72   
Čenče iz Ljubljane.
Spisuje narodni postopač. 2. epistel.
Je-li, da ne veste, da so „Novice" list , ki je bil gotovo med vsemi v Avstriji izhajajočimi listi letos največkrat zasežen; med 8 listi zapadlo jih je si. policiji malo manj ko polovica, namreč trije! Da so tako nevarne, tega bi še same nikakor ne bile mislile. Skoro jih je strah same pred seboj. V zaseženem zadnjem listu so obhajale desetletnico glasovitega §. 19. osnovnih državljanskih pravic v slovenskih šolah; to obhajanje pa je si. policija v prepoved djala. Mora že vedeti, zakaj.   Popisovale se je, kar je.
O zaseganji listov bi se dalo mnogo Čenčati, če ne bi bilo „tiskovne svobode." Vsakako so take čenče manj nevarne, kakor na pr. čenče „Turškega lista", ki imajo namen jemati ljudem čast in poštenje. Nedavno je ta Ljubljanski nemčurski „sansculotte" raztrosil hudobno in grdo laž o nekem duhovniku (kajti na duhovnike je on, kakor so bili njegovi Parižki bratje leta 1792., ves volk), katero mu je menda njegov dopisnik iz K. poslal. „Turški list" nima sicer navade, preklicevati obrekovanja, a tu je moral biti pritisek grozen, da je bil še ta predrznež vgnan v kozji rog in je preklical, kar je prej s tako zadovoljnostjo svetu oznanil. To so „lopovci (banditi) v fraku"!
Med Dunajem in Peštom so cijazili in cijazili, da bi se pogodili, a stvar je šla vedno polževo pot. Vse drugače naši Ljubljanski „fortschrittlerji", ki kažejo dejansko, da živimo res v dobi železnih cest in telegrafa. Kar Dunajski in Peštanski ministri vsi skup tedne in mesece niso mogli doseči, to so dosegli naši konstitucijonalci v par urah; zbrali so se v kazini in tam sklenili pogodbo z Magjari, s katerimi jih veže že tako posebna lastnost, namreč turkoljubje. Pri eni večerji je bila stvar gotova. — V istem zboru se je pokazala nemčurjem nova zvezda v podobi bukvarja Bamberga. Jaz poznam možica bolje nego kdo drug, zato bi ne bil mislil, da zna govoriti, zlasti o politiki. Menda mu diši letos starešinski stol, zato je rekel v svojem sicer za priprosto pamet preučenem „speechu", da morajo Ljubljančani letos zopet le nemčurje v mestno starešinstvo voliti. To je že stara pesem; od novega ;,govornika" smo mislili kaj novega slišati.
Sedaj so časi jako nemirni, vsak dan se kaj zgodi, kaj novega sliši, če druzega ne, vsaj o premeščenji kacega slovenskega profesorja med Nemce kam. Da ima ministerstvo pri tem ravnanji le „naj boljše" namene, o tem se ne da dvomiti; očividno je tudi, da se
s tem slovenski jezik siri po svetu, ker se tudi neslovenskim narodom pošiljajo profesorji Slovenci, Nemcem k nam prihajajočim pa se tudi daje najlepša prilika, naučiti se naš „interesantni idiom". Kdor to reč drugače ume , konfisciran je ! Na tuje odhajajoči profesorji dobivajo pa še po vrhu na Dunaji popotnino v podobi lepe tolažbe. Prof. Glaser je po naših poročlih dobil to-le: „tolažite se s tem, da jih za Vami še pride več." Po latinskem pregovoru „solamen miseris socios habuisse malorum" je tedaj prof. Glaser res srečen človek. Tu še bivajoči tovarši njegovi pa gredo lahko vsak večer spat z nado, da jim bo jutro prineslo morda enako — „srečo". —
Ta teden se je vrnil v Ljubljano mučenec slovanske ideje, prostovoljec gosp. Janez Mejač, ki je hitel bratom Bošnjakom jeseni 1875. leta na pomoč. Al le par tednov je mogel boriti se, potem je prišel ranjen Turkom v pest, ki so ga v težkem železji vlačili poldrugo leto od ječe do ječe in trpinčili tako, da se revežu to še zdaj zelo pozna. Izpustili so ga le na huda pritiskanje neke veljavne osebe. Kar je prestal pri prijateljih naših nemčurjev in Magjarov, je res grozno, nečloveško ! Kdor misli, da je to le prazna moja čenča, naj ga gre sam vprašat; povedal mu bo.