Naročnina!) Trstu znese: Za celo leto . i gold. 20 s. Za pol leta . — „ 60 „ Za 3 mesece .. — « 30 <> (to velja tudi za tržaško okolico.)
'/.a druge kraje s pošto:
Za c61o leto . 1 gold. «0 8. Za pol leta . — „ 80 „ Za 3 mesece . — „ 40 „ (majhni razloček med ti m in med programom izvira iz neke pomote.)
ILIRSKI PRIMORJAN
poilučiven in omikaven list za slovensko ljudstvo.
H><i»-
0Naročnina naj nenred uištvu naprej plačeva, in tc v gosp. Kozleijevi hiši „nella Drogheria Angeli in Piazza delle legna št. 1" v Tratu (Trieste). Tam se bodo tndi oddajale vse pisma. —Sicer ta list se bo tudi prodajal (vsak natis po 5 soldov) v tobakar-nicah nasproti Pošte, blizo ,,Cbiozza" in .,ul Ponte della Fabbra".
Hvalo zasluži si vso, kdor druži koristno se sladkim (Hor.).
Leto 1866.
Št. 18 našega lista izide 1(5. dne septembra.
Prihodnja avstrijska politika.
Izmed mož, ki so od leta 1848 državno veslo v rokah iuieli, bil je edin grof Stadion, ki je dobro poznal avstrijske zadeve i tudi voljo imel, v Avstrii vpeljati take zakone (postave), ktere bi v njeno srečo bile. Ali njemu se je upirala mogočna i sebična stranka i ga po kratkem vladanii pahnola z mesta, da naredi prostor možem, ki so stregli enostranskim željam ; občna želja, občne potrebe pa zanemarjali. Ti možije so poznali v Avstrii samo Nemce, samo Nemcem so se dobrikali, samo nemško kulturo gojili, bolj jim je bilo mari za Turka, nego za avstrijskega zvestega Slovana ali Rumuna. Posebno Slovana so kovali v najtrše spone, Slovani so se morali nemčevati, tali-janiti i madjarovati, to je zahtevala njihova omika, njihov napredek, njihova državna politika! Pri vseh ovirah, ktere so se delali Slovanom , napredovali so vendar le, ker dušnih njihovih moči nej mogla nobena zunanja sila zatreti. Ti možije so hoteli postaviti v A vstrii veliko-nemški steber, na kteri bi se bila imela priklenoti vsa Nemčija in Avstrija. To nam je očito iz njihovih početij i prizadevanij. Ali prav s tem pri-zadetijem so si nakopali sami pogubo i treščili Avstrijo v neizmerne nadloge. Kdor je premišljeval dogodbe, nesrečne izgube, ktere so zadele našo državo v poslednjih časih, mora pritegnoti , da je gola resnica, kar trdimo, ker vseli teh nesreč je bila kriva avstrijskim narodom škodljiva i krivična politika. Milo smo prosili , dajte nam narodne pravice, ker Avstrija bode le takrat mogočna i slavna, ako vživajo vsi narodije prirojene pravice. Prosili smo zastonj! Potikali nam so zarad tacih prošenj slabe namene, pitali nas so s tem, da ne mislimo z Avstrijo dobro, kterej smo bili vedno najzvestejši, za ktero smo največ krvi prolili. Očital nam se je panslavizem i Bog ve kaj še ; zasramovali nas so s tem, da nam so v spomin silili našo i našega jezika surovost, ter nas vabili na maslo izveličavne nemške kulture. Svarili smo, naj se vlada ne peča toliko z Nemčijo, ktera jej je požrla vsako leto nad 30 milijonov gold., i naj obrne svoje oko sama nase, ker od Nemčije nejmamo i ne moremo pričakovati ni-kakega dobička, doma pa nas čaka bogata žetev, le sejati je treba. Taka in enaka svarila pa so se štela nam v velik greh, odgovarjalo nam se je celo, da s tacimi nasveti izdajamo Avstrijo, ker jej oviramo naravni razvitek. I, lejte' dogodbe so govorile i potr-
Štev. 17.
dile, da smo prav imeli, da smo dobro mislili z Avstrijo; dogodbe so govorile i potrdile, da so naši nasprotniki hodili po slabej poti; dogodbe zahtevajo vso drugo politiko. Po sili z veliko izgubo smo bili vrženi iz Nemčije, za ktero smo zastonj toliko blaga darovali i toliko krvi prolili! Prisiljeni smo bili zraven tega odstopiti tudi beneško kraljestvo, ktero je več let držala na Avstrijo samo vojaška sila i grozne trdnjave. Privezani smo odslej (od zdaj dalje) sami nase, i to je naša sreča; kajti sami sebi smo dosti, ker čutimo v sebi obilo še nerazvite moči. Zdrava politika vso to moč lehko razvije, in ako se to zgodi, močnejša i slavnejša bode Avstrija, nego je kdaj bila. Dajte vsakemu narodu naravne pravice, ne ovirajte,ampak z ljubeznijo podpirajte njihove prizadetve, sklenite prijateljsko zvezo z drugimi državami i ne vtikujte se v notranje njihove zadeve, in izkopljemo se zopet iz sedanjega nesrečnega stana. Do sedanjega ministerstva imamo zaupanije, ker je pokazalo, da dobro misli z Avstrijo, i ker je, kakor vsakdo vidi, zadnji čas , da se ona prerodi, zato upamo tudi, da se to trudno, velikansko, blagonosno delo brez odloga z vso močijo prične. Pričetek pa se mora storiti s tem, da se iz državne službe odstranijo najprej tisti, kterim je še dan denašnji Bah ali Šmerling edina luč, ktera jim sveti v državnih opravilih, ker ta luč je bila vesa, ka je zapeljala našo državo v močvirje. Pa tudi ptujcem naj se pot v državne službe bolj zapira nego do zdaj, ker ptujec ne more imeti ljubezni do ptuje dežele. Sedaj vidimo mnogo tacih mož v mastnih službah, ktere so mnogim le zato ljube i mile, ker jim mošnje polnijo. „Exempla sunt odiosa." Naj se gleda na domače izvrstne može, naj se postavijo v više službe po posameznih deželah izvrstni rojaki, ki imajo glavo i srce na pravem kraji, do kterih ima narod zaupanije. Vse to je ministerstvu neobhodno potrebno, ako hoče izpeljati svoje namene, ker sicer ostanejo vsi zakoni, vsi ukazi le na papirji. Naj se združi vsak posamezen narod v skupino pod eno deželno oblast in naj ima en deželen zbor, kajti vsak narod ima enake potrebe, ktere se imajo tedaj skupno obravnovati, razni narodi pa imajo uže po svojem bitii razne potrebe, tedaj si na enem deželnem zboru več narodom ne more ustreči. Zadostilo bi se s tem raznim narodom, i mnogo uradnih prepirov, krivic, opravkov i stroškov odstranilo. Deželnim zborom, v kterih naj vlada samo narodni jezik, naj se da popolnoma avtonomija, i le o skupnih državnih zadevah naj sklepa državni zbor, sestavljen iz poslancev vseh avstrijskih dežel. Tudi sodništvo naj
Pri sv. Ivanu v VrcMi, 2. Septembra.
se času primerno prerodi. Sodnik naj ne bode odvisen od politiških oblastij, stoji naj na svojih nogah in vpira naj se na zakon i vest. Pravdam je treba hitrejše i cenejše poti i sploh povsod temeljitih prena-redb , s kratka: vsa stara, nerabljiva državna mašina, ka je tako draga, naj se ne krpa (bleka, flika) i skr-pava, ampak naj se nadomesti z novo praktično i cenejšo. Kako bi se najboljše i z najmanjšimi stroški ustreglo Slovencem, o tem prihodnjič.
Tržaško-mestne in okolične zadeve.
Govori se, da pride naš svetli cesar te dni v Trst obiskat brodovije i počastit tiste mornarske vojake, ki so se pri Visu skazali.
*	Cesarica mejikanska, Šarlota, ktera je prišla na Fraucozko i od Napoljona pomoči iskala, da bi se cesar Maks mogel na prestolu vzdržati, nič nej opravila. Pravijo, da se ona ne vrne več v Ameriko i da tudi cesar Maks kmalu nazaj pride i da se bosta obadva spet v Miramari naselila. Mejikanci i tudi cesarstva mejikanskega sovražniki zelo spoštujejo cesarja i cesarico, ker sta vse moči napenjala, da Mejiko osrečita. Hudi pa so na Francoze, zlasti na generala Bazena, ki se tako ne vede, kakor hoče cesar. — Mejikanska cesarica je uže v sredo prišla v Miramar. Slovesno je bila sprejeta; okoličani se je posebno i srčno vesele, ker imajo to blago gospo v posebno dobrem spominu, kajti storila jim je veliko dobrot.
*	Pripovedujejo, da misli naša vlada zediniti v eno kronovino Goriško, Istro, Kranjsko i Trst z okolico, i da bodo imele te dežele deželni zbor v Trsti.
*	Jutri napravijo Tržačanije v pivarni v Bošketi velik bal na čast admiralu Tegethofu i sploh vojaškemu mornarstvu.
*	Admiral Tegethof dobiva iz vseh krajev zali vain ice za zmago pri Visu.
*	Nekij krčmar v Trstu je dobil takole pismo, ktero prestavimo iz nemškega: „Dokler ne prepoveste točaricam govoriti slovenski, dotlej boste imeli tudi malo pivcev, ker v Trstu ljubimo le laški i nemški jezik, Bog pa ne prizadeni kranjskega! Po tem se ravnajte." — Bog daj norcem pamet!
Kaj Je drugod važnega ?
*	Dunajski časopisi pripovedujejo , da je general Benedek poklican na vojaško sodbo.
*	Generala grofa Gondrecourta je obsodila vojaška sodba 8 dni v zapor k profozu, ker ja vojaškega duhovnika tepel. Tako je prav.
*	Vlada izda za 50 milijonov obligacij in 90 milijonov bankovcev.
*	23. avgusta je bil v Pragi sklenjen mir s Prusi Pogoje smo uže poprej omenili. Prusi so se tedaj začeli umikati s češkega, kjgr so nad 300 milijonov škode storili.
*	27. avgusta je podpisal naš cesar mir s Pru-
sijo.
*	Postavile so se komisije, ktere imajo preiskovati škodo, ktero so storili sovražniki v tistih krajih, ktere so posedli.
*	V Pragi so 18. avgusta praznovali rojstni dan našega sveti, cesarja v sredi Prusov s takim veseljem, da že davno ne tako. Pokazali so s tem Cehi (Slovani), da presrčno ljubijo svojega cesarja.
*	časniki pripovedujejo, da se ima 6. oktobra ogrski deželni zbor zopet zbrati, i da se do tega časa Ogrom lastno ministerstvo da.
*	Angležki list „Times" pravi: „S zmago pri Visu je Avstrija veliko moč na morji dobila. Naj to moč dobro rabi i peča naj se posebno s kupčijo po morji." Dalje pravi: „Da pa vspešno začne kupčijo, ima Avstrija premalo brega ob morji i' premalo luk (porto). Zdaj je pa najboljši čas, da lahko pridobi turško veliko i dolgo bregovije Albanije. Da pa Avstrija to doseže, potrebuje mož, kakoršen je zmagalec pri Visu.
*	Naše sosede na jadranskem morji, Albance in Epirote, turški uradniki vedno hujše tlačijo. Ako kličejo poslance drugih držav na pomoč, zapirajo jih Turki precej v temno ječo, kjer zelo trpe. Prebivalci iz dvajsetih vasi so svoje hiše zapustili i z otroci i ženkami v hribe zbežali. Se hujši se godi prebivalcem v Kandiji, ki je otok ali izola v srednjem morji. Turki so jim velike davke nakladali, z njihovimi ženami po živinsko delali, može tepli, njihove cerkve gnjusili i. t. d. Njihov neusmiljeni i grozni glavar je bil šiba vsej deželi. Takih stisk prebivalci nejso mogli dalje prebiti, zato so prijeli orožije v roke i vstal je velik hrup ali revolucija, da starejo turški jarem, ki jih zelo žuli, i se združijo z grškim kraljestvom. V trijeh taborih imajo 20.000 oboroženih mož. Mnogo grških častnikov je šlo v Kandijo , da se pomore revežem v boju zoper Turke.
*	Avstrijski častniki (oficirji), ki so jih Talijani ujeli, zelo tožijo, da so jih Lahi trdo imeli, v ječe zapirali i da so morali stradati. Laškim ujetnikom pa se je pri nas dobro godilo.
*	Kolera se po Nemškem, pa tudi po Laškem vedno bolj širi.
*	15. avgusta so praznovali v Parizi na Fran-cozkem god cesarja Napoleona. Ali velika nesreča se je prigodila. Umetni ogenj (rakete i. t. d.) so zažigali na nekem mostu. Ljudije so pa čez drugi most silili, drugi na to, drugi na uno stran; vstane tedaj tolika gnječa, da so nad 50 mož, žen i otrok zmečkali i nad 300 poškodovali.
*	Pisma iz laškega pripovedujejo, da se je ladija „Afl'ondatore" v resnici zato pogreznola, ker je bila v bitvi pri Visu hudo poškodovana.
*	Francozki cesar je tako bolan, da mu ne obe-čajo dolgega živenija. Kdo bo po njegovi smrti štreno medel ?
*	V Irkutsku v Sibirii so vstali tje pregnani Poljaki; ali Rusi so jih zopet polovili.
DOPISI.
V Trstu. — N. — Onidan grem po mestu i srečam gospoda, ki bere nekij list. Pozdravim ga i rečem : „Dober dan, gospod! kaj berete ?" Pokaže mi list i popraša me: „Kak list pa vi berete?" Odgovorim mu : „11. Prim." i „Trž. Ljudomila." On mi od-
gori: „Obadva nič ne veljata!"*) Jaz pa se poslovim i mislim: Ti mnogo reči pod noge mečeš, o kterih nič ne veš. Ošabnost ti nikakor nej pristojna. Mnoge reči so zdaj i so bile dobre še pred teboj i o tistem času, ko so ti gg. profesorji še dvojke (cvajarčike) mazali i si lazil skoz šole, ko kamela skoz šivankno uho.
Iz Goriškega, 26. avgusta. (J.J.R... v.) Z velikim veseljem tukaj Čitamo „11. Prim.", ker se res, kakor je uže celovški „Slovenec" povedal, možko vede, zlasti s tem, da se za narodne naše šole, nado naše prihodnjesti, zelo poteza. Veselo je slišati, kako se povsod učitelji k šolskim pogovorom radi shajajo, po-govarjaje se le o šolskih zadevah, i pozabljivši vseh drugih nadlog i težav, ktere jih tlačijo. Slava tržaško-okoličnemu šolskemu nadzorništvu, ki je res v lep izgled drugim, ker se vse lepo v domačem jeziku ravna! Naj bi tudi drugi uradi začeli rabiti slovenski jezik! Taki pogovori. so res koristni učiteljem i tudi voditeljem , torej si prav rekel v 16. listu : „ Dragi čitatelj! kakor drage so ti novice o vojni, tako i še bolj te morajo šolske zadeve zanimivati, ker prav šola je sreča posameznim osebam, celim družinam , komunom i državam". Onidan srečam na poti 3 učitelje. Ker sem prijatelj učiteljem, povabim jih na čašo vina v bližnjo krčmo i rečem jim: Prav da sem vas našel, pa prerešetamo to-le vprašanije: Kako more učitelj se svojo družino, ktera ima 8 do 9 glav, torej tudi 8 do 9 ust, s plačo od 3 do 400 gl. živeti ? Hitro se učitelj K. iz S. oglasi: „Jaz, ako mi dovolite, prvi na to odgovorim." Odkašlja se i reče: „Učitelj s tako ro-dovino (družino) i tako plačo mora tako-le živeti: Zjutraj ječmenovo kavo (kafe) i črn kruh, opoldne sirkove žgance (polento) brez obelje ali krompir v oblicah, zvečer pa sirkov močnik; prvi dve nedelji v mesecu tudi funt mesa, kterega več med zobmi ostane, nego v želodec pride. To velja le za prvo polovico meseca, za drugo polovico pa velja ta-le red : Za zajterk (fru-štek) učiteljeva rodovina spi, za kosilo se nič ne kuha i za večerjo se povžije to, kar je od kosila ostalo. Ako je učitelj vajen pušiti (fajfati), naj si pa cigar iz suhega orehovega perja navije. Naj bi se torej učiteljem še drugih 400 gl. dalo, da bi v drugi polovici meseca tako živeli, ko v prvi". Učitelj S- iz B. se pa oglasi takole: „Kader kak učitelj službo dobi, pravijo ljudije, zdaj ima svoj kruh. To je laž! plača ne znaša toliko, da bi kruh jedel, znaša komaj za krompir. Znano pa je, da kruh ima v sebi 20 odstotkov (procentov) redivnih delov, krompir pa le 3 odstotke. Komun torej učitelju 17 odstotkov redivnih delov dolžan ostane Žalostno je to!« — Učitelj R. iz O. reče: „Onidan sem bral v nekej knjigi, v kterej je narodnega gospodarstva mož izračunil, da pride v našej deželi na vsako glavo funt mesa na dan. To je spet laž! Kje pa je to meso? Saj mi učitelji tega ne čutimo v želodcu! Ali ne pojedo morebiti tisti računarji našega dela? Tožiti jih treba! pa kje in kako?" Te i take
•) Ta gospod je gotovo eden tistih bedakov, ki imajo glavo za— UŠl!
Opčenski Gaspar, črkostavic.
misli so bili omenjeni učitelji; i res je zadnji čas, da se jim pomore, ker zlasti v sedanji dragini jim je še hujši. Reci mi zdaj, dragi „Prim.", ali nejso taki učitelji usmiljenja vredni ? — Mnogovrstna društva nahajaš dan denašnji po sveti, tudi društva zoper trpinčenje živalij, ali društva „zoper trpinčenje učiteljev" ne najdeš nikoder. V tolažbo naj jim bode to, da jih čaka mučeniški venec v nebesih, kjer nej pomankanja.
ZMES
Pogovor med gospodom Slavoljubom m kmetom Matevžem na sv. Jerneja dan.
M. O dobro došli, gospod Slavoljub! Prav veseli me, da vas v mojej hiši vidim, pa žal mi je, da vam z nobeno rečjo ne morem postreči, ker pipa (špina) se je zasušila tako , da bi sam Štempihar (slovenski Samson), ako bi prišel sod stiskat , kar kapljice ne izžel (iztisnol).
SI. (Matevžu roko poda, pozdravi ga i govori:) Nič za to, dragi Matevž! včeraj so se končali pasji dnevi, pijemo lehko vodo brez straha, škodovala nam ne bode.
M. Bojim se, da se pasji dnevi še le začno, ker razen malo sirka, druzega ne pridelalamo, in zaslužkov ....
Si. Kakor dober gospodar, skrbite zmirom za prihodnost, kar je prav. — Danes se vam pa posebno čudim.
M. Zakaj pa? Ali zato, ker sem si pustil brke (muštace) ? Zdaj sem pri „reierviu, moram jih imeti, da sem vojaku podoben.
SI. Čudim se vam danes, ker tako lepo slovenski govorite. Zdaj vidim, da ste bili dober učenec, i da nejsem bob v steno metal, ko sem vas učil.
M. Z vami rad govorim tako, ali z mojimi rojaki ne, ker se mi smejejo in pravijo : „Ta tiček nej iz našega gnjezda in ne poje tako, kakor so naši stari nas učili."
SI. Teh besed ne poslušajte i govorite zmerom lepo pravilno i zapomnite si to: Zlato ostane zlato, ako se tudi v blatu valja.
M. Te besede so resnične. Veste pa, da je še mnogo mojih rojakov, kmetov, zlasti mlajših pri našem batalijoni, ki še bolje od mene govore.
SI. Zelo me veseli, da to slišim. Povejte pa, da bodo, tudi drugi vedeli, kako ste se vi in oni tako lepo govoriti naučili?
M. Naučili smo se, ker smo pazljivo poslušali, kader so drugi lepo slovenski govorili, zlasti slovenski pridigarji; — brali smo i še radi beremo liste in dobre knjige, potem pa smo se med seboj tudi pridno vadili.
SI. Vidite torej, vi, ki nikoli slovenskih šol videli nejste, vam še precej dobro slovenščina teče iz ust, koliko laže bi šla pa tistim, ki so uže nekoliko v take šole pokukali! Edino sredstvo (mitel) za omiko odrastlim na kmetih torej so bralnice. Napravite si jih ! ker bližajo se dolgi zimski večeri; mislim, da ne boste vso zimo spali ko polhi ali ko medvedije i si
prste lizali ko oni tace. — Klical bom tako dolgo, dokler si bralnice napravite, tudi če mi imajo pljuča počiti.
M, Dobro poznam bralnic dobroto in korist; pa jeza me popade, ker vidim mlačnost in mrzloto za to reč. Bog daj, da bi ne bil vaš glas, glas vpijočega v puščavi! — Pa naše ljudske šole o tej zadevi nič ne store.
SI. Nektere ljudske šole se zelo trudijo vcepiti mladini ljubezen do vsega, kar se tiče slovanstva. Naj bi le doma mladini roditelji (starši) tega ne podirali, saj veste da mladi raki tako lazijo, kakor stari. Staro i mlado naj torej stopi na noge !
M. Pa slišal sem , da v nekem uradu leži ukaz, po kterem bi se morala prihodnje šolsko leto vpeljati v naše šole talijanščina ?
SI. Prav zdaj nej časa zaljubiti se v laščino, ker pokazal nam je Lah, kako presrčno nas ljubi, spravil nas je namreč z laškega i pravi, da je njegov Trst, Istra i Bog ve kaj še. Mislim pa, da omenjeni ukaz zdaj pod mizo vržejo, ker je bil najbrže izdelan pred zmago pri Kustoci i pri Visu, i predno smo Talijanom Benečijo darovali.
M. Kaj pa mi Slovenci pravimo?
SI. Mi pravimo, da Trst je naš, Istra i Goriško sti tudi naši, ker večina prebivalcev teli krajev je slovenska.
M. Pa kako je to, da Talijani to mislijo ?
SI. Vlada sama jim je to v glavo vcepila, ker je v teh krajih širila talijanščino slovenščini na škodo, napravila talijanske uradnije i šole, spekla si je iz tali-janske moke kruh, ki jej zdaj ne diši. — Da bi vendar zdaj visoka vlada pustila potalij an Sevanje i popri-jela se narodne ravnopravnosti!
M. A.men! (Obadva se poslovita; Slavoljub odide.)
(Kako se je bogati Anton „Oče naš" naučil.) Anton, bogat žitni trgovec, gre k spovedi. Spovednik ga vpraša : „Znate Oče naš?" Anton odgovori : „Ne znam ga, večkrat sem se ga učil, pa ne morem se ga naučiti." Spovednik ga spet vpraša: „Ali znate brati i pisati?" Bogatin reče: „Ne znam". „Kako pa za-pominjate vse tiste, kterim žito upate?" vpraša spovednik. Anton odgovori: „Sam ne vem kako, pa vendar dobro vem, komu kaj upam." Spovednik dalje govori: „Za pokoro morate ubogim ljudem, ktere vam pošljem, posoditi žita, pa precej po mlatvi vam ga povrnejo." — „Prav rad storim, kakor ste ukazali", reče Anton. Za malo časa pošlje spovednik neznanega ubozega k Antonu po žita. Anton ga vpraša: „Kako ti je ime ?" Ubogi odgovori: Oče naš. „Iz ktere rodovine?" vpraša bogatin dalje. Kteri si v nebesih, kliče se moja rodovina, odgovori ubogi. Za osem dni pride drugi ubogi z imenom: Posvečeno bodi tvoje ime iz rodovine: Pridi k nam tuoje kraljestvo. Za nekoliko časa spet pride tretiji, ki se je klical: Zgodi se tvoja volja iz rodovine: Kakor v nebesih tako na zemlji, i tako jih je spovednik še več poslal. Neki dan pride spovednik k Antonu i vpraša, ali je žito posodil? i
kako se dolžniki kličejo? Anton jih po vrsti imenuje. Duhovnik se smeje. Anton ga pa vpraša: „Zakaj se smejete?" Duhovnik odgovori: „Smejem se, ker ste se oče naš tako dobro i lahko naučili.
Ime božije (povedka za sedanji čas). Angel izmed števila tistih, ki stoje okoli božijega prestola (trona), prosi Boga, naj mu dovoli v človeškej podobi stopiti na zemljo med ljudi, da opazuje (ogleduje) njihovo de-janije in nehanije, da ž njimi trpi in ž njimi se veseli. Vsemogočni dovoli in angel stopi na zemljo v podobi modrijana. Prišel je v bogato deželo. Rumeno klasije se po polji ziblje. V hribih so kopali drage rude, to je: zlato, srebo i. t. d. Po gladkih rekah (tekočih vodah) so plavali ponosni (štimani) brodovi (barke) i bogate pridelke v druge dežele vozili. Lepe vasi, polja, mesta i vrti so se vrstili; kamor se je oko obrnolo, povsod se je videl blagoslov, bogastvo in obilnost. Modrijan je trkal na vrata bogatinov. Radovoljno so mu jih odpirali, ker čislala (obrajtala, šacala) se je učenost. Radi so ga poslušali, njegove besede so jih veselile, obilo so mu darovali, predno so ga dalje puščali. Ko mine čas, kteri mu je Bog odločil za popotovanje na zemlji, vrne se angel v nebeški raj i pripoveduje Vsemogočnemu, kar je videl i slišal. Hvalil je zemlje lepoto i krasoto, mnogovrstne umetnosti, i kako goreče se prebivalci poprijemljejo lepih znanosti. „Pa so se ljudije kedaj mene spomnili?" vpraša Bog. Angel pomišluje i pomišluje, zadnjič pa reče: O Gospod, tvojega imena nejsem slišal velikrat imenovati. Tebi v čast so sicer lepe cerkve sezidane; pa ljudije so preveč v posvetno zamišljeni, zatorej ne hodijo pridno vanje tebe molit i čestit. — Mine spet leto in dan, in angel spet Boga prosi, naj mu dovoli na zemljo slopiti. V podobi meniha (frata) pride zdaj na zemljo. Strašno premenjeno najde deželo, ka je bila poprej tako lepa. Strašen potres jo je razdel. Pusta so ležala polja, ker sovražna vojska je privihrala, ropala, morila i požigala; nasledek vsega lega je bila draginja, lakota i bolezen. Povsod je bil jok i stok.— Prestrašen se vrne angel k Večnemu, se solznimi očmi mu pripoveduje ljustva nadloge i težave. — „A1 si slišal imenovati zdaj moje ime?" vpraša Bog. „0 Gospod," odgovori angel, „povsod so te imenovali, k tebi, edinemu pomočniku i tolažniku so vpili; jaz pa sem spoznal tvojo ostro i pravično kazen, ter se od tam vrnol. Bog reče: „Ne pošiljam ljudem nadlog i težav v kazen, ampak le za to, da se poboljšani k meni povračajo. Slabi i omagljivi človek ne more prenašati vednega blagostanija. Napuh ga prevzame in on misli, da je sreča na zemlji edina reč, po kterej naj sega. Le iz ljubezni pošiljam ljudem grenkosti; ker v nadlogah in težavah se vračajo na pot kreposti, človeški rod mora trpeti, da se vzdigne k veseliju."	B.
Prihodnji naš list prinese imeniten llaN^lP* sestavek, ki bode govoril
o slovenstvu v Trstu,.
Priporočamo ga tedaj uže zanaprej.
Tisk austrijanskega Loyda v Trstu.