imenom seje spodabljalo tako solnce kakor zemski ogenj. Ali je Triglav, pri Polabcih posebni češčeni solncni bog, občeslavjanski bog bil, ne moremo določiti, samo toliko sme se reči, da več prikaznij to potrjuje nego pa zanikuje. V pravečno-sorodnih mitih ima solnčni bog tudi veljavo vojaškega boga. Je li to tudi pri Slavjanih bil, ne da se ne trditi ne tajiti, ker manjka določnih podatkov. Tudi tu bode stvar resnici morda najpodobnejša, ako se i v tem skladanje slavjanskih in inonarodnih nagledov predpolaga.
Kot oboženje čistega, vedrega zraka ima se S vento vit smatrati, ki je Polabcem bil tudi bog gatavec in se kot četiriglavec cestii in predstavljal. Kot bog čred imenoval se je Veles, v rusk. Volo s, ki je s prva tudi solnčni bog bil. Razve teh omenjajo pismeni izviri tudi boga vetrov, burje in nevihte, Striboga in šče nekojih drugih božanstev, kakoršni so n. pr. Radgost (razno zapisan), Gerovit, Po revi t, Ruj evi t, Besomar i. dr., ki imajo samo ozki krajni pomen, in so kakor sploh tako posebej šče nerazjašnjeni. Ker se njih imena pri resnicoljubnih piscih nahajajo, nij se nam zdelo opasno, omeniti jih, da si njim ne moremo kakove više veljave dati.
Narodna pravljica.
p. Gros.
En oče je bil udovec. Prva žena mu je porodila sinka, pa je kmalu potem umrla. Oče se je zopet oženil in je imel druge otroke ; mačeha pa je onega sinka črtela ter fantu rekala: „Vlači se vun in vun kakor en medved, pa ga nič nij doma." Ko sin nekoliko porase, pravi očetu: „Oče, v šolo me peljite!" — „Jcj", reče na to oče, „ali je medved za šolo? Sej te ne smem tija peljati." — „P^č, pač", pravi zopet sin, „le me peljite! Nič ne bode hudega." — Oče privoli in oba gresta k šoli. Ko do šole prispeta, oče potrka na šolska vrata, a ko učitelj zakliče: „Naprej!", pripelja oče mladega medveda ter reče : „Lotil se je uka, pa bi se rad naučil brati in pisati." Učitelj pomaje nekoliko z glavo, potem pa reče : „Naj pa bo! Je že prav!" in dene novega šolarja posebej v eno izbo, da nij bil z drugimi otroki.   Potem mu da črk naučiti in odide dece podučavat.
438
Zvečer, ko zopet k njemu pride, pa je že znal vse črke in mu vse povedal, kakor mu je pred razložil. Drugi dan jih je že znal v kup jemati. Tretji dan je že znal po kranjski brati in pisati. Črez še nekoliko dnij je že znal „diktando" pisati in računiti, in že tudi nekaj zemljepisja in prirodoslovja. — Zdaj pošlje učitelj po očeta in mu reče: „Vzemite si svojega medveda; že več zna kot jaz." In šla sta oče in sin domu. Nij dolgo trpelo, že je dorasel ter se spet očeta lotil in rekel: „Oče, ženit se pojdiva!" — Oče je nekoliko z glavo zmajal, potem pa reče: „Kakor češ; le pojdiva!" Potlej pa sta šla. Zdaj pravi medved: ,,Tam le je ena graščina; grof ima dve hčei-i; tja pojdiva!" — Oče pravi: „Le pojdiva! Zdaj si se te prave spomnil! Ali te smem peljati?" — ,,No, no, le pojdiva!" reče sin in šla sta. Ko prideta k vratom, oče potrka in pravi : „Enega ženina sem pripeljal; ali smeva noter?" — „Le, le", reče grof. Zdaj pošlje grof po starejšo hčer ter jej reče: „Enega ženina imam; ali ga hočeš?" — „0j !" zavpije ta, „jaz ga nočem; kdo bo medveda jemal?" — To rekši opljuje medveda, da je ves grd bil. Potlej grof vpraša mlajše hčeri : „Ali hočeš ženina?" — Ta pa se ga koj oklene in reče: „Očka! vzela ga bodem. Je že moj ; nobenega drugega ne maram. Vzamem ga, če prav mi nič ne daste dote." — Jeli so ženitovanje ravnati; gospoda prihaja od blizu in daleka. Ko pride čas poroke, vsedeta vsak v svojo kočijo : v eno nevesta, v drugo ženin. Gospoda se medvedu posmehuje, nevesta pa je le mladega gospođica videla. Pridejo pred farovž. Gospod kaplan pripeljejo gospoda fajmeštra k oknu in pravijo: „0h ! kaj so nam sim pripeljali?" — „Koga? poročati se mora, naj bo Tiar hoče!", pravijo gospod fajmošter. Poroka, ženitev je minola; ženin in nevesta sta šla vsak v svojo sobo. Drugi dan z jutraj hodi vsa družina grofico barat: ali so še živa? Potem so še nevesto prašali: „Kje pa imajo gospoda?" — Ona pa pravi: „Kmalu bodo prišli; zdaj si ravno suknjo snaži!" Tisti hip je ženin medvedovo podobo proč dejal. Ko starejša hči lepega ženina gospođica zagleda, precej pobegne iz graščine in se je potem izgubila; ona dva pa sta še dolgo let srečno živela.
Drobnosti.   •
Nekoji izreki velemož o vedah. M. N.
Cicero pravi v govoru „pro Archia po6ta" nekako tako-le: Umetnosti i znanosti podajejo mladini naobraženost, v poznejšej dobi spoštovanje, i starosti krepost; pripomagajo mnogo k našej sreči; so zavetje i tolažilo v
439
nezgodah; razveseljujejo doma; ne nadlegujeje razven doma; prenočujejo, potujejo z nami, in ker nam blažijo okus, bistrijo razum, poboljšujejo nam srce ; uče nas lepo misliti i blago čutiti, so v vseh časih i v vseh krajih sladkost našega življenja.
Louis Mercier pravi : Knjige priskrbljujejo nam v vsakej dobi priljubljeno delo, sladko i koristno zabavo ; odvračajo nas od hudobnega i nemirnega sveta, posajajo nas mej modre i mirne može. Pametno čitanje je tolažilo v skrbeh; razumen voditelj na poti življenja; baklja našej nevednosti; podpora v nesrečah, mirna družba v prepirih, zdravilo dušnim b.olestim ; gotovo sredstvo proti ljudem in jihovej krivičnosti.
Macaulay, veliki angležki povestnik, piše: „Koliko se spominam, bile so mi knjige najboljše prijateljice, in tolažnice v nesrečah i najljubeznivejše družice v samoti ; nadomestovale so mi v uboštvu bogastvo, v prognanstvu domovje, hranile mi v politiških bojih radost srca. Ne bogatstva ne oblasti niti časti bi zamenjal za razkoš, kojo mi dajejo knjige s tem, da mi zagotavljajo tovaršijo z največimi ženiji minolih vekov, da mi svetijo na pot pravice, lepote, ter mi ponujajo priliko, občevati z oddaljenostjo i nevidnostjo, preteklostjo i bodočnostjo."
Fenelon piše v svojem slovitem delu „Les aventures de Telemach" : „Srečni so oni, kojim mrze divje veselice, ki se vedo zadovoljiti z milobo nedolžnega življenja! Srečni so, ki se radujejo uka ter izobražujejo svoj duh z znanostmi! V katerikoli kraj je tira sovražna osoda, povsod nosijo oni se sebo to, kar jih kratkočasi ; in dolgi čas, ki muči druge ljudi sredi vseh razkošnostij, je onim neznan, ki se s čitanjem knjig znajo zabavljati."
„Mnogo raji krone pogrešam, kakor pa znanstva!" trdil je o sebi največi zaščitnik umetnosti in znanosti, kralj Robert neapoljski.
Slavnega Petrarko je oče silil, da bi se z vso marljivostjo prijel pravoslovnih naukov, ker je videl, kako slabo se je godilo literatom, n. pr. Danteju. Ali sin je raji citai Virgilija in Cicerona, kakor pa: „i diversi diritti del commodato, del mutuo, dei testamenti, dei codicilli, delle servitu rusticali ed urbane". Enkrat ga oče zasači pri čitanju latinskih klasikov, zagrabi v hitrici knjige ter je vrže v ogenj ; ali ko vidi sina v solzah se topiti zaradi tega, potegne še za časa iz plamena Virgilija z desno, Cicerona pa z levo roko ter pristavi : „Na ! Virgilija, da te kedaj tolaži, a Cicerona, da se ga poslužuješ v državljanskih poslih!"
Kako veljavo je imel Petrarka pri papežih, cesarjih, kraljih in irae-nitnikih, kaže sledeča zgoda. Mej razgovorom s Karolom IV. naleti beseda tudi na neko knjigo, kojo je ravno bil Petrarka spisal: „Uomini illustri."
440
Cesar izreka željo, naj mu jo posveti. „Da! — odgovori Petrarka — vreden boš tega daru in posvećenja pa le tedaj, kedar bos štet mej izvrstne može, a ne samo kronane glave.
„Mogoče mi je misliti si človeka brez rok, brez nog in glave, ali ne mogoče misliti si ga brez mišljenja; to bi bil kamen ali živina, ne človek", veli Pascal.
Ko je papež Klement VI, na smrt bolehal, mu Petrarka poroči, naj se čuva zdravnikov, ter naj v spominu ima grobni napis, katerega si je dal urezati cesar Hadrian in ki se glasi : „Umrl sem zaradi premnogih zdravnikov." M. Vambergcr.
Čestitim gg. naročnikom!
Navzočni list je slednji tega letnika in zato se z nova in s prisrčnimi besedami obračam k naSim naročnikom, sedanjim in bodočim.
Opiraje se na lepe in dragocene članke, ktere imam uSe v rokah, priskrbel sem „Zori" čisto novo, umetniško obliko, da se bode list tudi v zvunanjem očem bolje predstavljal.
Cena listv, ostane, kakor je bila sedaj, in to za dijake in selske učitelje po tri, za druge naročnike po i^^tforintov. V posebnih slučajih, ki so uvaženja vredni, bodemo ceno petih forintov tudi zniževali. Bragina dela nij nam dopustila, naučno prilogo „Vestnik" prinašati, nego samo navadnih naučnih doklad. A na drugej strani bodemo onim gg. naročnikom^ kteri nam do konca leta 1875 vso naročnino doplačajo , dali nagrado ali pretliijo, obstoječo v posebnem novem književnem delu. Ob enem pak obečamo sodelavcem cZeJiarm^ nagrad, kakor je bilo do zdaj. Čem vece bodo gmotne moči „Zore", tem lože bodemo gg. sodelavce odskodovali.
Gospodom poverjenikom tega lista pak se zahvaljujem prav srčno za trud in skrb, kojo so imeli pri nabiranju naročnin, ter jih prosim, naj me Žce dalje podpirajo. Tudi jih prosim za blagovoljno iztirjanje in poslanje zaostale naročnine.
H koncu pak Sče omenjam, da, ker je mariborska „Narodna tiskarna" sedaj v mojo last predla, je tudi „Zora" moja lastnina postala. Zato prosim, naj se vsakosna pisma in vse posiljatve glede „Zore" na moje podpisano ime adresujejo.
V Mariboru 15. decembra 1874.
Janko 3r* a j k ,
lastnik in urednik -Zore".
Listnica.   One č. gg. naročnike, ki so z naročninami na dolgu, prav uljudno prosimo za doplačanje.
Opomba. Dnešnja „Zora" prinaša „kazalo" in napis letos. „Zore" in „Vestnika",
Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin Jelovšek.j
Tisk in založba Narodne tiskarne v Mariboru.