À u > a >N O PQ Božena Vilhar se je rodila 24. januarja 1906 na Sušaku v premožni družini Dušana Vilharja, ki se je sredi 19. stoletja iz Slovenije preselila v Gorski kotar in imela do konca druge svetovne vojne v lasti žage v Prezidu. Tam je Božena z dvema starejšima bratoma od zgodnjega otroštva doživljala lepote goranskih gozdov in narave ter v svoji umetnosti ostala s tem neloèljivo povezana do konca življenja. Družina Vilhar je imela v lasti tudi veè stanovanjsko-najemniških hiš na Sušaku, kjer je Božena leta 1917 konèala osnovno šolo in tri razrede tamkajšnje realne gimnazije. Ker se je po letu 1921, po prihodu D'Annunzia, zaèel politièni pregon vseh, ki niso zagovarjali fašizma, zlasti pa Supilovih somišljenikov, kakršen je bil tudi demokrat Dušan Vilhar, se je bila družina prisiljena umakniti na podeželje, po enoletnem èakanju pa preseliti v Ljubljano. Tam je Božena zasebno konèala gimnazijo ter se v šolskem letu 1921/1922 kot petnajstletno dekle, premlado za vpis na akademijo, zaèela zasebno uèiti na likovnem podroèju pri velikem hrvaškem slikarju, grafiku in pedagogu Menciju elementu Crnèióu. Po vrnitvi Vilharjevih na Sušak leta 1923 je Božena dobila novega uèitelja, bakarskega slikarja Josipa (Beppa) Morettija - Zajca. Pri osemnajstih je prekinila slikarsko izobraževanje in se leta 1924 poroèila z uglednim veleposestnikom na Sušaku, Jurico (Đurom) Ružićem. Ta je pozneje kot dejaven in sposoben mož leta 1929 postal župan Sušaka. Božena je z njim živela v razkošni historicistièni vili Ružićevih na Piramidi, v Strossmayerjevi 24, skupaj z edinko Jeleno (Eno) in njenimi guvernantami. V življenjepisu je zopiscia: »S poroko se je začelo nesrečno obdobje mojega življenja,« čeprav je, kot številni drugi takratni hrvaški slikarji, likovno izobrazbo še pridobivala tudi na študijskih potovanjih po vsej Evropi - v Parizu, Londonu, Firencah ,,, - z obiski muzejev, galerij in razstav, si tako širila duhovno obzorje ter se naučila tekoče nemščino, italijanščino in francoščino. Neformalno likovno izobraževanje je nadaljevala v Zagrebu v letih 1927 in 1928 z učenjem grafike pri slikarju, grafiku in mojstru risbe Vladimirju Kirinu. Čas od 1928. do 1929. leta je preživljala tudi ob učnih urah risanja akta in olja pri Maksimilijanu Vanki ter se v letih 1930/31 z občasnimi prekinitvami seznanjala s tehniko slikanja olja pri Vladimirju Beciću. Ta je imel na njeno ustvarjanje največji vpliv in slikarstvo je zanjo postalo, kot je sama izjavila, poglavitni poklic. Božena je leta 1932 kot 26-letna slikarka v okviru Kluba likovnih umetnic razstavljala kot gostja v Zagrebu iri rio Sušaku, ieta 1933 iri pozneje, vse do leta 1941, pa je kot članica tega kluba razstavljala v Zagrebu in Dubrovniku ter drugod po Jugoslaviji ter v Romuniji in na Češkoslovaškem. Božena je sicer izhajala iz premožne družine in se poročila v še premožnejšo, vendar se je skupaj z bratoma v otroštvu ter med prvo in drugo svetovno vojno veliko družila z otroki iz družine materine sestre Tonice, poročene z dr. Ivanom Ribarjem. Ivo Lola se je zgodaj priključil politiki SKOJ (Zvezi komunistične mladine Jugoslavije) in KPJ (Komunistični partiji Jugoslavije), katerih ideje so prevzele tudi Boženo, tako da se ni mogla vživeti v svoje visoko buržoazno okolje, ki se ji je upiralo, niti upravičiti načina takega življenja. M. C. Crnčić J. Moretti Zajc V. Kirin Od nekdaj je čutilo potrebo po jovnem delovonju in izrožonju svojego josnego domoljubnego stoliščo in družbenego angažmaja, zoto se je posvetilo marksistični literaturi. Politično je od leto 1941 delovalo v NOB (narodnoosvobodilni borbi) in AFŽ (ontifašistični fronti žensk) Sušoko. Ob koncu leto 1944 se je kot slikarko pridružila partizanskim enotam v Gorskem kotorju in z dokumentarnimi risbami beležila življenje in podobe borcev ter ljudi v ozadju, gozdovih in zakloniščih. Po osvoboditvi leto 1945 je v Crikvenici razstavljalo delo iz vojnega obdobja skupaj s kolegoma iz partizanov, Belizorjem Bohoričem in Zvonkom Carjem. Po končani vojni se je z risanjem aktivno angažiralo pri prikazovanju prizorov opustošene dežele, pogosto objavljenih v časopisju, ter povojne obnove in gradnje pomembnih objektov no delovnih akcijah, v katerih je sodelovala tudi soma (gradnjo hidrocentrale Mariborski otok leto 1946 in progo Šamoc-Sorojevo leto 1947). V povojnem obdobju se je aktivno vključila v družbeno in strokovno skupino likovnikov, Društvo likovnih umetnikov Italijanov in Hrvatov no Reki (predhodnik reške podružnice ULUH, Društva likovnih umetnikov Hrvaške), zatem v zagrebški ULUH, beograjski ULUS ter naposled v reško podružnico HDLU, skupaj z vojnima tovarišema Belizorjem Bohoričem in Vinkom Motkovičem, po tudi z Romolom Venucciem. Izvoljena je bilo zo prvo predsednico reške podružnice HDLU. V partizanih se je Boženo Vilhor zbližalo tudi s svojim drugim življenjskim sopotnikonn, slovenskinn nnojorjenn Jugoslovonske ljudske ornnode Jonezonn Žirovnikom, s katerim se je po vojni leto 1946 preselila v Zagreb (v Kloičevo 38/IV), pozneje po živela v Opatiji (Dražice 1). Vilim Svečnjak: Portret Božene Vilhar, 1935 V povojnem obdobju je, po osebnem preprièanju in zaradi potreb politiène propagande, izbirala in obravnavala socrealistièno tematiko socialnih motivov reških tovarniških hal, luškega življenja ali delavcev v goranskih gozdovih. Med pogostimi obiski Gorskega kotarja je v pastelu, tehniki, všeèni obèinstvu, slikala krajinske motive goranskih gozdov, jase in podobe z vedutami Fužin in jezera Bajer, kjer je pogosto preživljala dneve v poèitniški hišici. Soèasno je slikala tudi vedute primorskih mest in pejsaže z oljkami ter skoraj vsako leto sodelovala na priložnostnih skupinskih razstavah ULUH, podružnice na Reki. Redna udeležba na razstavah v državi (na Reki, v Zagrebu, Dubrovniku, Ljubljani, Crikvenici, Sarajevu, Istri, Kopru, Opatiji, Vukovarju in Osijeku) in tujini (v Londonu, Liverpoolu, Glasgowu, Pragi in Kairu) vse od leta 1932 je bila prekinjena le med vojno (1941-1945) ter v letih od 1959 do 1969. Imela je štiri samostojne razstave: v Londonu leta 1941, Kairu leta 1958 in dve na Reki, 1972. in 1974., ob odpiranju lastne, prve reške zasebne galerije, Galerije Vilhar, v družinski hiši Vilharjevih na Sušaku, kjer je imela tudi atelje. Ob 50-letnici dela je bila v priložnostnem èlanku v tisku izražena želja: Zaželimo nam in Boženi Vilhar njeno retrospektivno razstavo, ki nam bo pojasnila in približala njen celotni opus, toda ta do danes ni uresnièena. Čeprav je še naprej slikala in obèasno razstavljala na skupinskih razstavah, je bila navzoènost Božene Vilhar v likovnem življenju Reke komaj opažena, kajti njenega nekdanjega aktivnega strokovnega in družbenega angažmaja ni bilo veè. Božena Vilhar je tiho in neopazno, v visoki starosti - brez retrospektive in monografije -umrla na Reki 11. julija leta 1991. Poèiva na reškem pokopališèu na Trsatu. i i \ rr Rođena je 24. siječnja 1906. na Sušaku u dobrostojećoj obitelji Dušana Vilhara, koja je sredinom 19. stoljeća doselila iz Slovenije u Gorski kotar i bila do kraja Drugoga svjetskog rata vlasnikom pilana u Prezidu gdje je Božena, s dva starija brata, od najranijega djetinjstva upijala ljepotu goranskih šuma i prirode, ostajući uz nju kroz svoju umjetnost neraskidivo vezana do kraja života. Obitelj Vilhar posjedovala je i neke stambeno-najamne kuće na Sušaku, gdje je Božena 1917. završila osnovnu školu i tri razreda sušačke Realne gimnazije. Kako u Rijeci od 1921. D'Annunzio i fašisti poiitiči