CORREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesión 1551		Periódico de la Colectividad Yugoeslava Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032878.			NAROČNINA: Za Ameriko in sa celo leto $ arg. 6.—; sa pol leta 8.50. Za druge dežele 2.50 USA-Dolarjev.
Dirección y Administración: GEAL. CESAR DIAZ 1657, U. T. 59 - 3667 -Bs. Aires.		AÑO (Leto) XII. BUENOS AIRES,		26 DE ABRIL (APRILA) DE 1941 Núm. (Štev.) 14	POSAMEZEN IZVOD: 10 ctvs.
NAŠA VERA JE TRDNA		Jugoslovai	tis]	ía vojska se še drži v sta	iri Srbiji
Kovice, ki so prihajale zadnje čase iz naše domovine, niso bile dobre. Nemški vojski, ki je v ogromni premoči, se je posrečilo streti našo obrambo na severu in jugu, na za-padu in severozapadu pa so velik del naše zemlje zasedli Italijani. Sovražnikovi plačanci so v Zagrebu proglasili “svobodno Hrvaško”. Junaški odpor Grkov se bliža h koncu in ves Balkan bo zdaj zdaj v nemških rokah.
Te novice nobenemu od nas niso prijetne. Hudo nam je vsem, ko mislimo, koliko naših bojevnikov in koliko civilnega prebivalstva Jugoslavije je padlo zaradi nemških bomb, granat in strojnic. Težko nam je, ko vidimo, da je tudi največje junaštvo zaman pred grozovito nacistično vojno mašinerijo, ki ji doslej v Evropi nihče ni bil kos.
Vkljub vsemu temu pa je naša vera v končno zmago zavezniškega o-rožja nad totalitarno mašinerijo danes prav tako trdna, kakor je bila ob začetku vojne. Globoko smo prepričani, da se ne bo zgodilo, da bi krivica premagala pravico, da bi nasilje premagalo svobodo in da bi sovraštvo dokončno zagospodovalo nad mirnim sožitjem med narodi.
Nemčija je danes na roparskem pohodu po Evropi, za katerega se je pripravljala skoro dvajset let. Presenetila je svoje žrtve s svojim silovitim orožjem in njenim dosedanjim uspehom se ne moremo čuditi. Res pa je na drugi strani, da je proti roparskemu nacizmu danes ves civilizirani svet, ki Hitlerjevo početje strogo obsoja. Poleg te ogromne moralne sile civiliziranega sveta, ki jo ima nacizem proti sebi, je pa še druga velika sila, ki mu je napovedala boj na življenje in smrt: Združene države Severne Amerike. V veliki amerikanski republiki, ki razpolaga z največjo industrijo sveta, se je začel izdelovati vojni stroj, ki bo nacistično mašinerijo ne samo ustavil, marveč tudi strl v prah in pepel. Te dni, ko so prihajale z Balkana najbolj neugodne vesti, je veliki ameriški prezident, Roosevelt, ponovno povedal svoje prepričanje: Naj gredo stvari sedaj kakorkoli, eno je gotovo: da Nemčija ne bo zmagala, marveč bo poražena.
V tej veri tudi mi živimo in ta vera nas mora vzpodbujati, da po svojih najboljših močeh podpremo vse one sile, ki se bore proti totalitarnemu nasilju. Nešteto je načinov in slučajev, v katerih more biti naša pomoč koristna. Tudi mi lahko nekaj storimo za to, da bo sovražnik civiliziranega človeštva, ki je tudi našo doomvino pohodil, čimprej in čim temeljiteje poražen. V Buenos Airesu bo te dni začel delovati “Jugoslovanski odbor”, ki bo vodil akcijo za pomoč domovini. Sodelujmo s tem odborom, postavimo se mu na razpolago, podprimo njegova prizadevanja!
Predvsem pa netimo v sebi in v svojih bližnjih trdno vero v končno zmago in v končno osvoboditev vseh naših krajev, tudi Primorske, Koroške in Beneške Slovenije!
NA SEVERU JE BIL ODPOR BREZUPEN IN STA DVA ARMADNA ZBORA POLOŽILA OROŽJE — ITALIJANI SO “JUNAŠKO” ZASEDLI VELIK DEL SLOVENIJE, CELO DALMACIJO IN ČRNO GORO — 187 NAŠIH LETAL SE JE ZATEKLO V RUSIJO — KOMITI NA DELU — GRŠKA VOJSKA V EPIRU IN MACEDONIJI KAPITULIRALA — NEMČIJA JE ŽE ZAČELA IZVAJATI PRITISK NA TURČIJO
V skladu z veliko razsežnostjo inej naše države je načrt jugoslovanskega generalnega štaba predvideval postopno umikanje vojske s severa in vzhoda proti jugu in za-padu, v gorate predele naše domovine, kjer bi bil odpor' proti veliki premoči sovražnikov znatno olajšan. Ta načrt se ni v celoti izvršil, deloma radi nemške taktike, delom«. — kakor zatrjuje ministrski predsednik general Simovič —• radi dezerta-cije hrvaških divizij.
Nemci na severu in severovzhodu tekom prvih dni po izbruhu sovražnosti niso pritiskali na naše postojanke, marveč so največji del svoje vojne sile vrgli na jug, proti Skop-lju in Nišu, kjer se jim je, kakor smo videli v zadnjem poročilu, posrečilo prodreti jugoslovanske o-brambene vrste, čeprav jih je to stalo ogromnih žrtev. Jugoslovanska vojska na jugu očividno ni bila pripravljena na to, da se bo sovražnik zagnal proti njej s takšno silo in z uporabo tako velikih krdel bombnikov in celih divizij tankov. Ker
Stara Srbija
Če računamo, da so Nemci in Italijani zajeli, kakor sami zatrjujejo, približno 300.000 mož, če k temu prištejemo še hrvaške divizije in pa mrtve in ranjene, moramo priti do zaključka, da manjka še velik del jugoslovanske vojske. Ker je naša domovina popolnoma obkoljena od totalitarnih sil ter o njej iz Berlina
tudi Grki in Angleži niso bili pripravili nobene nadomestne obrambne črte v Vardarski dolini, ki bi mogla zadržati Nemce v slučaju predora jugoslovanske obrambe in dovoliti grški vojski v Trači ji, da se izmuzne iz nevarnega položaja. Nemcem se je tako posrečilo prodreti do Soluna, odrezati grško vojsko v Traciji od ostale grške armade in zabiti s svojimi oklopnimi divizijami klin med Jugoslavijo in Grčijo do Albanije, kjer so Italijani nestrpno čaakli na nemško pomoč.
Ker nemška vojska na severu ni napadala, se jugoslovanske divizije niso začele dovolj zgodaj umikati proti jugu in je zato njihov položaj postal nevzdržljiv, ko so nekateri hrvaški polki na svojo roko “končali” vojsko ter odprli nemškim motoriziranim četam pot do Sarajeva. Jugoslovanska vojska na severa se je morala podati. Po nemških poro--čilih je kakšnih 240.000 mož položilo orožje in nekaj desettisočev ujetnikov so našteli tudi Italijani.
>e še drži
tel sovražnik dobiti v svojo oblast.
Seveda pa si ne smemo ustvarjati iluzij. Ta del naše armade je popolnoma odrezan od sveta in ne more pričakovati pomoči od nikoder. Odvisno bo od zalog vojnega mate-rijala in živil, ki jih ima, koliko časa bo mogel vztrajati v svoji junaški borbi proti sovražniku. Na vsak
Peč v Srbiji, ob katerega bližini se še sedaj vrše krvavi boji med našo vojsko in Nemci
in Rima javljajo samo ono, kar se Nemcem in Italijanom zdi koristno, smo se nekoliko dni zaman izpraševali, kam je šlo še onih 300.000 do 500.000 mož naše vojske, ki nam v gornjem računu manjkajo, šele po par dneh je prišlo iz Berna poročilo, da ni kapitulirala vsa jugoslovanska vojska, kakor so zatrjevali v Berlinu in Rimu, marveč da se približno 400.000 mož še zmerom bori v četverokotu, čigar vogle tvorijo mesta Beograd, Niš, Peč in Foča. To je takozvana stara Srbija, gorata dežela, kjer nemški bombniki in tanki niso več tako uspešni. Ta tretjina naše vojske se še drži in prepričani smemo biti, da bo drago prodajala vsako ped zemlje, ki jo bo’ ho-
:in pa je za nas vse tolažilno, da vkljub orjaški nemški vojni ma-eriji en del naše domovine še svo-len, da nanj še ni stopila sovraživa noga.
Letala so
Obenem z gornjo vestjo je prišla tudi novica, da se je 187 naših letal zateklo v Rusijo, da ruske oblasti naših letalcev niso internirale in da je verjetno da jim bodo dovolile, da odlete v Grčijo ali kam drugam nadaljevat borbo proti sovražniku, če ta letala niso ostala v stari Sr-
biji, da bi pomagala vojski v nje- | tistem delu naše države ni bilo za-nem boju proti Nemcem, so bili go- j dostnih zalog nafte, brez katere bi tovo za to tehtni razlogi. Najbrž v I letala nič ne mogla koristiti.
Del jugoslovanskega letalstva se je rešilo v Rusijo, kjer stoji na razpolago zaveznikom
Proglas kralja Petra II.
Radi nevzdržljivega položaja so se kralj Peter II. in nekateri člani vlade umaknili najprej v Atene, odkoder so se čez par dni odpeljali v avionu v Jeruzalem. Na poti so avion napadla sovražna letala in sprožila proti njemu svoje strojnice. Po poročilu iz Jeruzalema je bil eden izmed članov vlade, čigar ime ni znano, v tem napadu ubit.
Kralj Peter II. je izdal proglas, v katerem je rečeno: čeprav sem bil primoran zapustiti državno ozemlje pred sovražnikovo silo, ki je bila v premoči, nikakor ne nameravam opustiti nadaljnjo borbo za čast naše zastave.
Kralj Peter II. na beograjski ulici 28. marca. Takoj za njim je gen. Simovič, nato pa drugi višji častniki naše armade
Po zgledu mojih slavnih prednikov bom do zadnjega izdiha visoko držal prapor Jugoslavije. Zahvaljujem se svojemu dragemu narodu, Srbom, Hrvatom in Slovencem, da so se zbrali okrog prestola in se kakor en sam mož postavili za obrambo domovine. S člani vlade sem zapustil pred sovražnikovo premočjo deželo zato, da ne bi niti en sam zakoniti zastopnik državne oblasti padel v roke sovražnika, proti kateremu bomo nadaljevali boj do končne osvoboditve našega naroda in naše domovine Jugoslavije.
Kaj pripoveduje očividec
Šele rinajsti dan po nemškem napadu na našo državo je prišlo v svet prvo poročilo o dogodkih, ki so se odigrali v naši državi, napisano od nepristranskega ameriškega poročevalca obveščevalnega urada “ Associated Press”, kateri je 18. aprila prispel v Cetinje. Tako le piše: Tekom zadnjih dni sem prepotoval pretežni del jugoslovanskega ozemlja in sem videl, kako se je junaška jugoslovanska vojska brezupno borila s puškami in topovi, ki so jih vlekli voli, proti strahovitim nemškim oklopnim divizijam in nemškemu letalstvu.
Videl sem na stotine mož, žena in otrok pokopanih pod ruševinami svojih domov, porušenih tekom napadov velikih krdel nemških avio-nov proti nezavarovanim mestom. V Beogradu samem je na ta način našlo strašno smrt več ko 10.000 prebivalcev in v enem samem četvero-kotu (“manzana”) jugoslovanske prestolnice sem naštel približno 200 mrtvih po prvem nemškem zračnem napadu. Ti ljudje so dobili ukaz, da ne smejo bežati na ceste brez vsakega reda, ker bi mogli ovirati operacije jugoslovanske vojske. Rečeno je bilo da morajo umreti v svojih hišah in tam so ostali, ko so padale bombe z nemških letal. Tekom devetih dni kolovratenja po Jugoslaviji nisem nikjer videl skupine beguncev okrog bombardiranih mest.
Civilno prebivalstvo je junaško izvršilo svojo dolžnost, toda vojska, ki bi bila morala braniti to prebival stvo, ni imela nobenega izgleda na uspeh. Skoro že takoj od začetka so Nemci napadli vojsko, ki ni imela nobenih zvez in tako so posamezne divizije bile brez slehernih vesti o tem, kaj delajo druge divizije. Jugoslovanski vojak se je posamezno boril z izredno odločnostjo in v splošnem so posamezni polki prizadejali resne zgube sovražniku, ki je v enem samem dnevu izgubil na primer, 200 tankov, kakor sem izvedel v vojaških krogih. Toda nobene možnosti ni bilo, da bi vojska vzdržala naraščajoči pritisk vpadnikov in boj je postal brezupen.
Poleg tega so mnoge hrvaške čete dezertirale in častniki so na fronti pripovedovali, da so se Hrvati na severu uprli proti beograjski vladi. Bil sem prav v glavnem mestu tisti dan, ko so Nemci prvikrat napadli. Slišal sem opozorilno žvižganje siren in brenčanje motorjev nemških letal, toda prebivalstvo še ni vedelo, da je država v vojni s svojimi mogočnimi sosedi in ni hitelo v protiletalska skrivališča. Res je sicer, da tega vsi niti ne bi bili mogli storiti, kajti v Beogradu ni bilo skrivališč dovolj.
To je bil pravi pokolj. Na stotine bomb je padalo na civilno prebivalstvo. Vžigalne bombe so povzročile požare, ki so brž spremenili celo mesto v morje plamenov. Hotel, v katerem sem bil nastanjen, so bombe porušile. Poslopja angleškega in severnoameriškega poslaništva so bila med prvimi žrtvami bomb 'n enaka usoda je doletela skoro vsa vladna poslopja. Že od prvega začetka je skoro popolnoma zmanjkala voda za gašenje požarov, ki so se širili na vse strani in grozote bombardiranja so se ponovile kasneje nad razrušenim mestom.
Skupno z drugimi osebami sem sklenil kreniti v notranjost države, potem ko so člani vlade zapustili Beograd. Spali smo v jarkih in, kadar smo imeli srečo v senikih, in jedli smo, kar so nam dajali gostoljubni kmetje, ki v nobenem slučaju niso hoteli sprejeti denarja, katerega smo jim ponujali v plačilo. Ves čas so prihajala nemška letala ter sejala razdejanje nad vasi in poti. Prispeli smo v Sarajevo malo časa prej, nego se je divjanje nemške aviacije sprožilo tudi nad tem slovitim mestom.
Sarajevo, v katerem je leta 1914 neki dijak umoril prestolonaslednika Franca Ferdinanda, je nemška gviacija spremenila v brezličen kup razvalin, nad katerimi so plesali plameni. Vse mesto je biloo vito v dim, ki je zastiral tudi bližnje gore, zapuščajoč visoke minarete mohamedanskih svetišč, ki so spominjali
na dobo turškega gospostva, toda kakor bazarji Jega ‘‘najbolj orien-talnega mesta Evrope*’, tako so tudi minareti kmalu bdi porušeni po nemških bombah.
Iz Sarajeva smo krenili skozi Črno Goro k jadranski obali. Tod so elementi ‘‘pete kolone” skušali izzvati nerede, toda vojaške oblasti so izvedele zan jihov načrt in so po-streljale vse, ki so bili vanj zapleteni. Ko smo prišli k morju smo ugotovili, da je organizirani odpor prenehal in da so se vršile le gveriljske akcije. Imel sem priliko govoriti s skupinami srbskih vojakov, ki so na vsak način hoteli nadaljevati boj, vendar pa niso imeli starešin in so zato brez glave letali iz enega kraja v drugi, trdno prepričani, da se jugoslovanska vojska ne bo podala.
ii
Potem ko-s«, nemške motorizirane divizije pripravile pot in se je jugoslovanska vojska umaknila, so Italijani začeli “junaško” prodirati vzdolž dalmatinske obale in po Kranjskem. Da,bi v svojih poročilih mogli govoriti o zmagovitih spopadih, so kakor blažili streljali iz svojih strojnic na civilno prebivalstvo tekom svojih pohodov. Vsa Dalmacija je sedaj v njihovih rokah in prav tako veHič'^eFSlovenije, kakor tudi Črna Gora, kjer so našli nekega človeka, ki je Viktorju E-manuelu brzojavno ponudil črnogorsko kilo ho.
Na podoben način so “prodrle” v Jugoslavijo,1 za nemško vojsko, madžarskeGn bolgarske čete.
unaško”
*
ft ■% anov
Mesto naših jadrnic se sedaj krečejo italijanske bojne ladje ob naši lepi dalmatinski obali
De! grške vojske kapituliral
Tekom preteklega tedna so Nemci vrgli svoje motorizirane divizije proti Grkom in Angležem. Vkljub hrabri obrambi so se zavezniške čete morale umikati pred premočjo in v sredo je grška vojska v Macedo-niji in Epiru, ki so jo Nemci in Italijani obkolili, položila orožje.
Coryjzis, predsednik grške vlade, ki je kakor njegov prednik nenadoma umrl
Grčki kralj in člani vlade so se umaknili na otok Kreto. Angleži in Grki še branijo Atene, vendar pa ni nobenega izgleda, da bi mogli vzdržati na sedanjih postojankah in se bodo morali umakniti na Peloponez. Premoč Nemcev v materijalu, a na tem bojišču tudi v številu, je tako velika, da je ni mogoče vzdržati.
Boji v Libiji
V Libiji, kjer se je nemškim oddelkom posrečilo spraviti tudi Italijane spet na noge ter potisniti Angleže nazaj do egiptske meje, je britanska vojska reagirala. Zadnja poročila napovedujejo novo britansko ofenzivo podobno oni,- katero je s takšnim uspehom sprožil'pred par meseci general Wavell.
Glavno oporišče Nemcev in Italijanov v Afriki je Tripolis, proti kateremu je angleško letalstvo skupno z angleško mornarico izvršilo v sredo zjutraj uničujoč napad.
Pritisk na Turčijo
Nemci smatrajo, da je njihov pohod proti Grčiji že končan in so sedaj že usmerili topove svoje diplomacije proti Turčiji. Po zadnjih poročilih, ki pa še niso potrjena, so Turkom predložili ultimativno zahtevo, da morajo Nemčiji prepustiti nadzorstvo nad Bosforom in Dardanelami. Turki so o tej zahtevi obvestili Rusijo, ki je menda predlagala Berlinu, naj bi tudi Rusija imela nadzorstvo nad tem važnim izhodiščem iz Črnega morja. Hitler je baje ta predlog odbil, ker hoče tudi tam sam gospodariti.
Naj bodo te vesti resnične ali pa ne, gotovo je, da bo Nemčija, ki je brž po okupaciji Bolgarije poslala v Ankaro posebno odposlanstvo z zagotovilom, da raj h ne goji nobenih zlih namenov proti Turčiji, začela sedaj pritiskati na turško republiko z namenom, da tudi njo zlepa ali zgrda podjarmi.
Turki so zavezniki Anglije in so doslej' zmerom zagotavljali, da se bodo borili, če bodo napadeni. Dejstvo, da so začeli iz evropske Turčije evakuirati civilno prebivalstvo, kaže, da nemških zahtev ne bodo sprejeli in da se bo morala nemška vojska tudi proti Turčiji boriti, če jo bo hotela stlačiti v “novi red”. Kot predhodno potezo so Nemci že zasedli nekatere otoke ob vhodu Dardanel, ki so prej pripadali Grčiji. Vendar pa tudi Angleži ne spijo, marveč so pred nekaj dnevi izkrcali čete v Iraku, ki meji na Turčijo. Tam imajo Angleži petrolejske vrelce, ki zalagajo njihovo vojsko v Afriki in vojno mornarico v Sredozemskem morju z gorivom. Čc bi se Nemcem posrečilo prodreti do teh petrolejskih vrelcev, okrog Mossula, bi to bil gotovo zelo občuten udarec za Veliko Britanijo.
Kako se bodo sedaj začeli razvijati odnošaji med Berlinom in Ankaro, je težko ugibati. Rusija je pred nedavnim izjavila, da ne bo nobeni tuji vlasti dovolila, da se približa Dard.anel.om. AH 1 bo kaj storila1, da tudi Nemčiji prepreči .takšno za njene interese prav gotovo nevarno približanje? Kdo more danes na to odgovoriti?
DOMAČE VESTI
s	, ,	.,
fci
rXna smrt rojaka
V torek je nanagloma preminul naš rojak Franc Josip Slamič, doma iz Črnič, na Vipavsckem, star šele 35 let.
Slamič je prišel v Argentino 1931 leta. Ves čas je marljivo delal, bil miren družaben človek, radi česar so ga imeli vsi radi. Pred 2y2 leti se je poročil ter je s svojo družico Angelo zadovoljno živel. Nagla smrt pa ga je ljubeči ženi iztrgala.
Pokojni je bil položen na mrtvaški oder v hiši svaka Venceslava Košute, ulica Cervantes 2925 v Villi Devoto, od koder je bil prepeljan na pokopališče na Chacarito.
Pogreba se je udeležilo veliko število rojakov in rojakinj iz Črnič in iz bližnjih vasi, kakor tudi mnogo drugih prijateljev in znancev, ki si jih je tu pridobil ter mu poklonili vence in cvetja. Vse to je pričalo, da je bil Slamič priljubljen.
Naj bo pokojniku, ki je moral tako mlad oditi s tega sveta lahka argentinska zemlpa! žalostni soprogi Angeli, sestri Mariji in drugim sorodnikom pa naše iskreno sožalje!
OPERIRAN JE BIL
Naš rojak, Anton Mozetič iz Pr-vačine se je počutil že Áíá/časa bolnega ter je bil radi tega prisiljen iskati zdravniške pomoči. Zdravniki, pri katerih je bil, so Se izrekli, da je bolan, na jetrih in za to bolezen so ga tudi zdravili. Najbrže pa je bila bolezen čisto druga.
V torek 15. t. m. zvečer je dobil hud napad v trebuhu. Obvestili so o tem rojaka Mavriča, krojača na Paternalu, ki se je takoj podal na Avellanedo, kjer je Mozetič stanova in ga dal brez odloga prepeljati v sanatorij Alvear, na Paternalu, kamor je dospel ob 9.15 uri. Y sanatoriju so ga takoj preiskali in ugotovili, da je njegova bolezen na slepiču in sicer že zakasnela, ker je slepič počil.
Ker je bilo tedaj njegovo stanje že brezupno, jetov. Mavrič svetoval, da naj se ga kljub temu operira, mogoče da se mu vendarle reši življenje. Zdravniki so se tedaj precej spravili na delo in ob 9^ je bil Tone že operiran. Vse je srečno izteklo. Mozetič, ki je bil takorekoč že izgubljen, je ostal pri življenju in se mu zdravje že vidno boljša ter je pričakovati, če ne nastopijo kakšni zapleti.] a ji, da bo mogel v kratkem zapustiti bolniško posteljo.
To mu tudi mi želimo!
ZAHVALA

Ob izgubi nepozabnega soproga, brata, svaka, pastorka in bratranca
Franca Josipa Slamič-a
iz hiše žalosti, ulica Cervantes 2925 na Chacarito in mu poklonili izrekamo vsem, ki so pokojnika 16. t. m. ob 4 uri popoldne spremili mnogo cvetja in vencev, najiskrenejšo zahvalo.
Najlepše se zahvaljujemo tudi našemu izseljenskemu duhovniku gosp. Janezu Hladniku za pogrebni obred v domu žalosti.
Presrčna hvala sploh vsem, ki so bolnika obiskovali in nas v teh bridkih urah tolažili.
ŽALUJOČI OSTALI:
Remec Angela por. Slamič - soproga; Slamič Marija por. Šatej - sestra; Sate j Alojzij in Košuta Venceslav - svaka; Remec Marija por. Košuta - svakinja; Mihel j Frančiška vdova po Karlu Slamič-u - mačeha in ostalo sorodstvo.
BUENOS AIRES - ČRNIČE, v aprilu 1941.
Objave poslaništva
Avda. de Mayo 1370/III.
U. T. 37 - 4551
Bašič Jakov, zadnji poznan naslov: Avellaneda, FCS., ulica Lapri-da 274.
Svetic Mate iz Ličkega Novega hšt. 40.
Šerer Bernhard Ferdinanda iz In-djnje, roj. 1917 leta.
Abadžič Stojadin iz vasi Cerovec, leta 1935 se je oglasil iz: San Martin 666 (agencija Missler), Buenos Aires.
Titz Nikola iz Gakova, roj. leta 1902.
Miloševič Hija i z Ercegnovega, roj. 1894. leta.
Vrča Slavko iz Bajagiča, roj. 1910. leta.
Jončič Silvester iz Biševa, rojen leta 1899.
Mihoč Božo iz Otoka, roj. 1. 1904.
Magličič Nikola iz Novega Brda kšt. 5. Zadnji znan naslov: L. N. A-lem 150, Buenos Aires (Bco. Germánico).
REVIJA “DESFILE” O JUGOSLAVIJI IN NAŠI TUKAJŠNJI IZSELJENSKI SKUPNOSTI
Revija “Desfile”, ki izide vsak teden, je prinesla v svoji zadnji številki mnogo slik o Jugoslaviji, o tu-kojšnji jugoslovanski šoli in Sokolu. Slyike je opremila tudi s cianid.
POSLUŽUJTE SE PODJETIJ. KI OGLAŠUJEJO V NAŠEM LISTU!
oraor
G
a
o
301
301
Prva slovenska radio-tehnična delavnica
Naznanjam cenj. rojakom, da se nahajam s svojo radio-teh-nično delavnico v ulici MAURE 3571 — U. T. 54-4650 (prej Andrés Arguibel 1468), kjer sem na razpolago cenj. kli-jenteli.
Konstrukcija prvovrstnih aparatov lastne znamke “Iliria ”
J. KREBELJ
.. IOE3QI
0
O
10E30I
RESTAVRACIJA
“PRI ŽIVCU”
kjer boste postreženi z dobrim vi. nom, pristnim pivom in vedno svežo domačo hrano. Prostori pripravni tudi za svatbe.
Oprava in sobe za prenočišče popolnoma prenovljene Rojakom se priporoča lastnik
EMIL ŽIVEC
Osorio 5085 — La Fatemal
Vesti iz organizacij
ROJAKI, ROJAKINJE!
IZSELJENCI! SRBI, HRVATI, SLOVENCI!
Sovražnik je od vseh strani zahrbtno napadel našo domovino Jugoslavijo. Naša junaška in s slavo ovenčana vojska se hrabro bori proti mnogo močnejšemu neprijatelju. Naš narod je podvržen silnemu zračnemu napadanju.
Vojska izpostavlja svoja telesa, narod ji pomaga. Mestne palače in kmetske hiše gorijo; travniki in polja se pustošijo; slabotne žene in mala deca umirajo v ozadju. Vojna je ob vseh mejah Jugoslavije.
IZSELJENCI!
Naša sveta in največja dolžnost je da v teh usodonosnih časih, ki jih preživlja naš narod, nudimo ono pomoč, katero prožiti moremo onim, ki umirajo za čast in svobodo.našega naroda in našega imena.
V	Argentini se bo organiziral odbor, ki bo vodil delovanje za pomoč naši vojski in našemu narodu. V tem odboru bodo zastopani predstavniki vseh naših izseljenskih društev ter naših uglednih in vplivnih rojakov izven društev. Ta odbor bo imel to nalogo, da okoli sebe zbere vse naše izseljence v Argentini — od Buenos Airesa pa do najzadnje čakre na deželi. Dolžnost tega odbora pa bo, da pri naših izseljencih vzdržuje moralnost v današnjih težkih časih in da nabira materijalna sredstva za pomoč našim v domovini.
Na skupni seji pripravljalnega odbora in delegatov naših izseljenskih društev je bilo sklenjeno, da se skliče zbor jugoslovanskih izseljencev za v
NEDELJO 27. APRILA OB 10 URI DOPOLDNE
v dvorani “PRINCIPE JORGE”, ulica SARMIENTO 1230 v BUENOS AIRESU.
V	sporazumu z našimi društvi, z odohrenjem in sporazumom naših izseljencev, dali bomo zaupanje in poverili to veliko in odgovorno delo onim, za katere vemo in verujemo, da nas bodo dostojno zastopali ter požrtvovalno in neumorno delovali za našo narodno stvar.
SRBI, HRVATI, SLOVENCI!
Pridite vsi na to zborovanje. Moški in ženske, staro in mlado. Naj bo veliko naše število in dokažimo pred vsem svetom, da smo složni, da smo zedinjeni ter delimo z našim narodom dobro in hudo in da verujemo da bo po trpljenju in muki naš narod izvojeval toliko ljubljeno in cenjeno svobodo in neodvisnost.
Na zborovanje! Na vkup! Za Jugoslavijo! Za kralja, za narod, za svobodo!
VAŽNO: Prosimo, da pridete točno ob 10 uri, ker nam je čas zborovanja odmerjen.
“Udruženje jugoslovanskih izseljencev v Argentini” PRIPRAVLJALNI ODBOR
Prireditev “Slovenskega doma”
V nedeljo 11. maja ob 4 uri popoldne, se bo vršila v dvorani XX Setiembre, ulica ALSINA 2832, velika prireditev ‘ ‘ Slovenskega doma ’ ’.
Poleg nastopov moškega in mešanega pevskega zbora bo na sporedu tudi zelo zabavna igra “TRIJE VAŠKI SVETNIKI”.
Upamo, da bodo na to prireditev prihiteli vsi, ki jim je mar videti dobro podano in zabavno igro. Bodo pa tudi pri tej igri nastopili najboljši igralci.
Pa ne samo radi igre, ampak tudi radi tega upamo, da bodo vsi pose-tili to prireditev, ker je del čistega dobička namenjen v pomoč našim trpinom v domovini.
Zato rojaki in rojakinje, posetite to dobrodelno prireditev!
Akademija sokolskih društev
V soboto 26. t. m. bosta priredila Sokol Buenos Aires I. in Sokol Dock Sud - Boca akademijo v proslavo narodnih mučenikov Zrinjskega in Frankopana.
Akademija se bo vršila na Dock Sudu, ulica Billinghurst 1767.
Začetek akademije ob 9 uri zvečer.
čisti dobiček bo v korist Jugoslovanskega rdečega križa.
IZ ROSARIA
ODLOŽENA DOMAČA ZABAVA
Domača zabava Slov. D. D. “Triglav”, ki bi se imela vršiti v nedeljo dne 20. aprila, ‘je bila prenesena na nedeljo 27. t. m.
Zabava se vrši z istim sporedom kakor je bilo javljeno. Nasvidenje torej dne 27. aprila na domači zabavi.
Za Odbor: J.' Mezgec.
Sinf onično - vokalni koncert ruske glaz-be v Buenos Airesu
— Glazbeno društvo “Wagneriana” bo otvorilo letošnjo muzikalno sezono dne 28. aprila v gledališču Cervantes z velikim koncertom posvečenem ruski glazbi.
Bogosluženje v ruski pravoslavni cerkvi 13. t. m. v proslavo ustoličenja kralja Petra II.
“SLOVENSKI DOM“
W' . ...
bo imel v NEDELJO 11. MAJA ob 4 uri popoldne VELIKO DOBRODELNO PRIREDITEV v dvorani XX. Setiembre, ulica ALSINA 2832, s sledečim
SPOREDOM:
1.	J. Aljaž: “NA DAN”, poje moški zbor
2.	J. Aljaž: “DOMOVINI”, poje mešan zbor
3.	Fr. Schwab: “ZALJUBILO SE JE SONCE“, poje mešan zbor.
4. Igra v tréh dejanjih:
n
1CIVA
jr1-”?!
,n, v ,‘ TRUE VAŠKI SVETNIKI
POLEG TEGA BO TUDI SREČKANJE IN DRUGE TOČKE.
ta
moderna
■Z
škrabica g za
začeti

varče-
vati
prihran-
ke
od
samih $ 5.— v
nji
M
X
■S
%
NE OKLEVAJTE — ODLOČITE SE ŠE DANES
Odprite svoj račun v “Hranilnici” naše Banke, da imate v slučaju potrebe kak pes prihranjen.
Če Vi nimate nobenih prihrankov, tedaj pomnite, da se ne bo nihče za Vas brigal in Vam pomagal, ko boste v potrebi!... a poleg tega: danes ni čudodelnega trgovanja, da bi se zamoglo obogateti od enega dneva do drugega...
Kaj preostaja? Nič drugega, kakor stalno varčevati in hraniti, četudi samo nekaj centavov dnevno.
Ne oklevajte odpreti račun — Odločite se še danes!
BANCO HOLANDES UNIDO
SUCURS At BUENOS AI RES C««* Central» a» de Mero 8t	^
Corrientes 1.90 0	• A g • « c i i N°. 2t C e bi Ide 2*26/3 0
G B H ll A Ir CURACAO (AMERICA ( I N I E A t )

P
Agencie N °. I: DIRECCION
načrtom znanih umetnikov.
Kapelnik-pevovodja Ciril Slavjan7 ski-Agrenev, ki je prispel pred kratkim iz Pariza, je bil v Rusiji znati kot eden najboljših sodobnih' glaz-benikov ter je bil do leta 1917. prvi dirigent sinfoničnega orkestra ruskega carskega dvora, nakar je prevzel istotako meso prvega dirigenta Velike Narodne Opere v Petrogradu.
V Parizu je osnoval “Pariško Rusko Opero” ter je v juliju 1926 leta z opero “Princ Igor” dosegel pravcati triumf. 900 predstav je bilo danih v Parizu in okoli 100 v raznih francoskih mestih; uspešne turneje je napravil po Belgiji, Danski, Nemčiji, Italiji, Švici, Portugalski ter celo v Afriki, v Kanarskih in Balearskih otokih. Postal je tako pravi in priznani propagator ruske glazbe. Vse časopisje je bilo polno hvale za rusko glazbo in voditelja Slavjanskega.
Sledeč svetlemu vzgledu svojega slavnega oyeta, širom Rusije znanega skladatelja in organizatorja prvih večjih ruskih zborov, Ciril Sla-vjanski-Agrenev je vreden zastopnik ruske glazbene umetnosti v tujini.
Njegov repertoar je dokaj pester in izbran:	opere, sinfoniena dela,
Gimnazija v Murski Soboti. Mesto je sedaj zasedlo vojaštvo “večnega prijateljstva” — madžarsko.
cerkveni zbori in stare narodn« pesmi iz vseh delov Rusije, zbranih in harmoniziranih še po njegovem očetu.
Gospa Nina Slavjanski-Agreneva je priznana solistka “Ruske Pariške Opere”, “Francoske Opere” ter sin-foničnih društev v Parizu: Colinne, L ’ Amoureur Pasdeloup.
Med ljubitelji glazbe in posebno med elani društva “Wagneriana” vlada za ta koncert veliko zanimanj^ ker sloves Slavjanskega je tudi tukaj velik. Med Slovenci je mnogo ljubiteljev ruske glazbe; naj n« zamudijo lepe prilike za pravi duševni užitek. V ponedeljek 28. t. m. ob 9.30h, ljubitelji petja:	Nasvi-
denje ! Vstopnice od $ 2.-— naprej.
Veliki zavod
“RAMOS MEHA” Venereas
ANALIZE urina brezplačno. Analize krvi. Popolno moderno zdravljenje.
SIFILIS v vseh oblikah. Popolno zdravljenje na podlagi krvne analize (914) KOŽA: Krončni izpahi, mozoljčki. Izpadanje las. tJltravioletiii žarki.
ZLATO ŽILO: zdravimo brez brez operacije in bolečin.
SPOLNA ŠIBKOST: Hitra regeneracija po prof. Cicarelliju.
ŽIVČNE BOLEZNI: Nevrastenija, izguba spomina in Šibkost.
REVMATIZEM: kila, nadua, gota. Šibkost srca, zdravimo po modernem nemškem načinu.
PLJUČA: KaSelj, Šibka pljuča.
ČREVA; eolitis, razSirjenje, kronična zapeka.
GRLO, NOS, UŠESA, vnetje, polipi: brez operacije in bolečin.
POPOLNO OZDRAVLJENJE $ 30.— PLAČEVANJE PO $ 5.— NA TEDEN NaS zavod s svojimi modernimi napravami in z izvrstnimi SPECUAUSTI ja edini te vrste v Argentini. — Lečenj zajamčeno. — Ugodno tedensko in ¡neplačevanje.
OD 9—12 OB NEDELJAH OD 8—12
Rivadavia 3070
PLAZA ONCE
Prvič bo nastopal v Buenos Airesu znameniti “Zbor Pariške lluske Opere”, ki ga sestavlja 50 oseb, spremljan po velikem ‘šmfoničnem okestru 70 profesorjev pod vodstvom slovitega ruskega kapelnika Cirila Slavjanski-Agreneva. Kot “mezzo soprano”, solistka, bo nastopila tudi znana pevka); soprog-;; kapelnika, gospa Nina SiaVjanski-Agreneva.
Bogati program sestavljajo komadi iz ruskih čper: “Ildvančina” Musogorskega, ‘ ‘ Sneguročka’ ’ Rim-ski-Korzakova, “Rogneda” Serova, ri Princ Igterbh Bbiodina :’ razn.-v sin-fonična dela in stare ruskč narodne pesmi.
Zbor bo nastopil oblečen v ruskih narodnih nošah, izdelanih soglasno
mm
“SLOVENSKI DOM” S
Gral. César Díaz 1657 — U. T. 59 (Paternal) 3667 — Buenos Aires §
PROSTORI: odprti za članstvo vsak dan od 7. ure zvečer naprej; ob nedeljah in praznikih pa ves dan.
PEVSKE VAJE: vsak petek in nedeljo.
DRUŠTVO PRIREJA: domače zabave in večje kulturne prireditve ter nastopajo zbori in solisti od časa do časa na jugoslovanski radio-uri.
DRUŠTVO RAZPOLAGA: s kakimi 900 knjigami ter se prečita letno okrog štiristo.
DRUŠTVO RAZPOLAGA: s krogljiščem ter drugimi igrafhi za moške, ženske in otroke.
POSTANI ČLAN tudi ti ter sodeluj in poslužuj se v društvu
onega, za kar čutiš največ veselja!
i
n
I
1
$
1
§

Slovenci doma in po svetu
;^^3^í^í5®ksí::^skíí;	s^e^^is^g^^assc	ss«-i; ' -i^:: r-ssss: ;^e^: :^s*ev ;^59^ s5s*s< ^se?r' ::<5«sc:3^e^ r>s^s: "
VESTI IZ JUGOSLAVIJE
Te vesti iz Jugoslavije so sicer že* nekaj mesecv stare, vendar je dobro, da jih omenimo, zato, da bodo naši čitatelji poučeni o razmerah, ki so vladale pred izbruhom sovražnosti.
NOVI GROBOVI NA KANALSKEM
V zadnjih tednih je smrt pobrala
v	Kanalski župniji več dobrih, značajnih oseb. V častitljivi starosti 91 let je v Kanalu preminula spoštovana mati Jožefa Miklavčič, znana v vsem okraju kot Vrhovčeva stara mati. Ugledna rajnica, ki je bila vse svoje dolgo življenje dobra in marljiva kot mravlja, je izhajala iz znane Ivančičeve rodbine iz Deskel. — Kmalu za njo je odšel v večnost g. Karel Valentinčič, kamnosek in gro-bokop v Kanalu. Dočakal je 63 let. Na pogrebnini po pokojni Vrhovče-
vi	materi se je prehladil in nenadoma podlegel. Pokojnik je kanalskim faranom kopal grobove, mngim izmed njih je pa izklesal tudi lepe nagrobnike. — V Morskem pri Kanalu je odšla po svoje plačilo vzgledna gospodinja Marija Vuga, stara 68 let. Dolga desetletja je neumorno gospodinjila pri Štefanovih in pomagala zgraditi trden kmečki dom. Bila je dobra krščanska mati, ki je lepo vzgojila svojo številno družino. Posebno se je odlikovala po svoji dobrotljivosti in je bila prava mati ubogih. Objokujejo jo njen vrli sin Alojzij in drugi otroci, zlasti pan jen 78 letni življenjski drug Jožef.
Vsem pokojnim naj bo lahka domača zemlja!
VOJNA GA JE POKOSILA
Na albanski fronti je padel 28 letni Danilo Trampuž doma iz Gorice. Po poklicu je bil učitelj, pa je nadaljeval jezikoslovne študije ra univerzi v Padovi. V boju je dobil strel v glavo. Z letalom so težko ranjenega prepeljali v Bari, od tam v Trst, kjer je pa kljub največji zdravniški skrbi 28. januarja ranam podlegel. Imel je slovesen pogreb, katerega se je udeležil tudi njegov general z oddelkom pehote. Pokojnikov oče g. Anton Trampuž, sodni oficial v pokoju, doma iz Kostanjevice na Krasu, je že pred 10 leti izgubil sina, ki se je smrtno ponesrečil na vojaških vajah. Sedaj ima še dva sina pod orožjem. Ob bridki izgubi mu izrekamo toplo sožalje!
Pionir jugoslovanskega pomorstva
Dubrovnik. — V Dubrovniku je umrl januarja meseca predsednik Dubrovačke plovidbe g. Fedediko Glavič. Pokojnik je bil najstarejši dubrovniški meščan, rojen 24. maja 1847 na otoku Šipanu. Kakor mnogi njegovi rojaki, se je že zgodaj odpravil v Južno Ameriko. V Ohileu si je pridobil lepo premoženje, nakar se je kot izkušen in premožen mož vrnil v domovino in se za stalno naselil v Dubrovniku. Podjeten in navajen trdega dela, pri tem pa zaljubljen v pomorstvo je vse svo-
pokrenila akcija, da se v Dubrovniku osnuje paroplovna družba. Prvi dubrovniški parnik “Dubrovnik'’ je bjl zgrajen na Angleškem in tc je bil obenem parnik novega združenja:	Dubrovačke parobrodarske
plovidbe. Potem so prihajali novi parniki in leta 1909 se je združenje spremenilo v delniško družbo, ki je imela že 6 parnikov. V upravnem odboru je bil tudi gospodar Federi-ko Glavič. Z odkupom delnic v Trstu je pokazal svojo dalekovidnost. Dubrovnik je postal v palobrodar-stvu samostojen. In ko se je lahko Jugoslavija po prevratu izkazala s samim dejstvom, da so delnice v Dubrovniku, je bilo podano potrdilo, da Jugoslovani že imamo nacionalno pomorstvo. Danes premore Dubrovačka plovidba 25 edini c in sicer 1 ladij dolge plovbe in 14 parnikov obalne plovbe.
Sodobni Dubrovnik je v polni meri razumel prizadevanja predsedni-
je sposobnosti in sredstva posvetil dubrovniškemu ladjevju. Odkupil je znaten del delnic Dubrovačke parobrodarske plovidbe, ki so dotlej bile v rokah raznih magnatov v Trstu. Tako je osredotočil delnice v Dubrovniku in ohranil Dubrovački plo-vidbi pravi narodni značaj, kar se je posebno važno izkazalo po končani svetovni vojni, ko so zavezniki razpravljali o delitvi trgovskih ladij osrednjih sil.
Zares časten je bil vzpon njegovega dolgoletnega dela. Ko je nekdaj slavnim in ponosnim dubrovniškim
V jadranskih ladjedelnicah tnalo dela
jadrnicam odzvonilo, se je leta 1880 ka svoje,plovidbe, to se je zlasti pokazalo, ko je gospar Federiko, kakor so ga splošno imenovali Dubrov-čani, praznoval 9'Oletnica in je bil deležen prisrčnih čestitk. Ob njegovi smrti so bile zastave spuščene na pol droga ne samo v Dubrovniku, marveč pri vseh zastopstvih, na vseh parnikih v dubrovniškem pristanišču in v drugih lukah po vsem svetu, kjer so naši parniki in tudi mu je Dubrovnik izkazal poslednjo čast na dostojanstven način, priznavajoč v njem svojega pionirja v jugoslovanskem pomorstvu.
Potopljeni jugoslovanski parniki
Jadranske ladjedelnice imajo bolj malo dela. Nedavno je bilo iz ladjedelnice pri Splitu odpuščenih več delavcev, toda zanje se je zavzela Hrvaška delavska zveza in doseglač da je vodstvo podjetja odpust preklicalo, obenem pa poslalo svojega zastopnika v Beograd, da bi pri merodajnih izposloval nova naročila in s tem delo za delavstvo. Če pa naročil ne bo, bi ladjedelnica odpustila večino delavstva.
VSE BOLEZNI
Za venerične bolezni, spolne bolezni, bolezni krvi, splošno slabost, razpolaga klinika s posebnim konzultorijem, kateri se nahaja pod vodstvom poznanega specialista za navedene bolezni Dr. A. AZAGUIRRE.
Imamo zdravnike specialiste za bolezni na pljučah, obistih, ietrah. želodcu, živčevju, glavobol in revmatizem, ženske bolezni,
Analizacije krvi, vode itd. so izvršene po Profesorju Narodne Univerze v Buenos Airesu Dr. I, Raffo.
RAYOS X, DIATERMIA in ELEKTRIČNO ZDRAVLEJNJE. Zdravniški pregled $ 3.—
Sprejemamo: od 9-—12; pop. od 15—21. — Ob nedeljah in praznikih od 9—12.
GOVORI SE SLOVENSKI
S U I P A C H A 2 8
(1 kvadro od Av. de Mayo v višini 900)
Ana Chrpova j
Slov. babica	j
dipl. v Pragi in Bs. Airesu, z j večletno prakso v praški porod- ? nišnici ter v tuk. bolnici “Raw- j son”, se priporoča vsem Sloven- | kam. Sprejema penzionistke iz j mesta in z dežele v popolno j oskrbo. Cene izredno nizke. Po- ? strežba prvovrstna.	|
ENTRE RIOS 6 2 1 j
U. T. 38, Mayo 8182	1
KLINIKA ZA
Osem jpugoslovanskih tovornih parnikov, ki so pluli po širnih morjih, je bilo dosedaj potopljenih. Večinoma je te ladje doletela nesreča v bližini Gibraltarja ali pa v bližini Anglije. Po svojem običaju so te


TALLER DE CARROCERIAS I
“EL RAPIDO” |
IVAN CERKVENIK
Barvanje sistema “Duco” — I Tapeciranje — Prevlaka — Ka- | bine — Karoserije — Poprav- j Ijanje blatnikov	t
Î ENTRE RIOS 310 QUILMES j ? U. T. 203 - 1298 Quilines
ilavarna in pizerija
Razna vina — Vsakovrstni likerji in vedno sveže pivo.
Rojakom se priporoča
PETER FILIPČIČ
WARNES 2101 esq. Garmendia U. T. 59 - 2295
La Paternal	Bs. Aires
ladje vozile tovore ne samo v našo državo, temveč tudi za vsakogar, ki jih je naročil. Tako so prevažale blago tudi tujim državam. Pa tudi sedaj se nahaja več večjih naših to-
vornih ladij na širnih morjih. Sicer se tel adje izogibajo plovbe v najbolj nevarnih pasovih, toda podmornice se pojavljajo tudi v takšnih morjih, kjer se jih nihče ne nadeja.
Vsa naša vojna in trgovska mornarica je prestopila na angleško stran
Ohridsko jezero ima mnogo rib
Ohridsko jezero je znano po vsem Balkanu kot najbolj bogato lovišče postrvi. Jezero je veliko in globoko
1 lege, je bil pred leti ustanovljen po-Iseben zavod, tako imenovani hidrološki zavod, ki umetno goji mlade postrvi in jih potem spušča v jezero. V nekaj letih je bilo spuščenih v jezero okrog 20 milijonov mladih postrvi. Ljudje poznajo tam tri vrste postrvi, namreč dve, ki se love v
Ohridsko jezero, kjer jih sedaj Italijani love
in bogato tudi na drugih ribah. Vsa okolica šivi od ribolova, drugega zaslužka ni nobenega. Da pa vneti ribiči ne bi polagoma zatrli ribje za-

Ï
1
¡FOTOGRAFIJA!
1 “LA MODERNA” |
t
*■<
S VELIK POPUST PRI I FOTOGRAFIRANJU g
h Ne pozabite	§
I FOTO “LA MODERNA” I
|	£. SASLAVSKY	|
$ Av. SAN MARTIN 2579 £ H Telefon: 59-0522 - Bs. Aires |
zimskem času, ker se tedaj drstita, eno pa love v poletnem času, ker se tedaj drsti in prihaja bližje k obrežju.
Sedaj pa se bodo tega bogatega ribolova posluževali tudi Italijani, ki so skupno z Nemci zasedli tudi ta del Balkana.
Stoletnica Beograda
Beograd obhaja letos stoletnico, odkar je postal prestolica Srbije.
Knez Mihajlo ga je pred sto leti proglasil za prestolico tedanje Srbije. Pred tem je bila prestolica Srbije Kragujevac.
SLJIVOVICA
ŽGANJE
PELINKOVEC
VERMUT
Zlatko Badel
Avcnida Maipu 3146-50 Olivos F.C.C.A. U. T. Olivos (741) -1304
Oceanografski zavod
dograj
en
Novo veliko poslopje je bilo do-Splitu. Zavod so gradili več let in je grajeno za oceanografski zavod v veljal deset milijonov dinarjev. Leži
tik ob morju. V njem bodo zbrani vsi predmeti, ki so za študij morja potrebni. Poznavanje lastnosti in bogastva morja je za tiste narode, ki žive ob morju, nujno potrebno. V zavodu pa ne delajo samo domači strokovnjaki, temveč tudi mnogi tujci, zlasti Nemci, Čehi, Poljaki in Madžari.
Split v Dalmaciji, kjer je dograjen oceanografski, zavod
Slovenska knika
.5 c1
na Koroškem
t
lje, O zemlja domača, ti si nam kakor češminov cvet! Nedeljski sprehod (K. S.) Oče in sin in Pesem polja. Tretji del: Narod se začenja z lepo pesmijo Koorški zemlji, ki se glasi:
Rož, Podjuna, Žila —• venec treh dolin, moja domovina —■ narod moj trpin.
Družica si moja, dom moj in moj rod...
Ko bom truden boja, bodi mi še grob.
Rož, Podjuna, Žila — nagelj, rožmarin; v sveti zemlji sniva tvoj slovenski sin...
Nato sledi Gomilšakova pesem Slovenec sem! Župančičeva vprašanja (s sliko pesnika), Aškerčev Janičar (s sliko pesnika), Župančič Naša beseda, Meško: Koroški mladini (s sliko pesnika), M. II. V goro, odlomek iz Miklove Zale ter Župančičev verz Miklovi Zali, ki je tako malo znan:
Ko v turški sužnosti ječala in za drage k Bogu molila Miklova je Zala, vso dušo mi je razsvetlila.-Kadar me skrb za nas napade in več nikjer ne bode nade, se spomnim Zale na kolenih, spet upov sem ognjenih, in vem: Naj pride kar že koli, za nas še zvesta Zala moli!
Drugi načelni članki so:	Slove-
nec, časten naslov (polkrepko!) z lepim koncem vreden, da bi bil vklesan z zlatimi črkami tudi pri nas: “Še kot božji otrok ne moreš zatajiti svojega slovenstva. Korenine narodnosti so v najglobljih globinah duše, narodna zavednst pa je izraz božje in naravne zapovedi ljubezni. Ali je mar slučaj, da so narodni re-negati vobče najredkejši v duhovniških vrstah, čeprav jen jihov poklic mednaroden? Slovenska narodnost je torej vredna žrtev, če treba velikih žrtev, če tako zahteva čas ter njihove prilike, moramo biti junaki slovenske narodne družine, odločni pripravljeni za vsako trpljenje in za vsako žrtev na oltarju narodne zvestobe. Kjerkoli stojiš na naši zemlji kot Slovenec pobomik si dejavne državljanske zvestobe, član si
mmmmmamsmmmiaBmmmmmMmmimmmm AKO HOČETE BITI ZDRAVLJENI OD ODGOVORNEGA ZDRAVNIKA
zatecite se k
Dr. A. GODEL
AKUTNE, KRONIČNE BOLEZNI IN NJIH KOMPLIKACIJE, ZDRAVLJENJE PO FRANCOSKIH IN NEMŠKIH NAČINIH
KRVNE IN KOŽNE BOLEZNI
ZA SLOVENCE PRVI PREGLED BREZPLAČNO
že: 3ke bolezni, bolezn' maternice, jajčnika, prostate in neredno perilo. — Specijalisti ra pljučne, srčne, živčne in reumatične
bolezni
ŽARKI X — DIATERMIA — ANALIZE
Sprejema se od 9 do 12 in od 15 do 21 ure.
GOVORI SE SLOVENSKO BARTOLOME MITRE 1676
Slovenska prosvetna zveza v Ce lovcu je pod uredništvom Vinka | Zwitter j a izdala izredno lepo in zanimivo knaižico: “Družinske večernice’’, pravo čitanko Koroških Slovencev, oglašeno na osnovne človeške vrednote kakor so Mati, Domovina, Bog. Pod tem geslom je urednik zbral najlepše plodove slovenskih pesnikov ter jih tako povezal v lep šopek, ki bi ga morala imeti pri sebi vsaka slovenska hiša na Koroškem. Sedaj, ko se poraja v bolečinah nov svet, se mora ohraniti tudi slovenska družina v temeljih, ki bodo temelj novemu svetovnemu redu: Mati, Domovina, Bog! Še, posebej pa je tako knjiga Koroškim Slovencem potrebna, da se povežejo vsi udje naroda med seboj, kajti kot vojaki so slovenski sinovi na vseh frontah ter potrebujejo notranje krvne povezanosti. Kakor so že v naslovu podana gesla, tako tudi knjiga razpade v tri dele: Mati! Tu je Pregljeva himna Naše najvišje! Gregorčičeva Kmečki hiši, Finžgar Na pragu, Lea (Fatur: Trpljenje in junaštvo slovenske žene ter načelni članki uredništva: Mati, Nazaj v družino, Ljubo doma, kdor ga ima ter Dar z neba, ki je otrok. Slike slovenske mamice, slovenskih deklet pri preji, mamice pod križem in neveste z rjušni-co na poti v cerkev ter lep otrok v ziljanski narodni noši; Rožanka in romarici krase ta del. Drugi del: Kmet in zemlja začenja s sliko Fr. Prešerna ter njegovo pesmijo Domu in vasi: O Vrba! ter podobo Prešernove rojstne hiše. Nato so ponatisnjene pesmi: Jože Pogačnik: Naše njive, Marija Pučko: Kmečki ženi, M. H.: Kmet v večeru, Veseli kmet (iz Novic 1844). Skozi okno gledam (M. H.) ter Ivana Cankarja Nedelja. Načelni članki so: Zemlja, kmetova družica, V objemu matere zem-
Slovenski stavbenik
Za načrte, betonske preračune in Firmo,
obrnite se do tehničnega konstruktorja
FRANCA KLANJŠEK Marcos Sastre 4363
Villa Devoto U. T. 50 - 0277 |
mladega naroda in plemena, junak si človečanske kulture. Tvoje ime bodi časten naslov!” To so besede ki jih tudi nam govore koroški Slovenci za pravi čas. Dalje: Vesel narod. Naša govorica (o lepoti koroškega narečja, kakor ga je ocenil 1. 1913 Finžgar: “Nobeno narečje nima toliko lepih, živih, posebnih slovenskih besedi, kot vi koroški Slovenci”. Ljubite materino besedo, je povečini Slomškova pridiga na Koroškem (Blatograd), Naša pešem, kjer pravi; “Slovenski Korotan! Poj .jo, ljubi jo, varuj jo! In dajaj jo še za naprej svoji mladini, da ne ovene ta lepi cvet slovenske zemlje in da ne oneme tvoji otroci!” Bodimo narod poštenjakov! Zavedni Sloveči — dobri državljani!, kjer piše: “Nekateri so mnenja, da se kot državljani nemškega rajha ne smejo več nazivati Slovence. Samo Nemec more biti po njihovem naziranju dober državljan Velike Nemčije. A tako govorjenje in postopanje je pro-tidržavno”, to naj pojasni ta članek, ki govori o zavednih Slovencih, izpolnjevalcih vseh dolžnosti do države, zato pa imajo tudi pravico “zahtevati, naj nam država vzagaja na- ! šo slovensko mladino v slovenskem narodnein duhu, naj nam omogoča in podpira naš svobodni kulturni razvoj ter naj ne ovira zdrave slovenske narodne rasti. Kajti nikdar ne bomo izgubili izpred oči cilj naše narodne politike. Zavedni Slovenci — dobri državljani!” Temu članku sledi slika Gosposvetskega prestola ter gosposvetska cerkev “spomin na kralja Matjaža”. Lep članek je posvečen Koroški Slovenki. Konec iz Podob in sanj s Cankarjevo sliko končuje ta oddelek Domovina. — Zadnji del: Bog, se začenja z lepo pesmijo Silvina Sardenka: Pa bi za te molil molitve, kateri slede še pesmi: Trubarjeva Božje rojstvo, Franceta Vodnika: Borivec z Bogom ter Antona Vodnika: Narod—David! Drugi članki so: Božja previdnost! kjer je govor o verovanju ljudstva, ki ni zmotno ter o milosti vere v Kristusovo odrešenje. Zaključuje pa članek iz Ušeničnikove Knjiga o življenju ter njegov prevod Sončne pesmi sv. Frančiška. Zadnja dva članka ponazarjajo tudi podobe koroških krajev; koroških voditeljev (t župnik Poljanec, Vintar), koroških božjih potih (Bajtiše, Št. Jurij na Strmcu, Grebinjski klošter, Hodiše, Marija na Otoku). Lepa podoba Kristusa kralja zaključuje te koroške Družinske večernice. V celoti so lep slovenski izraz ljubezni do rodu in zemlje, preneseni v slovensko narodno družino, ki poudarja svojo kri in svojo zemljo, svojo vero in svojo skrb za slovensko mladino, kar je izraženo v geslu: Mati, Domovina, Bog! Tako ima ta knjiga, ki je izšla na lepem papirju na 135 straneh, mnogo dragocenih misli in pobud tudi za nas, zato tudi obširneje poročamo o njej.
Subotica: V tem mestu so bili hudi poulični boji med; jugoslovanskim in madžarskim vojaštvom
ZA NAŠE GOSPO-
Aleksander Štoka
STAVBENO TEHNIŠKO PODJETJE
Se priporoča našim rojakom. ALVAREZ THOMAS 1035 U. T. 54 - 2756 Buenos Aires
Krojač niča LEOPOLD UŠAJ
SEDAJ JE ČAS DA KUPITE NAJCENEJŠE!
V ZALOGI IMAM NAJMODERNEJŠE BLAGO. — CENE ZMERNE — POSTREŽBA TOČNA
Obiščite
GARMENDÍA
4947
BS. AIRES
Praktični nasveti
Kuhinjska sol nam na vse načine pomaga. Če jo pozimi damo v škrob, ali v vodo za izplakovanje perila, se bo perilo hitreje posušilo in ne bo zmrznilo. — Tudi vroče posode se hitreje ohlade, če jih damo v mrzlo slano vodo.
5l<
Mizo varuješ, če daš med mizo in vijak, ko uporabljaš strojček za rezanje mesa ali za kaj drugega, tanko deščico.
Soba ostane pozimi topla, če daš
pod preprogo časopisni papir.
PRAKTIČNI NASVETI
Krompir, ki je na prehudem mrazu postal sladak, postane zopet povsem okusen, ako vodo, v kateri je zavrel, takoj odliješ, krompir pa za-liješ z mrzlo vodo in ga naprej kuhaš do mehkega, kakor običajno. — Dalje izgubi premrzel krompir svoj sladkorni okus, če olupljenega namakaš dlje časa v mrzli, a ne ledeni vodi.
Obleke iz volnenega blaga očistiš madežev tako le: Krpico ali košček vate omoči z bencinom ali terpentinom in drgni z njim po madežu. Pod blago pa ne pozabi postaviti čistega pivnika, ki popije umazanijo, da se ne delajo na obleki umazani kolobarji. Terpentin in bencin ne škodujeta ne barvi ne blagu. — Če ti ka-
Slovenska restavracija
ima vedno na razpolago svežo in dobro hrano, najboljša vina ter vedno sveže pivo.
Gostje imajo na razpolago tudi lepo urejeno ZIMSKO in
LETNO KEGLJIŠČE.
MARIJA SANCIN
JORGE NEWBERRY 3372
Trgovina čevljev
BELTRAM
Vsakovrstna izbera čevljev in copat.
Dto. Alvarez 2288 — Paternal
Buenos Aires
TmrdoMe"
na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—6 , lepo sliko v barvah. Odprto tudi ob nedeljah.
Atelie MARKO RADALJ
Facundo Quiroga 1320
U. T. 22 - 8327 DOCK SUD
ne vosek na obleko, pokrij madež s kosom pivnika in polikaj po pivniku z vročim železom. Vosek, ki ga vročina likalnika stopi, popije pivnik. — Madeže od olja odstraniš, ako iz posušene ilovice, navadnega mila in terjentinovega špirita napraviš mešanico, s katero krepko drgneš madeže, jih posušiš in potem skrtačiš.
PAZI NA OČI
Prastaro izkustvo pravi, da je najbolj zdravo gledanje v daljavo, če imamo pred seboj zelene gozdove in travnike. Tudi gledanje v nebo je zdravo, najbolje pa je, če oko izmenoma menjava zeleno in sinjo barvo.
Oči si ne smemo nikoli izpirati s premrzlo vodo. Tudi ne smemo nikoli motriti svetlih predmetov, ker to vidu škoduje.
Nič manj škodljivo za oči ni, če stojimo v dimu in prahu. Drobne črke so očem škodljive, ker oslabijo vid. Tudi pletenje z drobnim sukancem je za oči škodljivo, da ne omenjamo čitanja v mraku, ali pri nezadostni svetlobi, kar se že samo ob sebi razume.
ALI SI ŽE PRIDOBIL NOVEGA NAROČNIKA ?
KADAR IŠČETE SLUŽBE obrnite se na rojakinjo
Berto Černič
DORREGO 1583 — Gs. Aires
U. T. 54 - 3588
Slov. Babica
FILOMENA BENEŠ-BILKOVA
Diplomirana na Univerzi v Pragi in v Buenos Airesu Ordinira od 9 zjutr. do 9 zvečer LIMA 1217 — BUENOS AIRES U. T. 23 - Buen Orden 3389
ZOBOZDRAVNIKA DRA. S AMOILO VIČ de Falicov in
DR. FELIKS FALICOV
Sprejemata od 10 do 12 in od 15—20 ure.
í DONATO ALVAREZ 2181
U. T. 59 - 1723
Kroj
lacnica
Izdelujem obleke po najnovejši modi. — Cene zmerne.
Rojakom se priporoča
Peter Capuder
AYACUCHO 975, U. T. 41-9718 Buenos Aires
Krojačnica ‘Gorica’ Franc Leban
WARNES 2191	Bs. Aires
Nasproti postaje La Paternal
J.
ZA POUK IN ZABAVO
>lJ3 j
NAŠI MOŽJE
Simon Jenko
“Kratko Jenkovo življenje nima nič posebno znamenitega in zanimivega. Pot iz kmečke hiše v Ljubljano, od tod na Dunaj; iz mesta, polnega dušnega in telesnega življenja in gibanja, zopet domov v malo mestece, v tesno, zatohlo pisarno — ta pot, tolikokrat že storjena, a vendar še ne uglajena, malokomu je s cveticami posuta; tudi naš Jenko je nahajal na nji več trnja nego rož.”
Tako je Stritar naslikal življenje Simona Jenka, ki se je rodil 27. oktobra 1835. na Podrečem pri Mavčičah na zapadnem robu Sorškega polja. Ljudsko šolo je obiskoval v Smledniku in v Kranju ter odšel 1847. v latinske šole v Novo mesto, kjer je skrbel zanj njegov stric, frančiškan oče Nikolaj, ki mu je bil tudi duševni vodnik. Učil ga je francoščine, laščine, budil v mladem študentu slovensko zavednost in prebiral z njim sv. pismo v raznih slovanskih jezikih. Ker je imela novomeška gimnazija le šest razredov, je moral Jenko zadnja dva razreda študirati v Ljubljani. Po maturi bi bil rad šel na Dunaj, a ker je bil
brez pomoči in brez denarja, je vsto- zil, kot še nihče pred njim, vse veli
“Kakor vsak pravi izvoljeni pesnik, tako je tudi naš Simon Jenko sam svoje življenje najbolje opisal v svojih pesmih, katere so nam pravo zrcalo njegove čiste duše, njegovega plemenitega mišljenja in njegove, žal, večji del žalostne usode.” Kar je Jenko mislil in čutil, to je izlil v pesem. V njih je podal pretre sujočo sliko svojega gorja, gorja, ki so ga izkušali kakor on brezštevilni naši možje, ki so se ubadali in mučili V tujini:
“Gorje, kdor nima doma,, kdor ni nikjer sam svoj gospod; naj križem svet preroma, saj vendar tujec je povsod.”
In v najtežjih urah brezupnosti se mu je izvila iz srca molitev:
“Moči, moči mi daj moj Bog!
Tak krepke kakor zid gora, da če se ruši svet okrog, propast me najde še moža!” Jenkove lirične pesmi, polne du ševnega in čuvstvenega doživetja, so nastale iz njegove globoke otož-nonosti, izvirajoče iz lastnega gorja in iz nesrečne usode slovenskega naroda, preveva jih skrb za lastni obstoj in obstanek naroda. Vrhunec tvorijo one pesmi, v katerih je izra-
pil jeseni 1855. v celovško bogoslov-nico, izstopil že naslednje leto in se odpravil jeseni na t)unaj. Pravne 'študije je končal 1861, a je ostal še dve leti na Dunaju kot domači učitelj, se vrnil 1863 domov ter se pričel pripravljati za izpite. Po prvem izpitu je stopil v notarsko službo v Kranju (1864—1866), služboval nato v Kamniku ter se vrnil 1869 zopet v Kranj, že ves bolan.
Pomanjkanje v mladih letih, brezbrižnost za lastno zdravje in čezmerno kajenje tobaka je radilo splošno oslabelost. Pritisnila je hujša bolezen in 18. oktobra 1869. je umrl.
Jenko je skušal že v četrti šoli “nekatere neosoljene pesmi zaokrožiti”. Na gimnaziji v Ljubljani je dobil novo pobudo, ker je prišel med “Vajevce” in sodeloval pri njihovem listu “Vaje”. Kot osmošolec je pričel priobčevati svoje pesmi v “Novicah” in se oklenil 1858 Janežičevega “Glasnika”, kjer je objavil razen pesmi tudi pripovedne spise. Izmed teh je najboljši “Jeper-ški učitelj”, smešna in pretresljiva slika šomaštra—m ež n ar j a Jenkovih časov, ki kaže piščev dar za stvarno opazovanje in risanje ljudi.
Leta 1863 in 1864 je pripravljal Jenko svoje pesmi za natisk. Po posredovali ju prijatelja Levstika je j prevzel založništvo ljubljanski knji-gar Giontini, a tiskati jih je moral v Gradcu. Isti ljubljanski duhovniki, ki so bili deset let prej dali Levstikove pesmi pod zaporo, so grozili sedaj ljubljanskemu tiskarju Miliču, da mu vzamejo zaslužek, ako bi natisnil Jenkove pesmi.
“Pesmi” so izšle ob koncu 1864. leta in značijo vrhunec Jenkovega pisateljevanja in njegov konec. Odslej je Jenko za javnost umolknil. Šele dvaintrideset let pozneje in več kot četrt stoletja po Jenkovi smrti smo dobili nov natisk njegovih pesmi in 1921. leta njegove “Zbrane spise ’ ’.
Jenko je že zgodaj dozorel. Ko je prišel iz Novega mesta v Ljubljano, je imel že utrjene nazore o življenju; še bolj so ga utrdile in naravnost osatega naredile življenjske skušnje, pomanjkanje, ki ga je moral trpeti kot dijak in kot zrel mož, a tildi nerazumevanje, s katerim so sprejeli Slovenci njegove pesmi.
Jenkova lirika mladih let vsebuje resno-pr ernišl j a j oče, nar odiio-budni-ške, a tudi šaljive in vesele fantovske pesmi. Prav močno in odločno zazveni pripovedna pesem, ki jo je gojil zlasti v ljubljanskih letih in pesmi polne dramatične snovi v obliki samogovorov, dvogovorov in dr.
A že v prvih pesmih se oglaša Jenkova otožnost, pripovedni značaj mine, v ospredje stopa čuvstvo, ki nad-kraljuje vse druge sestavine njegovih pesmi.
čanstvo narave in vso šibkost ter malenkost tistega neznatnega njenega delca, ki se imenuje človek. Človek je del narave kakor drevo, cvetka in kamen oklenjen v večne njene zakone. V primeri z naravo samo,
njeno silo in njenimi stavbami je človeška moč neznatna, njena dela so — “zrušeifi. zidovi1” in človeško življenje — “sanje”.
Jenko globoko ljubi naravo, on —-pevec Sorškega polja — korenini v njej, preživlja jo v sebi, njemu narava govori in njegovo srce “ume-je čudne govorice, ki jih govorijo zvezde in cvetice”. Iz te ljubezni do narave so se rodile Jenkove pesmi, polne globokega razpoloženja.
Pesniška oblika Jenkovih iiesmi je preprosta, govor teče gladko in lahko, kakor pesem kmečkih fantov. Tu ni najti visokodnečih stavkov, s preprosto besedo, ki je vsakemu razumljiva, zna opisati svoje najlepše in najbolj nežne misli in čuvstva.
Prešeren in Jenko sta bila prva dva znanilca čiste umetnosti, oba velika pesnika, ki sta nam dala vso svojo bogato duševnost, ki sta pisala res S srčno krvjo in izžarela iz sebe najbolj tajne gibe slovenske duše. A Prešeren je pesnik samobitnega človeka, Jenko pesnik narave, ki mu je človek njen sestaven in neznaten del. To ju loči. Druži ju oba-dva ljubezen do svojega naroda, sočustvovanje z njegovo nesrečo in upanje v njegovo boljšo bodočnost. Prešeren in Jenko — najbolj globoka znanilca slovenske bolesti — sta obenem najbolj močno, živo in prepričevalno potrdila slovenstvo. Kakor je bil Prešeren uverjen, da “vremena Kranjcem bodo se zjasnila, jim milši zvezde kakor zdaj sijale”, je zapel tudi Jenko proroške besede o naši bodočnosti v tolažbo sebi in svojemu rodu:
“Ko jaz v gomili črni bom počival, i zelen mah poraste nad menoj, veselih časov srečo bo užival, imel bo jasne dneve narod moj.”
Naib Sadova sodba
To se je pripetilo v Dagestanu v Kavkaškem gorovju. Rusi so se takrat srdito borili z gorskimi plemeni, ki so carju napovedali vojno pod vodstvom Imana Šamila. Ob gorskih obronkih med j£avkazom in Kaspi-škim morjem so postavili Rusi trdnjavo Grozni, iz katere so pošiljali od časa do časa kazenske ekspedicije v gorovje. Življenje v trdnjavi je bilo pusto in dolgočasno, mladi oficirji niso vedeli kaj početi. Med njimi je bilo več romantikov, ki so si celo privoščili kak pustolovski izlet v gore. Kavkazijski Mjuridi so pr.e-žali za vsakim kamnom, lovili ruske oficirje in jih na nečloveški način morili v gorskih vaseh.
Nekega dne je stopil iz trdnjave mlad oficir. Ker je bilo sainolastno zapuščanje trdnjave prepovedano, je storil to na lastno odgovornost in brez spremstva. Le malo se je oddaljil od trdnjave, pa mu je že pri-žvižgala krogla mimo ušes, zanjka mu je padla okrog vratu, bil je ujet.
Z ujetimi oficirji Mjuridi niso ravno najlepše postopali. Če so bili bogati, so zahtevali od njih odkupnino, če ne, pa so jim staknili oči, odrezali nos in ušesca, nato jih pa še za glavo prikrajšali. Tudi ta mladi oficir je bil potomec revne pleme-nitaške rodbine, bil je Rus in kristjan ter ni smel pričakovati nobene milosti. Kakor po navadi, so tudi tega oficirja privlekli k Naib Sadu, ki je s koranom in mečem obvladoval pokrajino okoli ruske trdnjave Grozni. Naib Sado je bil velikaš, potomec velikega borca za svobodo Mausura. Bil je pobožen, bojevit, učen in je užival ugled zelo modrega moža. V svojem življenju še ni oprostil nobenega Rusa, ki so ga privedli predenj. Gotovo je že davno zaslužil deveta Mohamedova nebesa, toliko jih je dal pomoriti. Mjuridi, ki so mu pripeljali ujetnika, so pokleknili predenj in zahtevali svoje plačilo: dvajset zlatnikov ali desno roko ujetnikovo. Tudi to je bila sveta tradicija, kajti desno roko so pribili na hišni prag v ponos cele rodbine.
■. ot ,riA
Nikdar še ni Naib take prošnje > odbil. Tudi tokrat ni bilo kaj dr%r? gega pričakovati. Dvignil se je, nekoliko začuden opazoval ujetnika, se obrnil proti Meki, molil nato pa spregovoril dostojanstveno, kakor se spodobi učenemu guvernerju svete-
ga Imana: “Alah bo poplačal pravoverne, ki so v sveti vojni ujeli sovražnike! Danes pa oznanjam:	ta
desna roka ne bo odsekana, teh oči ne bomo staknili. Zelo pobožen in Bogu dopadljiv je mož, ki stoji pred menoj. Jaz, Naib Sado, vnuk sultana Mansura, to čutim in izjavljam, da so te moje besede v skladu s koranom. Peljite tega nevernika pred vrata nevernikove trdnjave Grozni, osvobodite ga vezi in Alah vam bo poplačal.”
Po postavi bi moral biti sedaj Naib sam kaznovan. Toda ugled Mansurovega vnuka je zmagal. U-jetnika šo peljali do trdnjavskih vrat in ga osvobodili. Vrnil se je nazaj k svojemu regimentu na varno. Nikdar ni nikomur pripovedoval o svoji pustolovščini. To je bila edina Naibova prošnja, ko ga je osvobodil. Mladi oficir je obljubo držal. Svojo zamudo je opravičeval s slabimi potmi, na katerih se je izgubil. Do sive starosti pa si je dopisoval s pobožnim upornikom Naib Sadom.
Ime mladega oficirja je bilo poročnik grof Lav Tolstoj, Nard pa se piše Naibov vnuk, ki je sedaj v Carigradu in jepovedal to zgodbo.
Anthony Eden angle-zunanji minister
Urad angleškega zunanjega ministrstva je v stranskem krilu White-halla v Londonu. Dvoje širokih oken odpira razgled na mala jezerca, na drevje in cvetlične nasade St. James parka. Debele preproge duše korake in velika pisalna miza stoji v sredi obširnega prostora.
Zopet je ta delovna soba dobila novega stanovalca, Lord Halifax, ki je zaradi svoje izredne velikosti svoje obiskovalce pozdravljal vedno naprej nagnjen, bo odslej zastopal svojega kralja v Washington!!. Mladi Anthony Eden pa se je zopet naselil v teh prostorih.
Noben stol, nobena slika, nobeno stojalo za knjige ni bilo v tej pisarni premaknjeno od časa sira Edwar-da Greya, ki je nekega večera v mesecu avgustu 19l4’zrl skozi okno in gledal) kako’ ' fcátkp'' ugaša j ó13 duči ter je pri Tein izrekel! žalobni ¡stavek: “Sedaj povsod v Evropi izginjajo luči in mi bomo težko še živeli, ko jih bodo zopet prižgali.”
Anthony Eden, katerega je itali- J
jansko časopisje ob njegovem potovanju v Egipet zasmehljivo nazvalo Antoniusa, ki išče svojo Kleopatro, bo od§lej „sedel v naslonjaču sira Edwarda Greya, prebiral enako vznemirljive brzojavke, ki jih bodo nato uvrščali v iste stare omote, kjer bodo čakali, da bodo luči v Evropi zopet zagorele.
Eden je bil pred 43. leti rojen kot sin baroneta sira Williama Edena, malega podeželskega plemiča v Yorkshire. Poslali so ga v običajne šole angleških plemičev, v Eton in Christ-church ter končno v Oxford. Bil je 18 let star, ko je v septemb-bru leta 1915 kot nadporočnik pri 60. strelskem bataljonu bil poslan na francosko bojišče. Z 20. leti je bil že stotnik in odlikovan z vojaškim križcem. Vendar bi mu tudi ti mladostni uspehi sami po sebi še ne omogočili njegovega poznejšega pre-sentljivega dviga. Pot v veliki politični in diplomatični svet mu je odprla šele njegova žena, hčerka sira Gervasija Backetta, po poklicu bankirja in solastnika znanega dnevnika “ Yorkshire-Post” v Leedsu. S pomočjo tastovega dnevnika, ki je podpiral njegovo kandidaturo, je mogel Eden s 26. leti priti v londonski parlament kot konservativni, poslanec iz volivnega okrožja Leamington. Njegovi volivci so mu skozi 17 let do danes ostali zvesti.
Vendar pa se mladi Anthony E-den ni izključno vrgel na politiko. Res je precej proučeval zunanjo politiko in je postal zasebni tajnik rajnega sira Austina Chamberlaina in kmalu nato tudi državni podtajnik v zunanjem ministrstvu, najprej v kabinetu lorda Readinga, ki pa je pozneje odšel v Indijo za podkralja, nato pa je isto mesto zavzemal tudi pod sirom Johnom Simonom. Toda mimo vsega tega se je Eden s posebnim veseljem ukvarjal z orientalskimi jeziki in z orijentalsko poezijo. Prestavil je v angleščino pesnitve perzijskega pesnika Omarja Ha-jama in je napisal tudi nekaj uspelih esejeve o orijentalski umetnosti in literatuji. Takšna podjetnost je pri angleških politikih redka; nekaj vzporednega smo tu in tam našli le pri francoskih diplomatih tretje republike.
Eden je vstopil v politično življenje v času, ko je Zveza narodov bila na višku svoje delavnosti. Tu se je Eden začel prav za prav politično uveljavljati in postajati znan tudi zamejskemu krogu politikov in diplomatov. Vitek in eleganten, vedno brezhibno oblečen ter prijaznega vedenja in prikupne zunanjosti si je boljših lokalih v Ženevi in potem tu-kmalu osvojil ves ženski svet po di izven nje. Ameriška karikaturista Derso in Kelen sta porisala veliko blokov s samimi Edenovimi glavami, ki so med gotovim občinstvom bile tedaj močno zaželene. Leta 1937 je bil imenovan za lorda privatnega varuha državnega pečata. A leto nato je postal minister za zadeve Zveze narodov. V tej lastnosti je pričel nastopati kakor drugi Kato v vsaki seji Zveze narodov za čim učinkovitejšo izvedbo sankcij proti Italiji. Zaradi tega se je v Italiji silovito zasovražil. Italija je tedaj pričela z abesinsko vojno in se borila že tedaj s pomočjo Nemčije, Madžarske in Avstrije proti angleški blokadi. Toda v resnici tedanji angleški zunanji minister Samuel Hoare tedaj niti ni tako resno mislil s sankcijami, kakor mladi ognjeviti Eden. Na tihem je bil dogovor med Hoareom in Lavalom, da se Italiji ne dela resnih težav pri zasedbi Abesinije. Toda angleška javnost ni soglašala z u-radno angleško politiko, temveč je bila na strani Edena, ki je s pomočjo spretne politične kampanje zrušil Hoarea in sam postal zunanji minister. Tedaj je bil star 38 let. Kot zunanji minister je imel še več prilike, da je vztrajal pri natančni izvedbi sankcijske politike, kakor jo je odobrila Zveza narodov. Toda zopet je naletel na težave doma v Angliji, ii^^cer od strani mogočnega Baldwiha, ki mu tudi ni šlo v račun
bi Italija bila do kraja ponižana in da bi zaradi morebitnega neuspeha preveč utrpel italijanski režim v sami Italiji. Baldwih nikakor ni hotel, da bi zaradi Abesinije prišlo do skrajnosti, ampak je trpel le tako
imenovano polovično politiko: Italiji naj se nekoliko ponagaja s sankcijami, toda do vojne ne:sme priti. Anglija tedaj seveda na vojno niti malo ni bila pripravljena.
Mlademu, po izrednostih hlepečemu angleškemu zunanjemu ministru je tudi bilo prihranjeno, da je kot prvi britanski minister potoval v Rusijo in stisnil Stalinu roko. Tedaj se je zelo mnogo pisalo in napovedovalo o pomeščanjenju ruske zunanje politike, po drugi strani pa so nekateri pričakovali, da bo angleška zunanja politika doživela revolucijo pod ambicioznim in v sredstvih ne preveč izbirčnim mladim Edenoru. Toda “Yorkshire-Post”, katere pisanje je pričelo postajati pomembno zaradi tesnih zvez z zunanjim ministrom, je neprestano zatrjevalo, da se tradicionalno zadržanje angleške zunanje politike ne bo spremenilo. Tako je tudi bilo. Ni se spremenil Stalin in njegova politika, pa tudi Anglija se ni spremenila.
V času španske državljanske vojne se je Eden zavzemal za politiko nevmešavanja. Enako stališče je teoretično zavzela tudi francoska ljud-sko-frontaška vlada. Pač pa je E-den hudo obsojal italijansko in nemško dobavljanje orožja generalu Francu. Končno je Eden sklical “konferenco proti piratom” v Ryon. Edenu se je v tem času ne brez vzroka očitalo, da ne vodi samostojne politike, ampak da plove vedno bolj v ljudsko-frontaških vodah francoske levičarske vlade. Prej ali slej je moralo priti do preloma z Nevillom Chamberlainom, ministrskem predsednikom, pa čeprav sta oba politika pripadala isti konservativni stranki. Chamberlain ni bil le za pomirljivejšo politiko nasproti Nemčiji in Italiji, temveč je hotel tudi priti do boljših odnošajev s Sovjetsko Rusijo. Toda Eden je bil zamerljiv in se je branil spustiti se v nova pogajanja s Stalinom, češ da boljševiki še prejšnjih obvez, ki so jih sprejeli, niso izpolnili. V tem sporu med ministrskim predsednikom in zunanjim ministrom je bil Chamberlain seveda močnejši iri Eden je moral iti. Ves besen je odšel 20. februarja 1937 leta in se poslej postavil na dokaj ostro opozi-cionalno stališče.
Toda.tudi tokrat je moral voditi bolj in bolj tisto politiko, za katero se je že pred leti zavzemal Eden. Ta okolnost mu je dala močno veljavo. -Ko se je vojna znova pričela, so Edena spet poklicali v vlado. Najprej mu je bilo zaupano ministrstvo za dominione, nato vojno ministrstvo in 23. decembra je postal “prvi državni tajnik za zunanje zadeve”. Poleg Churchilla velja Eden za najbolj nepomirljivega politika napram državam osi in je naravno poleg Churchilla v Nemčiji in Italiji tudi najbolj osovraženi angleški politik.
Dr. —ec.
Ozka soba
“Vaša soba mora biti zelo ozka in tesna, gospodična.’
“Res je, gospod. Toda kako to
veste 1 ’ ’
“Poglejte vašega psička. On ne maha z repom na desn in levo, ampak samo gor in dol.”
Sosed sosedu
V vlaku hoče sopotnik nekaj pripovedovati. Ta potnik pa je bil gluh in zato reče:
“Meni zastonj govorite. Sem popolnoma gluh.’
“Oprostite, jaz ne govorim, ampak žvečim tobak.”
Dr. Nicolás Martin
ODVETNIK
ZA TRGOVSKE ZADEVE
Posvetovanje za naročnice Slovenskega lista brezplačno.,
ARENALES 1361
U. T. 41-3520, Buenos Aires
Novi in stari preroki.
Z velikim zanimanjem prebiramo »piše, kateri skušajo razmakniti pred nami zaveso bodočnosti. V času bridkih porazov ostaja vendarle upanje, da pride pozneje nekaj boljšega, in tako človek išče v zapletenih preroških besedah Šembiljskih bukev takih razlag, ki so v skladu z njegovimi željami.
Pa smo ljudje marsikaj podobni onemu ribničanu, ki je med drugimi zanimivimi zgodbami doživel tudi tole:
Nekoč mu ,je prišlo na misel, da mora oni lipi za hišo odžagati eno ▼eliko vejo, ki je začela riniti že v njegovo streho. Spravil se je na delo. Brumno je pela žaga, Vrban je pa vlekel, da je bilo veselje. Po poti pod lipo pride popotnik in začuden pogleda Vrbana in pravi: Slišite, vi mož! Vi boste padli na tla!
In kar kmalu se je prerokba spolnila. Vrban je namreč sedel na veji, katero je žagal in seveda z njo tudi na tla štrbuuknil... Na srečo se mu ni nič hudega zgodilo. To kar ga je pa najbolj presenetilo, je bila “preroška napoved”, ki se je tako dobesedno uresničila.
Zanimiva zgodbica je to, ki jo človeštvo danes doživlja v kaj malo spremenjeni obliki.
Brez konca je prerokb, ki napovedujejo strahote sedanje. in bodočih vojska, preureditev življenjskih pogojev in državnih tvorb...
Koliko je v tistih napovedih, v kolikor sploh morejo veljati kot nekaj resnega, preroškega duha, je teško presoditi. Eno pa je razvidno: Kakor je jasno, da automobilski gu-miji po daljši uporabi spravijo v neprijetno zadrego lastnika avtomobila, če jih pravi čas ne menja... in ni treba biti prav nič prerok, da kdo kaj takega predvidi... kakor je gotovo, da je izrabljena stara ura nezanesljiva; kakor je gotovo, da se bo razmajana stena podrla...
Prav tako je tudi jasno, da človeštvo kadar zapusti pravi moralni red, katerega je naši naravi odredil njen Stvarnik, nujno zaide v svoj popolni polom.
Temelji, na katerih stoji človeštvo in ves moralni, socijalni in gospodarski red so:
1. Zdrava družina, v kateri se oče
in mati žrtvujeta za svoje otroke'in ne iščeta samoljubno vsak šahi sebe, marveč si z ljubeznijo pomagata in se potrpežljivo prenašata.
2.	V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh.
3.	Socijalna pravičnost. Vsakemu je treba dati, kar mu gre. Če imam jaz potrebe in pravice, ima podobne potrebe in pravice tudi tisti, ki je zraven mene ali pa daleč proč. “Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe.” Na tej osnovi stoji zdravo razmerje pravičnosti med ljudmi in državami.
4.	Bog je pravičen Sodnik, ki bo vsako dobro delo plačal, vsako nevredno pa kaznoval, kakor kdo zasluži.
5.	Človek je na zemlji le popotnik na potu v večnost, kjer je prava domovina človekova. Človek ima neumrljivo dušo.
To so temeljne točke, na katerih more človeštvo najti ravnotežje. Z njimi je dana podlaga, na kateri se more življenje razvijati tako, da se obvarjejo narodi vsaj pred najhujšimi grozovitostmi in okrutnostjo.
Danes pa doživljamo žalostne sadove strupenega semena, ki ga je v človeštvo zasejala brezbožnost prejšnjega stoletja, ki je hotela odstaviti Boga, ki je začela podkopavati te temelje.
V Franciji so zakonsko zvezo med možem in ženo ponižali v “zabavno druščino”, ki je služila le njima. Otroci so bili nezaželjeno breme... Narod, ki ni hotel nobenih žrtev, ki je iskal samo naslade, je zgubil vojsko, ker... ni imel sinov, ki bi ga branili. Življenja lačni ljudje, ki so se izmikali vsem žrtvam v življenju, ki za blagor lastne domovine niso hoteli delati več kot 6 ur na dan, morajo delati seda,] za svojega sovražnika 24 ur na dan...
Ljudje, ki na ves glas zahtevajo “svoje pravice”, so veliko manj skrbni za spolnjevanje svojih dolžnosti. Vsak dan se ponavlja zgodba onega evangeljskega služabnika, kateremu je njegov gospodar na ponižno prošnjo odpustil velikanski dolg... - On je pa nato srečal svojega tovariša, ki mu je bil dolžan ne-ko malenkost, pa ga je davil in pestil, da mu mora njegov dolg vrni-
ti...
Bog je človeku zato dal njegovo telo, njegoye 'telesne im.duhovne moči, da jih uporablja, zemljo pa zato, da jo obdeluje in išče v njej skrite zaklade... A v današnjem času, ko se pojejo delu himne, je vendarle skrita ali pa celo glasno povedana želja premnogih, kako si ustvariti take življenske pogoje, da bo življenje čim bolj zabavno in — “oh, ko bi bilo to mogoče:	brez dela”.
“Poljsko delo je prenaporno. Kmečko življenje je samo za nevedne ljudi, ki ne vedo zakaj žive”... Taka modrost žene ljudi v velika mesta, kjer si delajo eden drugemu napoto, eden drugemu kruh odjedajo, se dajejo v roke mogotcem, ki jih potem medsebojno izigravajo.
Ljudje, ki bi morali biti med seboj kakor ena družina, kakor otroci enega očeta in matere, ki bi si z ljubeznijo delili med seboi vse, kar nam zemlja nudi, bi vsi vsega imeli v izobilju...
Če bi stalo vse javno in zasebno življenje na teh osnovah, bi tako res bilo... Tako je pa človeštvo postalo kot gnezdo mladih pajkov, ki se med seboj žro in vedno ostane gospodar le tisti, ki je najmočnejši, ki druge požre...
Ni treba torej biti nikak prerok, da človek predvidi grozovitosti, katere bodo zadevale človeštvo, ko spozna, da so bile izpodkopane osnove, na katerih pravi red sloni.
Brez Boga, brez vere v neumrljivo dušo, brez žrtev samoljubnosti in neurejene poželjivosti na svetu ne more biti blagostanja.
Ta nauk je velikanski božji dar in je po pravici oznanil angel j ob Jezusovem rojstvu: naznanim vam veliko veselje, ki bo vam in vsem ljudem !
*
Toda, še novo težavo je treba premagati. Sprejeti Resnico je eno, a spolniti, jo je pa drugo. Ko bi ne zahtevala razodeta resnica o človekovem življenju in namenu od nas tudi žrtve neurejenih želja, bi ne bilo nikogar, ki bi jo odklanjal! Ker pa je sila človekovih strasti velika, — tolika, da mnoge’ ljudi oslepi in ogluši, in se v svoji slepoti predajo svojim nagonom; dolžnosti jim pa ni nič mar in se še celo prepričati skušajo in še druge preslepiti s tem
s čemer sami sebe varajo, — se je zgodilo, da je pi-emnogo ljudi zgrešilo prave temelje človeške sreče.
Tudi v tej stvari nam je božja Previdnost preskrbela pomoč. Poleg moči, ki jo človeku že navdaja vera, upanje in ljubezen je človeštvu dal Gospod in Odrešenik tudi posebne vire milosti, to je zakramente. Za vsak posebni položaj našega življenja nam je dan odgovarjajoči zakrament, prav tako kakor imamo v življenjskih potrebščinah na razpolago vsakovrstne trgovine, kjer se dobi vse, kar je potrebno... Kdor pa nima denarja ali si stvari noče kupiti, ostane seveda brez njih.
Posebno božjo pomoč, ki nam jo dajo zakramenti, pa dobimo brez denarja. Samo trdne iskrene vere je zato treba in srce more biti očiščeno, pa je človeku odprta pot do potrebnega zakramenta, iz katerega človek zajame zadostno moč, da ostane zvest svoji nalogi v vsakršnih razmerah življenja in kos svoji dolžnosti.
Apostoli so prejeli na binkoštni dan darove svetega Duha. Bilo je sveto “potrjenje”, zakrament, ki ga imenujemo birma. Oni so za spolni-tev svoje naloge, ki so jo dobili, potrebovali prave modrosti, globljega spoznanja in odločnosti za svoje apostolsko delo, katerega so se dotlej bali. Darovi svetega Duha so jih usposobili za teško nalogo, ki so jo od tedaj naprej neustrašeno vršili in tudi s svojo mučeniško smrtjo zapečatili.
Prav tako tudi vsak kristjan, kadar pride v dobo, ko življenje stopi pred njega z vso svojo problemati- , ko, z vsemi slabostmi naše narave in z vsemi dolžnostmi božje postave; tedaj kristjan 'nujno potrebuje več notranje moči in spoznanja, katerega dobi iz zakramenta svete birme.
To pa seveda ni tako, da bi človek, ki ta zakrament dobi, s tem bil že v mirni posesti njegovih blagoda-ti! Božja pomoč je dana človeku vedno po meri njegovih zmožnosti, katere dopolnuje. Če torej človek sam s svoje strani stori kar je v njegovi moči, potem je pomoč milosti takoj njemu v podporo, da mu pomore,do srečnega uspeha; če pa človek sam nedelavno čaka, da bo v njem Bog sam deloval, se je grdo prevaral. Bog nam je dal namreč
naše telesne in duhovne zmožnosti in sile z nalogo, da jih uporabimo z naponom. Lenuh in zanikrnež je pred Bogom stud.
Zato je danes toliko ljudi moralno popolnoma odpovedalo, ker se svojim slabim nagnenjem niso zoperstavili. Prav to se bo zgodilo tudi zanamcem, če bodo pustili kot slabiči “jadra svojega življenja vetrovom”.
Zakrament svete birme je velik dar božji sedmerih darov Svetega Duha. Toda kakor vsak zakrament nujno tirja od človeka, da z možko odločnostjo čuva sam sebi in drugim temelje, na katerih stoji srečno človeško življenje, tako tudi ta zakrament le tedaj obogati človeka z duhovno močjo, če človek ne dela kompromisov na levo in desno, marveč prepričano hiti pot čednosti.
Kadar bodo njegove lastne moči nezadostne, tedaj bo božja pomoč njemu dala peruti, da premeri velike prepade, ki jih s svojimi nogami ne bi mogel prekoračiti.
V današnjem svetu, tako polnem pohujšanja je ta zakrament še bolj potreben kot preje.
Zanimajo nas stvari bodočnosti in z upom in strahom čitamo prerokovanja... Nazadnje je pa le usoda bodočnosti nujno odvisna od naše sedanjosti in Vera nam nudi dovolj sredstev zato, da si zagotovimo srečen izid našega življenjskega boja.
Ne bodimo torej, kakor oni Vrban, ki si je žagal vejo, na kateri je sedel!	Janez Hladnik
_ CERKVENI VESTNIK
27. aprila: Maša na Avellanedi za Marijo Cigoj. Molitve na Paternalu. Nato pouk za sv. birmo.
4.	maja: Maša na Paternalu ob 9.30 za Alojzija Gulin, nato se podeli zakrament sv. birme. Molitve na Paternalu.
11. maja; Maša v Berissu ob 11 uri. Molitve tudi v Berissu ob 16 uri.
*
Birma. Zakrament svete potrditve se bo podelil na Paternalu Avda. del Čampo 1653, v nedeljo 4. maja.
Sv. maša se začne že ob 9.30 uri. Poskrbite, da bodo pravi čas na mestu vsi otroci.
V soboto 3. maja od 13 do 15 ure bo spovedovanje na Paternalu. Vsi
Caričin ljubljenec
ZGODOVINSKI ROMAN Nadaljevanje 224
—	Tako. je, — odvrne potepuh, — pravilno bi bilo, če bi to krivico žimprej popravili.
—	Potrpite, dragi moj, — odvrne Julijan, — storil bom za vas, kar bo le v moji moči!
—	Toda kdaj in kako? — vpraša Detlov. —• Od samih obljub človek ne more živeti. — Ničesar nimam več, sit sem pomanjkanja in tega prokletega življenja!
—. Zato sem tudi prišel, da z vami govorim, — nadaljuje potepuh. — Veseli me, ker sem vas našel, kajti danes sem reven kakor cerkvena miš in zato potrebujem vaše podpore. Če se spomnite na usluge, ki sem vam jih storil, me gotovo ne boste zavrnili!
—	Obžalujem, da vam ne morem pomagati, —- odgovori Julijan, — včeraj sem sam potrošil svoj zadnji rubelj! Baron pa mi tudi ne daje več denarja. On bi želel, da se me reši, toda jaz nočem oditi, ker hočem ostati v tej samoti poleg svoje sorodnice!
—	Razumem, kaj hočete s tem povedati, — odvrne Detlov porogljivo. — Toda če se ne motim, vam daje baronica denarja, kolikor le hočete!
—	Na žalost ne more, — odvrne Julijan, — stari baron je postal skop. Ničesar ji ne privošči!
Zdajci nastane mala pavza.
—. Veste kaj, — reče nenadoma potepuh, —• odstranite starca in se oženite s svojo sorodnico, mene pa vzamite za svojega gozdarja!
Julijan se zdrzne.
—	Kaj vam prihaja na misel, — vzklikne Julijan, — ta misel meji že na blaznost.
I Julijan mu zamišljen izroči nekaj denarja, ki ga je vzel iz žepa, nakar se poslovita.
V dvorcu ga je pričakovala Fatima.
—	Kje si bil tako dolgo? — ga vpraaš ona.
—	Iskal sem Detlova.
—• Ali si ga našel?
—	Sem, — odgovori Julijan. —• Veš, kaj je dejal? Rekel mi je, naj odstranimo tvojega moža!
Ona ga pogleda.
Dolgo sta sedela brez besede. V sobi je vladala tišina.
Naposled prekine Fatima neugodni molk.
—	Malo prej sem bila pri svojem možu, — reče ona. •— Nocoj mu je slabo, zdi se mi, da se je bolezen poslabšala.
Iznenadila sem se, ko je prišel k meni sluga in mi javil, da želi baron z menoj govoriti.
—	Kaj je hotel?
—	Govoril je o tebi!
—	O meni? Hm, radoveden sem, kaj je dejal.
—	Moj mož si je vtepel v glavo, da moraš odtod. Toda jaz nisem hotela na to pristati.
Julijan vstane, zakolne in se začne sprehajati po sobi.
—	Ta stari norec, — vzklikne on, —■ kaj hoče od mene?
—	Ali te to čudi? — odgovori baronica. — Moj mož je sicer bolan in slab, toda zato je vendar ljubosumen.
—	Da bi ga ta njegova bolezen vsaj kmalu ubila! — vzklikne Julijan.
Baronica pogleda svojega zaveznika. .
—	Baron mi je dejal, da bo napisal oporoko, — nadaljuje Fatima. — Jaz ne bom dobila niti kopejke, če boš ti ostal tukaj!
Julijan se začne zopet razburjeno sprehajati po sobi.
—	Sedaj je čas, da nekaj ukreneva, —• reče on.
—	In sicer? — vpraša ona. — Kit j1 naj storiva?
—	Bolezen tvojega moža je dobrodošla najinim načrtom. Baron naj živi v tem dvorcu kot ujetnik! Le.
tako ga bova lahko prisilila, da iz-; polni vse najine želje. Le na ta način bo napisal poroko, ki bo odgovarjala najinim načrtom in zahtevam.
Julijan se porogljivo nasmeji.
—	Tako je, — mu odgovori Fatima.
—■ Vprašanje je samo, kako bova prisilila barona, da ostane tukaj. Bojim se, da to ne bo preveč lahka stvar!
—	To prepusti meni, — odgovori Julijan. — Baron je bolan, nihče ne prihaja več k njemu in zato ne bo težko, da ga popolnoma ločiva od sveta. Kaj nama le more, ta stari, bolani bedak! Čutil še bo mojo roko in moč!
Tako je dozorel načrt, ki je že dolgo tlel v njunih grešnih srcih.
Od one noči je minilo nekoliko tednov.
Nekega dne so ljudje zvedeli, da je baron Pavle Reninski težbo zbolel in da zato ne more nihče k njemu.
Nihče ni zanesljivo vedel, kaj je staremu baronu.
Eni so trdili, da je zbolel na neki živčni bolezni, drugi pa so govorili, da je znorel ali pa: da bo kmalu znorel.
Baronica je poklicala v dvorec nekega bolničarja, ki je edini smel živeti z bolnikom v sobi.
Celo sam stari komornik ni več smel k baronu. Ko se je zvesti sluga protivil temu baroničinem ukazu, ga je nekega dne odpustila radi neubogljivosti.
Tako se je zgodilo tudi z drugimi, tako da jebila čez mesec dni v dvorcu popolnoma druga služinčad, povsod so bili novi o,brazi.
Fatima, je,pdpovédala službo tudi domačemu učitelju, čes, da bosta šla otroka v Moskvo.
V dvorcu je vladala žalost in tišina.
Bilo je to onega večera, ko je se-
r del domači učitelj Anderson s svojima učencema Gregorjem in Evelino v sobi pri pouku.
Gospod Anderson je bil še mladenič,star približno dvajsetpet let.
Marsikaj je vedel, vestno je pod-učeval otroka. Gregor pa in njegova sestra sta ga imela zelo rada.
Posebno je imel rad štirinajstletnega Gregorja. Toda ura odhoda se je vedno bolj bližala.
—	Gospod Anderson, žal mi je le to, da bom moral zapustiti svojega dobrega očeta tukaj in ker ne bom smel biti pri vas, reče deček. — Slovo od mačehe in onega odurnega Julijana mi ne bo težko. — Žal pa mi je dobrega očeta. — Mati m a nikakor ni dobra.
—	To sem tudi jaz opazila, — reče mala Evelina. — Mati je večkrat napram njemu okrutna, a tudi na-pram nama! Dobra je samo malemu Rodionu!
—	To je zato, ker ona ni najina prava mati, — reče Gregor.
—	Ni najina mati? — vpraša Evelina. — Oče nama je vendar sam dejal, da je ona najina mama! — Toda jaz bi vseeno želela, da bi šel oče z nama!
—	To ne gre, — odgovori Gregor, — oče je bolan.
—	Vem, — odvrne Evelina, — toda zakaj naju ne pustijo k njemu? Že štirinajst dni je minilo, odkar ne smem več k njemu!
Otrok utihne.
—	Očeta so odnesli v neko drugo sobo, — reče Gregor po kratkem odmoru. Ali veste vi, gospod Anderson, zakaj se je to zgodilo?
—	Slišal sem, da je oče tako želel, —. odvrne učitelj. — Morda mu sprememba sobe dobro dene.
—	Ah, to ne bo res, — vzklikne Gregor. — Ona soba v desnem stol-ph ni niti malo lepa. Prejšnja očetova soba je mnogo prijaznejša. —• V stolpu je mračno kakor v kaki ječi!
Učitelj se zamisli.
O čem je premišljeval?
O usodi svojega gospodarja, ki je bil njemu vedno dober in ljubeznjiv gospod.
Sedaj pa so ljudje zvedeli, da je priljubljeni stari baron zblaznel.
Zvedeli so tudi, da ne sme nihče k njemu, celo lastna otroka ga ne smeta obiskovati.
To je bila res žalostna usoda, ki je doletela barona Pavla Reninske-ga.
Anderson je že mnogo premišljeval o teh stvareh, toda ni si jih mogel razložiti.
Bal se je, da gre morda tu za kak zločin, toda vendar ni nikoli našel priložnosti, da bi se o tem prepričal.
Baronica Fatima se je nalašč izogibala vsakega srečanja z učiteljem baronovih otrok.
Medtem stopi v sobo neka žena.
Bila je to služkinja Marija, katere naloga je bila, da skrbi za malo konteso Evelino.
—	Oprostite, gospod Anderson,
—	spregovori ona, — ker vas motim,
—	toda jaz sem prišla po Evelino, ura je že osem in otrok mora v posteljo ...
Evelina uboga, poljubi svojega brata, se prikloni pred svojim učiteljem, nakar jo odpelje služkinja iz sobe.
Ko je otrok prišel v svojo sobo, je našel tam svojo mačeho, baronico Fatimo.
Baronica jezno pogleda Evelino.
—	Neubogljivi otrok, — zakriči ona, — ali ne veš, da sem ti prepovedala potepati se po hiši? Če boš to še enkrat storila, boš hudo tepena!
—■ Oh, dobra mamica, oprosti mi,
—	reče Evelina. —• Bila sem pri Gregorju in gospodu Andersonu, — tukaj v moji sobi je zvečer tako samotno, da se vedno bojim.
—	Ukazala sem ti, da moraš ostati tukaj, če se bojiš ali ne, — odgovo-
SLOVENSKI LIST
Manica:
JUREK IN DAVKARIJA
Ribniški Jurek je imel leseno Bajtico in je moral, kakor pač vsakdo, ki premore kaj posestva, plačevati davek. Ker vsa hišica ni bila vredna bog ve kaj, je razumljivo ,da tudi davek od nje ni bil velik. Ali še tisto je šlo Jureku le nerado izpod palca. Kaj rad je zamujal predpisane plačilne roke, zaradi česar pi'i davkariji ni bil posebno dobro zapisan.
Pa je naneslo, da je bil neki dan v Ribnici živinski sejem. Jurek je stal tisto jutro pred bajtico. Roke v žepih, je metal mračne poglede tja na belo cesto. Razmišljal je, kako in kje bi ujel kak dinar, kajti pri bajti ni bilo beliča.
V tem prižene po cesti nek premožen okoliški kmet štiri vole. Jurek je v nekaj skokih pri njem:
"Očka, ženete na semenj to lepo živinico, kaj? Veste kaj, vzemite me za mešetarja (posredovalca). Rad bi kaj zaslužil. Tako sem suh kot goba na peči. Naj grem z vami. Saj
birmanci, ki se že pameti zavedajo, morajo preje k spovedi, da bodo s čistim srcem prejeli darove sv. Duha pri birmi. Lahko se spovedo tudi drugod.
Birmanski listke bomo izročili otrokom šele pred birmo, zato je treba, da so pravi čas prijavljeni vsi podatki, da bomo listke pravilno spisali.
Boter stoji med obredom za otrokom in mu dene desno roko na desno ramo med tem, ko škof birmancu podeljujejo birmo.
Birmanska pristojbina je pol pesa (0.50 $), ki se bo pobirala tedaj, ko se bodo izročali birmanski listki, to je pred mašo.
Berisso. 11. maja bomo ponesli "Velikonoč” v Berisso. Vsi rojaki v Berissu in v La Plati ste povabljeni, da tisti dan pohitite k tej lepi slovesnosti, ki se bo vršila v cerkvi v ulici Callao y Montevideo. Sveta maša bo ob 11 uri. Molitve pa ob 16 uri. Za spoved bo prilika ob 9 ure naprej.
Janez Hladnik.
List izdajata: "SLOVENSKI DOM” in KONSORCIJ
ladinski kotiček
pa hočem res tako hvaliti tele vaše voliče, da boste pri prodaji kar dvojno zaslužili. Ali velja?”
Kmet se pomuza:
"No, pa pojdi!”
Jurek kar poskoči in se pridruži kmetu. Na semnju se potem res dobro drži. Hvaliti zna, o tisto pa.
Voliči so kmalu dobro prodani. Kmet ves zadovoljen odšteje Jureku kar čedno svotico in še ga povabi na kozarec vina.
Jurek je zelo Židane volje. Ko spravlja denar, otipa v žepu poziv od davkarije. Kot poštenjak takoj napravi sklep:
‘ ‘ V mestu sem, poziv imam v roki, denar v žepu —- plačal bom tisto, kar prej ali slej itak moram!” Lepo se poslovi od kmeta in jo mahne na davkarijo. Ne pomisli pa, | da so uradne ure že davno minile.
1 Na davčnem uradu je vse prazno razen starega nervoznega davkarja, ki kar zeleno pogleda, ko prištork-lja Jurek predenj in mu pomoli davčni poziv pod nos:
"Plačal bom, gospod davkar.” "Kaj”, zagrmi stari gospod in že srdito šavsne po pozivnici in jo vrže ob tla. "Še tiste redke čase, ko sploh kaj plačaš, še takrat, pravim, ne prideš o pravem času. Prikaži se jutri zjutraj ob osmih in — amen!” Strašno se je razhudil nervozni gospod. Ali Jurek tudi ni kar takšen nič. Vsaj danes ne. Ima denar v žepu in prihaja iz gostilne.
Pogumno stopi korak naprej, na-srši obrvi, se mogočno izprsi in pokaže na tla:
"Gospod davkar. Prosim, poberite takoj ta papir, ki ste mi ga izbili iz roke! Ako ne, hočem pri tej priči napraviti nekaj, o čemer se vam niti ne sanja!”
Davkar ostrmi. Že seže po zvoncu, toda spomni se, da so uradniki in sluge že davno odšli. Torej je popolnoma sam s tem človekom, ki je zmožen vsega.
Debelo požre vso jezo in gnev in se skloni po papir. Nato molče
sprejme od Jureka denar in mu napravi potrdilo. Ko pa Jurek že drži za kljuko, ga nenadoma vpraša davkar:
"No, Jurek, zdaj mi pa odkrito povej, kaj si nameraval napraviti, če bi jaz ne bil hotel pobrati poziva?”
“I, kaj — potem bi ga bil pobral jaz sam”, mu zasoli Jurek in urno odide.
NEVARNA IGRA
Triletna Minka se je igrala s sosedovim Andrejčkom. Ves vrt ju je bil poln. Kričala sta oba, Minka pa je od časa do časa tudi zajokala. Andre.jček je bil dve leti starejši od nje; bil je poreden, včasih skoraj hudoben. Minka pa je bila nežna, drobcena in ubogljiva deklica.
Nekaj časa sta se igrala razbojnika in orožnika. Seveda je bil orožnik Andrejček, razbojnik pa Minka. Orožnik je neusmiljeno vlačil razbojnika po dvorišču in ga včasih sunil tudi s peto. Kadar je le prehudo zajokala, jo je Andrejček izpustil in moško rekel:
"S teboj se ni vredno igrati. Preveč majhna si še in za vsako figo jočeš!”
Minka je utihnila in ga ubogala, karkoli ji je ukazal. Poskušala je biti velika in moška. Andrejček je nato svetoval:
"Igrajva se zdravnika in bolnika!”
Minka je bila takoj pripravljena.
"Naš oče si je pred tremi tedni odsekal prst. Šel je k zdravniku. Zdravnik mu je prst kar nazaj pritisnil in oče je bil zdrav,’ je navdušeno razlagal Andrejček.
Minka mu je verjela in šla z njim h kladi zraven drvarnice. Andrejček je prinesel sekiro, položil na klado Minkin palec in visoko zamahnil.
"Všc!” je reklo in — prstek je odletel z Minkine ročice.
Minka je divje zakričala od bolečine. Potem pa se ji je stemnilo pred
očmi in zgrudila se je na tla. Omedlela je od strašne bolečine. Kri ji je curkoma tekla iz rane. Andrejček je pobral odsekani prst in ga skušal pritisniti nazaj na roko. Pa ni šlo in ni...
Medtem je prihitela Mikina mati. Prav malo je manjkalo, da še ona ni padla v nezavest, ko je zagledala ubogo hčerko v krvi na telh m brez palca na roki. Bila je tako zmedena, da ni vedela, kaj bi storila.
Na njene obupne klice so prihiteli sosedje. Eden izmed njih je naložil Minko na voz in jo odpeljal k zdravniku.
Dobra dva tedna je iMnka ležala. Ko je vstala, je bila vsa shujšana in bleda. Njena prva pot je bila'k An-drejčku. Ta si kar ni upal pogledati njene roke, ki je bila brez palca.
"Saj nisem več huda nate”, je rekla Mipka. "Zdaj me itak več ne boli.”
"Ti ne veš, Minka, kako sem bil takrat tepen! Strašno sem se bal, da bi umrla. Obljubil sem Bogu, da te bom vsak dan razveselil s kakšno stvarjo, če boš ozdravela.”
Andrejček je ostal mož beseda. Vsak dan je prihitel k svoji mali prijateljici Minki in jo razveselil s kakšnim darilcem: jabolkom, orehom ali suho hruško. Če pa tega ni imel, ji je povedal veselo povesti-co — in Minka se je je prav tako razveselila kakor najslajšega jabolka. Tako je skušal Andrejček vsaj malo popraviti svojo krivdo. Saj bo imela Minka zaradi njegove lahkomiselnosti vse življenje samo štiri prste na eni roki...
NA PEČI
Kaj nam mar, če okrog hiše mrzla burja piše; mi na peči, hej, sedimo — in se ji smejimo!
Kaj, če snežec zunaj vlada — saj na peč ne pada; peč je varno zatočišče, kdor toplote išče.
Da bi dolg čas ne bilo, je za prvo silo suhih hrušk nam mati dala in takole dejala:
"Zadovoljni vsi bodite in Boga hvalite, da ni treba zmrzovati zunaj vam pred vrati!
Spomnite se mngih, mnogih mater in otrok ubogih, in še glad trpijo... ”	<
ki od mraza kar drhtijo
Jožef Mihelič, Dobrava
pri Kropi.
Mož beseda
Ameriški komik Tobias Thomson: ni bil znan samo po svojih duhovitostih, temveč tudi po velikih dolgovih. Nekoč ga sreča v gostilni prijatelj in mu pravi:	"Dragi Tom,
šest mesecev je že poteklo od takrat,, ko sem ti posodil 10 dolarjev. Povej mi, če ni res.”
"Ni, ni, kajti poteklo je že 7 mesecev. .. ”
"Prav, prav, glavno je, da priznaš svoj dolg. In ali se ne spominjaš svoje obljube da mi boš vrnil posojilo čez 8 dni?”
"O seveda,” pravi žalostno Thomson in izvleče svoje stare zapiske iz žepa. "Vidiš, tvoj desetdolarski bankovec je imel številko 354.679, serija V, izdan je bil 1. 1919. Vse sem si točno zapisal, bankovec pa sem na žalost moral izdati. Od takrat stalno čakam, da bi mi prišel zopet v roke, da bi ti ga lahko vrnil.”
"Toda za božjo voljo, vrni mi drugi bankovec.”
‘Ne, ne. Jaz vedno držim besedo. Ko si mi bankovec posodil, sem ti obljubil, da ti ga bom vrnil. Čim mi pride v roke, ga dobiš takoj nazaj-Jaz hočem ostati mož beseda!”
ri strogo baronica. —-Ne trpim, da mi nasprotuješ. —• Če se bo to še enkrat zgodilo, te bom poslala v Moskvo.
— Oh, draga, dobra mati, — poprosi Evelina, — ne stori tega, — ne loči me od mojega brata!
Baronica zamrmra nekaj besed, nakar odide iz sobe.
Ko se je Evelina nahajala v postelji, sklene svoje ročice in solze ji privro iz oči. Malo pozneje ji je blagodejni scpanec zatisnil trudne oči.
Evelina je bila podobna an-geljčku.
Medtem je tudi Gregor zaželel svojemu učitelju lahko noč, nakar se je podal v svooj sobo.
Anderson še ni legel k počitku.
Stopil je k oknu in se zagledal v noč.
Njegova soba se je nahajala desnemu stolpu nasproti.
Opazoval je, kako se trdnjava mračno dviga v noč, kakor kakšna pošast, ki preži na svoj plen.
Tam za tistim razsvetljenim oknom se je nahajal bolni baron, ki je bil zaprt kakor jetnik.
Nihče ni smel k njemu.
Bilo je, kakor da bi ga bili živega pokopali.
Bolničar, ki je negoval bolnega barona in skrbel, da mu je z vsem postregel, se je imenoval Kuvarov.
To je bil surov človek, ki je o-pravljal to službo brez najmanjšega sočutja z bolnikom.
Podoben je bil stroju, ki tudi marsikaj stori, vendar pa so mu čuvstva čisto tuja.
Zdravje bolnega barona je postajalo boljše.
Lahko je že vstal iz svoje postelje in sedel vsak dan po nekaj ur pri oknu in se zabaval s čitanjem.
— Kako to, Kuvarov, — vpraša baron nekega dne svojega bolničarja, —• da so me iz moje sobe prenesli v ta ostudni stolp? Tukaj mi
prav nič ne ugaja, rad bi se vrnil v svojo spalnico, kjer sem bil do sedaj !
Povejte mi, zakaj se je to zgodilo?	-d
Kuvarov se zareži kakor škodoželjna opica.
—	To so storili radi tega, ker so ugotovili na vas prve znake blaznosti, — odgovori bolničar, — zato so sklenili, da vas bodo preselili sem!
V sobah, v katerih ste stanovali prej, bi napravili lahko mnogo škode!”
—	Človek, kaj vendar govorite? — zavpije baron in jezno premeri predrznega bolničarja. — Vi lažete, če trdite, da sem kazal prve znake blaznosti!
Kuvarov se zopet zareži.
—• Že vem, — odgovori čez nekaj trenutkov, ko si je že malo oddahnil, — bolniki vaše vrste nikdar ne verjamejo, da so bolni. Takšni ljudje se smatrajo po navadi za najbolj zdrave in najbolj pametne,, kar jih je pod solncem.
Imel sem že mnogo takšnih bolnikov.
Baron je bolničarja meril s prezirljivim pogledom. Ko pa je utihnil, je zavpil:
—	Vi ste podlež! Poberite se iz moje sobe!
Kuvarov se kljubovalno zasmeje.
—	Poberite se, ukazujem vam, — —- ponovi baron. — Izginite mi izpred oči, lopov!
Kuvarov pa se ne gane.
—	Pomirite se, — reče bolničar, —■ jaz moram ostati pri vas, kajti sicer bi se utegnilo zgoditi, da bi zopet pobesneli. Norcem človek ne .sme verjeti!
Bolnik se je ob teh besedah silno razburil.
Zgrabil je velik in težek svečnik, zavihtel z njim in ga vrgel proti bolničarju.
Toda Kuvarov se je spretno u-maknil.
bil.
V tem trenutku se je baronica slučajno nahajala v bližini sobe na stolpu. Slišala je ropot in glasno prerekanje.
Slišala je Kuvarova, ki je govoril:
—	Vi trdite, gospod baron, da niste blazni — ha, ha, ha —- če bi bili pametni, bi ne metali svečnika proti meni! Pazite gospod baron, ker sicer vas bom moral zvezati z močnimi vrvmi in vam obleči srajco za norce!
—	Molči, lopov! — zavpije baron jezno in zgrabi veliki vrč, ki se je nahajal v bližini.
Ali je bil to očetov glas?
Tokrat je zadel bolničarja v glavo.
Kuvarov je zatulil od bolečine in začel na ves glas klicati na pomož.
Kakor bi trenil je prihitel v sobo Julijan s služabniki.
Zgrabili so barona, ga zvezali in položili v posteljo, kjer je začel starec glasno ječati.
Baron je bil silno razburjen.
Z izbuljenimi očmi je strmel predse in kdor bi ba bil videl, bi bil prepričan, da se je nesrečnežu zares zmešalo.
Osem dni pozneje je stala pred glavnimi vrati baronovega gradiča neka majhna kočija, v katero je bil vprežen samo en konj, ki je nestrpno hrzal.
Gospod Anderson, hišni učitelj, se je pripravljal, da boo dpotoval odtod.	'
Z malim Gregorjem je prišel iz hiše.	I J’*j
Deček je bil žalosten, — najrajši bi bil jokal, ker bo sedaj izgubil tako dobrega učitelja in prijatelja.
Slovo med baronico in njenim prijateljem je bilo skrajno hladno, kakršnega bi človek ne bil pričakoval. Hišni učitelj bi se bil rad poslovil
tudi od barona, tega pa mu Fatima ni dovolila.
Trdila je, da se je njenemu možu obrnilo na slabše in ga radi tega ne more obiskati.
Učenec je svojemu učitelju še enkrat stisnil roko.
—	Pisal vam bom, — reče Gregor, — in sicer na tisti naslov, ki ste mi ga dali, dragi gospod Anderson!
—	Oglasite se mi večkrat, — odgovori učitelj, — sedaj pa zbogom, ostanite dobri in pošteni!
V	naslednjem trenutku je kočijaž pognal konja.
Gregor je s solzami v očeh gledal za malo kočijo, ki se je vedno bolj oddaljevala.
V	tem trenutku je čutil, da je izgubil svojega najboljšega prijatelja, ki ga je najbolj ljubil in spoštoval, odkar je izgubil ljubljenega očeta.
Gregor je še enkrat pogledal'po cesti, po kateri je oddrdrala kočija, potem pa se je vrnil v grad in odšel v sobo svoje sestre.
Medtem se je baronica pogovarjala z Julijanom.
Opazovala sta slovo pred gradom z okna in si globoko oddahnila, ko se je kočija z gospodom Andersonom oddaljila.
Julijan se zadovoljno nasmehne in reče.
—	Sedaj je tudi ta odšel in se ne bo nikdar več vrnil!
To pomeni, da sva zopet za korak bliže najinemu cilju.
En človek manj, ki je pazil na naju!
Nikdar nisem mogel trpeti tegfc vohuna, — hvala Bogu, da ga ni več v gradu!
Fatima je bila istega mnenja.
—	Sedaj sva očistila dvorec, — nadaljuje Julijan. — Imava samo še tri: barona in njegova otroka!
Samo še nekaj dni in rešila se bova Gregorja in Eveline, tedaj pa sva zmagala!
j Velika noč je prišla in tudi minila.
V črnem dvorcu je bilo zelo živahno.
Čez dva dni bi bila morala otroka, odpotovati.
Baronovo zdravje se je zopet poslabšalo.
Gregorja in njegove sestre niso hoteli pustiti k očetu,č zatrjevali so-jima, da je baronu zelo slabo.
Včasih se je razlegalo po gradu strašno vpitje, ki je prihajalo iz starega stolpa.
To vpitje se je oglašalo največ ponoči in je bilo tako strašno, da je Evelina vedno prestrašeno zaihtela.
—	Bodi mirna, — ji je prigovarjala sobarica Marija, — to je tvoj blazni oče, ki zopet besni. Oh, to je hudoben človek, — nihče ga ne more ukrotiti!
—	Ne bom šla k njemu, — je rekla Evelina silno žalostno — čeprav bi bila nepopisno srečna, ko bi ga pred svojim odhodom lahko še enkrat videla!
Vedno je bil tako dober z menoj in z Gregorjem, vedno naju je imel tako rad.
Sedaj pa naju več ne pozna, — moj ubogi, dobri in dragi oče!
Tudi Gregor je ponoči mnogokrat slisal strašne glasove, ki so prihajali iz starega stolpa.
Tako je bilo tudi minule noči.
Gregor se je zdrznil v svoji postelji in začel prisluškovati strašnemu vpitju in stokanju, ki je zvenelo tako, kakor vpije človek, ki se nahaja v nepopisnih mukah.
Dečku so se ježili lasje.
Strašno! Kaj se dogaja v tisti sobi na stolpu?
Dečka se je lotil nepopisen strah.
Planil je iz postelje.
Misel, da se ljubljeni oče nahaja v nevarnosti ga je ohrabrila.
(Dalje prihodnjič)