LETO COD.22 iT. BR.1-3
} * ©
j
CLRSILO JUGO GLIMILO JUCO UBVMNSKUn «MVEMKOG KRTOklšKECfl KRTBUČKBG DIJH «TVA	BHÎTVJI

Vsebina
ČLANKI:
Uredništvo: Ob zori....................................1
Pavao Jesih: Priprava za rad u narodu...........2
Dr. Jos. Srebrnič: Revizija v našem verskem življenju .....4
Petar Čule: Je li opravdan napadaj znanosti na vjeru?.....8
Dr. Pero Rogulja: Medu Slovencima............15
Jos. Kovač: Vjekoslav Klaič...............18
Phil. Jos. Kovač: Nepriobčen dokument Jugoslavije ......20
Ciril Jeglič: Perditio tua ex te, Israel!...........22
KULTURNI VESTNIK.......-........23—30
SOCIJALNI POKRET...............30—32
ŽARKI.....................33—34
PRVO CVIJEČE:
Novo pokolenje ...................35
Josip Zdunič: Na putu.................35
Roza Venny: Ostavljaju...................
Anton Vodnik: Žalostna ................36
Ciril Jeglič: Teta in stric................36
France Žužek: Ob oknu ................37
Jože: Ob roži....................37
Jože: Jesenska pesem.................37
Ivan Brodnik: Deček z ulice...............38
Roza Venny: Tonem... ................39
J. M. Tomažin: Pesem predice..............39
Anton Vodnik: Revne deklice psalm . . . /........39
Bolsky-Soljačič: Iz ciklusa »Carmen« ...........40
Roza Venny: Sumorno jutro...............41
S. S.: Misel.....................41
J. M. Tomažin: Slepi berači...............41
J. M. Tomažin: Gobavec ................42
Oroslav: Poletni večer.................42
A. Vodnik: Ležanje v senci....................42
A. V. Dimnik: Iz gajev ljubezni..................42
J. Zdunič: U jesen ................. • •	43
Tri misli . . . i ,..................43
A. Vodnik: V svitu večerne zarje.............43
A. Vodnik: Katere so roke?...............44
LISTNICA UREDNIŠTVA................44
Uredništvo »ZORE«: Janko Kralj, Ljubljana. Jugoslovanska tiskarna. Naročnina naj se blagovoli pošiljati Upravništvu »Zore«: Ljubljana, pisarna Jugoslovanske tiskarne. Naročnina za celo leto 20 K, za dijake 10 K.
11* S/ -i
®6iGM6>
LETNIK XXII.
ZORA
Glasilo katoliškega jugoslovanskega dijaštva.

Ob zori.
V	razdobju petih vojnih let stmo idejno doživeli celo stoletje. V njem so zamrli koraki onih stotin mladcev, ki so vso svojo moč in voljo posvetili eni misli: Ustvariti krščansko Jugoslavijo. Z ognjem in idealizmom mladine so verovali v njo tedaj, ko je sodobna inteligenca videla v krščanstvu negacijo vse moderne kulture in v jugoslovanski ideji utopijo. Tradicija tega rodu, ki je vzrastel ob »Zori« in
Luči«, nam daja trdne izkustvene vidike, v duševni osamljenosti in borbi teh let so se nam pa odprla nova obzorja.
V	prelomu dveh vekov se zbiramo, noseč v sebi visoke, svet prestvarjajoče ideale, katerih, izvor je živa vera. Središče in žarišče našega mišljenja je religija; po njej postanemo samih sebe prosti in s to svobodo altruizma hočemo na delo za človeštvo v jugoslovanskih zemljah. Ker naš nacijonalizem ni abstrakten in sanjarski; on stremi za tem, da razmahne in ojači ljudstvo vse svoje versko-nravne, kulturne in gospodarske sile. Jugoslovansko katoliško dijaštvo, ki je bilo prvi glasnik tega realnega, socijalno čutečega jugoslovanstva, hoče tudi nazunaj zrasti v celoto. To stremljenje iizraža sklep zastopništva vseh jugosiov. kat. dijaških organizacij: »Zora« je znanstveno in leposlovno, »Luč« pa o r g a -nizatorno glasilo celokupnega jugosiov. kat. dijaštva.
Ob tem dovršenem dejistvu, ki bo, kot upamo — zarezalo našemu pokretu novo in globljo strugo, je dobro, da pogledamo nazaj in naprej. Nazaj: Trideset Daničarjev, desetorice bratov iz »Hrvatske«, »Doma-gofa«, »Zarje«, nešteto brezimnih naših tovarišev leži v daljnih grobovih in nam s smrtnim molkom govori: Vsaka ura je seme stoletja! Njih dediči smo. Vse, kar se
je v smrtni uri strnilo v njih v eno samo hrepenenje, v en sam poslednji klic, to nosimo pii v sebi: Bog, domovina, človeštvo! — Iz globin sodobnega življenja pa odmevajo udarci kladiv, sestradane roke vpijo k nam: Dajte nam, kar je vaša last po našem delu! Slišimo njih glas. Socijalni čut se je v nas okrepil. Iz ljudstva smo vzšli, vanj pojdemo, tvorec most med moderno kulturo in živimi silami vernega naroda, ki jo edine morejo prenoviti.
Janeza Evangelista pa ni tam med mrtvimi. Daleč pred nami stoji sredi ledin osvobojene domovine Sejalec — in bo se-jal, dokler bo ena naša roka gibala. In vsem malodušnim, vsem, ki ocenjujejo vrednost dela le po uspehu ali neuspehu, nevedoč, da je trud, razvijanje sil, teženje samo zase svrha in plačilo, — vsem kliče: »Cel svet vpije: Kje je Mož, ki nas bo rešil? Rabimo Moža! Ne razgledujte se tako daleč po tem možu, imate ga pri rokah. Ta mož — si ti, sem jaz, je vsak izmed nas ...« Da, samo z etičnim in umskim preporodom posameznika bo prišel preporod sveta. Samo en cilj mora imeti, naše gibanje pred očmi; da izkleše vsak izmed nas iz sebe etično in umstveno visokostoječo, izrazito osebnost, ki bo prežeta s krščanskimi idejami. Vzgoja lastne osebnosti s pomočjo močne vere in resen, temeljit študij sta edini poti do tega cilja. V tej smeri morajo delati vse naše organizacije, to pot pojde tudi »Zora«, Kulturni delavci s,"1 širokim obzorjem in temeljito str o," 1 kovno izobrazbo naj izidejo iz Kv! šega gibanja; vsaikdo izmed nas mora v sebi nakuipioiiti bogat zaklad znanja, iz katerega bo črpal vsebina svojemu delu za kulturo in Ljudstvo.
»Zora« se zaveda teh nalog. Nuditi hoče trdne znanstvene temelje našemu
verskemu prepričanju. Predvsem bodo našli tu hvaležno polie tov. bogoslovci in filozofi. Potrebna pa je tudi jasna orijentacija v socialnih vprašanjih; predvsem se bomo ozirali na narodnogospodarske korenine tega osrednjega, problema naše dobe, ker le tako dobimo smernice za stvarno delo. Zunanjemu političnemu ujedinjenju naših treh plemen mora slediti notranje, kulturno in vercko ediinstvo". Jugoslovansko kulturo
—	živ organizem treh živih organizmov,
—	bomo ustvarili, če bomo izmenjavali plemenske kulturne vrednote. Oni, ki streme za tem, da izginejo specifični znaki plemen v jugoslovanskem morju, in oni, ki skušajo ustvariti ilirščino, ne bodo rešili tega problema. Šele tedaj, ko bodo kulturne vrednote vseh treh plemen duševna last naše inteligence, bo mogla pognati korenine edinstvena kultura. »Zora« bo skušala v tej smeri storiti korak naprej, ker vidi v tem eno rvojih najlepših nalog. Ko umira z mučeniško glorijolo obžarjeno ju-goslovanstvo fraze, bomio mi v sebi polagali temelje realne edinstvene kulture.
Tudi na umetniško vzgoo nismo pozabili. Visoko cenimo ta poduhovljeni vre-
lec lepote, že zato, ker je najbližji Duhu, najbolj ločen od vsega materijelnega. Tovariši srednješolci in vi vsi, ki vam umetnost ni luksus in igračkanje z besedami, ampak živa' potreba srca in ustvarjajoče sile, — vam je namenjeno »Prvo cviječe«. Nismo ga uvrstili zato, da bo kristalizačna točka kake literarne struje; vemo, da se krepka umetniška osebnost ne da vkleniti v spone umetniškega programa. Široka svoboda bo vladala v njem, odloča naj samo umetniška vrednost vposlanih prispevkov. Da so vsa narečja enakopravna, da je ekavščina ravnotako dobrodošla kot ije-kavsko narečje, je jasno.
Tovariši! Krščanski dijaki slovenskega, hrvatskega, srbskega in bolgarskega plemena! Portae patent — v naš svobodni dom vas vabimo. Vsaka zdrava misel in trezna kritika bo našla mesto v njem. Od vas je odvisno, v koliko bo »Zora« mogla izvršiti svo;e načrte. Jugoslavijo bodočnosti, k|i jo moramo šele ustvariti s svojimi dušami in rokami, bomo zidali v njej. Tej naši krščanrki domovini in vam vsem, bratje, pošiljamo ob novi zori svoj plame-neč pozdrav!	Uredništvo.
PAVAO JESIH:
Priprava za rad u narodu.1
Katoličku akciju uz štampu na'više promiču organizacije. Ima ih različnih vrsta: svaka vrsta imade svoiu posebnu zada ču i nosebni karakter. Glavni je karakter srednješkolskih i akademskih organizacija rekrutiranje i odgoj pionira i apostola katoličke akcije. Iz toga se vidi aktuelnost moga referata. Bilo bi dobro, da se slični referati drže nekoliko puta u godini u sva-ko <**)čVjoj organizaciji. Bolje je, da ih drže naši ljudi, koji imadu več prakse i isku-stva, nego li sami daci. Tako b,i nastojanje i organizacije i pojedinaca u radu toga smjera bilo praktičnije i potpunije.
Rad u narodu.
Organizirani katol'čki dak treba da taj »rad u narodu« shvati u potnunom obsegu. U tom opsegu sadržaje dvoje: rad poiedinca kao zvan;čnika i kao člana ka-toličkog pokreta. Za one dakako, koji se
1 Referat seniora g. P. Jts ha na dačkom sa-stanku u Zagrebu.
kao potpuni i gotovi ljudi posve posvečuju katcličkoi akciji, prvo polje rada ne po-stoji.
Od naših 1'udi kao zvaničnika tražimo i mi-i javno rt, da bodo ljudi na svom mje-stu, da najsavjesnije ispunjaju svoje sta-leške dužnosti, što više da i njihov puki zvanični rad imade posebnu »boju«, bude vplemenjen duhom našeg pokreta, bude rod duha »našega« čovjeka. Za takav poz-niji $ad če se organizirani katolički dak spremati tako, da bude ako ne najbolji, a ono bar najsavjesniji dak u školi, da na-stoji i privatnim radom proširiti školsko znanje, osobito u onome predmetu, u ko-jem če se specializirati, i da kod učenja misli na prakitičke potrebe svoga pozni je ga zvanja i potrebe katoiičkog pokreta s obzirom na njegov buduči položaj. Za katoiičkog daka treba da to bude vrlo važan momenait, pogotovu kad vidimo, gdje da-nais toliko strada ju sve vrednote narodne najviše radi toga, što nemarno stručnjaka, ljudi »na mjestu«, ljudi savjesnih i poštenih.
No organizirani katolički dak mora da imade pred očima uz ovaj prvi ideal još i drugi: kao član katoličke srednjo-školske organizacije i kao pozni je intele-ktualac katoličkog pokreta mora da postane pionir i apostol katoličke akcije, Najdragocjenij.i su plodovi naših srednjo-školsk h i akademskih organizacija seni-jori, lic ji su se ili posve posvetili katoličkoj akciji iii jej dnevno prinese žrtve svoga slobodnog vremena, pocinka, komoditeta i svih svoj'h iole si obodnih energija.
O pripravi za to drugo pol e »rada u narodu« zapravo treba da referifam, No prije treba da imademo jasnu sliku toga rada.
U čemu se sastoji t a j rad?
Katolička se akcija pokreče, razvija i ustaljuje a) životom i b) radom pojedinaca.
Ideja i ideal se manifestira životom pojedinaca. Najsigurnij.i i najočitiji dokaz stvarnosti i vri ednosti ideje, programa i ideala je realiziranje njihovo življenjem. Sjaj života naših uzornih ljudi je najbolja apologija našeg programa, najodlučniji dio ugleda naše akcije i najuspešnija propaganda našeg pokreta. Važnost toga momenta po razvoj naše akci'e povečava sa-danje doba opčega nepovjerenja, despe-racije i indolencije.
Razviti katoličku akciju u narodu svojim radem znači proširiti katoličku štampu i organizirati na katoličkim načelima sve vrste nastojanja oko viremenitog i vječnog boljitka svih pojedinaca, Teško je nabrojiti sve što spada ovamo; tek nešto: vjer:ke, karitativne, prosvjetne, ekonomske i poli-tičke organizacije; analfabetski tečaievi, pučka sveučilišta, čitaonice, knjižnice, uzorna gospodarstva itd.
Sad miožemo na samu stvar.
Priprava za takav rad.
Tri dijela opsiže: a) vlastiti odgoj; b) teoretika naobrazba; c) vještina u praksi.
Temelji, najglavnijii uvjet uspjeha, izvor snage, mjera sposobnosti, najsigurnije jamstvo ustrajnosti itd. jest u vlastifom odiovu. Ako se tako naš dak orijentirao, onda može veselo poči dalje.
Vlastiti odgo; katoličkog daka treba da ide za tim, dia postane posve »naš«, da bude prožet »našim« duhom. Taj »naš« duh ima više karakteristika; najodličnije su radikalnost načela i revnost u radu. Naš dak treba da posveti osobiti mar i
tome, da postane što discipliniraniji, po-žrtvovniji, ustrajniji, marljiviji, trjezniji, ka-rakterniji, čedniji, a csobito što pobožniji.
Da se što lakše i savršenije vine do tih usipjeha, neka pročita sva godišta »Luči« i »Straže«, prouči knjigu od dr. Ušeničnika: »Več Luči«. Nadalje neka. svaki dan čita nešto- iz »odgojnog« štiva: Terseglavov Excelsior, Mardenovi prevodi., Smiles, asketske knjige itd.; neka piše dnevnik; neka imade dnevni red, kojega če se točno držati; neka nastoji, da što više opči s ljudima, osobito iskusnijima i bolji-ma; neka bude što bol ji i savjesniji član svoje organizacije,
S obzirom na teoretiku naobrazbu, koja če katoličkog daka osposobiti za što življu katoličku akciju, spominjem študij filozofije, apologetike, socijologije, nacijo-nalne ekonomije; nadalje študij našeg pokreta i sličnih pokreta u drugim zemljama (Belgija, Njemačka, Francuska, Italija, Slovenija); študij svih vrsti organizacija i instituta socijalnih, Vrlo je važno, da se svaki uz pregledni študij svih ovih disciplina specijalizira u jednoj od njih, A da se tim studijima može u životu i radu kasnije što više okoristiti, vrlo je potrebno, da pribi-lježi uvijek lij epa mjesta, ekscerptira važ-nije partije, a iz novina i časopisa spremi stvarnije odreske u »mapu«.
Za študij če našim dacima dobro doči filozofski, socijalni i apologetski članki »Hrv. Straža«, »Časa«, »Kat. Obzornika« i »Rimskog katolika«; nadalje filozofske knjige dr, Bauera, dr, Zimmermanna i dr, Stadlera; prevod Deviivierove apologetike; Krekova i Ušeničnikova sociologija; Milo-hairova, Peschova i Philippovicheva naci-jonalna ekonomija; sva izdanja miinehen-gladbaškog Volksvereina,
Napokon čemo pripravu upotpuniti, ajko steknemo vještinu u praksi, u radu, Najljepsa ideja, najgenijalniji program slabo koristi, ako se ne ostvairi, izvede. Teško je to. Nespreitni smo. Rezervirani smo. Oklijevamo. Ne znamo početi. Bojimo se. Obzirni rimo1, Itd, Zate» treba što prije oo-četi raditi, več kao dak, a osim toga i mnogo se vježbati u svakoj vrsti rada. Za vrijeme feri a treba zači u sve moguče organizacije kao aktivan član ili kakvi funkciijonar; dobro je u toj nakani poči i u inozemstvo, gdje je to- savršenije prove-deno. Svaka naša organizacija treba da nastoji, da bude svaki njezin član aktivan; da što češče nastupa; da se svi obredaju kao funkcijcnari organizacije; da se češče improviziraju na organizacijrkim sastan-
cinia sastanci i skupštine različitih drugih, narodnih organizacija; da se od1 vremena do vremena prirede u društvu te čaje vi za vodenje po j edinih važnijih tjpova organizacija. Svaki pojedini treba da si brižno s prema priručnu knjižicu; da si sastavi biblijografiju prema potrebama svoga po-znijeg zvanja i rada; da si pribavi razne adrese, koji če mu kasnije trebati; da pri-biire gradu za nagovore, predavanja, de-klamacije, zabave; da steče vještine u glaz-bi, pjevajnju i redateljstvu; da si pribavi
priručnike, razločita pravila, poslovnike, programe itd.
Svršavam! Naša katolička akcija nam je od svega najdraža. Što je čeka? Ovisi o vama. Budite si toga potpuno svijesni! U , svakom od vas je naslagano veliko blago: ono najdragocjenije, je najdublje. Svijest teške odgovornosti neka vas trajno prati i progoni kroz čitav život! A kad ste uči-nili velike stvari, skrušite se pred Bogom, da ih blagoslovi, jer naša je akcija — Božja akcija!
Dr. JOS. SREBRNIČ:
Revizija v našem
Jugoslovansko katoliško dijaštvo se hoče novim razmeram: primerno orijen-tirati, a hkratu hoče tudi ugotoviti in konsolidirati kontinuiteto s svojo preteklostjo. To je veliki pomen današnjega zborovanja.
Moje poročilo se gotovo bolj dotika kontinuitete. Orijentacijo ter ž njo spojene smernice za prilagoditev novi dobi more podati kot najlepši svoj sad to celokupno zborovanje. —
Najprej besedo o naravi dijaških organizacij.
Vsaka organizacija, ki da kaj na svojo čast in na svoj ugled, hoče ostati zvesta tradicijami, ki jih je prejela od svojih ustanoviteljev, ali — kar je isto -— hoče vzdržati kontinuiteto s svojo preteklostjo. Zanjo velja: Sint ut sunt aut non sint;
Prav dostikrat je to neizmerno težko, posebno težko v dijaških vrstah. Kajti ni organizacije, kjer bi se posamezne generacije tako hitro menjavale kakor dijaška. Minejo štiri leta, kvečjemu pet let, in že so; tukaj v isti organizaciji na celi črti čisto novi obrazi, ž njimi seveda nove misli, nova pota, novo življenje. Zato ni nobena organizacija že po svoji naravi tako radikalna kakor dijaška, in nikjer se tako popolno ne zrcalijo časovni in idejni toki kakor v njej. V tem tiči bistvena lastnost dijaških organizacij, ki jim donaša vednih simpatij, ki vzbuja obilo privlačne sile, a tvori hkrati največjo nevarnost za tradicije, za kontinuiteto v njih. Ni treba daleč iti, da srečamo dijaška društva, ki nimajo s svojim početkom nič skupnega več kakor morda le ime. —
Le katoliško dijaško društvo se s tem, da je katoliško, eo ipso postatvi
verskem življenju.
na temelje, ki mu zagotavljajo vsaj v eni smeri kontinuiteto ter vez s tradicijami. Nevarnosti pa in težkoče za ohranitev kontinuitete tudi v tem slučaju nikakor ne minejo. Ni treba, da izhajajo od članov samih; stvarja jih duh časa, ki se samoposebi umevno odisvita najbolj v dijaštvu. —
Mi živimo sedaj v razmerah, ki so popolnoma drugačne od onih pred vojsko. Ne spada semkaj, da bi jih celotno analiziral. Naša naloga je, da se zavedamo pred vsem onih pojavov, ki so v tesni zvezi z religioznim življenjem, posebno med dijaštvom. Zato revizija!
Tu ne bom govoril o škodi, ki jo je vojska verskemu življenju sploh donesla in jo v svojih posledicah še zmerom donaša. Očrtati hočem nevarnosti in težkoče, ki so ravno za n a s pereče, najprej v gotovih splošnih pojavih, potem še v naših ožjih razmerah.
En zelo značilen pojav je omalovaževanje avtoritete kot moralne sile. Avtoritete ne pozna ne general, ne vojska, ne vojaško življenje, ne vojak; ne poznajo je ne kapitalizem, ne socializem in ne boljševizem; ne pozna je ne racionalistična filozofija, ne ateizem sploh, kajti povsod vlada le pojem lastne moči. Tudi demokratsko gibanje, ki preplavlja danes ves kulturni svet in v čigar toku se zavestno nahajamo mi vsi, skuša, dasi ni načelno proti njej, avtoriteto kolikor možno eliminirati, češ: nositelj oblasti je ljudstvo, smo mi vsi. Besede podobnega pomena je citati dan za dnem po vseh naših listih. Avtoriteto, sloneča na velikem znanju, na velikih uspehih, na
velikih osebnih zmožnostih, vsaj v gotovi meri še priznavamo in vpoštevamo; toda avtoriteta oblasti, ki jo kateri v socialni hierarhiji človeške družbe ima, nam je že kar tuja postala.
Ni mogoče iti v podrobnosti, ugotavljam le dejstvo.
Odtujitev oblastnoseči avtoriteti, nje omalovaževanje, nje ignoriranje je dandanes splošen pojav. Bil je sicer že pred vojsko zelo razširjen; toda vojska ga je s svojim vplivanjem ter z idejnimi toki, ki so se ž njo razvili, kar potencirala.
Od tu preti v sedanji demokratski dobi velika nevarnost tudi vsakemu katoliškemu gibanju.
Kajti v katoliški Cerkvi temelji vse na avtoriteti. Že čin vere, s katerim postane nekristjan član Cerkve, je čin razuma, ki se p r o s t o v o 1 j n o skloni pod avtoriteto, božjo namreč. Poleg tega nima ljudstvo nikaka vloge pri vladanju Cerkve; nikjer ne daje tukaj ljudstvo katerihkoli zakonov, odredb in obveznih določb; Cerkev vladajo le papež in škofje; nikjer ni volitev, nikjer ljudskih zastopnikov, nikjer parlamenta ali kateregakoli zakonodajnega zbora v našem demokratskem zmislu. Ustroj ustavnega življenja v Cerkvi, ki je vendar mnogo večja in im-pozantnejša organizacija kakor vsaka država, je popolnoma drugačen, kakor ga mi v svoji sedanji demokratski miselnosti hočemo imeti v državi in v vsaki organizaciji. Ta miselnost — in to je, za kar gre — nas lahko zavede, da bi radi tudi v Cerkvi ustavno življenje drugače imeli, moderno, vsaj tu pa tam podobno onemu v demokratski državi. In že smona napačni poti! Splošno se opaža, kako se osebe, nositeljice avtoritete v Cerkvi, presojajo in obravnavajo po merilu, ki ga je ustvarilo moderno demokratsko mišljenje. Kritizirajo se v duhu istega merila njih odredbe. Celo osebe takih krogov, ki sami spadajo v hierarhične stopnje v Cerkvi, se puste po tem duhu vplivati. Ni dvoma, duh modernega demokratizma dobiva svoje odmeve tudi v Cerkvi, dasi ne more nikdar imeti v njej domovinske pravice.
Znak, četudi le sprva nezavesten, da smo zašli, je omalovaževanje, ignoriranje avtoritete najprej sploh, potem še one v Cerkvi. Druga značilna stran modernega življenja je nedostajanje zmisla za nadnaravne in za velike niravne dobrine. Preveč se misli in dela ma terii alistično, v smeri na zunanjost. Vojska je silno ubila čut za čistost, za devištvo, za treznost, za pravič-
nost, za usmiljenje in ljubezen do bližnjega; čut za premagovanje srčnih in umskih strasti, skratka zal udejstvovanje oine pozicije, ki nam jo kot posltulat odkazuje razmerje med namiii in Bogom. Kako malo jih je, ki mislijo in delajo na harmonično izpopolnitev lastne osebnosti v luči in zahtevah tega razmerja? In vendar je to prva dolžnost vsakega ^loveka. Vojska je posebno možu ukradla notranjost. Nahajamo se sredi mogočnega razvoja kakor sredi veleto-ka. in prav tako nam je, kaikor človeku v valovih, ki izliva vse svoje misli in ves svoj trud na trdno točko ki bi jo tako1 rad dobil, pa je ne more. Vsi, ki ste bivali po strelnih jarkih, po vojašnicah, na begu in v izgnanstvu, v uradih, na trudnih potih za vsakdanjo prehrano, v prenapolnjenih stanovanjih, boste razumeli, kaj mislim. Ljudje iščejo, mislijo in mnogo delajo, a njih cilji so zunaj njih. Bog, čednost, lastna nravna izpopolnitev, to so pojmi, ki se jim s svojo veliko vsebino v zavesti kar ne marajo pojavljati,
A ravno k tem pojmom se moramo vrniti; kajti ni iskrenega k a t o 1 i •> č a n a brez resnega stremljenja za nadnaravnimi dobrinami, ki jih pa moremo le tedaj doumevati, če sije, kakor solnce v naravo, redno tudi v dušo našo po besedi božji, ki jo slišimo ali čitamo, topel sij resnice in se mi zavestno brigamo za lepoto v notranjosti svoje duše. Ta vzvišena akcija mora postati vidna posebnost katoliških dijaških vrst; prav tako energična mora biti, kakor ie energična zunanja ločitev katoliške in nekatoliške dijaške organizacije. Gotova ena najlepših nalog katoliške dijaške organizacije je, delati proti strupenemu toku moderne verske zunanjosti ter klicati člane h gojitvi krasot notranjega nadnaravnega življenja. Evharistija, češče-nje deviške Bogorodice, krščanska karitas vodijo do tja.
Le štiri točke, zrasle iz naših ožjih razmer, bi omenil.
Prva je ta-le: Naše nove državne meje nas bodo na ves drug način ločile od sosednih narodov, kakor smo bili ločeni od njih do sedaj. Naše dijaštvo, ki je študiralo na njihovih visokih šolah, je dobivalo mnogo kulturnih nagibov od tam, n, pr, od Čehov in od Nemcev. Tudi nam so bili nemški katoličani v marsičem učitelji. Dr. Krek je pri njih študiral; in katoliška dijaška društva so oni imeli mnogo pred nami. Množica našega dijaštva bo odslej štu-
dirala doma sredi svojega troimenega ljudstva. Naša narodna individualnost se bo sicer s tem krasno razvijala, a nevarnost bo, da postane nje duševno obzorje omejeno, mi sami pa — tudi katoličani — ekskluzivni. Lahko se zgodi, da se z državno mejo že po prvih desetletjih dvigne kulturna meja, ki nam bo onemogo-čevala, razumevati in ceniti kulturo in miselnost naših narodnih sosedov. To je vsekdar velika škoda za katoliško edin-stvo med narodi. Izognemo se ji z učenjem tujih, oscbito sosednih jezikov. Lahko rečemo, da so narodno nestrpni najbolj tisti katoličani, ki takih jezikov ne poznajo. Naši sosedje Lahi, Nemci in Mažari so nam priča za to. Mi pa jih ne smemo posnemati pri tem; to ni ne krščansko, ne kulturno. S tega vidika je učenje tujih, posebno sosednih jezikov za poglobitev katoliške misli med nami samimi in med narodi sploh — rekel bi — vsaj za izobraženega katoličana skoraj nravna dolžnost. To učenje mora tudi pri vseh naših katoliških dijaških organizacijah zavzemati važno mesto.
Res je, da bodoi mnogi dijaki pohajali inozemska vseučilišča; oni bodo takorekoč dani posredovatelji med kulturnim razvojem drugih narodov in med nami. Naša skrb mora biti, da bo njih posredovanje tudi naši katoliški stvari v prid. Zato moramo želeti, da gredo vsaj nekateri nadarjeni fantje tudi iz naših vrst v inozemstvo študirat, da se tam katoliškim tovarišem pridružijo ter pridejo potem med nas nazaj z velikim strokovnim znanjem in novimi nagibi, ki naj naše katoliško gibanje vzdržujejo na višini sodobne kulture. Zadeva je zelo važna za nas vse; ona utegne v isti meri, kakor se bomo zanjo brigali, bodisi pozitivno bodisi negativno vplivati na verskonravno stran celega naroda.
Tretje, kar bi tu povdaril, so čisto nove razmere, v katerih bomo odslej živeli. Katoličani in pravoslavni — približno enaki po številu — bomo poleg mohamedan-cev odslej daljepodisto streho, Problem za nas obstoji v tem, da najdemo tak način življenja, ki naj bi na eni strani vedno bolj pospeševal državno edinstvo nad nami ter poglabljal medsebojno razumevanje, spoštovanje in prijateljstvo, a ki bi na drugi strani nam kot katoličanom ne bil nikdar ne v spodtiko, ne v škodo, pravoslavnim pa omogočeval približevanje k nam ter jim dokazoval, kako jih cenimo, dasi so versko ločeni od nas. Morda se bo dogajalo,
da si bo marsikateri ob pogledu na pravo-slavje dovoljeval nazore, korake in dejanja, ki ne odgovarjajo ne duhu ne odredbam katoliške Cerkve, Bodi kakorkoli, s to okolnostjo mora katoliška dijaška organizacija računati, kajti nebroj stikov se bo porodilo med dijaki obeh veroizpove-danj na vseučiliščih v Jugoslaviji; med katoličani in pravoslavnimi pa političnem, gospodarskem in socijalnem polju, kjer bo treba jasno in dostojno varovati našo k a -liško posebnost. Odkritost v tem oziru in ljubezen, ki nam jo nalaga ista posebnost, bo njim in nam, pa tudi svari sami največ koristila.
Še ena važna zadeva je kot nov pojav v tesni zvezi z našim versko-nravnim življenjem. To je stanovanjska beda. Produkt je naših dni; stari kronisti niso še nikjer poročali o nji. Ona tvori v resnici veliko ljudsko nadlogo, ki jo prav lahko vsporejamo z velikimi nadlogami prejšnjih vekov: lakoto in kugo. Stanovanjska beda vsebuje prav veliko nevarnost ne samo za fizično dobrobit, ampak tudi za versko nravno življenje. Sredi te moderne bede se nahaja skoraj vse naše dijaštvo, ki študira v Pragi, Brnu, na Dunaju, v Gradcu, v Zagrebu, v Beogradu, v Ljubljani. VeUko moralno zlo, ki je s to nadlogo združeno, nam lahko prav mnogo dijaštva skvari in odtuji. Treba bo najti sredstva, da se to zlo kolikor možno paralizira! —
Tu imate sliko novih razmer, ki postavljajo za naše verskonravno življenje nove naloge pred nas. Poleg njih še borba za obstanek za mnoge tudi iz našega dijaštva in vrhu vsega še bol, da je od naše lepe zemlje odtrgan najlepši del, ki bi ga danes na tem zborovanju toliki in toliki zastopali, a jih ni, ker jih kruta sovražna sila tišči proč od nas — —.
Sedaj še nekaj refleksij!
Zbrali smo se, da spoznamo resnico v dejanskih razmerah in da si določimo naloge, ki iih hočemo rešeVati in pota, ki jih hočemo hoditi. Skoraj nov svet nas obdaja povsod; a zavedamo se, da je Kristus s svojo Cerkvijo isti kot prej. Tako smo po Kristusu spojeni z največjo silo na svetu, ki nas druži z narodom našim in s katoliško preteklostjo naše lepe organizacije, Petindvajsetletnica njenega obstanka, ki ga letos praznujemo v »Danici«, je petindvajsetletnica idealno-lepega dela za katoliška načela.
Vsa naša preteklost izpričuje, da nam religija ni puhlica, ampak dejanje in resnica; sveta dolžnost, ki se ji nihče ne more in ne sme odtegniti, ne posameznik ne družba, in ki se razteza na razum in voljo.
Neizčrpne gonilne sile nam daje Cerkev na razpolago, če le hočemo seči po n'ih. Ignacij Loyolski n. pr. je tukaj spo-spoznal, čemu je pravzaprav č 1 o -vek nasvetu; in ni pomišljal več, temveč odšel v Montserrat in tam pred podobo naše ljube Gospe odložil svoje vitežko orožje, svojo bogato obleko daroval beraču, v obleko berača pa sebe odel, odpovedal se je karieram sveta in svoje korake umeril v bolnico, da bi tam pri bolnikih zadnja dela opravljal. A gonilna sila ga je tirala še naprej, v nebeške svetniške višine, a njegovo osebnost na zemlji podaljšala v nedogledne dobe, v katerih deluje po redu, ki ga je ustanovil. »Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi. na svcji duši pa škodo trpi?« — Te besede so Frančiška Ksaverija nagnile h globoki reviziji lastnega življenja, so v njem energije vzbudile, ki niso mirovale, dokler ni na stotisoče nesmrtnih duš Kristusu pridobil, samega sebe pa povzdignil na stopinjo apostola in svetnika.
Podobne gonilne sile stoje tudi nam na razpolago. Po njih moramo segati ope-tovano in sistematično, če hočemo v sedanjih razmerah kot katoličani zmagovati. Katoliška resnica nam veleva, da služimo Bogu konstantno tudi sredi moderne kulture; da varujemo dušo svojo vsake škode; da radi pohitevamo k sv, zakramentom kot sredstvu, brez katerega ni mogoče dolgo vstrajati na višini odločne katoliške doslednosti. Katoliška resnica nas dalje še poživlja, da posvečujemo svojo skrb v isti religiozni smeri tudi drugim, celim stanovom, celemu narodu. Pravo katoliško delo se mora vršiti vedno »sub specie aeternitatis«. Kako krasno deluje naš hrvatski katoliški seniorat in kako lepo se zrcali njegov duh v »Seniorskem Viesniku«!
A brez sistematične verske naobraz-be lastnega srca in lastnega.duha ni mogoče ostati v višini katoliške odločnosti. Ako se celo duhovniki izneverjajo — kdo se ne spominja, da imenujem le nekatere: La-mennais-a, Dôllingerja, Tyrella, Loisy-a, Murri-ja, Hoenbroecka, tudi našega Ašker-
ca —, ki imajo vendar posebno večletno vzgojo za seboj, ki so bili z vso skrbjo uvedeni v verske resnice in v vsa sredstva, potrebna za večne koristi lastne duše, kaj naj drugi pričakujejo za-se, ki vsega tega niso imeli? Bog je izraelskemu ljudstvu razglasil svojo postavo med grozotami strašnega groma in bliska, da bi ne pozabilo, kdo je njegov gospodar in da bi pred očmi imelo kazni, določene za prestopek božje postave. A ni minilo par tednov, pa je bilo na kolenih pred zlatim teletom, ki si ga je samo napravilo. Tak je človek!
»Težko je biti kreposten« — je že grški modrec Pittelkos razglašal.
A mi hočemo biti! To zahteva od nas katoliški pridevek! Zato pa delajmo vsak brez izjeme sistematično na svoji versko-nravni izobrazbi. —
Meni se zdi, da bi lahko z vso upravičenostjo še eno sekcijo imeli; sekcijo, ki bi tolmačila versko nravno življenje katoliškega dijaštva, ugotavljala njegov nivo ter sklepala o novih smereh! — Lastnih notranjih religioznih doživljajev ter lastne religioznosti nikdo rad drugim ne razodeva. Preintimno nam je vse to. In vendar je važno, da slišimo kaj o naši notranjosti tudi iz prijateljskega srca. Sekcija, ki jo v mislih imam, bi imela vlogo, ki jo nepokvarjen čut okusa za zdravje celega telesa ima. Tiho, skromno, skoraj neopazno odvrača od njega, kar mu je škodljivo, in dopušča k njemu prav tako skromno, kar zdravje njegovo ohranja in krepi. Jaz mislim, da bi kmalu postala ljubljenka cele organizacije. Ta akcija bi bila lahko tudi akadeimična kongregacija. Te ne smemo nikjer pozabiti, prevelikega pomena je za naše versko-nravno življenje! —
Pri koncu sem. Danes je veliki dan; danes pregledujemo svoje vrste, da se po vojski razpršene znova formirajo. Že pričenja katoliško življenje v dijaštvu zopet delovati, isto kot nekdaj, ognjevito, nemirno, vedno mlado in napredno! Prepričanje plava nad njim, da more le katoli-čanstvo s svojim delom prinesti spas in veliko bodočnost lepi domovini naši, nam samim pa mogočne utehe, velike uspehe in enkratno božje življenje nad zvezdami. Veliki ideali in velike naloge nas vabijo, da jim svoje moči posvetimo. Na razpolago smo jim! »A delo in trud nam Bog blagoslovi! «
PETAR ČULE:
Je li opravdan napadaj znanosti na vjeru?
Držim, da se neču prevaríti, reknem li, da je Signatura današnjeg vremena bijesna borba izmedu vjere i bezvjerja. Proti onoj staroj pečini, na kojoj je kroz vjekove stra-žio Petar i dizao luč nebeške istine, da po-mogne čovječanstvu izbaviti se iz ponora zablude i zastranjenja, vidimo, kako se dañas diže kao sablast nova pečina svijesnog ateizma, da smrvi onu prvu kao jedan minirani spomenik tamne prošlosti i njenih preživjelih nazora. Savremena pak ateistična znanost — to je velika centrala, gdje se usredotočuju i grupiraju vsi ti »napredni« elementi, a ujedno i ogromni arsenal i tvornica, gdje se izraduje materijal za borbu proti krščanstva.
Tako se eto opet ponavlja drama davne prošlosti na pozornici života. Onu istu religiju, koja je bila predmetom najžeščih progona sa strane rimskih vlastodržaca, napadaju danas profesori sa sveučilišnih katedra, s istom tendencijom samo u dru-gačijoj formi. Rimski Cezari vidjeli su u njoj kastu urotnika, št o ruše temelje rim-skom svjetovnom gospodstvu, pa su se za to i služili u borbi brutalnom fizičnom šilom, dok današnji učenjaci naziru u krščanstvu pogibao za kulturne vrednote čovječanstva, što mu ih namriješe veliki njegovi »mislioci«, pa zato i njihov napadaj nosi više karakter kulturnog boja. Na mje-sto mača stupaju danas u borbu ideje i principi, što pokreču stožerima ljudskog biča.
Napadaj rimskih tirana bio je nepra-vedan. Nepristrana historija osudila je barbarstvo surove sile, koja nije znala po-štivati najplemenitijih i najidealnijih nagona ljudskog duha. I budučnost če, koja je pametnija od sadašnjosti, jamačno jednak sud izreči i o današnjem antagonizmu moderne nadriznanosti protiv religije. Cilj bo i metoda njene borbe svakako su nedo-lični i sve prije nego znanstveni — o čem čemo se moči dovoljno tijekom samog članka uvjeriti — pa če to i nepristrani povjesničar morat konstatovati. —
Znanost — ili bolje: u ime znanosti napada se vjera! Da li je opravdan taj napadaj, prvo je i najnaravnije pitanje, što se u nama budi, kad to čujemo.
Sigurno mora da ima moderna znanost nekih svojih razloga, radi kojih stupa u opoziciju prema vjeri, jer harem znanost
običaje sve raditi sa razlozima i poradi razloga. O opravdanosti pak tih njenih motiva ovisi i pravednost njenih napadaja. Bit če stoga svakako u interesu jasne orijentacije, da malo te motive podvrgne-mo kritičkoj analizi.
Opče je poznat fiziološki zakon osnovan na naravnoj težnji za samoodržanjem, da svaki organizam prihvača ono, što njemu pogoduje i bori se protiv onoga, što mu smeta pri razvoju ili što mu ugrožuje egzistenciju. U koliko pak znanost kao razvijeni sistem na opčim principima osno-vanih zaključaka ima bitnih sličnosti sa organizmom, ovaj če zakon i za nju vri-jediti. Stoga iz naravi same stvari slijedi, da je sa strane znanosti kao i u opče opravdana borba samo proti onoga, što se stavlja proti njoj na neki način u opreku. Izgledalo bi dakle prema tome, kad ona onako žestoko napada religiju i stavlja se ex professo na protureligioznu bazu, da religija u svom temelju mora da je negacija znanosti. Pa takovom ju doista nastoje pred publikom i prikazati današnji ateisti, da 'tim opravdaju pred javnošču svoju mržnju i svoje bjesnilo. Da je to pak tek prosta kleveta, moči če se lasno uvjeriti svatko, tko samo sravni pojam vjere sa pojmom znanosti i pregleda letimično principe, koji odreduju njihov medusobni snošaj. Pozabavimo se samo jedan čas time — ne če nam škoditi.
Najprije što je to vjera i to vjera u krščanskom smislu? — Ona nije nista drugo nego čvrsto nutarnje pristajanje uz istine, što nam ih je Bog objavio po patri-jarsima, prorocima i po svom jedinorode-nom Sinu Isusu Kristu. Ona dakle nije nipošto neko neodredeno mekoputno čuv-stvo po receptu dogmatičara moderne religije, jeclnog Schleiermačhera, kojim bi čovjek težio preko ovog osjetnog svijeta za nekakovim umišljenim si fantomom, niti je to duboko osvjedočenje, kojim se čovjek čuti dijelom nekakvog apsolutnog biča, nego je to akat razuma proizveden pod utjecajem volje, kojim čovjek prima nešto za istinu na temelju auktoriteta Božjeg.
Znanost pak u svom pojmu je suma na umnom istraživanju osnovanih spoznaja o nekom objektu, te sistematiziranih prema jednom stanovitom vidokrugu. Princip
pak koji drži i kultivira znanost je ljudski um; stoga svi zakoni, koji ravnaju operacijama ljudskog uma, ujedno su ex natura rei i zakoni znanosti, pa dosljedno prema tome, samo u toliko se može reči o nečem, da je protiv znanosti, u koliko je proti sa-mom umu i njegovim zakonima kao i obratno: samo u toliko je nešto u skladu sa znanošču, u koliko se podudara sa prin-cipima i zaključcima uma.
Na temelju toga možema se sad ba-citi na riješenje našeg glavnog pitanja, da li je naime proti znanosti odnosna proti naravi našeg razuma onaj akat vjere, što ga Crkva od nas iziskuje — akat, kojim se prima s naše strane kao neoboriva i nadnaravna istina cijeli onaj sistem nauka, koje je Bog povjerio Crkvi, da ih ona čuva i navješčuje? Da uzmognemo pak tu stvar temeljito presuditi, potrebno je upoznati se malo pobliže sa svojstvima i s vrhom našega razuma. Po naravi svojoj on je stvoren za istinu, pa stoga on može samo ono prihvatiti, što spozna, da je isti-nito, kao i zabaciti, što spozna, da je lažno.
Na dvostruk pak način dolazi on do • svojih spoznaja: ili neposredno — vlasti-tim svojim promatranjem stvari, ili posredno — da mu drugo koje razumno biče saopči svoje rezultate, dakle na temelju tudeg svjedočanstva, I ovaj drugi način posve je prema naravi ljudskog duha, jer ovaj nije kadar sa svojom ograničenošču, da svaku stvar sam ispita, pa se stoga več i u običnom životu mora oslonuti na tudu pamet, što osobito vrijedi u mladosti; on je takoder i znanstven put kao i onaj prvi, jer se sve znanosti više manje služe njime.
No da razum može prihvatiti tude svjedočanstvo, to traži njegova narav, da on prije jasno upozna nužni odnošaj ovog svjedočanstva prema objektivnoj istini ili drugim riječima: on mora, da upozna Verodostojnost svjedoka. Inače bi bio njegov postupak ilegitiman i lakouman.
Stoga falzificiraju razumnu narav svi oni filozofi, koji postavljaju tvrdnju, da je prvi akat, što gjt razum •polaže, akat vjere, ili da on prijanja uz prve principe radi ne-kog slijepog instinkta. S istog razloga je i čin vjere, kakva ga iziskuju tradiciona-liste, da se naime vjeruje, prije nego se upozna vjerodostojnost onog, koji govori, goli apsurd. Stoga s veseljem pozdravljamo svaki korak znanosti, koji ide za pobijanjem i iskorjenučem ovih protuslovnih teorija, što ruše nužne uvjete svakoj spozna ji.
Crkva pak ili uopče katol. teologija nije nikada priznala a nije ni mogla priznati ovog nekorektnog stanovišta. Ona pozna narav ljudskog razuma i cijeni njegovo dostojanstvo. Prije nego govori čov-jeku o božanskoj vjeri, konstruira ona sama u ljudskom razumu naravnu podlo-gu, koja je nužnim uvjetom, da se na nioi podigne svrhunaravna zgrada. Ona si je svijesna, da put, što vodi k vjeri, da je to put postepenog razumnog uvidanja, koji traži cijeli niz sigurnih pretpostavki, koje si razum mora sam sistematski pribaviti, prije no uzvjeruje. U tu svrhu i stavlja ona na razum zahtjev, da se on pozabavi najprije nužnim predpjianjima i kad njih riješi u cijelom njihovom opsegu, istom je tada sposoban po sudu sviju teologa, da prede na specifično područje vjere. Naravna naime spoznaja temelj je činu vjere. Kaošto — veli sv, Toma — milost pret-postavlja narav kao svoj subjekt, tako isto iziskuje vjera naravnu spoznaju kao svoj temelj.
Postupak Crkve do ovog termina posve je dakle ispravan i kongruentan čovječjoj naravi, stoga znanost, koja ljubi istinu, ne samo da neče moči glede ovoga navaljivati na Crkvu, nego če dapače svagdje morati isticati s priznanjem njeno postivanje i priznavanje prava razuma.
Drugo pak pitanje pojavljuje se sad pred našim očima: naime koja je to naravna podloga, na koji se vjera oslanja kao na svoj neke vrsti substrat? Stvar se da lako riješiti iz naravi samog razuma. Rekli smo gore, da razum ne može primiti nikakovog svjedočanstva, ako prije ne upozna njegov bitni odnošaj prema objektivnoj istini. Razuman čovjek ne može vjerovati, ako ne uvidi, da mora vjerovati — riječi su sv. Tome. — Stoga ta naravna podloga obuhvača sve i jedino one momente, koji su za to nužni: a ti su isti i kod naravne i kod svrhunaravne vjere. To je u prvom redu spoznaja o svojstvima, koja se traže sa strane dotične osobe, da joj možemo vjerovati, a to je da zna istinu i da hoče istinu svjedočiti, — a zatim i spoznaja o sadržaju njenih riječi. Gdje pak govor ili svjedočanstvo ne dopire direktno do nas, nego kaošto je to i u našem slučaju tek posredno, traži se, da mi još spoznamo egzistenciju osobe, kao da je i ona de facto rekla one riječi, što se kao ta-kove nama predaju.
Da se dakle konkretno izrazim — traži se u našem slučaju, e čovjek uzmogne vjerovati, da on prije svijetlom svog raz-
uma upozna egzistenciju Božju, Njegovu mudrost i neprevarljivost (u aktivnom smislu) te napak on, da }e On do'sta ab-javio one istine, što nas Crkva uči, da ih moramo vjerovati. Ako se to postigne, postigao je razum, sve što s pravom može tražiti — i čin vjere, što ga on polaže, nada sve je razuman i opravdan, tako da bi bilo ludo i drsko, kad on ne bi toga učinio.
A postiči te predspoznaje razumu je lako. Spoznaja o egzistenciji Božjoj sama mu se narivava. No ne, kao da bi on neposredno gledao Boga ovdje na zemlji, jer je to nemoguče, nego preko ove stvorene prirode, koja nas okružuje, gdje se Bog kao u kakovom ogledalu reprezentira našem duhu. Apostol naime sam veli, da je naša spoznaja o Bogu ovdje na zemlji kao u ogledalu i zagonetci: »videmus nune per speculum et in aenigmate.«
Do te svoje spoznaje iz promatranja stvorenja doilaizimo po logičnim zakonima mišljenja, napose po principu dostatnog razloga i kaiuzrirteta, Nemoguče je naime, da ovaj ograničeni svijet opstoji sam od sebe, pa smo stoga naravnom nuždom prisiljeni, datražimo njegovuzrok u egzistenciji nekog višeg biča, koje opstoji moču svoje biti. Ova doista naravna spoznaja proistječe iz razumne naravi ljudske kao takove i formirala se je u njoj posve prema njenom načinu i njenim zahtjevima. Stoga ona nije rezultat kakvog slijepog nagona srca niti slijepog prikljanjanja na koji vanjski aukto-ritet, nego se temelji na evidentnoj i nuž-noj uvidavnosti razuma, po kojoj težnja srca postaje ujedno i čovjeka dostojnom težnjom razuma. Kako se pak Ova spoznaja budi u čovjeku odmah, čim on dode do uporabe razuma, jer je ona rezultanta prvih principa, — to mu se i nameče jedna-kom šilom kao i prvi ti principi, što regu-liraju djelovanje našeg uma. To je i razlog, da sv, Oci i mnogi pozniji teolozi nazivaju spoznaju o opstanku Božjem nama pri-rodenom i od naravi utisnutom u dušu.
Naša ta naravna spoznaja o Bogu ne može se i ne smije ustaviti kod spoznaje same egzistencije Njegove. Ne može se, jer — kako veli sv. Toma — nije moguče, da se zna za jednu stvar, da ona opstoji a da se ujedno bar nekako ne spozna i njena bit i njene vsebine. Ne smije se, jer ova spoznaja ne dostaje, da se po njoj ustanove oni temeljni odnošaji, koji od-reduju relaciju čovjeka prema Bogu kao Njegovu početniku, gospodaru i svrsi, što je prva nakana naravi, radi koje nam je
dala svjetlo razuma. Stoga se ta spoznaja ima točnije determinirati i dalje podiči, da se upoznaju i bitni atributi Božji, medu koje spadaju i ona dva za našu stvar potrebna: Njegova premudrost i neprevarljivost, I to se da spoznati iz ove sjetilne prirode, što ju oko sebe vidimo, jer je ona refleks savršenosti Božjih. —
Ovo stanovište Crkve i uopče krščanske znanosti odnosno filozofije o moči našeg uma i o opsegu njegove spoznaje postalo je — posve je razumljivo — kame-nom smutnje modernoj fenomenaličkoj znanosti, koja je doživjela brodolom na granicama osjetnog svijeta. To je prva, temeljna opreka medu vjerom odnosno kr-ščanskom i modemom znanošču, na koju smo se u dosadanjem razlaganju namjerili. O riješenju ovog spora ovisi u glavnom i riješenje cijelog našeg pitanja. — Tko dakle ima pravo? Da li ona opčna peripa-tetsko-školastička filozofija, koju Crkva priznaje kao jedino ispravnu, ili ova novo-vjeka, filozofija jednog Kanta i Spencera? — Čovjeku, koji je i malo upučen u anrtraiktno mišljenie. ne može biti dvo be, da je tu moderna filozofija izgubila igru.
Proklamacijom svoje temeljne teze, da je naime prijelaz preko sjetilnog ambi-jenta nemoguč, proklamirala je ona i apso-lutnu nesposobnost ljudskog razuma, da on može ikad spoznati istinu, i tim se postavila na stanovište, koje negira i zaba-cuje temeljne zahtjeve razuma. Ona ospo-rava razumu, tom oku duše, sposobnost, da on može vidjeti i tim ruši njegovu inte-ligibilnu narav konstruirajuč od nje pravu himeru, jer oko, koje ne vidi i po svojoj naravi ne može da vidi, to nije oko nego negacija oka, dakle protuslovlje.
Čudit se je stoga prevejanosti tih modernih učenjaka, koji prave takove »vice-ve« na račun čovječjeg razuma, kako se oni usuduju predbavicati Crkvi, koja je tako visoko taksirala njegovu moč i izlo-žila se na obranu njegovih prava, da ga je ona tiranski sapela u okove i da ona ubija njegovu slobodu, otimljuč mu sva prava.
Ova sposobnost razuma, o kojoj smo doslije govorili, da on naime može spoznati egzistenciju Božju i nužne atribute Njegove biti, je prvi zahtjev prave znanosti, da vjera uzmogne počivati na razum-nom temelju i da put, što vodi k njoj, bude siguran i ispravan. Tim je več stvorena nužna pretoostavka, da Bog, bude li se udostojao štogod čovjeku objaviti, mogne od njega zahtijevati, da vjeruje Njegovoj riječi. Na to ima On pravo kao apsolutni
gospodar čovjeka i kao njegov konačni Cilj, i čovjek je dužan vjerovati, ako neče, da promaši svoje odredenje. I što još više! Ako postoje i najmanji znaci, da se je Bog mogao negdje objaviti, on je dužan ispitati tu stvar i prigrliti vjeru, koju upozna, da od Boga potječe. Tako bar sudi naravnoin nuždom sam razum. — Pa postoji li, pitamo sad dalje, zbilja što takovo, što bi dalo slutiti, da se je Bog objavio? I te kako!
Kroz 20 stolječa diže Crkva močan glas, koji se čuje sve do zadnjih granica našeg planeta i govori, da je ona djelo ruku Svemogučeg, koji ju podignu u pu-oinj vremena, da ona bude stup, oko ko-jeg če se kupiti narodi željni božanske istine. Ona ih zove stoga sve k sebi, da im bude majkom i učiteljicom nadnarav-nog života.
Eto obligacije i to stroge obligacije osnovane na samom zaključku uma za svakoga, koji još ne vjeruje, da ispita, e li Crkva istinu govori. Crkva to ne traži, da njoj u naprečac vjeruje svaki nevjernik, jer priznaje, da on ima pravo najprije ispitati dokaze, koji govore za faktičnu revelaciju. Stoga ih i poziva i traži od njih, da ispitaju te argumente, da ih obligira na vjeru istom tada, kad budu sa stalnošču upoznali, da se je Bog zbilja objavio. Ovo je drugi elemenat onog znanja, što ima da predhodi vjeru, da ona bude razumno pod-vrjfnuče pod Božji auktoritet. Pa kako i tu Crkva postupa na način posve dostojan ljudskog razuma.
Ona razvija bezbroj dokaza, da uvjeri razum o svojoj tvrdnji. Poziva se na ona aebrojena proročanstva kako starog tako i novog Zavjeta, što se več ispuniše, — pokazuje na ona bezbrojna čudesa, što ih je Bog tvorio u potvrdu svoje objave, — predočuje mu Spasitelja, Njegovu božansku nauku, koju je On dokazao svojim slavnim uskrsnučem — napokon upozoruje ga na razvoj krščanstva, na njegovu pobjedu, što ju je izvojštilo nad poganstvom kao i na preokret, što ga je proizvelo u svijetu, te na onaj silni broj mučenika, koji zapečatile krvlju svojom istinitost evandeoske nauke. Iznosi mu tolike sjajne činjenice Crkvene historije, borbe i pobjede Crkve, njenu nepokolebivost uza sve divlje na-srtaje bijesnih protivnika, te napokon i onaj heroizam, koji još i danas vlada medu njenim članovima, gdje ih hiljade ostavlja svijet, da se posveti Bogu i djelima žrtve, samozataje i največeg poniženja. To su dokazi, sve jedan jači od drugoga, što ih ona obraženi idiota nego i največi učenjak,
stavlja pred ljudski razum bilo riječju svoga svečenstva bilo učenim djelima svojih teologa. Tako i praksom svojom eto priznaje, da se um ljudski ne može i ne smije siliti. To se vidi i otale, što ne brani kritike o svojim argumentima, nego da-pače poziva ljude na to, jer je uvjerena koli radi same istine toli i radi tradicional-nog iskustva, da se svaki pravi i iskreni istraživaoc može a i mora uvjeriti o nji-hovoj ispravnosti: ne dakle samo neiz-koji ne prima ništa, što nije izdržalo probe pred njegovim kritičkim nožem. Svjedo-kom su mnogobrojni konvertiti kao jedan Ruville, Rette i drugi!
I nakon svih ti priprava može li se nazvati to atentatom na zdravi razum, ako Crkva traži, da se čovjek podloži Bogu i vjeruje? Može li uopče biti o tom govora iza toliko dokaza o egzistenciji Božjoj, o činu objave, o uspostavljenju Crkve kao od Boga autorizirane i legitimirane vlasti, da ona propovjeda Njegovu blagu vijest svim narodima kroz sve vjekove? Samo neozbi-ljan i licemjeran čovjek može to ustvrditi.
Čudnovata je stoga i nerazumljiva logika modernog čovjeka. Ako bolesnik žrtvuje svoje vlastito mnijenje izjavi liječ-nika ili neuki čovjek tvrdnji učenjaka, to nije ništa proti časti i dostojanstva razuma. Vjerovati profesoru, pravniku, pod-vrči svoj sud sudu drugih radi opčeg dobra i u samoj toli parlamentarnoj zastup-ničkoj kuči, to sve nalazi današnji čovjek kao pravo i korektno, ali podložiti se ponižno Stvoritelju, od koga imamo sve darove, pa i sam razum, to mu je najedamput nečovječno i protivno štovanju, što ga čovjek ima da posjeduje o samom sebi. Ironija! —
Mnogi se doduše zadojeni duhom pro-testantizma, da opravdaju svoju nevjeru, spotiču o crkveni auktoritet, koji od-reduje objekat našem vjerovanju i prote-stiraju protiv toga, da se traži od čovjeka, da on doprinese takovu žrtvu ljudima, na koju ima isključivo pravo samo Bog. Taj protest bio bi sasma opravdan, kad bi to Crkva tražila za sebe. No ona ne iziskuje te žrtve od čovjeka u svoje ime niti za sebe, nego u ime Gospodina i za Njega. Ona je samo svečenica, preko čijih ruku mi prinosimo Bogu svoje darove. Ona vrši samo svoju službu kao jedan živi organ, koji stoji neposredno pod svrhunaravnim utjecajem Duha Svetog, spaja nas živim kontaktom sa vrelom objave i zajamčuje nam ispravnost vjere čuvajuč ju od subjektivnih primjesa ljudskog duha. Stoga je ona
močno sredstvo u rukama Božjim, kojim on postizava, da se čovječanstvo podvrga-va Njegovoj objavi a ne vlastitim imagina-cijama pod firmom od Boga objavljenih istina. Svi dakle, koji se bune proti Crkve, ne čine to iz ljubavi prema istini, nego iz ljubavi prema krivo shvačenoj ljudskoj slobodi i iz oholosti svoga duha, kojemu godi biti zadnja instancija kot odredivanja i prosudivanja riječi Božje.
Taj duh oholosti i precjenjivanja sa-mog sebe ujedno je i pravo vrelo one da-nas opčenite struje u izvancrkvenoj znanosti, koja smatra vlastiti razum vrhovnim sudijom istine i neistine, te mu pridaje pravo, da on može sve zvati pred svoj forum i o svem reči zaključnu riječ.
Prva posljedica tog principa bila je pogubna nauka, da na mjesto vjere ima postepenim razvojem doči znanost kao samostalna i od vjere daleko uzvišenija grana spoznaje, koja ne ostavlja više vjeri prostora, jer je kadra, da sama shvati i obrazloži sa svih strana predmet vjere. Ta nauka morala je nužno dakle da dode u konflikat sa naukom katoličke Crkve, koja naučava opstanak vjerskih misterija, ne-dohvatnih ni najženijalnijem umu jednog stvorenja. No ni ovom konfliktu nije kriva Crkvena nauka nego presizanja s protivne strane.
Da je naime taj racionalistički nazor o svemoči razuma pretjeran, svatko če uvidjeti, tko je i malo upučen u prirodo-slovne znanosti. Koliko li tu nema tajna, pred kojima se čovječji um čuti nemočnim, da ih prodre i koji največe učenjake sile na poniznu izjavu, da je suma našeg znanja isporedi li se s onim, što mi ne znamo, slična kapljici vode prema cijelom oceanu. Kad je pak tako u naravnom redu, što ima istom biti u svrhunaravnom, koji bitno na-dilazi narav našeg razuma! Upravo te nadnaravne i nedokučive istine odaju svrhu-naravni karakter naše religije, njenu uzvi-šenost i krasotu i upučnje na njenog vijes-nika, koji nije bio obični čovjek nego je-dinorodeni Sin vječnog Oca odvejen rukom zemaljskog tijela — koji nije učio mudrosti od kojeg zemaljskog učitelja, nego je sam substancijalna Mudrost, Stoga protestirati proti misterijama krščanstva može samo slijepa oholost i vidjeti u njima neko po-niženje može tek ograničena taština. Ta ona su najviša odlikovanja za jednog stvora, jer mu predočuju spuštanje Boga k čovjeku, da ga podigne k sebi i učini dioni-kom svog božanskog znanja kao i da mu dadne čvrsti zalog i obečanje, da če ga
jedamput pripustiti gledanju Svog božanskog lica.
Stoga svaki krščanin priznajuč nad sobom nestvoreni Um te znajuč a priori, da se dubine Božjeg znanja ne daju izmje-riti mjerom ograničenog ljudskog razuma, posve s pravom ispovjeda svoju vjeru i u nadnaravne tajne na temelju bož. svjedo-čanstva očekujuč po obečanju Apostola drugi život, gdje če prestati vjera sa svojim zagonetkama a zamijeniti ju gledanje licem u lice. —
Kako pak krščanska vjera počiva na auktoritetu Božjem i ravna se prema pro-poziciji od Boga ustanovljene i darom ne-pogrješivosti providene Crkve, to iz toga neposredno slijedi, da krščanin ne može i ne smije promijeniti ili odreči se svoje vjere, nego mora u njoj ustrajati do konca, neče li, da prekrši temeljnu i prvu svoju obligaciju prema Bogu. I to ne vrijedi samo o cijelom skupu krščanskih istina nego jednako i o svakom pojedinom članku sv. vjere. Ne radi se naime tu o kakovim pobožnim mnijenjima, koje čovjek može na temelju točnijeg ispitivanja i suspendirati ili čak kao lažne zabaciti, nego o stalnim istinama, za koje sam Bog jamči.
Ni ovaj zahtjev ne kosi se ni najmanje sa slobodom i pravima razuma. Kaošto prihvačanje katoličkih istina nije plod sli-jepe lakovjernosti, tako i postofanost ti njima nije plod fanatične tvrdoglavosti nego razumnog uvidanja.
Crkva ne brani naime, da čovjek točnije ispituje one svoje spoznaje, po-moču kojih je on došao do uvjerenja, da je ona doista namjesnica Božja na zemlji i da čuva Njegovu nauku nepogrješivo, ali brani, da ih čovjek kod svog ispitivanja suspendira, jer bi se to moglo samo tada dozvoliti, kad čovjek uopče ne bi imao prije o tom prave sigurnosti. To je pak nemoguče, jer tad uopče ne bi imao prije prave vjere, nego bi istom sad nju tražio, a to se ne može dozvoliti za jednog u Crkvi odgojenog čovjeka, koji je krjepost sv. vjere dobio na krštenju.
Drugo, što Crkva takoder zabacuje, jest to, da bi se moglo dogoditi, da bi čovjek, koji ispituje vjeru, učinila se ona uslijed toga ispitivanja bez njegove moralne krivnje nemogučom ili proturazum-nom. Do tog bi moglo samo onda doči, kad bi Bog dopustio, da jedan duh, koji iskreno traži istinu i čini sve, što je do njega — da on izgubi nju, pošto ju je več posjedovao, a s druge ooet strane, kad bi oni motivi, koji su govorili za vjerodostoj-
nost i autentičnost Crkve, pokazali se ne-dostatnim. No ni jedno od ovoga nije mo-guče. Stoga se vjera ne može opozvati, a da se čovjek teško ne ogriješi o svoju moralnu dužnost.
Iz toga slijedi kao praktični korolar, da svi oni, koji ostavljaju katoličke redove i prelaze u protivni tabor, ne čine toga na temelju kakovih pozitivnih i znanstvenih rezultata, nego jer radi svoje duhovne mlakosti ili okorjelosti u grijehu proigraju milost Božju i navuku na se duševnu tamu, kroz koju ne mogu više da raspoznaju istine od neistine. Napose to vrijedi o naj-raširenijem i najčeščem grijehu, o grijehu proti 6. zapovjedi, jer stoji baš najviše radi njega napisano u sv. Pismu: animalis homo non percipit ea, quae sunt spiritus Dei. Stoga borba proti tomu grijehu ujedno je i najuspešnija borba proti epidemiji bez-vjerja, —
Pregledali smo eto u kratkim pote-zima tijek procesa, kojim čovjek, što još ne vjeruje, dolazi do vjere, i vidjeli smo, da u svemu tomu nema ništa, što bi se kosilo sa načelima zdrave znanosti, jer temelji, na kojima vjera počiva, ukazuju se nepristranom gledaocu čvrsti i solidni. Dobro bi bilo, da malo pogledamo sada vjeru samu u sebi kao etični čin čovjeka, koji več vjeruje; da li se možda tu ne nalazi kakova inkonveniencija, koju bi nam mogla znanost s pravom predbaciti.
U prvom redu ukazuje nam se tu vjera kao temelj cijelog moralnog života. Jedino pomoču vjere dobiva čovjek čvrstu bazu na viši život krjeposti. Ona daje čo-vjeku snagu, da može odolijevati svim na-srtajima i najžeščih strasti, daje mu dakle to, što mu njegovo vlastito istraživanje i uvidanje ne može dati. Stoga je obveza vjere prva od svih drugih obveza i od njih bitno različna, u koliko je ona fundamen-talna kondicija, da čovjek uzmogne ispu-njavati ostale svoje dužnosti i težiti valjano za svojim zadnjim ciljem.
S istoga je razloga vjera podloga iska-zivanja časti Bogu i ujedno prvi čin pod-vrgnuča pod Njegov božanski auktoritet i uopče pod Njegovu vlast. Predstavlja nam u neku ruku zakletvu vjernosti, kojom se čovjek obavezuje, da če priznavati Boga svojim apsolutnim gospodarom i prema tome iskazivati mu dužno poštovanje kroz cijeli život.
To svojstvo pripada joj, u koliko je ona akat najplemenitijeg dijela čovjeka, razuma, i to ne razuma, koji sam sebi pali kád, nego razuma, koji se kao stvorenje
sagiba pred svojim Stvoriteljem. Zato akat vjere krije u sebi i duboku zahvalnost prema Bogu. Jer ako smo dužni biti Bogu zahvalni za sva dobročinstva, to smo osobito dužni zahvaljivati mu, što nam je dao razum, koji je ne samo dar kao ostali darovi Božji, nego ujedno i slika Božja, koja čovjeka usposobljuje, da može pročitati ono u stvarima, što je u njih ruka Božja zapisala. A tu zahvalnost najlepše on iska-zuje svojim podvrgnučem u činu vjere.
Vjera napokon usavršuje razum podl-žuč ga u svrhunaravni red, čineči ga dioni-kom Božjeg razuma. To biva ne samo tim, što mu ona otkriva one vječne tajne, što su bile sakrivene u krilu vječne Mudrosti, nego mnogo više tim, što ga i subjektivno drže u red vrhunaravnih principa izljevom onog božanskog svjetla, koje teolozi nazi-vaju »lumen fidei« i koje nas čini dioni-cima Božanskog razuma i njegove nepo-grješivosti.
Stoga pripada ovom nadnaravnom svjetlu a s njim i vjeri mnogo večma objektivna istina nego li svjetlu našega razuma i ljudskoj znanosti, jer ona potječe iz jednog višeg vrela na uzvišeniji način, te se ne može nikad spojiti sa zabludom, dok je to našem razumu nešto svagdašnje. Čin vjere dakle položen snagom ovog božanskog svjetla apsolutno je nepogrješiv i istinit,
Otale proizilazi, da čovjek mora da bude u svojoj vjeri nada sve siguran, t, j. da čvršče prijanja uz nju. nego li i uz jednu razumnu spoznaju. Motiv naime vjere — auktoritet Božji zahtjeva i zaislužuje bitno veče štovanje in veče pouzdanje nego vla-stiti razum i njegove spoznaje; stoga je i posve pravo i razumno, da se krščanin čvršče drži riječi Božje nego svoga znanja. Traži se dakle od njega, da on na temelju bezuvjetnog počitanja prema auktoritetu Božjem i bezuvjetnog največeg pouzdanja u istinitost Njegovu bez ikakovog straha odbije i najmanju sumnju, što bi se u njem eventualno porodila, kao neosnovanu. Ne doduše kao da on ne bi smio izpitivati razloge toj sumnji i kušati znanstveno ju riješiti — to može gdjekad i dužnost biti — nego ne smije radi te sumnje kolebati u vjeri, več ima a iprioiri biti uvjeren, da ie ta sumnja bez temelja, što če mu kasnije i samo točnije ispitivanje stvari bjelodano dokazati. U tom eto stoji ona potpuna poslušnost (plenum obsequium), što ju traži koncil vatikanski od krščanina.
Vjera je uz to i vrlo korisna čovjeku. Ona mu odmah daje odgovor na ona pita-
nja, koja su sto žerima ljudskog biča, i osposobljuje ga time, da on može odmah živjeti životom dostojnim razumnog stvora. Znanstvenim bo putem rijetki dolaze i to teško do spoznaje tih najvitalnijih istina. Mnogi i to daleko veča večina ljudi, čim tjelesno nešto ojačaju, moraju, da si za-služuju radom svagdanji kruh i nemaju kad ni da misle na znanstvena istraživanja. Mnogi opet nemaju dovoljno duševnih sposobnosti, pa uza sve sretne materijalne kondicije ne mogu ništa da postignu. Znanost je svojina jednog neznatnog mino-riteta ljudskog društva, pa i od tih večina je i upučena samo u svoju struku, dok u drugim su više, manje ignoranti. I baš religiozna pitanja spadaju medu ona, kojima se najmanje učenjaki zanimaju. Pa ako se koji več i zanima specijalno njihovim študijem, ne če daleko doči pomoču svoga razuma, jer ga srce i strasti vuku na stramputice. Vjera je dakle od prijeke potrebe čovjeku. I Bog, kad traži od nas, da mu vjerujemo, traži to radi naše koristi. Onaj razum, što ga mi Njemu žrtvujemo, ne uzima On za sebe, jer Njemu ništa ne treba, nego ga opet nama vrača prosvjet-ljena zrakom vječne svjetlosti, preporo-dena i pomladena duhom Duha Svetog te natopljena rosom milosti.
Pa ima li, da se opet vratimo na staro, ista u tom, što bi bilo proti naravi razuma i što bi se kosilo sa principima znanosti? Nitko ne če valjda toliko zaboraviti na svoju zdravu pamet, da če ustvrditi, e je dizanje razuma njegovo poniženje, da ople-raenjiivainje njegove snage i moči značt zanj ot:manje svobode i negiranje njegovih primitivnih prava. Stoga možemo posve logično iznijeti kao rezultat zdravoga razuma, da vjera ne samo ni:e proti razumu, nego da je u največem skladu sa razumnom ljudskom naravi, koju podiže u nadnaravne višine i daje joj takovo odredenje, prema kojem su svi ideali današnjeg hu-maniteta goli fantom.
Crkva dakle kao zastupnica vjere u nadnaravnog Boga nema razloga, da se boji razuima iiH znanosti. Štogod bude večma stalo učenjacima do toda, da zb:l a istraže istinu, tim če večma Crkva profi-tirati. kako to dokazuie bogato isVu^tvo prošlosti. Stoga ona današnja prilatica; Crkva je proti znanosti, največa je laž i največa kleveta historije. Jedino što Crkva ne trpi i ne podnosi, to je ono polovično znanje i onaj duh nadutosti, ali to nije znanost niti ima ikakova posla sa zna-nošču.
Da pokupimo na koncu plodove svog cijelog rada! Vjera daje, kako smo vidjeli, čovjeku čvrsti oslon, gdje on može bez straha zapeti svoja sidra u buri nejasnih i protuslovnih ljudskih mnijenja. Ona podaje čovjeku nužni osnov, da uzmogne voditi dostojan život i da ne postane igračkom svojih strasti. Znanost bez vjere u tom je zalutala — ona je skrahirala. Njeni glavni predstavnici daju u zdvojnosti izjavu, da nam je nemoguče odgovoriti na pitanja: odakle svijet, što je čovjek i kamo on putuje!
Za čovjeka dakle, koji i malo misli t koji ne če da ostane bez kompasa usred burnog oceana, ne preostaje ništa drugo, nego da on potraži svoje utočište u tihoj luči vjere. Grčki filozof Plato rekao je, da je nemoguče čovjeku dobiti sigurnu ori-jentaciju u najvitalnijim pitanjima, ako ga Bog ne pouči. Pa eto mi znamo, Bog je došao i prosuo sjeme evandeoske svoje nauke, pa zašto, da Mu onda ne vjeruje? Zar u ime one kukavne nadri znanocti, koja je u svojoj jezgri puka sofisterija?!
Zašto, da misteriji vjere budu odbojni kamen za čovjeka? Zar to nije na i veča drskost proklamirati jadni i ograničeni ljudski razum za vrhovni forum istine i neistine! Doista največa prevara, što je počinjena na čovječanstvu, otkako ono postoji, jest ona nauka modernih sofista, koja pridijeva čovječjem razumu božanske atribute i udara anatemom svakoga, koji se usudi reči, da ima religioznih istina, koje um ljudski ne može dokučiti, a ne do-pušta ni toliko moči tom istom umu, da bi on mogao progledati plast sjetlinih fenomena i upoznati sebi najbližu istinu, svoju vlastitu egzistenciju. Ludorija! Htjedoše biti Prometeji, ukrasti s neba božansku krunu i okruniti njom čovječanstvo, a de fakto ckruniše ga trniem paklene zdvojnosti. Do ovog rezultata mogla je doči samo logika modernog čovjeka, kojoj je največe pravilo ne priznavati nikakovog pravila, a glavni cilj proizvesti zbrku i nered tamo, gdje ga doslije nije ni bilo.
Ne, tako više ne ide! Svjedok je tomu ona opča bezglavost i vrtoglavica, koja danas vlada u svijetu. Pa to jasno vidi i zadnji bezvjerac na kugli zemaljskoj i on laže, kad protivno veli! On može doduše sakriti to svoje uvjerenje pred sirom ma-som, ali ne može pred svojom savješču, koja ga progoni kao furija Oresta i izjeda mu možak kao jastrijeb Prometeju jetra.
I ta tobožnja znanost, koja ga je dotle dovela, to nije znanost, nego njena patvo-
rina: to nije sistem sigurnih rezultata pro-nadenih znojem i naporom učenjaka, što se traži za svaku pravu znanost, nego je to onaj satanski duh, ona takozvana moderna misao, koja hoče da bude cenzorom svih umnih fabrikata, i koja temperira i reguli še kao kakovi »deus ex machina« sve kulturne i znanstvene tendencije našega doba.
Što dakle na koncu svega toga? Jasnije je od sunca na nebu, da čovjek ■ ne može sam sebi biti prepušten. Biče, koje posjeduje srce puno strasti, mora
imati u jednom svijetu obmane čvrsto, apsolutno stanovište, otkle če moči prkosno odgovoriti sa pjesnikom silama tmine: si fractus illabatur orbis, impa-vidum ferient ruinae. A jer apsolutno može biti samo ono, što je božansko, to i to stanovište mora, da bude božansko. I takovo stanovište dao nam je doista onaj i to samo onaj, koji o sebi reče: Ja sam put, istina i život (Iv. 14, 6). —
Vjera dakle, koja nas stavlja u posjed tog stanovišta, nije proti znanosti, nego nasuprot: on.< ie znanost kut' e^Dpjv, božanska znanost!
Dr. PERO ROGULJA:
Medu Slovencima.
Vipavsko slov. katoi. izobr. društvo i Orel.
Jedna izmedu najstarijih institucija jest u Vipavi slovensko katoliško izobraževalno društvo — prosvetno društvo. Rad je društva prilično lijep. Uz lijepu či-taomicu, u kojioj su svi katolički slovenski listovi, imaju knjižnicu sa gotovo svim be-letrističkim slovenskim spisima, a od poučnih je i socijologija dostojno zastupana. Knjige mnogo čitaju osobito mladiči. Bu-diuči da nemaiu kapelice, sastanci se dje-vojačke kongregacije drže u robi »izobra-ž^valnoga društva«. Kako je bilo u društvu dosta mladiča, osnovaše oni telovadni odsek — »Orel«. Rajfa'znovka ima ustupi prostorije i pokl oni orude, pa oni dana s lijepo napreduju. Uzorno su disciplinirani a dobri su agitatori osobito za katoličku štampu. Rajfajznovka daie svakomu »Orlu«, koji se u vipavskoj dolini osnuje, oko 400 K pripomoči. Telovadba je svakoga tjedna dva puita. Vrlo n.Togo koriste ka-toličkoj ideji sastanci gpmnastičkih od-sjeka i prosvjetnih društava. Često pri-reduiju društva veselice, a društvo ih iz bližnjeg najesta pohodi. Na takvim sastan-cima Orlovi prireduju zeijedničke vježbe, Pomoču vr'o čestfh zabava, koje pri-reduje ili »Orel« ili prosvjetno društvo ili dijevojačka kongregacija, nastoje vipavski župnici uituoi plesove, koje prireduju liberalci i na kojima se mladež silno pokvari. »Orel« više puta ide službeno na ispovi-jed i pričest.
Marijine družbe u Vipavi.
U svajkoj župi ima djevojačka kongregacija, koju vodi župnik ili kapelan. Osim običnih kongreganističkih sastanaka pr,ir eduje kongregacija razrnjerno dosta čerto predstave i zabave s pjevanjem, sviranjem, deklamiranjem, predavanjem itd. Kao što su vipavska prosvjetna društva složena u »zvezu« a »Orli« isto tako, tako i prezesi Marijinih družbi sačinjavaju dekanijsku svezu, a na čelu joj je dekanijski predsjednik. Svake se godine sacta-nu dekanijski predsjednici u Ljubljani, gdje pod predsjedaniem Janeza Kalana održe skupštine, u kojima viječaju o na-pretku kongregacija i iznose misli, koje su im ostali prezesi iznijeli. Do sada nije uspjelo okupiti u Marijine družbe mladiče, nu č:ni se, da če se i tio pomoču Orlova razviti. Upotrebljuju pri tomu ovu metodu: sve vrijedne datke, koji svrše osnovnu školu, a ostaju kod kuče okupe u kongre-gaciju odmah po svršenoj osnovnoj školi. Ovakav način pokazao je več više uspje-ha. Svaki prezes ima knjige za kongregacije i izvatke iz tih knjiga šalje J. Kalanu, ko:i vodi knjigu kongregacija cijele bis-kupije. U mnogo kongregacija ima i »Čebelica«, a i knjižnica. Članovi mnogo rade oko raširenja dobre štampe.
Zanimivo je, da Slovenci vrlo goje glazbu osobito crkvenu, U Ljubljani je or-guliaška škola, kola daie prličan organi-stički materija!. Takav svršeni organista imade oko 30 K mjesečne plače, ali dobiva
još plače n. pr. kalo zborovoda prosvjet-noga društva, knjigovoda posojilnice itd. Radi velikoga broija izvježbanih organista imaju Slovenci u crkvama i društvima krasno pjevanje; to sam opazio i u Vipavi.
Organizacija klera u Vipavi.
Zgodan položaj vipavske doline omo-gučuje, da ž upnic i često puta dolaze k dekanu. Stan je dekanov ogroman i poradi toga za to zgodan. Gdjekada se sastaju i kod koga drugoga župnika.
Ja sam prisustvovao jednomu takvo-mu nedjelnomu sastanku u Št. Vidu. Kada je dekan sa mnom i Rebcem! prispio, upravo su tri ostala župnika i št. vidski kape-lan tarokirali. Iza kako nas je dekan pri-kazao, nastavila se igra samo s tom raz-lifcom, da je kapelam ustupio mjesito dekanu. Kad su bile razdijeljene karte, počeše se igrati, a medutim je jedan od župnika pričao jedan casus i iznosio, kako ga je riješio. Drugi nijesu imali ništa da opaže. Kod druge je igre riješen drugi casus itd. Mi smo medutim otišli s kape-lanom, da pregledamo uredbe zadružne u Št. Vidu. Medu ostalim pregledasmo mladu mljekarnu, koja izvozi mlijeko po 20 h u Trst i lijepo napreduje. Pošto se vratismo k društvu, prestadoše se igrati karata, nego su počeli raspravljati o stanju svojih župa, društava i napokon da-doše upute svomu zastupniku, šta da radi na sastanku dekanijskih prezesa u Ljubljani. Nakan sto su prorešetali sve potre-bito, dogovoriše se gled^ budučega sa-stanka i razidoše se. Dekan, mi je putem kazivao, da su svi organizirani u »sodali-tas« i da se svakog mjeseca sasitaju, da izvrše zborovanje. Ustanovili su u njega stanu i lijepu dekanijsku knjižnicu radi svojih študija, a svaki uplačuje za to go-dišnje 6 K,
*
Opazio sam, da vipavski seljak ni je više pravi seljak, u njem ima več dosta malogradanskoga. Inteligenčna mu je dosta velika, a potrebe moderne. Momci i djevojke, koji ne idu na ples, jesu nepo-kvareni.
U Gorici.
Četvrti se dan iza dolaska u Vipavu otputismo se u Goricu. Do Ajdovščine nas je p-ratio vipavski kapelan dr. Sever, od kojega usput doznasmo, da je ove go-dine po adiredbi dekanovoj izostalo pro-
st enje u cnkvi bi. Dj. Marije pri Logu, koja leži baš uz cesitu, jer na dan pro~ štenja prirede liberalci redovito vrlo dobro pohodeni ples, na kojemu pokvare ono, š>to se na proštenju dobra načinilo. Čini se, da če im ta zabrana mnogo škoditi.
Stigli smo iza podne u Goricu, gdje smo pohodili dra Breclja, Kremžara, a upoznali smo se i s drugima vodima mlade katoličke struje u Gorici. Informirali su nas o svojim prilikama, i pokazali nam, kako proti konzervativnomu Gregorčiču počeše tihu ali ustrajnu borbu. On se na-ime sa ostalih 8 katoličkih slovenskih zastopnika u saboru združio s talijanskim liberalcima i strašno naškodio i italijanskim katolicima i ugledu slovenskih katolika. Proti ovakvomu radu, koji vrši Gregorčič iz sebičnih razloga, ustadoše mladi inteligentni slovenski katoliki pod vodstvom liječnika Breclja, Prvi put pokušaše sreču u izborima, ali ne uspješe, a sada kušaju pomoču rada u organizacijama i svojim listom »Novim časom« da zahvate što više terraina u narodu. Gregorčič se prema njima upravo lisički drži; on im šta više pokazuje, da se tomu veseli. — Glavni posao oko svega nosi Kremžar. Najviše rade pomoču predavanja po zemlji, a u Gorici su krasno organizirali daštvo. Isto se tako brinu i ža druge Slovence u Gorici. Ekonomski dosta lijepio napreduju pomoču rajfajznovki itd. Gregorčič radi medu narodom s dva lista: »O-nri^om« (za inteli^en^nil i »Pr;merskim listom«, koji su dr, Mahnič i pokojni dr. Pavlica osnovali protiv Gregorčiča. On je listove, kada su oni otišli, dobio u svoje ruke. Mladi krščanski socijali imaju »Novi Čas«, a liberalci »Soču«, Liberalci rapidno nazaduju.
Mlada krščansko-socijalna struja, t. j. njezini vodi gotovo se svake večeri sastaju i debatiraju o prilikama, a osnovali šu i katoličko tiskovno društvo kao za-drugu. Slovenci u Gorici mnogo žrtvuju za slovenske škole. Gorica je polovicom ta-Kjansko mjesto, ali je sva okolica slovenska; u Gorici je 12.000 Slovemaca. — »
U Ijubljanskoj je krščansko-socijalnoš sveži držao Krek predavanje o historiji »slobodne misli«. Pri tomu je rekao, da se nada, da če socijaini demokrati, čim se otmu od »slobodne misli«, biti vrijedni članovi ljudlskoga društva i da če — misli
— doči vrijeme, kada če biti poštena čov-jeku čast nazivati se socijalnim demokratom, Pa je doda o očito nišaneči na naš razgovor od 7. XI., da on tu svoju misao izriče, i nije mu stalo, sta če tko o njemu misliti. To veli, da je rezultat njegova razmišljanja. Ja mislim, da če se — ako do-tle dode — morati složiti krščanski soci-jaili i socijalni demokrate.
15, I, Prekjučer je bio izlet zadružne škole u Domžale i Mengeš. Glavna nam je zadača bila, da vidimo razvoj domačeg obrta tamošnjih ljudi, t. j. izradbe šešira i drugih potrepština iz slame i drvenih li-stova. Oni zovu to »kitarskim i slamni-karskim obrtom«. Kako mi je jednodušno naglasio upravitelj »Zadružne zveze« Rašica, da če se Hercegovina i Dalmacija vinom slabo podiči, jer je konkurencija prevelika i da se napretku tamošnjega puka moramo nadati samo u podizanju koje struke domače i kučne industrije, to sam s velikim zanimanjem pratio cijeli izlet.
Domači obrt u kamničkoj dolini.
Glavna podloga bogastva onih kra-jeva — ljudi su naime vrlo imučni — jest domači obrt: pletenje raznih potrepština a osobito šešira iz slame i drvenih listova. Ta; je obrt prije 100 godina donio jedan vojnik iz Florence u Italiji. Domala se vrlo raširio, a sada hvata s ve veče dimenzije. To je pletenje lak posao. Vrši se samo po zimi, kada nema drugoga posla, a zaposlena su njim sva djeca u kuči osim naj-mladjih. Isto tako nije to ni velika umjet-nost. Posao je vrlo slabo plačen: za 24 m ispletene vrvce, što je pletu od slame, koju daje zadruga, dobiju samo 10 fil., za vrvce od drvenih listova nešto više. Ipak jer ih mnogo u kuči radi, donosi taj rad nešto materijalne, a vrlo moralne koristi, bu-
duči da čuva sve ukučane od besposli-čenja. Ispočetka se taj obrt razvijao po malo, u obliku kučne industrije. Obično su odmah na mjestu pravili od tih pletenih vrpca šešire, nu ti nijesu mnogo dalje iz okolice izlazili. Napokon je udarila svima u oči potreba, da taj rad organiziraju. Prema razlaganju domžalskoga župnika, postavila je osnov vsemu razvitku »posojilnica« i —: kako on savjetuje — ne bi se nigdje smjelo početi oko-napretka naroda na drugi način nego ustanovivši »posojil-nicu«, »Posojilnica« je dala početni kapital i oni su počeli raditi, Najprije su imali na umu, da sačuvaju kučni obrt, radi toga su slamu i drvene listove dijelili po kučama, pa kada bi ispletli vrvcu, onda bi mu se isplatilo i to po najboljoj cijeni. Da uz-mognu konkurirati s vanjskim proizvodoma, počeše nabavljati drvene listove iz Rusije (izradeni su posve u Češkoj) a slamu od japanslke raze. Kako su stopili u kontakt s nekim vanjskim trgovcima, postala je zadruga preprodavalac vrvca, a pri to-mu i sama iziraduje šešire. Tako posao li-jepo napreduje, a osobito če se kasnije podiči, kada zadruga nade težište na Balkanu, Iz domače slame izraduju vrvce i šešire i neki mali tvorničari iz okoliša, koji sa zadrugom ne stoje u slaboj sveži.
U Domžalama ima katoličko pomočno društvo, koje je uz pomoč posojilnice sa-gradilo veličanstveni dom, u kojem če posojilnica, kitnjarska (klobučarska) zadruga i druga društva imati svoj stan uz stana-rinu, i tako če se kuča brzo otolatiti.
U Mengešu smo pregledali tvornicu peči od gline. To je tako jednostavna stvar i za nju ne treba nikakva kapital^, pa bi se dala kod nas blizu večih mjesta brzo ostvariti, Vidjeli smo i zadružnu pivovaru, koja nosi zadrugi 50.000 K čista na godinu. Činovnici su u njoj Česi. Kako u okolini ima mnogo Nijemaca, to Slovenci dobro rade oko svog naipretka i liljepo su organizirani.	(Svršit če se.)
JOS. KOVAČ:
Vjekoslav Klaič.
V sedanjih burnih in dogodkov polnih dneh se često pozabi na marsikaj, kar bi v normalnih časih v najvišji meri zanimalo kulturno javnost. Vsi narodi so v zadnjem času tiho prešli na dnevni red, ne brigajoč se za tihe, pa tem važnejše kulturne jubileje, Friedrich Neumann, ki ga je pred leti bila polna Evropa, je umrl, ne da bi se ga veliko spominjali, Ernest Haeckel, ki je drzno zidal nove teorije, je v tihoti zatisnil oči. V naši jugoslovanski javnosti so vzdignili nekaj prahu njegovi neposredni učenci, ki so slavili njegovo upepeljenje s preočito protiversko tendenco. Kdo se ne spominja P. Škrabca, ki je umrl, ne da bi zvedela za to širša javnost. In še drugih nebroj, večjih in srednjih ...
Dne 28. julija 1919 je poteklo 70 let, kar se je rodil v Garčinu v Slavoniji Vjekoslav Klaič, sedanji vseučiliški profesor občne zgodovine na zagrebškem vseučilišču.
Ko sem pred leti kot šestošolec dobil v roke njegovo zgodovino Bosne in njegovo veliko delo »Povjest Hrvata«, je bil to zame užitek prve vrste. Vseh velikih pet zvezkov sem prečital v en mah, naslajajoč se na bogastvu gradiva, gorkoti in obenem stvarnosti pripovedovanja. Takrat nisem mislil, da bom jaz in mnogi drugi Slovenci poslušal predavanje moža, ki je prvi med svojimi tovariši v Jugoslaviji, eden najodličnejših znanstvenikov Evrope, Nimam namena izčrpljivo obdelati življenje in znanstveno delovanje tega moža, ki še ni završil s svojo produktivnostjo in čigar glas je znan pri Čehih, Poljakih, Rusih in drugih narodih in ki pomeni močan mejnik v hrvatski oziroma jugoslovanski zgodovinski literaturi. Zapustil bo narodu kot svojo dedščino veliko literaturo in celo generacijo svojih učencev, ki bodo v teku desetletij dostojno precenili vrednost svojega učitelja in njegovega dela. Te vrstice naj bodo samo majhen spomin njegove sedemdesetletnice, plačilo delnega dolga naroda velikemu možu, da po izreku Hege-lovem: »Narod, ki ne ceni svojih mož, ni vreden, da živi« — ne dokažemo svetu svojega kulturnega siromaštva. In poleg tega 'e Klaič vedno ze'eri Ust našp jfore . . ,
Kot sin ljudskošolskega učitelja kot naš Krek je preživel svojo mladost v Va-
raždinu in v Zagrebu, kjer je tudi 1. 1863. dovršil gimnazijo. Vstopil je v nadškofijsko semenišče, kjer je v štirih letih (kot dijak liceja in kot bogoslovec) prečital vsa historična dela tamošnje knjižnice. Za duhovski stan ni čutil poklica.1 Izstopil je iz semenišča in se posvetil profesuri. Ker je v tedanjih časih silno primanjkovalo profesorjev, je vlada nastavljala kot suplente na srednjih šolah tudi odlično kvalificirane abiturijente, pa je tudi Klaiča poslala v Varaždin, kjer je kot 18 leten mladenič predaval zgodovino. L. 1869. je Klaič z vladno štipendijo šel na Dunaj, da se na fakulteti usposobi za srednješolskega profesorja. Ostal je na Dunaju do 1. 1872., ko ga je vlada predčasno pozvala v Zagreb, da nadaljuje učiteljevanje na gimnaziji.
Na Dunaju je poslušal tedanje znamenite profesorje Sichela, Jaghera, Lorenza in dr. Tovariši so mu bili sedanji dunajski vseučiliški profesor Journier (specialist za francosko revolucijo in renomiran Napo-leonist), Loserth (na univerzi v Gradcu) in mnogo drugih, katerih imena niso ostala pod mernikom. Važno je, da so mu bili na Dunaju ožji tovariši in prijatelji tudi Šuklje in Leveč, s katerimi je občeval v znanem Stritarjevem krogu. Klaič še danes obžaluje, da Šuklje ni ostal pri svoji stroki, — morda bi potem danes Slovenci tudi lahko pokazali nekaj podobnega kot je Klaičeva »Povjest Hrvata«! Na Dunaju se je Klaič marljivo bavil z arheologijo in slovansko zgodovino. Šafarikove Starožitnosti je znal domala na pamet.2
Po smrti Mesičevi ga je vlada L 1879 imenovala za suplenta hrvatske zgodovine na zagrebškem vseučilišču, kjer je njegovo uvodno predavanje zbudilo občno pozornost. Razočaralo ga pa je dejstvo, da je mesto njega kot javni redni profesor prišel 1. 1882. na to stolico Tadej Smičiklas, ki je med tem publiciral v Matici Hrvatski svojo »Hrvatsko povjest« v dveh debelih zvezkih. Klaiču pa je bila za dobo 1883,—1893. poverjena docentura zemljepisa balkanskih dežel!
1	Prim. Dr. A. Starčevič, dr. Kvaternik, J. E. Tomič, S. Kranjčevič, dr. Šurmin in mnogo drugih odličnih Hrvatov, ki so tudi bili v klerikatu
2	Prim. Ottdv naučny slovnik s. v. Klaič.
Od 1. 1893. dalje je redni profesor občne historije na zagrebškem vseučilišču. Kot specialist za hrvatsko zgodovino se v svojih predavanjih iz splošne zgodovine ozira na rezultate drugih znanstvenikov, dočim mu je domača zgodovina polje originalnega, širokega in plodovitega raziskovanja.
Ako bi hoteli navesti in oceniti vsa njegova dela in razprave, bi popisali precej papirja. Že zgodaj je začel sistematsko raziskovati domačo prošlost in leto za letom je kupičil dragoceni materijal v različnih revijah in samostojnih publikacijah. Bosanska preteklost, domači hrvatski kralji, postanek in razvoj mest, zemljepis, vse je našlo v njem treznega in kritičnega tolmača. Priobčeval je obdelano gradivo v »Vijencu« (ki mu je bil od 1. 1882,—1889. tudi glavni urednik), v »Vijesniku kr. hrv,-slav.-dalm. zemaljskoga arhiva«, v »Vijesniku hrv. arheološkoga društva«, v »Matici Hrvatski« in v »Radu jugosl. akademije znanosti in Umetnosti« (med drugim tudi »Acte Keglevichiana« v Monumenta zv. 42.).
Najboljša in najobširnejša dela: »Po-vjest Bosne« 1882, dosedaj najboljše in naj-kritičnejše delo o Bosni sploh (prevedeno na nemški in madjarski jezik), »Opis ze-malja, u kojih stanuju Hrvati« in »Povjest Hrvata«, ki še ni dovršena, so izšla kot samostojne izdaje. »Povjest Hrvata« je začela izdajati vseučiliščna knjigarna Si. Kugli ob priliki svoje petdesetletnice 1. 1899. kot jubilejno darilo hrvatskemu narodu v krasni bogati opremi s slikami, faksimili listin in dokumentov, načrti itd. Zanimanje za to knjigo je po Hrvatskem splošno, utrla si je pot tudi pri drugih narodih, Je skozi in skozi originalno, kritično delo, plod dolgotrajnega raziskovanja in študija. Izšlo je dosedaj oet zvezkov (peti 1. 1911.) in sega do 1. 1608. Gradivo za nadaljevanje novejše dobe je pripravljeno in naša vroča želja je, da bi bilo usojeno piscu vsaj še toliko let, da dovrši svoje življensko delo!
Da je Vj. Klaič tudi književnik, ki se je uspešno poskusil v beletristiki in da je kot urednik »Vijenca« vzgojil hrvatski literaturi najboljšega sedanjega romanopisca Babič-Gjalskega, bo najbrže slovenskemu svetu malo znano.
Kot glasbenika ga Slovenci gotovo bolje poznajo, saj se njegove melodije pojejo pogosto tudi po Slovenskem. Kolikokrat se je že slišalo kompozicijo Prerado-vičeve pesmi »Misli moje ..,« Preosnoval in moderno je organiziral hrvatski konzer-v atorij, začel izdajati glasbeni list »Gusle (1892), ustanovil orkester pri »Sokolu < (1882), ki mu je bil dolgo časa dirigent ter napisal celo vrsto doneskov za hrvatsko glasbeno zgodovino,
Klaič je mož univerzalnega znanja, izvanredne intuicije in globokega čustva. Kdor ni slišal njegovih predavanj, je izgubil estetični užitek prvega reda. Nič retorične navlake, kot je bila to navada nekaterih historikov (Ed. Gans), pa zopet ne suho navajanje zgodovinske resnice brez globljega kulturnega in psihološkega apli-ciranja. Vse je celotno, v sebi dovršeno in motivirano, jasno kot njegove oči, ki še vedno bistro gledajo po slušateljih, prepleteno z živahno asocijacijo, ki nikdar ne odpove. On razume odkrivati cela kraljestva čudes, ki se mladih duš dojmijo kot lepa, pa vendar strogo resnična pesem večnosti,,.
V njem so združene vse plemenite sile človeške duše, v Klaiču je sistematsko nagromadena sinteza kulture, ki v razvoju človeštva kaže na tisoče in tisoče dozdevno disparatnih vej, v resnici je pa le ogromna Wagnerjeva kompozicija, ki pod veščim interpretom pokaže harmonijo telesa in duše, človeka in vesoljstva, časovnosti in večnosti.
Dober historik je nehote pridigar narodu in svetu, je poleg ostrovidnega regi-stratorja tudi učitelj in notranji voditelj! Kar je bil Čehom Palacky, naj bo Klaič nam!...
PHIL. JOS. KOVAČ:
Nepriobčen doki
Pokret ujedinjenja, ki nas je končno združil v toliko zaželjenio državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, ie mogoče zasledovati daleč nazaj v čase Zrinjsko - Franko-panske zarote. Že takrat se je v revolucionarnih plemenitaških glavah porodil načrt za jugoslovansko državo, toda brez bivše Srbije. Pričetkom 18. stoletja je ta jugoslovanski državni program zopet razvil Hrvat Pavao Ritter Vitezovič, ki je kot službeni historik dunajskega dvora zasledoval upravičenost avstrijskih oziroma hrvatskih mej v Bosni ter drugih, po Turkih okupiranih deželah.1 Ljudevit Gaj sam priznava, da mu je bil Vitezovič s svojim prosvetnim delom za vzor pri il,irskem po-kretu, dcčim je za njim iz Vitezovičevih del Ante Starčevič razvil velikohrvatsko ide o v političnem smislu. Upam, da mi bo motfoče o idejni zvezi iteh mož, posebno pa o političnem programu dr. Ante Starčeviča v kratkem na podlagi bogatejše literature bolj obširno razpravljati.
Po letu 1870. se je jugoslovansko vprašanje vedno živahneje razpravljalo. Po vseh zemljah evropske Turčije je vrelo, narodi so hoteli svobode in lastnih držav. Balkansko vprašanje je začelo zanimati široke kroge evropske diplomacije. Brez dvoma je k temu veliko pripomogla Rusija in pa dalekosežna slovanska politika srbskega kneza Mihajla Obrenoviča (1860 do 1868). Ko se je vtaknila Rusija in pa Srbija pod Milanom (1868—1889] v bo-senske homatije, so se začeli zanimati tudi širši sloji za »vprašanje«.1 Slovensko dnevno časopisje je živahno komentiralo dogodke na jugu in pridno budilo narodno zavest. »Slovenski Narod« je 1. 1875., dne 26. avg. pisal: »Kaj je princip zdajšnjega stoletja, njegov časovni duh? — Narodna ideja, misel, da kultura le na podlagi velike sorodne skupine, na podlagi zedinjenega
4 Primerjaj njegov 1. 1700 v Zagrebu izišli spis »Croatia rediviva regnantc Leopoldo Magno caa-sare«, kjer prišteva slovenske zemlje (Croatia Alpestris) k večjemu zgodovinskemu kompleksu Bele Hrvatske. K Crveni Hrvatski prišteva: Bosno, Hercegovino, Srbijo, Macedonijo in Bolgarsko. (Primeri tudi njegovo knjigo »Bosna captiva«, Trna-va 1712.)
2 Primeri o tem med drugim tudi dr. Prijatelj, Janko Kersnik, njega delo in doba, str. 38 ss.
ment Jugoslavije.
naroda živeti, rasti do mogočnega drevesa more . . ,, mora delati na zedinjenje Jugoslovanstva, ker je zedinjenje posameznih plemen v celotne narode zdaij moderno in v starej cokli ne smemo zaostati.«
Problem ujedinjenja se je živahno razpravljal po slovenskem in hrvatskem časopisju. Delali so se načrti, kako najhitreje dospeti do enakega književnega jezika. V »Slov. Narodu« je kar mrgolelo hrvatiz-mov in »jugoslovansko« pisanih člankov, tako da so še celo hrvatski časopisi ta jezikovni kurz pohvalili.
Manjkalo seveda ni tudi trdih očitkov z ene kakor druge strani. Slovencem so bili Hrvati premalo narodni, premalo jugoslovansko orientirani, brez ljudstev, ki bi stala kot stena za voditelji. Očitali so jim Starčeviča, češ, da trosi duh plemenskega separatizma na Hrvatskem in s svojo pra-vaško politiko razdira velikopotezne smeri jugoslovanske politike.
Dejstvo pa je, da se je v Ljubljani kakor tudi v Zagrebu delalo v jugoslovanskem smislu, seveda največ praktično z dobrodelnimi akcijami in nabiranjem prostovoljcev za bcsensko vstajo.
V času narodnega navdušenja, ko se je širom jugoslovanske zemlje popivalo in pelo »v ime edinsitva«, v času torej, ki po svoji kulturni in politični kvalifikaciji ter po svojem psihološkem razvoju nikakor ni bil zrel za reševanje tako dalekosežnih problemov — je bil napisan v Zagrebu program, ki ga v nastopnem priobčujemo. Ta jugoslovanski program bi še danes marsikateremu dobro služil, in sicer radi svoje preudarne treznosti.
Kakšna skupina je ta program sestavljala, je še nepreiskano. O tem dokumentu vemo samo toliko, kolikor je razvidno iz besedila samega. Sestavljen je bil 28. julija 1874 v Zagrebu, najbrž« v Hitni ulici, kjer je bil nekak generalni štab za Bosno, V javnost je prišel dokument iz zapuščine umrlega zagrebškega advokata dr. Mazzu-re. En prepis na stroj hrani profesor splošne histerije na zagrebškem vseučilišču, V. Kliaiič, drugega sem si oskrbel jaz. Listina še ni nikjer priobčena, podrobnosti tudi še niso preiskane. Prof. Klaič se sočasno s tem peča in upam, da v teku časa priobči rezultate svojega, truda.
Besedilo programa obsega 9 točk, od katerih se sedma bavi z Bosno in Hercegovino. Saj ni čuda, ker je to v prvi vrsti zanimalo slovanski jug! Program je brez nadpisa in brez podpisa kakor tudi brez vsake opombe. Par opomb pod črto sem pripisal jaz v lažjo orijentacijo. Besedilo kakor sledi:
1.	Najskrajnji cilj zajedničkih težnja i zajedničkoga rada narodnoga kod Hrvata, Srba, Bugara i Slovenaca, da bude njihovo ujedinjenje u neza-nisnu i slobodnu narodnu i državnu zajednicu jugoslavensku.
Kakva oblika i kakve politične naravi da bude ta državna jugosla-venska zajednica i kad bi bilo mo-guče, ne bi bilo niti potrebito niti pametno prije z e m a n a 1 opredijeliti.
2.	Da se odmah prihvati i u srca naroda stane ucepljivati pomisao na-rodnog jugoslavenskog jedinstva, na-stci.eči svim shcdnim načinima, da se to jedinstvo što prije na moralnem, te, u kolikogod večma mogoče, i u književnom polju ostvari i ukrijepi.
3.	Da bude priznato, da su pojedina narodna plemena, što sačinja-vaju jugoslavenstvo, potpuno medu-sobno i u svakom smislu i u svačemu jednaka i ravnopravna.
4.	Suprot ma kojegod tude siile, da bude izmedu svih jugoslavenskih narodnih plemena i pokrajina, premda politično razstavljenih, potpunoma solidarnost vladati,2 a na način, da što li god u postoječem njihovom stanju dpnosilo koristi ili štete pojedinom kom narodnom plemenu ili pokrajini, bude se smatrati i držati, da je na korist ili na štetu čitavog jugo-slavemstva,
5.	U medusobnim odnošajima, da državna samostalnost i samoupravna prava pojedinih jugoslavenskih ze-malja imaju ostati sasvim nepovre-dena i u potpunoj slobodnoj volji onog dijela naroda, koji tu samostalnost i ta prava uživa.
1	Govori se v Dalmaciji namesto: vrijeme, red. Sklepati bi bilo, da je ta program sestavil Dalmatinec.
2	Govori se v južni Dalmaciji namesto književno pravilnih deležnikov: vladala, smatralo i držalo. Verjetno je torei, da je bil pisec programa Dalmatinec, mogoče je bil to Valtazar Bogišič, ju-rist in bivši črnogorski minister, — Besedd pod
opombo sem podčrtal jaz. — Pis.
6.	Da bude postavljeno i prihva-čeno načelo potpune vjerozakonske slobode i potpune ravnopravnosti izmedu pojedinih vjera uz načelo^ jed-nake i što više moguče neodvisne samouprave pojedinih vjeroizpovjednih zadruga ili crkava.3
7.	Najpreča i najglavnija sadašnja zadača zajedničkog narodnog rada na političkom polju, da bude oslobode-nje onog dijela jugoslavenstva, što je u turskoj carevini, započevši s oslo-bodenjem Bosne i Hercegovine.
Kako da se taj narodni rad u tu svrhu uredi, treba da jedna osnova potanko opredijeli.
8.	Mimo i osim toga glavnoga cilja nek se pak nastoji i ide k tome osobitom cilju, da bi se što više moguče snaga naroda okupila u svrhu i što veču političku zajednicu, koliko kod Jugoslavena, što su u Turskoj, toliko kod onih, što su austro-ugarskoj carevini i svakako:
a)	da se uz Crnu goru i kneževinu Srbiju okupi i prisajedmi što više moguče jugoslavenskih krajeva i zemalja na način i pod oblikom i uslovima, koja se sada ne mogu opredijeliti;
b)	da jugoslavenski krajevi i zemlje što i dok ostaju u turskoj državi i pod turskom vlasti nastoje za-dobiti što veču moguču političku i vjerozakonsku samoupravu u što yečoj politično i vjerozakon-sko narodnoj zajednici;
c)	da se ujedini Dalmacija i bivša vojnička krajina sa Hrvatskoin i Slavonijom u političku zajednicu imenom trojedina kraljevina;
d)	da se svojevoljnim pristojanjem Srba, Vojvodjana Bačka i Banat srpski k istoj zajednici troedine kraljevine priključi;
e)	da se jugoslavenske zemlje i pokrajine, što su u Austriji ili Ci-slajtaniji, okupe u političku zajednicu slovensku, dok postoji sadašnji austro-ugarski dualizem i kad bi ovog nestalo, da bi se austro-ugarska carevina povratila u predjašnje stanje, da se te zemlje i pokrajine priključe k tro-jednoj kraljevini, ako bi nato bile voljne.
3 Starejša oblika namesto sedaj veljavnega gen. pl.: crkvi (cf. vježbi itd.).
9. Napokon da svakom zgodnom prilikom i što se god može bolje i shodnije, svaki dade ruku pomoči » podupre svakog u nastojanju, da bi se što sigurnije i prije postigli krajetvi narodnih težnja i narodnog rada, u gornjim točkama označeni, osobito pak, da onoga čitavoga jugoslavenstva priskoče u prilog i pomoč a odmah smjesta, da se u tu svrhu stanu pri-premati, kako če se doči do glavnoga cilja označena u točki 7,
U srpnju 1874,
Kakor je iz besedila razvidno, je jezik dosti neroden in na nekaterih mestih sestava besedi nič kaj moderna. Če bi hoteli besedilo redigirati v duhu modernega jezika, bi morali podvzeti obširne obliko-slovne in še bolj sintaktične spremembe. Proti temu pa govore važni razlogi, katerih prvi je: dokumentarična pristnost in originalnost listine. Zato sem se omejil le na par bistvenih pripomb.
Širših stvarnih pripomb, posebno o politični aktualnosti nekaterih točk ter o psihologiji in mentaliteti tedanjih sestav-ljačev programa in javnega življenja sploh nisem podvzemal, ker se mi je zdelo odveč. V tem oziru puščam svobodno perspektivo. Torej — portae patent!
CIRIL JEGLIČ i
Perditio tua ex te, Israel!
i
Pridiga za študente.
Včasih sem mislil, da je boljše, če se izpove, kar boli. In čeprav danes vem, da ni tako, bi vendar rad, da bi bilo Zato bom razodel vsaj tisto, kar je važno za nas vse, ki smo mladi ter hočemo biti pošteni, veseli in vpoštevanja vredni!
Če premotrim svoje tovariše in tehtam njih enegijo, sem jih še zmirom vesel: še je v njih polno vihravosti, te značilne kreposti, ki je poleg sprejemljivosti pri mladem človeku najbolj aktivna. Žalostno pa je to, da se vihravost tolikrat sprevrže in izrodi v puhlo površnost, ki bi vsepovsod bila rada doma ter ničesar ne utegne do dna spoznati in ne zmore ničesar resnično ljubiti. Zakaj so premnogi mladi, zmožni fantje tako plitvi in nedopovedani?
Jaz sem o tem pomislil ter sklenil, da napišem, kar je treba konštatirati. Tovariš, ali si že socialno orijen-tiran? Pa če si orijentiran in če si se morda celo že poučil, zakaj so bile Mar-xove revolverce tako mogočne in učinkovite itd,, potem, prijatelj moj: aH znaš so-cijalno čustvovati? Vprašal bi te: radi česa zavidaš Newtona, mar radi slave, ali za tiste čiste, tihe duševne užitke, ki jih je tako bogato doživljal v svoji ženialni, intuitivni duši? Treba je vedeti, da je od lepe besede dragocenejše in pomembnejše lepo čustvo. In da je pot do principa lepša nego princip sam in da je edino ona zaslužna. Kaj ti pomaga, prijatelj moj, če si se naučil in razumeš cele dogmatike in
kodekse koristnih paragrafov, pa ne razumeš, kaj se to pravi: »le eno je potrebno!« Vprašaj re sam: ali znaš socijalno čustvovati? Kako daleč nam je segla do srca so-cijalna orijentacija, ali sem se kdaj pri-dušil ali solzo pptočil, kadar sem se zmi-slil na proletarčevo bedo in smrt?
Zakaj le eno je potrebno za vsakogar, ki hoče biti človek, pošten, vesel in vpoštevanja vreden. Le eno: da znaš socijalno čustvovati, da znaš biti usmiljen in dober. Uvidljiv in dober v velikem in malem, med ponižanimi in med špekulanti, in še najbolj takrat, ko te tujca nihče ne opazi. Bodi prepričan, da je nezavedna, a preudarna dobrota najobresto-nosnejši kapital! Varuj se, da ne boš surov, če bi bil rad ponosen, da ne boš brezobziren, če si samostojnosti željan, da ne boš preziral, če ti ugaja biti originalen, da ne boš plitev, kadar meniš, da si duhovit! In če si že pozabil ali mnogokrat pozabljaš, kako se glasi deset božjih zapovedi, in če še ne veš, kje se najlažje privadiš spoštovati, tolmačiti in izpolnjevati deka-log ljubezni in poštenja, potem pojdi in se nikar ne mudi:
Kadar boš najstrahotnejše osamljen, zapuščen, kadar se boš čutil najbolj nesrečnega — in jaz verjamem, da so vsakomur usojeni ti srečni hipi, — takrat se dvigni ter napoti, četudi je pozen večer in vreme neprijazno; pojdi na beraško cesto: mimo fabrik, ki rjovejo in vrišče in v
taktu hropejo, mimo obupanih žganjarnic in smrdečih stanovanj.., Odpri oči in ušesa in ničesar ne pozabi pogledati: ne sesajočih, motnih pramenov, ki se ko razgaljena poželjivost stezajo iz razsvetljenih tovarniških oken prav dol na blatno cesto, obsevajoč na njej mlakuže, ki so kakor krvave; in ne bodi gluh in ne zamudi prisluhniti, kako grenka je kvanta obupanega žganjarja in kako si sam sebi očituje, sam sebe zaničuje, ki bi te v lice udaril, če mu dobroto storiš — tako ga je zastrupilo nezasluženo gorje; ter še poglej dekleta, ki vrtoglavo srepi izpod prizemnega okenca tja pod mrzlo jesensko noč: devica je še in jetična je in ne bo dobila ljubega ženina nikoli nikjer in bo zasmehovana unirla; tako skončavajo proletar-ske deklice . . Pa čuj krik: od bogvekod
te je ošinil in utonil bogvekam; morda je bil to vrisk iz sladke obmame, morda je kriknil polnorec, ki še ni norec?
Odpri srce: ali si videl vse to, ali si slišal vse to? Ali mora biti tako, mar ne bi bilo edino po pravici, da se še danes, ne jutri, da re še nocojšnji večer vse, vse spremeni, popravi.,.
Tovariš moj, nato izprašaj svojo vest...
Potem boš lahko ponosen in ne boš napuhnjen, ter boš blagodat delil in slavo preziral, ter boš originalen, ker boš postal usmiljen, in boš duhovit, ker se boš lahko od srca smejal... Takrat boš občutil v sebi arhimedovsko veselje: »Heureka! Odkril sem skrivnost življenja, našel sem krepčilni regenerator omahujoče mladosti!«
ooooooocc<xxxxxx;-^">00000 oooooooooooooooooooo<xxx:oooooooooooooooooooooooo

Kulturni vestnik
100000000oooooooeo

^ jooouooo xxxxxxxkiooooooo xxxxxjo	- mno kxxxjooooooooooo xjoooooooooooooo 3000000000000000 "ooooot« >000000000000000000000000 ooooool
Dr. K. Ozvald: Smernice novega življenja. V Ljubljani 1918. Izdala »Matica Slovenska«. Str. 187 z navedeno literaturo.
Heraklitov izrek Jiotefiog navrjg itav-tcov se je tudi zi svetovno vojsko ob-istinil v polni meri. Kdor količkaj zasleduje naše javno življenje, opazi povsod, tudi v najmanjših ' vprašanjih, kološalno moralno silo vojske, ki bo še delovala desetletja in desetletja. Nikakor nam še ni mogoče natančno razbrati vseh komponent nove smeri — to bo mogoče šele čez 50 let, — vendar vsi čutimo, da se poraja novo življenje, ki zahteva povsem drugačnih ljudi, drugače orientiranih kulturnih delavcev, sociologov, državnikov, politikov in narodnih gospodarjev. Pedagogična tendenca je bila v človeštvu že od nekdaj izredno močna. Koliko takih del bi lahko našteli v svetovni litereituri. Od Sokrata in Platona pa preko Katona Mlajšega in Marka Avrelija in Seneke do Maruliča, Smilesa in — Foersterja. Vojska je tako literaturo podeseterila. Ona je pogazila človeško dostojanstvo, odtegnila človeka pozitivnemu ustvarjanju. Zazijalo je brezdanje brezdno, v bodočnost se je odpiral obupen pogled. Nobene tolažilne misli v človeških srcih, nobenega močnega in enotnega, splošno-veljavnega življenskega načela razen načela uživanja in čistega človečanstva, ki je viselo v oblakih. Narodno zdravje je v
procentih strahotno padalo, produktivnost se je v geometrični postopici zmanjšala, mladina se je udajala ulici — in cinizmu. Tedaj je, že proti svojemu koncu »s pla-menečimi prsti zapisala vojska tisto prastaro vprašanje: kaj je življenje?« Oglasilo se jih je dosti, ki so odgovarjali — dobri in slabi. Oglasil se je Aleš Ušeničnik, Foer-ster in med zadnjimi tudi — Ozwald, Njegove smernice se mi zde kot otrok vojne psihoze, porojen v resnici »dnevih strahote«. Zdi se mi, da so tako razmišljali in klicali vsi tisti milijoni, ki so nosili težka bremena vojske — samo da brez tako obširnega znanstvenega aparata, pa morda bolj krotko in jasno!
Knjiga nikakor ne zadovolji. Čitatelj jo bo vzel v roke zato, da dobi utehe in odgovora na vprašanja, ki se mu noč in dan porajajo pred duševnimi očmi, prebral jo bo, odložil in — nezadovoljen vpraševal naprej. Čas za vulkanično se porajajoča čustva in misli je minil, kdor hoče zidati, mora imeti jasen načrt, delati mora po sistemu. Mi hočemo zidati zunaj in pa še bolj znotraj — kdo nam bo arhitekt, inženir, polir? Osnovna misel in največja potreba našega življenja je (ne dvomimo, da je to tudi najnujnejša misel g. pisatelja) premalo naglašena in nič enotno in sistematično obdelana. Potrebo, da obrnemo hrbet zlatemu teletu materijalizma in tehnike, je W. Foerster vse lepše povdaril (Prirm,
»Erziehung und Selbsterziehung«, Leipzig 1917). Ako hočemo zares poiskati novih in sigurnih smernic za bodoče življenje človeštva, moramo obrniti pogled na znotraj, moramo svoje življenje bolj spiritualizira-ti, Stran od enkratnega, posamičnega materialnega k enotnemu, večnemu načelu, ki pretvarja dušo in vodi razum in srce.
Pisatelj je v svoji knjigi preostro obsodil razum in preveč povdaril potrebo doživljanja. Da, brez dvoma je globoko in plemenito doživljanje prvi pogoj za pre-osnovo našega življenja, toda gorje, če se to fakultativno doživljanje umskih in tvornih vrednot ne definira in »usmeri« z jasnim reflektivnim razumom! »Logika srca« bi kmalu privedla do hudih kriz v javnem življenju.
Simpatično je obdelan prvi oddelek knjige, ki nosi nadpis: Pridnih rok. Ni vsak za vse, bi morali na vsa usta povedati jugoslovanskemu ljudstvu. Posebno mi bolehamo na disorientaciji in omalovaževanju poklicev. Kdor je dovršil zadružno šolo na našem jugu, gre za diurnista k sodniji, absolventi kmetijskih šol se pehajo za različna mesta kanclistov, dacarjev in ekseku-torjev. Vzgojitelji naj prodro v duše in zmožnosti gojencev ter jim pomagajo izbrati najprimernejšo pot — s stališča gojenčevih zmožnosti. Naše sile bodo potem ekonomično razdeljene, na ta način bi najbolj naravno dospeli do Taylorjevega »budge-tiranja človeških moči,«
Poglavja o umetnosti, verstvu in zgodovini kot učiteljici življenja bi jaz še malo razširil, kar se pa tiče verstva, bi na čelo cele knjige napisal tehtoviti stavek Foeirisiterjev: »Die Wissenschaft vom Ideal ist die wichtigste Wissenschaft des Erziehers.«
Dikcija dela je malo jasna, preveč izumetničena, citati preobilni, kar sicer dobro služi onemu, ki hoče vpogleda v tozadevno literaturo, škodi pa preglednosti knjige. Vrinilo se je tudi mnogo tiskovnih napak, češ — vojska je! Delo ni nikak standard-work oživljene Jugoslavije, čeravno ga je g. pisatelj napisal v žlahtnem idealizmu za »zarod, ki poganja prerojen, ves nov«.	J. Kovač.
Naša pota, Kultunno-politična predavanja. Izdaja S. K. S. Z. Ljubljana 1919. V ciklu šestih predavanj so obdelana najvažnejša sodobna vprašanja: Prosvetna organizacija, socijalizem, tri glavne točke kulturnega bor'a in slednjič trenutni politični položaj v Jugoslaviji.
Uvodoma analizira pisatelj F. S. Finž-gar program naših prosvetnih organizacij. Poljudno in vendar globoko osvetli glavne cilje prosvetnega dela. Članku se pozna, da ga je pisal izboren poznavalec ljudske duše. — Klasik naše socijologije, prof, A. Ušeničnik, razvije na dvajsetih straneh program marksizma in krščanskega socija-lizma. Kritično pisana razpravica prepričuje s svojo železno logiko; mogoče bi pa bolje odgovarjalo namenu te brošure, če ne bi bil krščansko-socijalni program zastražen s tolikimi »če« in »ali«. — Isti pisatelj označi v sledečem članku stališče katoličanov napram razmerju med Cerkvijo in državo. Zanimiv in (vsaj zame) nov je miselni krog, s katerim dokazuje, da more biti šola le verska ali pa protiverska in da je tu vsak kompromis izključen. Pisatelj računa tudi z možnostjo ločitve Cerkve od države, in to je razveseljivo. Ne smemo postaviti vsega na eno kocko — konkordat —, ločitev ne sme najti katolikov nepripravljenih. — Dr. Jos. Fabijanijev članek podaja jasno sliko o oblikah in zgodovini civilnega zakona; načelna sodba v njem je krepko podprta. Z vidika pozitivnega krščanstva in naravnega smotra zakona je rešil prof. Al. Zupan vprašanje o razpo-roki. Statistika, zgodovinski podatki in živa govorica ii dajejo zanimivo obiležje. — Razumljivo je, da se v treh zadnjih člankih. katerih snov se deloma krije, mestoma najdejo ponavljanja. Veseli smo jasnosti v njih, predvsem pa nas veseli dejstvo, da tu govore dokazi, polni globokih misli.
Zadnjo razpravico o političnem položaju odlikuje nazornost in plastične primere, ki na mah razjasnijo abstraktne pojme in ustvarijo ožji duševni stik med predavateljem in poslušalcem. Četudi je članek bolj agitatoričnega značaja, bo dobro služil vsem, ki se hočejo na kratko orientirati o političnih grupacijah v Jugoslaviji.
Živa potreba je rodila to knjižico. Prvi zvezek je program. Drugi in naslednji naj bi bili posvečeni strogo kulturnemu delu in naj bi nudili gradivo za poljudno-znan-stvena predavanja. Tožba, da ta zvezek ni našel odmeva, je pa odveč in je samo dokaz, koliko smo že zamudili. Janko K,
Ignaciju Borštniku in memoriam.
To beše bolna i neočekivana vest. To beše morda zadnja poruka nama, koji ua ovome zagrebačkom kazalištu zahteva-smio umetnost, da nemarno više ništa tra-žifci. Ni poslednjega što nas jače ve-zao uz ovo što se zove hrvatsko kazalište
u Zagrebu pod upravam gosp. Bacha. Sad ni njega, Ignacija Borštnika, više nema. Pred kratko se vreme sto i ne znam koji puit da vala Ibsenova »Divja patkiai« i mi smo se veselili. Nada smo se: prema ugovoru, on če opet nama trknut iz Ljubljane da odigra svoga starca. I nije došao. Dne 23. septembra davala se Cankarova sramota što1 se zove mesaroški »Hlapci«, Toga dana nije više ni njega bilo, kao ni umetnosti na zagrebačkoj pozornici. I bilo je srcu j oš teže, I duša je bila ;ioš ogorčenija. Da smo starog našega Borštnika poslednji put videli u Bartuloivičevoj »Kugi«, još loškem čedu lošeg roditelja, Cainkarovih »Slugama«. To beše i suviše cinično a da » ne bi toga osetili. To beše i suviše sramotno a da ne bi to istaknuli.
Naš stari Borštnik! On je bio toga dana mrtav, a u kazalištu je umirala inteligentna publika. Črnina smrti spustila se nad njega i dve črne zastave javljale su s kazališta dve smrti: Ignacija Borštnika, i umetnosti kod nočašnje predstave.
U glumačkoj našoj umetnosti, on je ipak b i o. Na pozornici, mrtvim daskama. on je ipak ž i v e o. Medu tolikima mladim i starima, ugojenim i ufitiljenim — jedine su to njihove oznake — on je iipak bio č o v e k. Umetnik. Stvaralac. Iz ničevega on je stvarao svetove. Iz Dragišičeva pa-pagajskog starog grofa u »Posljednjem Zrinjskome«, on je stvarao čoveka. Iz bar-tuličevskog starog rakijaša on je izvajao borštnikovskog revolucijonarca. I video je čovek: tu prestaju svi Tomiči i Banovi i Tuciči, a počinje Borštnik. On se diže. On raste i postaje gospcdarom: sebe i gle-daoca. Barem na čas instiktivno to se osečalo, i židovi su, sta više, zaboravljali na sutrašnje špekulacije. I novinarski re-porterski delegati na veliku zadaču za ma-lene sile, Jer čovek je bio medu nama: po-ništeni, pregaženi; oizbilni i treizni; demonski i buntovni. čovek je medu nama živeo i njegove su reči bile ubedljive i su-gestivne. Ignacij Borštnik živeo je medu nama, i bilo je tako lepo. Njega sada nema. U zraku se raisplinuli svi oblici, od njega stvoreni, i oni čekaju njega. Da im dade telo. Da preko njega pokažu svoiu izradencst, stilizovanost i realnost. No njega više nema. Ignac je Borštnik umro u Ljubljani. Dekle ovo pišem, on je možda i pokopan. A lepi oblici tako bolno posrsču zrakom i traže svoga stvoritelja. No njega nema. Nema.
Naš stari Borštnik. Naš stari Ignac, kao Georgij Dručkov. Ta čini se, on je još
medu nama. Jedinstven, izraden i živ. Njegova reč deluje upravo fiziološki i u grlu nas nešto steze: mi ne znamo pod sigurno, da to možda ipak nije suza. Naš stari Borštnik, kao glazbenik u Schnitzlerovu »Ljubakanjiu«. O, nemoj da plačeš, dobra sirotin;a, jer se tvoja bol ruši preko naše duše! Mi živemo s tobom, kao deca, i danes 'kada tebe nema medu nama, iskreno ču da ti kažem: ipak cesto puta vredi da su lampe, dok se igra, utrnute.
Na zagrebačkoj pozornici davami su Ibsen i Strindberg i Shakespeare. I još nekoliko onih i s t i n s k i h. Domačih i stra-nih. No Borštnik je dvadeset i pet punih godina bio članom ovoga kazališta, i uvek je išlo dobro. Kad nam ode, onoga dne u Ljubljanu, da vodi dramsku šolu, Zagreb je u istinskom nemiru pitao: da li če se opet povratiti? Uprava nas tešila: on če redovito doči, kad se bude davao njegov komad. Medutim nije došao. Uprava je, kao uvek, slagala. Slovenac Borštnik ostao je kod svojih suplemenjaka. Ostao je, ali mrtav.
A dve črne zastave još neprestano plaču na ukusnoj zgradi našeg pozorišta. Dve črne zastave oplakuju smrt Tvoju, dobri starce, i govore nama tugu neshvat-Ijivu: da te više nema medu nama. Mi nemarno još dramske umetnosti. Dok autor tepa, glumac treba da govori. Kod nas nema autora. Njega istom glumac stvara. I ne znamo zašto, u nama se več javi'a neka zlobnisj radost, da si ipak mrtev. Neka si mrtav, dobri Borštniče, jer možda s Tobom' umreše i toliki nemeguči. Neka si mrtav, časnije je to za Tebe, no hraniti gladnu autorsku paščad. Krvlju se ona hrani. Krv je skupocena. Krv Tvoja nije smela za njih biti prolevena.
A konac je pesme ipak ovaj: Kad si od nas otišao, davana je Bartulovičeva »Kuga«! Na dan Tvoje smrti u kazalištu je tragedia: mesarskim nožem počinja Cankar ramoubojsitvo.	I. J.
I. Jakovljevič: Študije i iejtoni.
Koliko reči! Kad bi svaka nešto kazala, dobili bismo jednu taku revolliio-narnu pozadinu, da bi se je morali strašiti svi oni, koji su u sebi osetili oganj i zvanje. No buduči da svaka reč ne govori, dobili smo, ili čemo dobiti, anarhiju, iz koje če se, po logičnom sledu, roditi nešto velika. Jer iz svakoga pokreta s neizvesnim ciljem i s neizvesnom grupacijom, izdigne se duh, koji izrazi htenje sviju faktora i zahteva sintezu. Iz anarhije dakle dobijemo krale
vinu, koja se sruši tek onda, kad se nade čovek, koji reče rečima: O mots, soyez république (Viktor Hugo). — To su u literaturama epohe s predstavnicama na čelu.
Čudno! Kod nas imade više epigona, negoli ljudi, koji sa silnom čežnjom idu za nečim i traže nešto, što ne mogu da nadu, pa pripuste izabranome. I prije su veliki. — Ko je pripravio Nazora i Vojnoviča? To je uostalom i shvatljivo, jer ¡oš nismo imali literature, koja bi se dala mjeriti s onom ostalih naroda, pa ljudi večih pretenzija razbijaju tradiciju i ne če u epigone naših, koji znače malo ili ništa. Dalji pogled i ozbiljnije shvatanje. To znači imati dara i biti pozvan.
Boje samo u harmoniji briliraju, a imenik boja dosaduje i ne govori ništa. Sunce, magle i ženska vela mogu biti lepe reči, ali samo onaj, koji bi znao udesiti ih prema raspoloženju duša i života, bio bi umetnik. Zato mi čekamo čoveka, koji bi skupio sve vrednote našega doba i stvorio epohalnu umetnost. Da li če se taj čovek nači, pitanje je duševnih energija i naše kritike.
Kritika je pozvana, da prema individualnim ili opčim estetsko filozo.fskim na-čelima dava direktivu. Pa ako hočete samo i konstatujuči. Kritik mora biti u pesniku i nad pesnikom. Naši to nisu. Dapače opazit čete, da naši fejtonisti i pisci študija često samo jednu školu priznavaju, a to je znak ograničenosti. To je valjda ono, što nam smeta. Jer nema čoveka, koji bi se izdigao i pokazao pogreške i vrednote po-iedinih škola, nemarno ni čoveka, koji bi sintetizovao sve te škole i sve duhove, koji se u njima ističu,
Onomadne ' je g. I. Jakovljevič izdao knjižicu študija i fejtona, koji su u poslednje vreme izlazili u »H. Prosvjeti«, »Luči« i »Hrvatu«. Kad bi se htelo o toj brošurici govoriti i dublje proučiti najnoviju struju, onda bismo sigurno došli do zaključka, da su mnogi ljudi, koji misle, da znače nešto, ipak brojevi. To je još dobro, ali ako se tim brojevima računa samo u jedno iz-vesno vreme, onda ti brojevi nemaju vrednosti života i spadaju u historiju, na mestu, gde se stvari mimogred spominju.
Da li če brošurica g. Jakovljeviča nešto značiti za hrvatsku književnost, to ne znam. Bojim se. Ne zato, što u njoj nema tobože lepih ideja, nego zato, što su te lepe misli nabačene i nerazvijene. I mi mnogo puta, posle nego smo pročitali študiju ili fejton g. Jakovljeviča, ne znamo da resumujemo njegove ideje, a za to mu mo-
ramo, u najboljem slučaju, predbaciti lo-gičnu nevezanost, kojoj ni u umetnosti nema mesta. — Drugo je psihološki vez, koji bt se mogao nači kod g. Jakovljeviča, jer i on se zanosi jedino ili previše za jednu školu. Kritik mora biti univerzalan i sve od jednom mora videti. Tu treba študija. A da li čovek, mlad čovek, koji previše producira, može biti solidan?
G. Jakovljevič je u pet godina dosta toga napisao. Kad bi sve vredilo, onda bi on značio. No, vidite i ovu njegovu kniži-cu težko je analizovati. Čovek bi se morao gotovo neprestano opetovati, jer on uvek isto piše. I prigodom ove njegove knjižice mi možemo o njemu govoriti kao piscu, a nipošto kao piscu ove knjige.
On je nastao u vreme obožavanja Matoša. Kod njega zaista imade lepih misli, lepih rečenica i lepih reči. Vidi se, da je pročitao nekoliko modernih autora. Barem ih citira. A ima kod njega i francuske noblese: Kratke rečenice. Dvije reči. Ipak pun reči. Nešto esprita i to vam je sve, što na prvi mah kod njega nadete. Inače gde-gde dobro opaža. Začelo smete vas malo samodopadnost, koja iz njegovih radnja izbija, ali čete priznati, da bi on, uz teme-ljitiji študij, mogao dobiti renome i biti čitljiviji, negoli je sada u svojim študijama, fejtonima i predgovorima. Jer uza svu svoju darovitost, on je do sada mogao po-stiči jedino to, da piše. Čitati u dušama i realno o njima govoriti, to je umetnost. On to retko čini, ali če, uz gornje, umeti. Mi čekamo!	M. Soljačič.
Janko Glaser: Pohorske poti.
Ko sem prvič prebral novo zbirko, me je pustila čudno mrzlega. Izvzemši »Tožbe« ni nobena pesem vzbudila kake iskre v meni. Ko sem jo bral drugič, se mi je včasih odzvalo nekaj toplejšega v srcu, ponajveč sočutje.
Uzrl sem motto in sem pričakoval, da dobim v knjigi jasen, vroč, žgoč, a miren popoldan, ko pa sem čital dalje, sem videl le preveč megle in zopet megle v pesmih . in pesnikovi duši. V pesniku žive le boli in on jim kraljuje. Zaklene jih udano in skromno v se in si misli: lagati je greh. Občutke ima mehke in gorke, ali mehko in gcrkoi jih ne zna povedati. Včaeih napiše lepo sliko (Zimski večer, Večer v planini, V mraku, kjer motita zadnja dva verza). V »Marcu« ga zazebe in ž njim vso naravo, in tO pove prav dobro. Lepo naslika »Oktober« in »Jesensko sliko«. Tudi dva soneta poskusi, ali preveč diha iz njih
učenja. Matere se spomni v »Ženi«, Toda preveč trdo, posebno v drugem delu:
Dekla Gospodova, sužnja ljubezni,
delavka —
kdo se s poljubom bo sklonil do svetih ti
rok? .
Tvoje življenje delavnik, poln truda,
opravka,
tvoje plačilo pozaba: grob skromen,
ubog. —
Zdi se mi, da je občutil sin več, kot je povedal,	I ' | ''i Lepe so pesmi, v katerih živita žena in otrok. V pesmi »Sama« gledamo mater v skrbeh za moža in otroka. Najlepša je »Tožba«. Tako priprasta, pa tako prisrčna:
Kam bom dete bedno položila, ko še jasli nimam, niti slame, niti hleva, da bi vami se skrila!
Tudi »Njeno pismo« je prisrčno, »Rojakom«, »Neznancu« in »Balado« pa bi bil lahko brez škode izpustil,
Z globokimi problemi se pesnik ne ukvarja. In ravno to ga mi je prikupilo. Saj imamo takih več. Priprost je v slogu, besedi in izražanju. Samo preboječ je» premehak, melanholičen, kar ubija. V prihodnji njegovi zbirki bi rad bral kot motto drugi del »Povratka«, kjer kujejo kovački:
Da kovali bi mi trdo,, bolj kot nekdaj trdo, močno: manj mehkobe v srcu mehko, več trdosti v dlan odločno!
S. S.
Vladimir Levstik: Gadje gnezdo.
Na Kastelčevini gospodari vdova s tremi sinovi, vražja babnica, kot jo imenuje pisatelj. Njeni starši so jo primožili tja gor, sanjavo rjavolasko, prepojeno s Prešernom, k možu pijancu, ki zapravi in zapije vse posestvo in umre. Tedaj vdova začuti moč črne grude, se vsesa v zemljo, obnovi gospodarstvo in je povzdigne do prvega posestva v dolini. Vse tri sinove ima v mestu v šoli, in ravno dovrše svoje študije, ko izbruhne vojska. Najstarejši, ki mu edinemu ob slovesu pritisne poljub na čelo, pade v čelo zadet. To je njej opomin, da mati ne sme kazati ljubezni do otrok, in je od tedaj naprej nedostopna vsaki zunanji materinski ljubezni, celo surova je s sinovi. Pade drugi sin. Tretji je zaprt radi veleizdaje v taboru na Nižje Avstrijskem
in se po amnestiji vrne duševno in t esno strt domov. Mati mu ne dovoli bivati doma, Pri starših svoje zaročenke leži. Po njeni zvijači ga prineso domov, a mati se hoče obesiti, da bi se žrtvovala za edinega sina. Kristus v podobi popotnika jo opomni krščanske ljubezni in jo reši. Sin ozdravi, a mati umrje, zadeta od kapi.
Trdi in grobi so vsi značaji v tej povesti. Že jezik sam, jezik analfabetov, kot ga nekje imenuje pisatelj sam, je trd, drenov, četudi še ne teče pisatelju tako gladko, da bi lahko rekli, da je pri njem doma. No, malo težko je naenkrat udariti iz francosko pisane slovenščine v jezik analfabetov.
Stara Kastelka se mi zdi pretirano trda, posebno v materinski ljubezni. Videl sem že precej trdih gorenjskih gospodinj, tudi s hribov, pa take ne bi našel, niti približno enake ne. Njena narodna zavest je preveč umetna, ne prirojena.
Drugi značaji so pogodeni dobro, posebno ženski. Jelo stre njena ljubezen in jo dvigne šele materinstvo in očetovo odpuščanje, dočim Zinka, edini zlati žarek v povesti, raste v vsej lepoti in toploti ljubezni.
Pisatelj nam ni dal s to povestjo nič preveč globokega, tudi nič posebno novega, vendar pa se povest lepo bere. In tudi nekak poseben užitek ima človek ob tem branju. Zato mislim, da bo narod segal pridno po knjigi, posebno kmetski, saj je dobršen del njegove duše in njegovega trpljenja med vojsko v njej,	S. S.
M. Marjanovič: Smjernice obnove naroda (Knjižnica »Obnove«, svezak I.). U Zagrebu 1919. 8°, str. 72.
Skupina ljudi okoli Marjanoviča in Bartulice je že v avgustu začela izdajati kulturno-političen tednik »Obnova«, ki si je stavila za nalogo, zgraditi ujedinjenemu jugoslovanskemu narodu kulturo in civilizacijo, da bo kot enakovreden, duševno in materijalno stabiliziran narod stopil v kooperacijo svetovnih narodov. Mentaliteta Obnovašev, posebno Marjanoviča, je vzgojena in dovršena v širokih in ravnih ulicah Amerike, kjer polje živahnost, nervoznost svetovnega prometa, kjer se v ogromnih dimenzijah kosata materijalistično - gospodarski duh Roosewelta in spiritualistično-puritanski potomec Wilson.
Emigranti so vsekakor prinesli precej drugačnega duha v naše kramarske in malomeščanske razmere. Naše mase, v prvi vrsti hrvatske, so brez gospodarske in
politične izobrazbe, še daleč niso moderen in državotvoren element, kot n. pr. Nemci, s katerimi bomo morali vkljub velikemu porazu v Evropi računati. Prav je rekel Clemenceau v Parizu, da nemški lev še ni na tleh. Sedanja poročila iz Nemčije nam to potrjujejo.
Kot prvi zvezek knjižnice »Obnove , je tiskal Marjanovič nekatere svoje kulturno-, gospodarsko- in socijalno-politične članke, ki so izšli za časa emigracije v Valparaisu in pa deloma v Zagrebu. V poljudnem slogu razpravlja o svetovni kon-stelaciji, o potrebi naše popolne reorganizacije v kulturnem in gospodarskem smisla, da bomo mogli tekmovati, oziroma kooperirati na svetovnem koncertu v tisti vlogi, ki nam po našem položaju, po notranjih in zunanjih dobrinah gre. Dobro poudarja. da se sedanjih in bodočih kriz, ki dobivajo vedno sumljivejše lice, ne bomo rešili s papirnatimi zakoni in naredbenimi obliži, prav po Bismarckovem: »Gesetze sind wie Arzneien, gewöhnlich nur Heilung einer Krankheit durch eine geringere oder vorübergehende Krankheit«. Treba je z vsemi možnimi sredstvi povečati produkcijo in urediti promet, da bo komunikacija in zopet komunikacija reelna in živahnejša, treba nemudoma izobraziti dosti veliko armado gospodarske in tehnične inteligence, osnovati zadruge, ki bodo koncentrirale čim več narodnega kapitala v svoji upravi in ki bodo pospeševale detajlno produkcijo posameznika. Treba je organizirati solidno proizvajanje, da postane delo ideal človeštva in pobuda za stvar-janje. »Intelekt, rad, kapital« kliče upravičeno Marjanovič Jugoslaviji; to so elementi bodočih borb — pa zopet »škole, škole« in »komunikacije, komunikacije«, da potom tega stvarimo v resnici jugoslovansko na-cijo in nacionalno državo.
Premostiti je treba posebno na Hrvat^ skem prepad med inteligenco in seljaštvom, ki nosi v sebi prečudne zaklade. Inteligenca. je prehitro izgubila stik s svojim narodom, z osvežujočim elementom, se je prehitro na zunaj in znotraj evropeizirala. Zadosti je, pogledati skrbno oblečenega in nafrkanega gizdalina iz mlade inteligence in njenega naraščaja, ki bi mu bolj pristopale navadne hlače, leoo izvezen prslnk in ozkokrajen klobuček kot pa po pariški modi urezan salonski jopič. Inteligenca je hotela prinesti v notranjosti še ne diferenciranemu narodnemu organizmu kulturo, ki mu še ni postala potreba. Če je za Rusko veljal Tolstojev nazor o moderni kul-
turi, velja to tudi za večji del našega naroda. Ne delati v notranjem razvoju nenaravnih skokov, ne razširjati prepada, da umetniki bodočih časov ne bodo zopet pisali »Tito Doreiča« in »Mrtvih kam ta-lov« — da tudi za državo ne bodo veljale besede: »Leges sine moribus vanae«! . . , Josip Kovač, phil.
Primorske zeme riše Rakousko-Uher-ske. Doc. dr. V. Dvorsky, F. Topič, Praga; p. 97. Okusno opremljeni 12. zvezek zbirke »Duch a svet«, ki je izšel že pred daljšim časom, se peča z jadranskimi pokrajinami. S temeljitostjo in določnostjo strokovnjaka in znanega propagatorja čeških stremljenj ob Adriji, je na par desetoricah strani podal pisatelj splošen zgodovinski, zemljepisni in kulturni pregled. Jasno so podani fizikalni predpogoji kulture in gospodarstva. V osmih poglavjih je pisatelj potem opisal naše posamezne pokrajine ob morju. Plastično je označena geološka sestava, od katere je v visoki meri odvisna tvarna kultura. Zanimiva so izvajanja o pravnih temeljih in gospodarskih posledicah kolo-nata. Knjiga orijentira predvsem izborno o gospodarskem stanju; semtertja pogrešam statistiko, predvsem o našem pomorstvu. Velik minus pomenja pa tudi, da knjigi niso priloženi zemljevidi. Delo je drugače vzor razprave, ki v koncizni in vendar jasni in lepi obliki uvaja tudi lajika v spoznavanje tuje zemlje. Značilne za češko mentaliteto so sklepne besede: »Želeti bi bilo, da bi bilo pri bodočih podvzetjih (v jadranskih pokrajinah) manj navdušenja . in besed, a več dobrega poznavanja razmer in računanja z dano realnostjo.« Knjigo toplo priporočamo. Tudi nam je potrebna, da pridemo enkrat preko besed do dela za jugoslovansko idejo, ki je v prvi vrsti — študij.	X,
Zbližanje krščanskih veroizpovedi.
Nove razmere v Nemčiji so do gotove mere spremenile razmerje med katoliki in vernimi evangeliki. Pokazalo se je to že pri poslednjih volitvah v narodno zbornico, ko so nekateri pastorji, k ob Hecker v Berlinu, Duhckmanp, profesor evangelič-nega bogoslovja in drugi, odkrito delovali za centrum, V »Germaniji«, glavnem glasilu centra, je dne 7, junija priobčil gornje-šlezki pastor Rostalski članek, ki »bo mogoče tudi nas zanimal.
Najprej opravičuje postopanje evange-likov, ki so roko v roki s katoliki volili centrum. Potem nadaljuje: Toda politično
bližan je ni moglo ostati brez vpliva na čisto cerkvene stvari. Došlo je do spoznanja,, da je v katoliškem in evangelijskem svetovnem nazoru mnogo skupnega. Marsikateri evangelik je spoznal, da je katoliška vera mnogo bližja »bibličnemu krščanstvu«, kot je domneval, zmešan od protikatoliškega pouka.
Med evangeliki se govori o ustanovitvi »ljudske cerkve«, ki bi obsegala vise smeri; enotna veiz naj bi bilo priznavanje h Kristusu (das Bekenntnis zu Christus). Temu nasproti pravi R., da protestant, ki veruje v biblijo, ne more priznati cerkvene skupnosti brez temeljev starih veroizpovedi, Prišel sem do sodbe, da potreba po veroizpovedi (Bekenntnisnot) naše cejrkve more biti samo takrat odstranjena, ko bi eksistirala instanca, ki bi mogla odločevati o razlagi veroizpovedi. Take instance sicer augsburška veroizpoved ne zahteva, toda (ima za predpogoj) suponira. V sedmem odstavku pravi, da je »cerkev diuž--ba, v kateri se ima evangelij pravilno oizna-zijevati in redno deliti zakramente«. V predgovoru h drugemu delu formule se pripominja, da »mnenje onega, ki se moti, se ne more in ne sme trpeti v cerkvi božji«, in tako postopanje odgovarja bibliji, (Tit. 1, 9.) Brez najvišje inštance v nauku bi pa bilo kaj takega nemogoče, pravi R. Samo potem take inštance je mogoče odstraniti podkupujoča racijona-listična stremljenja in zabraniti napredujočo »redukcijo dogem«, od katerih ena za drugo izginja v prepadu.
Čuli so se glasovi, da v taki redukciji tiči bistvo protestantskega razvoja; pri tem vedoma zapirajo oči, da ne bi videli, da se po tej cesti dospe do »popolnega nič«. Gotovo je, da tako očiščufoče dogmatično delo, ki ga je evangelijski cerkvi neobhodno treba, in delo za edinstvo, brez katere-, ga ne more obstati, pride šele v bodočnosti.
R. omenja še novo združenje v evan-geljski cerkvi, ki se je stvorilo lani pod imenom »hochkirchliche Bewegung«, ki trpko občuti nedostatke in praznoto evangelijskega bogoslužja. To združenje hoče provesti ustanovo škofov, pustiti, da pro-povedovanje stopi deloma v ozadje in postaviti zakramente bolj v ospredje, napraviti liturgijo bogatejšo in sploh sveto vsebino zaviti v dostojnejše, lepše oblike. Zajsebna spoved naj se zopet uvede, ker ima, svojo podlago v bibliji in je bila vedno priznavana, kot dokazuje zgodovina. Treba je tudi gojiti askezo, ker jo zahteva
biblija. Ker so samostani ugodno mesto za askezo, naj se ustanove samostani; duhovniki naj molijo brevir. R, brani tudi celibat in je za njega vpeljavo. Njegovo od-stranjenje bi bil »korak na cesti, da bi bila cerkvi odvzeta nje svetost«. »Brezženstvo je edina stvar, ki daje pravoslavnemu me-ništvu pri vsej plitkosti notranjega življenja neko nravno premoč«. Zopetna uvedba dnevne službe božje odgovarja daleč razširjeni srčni potrebi med ljudmi, ki vidijo svojo rešitev v evangeljski cerkvi, in od starodavna prevzete vaje (post, blagoslov itd.) so se obdržale še v mnogokaterih občinah, Na tem je ležeče, da se vse to skrbno goji.
R. končuje svoj članek s pozivom na protestantsko ljudstvo. »Glas mora vedno močneje zveneti.« Spomnite se, evangeljski duhovniki, svoje pripadnosti k skupni cerkvi (Gesamtkirche); čas je silno važen, tako da se morate otresti predsodkov, spoznati dobro na nasprotniku, ki smo ga do sedaj pobijali in se mu pridružiti za skupno delo. (Po »Hlidki« 1919. VI. 339.)
Ta glas ni osamljen in ni od včeraj.1 Pojavi se vedno zopet, ko je protestanti-zem postavljen pred izkušnjo, ki je ne more preboleti brez izgub. Kriticistični racionalizem in subjektivizem sta razjedla njegove temelje, na razvalinah enotne cerkve je vzklila cela vrsta sekt, in protestantizem je danes le skupna zgodovinska etiketa za vse te ostanke. Ker ni vrhovne inštance, se razpad vedno veča; to dokazuje, kako malo dalekovidnosti so imeli reformatorji, ko so zavrgli primat in hierarhijo. Obupni poizkusi, da bi dali protestantizmu globjo vsebino in trdno organizacijo, bodo privedli kvečjemu do ustanovi ve nov<> sekte. Skupno delo vseh v Kristusa verujočih bo pa mogoče kot jez proti valu brezverstva, ki zaliva Evropo. Koliko bližje je katolicizmu pravoslavje! Ohranilo je v bistvu asketični ideal, v glavnem tudi dogmatično edinstvo in kar je mogoče najbolj važno: živo vero v širokih ljudskih plasteh. Svojo notranjo salo je pokazala ruska pravoslavna cerkev, ko je sredi revolucije vrgla sveti sinod in obnovila patri-jarhat, ki ga je Rusija izgubila pod Petrom Velikim. Pravoslavje mora še izbojevati boj za osvoboditev cerkve od državne premoči, potem se bo moglo razvijati v smeri, ki mu edina jamči za obstoj, v smeri proti katolicizmu.
1 Primeri: Foerster, Sexualethik und Sexualpädagogik, 137 sq.
Kljub materijalizaciji vsega duševnega življenja stopajo polagoma, a stalno religiozni problemi v ospredje. Ne bomo smeli iti mimo nj;h, posebno tedaj ne, ko bo šlo za osrednji verski problem Slovanov: za umi o.	Janko K.
Temelji jugoslavenske kulture.* Temeljem našega jugoslavenskoga života mora biti «poznavanje kulture naših triu plemena. Da se počne s realizovanjem toga načela, imala bi »Zora« donijeti pregled hrvatskih, slovenskih i srpskih djela, koja su nužno potrebna za študij naše kulture.
Ovdje smo nanizali nekoja djela, koja se bave pregledom i izučavanjem hrvatske historije, literature i geografije. Poželjno bi bilo, da pojedinac izabere, što je za nj od ovih kn'iga podesno, pa da ih ili sam nabavi ili posudi iz koje naše javne knjižnice. Po njima če svakako bolje upoznati naš narod nego U po raznim delklamaci-jama i zdravicamai.
I. Povjest Hrvata.
1. Smičiklas Ta de: Poviest hrvatska. Po vrelih napisao. U Zagrebu. Naklada Matice hrvatske. 8°.
Pío I. Od najstarijih vremena do godine 1526. 724 stranice. Zagreb.
Dio II. Od godine 1526—1848. Zah greb 1879. 8°. 496 stranice. Knjige su pisane velikim patriotskim zanosom i krasnim stilom. Ovo se djelo i damas ugodno čita, ako i ima več više toga, što je danas novim istraževanjima ¡spravljeno.
1 Pod tem naslovom bomo postopno priobče-vali karakteristiko važnejših znanstvenih in leposlovnih del naših treh plemen. Opozarjamo vse tovariše in naše društvene knjižnice na to polje. Od vsakega katoliškega jugoslovanskega dijaka bo čas zahteval, da je neki gotov minimum jugoslovanskega kulturnega fonda njegova duševna last. Ured.
2.	Horvat Rudolf dr. Povjest Hrvatska. Tiskara Dragutina Benka. Petrinja 1904. 8°. 623 str.
Djelo je pisano ozbiljno i prema mnogim novim vrelima. Ipak je pisana povijest popularno, da knjiga bude prikupna v širim slojevima naroda. Na početku svakoga doba nalazi se pregled geografski, a na kotncu kulturna povijest onoga doba.
3.	Šišič Ferdo. Pregled povijesti hrvatskega naroda od najstarijih dana do godine 1873. U Zagrebu 1916. Izdanje Matice Hrvatcike.. 365 str. 8°. Pisac, sveučilišni profesor na zagrebačkom sveučilištu, napisao je knjigu kritički na osnovi izvora i naučne literature jasno i razgovjetno. Knjiga se poglavito obazira na politički (ne ratiii), ustavni i kulturni život avega hrvatskega naroda, pa je prva i je din a knjiga te vrste u našoj literaturi. Ona je u neku ruku preteča velike piščeve »Po-vjesti hrvatskoga naroda«, koja če izači ■i r^dovitun izdanima »Matice Hrvatske«, a od koje je prvi svezak — obuhvatajuči doba hrvatskih vladara (do 1102), a s označenim izvorima, kritikom izvora, ilu-straoijama naučnog značaja i historijiko-geografskim kartama več spremljen za štampu i na redu da izade.
4.	Šišič Ferdo. Priručnik izvora hrvatske historije. U Zagrebu 1914. 8°.
Dib I. Čest. 1. (Do god. 1107.) Uvod, napisi i isprave s 21 slikom i dva histo-rijska zemljovida. Knjiga je izašla u »Znan-stvenoj knjižnici«, što je izdaje kr. hrv. slav. dalmatinska vlada. Ima 653 str. Namijenje na je slušačima hrvatske historije i to kao pomagalo kod seminarskih vježba. Prema tome — kako pisac kaže — nema nikakih večih naučnih pretenzlja, pa je i treba is-klučivo s toga didaktičnoga stajališta prosudivati; uputiti slušače u poglavite i najvažnije izvore hrvatske prošlosti i podati im što korektniji tekst za vježbanje, to je njena pogiavita zadača.
ggoooooo<x oooóooooooooooo' ooooooooooooooooooooooooooooooor O00000000<xxxxxx:<xxxxxxx:000<xxxx>00<xxxirc0000000c00000000:>00000000
|6S52£Si?S2£S£^£6í©<^^> SoCijöllli pokföt
§2oooooooooooooo» oooooooooooooocx oooooooooooooooooooooctf« ooooooocooqooqoooooooooooooooooooooooooooooooooo mnoooonoooooooooooooooožSi
Nova socialna demokracija in novi program. Pod tem naslovom je priobčil socialistični teoretik A. Möglich v (revi-zionistični) revij:' »Sozialistische Monatshefte« zanimiv članek. Po veliki letošnji volilni zmagi, pri kateri je 13 milijonov Nemcev oddalo svoje glasove socijalni
demokraciji, je naša glavna naloga, da bi vsi ti milijoni ostali zvesti socialističnemu nauku.
S čim jih utrdimo? Kje je primerno sredstvo? Ni ga, pravi Möglich. Po njegovi misli je bridko občuten nedostatek, da ni nobenega času primernega programa
stranke. Brezvladje v stranki kliče po takem programu. Erfurtskega programa že ni več, samo odlomki so se ohranili. Smernice, ki jih je dal Kautsky, gredo še v starih tirih, toda nimajo duševnih gonilnih sil. Načela nezavislih in komunistov so fantastična in smerijo k demagogiji. Korenina notranje razcepljenosti socijalizma leži v enostranskem poudarjanju gospodarskega življenja in v omalovaževanju velikih vprašanj svetovnega nazora; tem potom je dospel do slepe ulice brezplodnosti. Glavna zapreka, da socijalizem nima resničnega obsežnega socialističnega programa, leži v tem, da nima nobene resnične filozofije. Tu naj skušajo izobraženci, ki soglašajo z njegovimi načeli, svojo silo.
Moglich je prezrl, da ima notranja, duševna praznota socijalizma svoj vzrok v materialističnem svetovnem nazoru in da raditega ne more vzrasti nobeno idealno pojmovanje o življenju. (Hlidka 1919, VI.)
Kmečki razredni boj. Četudi moramo zopet in zopet poudariti, da je naše gibanje samo kulturno in daleč od političnega žiivlenja, ki noisi v sebi toliko ko-ruptivnih snovi, vendar imamo dolžnost in pravico, iskati vzroke in si tvoriti sodbo o vseh pojavih javnega življenja; predvsem o onih, ki tangirajo naša stremljenja.
Zadnji čas so ustanovili pri nas Samostojno kmečko stranko. Priznati moramo, da je zbrala v kratki dobi dosti nezado-voljnežev iz obeh, naših večjih strank v svojih vrstah. Pojavita se ie v znamenju rlo nega boja, v tako tipični obliki, da se mi zdi ta ostri, nevljudni in nespravljivi hrup proti »doktorjem«, »farjem« in »meščanom« več kakor slučajna, nam do^ro znana gesta častihlepnih demagogov. Kdor opazuje danes razmere v domovini, to razdraženost, nezadovoljnost, uporno sovraštvo proti vsem onim, ki niso »z julji štempljani«, to reakcijo štiriletne sužnosti, bo moral spoznati v »Sam. km. stranki« čisto naraven izraz tega razpoloženja med narodom. Sicer ni dvoma, da se začetniška oglatost kretenj ublaži sčasoma v mirno agrarno govorico; vendar pa je tudi gotovo, da bo delal ta pokret v zvezi -s polomom gotovih zadrug našim TM-^svettrm Gospodarskim težnjam in reformam velike tež-koče. Koliko idealizma in tihega, nehvaležnega dela bo treba, da premagamo vse predsodke, nezaupljivost v našo nesebičnost, dokažemo potrebo inteligence za ljudstvo!	Žaren France.
Ljudske knjižnice. Naj ima narod še toliko šol, ako kmet in delavec dvajset let malo ali nič ne citata, postaneta analfabeta. Pomen ljudskih knjižnic je tako velik, da moramo to vprašanje postaviti v središče našega dela med narodom.
Na Češkem (v kraljestvu) je bilo leta 1910. 4451 ljudskih vsem dostopnih knjižnic, od teh je bilo 3885 čeških in 556 nemških. Razen tega je bilo ugotovljeno, še 2139 društvenih knjižnic, v katere so imeli dostop le člani. — Vseh 4451 knjižnic je bilo v 3242 občinah. 42% čeških občin je imelo knjižnice. Delo je po večini organiziral »Svaz Osvétovy«, centrala prosvetnih svobodomiselnih društev.
Na najvišji s topni i stoji danes Anglija; ta ima že od leta 1849, zakon, da smejo mesta od vsakega funta šterlinga plačanih davkov pobirati 1 peny doklade za knjižnice in čitalnice, V Ameriki ima massa-hutetska dfržava (U. S. A.) v vseh 349 občinah knjižnice in sicer povsod v posebnih poslopjih. Ne čudimo se torej čilosti in visokemu stanju izobrazbe v Angliji in Ameriki. Knjiga ustvarja danes izobrazbo; ne več po odstotkih analfabetov, ampak po številu knjig, ki jih letno povprečno prečita ljudstvo, naj bi se presojala izobrazba narodov; ta štatistika bi bila bolj zanesljiva.
Ne gre nam pa samo za število knjižnic, bolj važna je njih kakovost. Naše ljudske knjižnice, kolikor jih imamo, so nastale bolj slučajno, brez sistema in enotnosti v izberi gradiva. Od »Grofice beračice« do Kreuzerjeve sonate dobite notri vso mogočo pisano šaro. Potrebo enotnega kataloga, ki bi dajal pregled vsega našega dobrega, ljudstvu primernega čtiva, smo že večkrat poudarjali. S. K. S. Z. naj začne resno misliti na to, skliče nai etiketo strokovnjakov, ki naj prevzamejo uredništvo posameznih strok. Ako mislimo resno s Krekovo socijalno-politično akademijo, je prvi pogoj, da položimo temelje centralni knjižnici v Ljubljani, katere del bi bila centralna ljudska knjižnica. Vemo, da teh načrtov ne bomo udejstvili v polnem obsegu ne danes in ne čez leto dni, vendar mora misel ostati v nas živa.	J. K.
Socijalno delo danskega dijaštva. Že
nad tri desetletja dela dansko dijaštvo r velikim uspehom med ljudstvom in deluje za zbližanje vseh razredov svojega naroda. V osemdesetih letih preteklega stoletja je bilo ustanovljeno najstarejše dijaško dru-
štvo za socijalno delovanje; v tej dobi so se tvorile nove skupine v narodu, problemi, ki so valovili po ostali Evropi, so dosegli tudi Dansko, in dansko dijaštvo je razumelo, da ne dopustiti, da gredo mimo njega in da je nujno potrebno, zavzeti do njih gotovo stališče in izkušati, rešiti jih mirnim potom. V prvih vrstah te nove smeri, ki se je zavzela za ljudstvo in razumela njegovo veliko važnost v družbi, sta bila Bjornstjerne Bjornson in Georg Bran-des. Mladi akademiki so začeli proučevati vprašanja, tikajoča se celega naroda, psiho logijo naroda, in tako je nastal L 1882. prvi »Studentersamfundet«. Društvo je bilo v malem prostoru, kjer so bili razloženi različni časopisi; člani so prirejali tedenska predavanja o družabnih, političnih in verskih strujah tedanje dobe, o poeziji in filozofiji, in so tako stalno vzdrževali v društvu čil duh. Sotrudniki so bili tudi akademiki, stoječi že v praktičnem življenju, ki so se mogli opreti že na življensko prakso Ln skušnje. V prvih letih delovanja so vznikli delavski prosvetni tečaji, ki jih je pozneje privzelo tudi nemško dijaštvo. Kot učne sile poslujejo izključno dijaki in dijakinje, samo za težja strokovna predavanja pozovejo tudi praktike. Poučuje se čitanje, pisanje, računstvo, zemljepis in zgodovina, kemija, fizika, stenografija, zemljemerstvo in od jezikov nemški, danski, angleški in portugalski (pomorstvo!). Tečaji imajo oddelke za začetnike in one, ki so že napredovali. V prvem letu so se jih udeležili 304 delavci v 17 oddelkih, pozimi leta 1896./97. je bilo že 97 oddelkov in v vsakem po 20 slučalcev; 16 oddelkov je bilo za pisanje, 12 za računstvo, 12 za pravopis in slovnico, 7 za računstvo, 22 za nemščino, 13 za angleščino, 1 za francoščino, 2 za matematiko, 1 za fiziko, 1 za kemijo in 4 za telovadbo; za vsak tečaj je bila določena pristojbina 50 orov. Pozneje je prevzela te tečaje država, to pa je imelo za posledico, da je njih pomen takoj začel padati, ko so izgubili svoj važni socijalni značaj: zbliževati inteligenco z ljudstvom. Leta 1885. je bila ustanovljena nova inštitucija: pravna pomoč nepremožnim (Retshjaelp for Ubemidlede), ki je zadobila tekom časa ogromen obseg in pomen in ki je ni prekosila dosedaj nobena druga de-
žela. Vodstvo je poverjeno ravnatelju in tajniku, ki sta edini plačani sili. Razen njih dela brezplačno 50 odvetnikov in krog 40 dijakov-pravnikov. Vsak odvetnik ima lastno sobo, odkazana mu je gotova stroka in ima določen za razgovor in svetovanju v uradu zavoda. Kot pomožne sile delujejo tu dijaki. O delu tega zavoda dobimo predstavo, če uvažuiemo, da je bilo leta 1885 podeljenih 12.779 nasvetov, 1. 1907/8 je poskočilo število na 27.047 in 1. 1911/12 na 28.195. Tekom prvih 25 let je odgovoril »Retshjaelp« na približno pol milijona vprašanj. Vsak dan je prišlo okrog 100 do 150 ljudi po pravno pomoč. Iz poročila o 25 letnem delu vidimo, da so se vprašanja tikala v glavnem delitve posestev, al imen-tačnih sporov/ službenega razmerja, pla-čitve starih terjatev in starostne rente. L. 1911/12 je bilo pridobljenih 29.866*56 K večinoma revnejšim rokodelcem in obrtnikom. Celo podvzetje je bilo finansirano ,s prostovoljnimi prispevki države, mesta Kodanja, pravnikov, akademikov vseh fakultet, raznih zavodov, veletrgovcev, vse-učilišnih profesorjev, tovarnarjev in od premožnih pripadnikov vseh stanov.
Danski dijaki delajo tudi pri ljudski prosveti: od 1. 1884 so izdali vrsto poljuid-no-znanstvenih brošur iz vseh strok vede in vsako leto prirejajo predavanja po celi deželi. V zimi 1. 1911/12 so imeli 171 predavanj pred 18.000 poslušalci. Predavajo tudi v otroških in vzgojnih zavodih. Leta 1897 so uvedli delavske koncerte, pri katerih brezplačno sodelujejo umetniki kralj, dvornega gledišča. Dosedaj je bilo prirejenih črez 100 takih koncertov; udeležilo se jih je 75.000 delavcev. Razen tega prirejajo dijaki dramske predstave in umetniške razstave in budijo tako v ljudstvu zmisel za umetnost. — L, 1901 je nastal zavod za posredovanje dela brezposelnim, dve leti pozneje so dijaki uvedli nedeljske šole za delavsko deco. Ob nedeljah pred-poldne se zljirajo šoloobvezni otroci k mali siavnosti, ki jo otvorijo s petjem; potem sledi skioptično predavanje, ki predstavlja kak prirodni pojav, slike iz domovine, povesti, pravljic in sploh iz strok, ki so otroškemu razumevanju dostopne. Stroške krijejo delavska društva, učne sile daje »Studentersamfundet«,


30000000 V5000000 oooooooooooooooot v

Žarki
oooooooo:xxxxxxx>ocxxxxxxjoooooooocxx)ooooooooooooo

30000000 uooooooo oooooooo oooooooooooooooo .xxxxxx oooooooooooooooo xxxjococ oooooooo
Slovenska Straža. Sklep občnega zbo-Ta S. D, Z. z dne 9. avgusta t. 1.:
J. K. D. zahteva z oziromi na obupno stanje našega naroda ob Jadranu, da se nemudoma skliče občni zbor »Slovenske Straže«.	,
Zastaviti hočemo vse sile, da se ob udeležbi celega jugoslovanskega naroda organizira naša narodna obramba na za-padu. Ločeni korakajmo, združeni udarimo!
Zahvala, Dolgočasno je pisati take stvari; rajši sežem ob taki priliki možu v roko, ker je zahvala brez besed vse globja. Danes pa pišem z veseljem. Piscu članka »Ob sklepu šolskega leta« v 3. številki »Preporoda« ®e moramo zahvaliti. Udaril je v gnile vode breznačelnosti in po polletnem »tipanju« in breznačelnem delovanju svobodomiselnega dijaštva je povedal:
»Potrebujemo tudi kulturo političnih organizacij, ki bodo po svetovnih nazira-njih ločene. Predstavljam si tu dve skupini: a) one dijake, ki bodo imeli svoj nazor, postavljen na podlago svobodne misli, in b) one, ki bodo priznavali dogme.«
Da prenesemo to v bolj konkretno in jasno govorico: Dve skupini: a) oni, ki jih veže edinole negacija krščanstva in nrav-nih krščanskih zakonov, in b) oni, ki jim je osnovni življenski princip krščanstva.
Mi se popolnoma strinjamo. Zastor je padel — in prav je to. Če bo med nami jasnost, bo pot do skupnega dela, ki je v gotovih slučajih potrebno, lažja. Zakaj ste toliko slepomišili, gospodje? Šele danes ste povedali, da je negacija krščanstva vaš edini program .,, Pozno sicer, a ne prepozno.
Tiho je pri nas ,.. Vse mesto odmeva od krika ljudi. Valuta pada ..., korupcija, moka... in lire, lire. Ko zagore v megli luči, hite dečki po ulicah in prodajajo sveže časopise in svežo mladost. Množica valovi po široki ulici, vesela, da ubije večer in se opoii z drgetom vročih teles in hojo deklet. Na oglu ulice stoji Miroslav Krleža, gladi svojo lepo brado in mrmra:
Hej,
bomba, dinamit in petrolej!
Prorok tisočev, ki nimajo ničesar izgubiti razen verig bede — tudi duše ne. Izgorela je luč; prepadi se jim odpirajo v duši, pusta in prazna je.
Žvenket dolarjev in lir, krik mož, ki trgujejo s kruhom gladnih in strjeno krvjo žena, v se pogreznjeni glas sanjarja, ki sluti za novo zarjo novo življenje, — vse se zlije v klic, ki zaliva misli in duše: Ujedi-njenje!
Zdi se, kot da je starš. Sphinx oživela in da njena senca pada na našo zemljo in naša lica. To ni samo narodno ujedinjenje, je vse več; stremljenje, ustvariti v sebi harmonijo, je to. In polagoma rastejo iz gomazeče množice ljudje in dajejo odgovor:
»Jugoslavija je historijska nužda.« Ujedinjenje je centralizam — pravi Juraj Demetrovič »u prkos svim defaitisti-ma i saboteurima, koji su u posljedno vri-jeme i previse digli svoje glave, grčeči se u Dredsmrtnim trzajima svoje austrijanštine.« Dobri Juraj je tudi prepričan, da je historijska nujnost, da zasede poverjeništvo.. -Mislim, da je na smrt obsojen,
Marjan Marjanovič preleti z očmi množico, se globoka nagne k njej, kot bi hotel reči: Osvojil Te bom, moja boš! V grmečem slapu besed zablesti biser in pade globoko v mlako vsakdanjosti. Semena padajo v razboljene duše kot kamni.
In potem spleza na ramena klakerjev narodni svečenik Milosevic in je uverjen, da je zrastel. Nadel si je slavnostno togo proroštva in daje v kinu med gromečim aplavzom bedaste množice nov dekalog: Deset spodobno friziiranih fraz stega svoje vratove po dvorani, in množica je njih očetu hvaležna, da so ji —• vsaj za hip — vzkipeli zatolščeni možgani.
Ubogi mož! Ko bi bil bral in razumel Cankarjev »Publikum«, bi mu bilo hudo pri srcu. Tako ga je pa ulica vesela.
Ko bi bila moč teh mož tako velika, kot je njih volja, bi bila Sfinga že davno mrtva. Res je, voljo imajo. A ne moči ne volje ni pokazal Veliki Mojster slovenske svobodomiselne buržoazije, dr, Lotrič, ko je začel »rušiti Cerkev«, Zdli se, da je On, Tvorec slovenske vede, On, Bojevnik za svobodo vesti, sedel pet let med rdečima in zelenimi brošurami iz Biichnerjeve in Bismarckove dabe. Vso vojno jih je šta-
diral. Mimo njega je šla, in ni vztrepetal in se ni ničesar naučil in ne more dati lačnim nič več kot pusto jed: Inkvizicija, Galileo Galilei, odpustki in grmade, grmade... Domovina, na dnu si.
Vse mesto odmeva od krika ljudi. In vendar — da, ravno zato je tako tiho pri nas. Je li to mir pokopališča ali tišina pred viharjem, ali jutranji mir pred vročiim delom poldneva?
Oni, ki so najtišji v naši zemlji, se po-greznejo vaše in razmišljajo o evangeljskih besedah:
Niso vsi mrtvi, ki so pokopani,
duha ne bodo ubili, o bratje!
Ali si še živ, Janez Krek?
Tudi priznanje. O priliki zagrebškega omladinrkega kongresa je zagrebška »Obnova« priobčila oklic, kjer poživlja k skupnemu delu vse dijaštvo »osim klerikalaca i komunista«.
Nikoli nisem smatral naš pokret za klerikalen. Naš program obsega tudi borbo proti nedemokratični nadvladi kateregakoli stanu. Ker sem pa uvidel, da gospodje krog »Obnove« zamenjujejo pojme, sem vzel knjigo socialističnega publicista Abdita v roke in bral: »Tendenca Svobodne Misli je kapitalistiška.«1
Sedaj razumem, zakaj hi svobodomi-sleci radi izločili iz vsedijaškega pokreta nas — in komuniste. Za to dragoceno priznanje se zahvaljujemo.
Komentar, Pasatisti, ki žive miselno še v 20. stoletju, gotovo niso razumeli liričnih produkcij v zadnjem »Dom in Sve-
1 Socijalni problemi, str. 161. Ljubljana 1912.
tu«. »Prerijski bivol (in njegbvi rogovi so kot suličasti templji)« je pač zagonetka vsem, ki ne poznajo še nerazodete, samo z živci še nerojenih vekov za slutene umetnosti. Stvar je pa ta: Pesem bi morala biti tiskana v podobi suličastega templja, a stavec ni tega razumel in stavil tako, kot vsi njegovi tovariši od Gutenberga sem. Tako je po tragičnem naključju slovenska umetnost izgubila veliko vrednoto. In bralci niso vedeli, ali je umetnina tako globoka, ali n ihovi možgani tako plitvi, — kratkoimalo razumeli niso. Slišal sem pa, da je rodolubom lepega večera, ko so dvigali prapor čiste umetnosti in vrčke piva, ušlo priznanje, da je originalnost teh pesmi dosegla že maksimum vsega mogočega.
Leonid Andrejev. Sredi revolucije Je umrl na Finskem Leonid Nikolaevič Andrejev. Ko je izšlo prvo njegovo delo. ga je vsa Mlada Rusija pozdravila z odu-ševljenjem. Varala se je, ko je videla v njem samo propagatorja antimilitarizma in pisatelja literarnih senzacij. Bil je umetnik, borec; povsod; v njegovih grandi-joznih občutjih, v slikanja psiholoških komplikacij in abnormalnosti, kakor tudi v delih, ki so prožarjena z optimizmom življenja, vidimo tudi pri njem bogoiska-teljsko črto, — duševni boj za enoten svetovni nazor. Iz ruske zemlje je vzrastel in v njej je koreninil, najsi so mu tudi oči zrle na zapad. Klic, ki ga je zapisal Ave-narius ob Rodinovi smrti, velja tudi sedaj, ko je Leonid Andrejev mrtev: Gorje njegovim posnemalcem.1
1 V zadnjem času se slišijo nejasne vesti, da. L. Andrejev še živi. Op. ured.
iM®
Novo pokolenje.
Tisoč nas je. Kujemo duše in svet,
gnetemo kri in kipečo mladost in misel v meč,
da prekolje črni obok Iztoka,
da obsije žarko solnce Proroka
v mrak pogreznjeno zemljo in naša čela
jasna, blesteča na strmi gori mladosti,
ko v močvirnih globinah stotisoči orjejo,
in ne vedo, da so za žetev okanjeni,
in ne vedo, da so kot orli do smrti ranjeni.. .
Kot sivi prapori v vetru oblaki vihrajo . ., Odkedaj se moje in Tvoje in Tvoje oči poznajo? Zemlja se je bobneč pod nami zazibala, v smrtnem trepetu nas močna je roka razgibala:
Šli smo v objemu črez strme robove gora plamenu nasproti,
ki raste nesmrten iz naše Mladosti.
Mrtev je svet. V prelomu dveh vekov novega kujemo v bedi ga z vriskom zanosnim in radostjo snujemo, zanj se bijemo, njemu odmevajo v gromu viharjev udarci kladiv.
0S9
JOSIP ZDUNIČ:	j\Ja
Bezdana bol u duši mojoj šumi, vijori, kida iz dna sunca, zvijezde. U duši niču črni cvjetovi, i ginu moji zlatni svjetovi. Bezdana bol u duši mojoj šumi.
Ako mi sada ruka ne dode, koja bi moju dušu uzela i u svojoj je duši ponijela, kako ču, Bože moj, kako?
Jer je bol moja golema i velika, črni cvjetovi ljuti i ostrovni, i srce če moje umreti, umreti.
putu.
<
0	Tebe nema sa svjetliim z:enama, a ona još uvijek šumi bezdana,
1	ruši zadnji topli, svjetli svijet,
Zar duši mojoj nema više spasa? O gdje si, gdje si? Ne čujem Ti
glasa
na umornom putu,
Vijore oblači i zvijezde su pale, ko mrtve ptice na poljane duge.
0	nema tuge do gole me tuge,
1	nema boli do goleme boli!
Krvave stope tope zemlju crnu. Dušu je moju golema bol ponijela života crnog u mukama črnim. Recite to, recite, ptice i cviječe,
recite joj, oblači daleki,
©©
3*
ROZA VENNY:
Ostavljaju
Ostavljaju naše sfere črne magle, guste, s visova se sinešak vere na poljane puste.
Još dok sunce jače grane s propupalih gora, orit' ce se na sve strane pesma naše g mora.
ANTON VODNIK :
Veselo če zvefzde sevat' iznad šumskih vrela, gaje vi če himne pevat' umesto opela.
Si©
V
Žalostna.
Name pala je senca iz temne polnoči. In iz noči čutim, o Roža, tvoj žalostni vonj, o Roža iz tuje dežele ...
Tam nimajo solnca in zarie in zvezd kot pri nas,
vetri so tihi... in čas stoji.
Ptice so neme in v vejah spe.
Otožne, samotne so poti —
koraki deklic po njih ne zvene ...
Tam ne cvetejo polja, ne poje mladost in kot da zamišljen v daljno skrivnost — vsak bled in bolan je obraz...
©9
CIRIL JEGLIČ:
Teta in stric.
Iz zbirke »Obrazi«.
Jakec jo pozna že tako dolgo, kakor ona njega. Pa se imata rada, da nikoli takega nikjer. On ji pravi: teta, ona njemu: stric. Ona milo gleda, Jakec sladko govori. Pa beseduje Elka, ki milo gleda, Jakcu, ki sladko gostoli:
»Kaj pa je to: boljševik?«
»To je tak takšen.. »Aha!«
»Recimo, tak takšen, ki nima denarja.«
»Ali bi se ti zapisal mednje?«
»Kam?«
»V boljševike, ki potlej dobijo denar?«
»Oh!«
»Jaz bi se tudi precej!«
»Elka, dušica moja!«
»Kaj boš povedal, stric?«
»Ah, tetka!«
Včasih, ob velikih nedeljah, se priše-taita na Šmarno goro. Tam se vidi daleč
naokrog, malo manj ko pol sveta. In ta daljni svet je vabljiv, prijazen, še gosto-ljubnejši od šmarnogorske oštirke. Pa spet zakliče Elka, ki milo gleda, Jakcu, ki sladko govori:
»Striček, midva morava začeti drugače!«
»Res je, tako ne bo šlo naprej...« »Ali še hraniš tiste tri srebrne, ki sem jih dala?«
»Kako bi jih ne, nepozabljiva! Hranim-jih za tisti dan —« »Za tisti dan!«
»— ko bomo peli: tingltangl!« »— in bomo veseli: tingltangl!« »— in bomo pili: tinktrlink!« »in se vrteli: tingltangl!« »in razbijali: tiinktrlink!« »— in se smejali: tingltangl... Da bi bil moj tisti denar, kar ga je že šlo skoz moje roke — oh!«
»Da bi bile moje vsaj tiste palčke, kar sem jih že prodal ljubljanskim frkolinom!« »Ah, kakšen je moj šef!« »In moj! Nak, tetka, midva morava začeti drugač!«
»Res je, striček, tako ne bo šlo naprej.« »In če se svet podre —« »Naj se!«
»In če se Šmarna gora podlre —« »Naj se!«
»In ne ostane kamen na kamnu —« »Oh!«
»Mi hočemo živeti!« »Živeti!«
»In ne za hudiče umirati in trpeti!«
»Živeti!«
»Živeli boljševiki, živijo!«
Elki trepeče solza v očeh, svetla, iz hrepenečega srca potočena.
»Zakaj, če premislimo, tetka, stojimo pravzaprav pred vprašanjem, ki slove: ali — ali!«
»Ali — ali!«
»Daj, srček, da te objamem! O luč mojih oči!«
»Glorija mojega hrepenenja! — Kako si močan, striček!«
»Kako si vroča, tetka!«
Pa Elka millo gleda, Jakec sladko žvrgoli.
©S9
FRANCE ŽUŽEK :
JOŽE:
JOŽE:
Ob oknu.
Tiho, tiho kakor sanja šlo je čez jesensko polje — — — S krone snivajočega kostanja lift je vztrepetal----
Ah, deklica, zakaj
se roka tvoja je tako tesno ovila
života mojega?
Poglej, prišel bo maj,
spev polja, žit in šum, zelenih trat,
in ljubica, — tedaj
boš vriskala z meno in pozabila,
kako je svoje dni ta listič vstrepetal!
6*9 -
Ob roži.
Opoldanski veter. Solnce — raztopljena radost —• lase ti greje. Tvoj obraz strastno se smeje
in ob roži počivaš in piješ sladkost poletnih dni. Tvoja roka njene liste šteje
in šteje:,,, da, ne, da, ne .. . da. .. in tvoje in moje srce gorja ne pozna,
6S9
Jesenska pesem.
Sinoči so prvi cveti v naših vrteh odcveteli. Nočni vetrovi so nocoj tako tesnobno peli. Megle danes v bele pajčolane so odele mesto in dež pada na nas in na našo cesto.
Noči, .. noci že skoraj v večnost zrejo in neme so. Njih bele steze hrepenenja so otemnele. Na naše in na vaše, deklice, obraze bele so misli legle, da komaj naše duše zanje vejo.
6*9
ivan brodnik:	deček
Vse ulice so prazne in leni valovi vročine se prelivajo po njih. Iščem v prahu črešenj, da jih ponesem napol gnile in za-žoltele Sestri, ki jih komaj pozna. Majhna je in bela, tri leta ima in jaz jo pomnim le, kako sedi v srajčki na postelji in me gleda z žalostnimi očmi, tudi kadar se smehlja.
Ko zazvoni poldan, ponesem očetu na progo kosilo. Skozi tisto visoko in hladno ulico pojdem, kjer so judje doma in kjer veje iz vsakega okna mrliški vonj. Pri za-črneli hiši z dolgim balkonom stražita vrata dva ogromna moža, nosita kamen na glavah in na njem sedi začrnel otrok in se smeje, vedno smeje. In pojdi kamor hočeš, njegove oči lete vedno za teboj. Pravijo, da so mu v davnih časih jezik izrezali, da ne bi povedal, kar je strašnega doživel v mrzlih globinah kleti, ki segajo globje v zemljo, kot so hiše visoke. Da bi mu bili prijazni in mu pustili njegovo skrivnost, se smeje. Moža pa sta sključena pod silno težo, hrbtenici sta napeti, da bi se z jekom pretrgali in bi se vroč mozeg razlil na tlak, da nista kame-nita. Ne vem, ali sta oba moža... Tiste plahe oči na desno so materine, četudi je obraz uporen in razoran in okameneli gibljaj njene roke še išče otroško glavo, da bi si odpočila. Opoldne bodo njihovi tilniki razbeljeni od solnca, a ona dva bosta nepremično upirala oči v tlak. Le deček z veselimi očmi in dolgimi sivimi rokami bo trepetal v migotajočem zlatu.
Mislim, da sta Adam in Eva, on pa je mali Kajn.
* * *
Ko se vsuje mrak izza težkih megla, vstopi oče črn in sklonjen v hišo. Takrat vsi molčimo, samo njegova hripavost razbija molk. Večer je dolg in težak. Mati vsa vztrepeče, ko dvigne oče bolno belo malo s postelje in jo, tehtajoč telesce na rokah, vpraša: »No?!«
Ona se smehljaje brani z ročicami in zajeclja:
»Ate!«
Črni mož jo položi na odejo in hodi prekrižanih rok po kuhinji od stene de stene. Sedim za ognjiščem čisto v temi in gledam v pepel. Sijajni mladi vitezi gredo strumnih korakov po cestah in nosijo visoko nad seboj bolno belo malo, ki se smehlja, smehlja... In tisoč razprtih oči
z ulice.
zre v njo in desettisoč črnih mož se vali za vitezi. Sredi mesta se ustavijo in v smrtnem molku vprašujejo oči in diha desettisoč prs: »No?!«
Njeno oko pa kroži nad glavami in se ustavi na enem edinem izdelanem, raz-globljenem obrazu: »Ate!«
»Pojdimo počivat!« pravi oče in gre z lučjo v sobo,
* * *
Ob vodi sediva, ob nasipu, vodečem do oceana, drživa se za roke in najinih štiri prepadenih oči strmi v bronasti obok neba, ki pada, pada ,..
Skozi gozd greva. Šumenje slapov in zatvornic, plahutanje divjih perotnic govori za naju dva mutca. Starec, sijajen v belini smrti in okamenelosti, stoji v večeru sred poljan: Krvavo zlato zapada mu prepleta brado, orjaška senca se odlomi od njega in pade na gore in polja in naju dva,
nate, mala Vera, in na valove po cvetju dehtečih las,
name, koščenega, mrkega starca.
On je oče mojega duha, v njegovi senci sem zrastel in zato se moje čelo dotika neba in se oblaki nižajo.
Polahko se vsipa na najino bdenje mehki plamen večera. Midva sva bela od bede in sanj, na kamnu pred hišo sediva in se še tesneje za roke drživa, ko umolknejo zvonovi v oblakih in se je beli starec
razlezel v temo in skrb, ki naju objema.
* * *
Umrl bom.
Videl sem v sanjah, kako je kri pritekala iz grmade trupel in rezala ozke, blatne stružice v prah. Zeleni in modri ptiči so obletavali ta grič lobanj, zalit s krvjo. Eden, deček z drobnim zarjavelim obrazom, je bil pritisnil brado prav na prsi, kot da bi s silo hotel ustaviti življenje v sebi. Drugi so zrli s strašno razprtimi očmi in z obrazi, raz katere je že odpadala sluzasta koža, v svet in niso vedeli nič povedati.
Smeh detet, plašna radost otrok, dehteči smehljaji belih gospa, mladost, beda mrzlih noči in strganih plaht, — vse to za grob. Glad in bolest, šumenje čebel v razgretih šopih jablan, valovi žit v jutranjem
solncu, topli in ledeni angeli mojih dni, — vse za en grob.
Tam, kjer je moj pravi dom: kjer Stra-žijo pepelnati topoli izglobljene puste loke, me zagrebo. Čisto na dnu globeli bo moj grob; visoke, črne trave bodo rasti e na njem in ne žival ne človek ne stopita tja na vekomaj.
Samo enkrat se bom vzbudil, ko bom začul, kako se iz dalje bliža Tvoj pritajeni
jok, mati moja. Tvoje krilo bo zašumelo v ostrih travah in potem se priplaziš do mene in v bojazni zašepetaš:
»Kako si moral biti truden, da tak' dolgo spiš!«
Takrat boš lepa, sijajnejša od vseh vitkih in vročih gospa, tako lepa, kot Te še nikdar nisem poznal, Dobra, Nežna.
A jaz bom mrtev.
es©
ROZA VENNY:
Tonem ...
(Iz ostavštine neke Bednice.)
Tonem u valovllju. Sikršena bez ijednog ostanka lada propada u more. Mesec se pod zastorom taminim rada.
Nigde oko mene čoveka, tek gdekoja strahotna riba pomo1 i mirno peraju i bezbrižno morem se ziba.
Gledam, a nnolit' zaboravih, več davno mi detinjstvo ode; ne čeznem više za zvezdama, što1 detetu ludome gode,
i)
Jer ako kad i zaplamsaju u varavom žarilu zublje, ne če mi oseti t' uz dah a i tonut' ču dublje i dublje -,,
GŠ9
J. m. tomažin:
Pesem predice.
Noč je in zvezde po nebu teko, da se težko pod njimi šilbi. O, da bi sedel tu v temini kdo in gledal v moje oči!
Tru.dnn se vrti to moje kolo, in nit bela hitro beži, in vse moje misli teko za njo dokler vreteno ne obtiči,
dokler se plašne v me ne zazro sredi samotne noči,., O, da bi sedel tu v temini kdo in gledal v moje oči!
ffi®
anicn vcenik: Revne deklice psalm.
(Želi si bele, zale sobice in sanja:)
Na oknu moje sobe cvetele bi rože pozimi in v maju;
najraje imela bi take z velikimi, belimi cveti--
In tkjzi sanje zelene njih listov v sijaju
več e. nem bi v dalje drhtela v molitvi zavzeti —
o! in name mehko bi padale sence oblakov . . . otožna, pobožna muzika luči , . . Odmeve korakov čutila bi kot v daljnem, daljnem snu. To sestre so moje — cvetenje tančic, tak belih in sladkih kot lilij vonjave —
z lasmi razpletenimi k Mariji gredo v nebesa in vsaka poje
si psalm, kako lepo je v Zarji sladkega miru,
v mističnem Jeruzalemu, kjer po ulicah Gospod
(ah! slajše od pesmi zvonov so njegove oči) odet v belo haljo
trume duš izvoljenih vodi v sveto daljo---
In vsako lepo noč bi v njej mesečina igrala, v lilijskem ognju drhte bi stala pred oknom zavesa. Moja duša bi bila posoda najslajših vonjav . .. v molitvi gorele bi roke ... in v svetla nebesa skozi tančico zaves moja senca bi pala mami v naročje ... in v njem zadehtela —--
6S9
bolsky-soljačič: ¡z ciklusa Carmen".
i.
Ovih če mi dana s prvom kišom doči septembarska seta, što mi srce rani. S Bogom drago leto, s Bogom topli dani, drukče če mi biti samom u samoči!
Ovih' če mi dana prva jugovina
zapevat na vrata pesmu mračnih dana; ja ču slušat šapat požutelih grana, a kroz njih če ujit teška vetrovina.
Sve če, sve če umret. I nebo i more	j
i obale naše vesele i bele. One čežnje zlatne bogzna kud se sele,
| što su nočas prošle kroz daleke gore!
Tako u bledoči ove zime krute
sve če biti prazno. Samo misli moje čuvati če, Carmen, tajnu duše tvoje i očiju dragih, što na dobro slute.
II.
Kad ti, dušo, reku da su snove bele pokopali negde pokraj šumskih sena i na dušu moju, da su magle sele kaljave i guste — i da moja zena
U dalj gleda mutnu, počeče se stara priča moje sete. Jesenske če kiše kapati po ruhu mrazovih sestara, a ja ču na pragu, na kom tuga diše
Slušati kroz ponoč olujine jeku
Idoči če jedan uzdah lak i plavi, što se rodi negde u kraju daleku i mladu mi. dušu u bledilo zavi.
Razumet ču, draga, da se Ijutiš na me, što ti nišam reko, da ču opet doči, kao lani jednom za večernje tame, kad su prvom črne videle me oči.
Ti češ mislit, Carmen, u osami zime
kraj pendžera dragog: kad ti tvoju sreču sa krstova trulih na raskršču snime, da i stobom negde sa sprovodom kreču.
Verovati nemo j! Kad ti vide oči
niza stažu mladost proletnu i letnu, ja ču opet velik u belini doči, da ti dušu dadem blistavu i cvetnu.
ROZA venny:	Sumorno jutro.
Oblači vise nad obzorjem.	Jablani spavaju nemirno
Ko čadave, olovne hrpe	u rosi, u magli, u strahu;
pritišču pospane visove,	nočas je sevalo; mole se
ko dosadne, skvašene krpe.	munare tiho Alahu.
Pomalo diže se zvonjjava a s njome i lastina jeka u nebo. Sunce se osmehnu, a posmehom hladnim — z daleka.
<359
Misel.
Po nebu oblaček priplava, po modri gladini njegova gre pot. »Pa kje je tvoj cilj, ti oblaček nemirni?« —Moj cilj je neskončnost! — In tvoj? —
»Za teboj?«
0©
j. m. tomažin:
Slepi berači.
Kot na kupu so. Trije berači, ki jim žalost sije iz oči. Bog, ki v polju lilije oblači, 1 prav ničesar jim podelil ni,
ker njih dlan je že od vekov votla in je kot na prodaj in ogled in je rjava, težka in zamokla kakor terebint ožgani cvet.
Včasih mimo deklica priskače, ki ji zdravje poje iz oči,	^
gre mimo in jo je strah beračev, ki ne ločijo dne od noči.
J. M. TOMAŽIN:
Gobavec.
Kot črne rože so zacvele gobe nad čelom lepim, nad očrni; zdaj puste, prazne so njegove sobe, očem bledijo biserne podobe, in tih kot veter, ki šumi čez grobe, beži do gaja, plašno obstoji.
In sede med srebrno travo in je naenkrat kakor kralj: Iz gob se venec mu je splel na glavo, in on sedi, umira, in sanjavo se mu odpira zarja tihih dali
S®
OROSLAV:
Poletni večer.
Čri, čri, čri...
Murenčkov godba se iz zemlje glasi.
Kva, kva, kva ..,
Godba je lepša, če godeta dva ...
Juh, juh, juh!...
Fantič na vasi vriska poln muh.
V zraku šumi netopir v tihi poletni večer ...
as
A. VODNIK:
Ležanje v senci
(v vročini avgustovega poldneva).
Luč gori do neba... Oblaki tak daljni so zlati. Pod njimi izmučen je pal sijaj na gore... Cvetovi težki so, opojnega vonja bogati. Brnenje mušic mi tiho uspavanko svira,
rdečo rožo mi tke na oči, da jih pretrudne zapira... Tak svetlo. Zaspal bi. Vse mi je v luči srce. Miže čutim ptiča nad seboj leteti en kratek hip. In peti. Ah! Iz njegovega kljuna mi pala srebrna je roža v srce.
m
A. V. DIMNIK:
Iz gajev ljubezni.
Iz rožnega cvetja, dehtenja gredic glas slavca drhti
.kot droben, prenežen, bisernat trak mesečine — krog naju se vije srebrna nit — o mesečina, o petje ptic, vjtvojojbelo sladkost ves gaj je zalit...
Ah, vse dehti po lilijah, rožah moje ljubezni... Še tvoj obraz dehti... o, kako bel je tvoj obraz ! Kot mesec bel je... Dehtita tvoji mali beli roki... O, kam so zamaknjene tvoje oči v tej uri globoki? O, kako lep je tvoj obraz! In jaz sem tvoj. O ti, o jaz. Ne upam se poljubiti te na tvoj obraz —
Zvezde kažejo uro globoke polnoči.
0, kak so daljne tvoje oči... Ali so zvezde tvoje oči?
Kako so lepe, lepe — te svetle noči —
ess
■J.~ZDUNIČ:
U jesen.
i.
Čuj! zadnja jata nad granama šume u močne zvezde, što nad šumom stoje Rukama, pokri tihe oči svoje i beži iz te gole, hladne šume.
Tu više nema sunca, buba i kiše cvetova šumskih, što ostro mirišu — tu samo stare grane teško dišu pod vetrom hladnim, što ih bolno niše.
Rukama pokri tihe oči svoje, pune cvetova, proleča i gnezda, i beži šumu ispod hladnih zvezda na belu stažu u zenice moje.
Na beloj staži zenice su sjajne, hladne i neme bez tuge i sreče, mirne i dobre, ko ugasle sveče — na beloj stari dvije mrtve tajne.
&Q
II.
Lutaču belim stazama i plakati za žutim zvezdama za svetlim nebom i suncem kad sumoma jesen dode.
Tražiču po svim gnezdima malene bele ptičice, malene bele grančice i sakrito žuto sunce.
Možda to sunce nadem u hladnim jesenskim nočima pod hladnim jesenskim zvezdama na golom i hladnom putu.
Možda tek sunce počima, kad stare grane padaju, i suze se vide u očima a potoci bolno šume —
Tri misli.
Duša v meni je kot zlat v rokah igralca. Čudovito grenko bi bilo, stisniti zlat prvemu poljubnemu človeku v roke; dati mu z viharnim smehom vse na en mah, in potem propasti na vekomaj.
Vse je temno, ne vemo, kam gre naša pot, ne vemo, kedaj trešči roka Silnega to majhno zvezdo v plamene vsemirja, in vendar v tej temini ta najnotranjejša radost srca, radost čistega in mirnega srca. V nas cvete in tolče radostno srce in kolikor bolj brezupen sen nas obkroža, bolj
smo veseli; veseli ne v zmislu lahkomiselnosti, ampak v zmislu trdne vere, da bo Večna Misel neskončne lepote in harmonije zavladala nad gorami in ognjišči in živimi dušami.
*
»Ni treba mnogo barve, da izrazite idejo. V najslabšem slučaju lahkA pogrešate barve,« je dejal Theodore Rousseau svojemu učencu. »Nič pa ne morete storiti brez harmonije.« Da, nič ni mogoče storiti brez harmonije; to velja umetniku in onemu, ki je neskončno več kot umetnik, — človeku.
©©
V svitu večerne zarje.
V	srcu gori mi sladkost bolečine '■--
--o, vem! v Zarji je grad; ob oknu deklica sloni,
tiho si češe lase, šmarnice vpleta vanje in misli name. Zdaj na beli je marmor sklonila glavo . . . zaprla oči . . . Srce ji vzdrhtelo, v belih dlaneh hrepenenje zapelo: Moj ljubi ti!
--črni lasje se čez beli ji marmor lijo —
senca ciprese pada tako v svit mesečine . . .
V	srcu gori mi sladkost bolečine--
©S
Katere so roke?
(Ob zapadu solnca.)
Katere so r6ke prebele odele me v haljo svileno? Katere sijale so name oči, ko se mi duša vtrnila je v vrt melodij ? Blodijo, strme oči v gorečo daljo . . .
Zdaj, zdaj vzdrhtim . . , Ves v vonju rož sem izgubljen. V omamnosti trgajo rože mi prsti ... Daljno zvonenje . . . Zapad je kakor rožnat sen. Tako* nekoč med rožami bi sanjal rad v krsti . . .
Vsa rožna je svila, roke in obraz . . . Vse gasne v daljave . .. Karo tone sijaj ? Kmalu žalil bo obzorje otožni plač violine — sladko bom umiral v večerni čas . . .
Listnica uredništva.
Primorski: Priznajem da imate dobru volju, ili vaša stvaralačka snaga je veoma mala. Pozdrav! — Oroslav: »Poletni večer« je najboljša, ker je najbolj enostavna in zlita v enotno občutje. Drugače pa velja Tebi in vsem klic: Osvobodi se od besede! Daj si za vsako odgovor in boš manj, a gotovo bolje pisal. Vsako primero oživi v sebi in boš videl, kje šepa. »Krute graibljive roke, ki preplavil nam raj je njih tok« — kaj ne čutiš, kako boli ta primera? Bodi si strožji sodnik in pošlji še! Pozdravljen! — Rade Dec: Kolikor morem sklepati iz vaših treh pesmic, poezija ni vaše polje. Bistvo moderne ni hlastanje po efektu in originalnosti za vsako ceno, ampak vse kaj drugega, neznani prijatelj! — L. F.: Nerabno. Globlje, globlje! Pustite umetnost in poprimite se resnega študija, to bo bolje za vas in domovino, ki je ne bo rešilo sentimentalno stokanje, ampak samo delo. Političen program spada v uvodne članke dnevnega časopisja in ne v liriko. — Janez Kremen: Ni mi mogoče stvoriti si končne sodbe iz ene pesmi. Verz je prisiljen, če ga vpleteš samo radi rime. Oglasi se še! — M. V a -
s i 1 j e v i č : Iskrena hvala Ti za trud-Vendar Te prosim, da nekoliko globlje sežeš: do korenin in vzrokov socijalnih in kulturnih tvorb v preteklosti. Drugače je vse fragmentarično in nezanesljivo. Pozdravljen! — L. K. Zgb.: Ne vidim nika-kega vzroka za očitke. Veruj mi, da bom one številke »Zore« najbolj vesel, ki bo imela dve tretjini hrvaških člankov. Svesti smo si, da bo centrum Krekovcev v nekaj letih Zagreb ali Sarajevo. Letos so govorili finančni razlogi, ki jih ne smeš podcenjevati. Pozdrav! — R. T. T.: Tvojih pesmic sem bil bolj vesel kot pisma, četudi je oboje gostobesedno. In vendar ne priobčim, ker vem, da mi boš čez leto in dan hvaležen, če še ne natisnem. Pošlji še in izbiraj bolj! — S. K. S.: Vaši stihovi bili bi dobri, kad bi ne imali mnogo ne-istinske, usiljene originalnosti. Nije dosta, da su verzi zvučni i da »odjekuju jekom plemenitih metala«, umetnost traži više! Pozdrav! — F. S. K o r o š k o, Žalibog prepozno; morda prihodnjič. Na svidenje! — Vsem našim sotrudnikom! Dovoljujemo si spomniti na stara pravila uredniške tehnike: Pišite samo na eno stran. Anonimno v koš. Lokalne praske brez načelnega ozadja so izključene.
Prodajalna Kat. tiskov, društva
prej H. Ničman Ljubljana
priporoča
svojo zalogo raznovrstnih molitvenikov, svetinje in druge devocijonalije, razne šolske in pisarniške potrebščine ter veliko zalogo raznega papirja.
Stavbna pisarna
Ivan Ogrin
Ljubljana
Gruberjevo nabrežje štev. 8
Prevzema vsa zidarska in druga stavbna dela. Izdaja strokovna mnenja, izvršuje načrte in proračune.
Delo solidno, po primerno nizkih cenah.
Vsem šolam!
Obrtna centrala za obnovitev po vojni poškodovanih krajev
v Ljubljani Sodna ulica štev. 11
ima v zalogi večjo množino:
normalnih trosedežnih in štirise dežnih šolskih klopi, šolskih tabel, šolskih miz, obešal in ruskih računal in jih ponuja v nakup šolske oprave potrebnim šolam
„Narodna knjižara", Zagreb
poručuje svima, koji hoče, da upoznaju svu južnoslav. katol. štampu, nek naru-čuju iz „Nar. knjižare", koja i dobavlja sva djela hrvatska, slovenska, srpska i njemačka. Ovo su vlastite naklade knjige:
po zmernih cenah.

Dr. Wilk: Moderni svetac . . L. Monnier: Povjest sv. Franje, I. i II. dio (500 strana) . . . Dr. Bauer: Theodicea ....
Dr. Bauer: Antología.....
Zimmerman: Noetika.....
Gunčevič: Zašto se katolički
svecenici ne zene
Harapin: Opstoji li Bog? . . . S. Marden, prof.: Samopouzda-nje vodi k pobjedi .... S. Marden, prof.: Volja i uspjeh Grgec P.: Jugoslavenski Argo-
nauti...........
Lj. Matkovič: „Najljepšoj medu
ženama", Pjesme.....
I. Jako vije vič: „Študije i Fejtoni" Ascetska knjižnica: Lehen: „Put k unutrašnjem miru" .... Ascetskaknjižnica: Quadrupani: Bogoljubna duša u dvojbama
duš. života........
Krijesova knjižnica: Šest sve-zaka o narodnim ručnim ra-davima po........
K 5 —
„	20 —
„	12 —
„	12 —
„	14 —
„ 3-50 1-50
T— 8 —
4-—
5 — 4"—
IDS'— 2 —
^ofi^-^oo^^-sofV^-sorv-^-o' y----o o-----«y—1 -yyyy
—-oov—>3o>—-oos—.ooSooÄooJiooSooSoöl



Ise šols«e potrebščine, pisarniške, risalne in pomitoževalnepriprave
ter vedno najnovejše
umetniške razglednice
kupite najbolje v papirni trgovini
Ivan Gafšek
Ljubljana, Sv. Petra cesta 2 (pri Prešernu).
< . _ ......

Prvi in edini slovensHi zavarovalni zavod ie
0M1A ZMUNUKi
LJUBLJANA, DUNAJSKA C. 17. V življenskem oddelku
sprejema vsa zavarovanja, ki se tičejo človeškega življenja, pod najugodnejšimi pogoji. — Zahtevajte cenike in pojasnila.
^ g>: :<>:;o>xo>:::c> :o>: o.o-o



JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI
Homerjeva Ilijada. Fr. Omerza. 1.—VI. spev..........K
„	„	VIL—XII. spev...........
Taras Buljba. Povest. N. Gogolj. iz ruščine prevedel Vladimir Levstik.
Vezano ...........................
Izlet gospoda Broučka v XV. stoletje. Češki spisal S. Cech, pošlo-*
venil Stanko Svetina ....................
Četrtek. G. K. Chesterton. Poslovenil Oton Župančič. Vezano .... Zapiski iz mrtvega doma. A.M.bostojevski. Prevel Vladimir Levstik.
Eleg. vezano....... ................
Vzori in boji. Po prijateljevih pismih priobčil Jože Debevec ....
Vezano..........................
Njiva. Spisal Ksaver Meško..................
Izbrani spisi. Dr. Janez Mencinger. I./II. zvezek: Povesti in novele. Vez.
Mati. Dramatska slika v treh dejanjih. Spisal Ksaver Meško.....
Tri povesti. Grof Lev Tolstoj ..................
Kazaki. Kavkaška povest. Grof Lev Tolstoj. Iz ruščine prevel Josip
Knaflič . . . ........................
Amerika in Amerikanci. Spisal Rev. J. M. Trunk. Vezano.....
Jezikovni spisi. P. Stanislav Skrabec. I..............g?
II	7-20
n	n »	»	»	.................. '
» „ „	„ HI................ 7-20
Iz Kastelčeve zapuščine. Rokopisi Prešernovi, Kastelčevi in drugi.
Objavil Ivan Grafenauer ................... 9'60
Cirilica. Navodilo za čitanje in pjsanje srbščine v cirilici...... 3'30
Poezije. Zložil S. Gregorčič. Zivotppis napisal Ivan Dornik. I. zvezek.
Mala žepna oblika, elegantno vezano............... 10"80
Josip Jurčič: Spisi. Uredil dr. Ivan Grafenauer. IV. zvezek K 14*40, vez. „ 19*20
V	9-60	12-_
n	n	n	»»»	»	»•»» *	» »
6*— 6'—
12*
960 6'—■
1680
1440 1920
1-20
1440
960
480
7-20 24'—