232
češčino povzdignil do vsestranske popolnosti: od preproste pesmice do vzvišene ode, za vsako vrsto čuvstev, v miru in razburjenosti, v žalosti in radosti, za silo in milino ima sedaj češki jezik svoje izrazite barve in glasove. Citatelja mora kar očarati bogata, raznovrstna in izrazna ritmika jezika; arhitektura zloga je pri Vrchlickem naravnost razkošna. Včasih se verzom Vrchlickega očita, da so težko umljivi, toda to velja le o nekaterih redkih zgledih. Večinoma je vse jasno in umljivo. Da se najdejo tu ali tam tudi nepravilne oblike, ni čuda pri toliki množini pesmi. O svojem jeziku lahko reče Vrchlicky s poljskim pesnikom Slowackim:
„Chodzi mi o to, aby je_zik gieitki1) Povviedzal wszystko,2) co pomyšli glowa, A czasem byl, jak piorun3) jasny, prejdki,4) A czasem smutny,5) jako piešn stepowa, A czasem jako skarga6) Nimfy mi^kki, A czasem pie:kny,7) jak aniolow mowa.8)
Da pa podamo objektivno sliko o pesniškem delovanju Vrchlickega, ne smemo zamolčati tudi tega, kar mu po pravici kritika očita.
Prvo očitanje se tiče izvirnosti njegovih poezij. Mlajša češka pesniška generacija je že večkrat poizkušala dokazati Vrchlickemu, da je to ali ono, kar je on izdal, že napisal kdo drugi. Da se kaže Vrchlicky v izvirni svoji poeziji zlasti kot učenec Viktorja Hu-gona, je sam priznal in s svojimi navdušenimi študijami o tem francoskem pisatelju tudi pokazal. A navzlic temu se mora Vrchlickemu priznavati izvirnost, dasi tuintam odsvit drugih pesnikov barva njegove duševne proizvode ; saj Vrchlicky jih ni samo čital, ampak jih je proučeval. In zato se mu je večkrat vrinil v pero kak odmev že pozabljenega   berila.    Tudi  ni  čudno
pri tako produktivnem duhu, ako mu včasih pride v spomin kaka lastna misel iz prošlih dob.
Po mnenju drugih kritikov zmanjšuje umetniško vrednost njegovim spisom ogromna raznovrstnost in različnost: Nedostaje jim enotnega globjega nazora. Ker nima Vrchlicky enotnega stalnega, svetovnega na-ziranja,  je  mnogokrat nedosleden, in zato
i) Gibčni. — 2) Vse.   -  3) Strela. 4) Brzi. — 5) Žalosten. — 6) Tožba. 7) Lep. — 8) Govor.
233
tudi njegovi nazori niso prepričevalni. Kar pesnik enkrat hvali, to drugikrat zasmehuje; čitatelj potem seve dvomi o njegovi odkritosrčnosti. —
Zato pa je umljivo, da so se slišali takoj, ko je nastopil Vrchlicky na pesniškem polju, v katoliškem češkem taboru očitajoči glasovi. Naš pesnik se obnaša nasproti dogmatično-verskim mislim  tako   prosto  in   smelo,  da
niso mogli proti temu molčati katoliški kritiki, in nastopilo je kmalu dovolj nasprotnikov proti njegovi pesniški smeri. Razni njegovi modroslovni nazori tako globoko segajo v vero, da je bil odpor neizogiben. Tako n. pr. odgovarja pesnik na vprašanje: „Kaj je človeško življenje in njegov pomen?"J)
„ Život lidsky — znela pisen — jeden hon2) a jedna tisen3) pred nim nic a za nim plisen,4) jeho vznik a cil je stin.5)
Strastno vživanje življenja z vsem egoizmom — to je svetovni nazor, za katerega se Vrchlicky večkrat ogreva: 6)
„Proto  libej,  pij, v tom moudrost veškera!7)
Po lastnih besedah pesnikovih je morala tasen steznik, katerega slači poezija:
»Moralka, jež „ne" fiki, to šnerovačka tesna, ji poesie svleka.8)
Kult poltenosti je Vrchlicky negoval zlasti v prvih pesniških zbirkah s posebno ljubeznijo. V njegovih zbirkah se nahaja cela vrsta pesmi, v katerih opeva poltenost „bez pout a clony" 9), z ognjevito brezobzirnostjo. Edini predmet nekaterih pesmi je samo kult ženskega telesa, n. pr. „Assaka Mala", „Soud Parisuv", „Lais", „Herodice" in v drugih. Seveda se s tem ne more strinjati krščanska morala. Tudi Vrchlic-kemu veljajo besede Vvchodilove: „Dva razloga zahtevata, da se naj pesniki kar najbolj izogibajo nenravnih predmetov: Človeške družbe ne smemo opisovati slabše, nego je v resnici, in pa, kar je poglavitno, obvarovati jo moramo, da ne bo postajala s tem slabša, nego je
0 „Ruzne masky", 80.
2) Dirka. — 3) Tesnota, gnječa.
4) Plesnoba. — 5) Senca.
6)  Hudba v duši, 123.
7)  Vsa.
s) Dni a noči, 128. 9) Zakrivanje.