Dobra stran šolske novele. Kraalu preteče peti mesec, od kar je zadobila naj novejša šolska postava naj više potrjenje, in še se ni polegel boj, ki je divjal zoper njo po liberalnein nemškem političnem kot šolskem časopisji. Miren, predsodkov prost opazovalec, ki je — kakor naravno — v prvej vrsti pred očmi imel bojni predmet, izvestno ni mogel razumeti te besne peresne borbe. Kdor pa naše nemške -prijatelje" pozrni iii ve njihove skrivue in daleč segajoče namene tudi mej vrstami brati, ta je tekoj razvidel, da jim je tu šlo le za vlado; kajti v svoji oholosti ne morejo ali recimo raje: nečejo razuraeti, da je ni stvari ni uredbe, ki bi se mogla dovršena zvati, in če se pri svojem nastanku še tako približuje popolnosti oddaljuje jo vedno bolj tek časa. Politik bode postopanje nasprotnikov šolske novele morda odobroval; pedagog bi tega ne smel. In kakor sem mirno čital tendericijozne razprave v političnem časniku, tako sem nevoljen odložil kaj enacega pisanega v šolskem listu. Kar politik sme, naj pedagog ne prezre. — Priznavam, da ni novela Bog ve kak biser, pa a priori zavreči jo, ter jej vsako veljavo odrekati, ne zdi se mi prav. S kacega stališča je pričakovalo slovensko ueiteljstvo prihod te postave, kaže nam lansko zborovanje ,,Slovenskega učiteljskega društva" v Ljubljani, s kakirai občutki jo je vzprejelo, osvedoči nas letošnji zbor; na daevnem redu je namreč razprava: Ali in koliko bode sploh vplivala zadnja šolska novela na naše šolstvo? Ne da bi hotel segati v nalogo dotičnega gospoda poročevalca, drznem se opozoriti drazega čitatelja na neko določbo šolske novele, ki irna namen obrusiti jeden izmej ninogih preostrih robov postave s 14. maja 1869. 1. nLes extremes ce touche". Iz enega nextrema" v drugi človeštvu tako prirojen korak storilo je tudi naše šolstvo se zadnjo imenovano postavo. Dočim je ,,politična šolska ustava" iz leta 1805. predpisovala le petero prcdmetov (verstvo, branje, pisanje, številjenje in spisje), je njena zakonita naslednica leta 1869. to število več kot podvojila. In česar ona ni hotela, doseglo je pretirano učiteljstvo: naša ljudska šola postala je prava realka, v kojej se je le za silo bralo, pisalo in računilo. To prenapeto in brezmejno gojcnje realij na stroške drugih važnejših predmotov v pravo mejo zavrniti hoče šolska novela s §. 3., v kojem se glasi: . . . učencem najdoumnejšein najiraenitnejše, kar je vredno vedeti iz prirodopisa i. t. d. Po §. 3. drž. šol. postave (1869) moralo se je poučevati, karjevrednovedetiiz prirodopisa i. t. d.; po §. 3. šolske novele palezaučence najiraenitnejše in najdouinnejše, karjevredno vedeti iz prirodopisa i. t. d. Najdoumnejše je pa, kar celo dušno manj zinožni otroci lehko razuuio. Prvej je to najmanjša, drugej pa normalna mera učne snovi. Od te na videz tako majhne izpremetnbe pričakovati smerao za naše šolstvo ugodnega uspeba. Da je šolska novela učno snov ljudske in ineščanske šole skrčila, nioramo uže z didaktičnega stališča odobravati. Vstrajen poukov uspeh zavisi od njega temeljitosti. Kako pa je to pri tolikej obilici učne snovi mogoče, ko mora učitelj uro za uro od predmeta do predmeta skakati, liki mctulj od cvetke do cvetke po pisanem travniku. Temeljit je pouk v ljudskej šoli, ako se učitelj ne spušča v učeno, globoko in predrobno razlaganje, ampak če navaja mladino, da eno in isto stvar večkrat in večkrat ponavlja. Ponavljanje je mati znanja; kder se pridno ne ponavlja, pojema vednost od dne do dne, dokler popolno ne vspuhti. nPri pouku" — pravi Jacotot — rje ponavljanje glavna stvar, je vse. Vemo le, kar smo se naučili; ostane nam le, kar smo ponavIjali; premišljevati raoremo le, kav smo v spominu obranili." Poleg ponavljanja zahteva tenieljit pouk tudi raarljive vaje. Ponavljanje vpliva na utrditev v zaanji, z vajo se pa vzbuja v učencih samodejanje. Oboje, ponavljanje in vaj.-i, zahteva časa, uniogo časai koji si pridobimo se okrajšanjem učne snovi. Zato pa ne sme učitelj toliko različnosti v enem oddušku vzeti; kajti naučenje je neko prebavljanje. Iu kakor ni rnogoče prebaviti, če mnogo jedi hitro užijemo, tudi ni mogoče naučiti se, če se nam mnogovrstne stvari naenkrat vtepljejo v glavo. Posebno zapeljiva je pa preobilica uCne snovf mladira učiteljem. Ako bi bila učiteljišča še tako dobro osnovana, vender bi jim ne bilo mogoče podeliti mlademu gojencu potrebne praktične izurjenosti. Koliko manj pa še dan danes, ko smo uže tako daleč prišli, da se mladina iz enorazrednic po dovršenej enoletnej pripravljalnici vsprejema v učiteljišča — brez prave znanstvene podloge. Tacemu mlademu pedagogu prav lehko moti obilica učne snovi zavest o nalogi ljudske šole. Poleg tega se mu je učeno predavanje učiteljiščnega profesorja tako prikupilo, da nevede zabrede v ulogo ,,profcsorja mej malimi". In tak učitelj govori učencem ves dan, v vsaki uri obdeluje kak drug predmet in trudi se z veliko gorečnostjo Mpredavati" svoj nauk jasno in temeljito. Ako pa učenci drugi dan malo ali prav nič ne vcdo o vsem, kar jim je prejšnji dan govoril, pritožuje in huduje se nad slabo razumnostjo otrok, nad lenobo in nepazljivostjo učencev. Obžalovanja vreden je tak učitelj, ki ne sprevidi, da če tudi ves dan otroke nagovarjamo, t. j. učirao, se s tem še nič ne nauče. Učiti in učiti se je velik razloček, kojega tak učitelj ne pozna, za kar se bode morda imel v prvej vrsti zahvaliti preobilici učne snovi. Skrajšanje učne snovi priporočati se da še s pedagogičnega stališča. Ako se učencu o mnogovrstnih rečeh govori, ako je slišal mnogo in večkrat o vseh mogočih predmetih govoriti, postane s časom o š a b e n; kajti polasti se ga misel, da že vse ve. In ošabnost je bolezen zdanjega časa. Zato se mi pa zdi opravičena trditev, da bi se dal izvir ošabnosti in prevzetnosti dan današnje mladine mnogokrat iskati v tej naopačnej vzgoji. V očigled teh didaktičnih in pedagogičnih poraanjkljivosti zvati smemo šolsko novelo dobrodošlo. Nas učiteljev bodi skrb, da se oprostirao vsacega pretiranja, da pazimo posebno v realijah na g 1 a v n o s t v a r ter preideino stranske reči; prvi privoščimo kolikor mogoče mnogo časa, truda in potrpežljivosti, druge pa si po mogočosti okrajšajmol ,,Non multurn, sed multa." Vzenii pri pouku malo, a to malo naj bode dobro in jasno, vadi je trdno in neizgubljivo! Knjiga desetkrat prebrana izda več nego deset knjig enkrat, in stvar dvajsetkrat v spomin utisnena nas tvori bolj vešče, kot dvajset reči enkrat rečenih, pa kmalu pozabljenih. M—a.