LJUBLJANSKI ČASNIK. St. 20. f lorih 11. Sušen 18S1. ,Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za č: leta t gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 1 gold., za pol 3 gold. 30 kraje., za četert leta t gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi fraukiran biti. četert leta Tradni del. C. kr. distrietne komisije za oprostenje zemljiš v krajnski kronovini so v preteklih mescih Prosenc in Svečan t. 1. odvezne opravila ino sicer: za urbarsko odškodovanje pri 54, za desetinsko pri 22. opravičenih posestvih doveršile. Odškodovanje za deseti denar, (lau-demium) je prerajtano bilo pri 7 grajšinah ino tudi odkupljive odrajtvila ene duhovnske kolekture so pri enim dolžnim posestvu na versto prišle. Vpravičeni,za ktere seje odškodovanje prerajtalo, obsežejo vse skupej (razun prerajtanja za deseti denar) 10,925 podložnih zemljiš, med kterih je pa 444 takih bilo, ki so samo z odrajtvilami obložene, za ktere nobeno odškodovanje ne gre. Prerajtano odškodovanje je zneslo vse skupej v kapitalu 456,927 gold. 45 kr.; Od tega pridejo na proti primernimu odškodvanju odpravljene davšine 442,200 gold. 50 kr. na odkupljene odrajtvila 240 gold. 30 kr.; na deseti denar pa 14,486 gold. 25 kr. Od tega, kar dolžne zadene, je 9,805 gold. 55 kr. napovedano, da se bodo precej odplačali. Od ostalih odrajtvil za leto 1848 je prerajtano 23,044 gold. 5% kr., od kterih je napovedano 1785 gold. 43 kr. da bodo precej odrajtani. Odvezne opravila tako dobro pomikati so se c. k. komisije v Ljubljani, v Višnji gor i, v Kamniku, v Kraj nu in v No vime s tu posebno prizadevale. Pregled vsiga dozdajniga napredovanja od-vezniga opravila kaže, da se je oprostenje v krajnski kronovini pri 528 vpravičenih z 44,116 dolžnih doveršilo. Dosihmal prerajtano odškodovanje znese v kapitalu 1,935,273 gold. z letno odškodnino od 96,763 gold. 39 kr. Deželna komisija v Ljubljani je v prete čenih mescih Prosenc in Svečan 85 oprostiv nih izdelkov poterdila in njih posledno obrav nanje doveršila. V Ljubljani 5. Sušca 1851. Od predsedništva c. k. deželne komisije za oprostenje zemljiš na Krajnskem. K 7. marca 1851 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju XIII. del občniga deržavniga zakpnika in vladniga lista od leta 1851 in sicer v edino-nemškem, kakor tudi v vsih devetih dvojnih izdanjih izdan in razposlan. Zapopade pod Št. 51. Razpis ministra vojaštva od 22. januarja 1851, s kterim se naznani ravnanje namestnikov (substitutov) glede uverstenja, njih spušenja in službeniga časa, ako so v lastnem imenu poklicani se uverstiti. Št. 52. Ukaz ministra denarstva od 26. februarja 1851, po kterem se za tiste krono-vine, v kterih kazenski zakonik za dohodkine prestopke ni vpeljaTF^^ovoli odstopiti od red-niga kazenskiga ravnanja zavolj dohodkinih prestopkov. S tem delam se bo tudi za edino-nemško izdanje tiskarni pogrešek popravil, ki se je v nekterih iztisih edino-nemškiga izdanja 22. dela občniga deržavniga zakonika in vladniga lista od leta 1850 pripetil. Danes 7. marca 1851 se bo tudi za edino-nemško izdanje , peti in poslednji presek dopolni vniga zvezka deržavniga zakonika, ki zapopade postave in ukaze v mescih augustu, septembru in oktobru 1849 naznanjene, izdal in razposlal. S tem je tečaj 1849 deržavnika zakonika, kteriga dopolnivni zvezek, t. j. od 2. decembra 1848 do konca oktobra 1849 naznanjene postave in ukaze, potem mesca novembra in decembra 1849 izdanih deset delov deržavniga zakonika dopolni, dokončan, in tedaj se bodo danes ob enem k temu tečaju spadajoči pregledi in z naslovnim listam vred in kaza-lam vred izdali in razposlali. Tudi danes 7. marca 1851 se bo ravno tu IX. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista od leta 1850 v česko-nemškem, dvojnem izdanju izdal in razposlal. Ta del je bil 16. januarja 1850 v edino- nemškem, 30. junija 1850 v slovensko-nem-škem in 24. januarja 1851 v talijansko-nem-škein dvojnem izdanju izdan in razposlan. Zapopade pod Št. 12. Cesarski patent od 30 decembra 1849, po kterem se deželna vstava za voj-vodstvo štajarsko z dotičnim volitnim redam za deželni zbor izda in naznani. Včeraj 6. marca 1851 je bil ravno tu II. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista od leta 1850, v rusinsko-serbsko- in romansko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan, ki je 6. januarja 1850 v edino-nemškem, 6. septembra 1850 v slovensko-, 27. septembra 1850 v horvaško-in 3. decembra 1850 v češko - in 14. januarja 1851 v madjarsko-nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišel. Zapopade pod Št. 2. Cesarski patent od 30. decembra 1849, s kterim se deželna vstava zavojvod-stvo avstrijansko nad Anižo z dotičnim volitnim redam za deželni zbor razglasi in naznani. 1. marca. 1851 je bil ravno tu XIV. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista od leto 1850, ki je 5. februarja 1850 v edino-nemškem in v česko-nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišel, v talijansko - nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan. Zapopade pod Št. 21. Cesarski patent od 30. decembra 1849, po kterem se deželna vstava za kraljestvo češko z dotičnim volitnim redam za deželni zbor izda in razglasi. Dunaj 27. februarja 1851. Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista. Neuradni del. Kaj Avstrija posebno potrebuje? (Kunec.) Ob kratkim smo poprej omenili, kako neprevidno in po krivim nekteri ljudje vlado obtožujejo, de nima resničniga namena po vstavi zagotovljenih naprav v djanje vpeljati. Pre-tresimo en malo tožbe, ktere pogosto zaslišimo in v časopisih beremo. V poprejnim so-stavku smo dovolj skazali, zakaj vlada deželnih zborov vkupej ne pokliče. Dobro vemo, de mnogotere opravila važne imenitnosti, ktere so deželnim zboram odkazane, bi zlo koristno bilo dopolniti, posebno naprave zastran deželniga kmetijskiga obdelovanja, zastran srejnskih cerkvenih in šolskih zadev. Tudi vlada to ve in gotovo ne bo časa zamudila poslance ljudstva v deželne zbore poklicati , kadar bo to v vsih kronovinah mogoče storiti, in kadar bo iz takih zbornih obravnav kaj koristniga dočakati. Skušnja leta 1848 uči, kako malo veljavniga so zbori takrat sklenili, besed in prepira veliko hvale, vrednih naprav ne preveč, so nam ponujali. Ravno to omenimo zastran občniga deržavniga av-strijanskiga zbora. Lepo bi bilo viditi, ko bi se poslanci vsih kronovin našiga cesarstva na Dunaju zbrali, de bi na strani ministerstva imenitnih, njim odločenih opravil se lotili. Tudi mi hrepenimo skorej tistiga dneva luč zagle-dati, ko bojo našimu svitlimu cesarju slavno avstrijansko krono na glavo postavili, ko bo on v sredi v pravim pomenu avstrijanskih po-slancov na vladbino vstavo prisegel, takrat bo naša draga prerojena in na novo oživljena Avstrija nar srečnejši in nar imenitnejši slovesnost obhajala. Ali bi pa zdaj že čakati smeli, de se bodo poslanci iz ogerske, iz laške dežele kakor avstrijanski zborniki obnašali, ali je zadovoljnost v vsih kronovinah tako vterjena in vesolna, de bi mogoče bilo le deželne zbore brez nevarnosti noviga ne-pokoja skupej sklicati. Zbornica deržavniga avstrijanskiga zbora obstoji iz poslancov, ktere vsaka kronna dežela v svojim deželnim zboru izvoli, tako de ona dva uda svojiga zbora za poslanca pošlje, in se ostalo število po razmeri prebivavcov med vsimi kronnimi deželami razdeli. Skušnja leta 1848 je učila, kako malo koristno in clo nevarno je poslance le nekterih kronovin na Dunaj klicati. Že tačas so se Ogri, Lahi in Jugoslovani po pravim izgovarjali, kako bi nas sklepi kakiga zbora vezati zamogli, v kterim se naši poslanci znajdli niso. Ko se bo naša vlada prepričala, de je pravi avstrijanski duh v večino prebivavcov tistih kronovin stopil, ktere so še predlanskim zastavo punta zoper njo tako nevarno dvignili, ona gotovo dneva ne bo zamudila poslance tistih dežel na Dunaju v vesolnim zboru zjediniti. Zdaj pa se take naprave lotiti , bi bilo edino nasprotniku orožje v roke podati, on ne bo zamudil ga rabiti. Že večina deržavniga zbora leta 1848 ni bilauneta za prav avstrijanski duh in takrat nismo vi- dili ne ogerskih ne laških poslancev na Dunaju deržavne opravila obravnovati, kar se bo v prihodno zgodilo. Toliko od deželnih zborov. Glede narodne straže omenimo sledeče. Po izgledu Francozov, ki so narodno stražo že leta 1791 v brambo naroda in prostosti proti napadu zvunajnih in znotrajnih sovražnikov vstvarili, so Dunajčani leta 1848 vpeljavo narodne straže vsilili. Kar se je Francozam clo dobro primerilo, v naših krajih ni hotlo prav veselo dorasti. Mi Avstrijanci nismo en narod , ampak mnogi narodi terdno in neraz-vezljivo zvezani v c. k. avstrijansko deržavo. Napadam zvunajnih sovražnikov v bran stoji naša zvesta nepremagljiva armada, in pri-godbe let 1848 in 1849 so očitno skazale, de je temu namenu popolnama zadostna, posebno če ji notrajni punti zaderžkov ne slva-rijo. Skušnja ravno tistih let pa tudi uči, de narodna straža ni hotla, ali pa ni mogla biti kos notrajnim vstajam, de je dostikrat hudodelstva puntarjev z svojo močjo podperala. Iz takiga obnašanja se pa rodi le žalostno vojskovanje med deržavljani, in gorje deželi, kjer nje prebivavci razgrajajo. Pustimo tedaj orožje vojšakam, in lotimo se mi drugi raj drevesa ali peresa, vsaki po svojim stanu in lastnih opravilih, bolj nam bo, kakor z meči okolj rožljati v vojsko zoper nevidljive sovražnike. V zadostenje prave potrebe je vlada s tem skerbela, de je po g. 119 vstave 4. sušca 1849 napravo mestnjanske brambe določila po posebni postavi. Davki so zlo narasli, in deržavljani jih težji odrajtajo ko v preteklih letih. Od kot to izvira smo že poprej naznanili. Treba je bilo hudo vojskovanje proti zvunajnim in notrajnim sovražnikam k srečnimu koncu dopeljati, zastran politiških in sodniških vradništev vse ponoviti, poprejne dolgove pošteno in zvesto plačati, železne ceste in druge javne stavbe dokončati itd. Kako bi davki ne narašali? To se bo pa o kratkim vse v bolj spremenilo. Mir in pokoj je za dolgi čas zagotovljen, vojšake k domačim og-njišem spušajo; kronovine poprejniga oger-skiga kraljestva pretekle leta skoro popolnama proste, bodo v prihodno drugim enako breme deržavnih davkov nosile , vsak dan se novi viri blagostanosti in sreče odpirajo, kar se vsim po enakopravnosti naloži, tako težko ne bo. Kako so se zadeve našiga denarstva v hudo vernile, smo dovolj v poprejnim sostavku omenili. Zdaj še nektere besedice zastran prostosti tiska in stana obsede. — Sušca leta 1848 so se proti cenzuri vzdignili. Mili cesar Ferdinand je po vesolnji želji svobodo tiska dovolil. Pa kakšno rabo so mnogirazujzdaniod te cesarske dobrote storili, kako punlarsko in vladi sovražno so po časopisih razgrajali, kako nesramno so zapeljavali oslepljeno ljudstvo v žalostno pogubo. Takim napakam v bran je bila dana postava 13. sušca za rabo svobode tiska. Meje so tanke, kdo bi to tajil, mnogoteri listi, zjutrajni in večerni raznih imenov so padli od drevesa naše mlade prostosti. Tudi tega uzrok je razujzdanost in svojoglavnost nekterih strank. Kako bi vlada takim ljudem bakle v rokah pušala, de bi komaj pogašeni ogenj nezadovoljnosti in prepira spet napihali. Kteri pameten se pritoži, če se podpihovav-cam usta zapečatijo , poštenim svoboda govora in tiska nikakor okrajšana ni. llavno to velja zastran stana obsede. Čez mesta in dežele, kterih prebivavci dobrovoljno veljavnim postavam vbogati nočejo, naj stegne vojaška oblast železno roko, de ljudem bolj pametne misli v glave stopijo, potler se bodo gotovo tudi njih prostosti vrata odperle. Mi pa bomo zdaj odgovorili na vprašanje, kteriga smo v naših treh sostavkih napisali: Kaj Avstrija posebno potrebuje: Ne deželnih in deržavnih zborov, ne narodne straže, ne kovanih d vaj se ti c> ne prostosti tiska, ne nehanja obsed-nigastana, ampak z au p a nj a deržavljanov do vlade. Kakor sveto pismo pravi: Išite naj poprej kraljestva božjega in njegove pravice, vse drugo vam bo priverženo, tako bi mi rekli: Ponudite vladi zaupanja v nje čiste namene, ona vam bo vsega, kar želite obilno podala. Melcer. Austrijansko cesarstvo. Xp. Dopis iz Celja. 3. marca seje v Celju po preteklih dveh mescih v drugo na dostojne in slovesno vižo porotna sodnija od-perla. Ko so se porotniki v skrivni seji zbrali, se drenjajo poslušavci v sodnijo. Nato nagovori predsednik porotniga sodništva, vitez Ludovik Azula, ki je tudi v Ljubljani dobro znan, da je veri Slovenec, ki se je že pri pervih porotnih sodbah v Celju veliko slavo pridobil pri pravdoznancih, kakor tudi pri drugih poslušavcih, z kratkim, pa krepkim in po-membonosnim govorom porotnike v nemškem, potem pa tudi v slovenskem jeziku, ki mu enako gladke teče, kazaje na njih vredne prednike, ki so svojo težavno nalogo zlo radi in brez vsake sebičnosti dostojno doveršili, in pričakuje ravno to tudi od zdajnih porotnikov pri važnih primerlejih, pri kterih bodo svoje mnenje izrekli z pristavkam, da se jim sedaj ne bo treba tako dolgo muditi pri sodbi, ker se bodo porotne sodbe brez prenehanje do konca izverševale. Perva oseba, ki je pred porotno sodbo stala, je bila suha ženska, Marija Lavanc po imenu, 54 let stara, premožna vdova in po-sestnica, pri Mariboru doma, zatožena hudodelstva golfije po zapeljivosti h krivi prisegi. Iz zatožbeniga spisa, iz zaslišanja 17 prič, ki so bile h glavni obravnavi poklicane in so večidel le nemški jezik razumele, se je sledeče zvedilo: Ignac Lavanc, mož založene in premožen posestnik je umeri leta 1843 in zapustil pisan testament, v kterem je svojim trem strič-nicam premoženje zapustil, in svoji ženi, s ktero se zavolj nje prešerniga življenja ni predobro zastopil, je le kos kruha za čas življenja izgovoril, ta testament je dal nekimu vradniku z naročilam, da naj ga preden on umerje, nobenimu ne da. Ko umerje in ona zve njegovo poslednjo voljo, je skušala ta testament s tem ob veljavo pripraviti, da je djala, da je nje mož še pozneje ustno testament storil in njo za glavno dednjo postavil, in le nekaj maliga svojim stričnicam iz govoril, in v ta namen podšunia tri sicer poštene može, da so nje besede poterdili in prisegli, daje Ignac Lavanc vpričo njih ustno testament storil. Da so pa po krivim prisegli, jim je obljubila kakih dve sto goldinarjev za plačilo. Na tako vižo si je Marija Lavanc 2225 gold. osvojila. Ko šest let preteče, se ena priča sama pri gosposki zatoži, da je po krivem prisegla, ker jo je vest vedno pekla, in tedaj so bile vse tri priče, poklicane se opravičiti ; med tem je pa naj višje in kasationalno sodništvo zavolj nastopivšiga zastaranja dalje preiskovanje zoper priče opustiti ukazalo in le Marii Lavanc se je tožba napovedala, ker ima še posestvo Ignaca Lavanca v rokali in ker storjene golufije ni povernula. Ona se je pri preiskovanju kakor tudi pri glavni obravnavi s tem zagovarjala, da je za terdno menila, da ima na vse posestvo svojiga moža dobro pravico, ker so ji priče večkrat djale, da on hoče pisani testament v nje prid pre-narediti, in ker je mislila, da je ona perva, ki ima pravico na premoženje svojiga moža, ker zakonskih otrok nista imela, in zavolj te- ga je priče h krivi prisegi zapeljala v mislih, da je k temu že sama moževa volja opraviči in da postavno ravnanje pri tem nima posebne pomembe. Pričevanje ni nič druziga na dan pripravilo, kakor kar se ježe pri preiskovanju pokazalo, pa vse te okoljšine je po umnem popraševanju natanjko razjasnilo. Toraj tudi ni bilo deržavnimu pravdniku, dr. Mii-lerju teško, jo za krivo izreči, ki je v kratkem, jedernem in živem govoru pokazal, da je založena brez vsake dvombe kriva, in predloži, ker je mnogo zlajšljivih okoljšin zanjo govorilo, jo na 5 let v teško ječo obsoditi. Toliko bolj težavno je bilo pa stanje zagovornika, ki se je pa zlo bistroumno obnašal in povsod kako reč dobil, za ktero se je poprijel in to toliko bolj, ker mu je zatožena 300 gold. obljubila, ako bo za nekrivo spoznana. Zagovornik je terdil, da ona ni imela hudob-niga namena priče h krivi prisegi zapeljati, ker jo k temu ni nič gonilo, ker se s tem ni zamogla ne koristiti, ne druzimu škodovati, ker je verjela, da ima pravico na premoženje Ignaca Lavanca. Potem, ko so porotniki na vprašanja: ali je zatožena kriva, da je tri priče zapeljala k prisegi, daje nje mož v nje prid ustni testament storil, in, ali je pri zapeljevanju spoznala. da zmotene in nevedne z svojim djanjem, na zvito vižo rabi in da bi zamogel kdo o svojih pravicah škodo terpeti, enoglasno z „Da" odgovorili, je bila zatožena od porotniga sodništva na dve leti v teško ječo obsojena. Vidilo se je, da so bili poslušavci z razsodbo zadovoljni. Obravno-valo se je razun spraševanja dveh prič v nemškem jeziku. — 5. marca je stal pred sodbo mladeneč, 22 let star, dobro rejen, visokoravne postave, po rodu Čeh, je znal nemški in bil finančni čuvaj na Studencu pri Ptujem, zatožen hudodelstva uboja. Vodja te javne obravnave je bil svetovavec deželniga sodništva, gospod Braulik, izvoljen namestnik predsednika porotne sodnije, ki je sicer nemški izobražen, se je pa, ko je bil na Dalmatinskem več let v javni službi, ilirski jezik z veliko marljivostjo naučil, in se zdaj tudi slovenski jezik, kteriga znati za silno potrebo spozna, pridno uči, ki je mož postave in železne pravice, toraj se tudi pri vsaki priložnosti za enakopravnost potegne. Slava mu! Anton Lupinek se je po naročilu župana Slatenberškiga ponoči od 6. na 7. septembra pr. 1. pri patroliranju vdeležil. Ko pride pa-trola k hlevu, na kterem je bilo seno, ker so se navadno latje shajali, gre Lupinek na hlev, kjer je koj spoznal, ker je nekaj šumelo , da mora nekdo v senu ležati, on tedaj spetznad hleva pride in pove to patroli, med tem skoči nekdo na drugi strani znad hleva in pobegne. Zdaj gre župan na hlev in zapazi neciga človeka, kteriga ni poznal. On ga nagovori in popraša, kdo da je. Ta muzaverne: „Toba-kar". To sliši Lupinek , ki je spodej stal in se pripravi županu, ki ga je v pomoč poklical, pomagati. Ko tudi ta neznani človek raz hleva skoči in uteči hoče, Lupinek zavpije za njim: „Stoj" in kakor nektere priče terdijo z pristavkam : „če ne te bom ustrelil" in zares se je potem po spričevanju prič in zatoženiga puška sprožila, neznani mož se zgrudi in drugi dan potem umerje. Zdravniki pravijo , da je bil (ako zadet in ranjen, da je moral umreti. Po strelu reče Lupinek: Halo , zdaj že leži! stopivši k nesrečniku pa reče: „To imaš zdaj, da nisi hotel čakati." Pa vse to govorjenje Lupineka niso mogle priče popolnoma za gotovo razjasniti. Lupinek, na to vprašan, po-terdi, da je on begočiga moža ustrelil, terdi pa, da ni puške nalašč na njega sprožil, ampak, da se je ta; ko je hotel begočiga preteči in se je spodtaknul, ne ve na tako vižo sprožila in begočiga zadela. Umetniki so puško pregledali in jo za zlo pokvarjeno spoznali. Lupinek je popred vedno pošteno živel. — Pri tem takem je bilo za porotnike težavno svoje mnenje izreči; ali je Lupinek s hudobnim namenam neznaniga moža ustrelil, ali ne; in oni so zares, kar niso ne poslušavci, ne mnogi sodniki mislili, na vprašanje, ali je Lupinek kriv, da je z hudobnim namenam neznaniga človeka ustrelil, z 8 zoper 4 glase odgovorili, da je kriv. (Znabiti ker je finančni čuvaj). Nato je sodništvo zatoženiga na eno leto v ječo obsodilo. Priče, kterih je bilo 8, so se v slovenskem jeziku po tolmaču zaslišale. Obžalovati je, da deržavni pravdnik, ki se je pri današni obravnavi vdeležil: nič slovenskiga ne razume, ker bi bila razsodba pred kot ne drugač stekla. — Zagovornik je bil mlad, upapoln Slovenec, Alojz Pesarič pa imenu; ki je današni dan pervikrat na to polje stopil in pokazal, da je prav govornik. — Obsojeni se hoče naj višjimu sodništvu pritožiti. Avstrijanska. Po najviš jem sklepu 12. januarja se je sklenilo avstrijanske konsulate v turški Albanii, Macedonii in Tesalii napraviti, kterih sedež bodo Skader, Ourazo in Janina, potem bodo konsuli postavljeni v Salonichi-u in Monastiru. # V več časopisih se bere, da bo baron Adrijani deželno poglavarstvo na Dalmatinskem prevzel. Ta novica se pa ne bo poter-dila. Ni še davno, kar je baron Andriani Kiibeku odgovoril in deržavniga svetovavstva ni prevzeti hotel. — V drugo mu pa vlada ni hotla kaj ponuditi. Slovaška. NaPožunski akademii se bode druziga pol-leta tudi v slovanskem jeziku učilo. Dr. Pe-truška bo namreč avstrijanski deržavni zakonik na teden po dve uri prednašal. Ogerska. Vseučilišče v Pestu se bo, kakor se povsod govori v Budo preložilo. # Te dni so ujeli neciga veliciga roparja na Ogerskem, po imenu Pista. 30. vojakov ga je obdalo in on se jim je v bran postavil in sila dolgo branil, čez tridesetkrat je iz hiše, kjer je bil, nanje ustrelil. Bil je z Markam in Pastorjem 21. pr. m. v Szalonti po stojni sodbi na višale obsojen in obešen. Lombardo-beneško kraljestvo. Benetke bodo spet svobodno barkostajo za-dobile. Tuje dežele. Bosna. Poslednje novice iz Bosne povedo, da so vstajniki terdnjavo v Banjaluki vzeli in posadki dovolili se iz nje svobodno podati. # Iz Bosne se piše v „Reichsztg." 28. februarja sledeče: V celi Krajni se je na novo in kakor se pripoveduje, veliko veča vstaja unela kakor preteklo jesen. Ne ve se za gotovo, koliko vstajnikov daje, razdeljeni so v tri dela, kterih eden se proti Livni, drugi proti Posavini in poslednji proti l)aici in Travniku pomika. Mustafa paša Melemendsi, ki se je iz Tuzle z 2000 vojšakov zoper Krajnce dvignul,je dobil povelje, se v Travnik podati, ravno tako tudi general konjaništva Arab Mehmed paša. V Dolacu predmestju Travnika so se vojaki vselili. To dene ondašnim prebivavcam grozno teško, ker so morali svoje hiše zapustiti in se v bližnje vasi preseliti. V Travnik je sicer stara zlo velika kosama, ki pa že vsa na kup leti, je mokra in silno nizka tako, da bi gotovo mnogo vojakov zbolelo, ako bi tako poslopje posedli. V Tuzli je samo 60 Arnavtov za posadko ostalo. Iz Sarajeviga se je 25. t. m. tukajšni začasni poveljnik nanagloma v Mostar dvignul, kjer bo poveljstvo prevzel, ker bo Seraskier Omer paša zoper Krajnce sam na noge stopil. V Banjaluki so, kakor pravijo, vse šta-cune zaperli, kar je pri nas znamnje vstaje, mohamedani hite pod orožje in raja pred sa-boj pode. Oni se nikakor nočejo novim na-redbam podvreči, oni nočejo, da bi imel kristjan z njimi enake pravice in da bi se njim moč vzela z kristjani samovoljno ravnati. Bos-niški Turki tudi menijo, da je vsaka prena-naredba zoperna veri, oni se bojujejo zoper Sultana in njegove pooblastence. Posebno Krajna je bila do zdaj novim naredbam popolnoma zaperta in je ravnala po lastnih na-redbah. Bosniški prebivavci so večidel Slaveni in bi z veselim sercam zoper Turke se dvignuli, da bi se strašne stiske oprostili, od narodni-ga gibanja pa nimajo nobeniga zapopadka. Da bi se gerška in rimska vera zjedinile, tega tukaj ni misliti, vsak dan se ena od druge bolj oddaljujete. Novico, od ktere se v mnogih časopisih bere, da papež zadeve bos-niških kristjanov djakovskiinu škofe priporoči, ako bi kdaj Bosna pod djakovskiga škofa prišla, so bosniški frančiškani o nepravem času zaslišali, ker v tem času vstaje Turka še bolj razkači, ako sliši, da se hoče dežela gjavru dati; duhovni so v skerbi za svoje življenje. Povsod govore vstajniki, da se ne dvigujejo zoper Sultana, ampak oni se le prisade vajo kristjana, ki se je prederznul v Sarajevem križ dvignuti, končati. Oni menijo c. k. general konsula in njegovo zastavo, ktere ne morejo viditi. Omer paša nasleduje vstajnike, on bo v Krajni vse rove in gradove razsul. Ali paša Stolčevič je dobro shranjen. V dveh dneh gre vezir Hairedin paša z ostalimi vojaki v Travnik, kamor ga bo tudi C. k. konsu! spremil. Sarajevo, glavna mesto, bo ostalo brez posadke. Cernagora. (Jernogorci in Grahovljani še vedno v Hercegovini Turke napadvajo. Vsak dan se po-vračujejo kardela domu, ki obropano živino saboj pripeljejo. Tako se Svada maščuje nad Turki! Mohamedanov je v tej deželi povsod manj kot kristjanov in že so ves pogum zgubili, ker jim je raja začel protiti; boje se že za lastno življenje , pomoči pri družili verskih bratih si ne upajo iskati. Černogorci in Grahovljani to priložnost prav dobro porabijo in Turke napadujejo. Povsod se govori, da take brezpostavnosti v Hercegovini še nikdar ni bilo, kakor je ravno zdaj. Rusovska. i1 Govori se, da je ruska vlada pismo poslala na pervooblastne vlade nasvetovaje, da bi se zadeve na Gerškem skupno vravnale. Laška. „0. C." piše: Vsake sorte laži so se raznesle po Turinu. Tako n. pr. hočejo vediti, da so se poslanci konservativno-katolške stranke v Draždane podali, da bi predlog storili, po kterem bi se moral kralj Emanuel prestolu odreči. Razun tega se ima tudi vstava predelati. Druge novice pravijo, da več pervo-oblastnih vlad ostro tirja, politiške begune iz kraljestva spraviti, svobodo tiska omejiti in trojobarve se odreči itd. Bes je, da se je pičica resnice porabila, iz nje take reči zmi-sliti. Kdo ne ve, da se diplomatiški pogovori na tako vižo ne gode; komu ni znano, da le silna potreba zunajne vlade zamore pri-morati, se v notrajne zadeve tuje deržave mešati. Razun tega pa dobro čutimo, da zdaj-no stanje na Piemonteškem sosednim derža- vam ne zamore dovoljniga poroštva dati, ker se je to kraljestvo v stan revolucije prome-nulo. To pri nas možje, ki mir in red var-jejo ravno tako dobro vedo, kakor puntarji. Samo obstati še vsi tega nočejo. Angleška, Lord Wellington, kteriga je kraljica k sebi poklicala, ji je svetoval, ministerstva ne razpustiti. Lord Russel je rekel, da ostane. Tudi drugi ministri so to obljubili. Azija. Misijonske poročila iz Kitajskiga pripovedujejo od slrašniga ognja, ki je vstal 1. januarja 1848 v Huguangu ob času povodnje. Po noči 1. januarja je na barkah ogenj vstal, kakoršniga še svet nikdar ni vidil. Da se zamore to zapopasti, je treba si kraj misliti, kjer je ogenj divjal. Na Kiangu, 20 lis daleč (20 lis je dve uri) leži navadno toliko bark, da misliš, ako jih iz nasprotniga brega gledaš, da gost gojzd vidiš in ako blizo slo-piš, se ti zdi, da gledaš neizrečeno veliko, na vodi plavajoče mesto. Od tod naprej še 40 lis daleč leže barke, vendar ne več tako tesno skupej, kakor na ravno imenovanem kraju. Celi kraj je 60 lis dolga barkostaja, v kterej neizrečeno bark leži in le tisti si zamore ta pogled predočiti, ki je to V preteklem letu je na Ruskem 153 časopisov izhajalo; in sicer v ruskem jeziku 108, v francoskem 8, v angleškem 3, v laškem 1, v poljskem 4, v letiškeml. Odgovorni vrednik; Dragotin Melcer. — Založnik in tiskar Jožef Blaznih. Vradni list st. 8. k ljubljanskim časniku. O-) e-a S 3 kazenskih obravnav pri c. k. poroti v Celju mesca Sušca 1851 • Versta Dan porotne seje Ime in stanovališe zatoženiga Hudodelstvo 'C o. > u Deržavni pravdnik Zagovornik 1 Sušca 3. in 4. Marija Lavanc iz Gamz pri Marburgi goljufija 17 g. Dr. Herman Mulej g. dr. Matija Foregger 2 5. in 6. Anton Lupinek iz Studenic uboj 9 g. Janez Teišinger g. Alojz Pesarič 3 7. in 8. Jožef Sluga, z primkam Slugič iz Hochgrossnitz roparski umor 16 g. dr. Herman Mulej g. dr. Matija Foregger 4 10. Jur Prasnik iz Ješenc pri Račah tatvina 6 v ii 5 U. in 12. Marija Weber iz Konjic umor otroka 10 g. Franc Maurer g. Jožef Drenik 6 i a. in i t. Ignac Sluga z primkom Galič iz Zabukoveca uboj 16 » g. Alojz Pesarič 7 15. Blaže Župeuc 1 Miha Župeuc f . , Jakob Juvančič / 155 UkeV Anton Šibert \ javna pro-silnost po §. 72. k.p.I. d. 7 g. Anton Pajmann • t g. dr. Matija Foregger 8 17. in 18. Juri Zupane iz Grajške vasi uboj 8 g. dr. Teišinger ii 9 20. Blaže Standegger ) . r,-Pavle Standegger i 155 GostmS javna pro-silnost po §. 72 k.p.I. d. 6 g. Anton Pajmann g. Alojz Pesarič Pazka. Tudi se bodo obravnavali pri tej porotni seji še drugi predmeti, pri kterih bo odkazni izrek do 3. Sušca t. 1. pravno veljavnost zadobil. V Celji 526. Svečana 1851. Predsednik c. k. porote Acula. Št. 1526. Pl'OglaS. C32-) i C. k. okrajno sodništvo v slovenski Bistrici naznani, da se bodo po umerleni posestniku Lovretu Mlakarju iz Hošnice po tu-kajšni sodniški sodbi od 7. t. m. št. 1526tret-jiga aprila tega leta sledeče, dobro ohranjene vina po sodniški cenitvi na javni dražbi s tem pogojem prodale, da se plačilo koj odrajta, in sicer: Dopoldne ob devetih v srenji Hošnic pri kolodvoru v Pelčahu: 10% štartinov od leta 1849 6% 1848 Popoldne ob dveh v občinah Modraše in Verhole blizo kolodvora v Pelčahu, poleg Ptujske ceste: 2 štartina od leta 1850 9 % štartinov „ „ 1849 9 „ „ „ 1848 2 „ „ „ 1836 2 „ „ „ 1834 Poslednjič se pristavi, da, ker so skoraj vse vina v velikih sodih, mora kupec posodo sam sabo pripeljati. C. k. okrajno sodništvo slovenska Bistrica 7. marca 1851. Wolf s. r. Št.631/851. Oznanilo. (31.) 1 V Kropi naGorenskeni seje z 1. marcam c. k. poštna ekspedicia vstanovila. Ta poštna ekspedicia se ima pečati z pre-iskerbovanjem pisemskih in vožnopoštnih po-slatev do treh liber teških, in v vsakdanjo zvezo stopiti po pešnem potu z c. k. poštno ekspedicio v Radolci. Kar se s tem sploh na znanje da. C. k. poštno vodstvo. V Ljubljani 4. marca 1851. Hoffmann 1. r. <3a-> Naznanilo 1 gospodam udatn krajnske kmetijske družbe. Po sklepu občniga zbora kmetijske družbe 20. listop. 1849 ima vsaki djanski ud po družbinih postavah 2 gold. za letni donesek o pervi polovici vsaciga leta družbini denarnici odrajtati. Ker zna biti, da nekterim ča-stitim g. udam ta postava še ni znana, ktera se na razširjeno občnokoristno delavnost kmetijske družbe opira in seje 1. pros. 1850 začela, jo da podpisani odbor častitim g. udam s tem pristavkam sploh na znanje, da naj se za leto 1850 na dolgu ostali donesek druž-binim podružnicam odrajta, g. udje Ljubljanske okolice in Verhniške podružnice pa odboru kmet. družbe v Ljubljani, berž ko je moč. Odbor kmetijske družbe v Ljubljani 9. sušca 1851. (30.) Nov teržen dan. 00 Po najvišjim sklepu od 28. kimovca 1835 je bilo Postojnski terški srenji dovoljeno v tednu en teržen dan napraviti. Omenjeni teržni dan bo prihodnjič v Postojni vsaki četertek; začel se bo pa 4. danpriliodnjiga mesca maliga travna 1851. To oznanilo se s prijaznim povabilam k omenjenimu teržniniu dnevu očitno razglasi, in zraven pristavi, de bi se obilo reči na terg prineslo, kupce bodo v Postojni gotovo dovelj imeli. Postojnska županij a 2. dan sušca 185 i.