Mohorjeva knjižnica 28

Slavko Savinšek

Grče

1929

Založila Družba sv. Mohorja

Grče

Povest

Spisal

Slavko Savinšek

To izdanje je redna publikacija za člane
Družbe sv. Mohorja v Celju

43238

Natisnila Mohorjeva tiskarna v Celju,
(Fran Milavec, Celje)

,^000 HA

1 .

Borovski župnik Mihael je zaprl brevir, ga po¬
ložil na mizo ter z velikimi koraki vnovič stopil po
sobi. Prekrižal je roke na prsih, dvignil desnico,
oprto s komolcem na dlan levice, podložil usločeni
kazalec pod nos in tako naslonil glavo na roko.
Njegova velikanska postava, ki so ji bile vse bo-
rovske dveri prenizke in preozke, se je tako ne¬
koliko upognila v hrbtu. Odpeta lahna suknja mu
je mahedravo opletala okrog kolen, senca pa, ki
jo je luč izpod stropa risala od župnika na steno
in tla, je rastla kakor on sam iz tal v strop; kot
bi oba hotela razgnati tesno ozidje in planiti ven,
ven ...

Dalje ko je hodil župnik Mihael po sobi, pod¬
jetnejši so postajali njegovi koraki. Prav kakor
pred uro in pol, ko je odšel od njega starec s
sivimi lasmi in dolgo, čisto belo brado. In prav
kakor tedaj, se je zdaj lomilo znova v župniku:

»Nor si, Vršan, nor! Sam grunt te je in zemlja
in denar! Grablje imaš, grablje, pesjan, vil pa ni¬
maš! — Star si, osmi križ ti leze na hrbet, pa se
ženeš in pehaš, kakor bi ne mislil umreti! Ali po¬
neseš grunt s seboj?«

Znova je planilo v župnika kakor prej, ko mu
je dejal sivi Vršan: »Duhovni gospod, starejši sem
od Vas.«

»Neumen si, Vršan, nor!« Pred mizo je župnik
Mihael postal in treščil s pestjo po njej, da je od¬
jeknilo po sobi in se odbilo od stene kakor grom.
»In še ti pravim, Vršan: čeprav imaš sive lase in

6

belo brado, si vendar neumen! Ali jo boš ti jemal
ali on? Boš ti otroke imel z njo ali on? Bo tebe
gnjavila ali njega?«

»Na moje pride, ne na njegovo!« je vstal v
župniku nekam plahi odgovor Vršanov.

»Mar ni tvoja kri, tvoj sin? Je mar tujec in le
po tvoji milosti, kar je, ne po božji? Trd si, Vršan,
in kakor da te je zadnje čase hudi duh obsedel!
Te ni udaril Bog dovolj, ko ti je tri sine požrla
kolera? In rajnico od žalosti za njimi kmalu na to?
Bi rad še zadnjega pognal?«

»Kdo ga podi? Drugo naj si izbere, pa mu
prepišem in otroke mu bom pestoval do smrti!«
mu je oporekal Vršan v duhu ko prej v resnici.

»Grče vražje! Ti vedno eno in isto: drugo naj
vzame, pa mu prepišem; oni vedno enako: samo
to ali nobene! Tako se grizeta že pet let; Mana,
očeta vredna hči, pa podpihuje tebe, Vršan! Ne
daš k sebi ne ti ne on! Dekle pa vene in hira, da
so je samo še oči in malo bledice pod njimi! Fej
vas bodi vse skupaj!«

Tako se je trgalo in lomilo v župniku. Postal
je sredi sobe, še bolj nagnil glavo in se zamislil.
Pa se je kmalu pretegnil, da je s kratko ostriženo
glavo segel skoro do stropa, odprl na široko
majhne oči pod visokim čelom in lice mu je spre¬
letel nasmeh, ko se mu je iz prsi utrgalo:

»Čaj, Vršan, v nede!jo'se te najem na leči, da
me boš pomnil! In vseh skupaj, grč grčastih, po¬
padljivih togot, da vam za dolgo preženem veselje
do ujedanja in trme!«

Pa je že žal župniku takih sklepov: v žep seže,
izvleče iz njega molek in korakajoč z velikimi ko¬
raki po izbi moli češčenomarijo za češčenomarijo
za svoje grče, posebno za ono iz Podsmrečja.

7

Ni trajala dolgo župnikova molitev. Pred fa-
rovžem je zaropotal korak, se ustavil, nekdo je
nerodno pritisnil kljuko, stopil v vežo in jo s tež¬
kimi koraki mahnil proti sobnim durim. Potrkalo je.

»Naprej!« je trdo dejal župnik, stopil k durim
in jih odprl, da je planila polna luč v prišleca in
mu za hip zameglila pogled.

»Hvaljen bodi...«

»Amen! Stopi noter, Klemen!«

Prišlec, mlad, postaven, kakor hrast krepek
mož, je vstopil v izbo in se ustavil ob durih.

»Kaj bi?« postoji župnik pred njim. Skoro sta
enako velika, fant in duhovni gospod.

»So bili?«

»Bili!«

»In...?«

»In? Nič ni! Kakor bi zidu tamle pravil!«

Župnik pusti vprašalca in stopi po sobi. Mladi
ne ve, kaj bi, v zadregi že prime za kljuko. Župnik
se obrne:

»Te ni strpelo?«

»Kako bi me?«

»Pa si pridirjal za njim, ihta ihtava! Kakor stari
si, sin njegov!«

»Težko čakam!«

»Tudi jaz! Otepam se z vama že tri leta. Vidva
pa vsak po svoje kakor vol s čelom v jarem!«

»Lize ne pustim!«

»Stari pa nje ne mara. Vedno ista pesem!
Župnik naj pa čudeže dela: iz volov voličke, iz
štorovja vosek! Mar vas tako učim na leči, ne¬
marnosti nemarne? Seveda, .zunaj bi stali, pred
cerkvijo in za babnicami škilili, hudobe! — Stari
pa sam grunt in denar!«

8

Mlademu je neprijetno, vnovič prime za kljuko.

»Počakaj, nisva še gotova!« plane župnik. »Ali
si z Mano kaj govoril?«

»Sem.«

»Pa?«

»Nič. Z očetom drži! Ko bi jo Vi, gospod ...«

»Seveda, zopet jaz, župnik! Kakor da nimam
že vaju dveh dovolj!«

Mir in molk zavladata za hip v sobi, da se
čuje tiktakanje ure. Pa se v župniku zmehča:

»Reci ji, naj pride v nedeljo po rani maši k
meni.«

Mladi prikima. Oči mu hvaležno zasijejo v
župnika.

»Pa nikar ne misli, da bom čudež naredil!
Nisem Bog! Še On ne opravi pri vas ničesar zlepa.
Pri starem vašem pa še zgrda ne!«

»Jaz bi pustil vse in šel!«

»Kam boš rinil? Ni še zadnje besede kraj!
Kdo bo ostal za delo?«

»Naj oče!«

»Pa četrta božja zapoved?«

»Tudi za očeta velja!«

»Če je stari nor, ali moraš biti tudi ti?«

Mladi je zopet ob kljuki.

»Čakaj, Klemen! Še tole: kaj si imel v nedeljo
s Prelesnikovim Tonetom? Zakaj si ga?«

»Dejal mi je, da sem kakor šolar pred očetom.«

»In zato si ga moral z gorjačo?«

»Ni bilo sile, se je koj zlomila.«

»In zakaj ti je dejal tako?«

»Ker se ne oženim zoper očetovo voljo.«

»Tako, vedno več vas je! In vse radi babnic.«

Fant je pri teh besedah že v vratih.

9

*

»Čaj, bom koj!« ga potegne župnik nazaj v
izbo in mu pred nosom zapre vrata. Klemen gleda
temno, v postavi in obrazu mu ždi nekaj kakor
napeta vzmet, ali zmaga se.

»Klemen, tole ti povem: bodi pameten! Ne
obešaj se ponoči okrog vogalov in pod Lizinimi
okni, pa na samem se ne lovi zanjo, da vaju satan
ne premoti! Si razumel?«

Fant pogleda za hip župniku v oči, pa takoj
zopet pobesi pogled.

»Fant!« plane iz župnika, ki stopi tesno k mla-
demu možu, ga zgrabi za roke in mu trdo veli:

»V lice mi poglej!«

Klemen dvigne glavo, za trenutek se spogle¬
data. Tedaj spusti duhovni gospod fantove roke,
stopi od njega stran in na obraz mu leže neiz¬
merna bol. Obema plane v obraz rdečica, obema
ustne drhte, iščeta za besedo, tipljeta vase, pa ne
najdeta. Šele, ko izgine župniku kri raz obraz in
leže vanj bledica, najdejo pot besede:

»Tedaj vaju je že zmotil vrag! Te ni nič sram?
In punčare nemarne tudi ne? Hudič vas je zmešal
vse, ovce garjeve! Grizete se ko psi, se pobijate
ko divjaki, zapeljujete dekleta, punčare pa vas,
fantaline neumne! Župnik pa naj vpije, pridiga,
moli, zmerja, vse nič ne zaleže!«

Fant bledi in stopi zopet bliže k durim. A žup¬
nik za njim.

»Si bil že pri spovedi?«

Fant odkima.

»Prideš jutri?«

Fant molči.

»Prideš?«

Fant prikima.

»Reci deklini, naj tudi pride!«

10

In še pristavi duhovni gospod:

»Staremu povej, naj pride v nedeljo po nauku
zopet k meni. Sicer ga poiščem sam, rogovilo
grčavo, da mu zbrusim vse v obraz!«

»Gospod, ne povejte!«

»Tako, pred očetom te je sram, pred Bogom
te pa ni bilo? Vse mu povem! Tudi on ima kos
tega na vesti!«

»Gospod, ne povejte jim,« prosi fant.

»Pojdi zdaj! Lahko noč! Pa da mi greš na¬
ravnost domov! Nimaš kaj iskati pod Lizinimi
okni!«

Tiho utone fant v pomladno noč, ko župnik za
njim zapre in zapahne. Duhovni gospod stopi nazai
v sobo, obstane pri mizi, se nasloni obnjo in strmi
predse. V duši mu gori in roka mu nehote seže
po srcu. Dolgo stoji tako, v očeh pa mu vzkali
kakor solze. Nato ugasne luč, stopi po škripajočih
stopnicah v prvo nadstropje, prižge pred Križanim
sveiiljko, pa se zgrudi predenj na kolena in vroče
mu privre iz srca na ustnice: Miserere mei...
Usmili se me, Gospod ...

Mladi Vršan se kakor pijan opoteka v pot in
jo komaj razloči pred seboj. Strašno divja v njem
in grize: sram in ponižanje, izjalovljeno upanje in
vroča, mlada ljubezen. Kako je stal pred župni¬
kom, kakor mlad šolarček, in se dal ošteti, ne da
bi bil zinil besedico nazaj. Pa duhovni gospod so
pač tak: renče, in ihtavi so, a je vendar toliko
mehkobe in dobrote v njih. Zanj se zavzemajo že
dve leti in za Lizo, da bi očeta pregovorili, naj
jima puste skupaj. Baš za danes je upal Klemen
tako za trdno, da se jim bo posrečilo pregovorili
trdega očeta. Že sta z Lizo delala načrte, kako
si bosta uredila dom, kako bosta srečna. In ni ga

11

vzdržalo, moral je iii pobaral župnika. Liza mu je
obljubila, da ga počaka, naj se oglasi, ko se bo
vračal domov. Tako poln upanja je hitel dol v vas!
Zdaj pa, ko se vrača siri, kakor omotičen od bo¬
lečine varanega upanja, kako naj slopi k Lizi, kako
ji pove, da sla upala zaman, da sla sanjala o sreči
prezgodaj?

»Liza, Liza!« gori v fantu, ko je prekoračil
Savo in se zaril v reber, strmo in od pomladnih
voda še spolzko in sklizko, da mora paziti na vsak
korak. »Liza, Liza!« zveni bolestno v njem, da mora
zdaj zdaj postati, da se vsaj malo umiri v njem
srce, ki mu tolče tako divje. Kako naj ji pogleda
v oči, kaj ji poreče, ko ga povpraša? O, da bi ji vsaj
majceno upanja lahko dal! Mano bodo vzeli go¬
spod v roke. Mana? Ah, Mana se boji, da ne bi
Liza gospodinjila namesto nje na Vršanovini. Zato
podpihuje očeta. Ni upanja! Pustil bi vse, šel na
Jesenice v tovarno, pa bi se z Lizo lahko vzela.
Ali grunt pustiti, zemljo domačo? Ki njegov pot
cveti in kali in rodi na njej, in so žulji na rokah
samo iz ljubezni do nje! Ne more, ne more! Tudi
Liza neče, tudi njo drži zemlja nazaj.

Zavre in vzkipi v fantu, da se mora oprijeti
mladega debla ob poti. Nehote upogne debelo
vejo in jo zlomi. In dalje lomi divje, kakor brez
premisleka, lomi samo da bi umiril besnenje v
prsih, bolečino v srcu udušil, da bi splahnelo vrve¬
nje krvi v telesu. Šele čez čas se zave fant brez¬
umnosti svojega početja, se nasloni kakor zlom¬
ljena veja ob deblo in solze mu privro v lice. Toda
v istem hipu plane vanj trma in ponos, in jeza in
ljubezen in bol se zlijejo v eno in vse to zaihti
v mladem srcu ter se zažene v grlo: mladi fant
ob deblu z zasolzenimi očmi zavriska iz polnih

12

prsi, da odjekne od roba Karavank čez dolino proti
Vršiču in Mojstrovki.

Toda bolj ko se bliža Klemen trem hišam v
Podsmrečju, težji postaja njegov korak, težje nje¬
govo srce. Prve hiše se ogne v velikem ovinku,
bliža se drugi, Lizinemu domu. Tam više gori, naj¬
višja v vsej savski dolini, je njegova domačija,
Vršanovo posestvo. Vidi od daleč luč: oče so že
doma in niso šli še leč.

2e misli kreniti mimo Lizinega doma in se tiho
ter neopaženo utihotapiti domov, ker se ne upa
srečati dekleta, ko se izza debla ob kolovozu utrga
dekle in plane h Klemenu.

Vroče zaprosi vanj:

»Klemen, kako si opravil?«

Fant je zmeden, molči, ne ve odgovora.

»Klemen, povejl« zaprosi dekle.

Fant stopi tesno k njej. Hoče jo ujeti za roko,
hoče reči toplo, mehko besedo, pa je ne najde.

»Ah, saj vem, ne govori!« zaihti dekle in vse
njeno telo spreleti drget; kakor dete se nasloni
na fantove prsi in tiho ihti. Klemen molči, ne ve,
kaj bi; v grlu ga tišči nekaj, hoče ven, na jezik,
da bi seglo Lizi v srce, pa se mu ne da. Sele
čez čas:

»Liza, Lizika, ne jokaj! Saj bo drugič! Gospod
so rekli!«

In ko dekle le ne neha jokati, znova:

»Mano bodo poklicali k sebi in očeta v ne¬
deljo po nauku. Boš videla, da pojde!«

Liza ga pogleda z. objokanimi očmi.

»Ne verjamem, Klemen; oče ne bodo odne¬
hali!«

»Morda bodo, če jim gospod povedo ...«

»Kaj povedo?«

13

»No, saj veš ...«

»Kaj?«

»No, veš, kako daleč je z nama,« izdavi fant.

Dekle vztrepeta:

»Sl jim povedal?«

»Sami so ugenili.«

»Jezus!« plane dekle znova v jok. Čez čas:

»In kaj so dejali?«

»Da morava jutri oba k spovedi.«

»Jaz sem že bila.«

»Potlej pa moram iti sam.«

»Le pojdi, Klemen, ti bo laže. Meni je tudi.
Toda oče, kaj poreko oče?«

»Kar hočejo! Meni je vseeno!«

»Ah, Klemen, tako se bojim!«

»Kaj bi se bala, Lizika! Poglej, naj se poslopi
kdo!« se postavi fant prednjo, stisne pesti in
dvigne roke, da počijo krepki sklepi. Dekle se
zastrmi vanj. Oči ji blešče.

»Lizika!« plane fant in jo hoče dvigniti od tal
k sebi.

»Ne, Klemen, dovolj je bilo že skrbi! In jutri
greš k spovedi! Morava biti pametna, ubogaj me,
če me imaš kaj rad!«

Pogleda ga, da mu srce vzdrhti od sreče.

»Lizika moja, boš videla, da pojde! Gospod
so preveč hudo gledali. V nedeljo ne bi bil rad
v očetovi koži. Kako so se danes nad menoj znesli,
da sem kar trepetal!«

»In po pravici!« mu požuga dekle s prstom.

»Liza, Liza!« se zasliši nakrat za hišo.

»Mati kličejo, noter moram! Lahko noč, Kle¬
men! Jutri se vidiva, če prideš mimo nas!«

»Lahko noč, Lizika!« zašepeče fant. »Kaj le¬
pega sanjaj in pa name misli!«

14

»Kakor vedno, saj veš!« odvrne dekle, gre z
roko hitro fantu čez obraz in steče urno proti hiši.
Klemen stoji še nekaj časa na mestu, si gre par-
krai z raskavo dlanjo po licu, kjer je prej zdrsela
vroča dlan dekletova, nato pa previdno stopi dalje
po kolovozu proti domači hiši.

Ko pride do lese, ki meji Lizino in njegovo
domačijo, se ozre nazaj in vidi, da v Lizini sobi
gori luč. Dolgo sloji zamišljen in strmi v svetlobo.
Opazi, da je Liza stopila k oknu in ga odprla.
Ne vzdrži; iz polnih prsi zauka in nato še enkrat
in še tretjič, da je vriskov polna dolina in reber
in gmajna na njej. Rdeča zavesa zagrne Lizino
okno kakor za še enkrat lahko noč. Klemen se
šele čez čas obrne in stopi proti domu.

Doma sta oče in sestra v izbi.

»Dober večer!« vošči obema in pošto ji sredi
hiše.

»Bog ga daj!« odzdravita oče in Mana. Kle¬
men sede ob peč. Oče, ki bere, dvigne oči izza
knjige in pogleda v sina:

»Kje si bil?«

»Kjer Vi!«

»Pri fari? — Pil?«

»Ne; kjer ste bili Vi!«

»V farovžu?«

»Da!«

»In zdaj si bil z ono skupaj?«

Klemenu zagori v očeh, pa se premaga in
je tiho.

Oče vstane in gre proti njemu:

»Česa si iskal pri župniku?«

»Vas!«

»Kako?«

15

»Tako!« de rezko Klemen in vsiane. Za hip
si stojita oče in sin nasproti in si iščeta drug dru¬
gemu skozi oči v dušo in srce. Stari prvi umakne
pogled, z roko si seže v belo brado.

»Lahko noč!« pozdravi Klemen in stopi v vrata.
Sliši še za seboj, kako mu Mana vošči lahko noč,
pa se ozre in vidi, da oče gleda za njim. Zapre
duri in skozi vežo odide v nasprotna vrata v kamro.
2e v postelji sliši govoriti v veži Mano, ki odide
v zgornjico. Skozi špranjo v durih pa vidi v hiši
še dolgo goreti luč in ve, da oče bede. In sluti, da
morda mislijo nanj, na župnika, na Lizo ...

2 .

V lepem pomladanskem dopoldnevu sta orala
stari Vršan in sin Klemen dober streljaj niže hiše.
Nekam motno se je kisalo nebo in v južno stran
okrog Triglava in gor do Mangarta se kar ni ho¬
telo prav zjasniti. Samo doli niže se je nad Mar¬
tuljkom dvigala oblačna prevlaka, dočim je v se¬
verno plat savske doline solnce veselo sijalo in
se lastnih svojih žarkov veselilo.

Tako je počivala v dopoldanskih urah vsa
strma reber podsmreška. In kakor kraljica se je
na prostorni planici tik pod gmajnami Srednjega
vrha v solnce ogledovala bela hiša Vršanova, naj¬
višja v vsej gornji savski dolini. Veselo se je sme¬
jala v solnce in mu vračala svetlobne pozdrave
v srebrnih in zlatih pramenih, ki so se razlivali iz
njenih oken v trato pred hišo. Njiva, kjer sta v
zemljo rila oče in sin, je ležala prav na robu pla-
nice, ki je nato kakor odrezana z eno platjo pa¬
dala v porastlo strmo reber, navzgor in navzdol
vzdolž doline pa je segala na eno stran v Belco

16

proti Dovškemu, na drugo pa v borovske rovte. Vsa
prelepa gmajna od Belce pa noter v Rovte je bila
Vršanova last in boršti so se neizsekani in jedro-
viti vzpenjali do slemena Srednjega vrha in gor
do Vršca, kjer jih je rezala nemškoavstrijska meja.

Toda goli del Podsmrečja pa ni bil ves Vrša¬
nova last, še dva sta ga delila z njim, ki sta tudi
oba postavila hiše na razsežno planico, seveda
pohlevne, bolj na kraj, na rob, tako da je posebno
prva grozila, da zdrsne raz rob v dolino. Bila sta
to Belcjan in Smrečnik. Prvi, ki je imel za hčer
brhko Lizo in dva sina, Franceta in Jako, je bil
polgruntar in njegov rod je od pamtiveka v Pod-
smrečju. Drugi pa, Smrečnik, ki mu je gospodi¬
njila edinka Micka, zajeten in poln deklič, je bil
samo štrtak in je pridelal komaj za pol leta hrane,
drugo si je moral prislužiti z drvarjenjem pozimi.

Stara dva, Belcjan in Vršan, sta hodila drug
mimo drugega kakor dve hudi uri. Ni se sicer bli¬
skalo, ali v daljavi nekje je zamolklo grmelo, kadar
sta se srečala, in samo iskrice bi bilo treba, pa bi
se vžgalo. Sovraštvo je izviralo še izza fantovskih
let. Prej najboljša prijatelja, ko sta še oba posto¬
pala za Klinarjevo Lizo v Logu; a sta se do krvi
stepla, ko se je Liza odločila za mirnega, tihega
Belcjana in zavrnila precej raznesenega in baha¬
škega Vršana. Morda jo je odbijala tudi Vršanova
polna brada, ki je bila že tedaj ponos komaj tri¬
desetletnega možaka. Od tedaj naprej sta se ogi¬
bala Vršan in Belcjan drug drugega. Belcjan radi
ljubega miru, Vršan pa iz oholosti.

Ali mladi niso bili taki. Ko so bili živi še sta¬
rejši trije Vršanovi, so marsikatero fantovsko bitko
izvojevali zmagovalno skupno z Belcjanovimi doli
v dolini, v Borovcu, Korenu ali v Logu. Liza je bila

17

\

\

Belcjanova najmlajša, zato jo je tudi prijateljstvo
zvezalo najbolj s Klemenom, Vršanovim najmlaj¬
šim. Edino Mana, Vršanova edina hči, ni nikdar
mogla Lize. Morda, ker je bila prebrhka, ali ker
Belcjanovih ni hotel nihče zanjo barati. Bila je
vedno zadirčna in kakor že naprej določena, da
ostane samska in očetova gospodinja po materini
smrti.

Ko pa je Vršana zadela v strašnem letu kuge
nesreča in mu pobrala vse tri razen Klemena, naj¬
mlajšega, Belcjanovim pa je prizanesla, se je so¬
vraštvo v njej zakrknilo le še bolj in iz njega je
često režala zelena zavist.

Iz mlade tovarišije Klemenove in Lizine pa je
kar čez noč pognala ljubezen in se razrastla v
njunih srcih, da sama nista vedela kdaj. Kar čez
noč se nista več upala prav pogledati drug dru¬
gemu v oči; opazovala sta se naskrivaj in beseda
jima je zastajala za drhtečimi ustnicami, če sta se
našla sama. Pričela sta se kakor nalašč ogibati
drug drugega, ali nehote sta se našla in oba vztre¬
petala ob svidenju ter često šla drug mimo dru¬
gega s kratkim pozdravom. Njuni pogledi pa sa
medtem govorili velike reči, in preden sta se prav
zavedela kdaj in kako, sta si pred tremi leti sredi
veselice v Borovcu trepetaje segla v roke drugače
kakor do zdaj. Ko so se vračali domov, je Liza za
časek zaostala in Klemen z njo. In oba nista mogla
zatisniti oči tisto noč. Od tedaj so Lizini nageljni
cveteli samo za Klemena in Klemenove oči gorele
samo za Lizo. Dokler ni prišlo na uho očetu Vršanu,
ki je zarobantil nad Klemenom, ga skoro vrgel iz
hiše in mu prepovedal enkrat za vselej, še kdaj
govoriti z ono. Toda srce je srce in oba mlada
sta se še bolj oklenila drug drugega.

2

Grče

18

»Hi-hot, pram!« je udaril trdi glas Vršanov
v mladega Klemena, ki se je sklanjal v plug in
krepko oprijemal ročice ier pri iem zrl v cmoka¬
jočo, rjavo gmoto okrog lemeža.

»Daj no, Klemen, ali spiš?« se je vjedel stari
v sina.

Sin je pogledal začuden v očeta in ni koj
razumel njegovih besedi, ker so mu bile misli v
prvih dneh njegove in Lizine ljubezni, ki je o njej
razmišljal med oranjem. Šele čez čas se mu je
potemnilo čelo in na zvratišču, ko sta vračala, je
jezno sunil lepljivo prst z otiko od[ lemeža, da je
kar odletela od železja.

»Vihra ihtava, ali sem ti že preveč dejal?« ga
je brž ugriznil stari, ki mu ni ušla sinova nejevoljna
kretnja. Sin je molčal, se sklonil nazaj v plug in
sta orala dalje, vsak s svojimi mislimi.

In se je gnetlo v starem:

»Seveda, mladež naduta, spi nič, voglari okrog,
potlej pa klinka ob belem dnevu, ko je treba prijeti
in pritisniti, da v sklepih zacvili! Pretete dekline!«
je planilo polglasno iz njega in bič je ošvrknil
konja, ki je pretegnil in drugega, belca, potegnil
s seboj, da je Klemen skoraj na plug omahnil.
Samo napol je razumel fant očetove zadnje be¬
sede, pa jih je ugenil takoj in v srcu mu je vzva-
lovala kri. Za hip je popustil z rokami, da je plug
planil iz prsti v vrh razora, a se je brž premislil,
pljunil ‘v dlani in krepko poprijel, da so se mu
napele mišice na rokah in mu je počilo v sklepih.
Samo iz oči mu je sršelo v rjavo mokro prst, ki
je ranjena zevala pred njim in nemo kričala, prav
kakor fantovo užaljeno srce. Stari pa je polglasno
godrnjal v belo brado, mahnil semterija po konjih,

19

\

pe^ se lupaiam kradoma ozrl nazaj na sklonjenega
sina, kakor bi njegove misli ugibal.

In vnovič je vzdramil Klemena iz misli očetov
glasil

»Kako pa orješ danes? Ponoči bi spal, ponoči,
seme nepridno, pa bi lahko za dne krepkeje po¬
prijel!«'

Sredi razora sta bila, ko je stari tako stresel
nejevoljo nad sinom. V Klemenu je zagorelo. Šinil
je pokonci, planil, kakor bi se hotel pognati čez
plug in konje do očeta, ko se je nakrat zdrznil in
obstal.

»Pa dajte sami, če znate bolje!« je vrgel očetu
mrko v lice in mu obrnil hrbet. 2e je stopil korak,
dva po razoru, ko se je premislil, se okrenil,
poprijel znova za ročice in zakričal nad konji:
»Ti-hot!« da sta potegnila na vso moč ter po¬
tegnila starega naprej, da je skoro padel pod
kopita. Nič ni dejal Vršan, iz oči pa mu je zagorelo
kakor zmagoslavje in ponos, ko se je ozrl nazaj
in videl, da se upira sin v ročice kakor peč v breg
in mu rdi od vihre in duševne tegobe mlado lice.

»Bo! Za dva mlada je!« se posmeje samo sta¬
remu v srcu. »Samo ta preieta deklina!« se mu že
zopet skremži na licu in zamišljen vodi konja dalje.
Ko zopet vračata na okrajku, pripelje po kolovozu
na njivo samotež garovec Smrečnikova Micka.
Krepko, dvajsetletno dekle je, bolj fantovske hoje
in kretenj kakor dekliških, močna in polna. Postoji,
da se oddahne, in v solncu se ji zasveti izpod nazaj
pokrite rute temno, od solnca in vetra opaljeno
lice. Izza rute se usipljejo v obraz gosti, temni lasje.

»Hej, Micka, te je breg upehal, ha?« ji zakliče
stari Vršan in pridrži konje.

2 *

20

»Kaj bi me, zatoje že pretegnem!« se mu smeje
dekle, upre močni roki v bok in gleda za Kleme¬
nom, ki se sklanja v plug in trebi z otiko lemež.

»Zakaj te pa nič k nam ni, Micka?« vprašuje
Vršan.

»Ne utegnem! Belim bajto!«

»Se boš možila?«

»Mara kdo zame!«

»No, poženite no, oče!« plane vmes Klemen
in se skloni v plug.

»E, naj se mrhi malo oddahneta, saj bo skoro
poldne. Slišiš, Micka, ali boš utegnila priti po¬
magat Mani čompe narezovat?«

»Ne vem! Naj rajši katera druga!«

»Hi!« zamahne medtem Klemen z otiko proti
konjema, da oče omahne vstran, ko nenadoma
pretegneta in se poženeta dalje. Stari zgrabi za
povodec z vso silo, ali Klemen znova požene ko¬
nja in oče jih ne vzdrži: mora nehote z njimi dalje.
Za hip se ozre po sinu, ki sklonjen v plug tišči
ročice na moč; vrh njive pa zapoje Mickin smeh,
ki zveni kakor zasmeh in ureže Klemena kakor
z nožem.

»Bi me ubil rajši danes ko jutri, seme!« se
zaletava izza zob staremu, ko vodi konje dalje.
Klemen ne črhne besedice, samo strašna bledica
mu plane v prej rdeče lice in še niže se skloni
mlado telo v zemljo. Micka vrh njive se smeje dalje,
ošine parkrat s pogledi Klemena, nato pa se upre
v garovec in porine po kolovozu proti Belcjanu.

V dolini je zazvonilo poldne, ko sta preorala
Vršana dobro polovico njive. In komaj je odjeknil
zvon, se je oglasil od hiše doli Manin glas:

»Ho-hoj, južinat!«

21

»Jo-6!« je odvrnil oče nazaj. Slal je pred ko¬
nji, držal klobuk v rokah in molil, liho sam zase.
Skupno bodo molili po južini. Sivi lasje so mu frfo¬
tali pofni v lahnem vetriču ob čelu, bela brada se
je svetila v opoldanski bleščavi kakor taleči se
sneg. Pod visokim čelom so žarele žive temne oči,
ki so bile čudno nasprotje sršečim sivim obrvim,
in krepak, ukrivljen nos, je dajal obrazu starega
Vršana ponosen izraz. Ko je stal tako razoglav
s privihanimi rokavi v beli odpeti hodni srajci, ki
so na prsih štrlele iz nje sive ščetine, velik, krepak,
slok, samo za spoznanje upognjen, se je sinu ne¬
hote porodilo v srcu ob pogledu vanj: planinski
kralj! Tako so mu rekali dolinci, domačini in tujci.
In nežno je sinu zatrepetalo v očeh pri tem po¬
gledu, čeprav je takoj umeknil pogled očetu in si
dal opraviti z odpenjanjem konj.

Ko je stari odmolil, se je prekrižal in zavil
proti domu. Klemen je konja odpregel, prijel za
vajet, da bi odgnal, pa je še čas gledal za očetom.
V njem je vrelo: planinski kralj! In on sin njegov,
mladi kralj planin! Pri tem mu je tegobno vstalo
v srcu: ga bo zmogel?

Že stopi Klemen s konji za očetom v kolovoz,
ko prihiti od Belcjana Liza z jerbasom na glavi.
Klemen bolj zasluti kot zasliši njene korake, za¬
držuje konja in jo tako pričaka, da ga dohiti.

»Liza,« ji de polglasno, »kam hitiš? Počakaj
malo!«

»Ali si neumen, glej!« pokaže dekle na očeta,
ki hiti pred njima. Vendar zadrži korak in stopi
vštric fanta.

Klemenove oči od strani zdrsijo po dekletu.
Drobna je Liza, pol manj je je ko Smrečnikove
Micke, ali jedra je in nosi se. Svetlih las ji ne

22

pokriva ruta, izpod jerbasa ji iišče v lice in jo
dražijo v modre oči in drobni nosek, tja v pol-
razcvetele ustnice jo ščegetajo, da si gre zdaj zdaj
z roko po licih in zdaj zdaj pihne nadležne naga-
jivce v čelo nazaj. Komaj do ramen je Klemenu
in fantov klobuk sega preko jerbasa na dekletovi
glavi. Joj, kako bi jo sedajle dvignil z jerbasom
vred od tal ter zaukal, da bi se razlegalo v šir in
dalj! Tako gre Klemen nemo poleg Lize in ne najde
besede, ki bi jo dejal, da bi ji povedal, kako mu
je. Le oči mu govore, oči vriskajo, oči božajo Li¬
zino lice, pa roka ujame zdaj zdaj njeno levico
ter jo stisne, da dekle vztrepeta.

»Klemen bodi pameten,« mu Liza navidezno
nejevoljno odtegne roko in pogleda na spredaj
korakajočega očeta.

»Liza, Lizika!« se skloni fant tesno k dekletu
in tih nasmešek mu spreleti lice.

»Kaj postavaš!« udari v njuno srečo stari Vr-
šan, ki se je ozrl in opazil mlada dva skupaj.
»Južina čaka!«

Oče stopi dalje, ne ozre se več. Ali korak pri¬
držuje, da morala mlada dva skoro do njega. Kle¬
men je ob očetovih besedah prebledel ko zid, z
vso silo je potegnil povodec ter zaškripal z zobmi.
Dekle se je z velikimi, plahimi očmi ozrlo vanj in
liho spregovorilo:

»Nikar, Klemen, potrpi!«

In čez čas, ko se ihta v fantu ni umirila:

»Nocoj pojdem v Borovec. Pridi naproti!«

Pa je že odbrzela na levo v breg, čeprav sta
ji nogi trepetali in se ji je srce v prsih krčilo.
Klemen je zrl za njo kakor za bežečo sanjo, in sam
ni vedel, kdaj je butnil s konji vred v očeta, ki je

2 $

sial na kolovozu in tudi gledal v breg za odha¬
jajočo.

»No!« je planil v fanta, ko sta zadela skupaj:
»Kam zijaš?«

»Kamor Vi!« je zagorelo iz Klemena in bledica
na licu se je umeknila temni rdečici. Stopil je mimo
starega in odgnal konja v hlev, kjer je vrgel vajete
hlapcu.

Že so čakali z molitvijo Klemena v hiši, ko je
prišel mrk in zamišljen iz hleva.

»Se je boš že še nagledal,« ga je upiknil stari,
»mi čakamo!«

Prekrižal se je in odmolil očenaš in češčeno-
marijo. Družina: Klemen, Mana, hlapec in dve dekli
so mu odgovarjali. Nato so molče sedli in molče
zajemali.

Klemen je komaj tlačil vase jed, tako je vrelo
v njem. Mana je skrivši opazovala zdaj brata zdaj
očeta. Tudi ona je videla izza duri, da sta šla Liza
in Klemen skupaj in zdaj zdaj je nasmešek spre¬
letel njeno lice, ko je zrla v bratov obraz. Očeta
je pekel molk pri mizi in udaril je vanj:

»Mana, z Micko sem govoril, da bi prišla
čompe narezovat. Še ti ji dej!«

»Bom, še danes. Jutri moramo že pričeti, sami
ne zmoremo.«

»Bajto beli, pa se bo že utrgala za dan, dva!«
de oče in pogleda Klemena. Sin molči. Tudi ona¬
dva umolkneta in zopet se sliši samo zajemanje
žlic in semtertja kašelj iz zadrege.

Mana vstane, odnese prazno skledo in se vrne
z drugo. Postavi jo na mizo in za hip postoji. Skozi
okno ji sije solnce naravnost v obraz. Ni več mlada
Mana, drugi otrok Vršanov je. Leta in delo in skrb
po materini smrti so ji zarisali globoke brazde v

24

obraz. Velika je skoro ko oče, nos ima njegov in
oči, sicer je pa materina in so drobne, rahlo napete
ustnice čudno nasprotje *z gornjim delom obraza.
V temnih laseh se ji tu in tam svetlikajo srebrne
niti. Tudi v tem je očetova. Mana sede nazaj k
drugim; molče nadaljujejo južino in končajo.

Ko se dvigne vsa družina in mlajša dekla po¬
spravi in pobriše mizo, vstane tudi Klemen, da bi
odšel.

»Počakaj, fant!« veli oče. Klemen se začuden
ozre vanj in postoji.

»Si se premislil?«

»Kaj?«

»Radi one!«

»Katere?« se dela sin nevednega.

»I, katere! One nastave, ki si zdajle zijal
za njo!«

»Oče!« vzkipi fant.

»Odgovori, če te vprašam!«

Klemen molči.

»Ali si Vršanov ali nisi!«

»Sem!«

»In še premišljuješ?«

»Nimam kaj; sem že premislil!«

»Tedaj jo pustiš?«

»Oče!«

»Nič, oče; povej!«

»Tudi Vi ste se gnali za prvo!«

»Fant!« vzkipi iz očeta.

»Nič, fant! Še tepli ste se za Lizino mater z
Belcjanom.«

»Ti!« plane oče proti sinu.

»Vprašali ste, ali sem Vršanov. Odgovoril
sem!«

»Sram te bodi!« se vmeša Mana.

25

»Nihče le ni vprašal!« jo zavrne Klemen.

»Pravico imam kakor li! Vršanova sem!«

»In grunt bo njen, ako se li ne premisliš!« plane
znova oče.

»Zalo se žene. Kar recite, pa grem; za hlapca
ji ne bom!« stopi sin proti očetu. Iz oči mu gori
in očeta je skoro strah teh oči. Mirneje prične:

»Klemen, bodi pameten. One ti ne pustim!«

»Jaz se ženim, ne Vi, oče!«

»Micko vzemi!«

»Pa jo dajte Vi, vdovec ste, če Vam je tako

všeč.«

»Klemen,« se zasuče v brata Mana.

»Ali pa ti starega Smrečnika vzemi pa boste
obe zemlji skupaj, če vama je za to!« ji vrne brat.

»Fant, jezik za zobmi!« plane sedaj stari ves
srdit proti sinu in dvigne roko.

»Le dajte!« mu nastavi sin lice. Očetu roka
omahne. Stopi nazaj k mizi in se opre z roko
nanjo. Mana tiho zajoče. Sin pa stoji sredi izbe,
gleda nepremično očeta in v očeh mu gori nekaj,
česar se oče boji, da ne zmore takoj v besedo.
Šele čez čas sede zopet k mizi in glas mu je mir¬
nejši.

»Klemen, daj si enkrat k sebi. Saj nisi iz že¬
leza!«

»Zakaj jaz? Čemu ne Vi? Kaj Vam je nare¬
dila?«

»Belcjanova je! In za delo ni!«

»Kdo to pravi? Za tri Micke!« se vzpne iz
fanta.

»In če je za sto Mick, pri nas ne bo gospo¬
dinjila! Ker je Belcjanova!« vpije iz očeta.

»Ali Vam je njena mati tako zavdala, oče?«

plane zdaj sin, pa ga je strah očetovega obraza

26

in oči, ki se razpro pri ieh besedah široko in je
v njih kakor sovrašivo.

»Klemen, fej te bodi!« plane Mana in stopi k
očetu.

V starem Vršanu vre. Bog, da bi planil v sina
in ga udaril po zobeh, da ga ne zadržuje nekaj
kakor sram. Onemoglo izdavi bridko iz sebe:

»Mani zapišem grunt, ti pa pojdi, kamor ho¬
češ!«

Sin omahne proti očetu in strašno se trga
v njem. Ali takoj se ustraši, prebledi in plane k
vratom.

»Pa grem! Ali menite, da nisem dela vajen!
Le dajte Mani, le, samo Vršanov potem ne bo več
v Podsmrečju!«

Stopi v vrata in vežo in zadrleskne duri za
seboj, da kriknejo v tečajih. Omahujoč gre proti
hlevu, pa se premisli, okrene in zavije proti skednju.
Vstopi, se ozre okrog in se zvali na kup sena. Z
obema rokama grabi globoko v kup, z nogami rije
v seno pred seboj in z zobmi si grize ustnice do
krvi, da ne bi kričal od bolečine. V hiši pa stari
Vršan omahne na stolico, nasloni se z rokami na
mizo in položi vanje sivo glavo. Le Mana je glasna,
ven stopi in naganja hlapca ter dekli na delo. —

Popoldne sta Vršanova orala dalje, kot bi se
ne bilo nič zgodilo. Spregovorila nista ves čas
nobene besede. Ko je Mana prinesla malico, je
jedel oče sam, sin je pa legel na trato in zrl v zrak.

»Greš jest?« sili Mana.

»Ni moje, je Vršanovo!« izdavi Klemen.

Stari se ozre v sina. Grižljaj mu ostane v ustih.
Izpljune ga, stopi h konjema in požene.

»Mana, primi za ročice!« veli hčeri.


27

Dekle hoče, ali že je ob njej Klemen, sune jo
stran, da odleti daleč proč, zgrabi za ročice, se
upre vanje in z otiko požene konje:

»Hi-hi!«...

Mana pobere razmetane jedi in odnese malico
domov. Vršana, stari in mladi, pa orjeta njivo do
trdega mraka, dokler je ne zorjeta do kraja.

3 .

»Naprej!« se je razleglo gromko od župnikove
pisalne mize, ko je nekdo komaj slišno, plaho po¬
trkal. A ko je potrkalo vnovič, je planil župnik,
odrinil stol in sam odprl duri:

»Gromska strela, si gluh!« je zarežal v odprta
vrata, pa je hipoma obstal in stopil korak nazaj
v izbo:

»O, Liza, deklič, si se ustrašila?« je skoro
mehko vprašal in nadaljeval, stopivši še globlje
v sobo:

»No, le ne vihaj šobe, dekle, pa stopi naprej,
saj te ne pojem!«

Liza je bolj klecnila kakor stopila za župnikom
in tiho s trepetajočo roko zaprla duri za seboj. Za
vrati je postala in dvignila oči, velike in splašene
modre oči, v velikega duhovnega gospoda ter iz¬
tisnila jecljaje:

»Hvaljen Jezus!«

»Amen! Kaj bi rada?« je vprašal župnik, ji
obrnil hrbet ter se vrgel v naslonjač ob pisalnici,
da je zaškripal, vrgel nogo čez drugo in mežikaje
z drobnimi očmi pogledal dekle, ki si ni upala na¬
praviti koraka v sobo.

Ko ni bilo odgovora, je duhovni gospod po¬
zorneje pogledal dekle, ki ji je dopoldansko solnce

28

skozi okno sijalo naravnost v obraz. In je videl
župnik Mihael, da ima dekle oči solzne in se ji
dve novi solzi točita po obledelem licu.

»Kaj se kisaš, ko ti nisem še bev ne mev dejal!«
je vrgel iz sebe in se pognal s stola kvišku. Roka
mu je trepetala in da bi jo skril, jo je z drugo
sklenjeno položil na hrbet. In še malo je počakal,
preden je stopil bliže k deklici, ki je jokala v dlan.

»Liza, obriši solze! Tako ne prideva nikamor!
Pa zini in povej, da — da — bo konec,« je vihral
in stopil k oknu ter si šel z roko neopazljivo po
očeh.

Dekle je stopilo zdaj bliže k njemu. Obrnil se
je, ko jo je začutil za seboj. Tedaj se je Liza ne¬
nadoma sklonila, se oprijela njegove roke in padla
predenj na kolena.

»Gospod!« je planilo iz nje in solze so se ji
udrle iz oči na lica, ki so ji zagorela kakor v vro¬
čem sramu.

Kakor bi ga pičil gad, je odskočil duhovni go¬
spod, sunil z roko od sebe in megla mu je zakrila
oči.

»Liza!« je izdavil, pa si šel znova z roko po
laseh.

Dekle je klečalo še vedno in ihtelo, da se je
stresalo mlado telo.

»Si res?«

Ustnice so mu trepetale. Iz oči mu je bliskal
srd, toda izza bliskanja mu je gorelo usmiljenje.

»Sem!« je izdahnilo dekle in glasno zajokalo.

»Deklina nesrečna!« ji je vrgel v lice in se
obrnil stran od nje. A koj se je zasukal nazaj in
glas mu je trepetal, ko ji je dejal:

»Vstani!«

In ko je vstala, ji je primeknil stol.

29

»Sedi!«

Dekle je sedlo, pa zajokalo vnovič. Župnik je
meril z velikimi koraki sobo in grčal sam vase,
kakor bi tam zadaj za Razorjem in Prisankom
grmelo. In spet se je obrnil v dekle:

»Od kdaj?«

Pa se je zasukal nazaj, kakor da ga prav nič
ne briga odgovor Lizin, ki je polglasno izdavila:

»Pet mesecev.«

In si je pritisnila robec na usta, da ne bi joka
pognala v krik.

Župnik je stal pri oknu, zabobnal s prsti po
šipah, pa nakrat zamahnil za muho in jo zalučil
po tleh:

»Golazen nemarna!«

Dekle je splašeno dvignilo oči v duhovnega
gospoda, ki si je z robcem brisal dlan in stopil
vnovič z velikimi koraki po sobi. Enakomerno so
peli njegovi koraki, vmes je tiktakala ura in zdaj
zdaj je tišino prekinil pridušen dekletov vzdih.

Postal je nakrat pred njo, si prekrižal roke
na prsih, podprl desno v levo dlan, si šel z ukriv¬
ljenim kazalcem pod nos, da je lahko naslonil
glavo, in dejal:

»Pa zdaj?«

Dekle ni vedelo, kaj bi, omahnilo je z glavo
v robec in vnovič zaihtelo.

»Prej bi se bila kisala, pa ne greha delalo,
bi pa zdaj ne bilo tega. Ti je bilo treba?«

Dekle mu je splašeno seglo v besedo in rde¬
čica ji je planila v lice:

»Rada se imava!«

»Taka ljubezen ni prida! Satan vama jo je dal,
ne Bog! Ti bo zdaj morda hudoba pomagala?«
je vzrojil in se strmo okrenil.

30

»Gospod!« je zaprosilo dekle in zajokalo.

»Sem mar dejal, da ti jaz ne bom?« Stopil je
zopet po izbi, sunil z nogo stol k mizi in čez čas
dejal, stopivši prednjo:

»Samo dej mi, kje naj staremu pridem blizu!«

In ko so obupano pogledale vanj dekletove
oči, vse v solzah, uboge, nebogljene, ki so se jim
poznale prečuie noči, polne kesanja, je zavrelo v
njem in iz njega, da je udaril s stisnjeno pestjo
v mizo:

»Vršan je nor!«

Stopil je zopet v korak in vedno bolj hitel;
na čelo pa so mu stopile potne kaplje in prsti
so mu posegli v žep in oprijeli križ na molku.
Suknja je opletala in ga bila po kolenih, ko je hitel
gor in dol. Globoko je dihal in rdel v obraz ter
tiščal vkup zobe.

»Ali kaj moliš, deklič?« se je nenadoma ustavil
pred Lizo, ki so se ji posušile solze v očeh in ji
je pogled sijal kakor izprana gora v bleščavi opol¬
danskega solnca, da je župnik strme pogledal
vanjo.

»Vse noči prejočem, gospod!«

»Nisem vprašal, ali se cmeriš; ali moliš, sem
baral!«

»Molim, molim, pa nič ne pomaga!«

»Še to! Viš, vere nimaš, vere, zato te je pre¬
mamil satan! Z ustnicami giblješ, jagode prebiraš
na molku, pri tem pa na polegona misliš golenega,
ki te je speljal, nepridnež! Vere nimaš! Vera gore
prestavlja, pa bi norega Vršana ne!«

In ko je videl, da se znova zbirajo solze v
dekličevih očeh, je mehkeje dodal:

»Moli, deklič, moli in prosi Boga, da se te
usmili in ti odpusti! Si slišala v nedeljo na leči:

31

prosite in se vam bo dalo, iščite in boste našli,
trkajte in se vam bo odprlo. — Pa ne jecaj samo
z jezikom, s srcem zakriči v Boga, pa ti bo dal,
slišiš! Je že mnogim, še več ko tebi! Tebi zdaj samo
križ, a drugo še pride. Sama si kriva, ker nisi
poslušala Boga v srcu. Moli, deklič, moli, vse noči
na kolenih prekleči in vpij v nebesa, da starega
norega Vršana zmehčamo, grčo kroiinčasto!«

Tako je govoril, se globoko oddehnil, ko je
dogovoril in stopil h klečalniku ter uprl oči v Kri¬
žanega. Iz srca mu je v lice gorelo, iz lica v be¬
sedo in beseda v Njega: da bi ubogemu, splaše-
nemu, grešnemu otroku dal od svoje milosti in
njemu, da bi znal omehčati Vršanovo grčo, ki jo
obdeluje že pet mesecev, pa ji ne more do živega.

Dolgo je tako stal župnik Mihael. Ko se je
obrnil, je Liza stala za njim s sklenjenimi rokami,
tudi strmela v Križanega, po obrazu pa so ji lile
solze.

»Liza,« ji je tiše dejal gospod župnik, »si se
spokorila?«

»Sem, gospod! Saj veste!«

»Ti da Klemen mir od takrat?«

»Da, gospod!«

»Samo poskusi naj, preden nista mož in žena,
pa ne mignem z mezincem za vaju!«

Liza je zagorela v lica.

»Kaj pa mati in oče, deklič?«

»Oče ne vedo še nič, gospod.«

»Pa. mati?«

»Vedo in so hudi!«

»Še nase naj bo huda, oči naj si izpraska, ki
niso videle, dokler je bil še čas! Povem ji, ko mi
pride v pest! In Klemenu tudi, da me bo pomnil.

32

Golenec goleni, grčavi! Kakor stari je, vedno svojo
tišči! Zdaj jo je utiščal!«

Liza je stopila proti vratom.

»Počakaj! — Očetu povej vse!«

»Ne upam! Ubijejo me!«

»Taki ste vsi! Naprej ničesar ne vidite, kakor
žival ste ijavendan in za zlom tiščite; ko pa zlo
pride, planete drug nad drugega in se pobijate,
grče nemarne, grčaste! — Jaz pa naj ravnam in
gladim in iščem poti in mirim, ko bi vas najrajši
z bičem, ker si ne daste blizu ne zlepa ne zgrda!

— Boš povedala očetu?«

»Ne upam, gospod!« vztrepeta dekle.

»Reci materi, naj povedo, boš?«

»Bom!«

»Samo glej, da stari Vršan ne zve, dokler mu
jaz ne povem, razumeš!«

»Hvaljen...«

»Počakaj! — Daj, reci Klemenu, da mi nima
žugniii ni ene besede staremu, dokler ne govorim
z njim jaz. Si razumela? Drugače se pobijeta, ihti
ihtavi! — Pa ne obešaj se mu okrog vratu, ne-
mamica, ko mu boš pravila in ne postajaj z njim!
Kakor da je garjev se ga ogibaj!«

Dekle prikima.

»Pa moli, deklič! Liza, moli, moli!«

Pogledal ji je v oči, da jo je do duše presunilo.

»Zdaj pojdi! Pa oči si v veži obriši, da ne bo
ves Borovec vedel, kako si se v farovžu cmerila!

— Na veke!«

Tiho so se zaprla vrata za Lizo, ki si je res
v veži obrisala lica in oči, si potegnila ruto v čelo
in odhitela kar skozi župnikov vrt za kaplanijo
zadaj doli čez travnik in ob Savi gori zavila v
Podsmrečje.

33

Župnik pa je pokleknil pred razpelo in molil,
molil ter se z Bogom vojskoval za dušo Lizino in
Klemenovo ier za grčo, starega Vršana, da bi mu
dal Bog milost prave pameti.

Ko je v molitvi spoznal, da ga Bog skuša, da
pa mu bo nazadnje naklonil svojo milost, je župnik
Mihael vstal, pokril črn klobuk, zgrabil brevir ter
hotel na vrt, da se spreleti in iz sebe izžene vihro,
kar je je bilo še iz molitve ostalo. Odprl je duri
in stopil v vežo, ko se isti hip odpro vrata iz ku¬
hinje in v vežo stopi Vršanova Mana. Oba se strme
pogledata. Mana se nehote umakne za korak, po¬
tem šele pozdravi:

»Hvaljen Jezus!«

»Na veke, Mana! Stopi malo k meni!«

Župnik ji odpre izbo, da gre mimo njega in ji
v sobi ponudi stol:

»Sedi, pa malo počakaj! Pridem takoj!«

Odide in plane z velikimi koraki v kuhinjo, kjer
vrata za seboj zapre.

»Kaj sta imeli z Mano?« kratko vpraša ku¬
harico.

»Maslo je prinesla,« zajeca postarna kuharica
ter postrani pogleda duhovnega gospoda, sluteč,
da je nevihta v hiši.

»Nisem vprašal za maslo; kaj sta imeli, sem
baral!«

»Mana je dejala, da je Liza pri Vas in da je
prišla, ker ...«

»Ker?« plane župnik.

»Ker je ... taka ... no ...,«  ječa kuharica.

»Babe nemarne, gobezdave, kolikokrat sem ti
že dejal, a?«

Župnik je bled v lice in kuharica sluti, da bo
zdaj hudo.

3

Grče

34

»Gospod...?«

»Jutri dobiš knjižico in plačo za štirinajst dni,
pa lahko greš!« plane iz župnika, ki že zgrabi po
kljuki.

»Gospod župnik...,« se zažene za njim ku¬
harica. A župnik je že zunaj, že drevi po veži
v izbo.

»Mana, Belcjanova Liza je bila pri meni!« pre¬
seneti župnik dekle, ki je pričakovala vsega prej,
samo tega ne. Zato ne ve, kaj bi nato.

»Ti si ženska, Mana, kajne?« ji de župnik.

Dekle je še bolj začudeno in ne ve, kam me¬
rijo gospodove besede. Vprašujoče ga gleda in
vsa v zadregi svaljka med prsti vogal oglavke.

»Kaj, ko bi tebe satan premotil in bi se dala
zapeljati? Kaj bi storila?«

Dekle v začudenju široko zapre oči. Šele čez
hip odgovori:

»V vodo bi skočila!«

»Vidiš, nesramnica! Liza pa še ni in vendar
že lajate vanjo; najbolj ve, ženske, ki nimate vere
za pol Lizine.«

»Slutila sem! Uh, da je taka!«

»Z Vršanovo krvjo je trčila skupaj in, tega si
kriva tudi ti!«

»Jaz? Kaj mi mar? Nikoli ni bila prida!«

»Bolj ko ve vse, dokler je ni zmotila skušnjava.
Da pa jo je, si kriva tudi ti, ker si očeta podpiho¬
vala, naj ne pusti Klemenu Lize!«

»Seveda, še Vi jo zagovarjajte! Narejati se
zna!«

»Tiho!« zagrmi župnik, da Mana obmolkne in
vztrepeta. »Upaš vreči kamen vanjo zato? In vame,
ker vidim globlje, ko vi, ki tiščite ko . voli svojo
in ne veste, da je razen pameti in denarja in grunta

35

še eno, ki tudi svoje hoče! Fej ie bodi, Mana! Žen¬
ska si, pa je hudič in pol v tebi, ker nisi samo
grčasta, ampak še hudobna povrhu! — Se tako
za grunt bojiš?«

Široko razkoračen stoji župnik pred Mano, iz
oči mu srši, iz lic mu gori in roke mu sujejo predse,
da se Mana s stolom umika pred njim in je bleda,
ker je župnik zadel tako naravnost in tako strašno
živo prav v ono, kar jo je najbolj bolelo.

»Kako dolgo že veš?«

»Že dva meseca. Se reče, ne vem, ampak zdi
se mi.«

»Pa nisi mogla stopiti enkrat k meni in ziniti?
In tudi danes si šla h kuharici, k babnji, ne k meni,
ko si morala vendar videti Lizo, kako trpi in kako
si k srcu žene. O, Mana, Mana, Bog ie bo pokoril
zato, verjemi!«

»Kaj meni mar,« užaljeno oporeka dekle.

»Po kaj pa si danes lezla za njo in jo zale¬
zovala, a? Ker si hotela potrditi svoje misli, da
bi laže ugriznila, kjer bi najbolj bolelo!«

Župnik se je upehal. Sedel je poleg Mane na
stol in pričel mirneje; oči so mu prosile:

»Mana, pomisli, kako bi bilo tebi; če bi se ti
zgodilo kakor se je Lizi. Zavedi se, da ste tega,
kar je prišlo, mnogo krivi Vršanovi. Ne zakrkni
srca, vsaj zdaj ne, ko je sila. In ko gre za čast
Vršanove hiše!«

Mana je šinila pri zadnjih besedah pokonci
in lica ji je zalila kri:

»Mar sem jaz grešila?«

»Ti in stari in Klemen. Tudi Liza! Toda pri vas
trije, ona sama. Tedaj imate Vršanovi trojno krivdo,
Liza eno samo — greh!«.

»Njen je večji od naših!«

3 *

36

»Bog bo sodil, Mana, ne mi!«

Župnik je utihnil, pa si je z dlanmi pokril oči.
Mani se je nekaj zgenilo v srcu. Še nikoli ni slišala,
da bi bil duhovni gospod govoril tako mehko in
toplo kakor zdajle z njo, čeprav ji je očital. Ali
čutila je v očitanju prošnjo. In Mani je godilo, da
borovski župnik prosi njo, Vršanovo Mano.

Še je nadaljeval duhovni gospod, ko si je snel
dlani raz oči in jih položil predse na mizo, da je
Mana lahko videla, kako so mu drgetali prsti in
se je lomilo v njih, da je njo zabolelo:

»Mana, če že nečeš zanju kaj storiti, vsaj
očetu ne odgovarjaj! In ne povej jim, kar veš o Lizi,
ter ne pusti, da bi jim povedal kdo, preden ne
zvedo od mene!«

Mana ne odgovori. Vase tiplje in išče, bi li
zmogla, kar hočejo gospod. — Župnik čuti voj¬
skovanje v dekletovem srcu in nadaljuje:

»Čuj, Mana, misli, kaj bi rajna mati dejali, ako
bi bili še živi? Ali bi bili pustili tako?« In strmo
pogleda dekletu v oči pri teh besedah.

Mana odkima.

»Ne, vidiš! Pa nikar matere v grobu ne žali!«

Župnik vstane, stopi po sobi.

»Da, mati so bili iz drugačnega testa, kakor
drugi Vršani! Zato pa jih je žalost strla! In vaše
grčevje! Razumeš, Mana?« se obrne zopet župnik
k dekletu, ki je tudi vstalo.

»Me boš ubogala in ne boš očetu povedala?«

»Ne bom, radi Vas ne, gospod!«

»Ne maram radi mene! Radi Boga ne, ki hoče
biti milosten in bi rad vsem dal od ljubezni, tudi
vam, grčam podsmreškim!«

In še pristavi župnik Mihael:


37

»Klemenu naroči, naj pusti zdaj očeta v miru
in naj se ne grize z njim. Ne bo prida sicer,
razumeš?«

Mana prikima.

»So oče te dni doma?«

»Menda bodo sekali v lazih.«

»Pridem gor, morda v nedeljo na večer. —
Ne žabi, Mana, kar si mi obljubila. Hvaljen Jezus!«

»Hvaljen Jezus!« odzdravi dekle in odide.

Težka je Manina pot domov. Tišči jo obljuba,
dana župniku v trenutku slabosti. Ej, že je mislila
na to, kako bo očetu namignila in se bodo odlo¬
čili ter njej prepisali. Kaj bi Klemen na Vršanovem,
ona pa je ona, Mana, starejša in bi se lahko dobro
možila, ker bi mikal in vlekel grunt in boršti. Morda
bi jo celo Lesjakov iz Loga potem maral, ko zdaj
zaman pošilja vanj iz oči strele, da bi ga v srce
zadele, fanta postavnega!

No, pa saj je samo obljubila, da ne zine očetu
zdaj! A saj bodo župnik sami povedali in tedaj
se bo odločilo, kdo bo gospodaril na Vršanovem!
Čudno, oče ne morejo Lize! In nikoli ne bodo pri¬
stali na to, da bi jo Klemen vzel! Posebno zdaj ne,
ko zvedo, kako je z njo, nemarnico! Župnik pa
pravijo, da je tudi ona, Mana, tega kriva. Mar je
Lizo nagovarjala, ali Klemena šuntala? E, tudi pri
župniku so v milosti lepe, solzne oči! —

V takih mislih pride Mana mimo Belcjana in
hoče baš po kolovozu za hišo domov, ko zasliši
za vogalom govoriti Lizo in Klemena.

»Liza, nič ne mara j! Župnik bodo očeta pre¬
govorili, boš videla! Če pa oče ne bodo odnehali,
pustim vse in grem delat drugam, pa se vzameva!
Same te ne pustim! Da veš, da ne!«

38

»Že dobro, Klemen! Saj nisem več žalostna.
Samo ti pazi zdaj, da očeta ne razvnameš po ne¬
potrebnem, in pusti, naj gospod z njim govore. So
mi dejali!«

»Ne bom, Liza, radi tebe ne!«

Mana stopi dalje in ob vogalu se snideta s
Klemenom, ki se je urno in tiho poslovil od Lize
ter odšel.

»O, Klemen, podnevi vasuješ?« mu oponese
sestra.

»Kaj tebi mar!«

»Mi je, Klemen, mi je, celo gospod župnik so>
dejali, da mi je!«

»Tebi, župnik?« jo začuden pogleda brat in ne
more verjeti.

»So! In so rekli, da pusti očeta, dokler ne
govore z njimi sami.«

»Mi je Liza povedala,« odvrne Klemen hitro
in stopi naprej.

»Seveda, več ti je ko sestra. No, saj ti je
lahko.«

»Kaj mi je lahko!« plane Klemen in se ustavi.

»Sam veš najbolje!«

»Vem, zato pusti ti v nemar!«

Še dalje zbada Mana, a Klemen molči, ker
čuti, da zre za njim Liza in njej na ljubo ne odgo¬
varja. Ne bi bilo dobro sedaj preveč razpaliti Mane„
dokler se oče ne odločijo.

Molče stopita v hišo, kjer je dekla že prinesla
kosilo in je oče že za mizo.

»No, no, le stopita, pomenita se lahko še med
jedjo dalje! Kje si se pa mudila tako dolgo, Mana?«
vprašuje oče, ko pomolijo pred jedjo.

»V farovžu sem bila.«

»Pri gospodu?«

39

»Tudi.«

»Počemu?«

»Maslo sem nesla kuharici, ki mi je zadnjič
naročila zanje, pa so me poklicali noter.«

Klemen strelja bliske v sestro in iz lic mu
vanjo gori. Ona pa se nalašč posmehne in mu
vzdržuje pogled.

»No, in kaj sta imela?« silijo dalje oče.

Mana ne odgovori takoj. Gleda Klemena in
nese žlico v usta, da ima k molku vzrok. Šele
čez čas pove:

»Dejali so, da pridejo v kratkem gor.-«

»K nam?«

»Menda tudi kam drugam. K nam gotovo!«

»Radi strdi?«

Mana gleda zopet Klemena, ki še bolj gori
vanjo. Ne more jesti. Žlico je položil.

»Menda. Niso povedali. Z Vami bi radi go¬
vorili.«

Oče ni spraševal več. Parkrat -mu je šel po¬
gled od Mane do Klemena in obvisel dlje časa
na sinu. Nakrat se domisli:

»Kje si bil, Klemen, pred južino? Tam?«

Čelo se zmrači Vršanu, ko pokaže z žlico
skozi okno na Delcjanovino.

Klemen ne odgovori. Dvigne se in odide iz
sobe.

»Molil boš!« kliče oče za njim.

»Pridem nazaj!« odvrne sin in stopi iz veže
na prosto.

»Kaj neki mu je danes?« vpraša oče zoper
svojo navado Mano.

»E, skrbi ga, skrbi.«

»Kaj?«

40

»Nič!« odreže Mana in prične pospravljati z
mize.

Pomolijo. Družina odide. Oče siopi na prag
in se zazre tja proti Belcjanu. Dolgo strmi tja. In
tako se zdi, kakor da mu ustnice vztrepetavajo.
— Ali v srdu ali samo v spominu? Bog ve.

4 .

Žene se v reber župnik Mihael, žene, da mu
lije pot raz obraz, in se za sapo lovi. Pod prvo
hišo v Podsmrečju, Smrečnikovo, obstane, da se
oddahne.

»Viš ga, zlomka nadušljivega, kako me ujeda!
Saj bi bil za kovača dober! Uf! Šment, kako mi
je odveč!«

V roki vihti kolar, ki si ga je bil spotoma odpel,
da ga ne bi preveč tiščalo za vrat, pa si dela
veter z njim, da si lice ohladi.

»Ej, Mihaele, nisi več tak kot si bil, ko si vsako
leto rinil v Triglav in po dva nahrbtnika nosil, če
je debeli župan upehan omahnil ob steno, ker ni
mogel do sape. Zdaj te pa ta bore reber uganja,
da se ti kar vrti. Ej, Mihaele, Mihaele, kmalu boš
dodelal, kar si mislil, verjemi!«

Tako beseduje župnik sam vase in si briše z
robcem potno čelo in vrat.

»In vse to radi norega Vršana in onih dveh
nepridnikov izgubljenih, da rešim njihove duše, za~
kidane v greh, da bi hudič ne maral zanje. Fej!«
pljune župnik Mihael in mrak mu leze v oči in na
obraz, ko se zmisli namena današnje poti.

»Ali se bo vdal, grča stara, ali se ne bo? Saj
ko bi bil jaz Bog, bi mu kar čez noč dal mehčave
za štiri. To bi dedec nori gledal zjutraj, ko bi se


4t

zbudil, in bi bilo v njem mehko in toplo!« se meni
župnik dalje sam s seboj, ko gre po brežini proti
Smrečniku. Na durih stoji Micka in gleda po pri¬
šlecu.

»Vidiš, za tole nastavo razneseno se bije stari,
Bog mu greh odpusti, da bi ji naprtil sina! Ej, ni
slep mladi Klemen, ni! Saj bi še svetnik ne izbiral,
ampak takoj izbral, ako bi mu bilo treba.« —
»Micka, ali imaš požirček žganega?« ogovori na
durih stoječo dekle, ko gre mimo.

»Hvaljen Jezus, gospod, kar noter! Brinjevca
imam, brinjevca,« hiti in se odmakne v vežo.

»E, brinjevec je za babe, ne za nas!« se ji
zahvali in postoji pred pragom. »Sicer pa, daj, pri¬
nesi, bolje je ko nič, če si upehan!«

Dekle odide v bajto in se koj vrne s kozarčkom
in steklenko.

»Viš, saj ni napak! — Ne!« se zahvali, ko mu
hoče dekle naliti vnovič. Kar prav je bilo — za
zdravje! Pa ti Bog povrni! — Kaj pa oče?« vpraša
že dalje gredoč in se obrne.

»Nu, po starem, kot vedno. V lazu so!«

»Se kaj.možiš, Micka?« se še enkrat obrne
župnik nazaj.

»Ah, kdo mara zame, bajtarsko!«

»Le ne verjemi nikomur! Sam jezik jih je. Hva¬
ljen ...,« pozdravi in odide dalje proti Belcjanu.

Micka gleda za njim in čez lice ji gre smehljaj.

»Vršana gredo uganjat!« zatrdi sama pri sebi
in škili za gospodom, se bodo li kaj ustavili pri
Belcjanu, ali nič. — Nič, naprej gredo. Nikogar ni
zunaj na vratih.

»Malo prej bi se bil lahko pognal tu gor!
Menda bo Liza skoprnela od strahu in bojazni. Naj!
Za pokoro, da bo vedela poslušati satana! Nemar-

42

niča!« godrnja župnik, ko gre mimo Belcjana dalje
proti Vršanu.

»Tule doli se oglasim nazaj grede, če kaj prida
opravim pri Vršanu,« meni župnik in se ozre nazaj
na Belcjanovo. Zdi se mu, da izza tepke pred hišo
gleda za njim dekle.

»Seveda jo ima zdaj, ima, kako bo župnik
panal starega Vršana! Hm, sem že drugačne!«

Ali vendar je skrb v župniku. Počasneje gre
dalje, nadene si kolar in z roko seže v žep. Krče¬
vito se oklenejo prsti Križanega na molku.

»Jezus Križani, daj, mehčave mu daj v srce!
Ne radi mene! Radi njihovih duš in onih, ki še
rojene niso, da jim ne bo v pogubljenje, ampak
v zveličanje: češčena Marija ...«

Tako se trga v župniku, ko gre dalje in korak
za korakom zložneje hodi. In še:

»Ti si dopustil, da ju je omamil in preslepil
satan, in starega si s slepoto udaril, da je kakor
noč in tema in trdo in mrzlo v njem, kakor bo-
rovske zime! Daj še milosti, prizanesi zavoljo nji¬
hovih duš, da ne bodo gorele in preklinjale, ampak
da bodo Tvoje. In da bom jaz, divjih ovac nevredni
pastir, mogel obstati pred teboj! — Pa ne kakor
jaz hočem, ampak kakor Ti hočeš!«

Tako je še nadaljeval in-se ustavil pred Vrša-
novo hišo. Ni videl zunaj nikogar, ali za šipo v
oknu, se mu je zdelo, je zrl vanj ženski obraz.

»Bog ve, ali je stari doma?« ga je zaskrbelo.

Pa mu je že stopil nasproti v duri.

»Če ne pride ovca k pastirju, gre pa pastir
ponjo!« ogovori prvi župnik in stisne staremu Vr¬
šanu roko.

»E, gospod, ujeda me nekaj že par dni, da ne
morem v dolino. Prav, da ste prišli!«

43

»2e dolgo hodim! Vsak dan mislim na Vršane
in naročam, da pridem. Pa ga ni nikoli pravega
časa!«

»Dajo dolinci dovelj opravila, kajne?«

»E, dolinci, križ je z njimi, križ, res! Ali manj
ko z vami, gorjanci! Prej si dado blizu!«

»Pa pri nas dalje drži, kadar se prime!« od¬
govori Vršan in pelje župnika v hišo.

»O drži, drži, Vršan nori!« vre po župniku, ko
gre za njim in se mora skoro prelomili v pasu, da
pride skozi duri.

»Mana, gospod so iu!« kliče stari v vežo.

»Me je že videla! Pa se je potuhnila, grdoba!«

Pride Mana.

»Kozarček žganega, gospod župnik?« ponudi
Vršan.

»Zahvaljen! Sem ga pri Smrečnikovi Micki!«

Vršan ga začuden pogleda.

»Pri Micki?«

»I pri Micki, pri Micki! Ti ni všeč, Vršan? Saj
Klemena ženiš z njo!« udari župnik naravnost, ker
ne more več krotiti tega, kar mu je na jeziku.

Vršan namrkne v obraz:

»Gospod, pustiva to! Jaz tako, Vi drugače,
čemu bi se grizla zato!«

»Saj! Pa pravo ni tvoje!« plane župnik. In
pogleda Mano tako srdito, da dekle izgine kakor
bi mignil iz hiše.

»Ali meniš, da sem samo zaradi tvojih oči na¬
bijal po teh čereh in grabnih v Podsmrečje? Samo,
da bi tebe videl, Vršan!« se razihti župnik. Položi
palico na klop ob peči, klobuk zadega za mizo
in stopi mimo Vršana po izbi, kakor bi čakal od¬
govora. Vršan pa ne more takoj in gleda začuden
za njim, ki se nakrat ustavi pred starcem, za glavo

44

večji od njega in širok za dva Vršana ter mu srepo
pogleda v oči.

»Kaj bo?« polglasno in začuden vrže Vršan
v župnika pred seboj.

»Ti vprašuješ, namesio da bi jaz?«

Vršan gleda, ne doume.

»Ali si slep?«

Vršan gleda še vedno.

»Si gluh?« plane župnik in se skloni k njemu.

»Mi še niste ničesar povedali!« ga zavrne
Vršan.

Župnik stopi vstran in se zažene zopet po sobi
gor in dol. Vršan še koj stoji in gleda za žup¬
nikom. Duhovni gospod spet obstane pred njim:

»Sem jaz Klemenov oče ali si ti?«

»Jaz.«

»Pa ni videti po vsem tem!«

»Lahko bi že rekli!« se umakne Vršan in stopi
k mizi.

»Seveda, na krožniku naj ti prinesem, da vidiš,
kar že vsi vidijo; v uho naj ti zatulim, kar vsi golče.«

»Gospod, še ne razumem!«

»Ničesar ne razumeš, Vršan, ničesar! Ne vidiš,
da Klemen bledi.«

»Sam je kriv!«

»Oče si ti njegov. Če nisi ti videl prav, je krivda
fantova manjša, ker je mlad.«

»Za svoje grehe odgovarjam, za tuje ne!«

»Tudi za tuje! — A sin ni tujec! Zato ti rečem,
Vršan, tudi ti si kriv!«

Vršan za spoznanje pobledi in se nasloni s
hrbtom na steno. Glasno de župniku:

»Bom jaz oče otroku!«

Kakor bi gad pičil župnika, se zasuče in s
skokom je ob starcu. V obraz mu zavihra bledica,


45

oči ima široko razprte, usta so mu obstala odprta
in beseda, v grlu ustavljena od začudenja, šele
sedaj bruhne ven:

»Vršan!« zakriči župnik nad starcem in obe
roki dvigne nadenj, kakor bi ga hotel zviška zabiti
v pod. In še vnovič:

»Vršan, ti si nor!«

Potem pa se obrne nazaj, seže z dolgim ko¬
rakom po izbi, se sesede na klop ob peči in roke
mu omahujejo ob telo, kakor bi ga bilo božje za¬
delo. Nepremično strmi v nasproti stoječega Vr-
šana, kakor bi se mu hotel z očmi v dušo upiti.

Vršan je tudi bled in skoro prestrašen je nje¬
gov obraz. Vendar silna moč gori v njegovem
obličju, ko se mu utrga med zobmi:

»Ali še mislile, da sem slep in gluh?«

In telo se mu nenadno vzpne izza stola kvišku.

Župnik še ne more v besedo. Preveč ga je
iznenadilo. Strmi in strmi v Vršana, pa ne more
pojmiti, ne more doumeti očeta v njem in moža.

Molk bije v sobi, kakor bi težko ura šla nekod
daleč. V župnikovem srcu divja; komaj se s silo
vzdržuje na klopi, z rokami se je oklepa, da se ne
bi vdal divji jezi in planil nad starega, ki se mu
vidi njegov obraz kakor poroga. Počasi šele, sun¬
koma se dvigne župnik Mihael in stopi proti Vr-
šanu:

»Te ni sram, Vršan?«

»Počemu?«

»Vprašaš? Veš, kaj si dejal?«

»Vem!«

»In?«

»Nič!«

Župnik obmolkne. Ne zna dalje, ne ve. Umakne
se nazaj k peči. Vršan sede in vrže koleno čez

46

koleno ter s prsti bobna po mizi. Župnikove oči
strme v Križanega nad mizo. V popoldanskem po¬
letnem zraku škrla nekaj v sobi in škriplje skriv¬
nostno, pošastno, kakor bi se kamenita srca trla,
in bije ob tla, kakor bi iz vročih, živih src kapljala
kri. Župnikove ustnice šepetajo, se premikajo, prsti
v žepu krčevito objemajo molek.

Zamolklo, kakor ne bi iz njega prihajalo, prične
župnik polagoma, počasi:

»Ali že dolgo veš, Vršan?«

»Mesec dni.«

»Ti je kdo povedal?«

»Ni. Sam sem videl.«

»In nisi šel vase?«

»Bolj ko Klemen.«

»Pa mu nisi ničesar dejal!«

»Bi radi, da bi ga ubil? Ogibljem se, da nisva
nikdar sama!«

»Sebe bij, Vršan, sebe!«

»Čemu? Me itak tepe dovolj. Ker mi je nasadil
sramoto v hišo!«

»Je! In ona tudi! Po zlu je šlo in ni bilo mogoče
ubraniti!«

»Pustil bi jo bil, kakor sem hotel jaz, pa bi ne
bilo te sramote.«

»Vršan, zakaj nisi popustil ti? Ali ni Liza kakor
nalašč zanj? Ni pridna? Ni iz dobre hiše? Ni lepa,
mlada? Ni skrbna? Viš, nimaš, da bi dejal: ni!« se
ogreva župnik.

»Ni!«

»Ti praviš! Pa vzroka ne veš!«

»Vem!«

»In ...? Povej!«

»Ker j a z nočem!«

»Vršan!!«

47  •


»Da, ker sem še jaz gospodar in hočem, da
vzame tako, ki bo po mojem.«

»Vršan, ii si nor!« plane nakrai župnik in se
znova požene po izbi. In nadaljuje:

»Srca nimate, duše so vam kakor zarjavelo
železje!«

»Čemu se pehate zanju?«

»Čemu?« postoji župnik pred Vršanom; »ker
bom za njuni duši odgovor dajal!«

»Pa ste jima dali potuho in jo še dajete!«

»Vršan!« zakriči župnik in toliko da s pestmi
ne plane nad starega, ki se je sam svojih lastnih
besedi oplašil, da je vidno prebledel. Župnik pa
se je nakrat sklonil, prečudno ukrivil mogočno po¬
stavo in se skrčil vase. Počasi je nato stopil pred
sedečega Vršana, iztrgal izza mize stol, sedel na¬
sproti starcu in pričel z drhtečim glasom:

»Sam ne veš, kaj si zinil, Vršan! Daj Bog, da
bi ti bilo odpuščeno, kakor ti odpuščam jaz. Ali
zdaj poslušaj. Vidim bolje v človeška srca, kakor
ti, Vršan, čeprav si starejši. Tudi v Lizino in Kle¬
menovo sem videl, kakor v tvoje. In sem vedel,
da je on tvoj sin in ne bo popustil, čeprav ga
ubiješ. Že zato ne, ker ti nečeš! Še bolj sem pa
videl v dušo dekletovo in spoznal, ker sem ji vod¬
nik od rojstva, da je lepa, dobra. In še sem videl,
da je vzplamtela za fantom in fant za njo in da
nihče ne ustavi ognja. Zato sem priganjal tebe:
dovoli, da se vzameta čimprej, gorjanska kri je
v njih in ona huda, od Ložanov po materi. In ko
sem še premislil, sem videl, da ga ni vzroka, da
ne bi bila za mlado Vršanko. Tudi bala in dota
bo kakor bo treba. — Vidiš, Vršan, vse to sem
premislil in dognal in prišel potlej k tebi in ti dejal:
popusti, Vršan, da ne bo zlega. Ti pa: nak! Zdaj

48

nalašč ne! In ti si tiščal Micko! Zdaj pa fant še
bolj nalašč! Bala sta se tebe in se mnogokrat
umeknila v samoto, čeprav sem svaril, ker sem
videl satana, kako se je maličil in pačil za njunim
hrbtom! In spet sem te opominjal, še veš, in ti
tudi o tem govoril. Ti pa spet: nak! — Zdaj imaš!«

Končal je župnik in se globoko oddehnil. Utr¬
galo se je vzdihu podobno tudi Vršanu iz prsi in
vstal je ter pogledal skozi okno. Župnik se je dvig¬
nil in zaokrenil najprej ven v solnčno popoldne,
nato pa se obrnil znova v kot h Križanemu in zopet
so se mu premikale ustnice, kakor bi govorile,
v srcu pa je vojskoval vojsko s svojim Bogom in
kričal Vanj: »Daj, Križani, daj, daj, razsvetli!« ...

Še molčita, ko se odpro vrata in Mana stopi
v sobo s skodelico v roki.

»Nisva še gotova, Mana!« jo zavrne župnik in
dekle izgine.

Župnik pa se obrne k Vršanu, ga zasuče k sebi
in mu pravi:

»In kaj bo zdaj, Vršan?«

»Fant naj gleda!«

»Bo gledal! Vzel jo bo! Mora, razumeš, Vršan!«

»Naj, samo pri Vršanovih ne bo gospodinjila!«

Župnik onemi znova. In misli. Pa spet prične:

»Tudi zdaj, pri vsem tem ne odnehaš, Vršan?«

»Morda bi bil, če ne bi bilo tako prišlo. Zdaj
pa ne več! Lovače ne maram v svojo hišo!«

»Tvoj sin jo je naredil! Oprati mora čast!«

»Sam naj jo pere, ker jo je sam umazal! Za
nas je že sramote dovolj.«

»Vršan, daj si k sebi! Saj nisi iz kamna! Ali
ga boš od doma podil, edinca, ki Vršanovini ime
drži in rod?«

49

»Ne gonim ga! Ali izbira naj! Kakor se bo
odločil!«

»Te je hudi obsedel, Vršan? Spel? — In če
se odloči in njo pusli, kako bo?«

»Plačal ji bo!«

»Tej!« pljune župnik in plane po sobi. Iz njega
se Irga:

»Vršan, da bi ne bil Bog slišal leh Ivojih be¬
sed! Na duši li bodo gorele do sodnega dne! In
li zanje ne dam odveze, dokler ne prekličeš, da
veš!«

Župnik je pograbil palico, si posadil klobuk
na glavo in se zasukal, da bi odšel. Ali še enkrat
se je pri durih obrnil in stopil pred Vršana. Ustnice
in roke so mu trepetale, ko je vprašal:

»Ali je to tvoja zadnja beseda, Vršan?«

»Kar sem rekel, sem rekel!« je sunil Vršan
težko iz sebe in se obrnil.

Župnik pa ni odvrnil besede. Pobledel je, ves
je vztrepetal. Potem pa je segel po kljuki, buiil
duri za seboj in odšel iz Vršanove hiše brez po¬
zdrava.

Vršan je stal dolgo časa v sobi na istem mestu
in se ni ozrl po župniku. Vstopila je Mana in se
sukala okrog očeta, da bi ji žugnil besedico. Ali
Vršan je bil nem in gluh. Ko je Mana odšla po
opravkih, je stari Vršan še vedno stal nepremično
sredi hiše. Nenadoma pa je butil ob stol, se se¬
sedel nanj, vrgel roke na mizo in glavo nanje, pa
je tiho zaihtel, da se mu je stresalo jedrovito telo ...

Najprej v diru, a potem počasneje je spel žup¬
nik od Vršana po kolovozu proti Belcjanu. Z gor¬
jačo je bil ob tla, da jo je komaj sproti izdiral iz
prsti in se je od nje kadil prah na vse strani. Gorel
je v lice in trgalo se je v njem kakor plazovje

4 Grče

50  —

spomladi nad Srednjim vrhom v Vojšci. — Ni videl
zahajajočega solnca tam zadaj za Mojstrovko, ne
z rdečo zarjo oblitega Jalovca in Ponče, niti v rožno
se prelivajoče svetlobe tam za Kukovo špico proti
Triglavu in Rjavini. Kakor da ni solnca in ni dneva,
ne sveta in tal pod njim in ne nebesa nad vsem,
je kakor v prazno hodil in v neprodirljivo tiščat
z mislimi in se pehal v gmoto, ki iz nje ni videl
ne ceste ne stezice. Ko je prispel v Belcjanovo,
je skoro butil v deblo ob poti in ko ga je opazil,
je začuden zapičil vanj oči, kakor da bi prvič v
življenju videl drevo pred seboj. Ustavil se je, in
kakor da se je šele zdaj zavedel samega sebe in
vsega okrog, je zabuljil najprej predse, potlej v
okolico. Tedaj se je zmislil, da stoji na Belcjano-
vem in da gledajo vanj trije, ki so stali pod tepko
pred hišo in trepetaje zrli vanj, kakor v pričako¬
vani čudež, ki naj jim oznani odrešenje. Z roko
si je šel čez obraz in čez oči, da se je zdramil in
si obrisal meglo z oči ter v večernem solncu spo¬
znal one tri pod tepko, ki upirajo vanj oči, vroče
in žareče, oprezujoče in vprašujoče, in je doumel,
da so blizki njegovemu srcu ti trije: Klemen, Liza
in stari Belcjan.

»Kaj me tako gledate?« je planil vanje in stopil
hitreje k njim.

»Hvaljen Jezusi« so pozdravili hkrati in Liza
se je sklonila k njemu, da bi mu roko poljubila.

Pa jo je odtegnil, kakor bi bil kačo prijel:

»Pusti, nisi več, kar si bila!«

In se ni ozrl več vanjo, ki je prebledela in so
ji solze zalile oči. Stopil je pred Klemena, ki mu
je sramota, prizadejana dekletu od župnika, po¬
gnala rdečico v lice, stopil je k njemu in k Belcjanu
ter jima dejal zamolklo:

51

»Ne da k sebi!«

Klemen je prebledel in vidno se mu je zvilo
ielo. Vztrepetal je tudi Belcjan, ki je z enim oče¬
som gledal po hčeri, a brž dejal župniku:

»Gospod, ali ne bi stopili v hišo?«

»Bom, da se pomenimo!«

Šel je pred njima, ne da bi se ozrl, če mu
sledita, šel brez pozdrava mimo matere in sina
pa stopil v izbo in pokrit, s palico v roki obstal
sredi nje, velik in širok, segajoč skoro do stropa,
nem in mrk. Ona dva sta vstopila za njim in zaprla
vrata za seboj.

Klemenove oči so zagorele v župnika, da je
takoj pognal iz sebe:

»Je že vedel. Sam je opazil pred mesecem. Ko
sem mu dejal, čemu ti ni ničesar omenjl, me je
zavrnil: ali bi radi, da bi ga ubil; ogibam se ga,
da nisva nikjer na samem skupaj!«

In ko je videl župnik, da je v Klemenu gorelo,
da je bil bled in rdeč in spet bled ko zid za njim,
ga je ustavil:

»Ne plani takoj, ihta! Počakaj! Hujše od tega
pride naslednje.«

Naslonil se je na mizo, uprl roko ob palico
in pogledal naravnost Klemenu v lice:

»Če jo bo vzel, je dejal, naj jo! Ali na Vrša-
novem ne bo gospodinjila. Če pa jo pustiš, je pri¬
pomnil, ti zapiše, njo pa plačaš!«

Župnik je izgovoril in gledal skozi priprte oči
v Klemena, ki je omahnil k stolu in si vrgel roko
v lice, da je pokril v njem za očeta sramoto, ki
je bila obenem njegova. Glasu ni bilo od njega,
še potlej ne, ko je župnik po dolgem premolku
vprašal:

»Kaj boš naredil, Klemen?«

4 !

52

Tako so stali liho in doživljali v enem hipu
življenje za slo življenj. Šele čez dolgo je župnik,
ko je videl, da je najhujše v Klemenu minilo, po¬
novil:

»Si se odločil, Klemen?«

»Sem!« je izdavil fani.

»Kako?«

»Vzamem jo!«

»Brez očetovega dovoljenja? In pojdeš od
doma?«

»Pojdem!«

»Kam?«

»Močan sem, bom že dobil delo!«

»Praviš ti! Pa ne veš, da boš kri jokal, ko bos
od domače zemlje slovo jemal? Vršanov si!«

In ko je Klemen strmel vanj in je župnik čutil,
da ga je v živo zadel, je nadaljeval:

»Ni še morda vse izgubljeno! Morda se stari
vendar še premisli. Bom molil zanj. Vendar, vse
je mogoče. Tudi, da ne bo morda nikdar dal k sebi.
— Zato se odloči: grunt ali Lizo!«

»Sem že, gospod!«

»Pri meni se oglasi, kadar ti bo treba. Vi,
Belcjan, pa imejte oči odprte in mati naj pripravlja,
česar dekle ne zmore!«

»Najrajši bi jo zapodil od hiše, punčaro spri¬
jeno, in tega za njo pognal, ki mi jo je spridil!«

»Ne sodite, oče Belcjan, da ne boste sojeni!
Dovolj imate pokore za slepoto in še je boste imeli,
da se iz nje videli ne boste! — Zdaj govorite pa¬
metno, kakor se med možmi spodobi. Pa ne dra¬
žite Vršana! Morda se še premisli in vse bo dobro!«

Župnik se je dvignil od mize in šel proti vra¬
tom. Dal je spotoma Belcjanu roko in Klemen mu
je svojo pomolil.

53

»Ne dam, dokler vaju pred oltarjem ne bla¬
goslovim!« ga je zavrnil župnik in odšel skozi duri.
Ko je stopal že po kolovozu proti Smrečniku, se
je obrnil in poklical nazaj:

»Klemen!«

Pritekel je.

»Čez par dni se oglasi pri meni, da se pogo¬
voriva dalje. Očeta se ogibaj in bodi dober z njimi!
Oče so kljub vsemu morda boljši kot si misliš.«

Klemen je hotel oditi, ko ga zadrži župnik:

»Daj, reci Lizi, naj si ne žene preveč k srcu,
da otroku ne bo v kvar! Pa ne cmeri se pred njo,
ampak ji korajže dajaj, da bo laže prenesla. In
jo pusti v miru, sicer te zavržem kakor hudega
Dog!«

Tako je naročil župnik Klemenu in odšel po
brežini navzdol in že v mraku zavil po strmi stezi
niz breg ter je v temi prišel domov.

Ko mu je kuharica Franca prinesla večerjo na
mizo in je videl njene zajokane oči, ji je dejal
osorno:

»Ti ni treba hoditi jutri proč! Samo zapomni si!«

Kuharica se je sklonila k njemu in mu hotela
poljubiti roko, pa jo je zapodil:

»Za kuho se brigaj, drugo pusti meni!«

Sedel je za mizo, pomočil žlico v krožnik, ker
ga je bila ulaknila dolga in naporna pot. Pa jo je
odložil, zagnal prtič na mizo, odrinil stol in vstal,
ne da bi bil pokusil od jedi:

»Naj bo za pokoro, ker sem se dal togotiti
danes!«

Vzel je brevir, zaklical mimogrede v kuhinjo:
»Franca, pospravi!« pa je odšel v gornjo sobo,
pokleknil pred Križanega in molil z dušo in srcem,
dokler ni udarilo v zvoniku polnoči...

54

Medtem pa, ko je župnik klečal in molil, je
v rebri nad Vršanovo hišo slonel Klemen, mladi
Vršanov sin, in se boril s trojno ljubeznijo: s prvo
za grunt, z drugo za dekle, s tretjo za očeta. Zašla
je že luna in izza vrhov je lizala jutranja belina,
ko se je Klemen še vedno vojskoval za ljubezen,
za ljubezen ljubezni: za svojo Lizo, ki je njegovo
kri nosila ...

5 .

Dva meseca že ne pogleda stari Vršan sina
Klemena. Hodita drug mimo drugega, kakor da sta
si tujca in ne oče in sin. Parkrat pač je ustavil
Klemen očeta in pričel o Lizi in o dovoljenju za
ženitev. Ali stari mu ni dal ne odgovora ne oči,
ampak je šel mimo njega, kakor da ga ni.

To boli Klemena, strašno boli. Na obrazu, prej
rdečem, mladem, skoro bi dejal, brezskrbnem, je
nema muka zarisala par globokih brazd in med
lase mu je napredla belih niti kar čez noč. O, oač
vidi oče bol svojega sina, skrivaj ga pogosto in
prodirljivo opazuje, kakor da mu v dušo gleda in
v dno srca. Še vedno čaka, da se morda ihta v
fantu umiri in se unese. Ve Vršan, da je Klemen
njegov sin, ali pravi si, da je tudi rajnke matere,
ki je bila iz mehkejšega testa kakor so Vršanove
grče. In zato čaka, še vedno čaka.

Župnik Mihael tudi ni miroval ta dva meseca.
Večkrat je bil nad Vršanom, parkrat nad Mano in
Klemenom. Pa se mu je stari začel umikali, kadar
je zaslutil, da bo župnika prineslo v Podsmrečje,
in če je šel v cerkev, je napravil ovinek mimo
farovža in po opravilu izginil, da mu župnik ni
mogel v sled.

55

Zato se je bil Klemen zadnje dni odločil, da
se z Lizo poročila. Kar na lihem, enkral za trikrat
bi ju oklicali. Župnik mu je obljubil, da mu dela
dobi, v Mojstrani ali na Jesenicah, Liza pa je lahko
doma, kamor bi hodil Klemen vsako soboto, da bo
čez nedeljo pri svojih. Stari Belcjan se je vdal
in Liza se je pričela pripravljati za zakonski stan.

Toda še so skušah vsi, da bi pregovorili sta¬
rega Vršana. Celo Mana je govorila z njim, pa jo
je samo pisano pogledal in ji dejal:

»Ne maraš grunta?«

In Mana je utihnila.

Tudi stari Belcjan je stopil do Vršana, da bi
ga morda z moško, pametno besedo pregovoril.
Kakor ga je bolelo, ko je stopil čez prag Vršanove
hiše, vendar je zmagalo Lizino trpljenje in je šel
preko vsega. Pa je prišel ven, ne da bi bil kaj
opravil. Hudo je moralo biti med njima tiste pol
ure, ko sta bila skupaj. Zakaj Belcjan ni teden dni
z nikomer spregovoril besede, niti žena mu ni z
vsemi spraševanji iztrgala skrivnosti pogovora. Le
slišala ga je, kako je v spanju stokal, ako je sploh
spal. Navadno pa je gledal v strop s široko raz¬
prtimi očmi, kadarkoli se je ponoči sklonila nad
njegov obraz.

Še Liza je poskusila na župnikovo prigovar¬
janje in je šla. Ni čutila, kako hodi, ne vedela, kod
hodi. In ni vedela, kaj bi iztisnila iz sebe, ko je
stala pred neusmiljenim. Ko so se zapičile vanjo
tiste temne oči izpod košatih sivih obrvi in je rahel
nasmešek spreletel Vršanov obraz, je klecnila na
kolena pred njim in zajokala.

»Kaj se cmeriš?« je vrgel vanjo.

Še je ihtela in ni vstala.

56

»Oče, usmilite se!« je dvignila pogled in roke
vanj.

»Nisem oče, ne tvoj ne njegov, ki mu boš mati!
Klemena vprašaj!«

Obrnil se je vstran; a ko bi mu bila Liza videla
skozi solze v lice, bi ne bila vstala, se opotekla
k durim in omahnila ven v gosti mrak. Po kolenih
bi bila šla do njega, objela mu kolena in še enkrat
zaprosila. In dejal bi ji bil: Naj bo!

Tako pa ni, čeprav je morda samo čakal na
tisto zadnjo troho ponižanja. Morda, kdo ve? Samo
Bog, ki se je stari z njim v srcu vojskoval...

Dva dni potem, ko je bila Liza pri Vršanu, je
Klemen zjutraj pokladal živini, ko je začutil roko
na rami in Belcjanova mati so stali pred njim v
hlevu.

»Mati?« se mu je iztrgalo in naročaj mrve mu
je omahnil pol v jasli, pol v steljo.

»Kaj je, mati?« je planil znova, ko Belcjanka
ni mogla takoj v besedo.

»Liza,« je izjecljala mati in se oprijela pograda
za seboj.

»Recite, mati!«

»Oče si!« je kriknila polglasno.

»Jezus, mati!« je šinil Klemen kvišku in pre¬
bledel, pa spet zardel.

»Fant je,« je nadaljevala mati.

»Fant je, fant je,« se je trgalo v Klemenu in
iz njega, kakor da ni prav razumel. Zdivjal je po
hlevu kot vihar in ponavljal pred seboj:

»Fant je, fant je!«

Nakrat se je ustavil pred Belcjanko, ki so ji
lile solze iz oči, in ji skoro kriknil v lice:

»Mati, fant je, slišite, fant je!«

57

»Ne nori, Klemen!« ga je zgrabila Belcjanka
trdo za laket, da je odnehal. »Bog ve, če bo ob¬
stal!«

Klemen je onemel. Šele čez čas je zmogel:

»Je hudo?«

»Seveda. Prehitevček je, razumeš! Tvoj stari
je kriv, ker je bil tak z njo. Tudi ona še ni iz ne¬
varnosti!«

»Liza!« je planil fant k vratom, da bi zdivjal
k Belcjanu.

»Norec!« ga je zgrabila Belcjanka za roko in
ga potegnila nazaj, »bi rad umoril njo in otroka?«

Klemen je strmel vanjo kakor blazen.

»Ali ne veš, da ne smeš zdaj k njej? Če že
ne radi ljudi, radi nje same ne delaj neumnosti!«

»Liza!« je planilo zopet iz fanta.

»Bo že z božjo pomočjo. Le fante bo težko,
ker je slabotno. Pa menda vzdrži, saj je Vršanov.«

Mati je hotela oditi, ker se ji je mudilo nazaj k
hčeri. Ali zdaj je njo zgrabil Klemen za roko in
jo pridržal:

»Mati, kdaj jo bom smel videti, in fanta?«

»Nekaj dni počakaj, da si opomore.«

»Znorim, mati!«

»Ihta Vršanova! — Na večer pridi poprašat
pa me pokliči ven, a tiho, da te ona ne čuje!«

Belcjanka je odšla, se še nahitro na dvorišče
ozrla, je li ne vidi kdo Vršanovih, in je stekla čez
travnik do kolovoza, kar so ji dale stare noge.
Komaj je dobro stopila par korakov po kolovozu,
ko je zrasiel iz veže stari Vršan in začuden po¬
gledal za njo. Je še ni videl v toliki bližini Vrša-
novine, odkar sta bila soseda. Umeknil se je nazaj;
in se zamislil. Slutil je, pa ni mogel verjeti.

58

Po hlevu pa je norel Klemen gor in dol, bil
z rokami živali po hrblu in krikal:

»Fant je, fant je!«

Ko je stopil hlapec v hlev in začuden zastrmel
v Klemenovo norčavo divjanje, je planil Klemen
predenj in zazijal na vsa usta:

»Fant je, slišiš, fant je!«

Potem pa je zdivjal v velikih skokih v gmajno
nad hišo in niso ga videli Vršanovi do noči.

Drugi dan je stopil nakraf pred očeta, bled,
s temnimi sencami pod očmi, nepočesan, neumit.
Trdo je hodil in zobe tiščal skupaj, uslnice so mu
podrhtevale in globoko je požiral ter tiščal v grlo
nazaj, da so se mu žile na vratu nabreknile. Roke
so mu trepetale, ko se je oprijel hrbtišča stolice,
kakor bi bil iskal opore. Težko se mu je potem
iztrgalo, zamolklo, da je udarilo v tišino sobe kakor
s kolom po lobanji.

»Oče!«

Vršan se je ozrl, kakor da je sina šele sedaj
zapazil.

»Kaj bi?«

Fant ni mogel takoj; še je požiral, preden se
mu je znova utrgalo:

»Oče!«

»blekni, kaj bi rad!«

»Ne renčite, oče, dokler ne povem, sicer se
ne zmorem.«

»Povej že!«

»Liza...«

»Sem že čul. Veselje imaš z njo!«

»Ne ubadajte oče, naj povem!«

»Povej, ne držim te!«

»Oče, naj jo vzamem!«

»Vzemi!«

59

»Ne tako, oče! Enkrat recite drugače, samo
enkrat, saj niste iz železa!«

»Kolikor ti, nič več!«

»Naj pride k nam za mlado!«

»Sem že povedal.«

»Prosim Vas danes, glejte, oče, prosim, kakor
še nisem in ne bom nikogar.«

»Tudi jaz sem te že, pa ni zaleglo. Zdaj imaš.«

»Ali jaz ne morem drugače!«

»Jaz tudi ne!«

Obrnil se je oče, obmolknil sin. Žile na čelu
so se v Klemenu nabreknile, vztrepetala je roka,
ki se je še vedno krčevito oprijemala stola. Pred
očmi mu je plesalo, zgrabil bi bil in udaril. Ali
zagorele so vanj Lizine splašene, vročične oči, ki
jih ni bil videl, toda slutil iz materinega pripove¬
dovanja.

»Se Vam ne smili?« je poskušal.

»Tudi tebi se ni!«

Spet sta pomolčala. Sin je stopil korak za
očetom.

»Oče, dajte si k sebi, prosim Vas. Naj jo vza¬
mem in zapišite mi! Da ne bo po zlu pri nas, oče!«

»Sem že dejal!« se je obrnil oče vanj in ga
gledal.

»Kakor se Bog prosi, oče, Vas prosim: usmi¬
lite se vsaj otroka!«

»Menda boš skrbel zanj, saj si mu oče.«

»Tako me podite?«

»Ne podim te, kdo je dejal? Ali grunta ti ne
dam, če jo vzameš. Premisli si!«

»Sem že, oče! Samo Lizo, druge ne, Micke
nikdar.«

»Ne silim več zanjo! Pusti, pa počakaj, morda
se premisliš.«

60

»Oče, nikdar!«

»Ne ženi se tako, Klemen!« se je obrnil oče
k sinu, potegnil stol izza mize in sedel.

»Sedi, Klemen, pa se domeniva!«

Klemen začuden gleda očeta pa sede. Prav
na kraj, kakor bi vsak trenutek hotel šiniti kvišku.

»Nisem ti dejal ničesar, Klemen, dasi sem že
davno vedel, morda preden ti sam, kako je z Lizo.
Lahko veš tudi, zakaj ti nisem dejal. Še vedno sem
bil prepričan, da zmagam in vzameš ti Micko, ki
bi mi bila po volji.«

Klemen se je hotel dvigniti.

»Ne zvihraj takoj, poslušaj! Misliš, čemu ven¬
dar Micko! Ali vedi: ni na Vršanovini tako kakor
misliš! Priženiti moraš zemljo, da zaokrožimo na
eni strani, pa na drugi nekaj odprodamo. Liza nima
denarja, še manj zemlje. Na naši zemlji pa je dolg,«

Oče pomolči, fant zastrmi vanj.

»Ne budali vame! Dolg je, verjemi.«

»Saj so gozdi!«

»Ne posekam niti veje! Nikdar! Vršan ne bo
^prodajal gozdov. Ko bi pa ti priženil Smrečnikovo,
bi bilo krito vse, in zemljiške bukve bi izbrisali.«

»Ali, oče, saj ne more biti toliko, da bi bilo
besede vredno!«

»Kolikor je, je sramota za Vršanovino! Ali, ni
to glavno. Zato ne silim več za Micko. Bomo že
zmogli, če krepko poprimeš.«

»Ne smem, oče! Ne morem razumeti! Čemu
ne bi smel Lize!«

»Sin, daj, ubogaj očeta vsaj toliko! Počakaj!
Pozabiš in drugače boš mislil, kadar boš starejši.«

»Oče, ne morem!«

»Klemen, zdaj je na meni vrsta: glej, jaz te
prosim, odnehaj od dekleta!«

61

»Oče, dejal sem, ne morem! In da bi otroka
pustil?«

»Moraš!«

»Ne morem!«

»Potem naj gre, kamor hoče!«

Utihnila sta, strmela drug mimo drugega. Oba
tipajoča in iskajoča drug drugemu v dušo, da bi
za ono ujela, kar bi najbolj prijelo. In je prvi našel
Klemen:

»Oče, po zlu bo! Za vse! Najbolj za Vršano-
vino, ki ne bo več nosila Vršanovega imena.«

»Klemen!«

Sin se mu ni odzval.

»Klemen, oče sem tvoj, imej usmiljenje z
mano!«

Klemen je začuden pogledal očeta, ki se je
sklonil naprej in sklenil roke kakor k prošnji.

»Ne poznaš rane v srcu, ki peče že toliko let,
Klemen! Še nedavno si mi sponesel, ker sem se
tepel za Lizino mater. Vidiš!«

Težko je govoril Vršan, beseda skoro ni ho¬
tela iz ust. Sin je vprašujoče gledal očeta, ki je
tiho, komaj slišno nadaljeval:

»Kri sem točil zanjo, napol obnorel sem, kakor
zdaj ti za Lizo, pa me ni marala! Belcjana je vzela.
Bolelo je, se razbolelo do norosti, pa se ni moglo
umiriti nikoli. Od tedaj je vedno črv v srcu, ki gloje
noč in dan ...«

Prenehal je za hip, pa pristavil:

»In Liza je kakor mati takrat!«

Utihnil je, si šel z roko čez oči in se oddehnil,
kakor bi bil iztiščal nekaj težkega iz sebe. Nagnil
se je k sinu:

»Zdaj veš, zdaj razumeš, Klemen! Ne morem!«

Ko sin ni odvrnil besede, je še enkrat zatrdil:

62

»Ne morem! — Odnehaj ti, Klemen!«

Proseče je dvignil pogled v sina, ki je še vedno
molčal. Oče je čakal, čakal dolgo. Potem je spet
tiho, skoro boječe poprosil:

»Klemen!«

Klemen si je z roko zastri oči; bil je bled in
šele čez dolgo je odgovoril:

»Tudi jaz ne morem, oče! Zadnjo besedo sem
dejal.«

Stopil je po izbi, ker se ni upal pogledati očetu
v obraz, kakor da ga je strah njegovega trpljenja.
Stala sta vsak v drugem kotu in molčala. V njunih
dušah pa se je skoro slišno trgalo.

Prvi je pretrgal molk Klemen, ki je stopil k
očetu:

»Tedaj res ne odnehate, oče?« je vprašal
temno in mu z vso dušo pogledal v lice:

Stari se je okrenil.

»Dajte, oče, zadnjič recite, ali dovolite ali ne?«

Vršan je molčal.

»Recite!«

Ničesar ni dejal.

»Da ali ne?«

»Ne!« se je utrgalo kratko in kakor presekano
iz starega in ves je vzdrgetal.

Klemen se je zagnal v duri. Stari nakrat za
njim in ga je potegnil nazaj:

»Še premisli, Klemen! Še je čas!«

»Ni!«

Kakor bi mu dušo pil, je zapičil stari oči v sina
in mokro je bleščalo v njih:

»Ne hodi, Klemen!«

»Odnehajte!«

Tedaj je stari Vršan popustil sina in omahnil
k mizi ter se sesedel na stol. Brezizrazno je zijal

63

v duri, ki so se za sinom zaprle. Kakor da se je
nekaj utrgalo v Vršanu in padlo nekam globoko,
globoko, v brezdanjo globočino, tako mu je bilo.
Ni videl dneva okrog sebe, ni slišal korakov v veži.

Vstopila je Mana. Ko je videla očeta kot ga
ni še nikoli, je urno stopila k njemu:

»Oče, kaj Vam je?«

Ni ji odgovoril; ozrl se je vanjo, kakor da jo
prvikrat vidi v svojem življenju. In je buljil topo
v njo, da jo je postalo strah njegovih oči ter mu
je plaho umeknila pogled. Ustavila se je za njim
in prisluhnila v njegovo ječanje, ki je žvižgalo iz
prsi, kakor da se v gori trga plaz.

Dolgo sta bila tako, ko se je Vršan dvignil in
opotekel po hiši do vrat. Tu je obstal in zrl v les
pred seboj. In je videl: pekel, ki mu je sina požrl
in ga je on, Vršan, oče, pahnil vanj. Potegnil je
vrata k sebi in klecal za hišo v travnik. Mana je
zrla za njim, gledala bele lase, ki so mu frfotali
v vetru, in se čudila ukrivljeni postavi, pred uro
še toliko močni in ponosni in krepki kakor pet¬
desetletnega moža. Ni doumela. Stari pa je zavil
za kozelc in izginil v globel.

Teden dni se je boril Klemen z očetom in
gruntom sam v sebi. Kakor da se je odprl pekel
in sesul vanj vso svojo divjo grozoto, je vihralo
in žvižgalo, rezalo in trgalo, divjalo in se vzpe¬
njalo v njem. Podnevi je blodil okoli kakor da je
tema in ne vidi koraka pred seboj, ponoči je z
žgočimi očmi gledal in kakor ob belem dnevu
videval pred seboj prikazni, žive in strašne, da ga
je bilo groza pred njimi.

Prve dni je begal okoli kakor brez zavesti.
Vse je plesalp pred njim in se v grozničavem
vrtincu vrtelo, da ga je omotica pehala v krogu

64

sem in tja. Ni razpoznal ne ljudi ne živine ne stvari
ne časa, ničesar. Ni ga bilo h kosilu ne k večerji;
od česa je živel, ni vedel nihče. Sam se ni niti
domislil vsega tega. Ni čutil žeje, še manj lakoto.
Celo za delo je prijel, ali vršil vse kakor v snu,
kot stroj. Kadar je prijel, se je zagnal kot da dela
za tri, za štiri. Hlapca sta mu delo trgala iz rok
v slutnji, da se v njem nekaj godi, pred čemer so
se jima ježili lasje, dasi nista vedela, kaj naj bi bilo.

Edino, kar ga je vzdramilo, je bila misel na
Lizo in otroka. Pod večer, ko so se splazile sence
iz Srednjega vrha in Vršca po gmajni doli v rovte
in senožeti, ko so se črički oglasili in tajno zasko¬
vikale sove in skovirji nad Vršanovino, se je pripla¬
zil nenadoma od nekod, se utrgal izza skednja ali
hleva in stopil proti Belcjanovim. Tam je sedel na
klop pod tepko in prisluhnil v hišo. In če je zave-
kalo novorojenče, se je zdrznil, se dvignil, opo¬
tekel se par korakov proti hiši, pa spet omahnil
nazaj in se zgrudil na klop. Navadno je Belejanova
mati stopila v mraku vsak hip na prag in pogledala
na klop pod tepko. Ko je videla sedeti sključeno
Klemenovo postavo na njej, je stopila čez par
stopnic in dalje proti drevesu ter prisedla k sa¬
motnemu. In vsak večer je pričela enako:

»Liza te pozdravlja.«

Takrat je zagorelo iz fantovih oči. In ker ni
vprašal dalje, ampak samo žgoče, bleščeče se oči
upiral v Belcjanko, je nadaljevala, kakor da mu
v duši bere vprašanja:

»Bolje ji gre; še par dni, pa bo morda vstala
in boš mogel govoriti z njo. Rada bi te že videla
in ti dete pokazala.«

Tedaj je vnovič, še huje ko prvič, zagorelo iz
fantovih oči. In mati je vedela, kaj so vprašale.


65

»Nisem mislila, da si bo fante tako hitro opo¬
moglo. Kar vidno se krepi in raste,«

Smehljaj je ob tej besedi spreletel fantovo 1
obličje in sij neizmerne sreče se mu je za hip
razlil po obrazu. Pa se je koj umeknil misli na zlo,
ki je morda že na poti in hodi počasi, strašno
počasi, ali vendar z gotovimi, kakor smrt gotovimi
koraki, da zdaj zdaj zgrabi in sune fanta v prepad.

»Ali naj jo pozdravim?« je vprašala mati, pre¬
den je pustila Klemena samega.

Fant je prikimal.

»In dečka poljubim namesto tebe?«

»Dajte!« se je izvilo iz trpinčenih prsi fantovih.

»Za Klemena smo ga krstili. Liza je hotela, da
po tebi. Naš Jernej je bil boter, župnikova kuharica
pa botra.«

Voščila mu je lahko noč in odšla. Fant pa je
samo prikimal in se zgreznil zopet vase. Pa je
sedel tako še ure in ure dolgo v noč, če ni bilo
nikogar blizu. Kakor hitro pa je začutil koga, je
vstal, se opotekel v temo in izginil proti Vršanovini.

Tako je bilo vse dni, dokler ni smel prvič go¬
voriti z Lizo in prvič videti otroka. Oče je bil poleg
in mati in oba sta imela solze v očeh, ko je fant
odhajal. Liza pa se je onemogla zgrudila nazaj v
blazine in glasno zaihtela.

Potem se je kako minuto zjasnilo v Klemenu,
kakor bi bila skrbna, mehka roka obrisala vso po¬
šastno navlako v duši in jo skrbno umila. In bila
je res roka. Ali ta roka je bila trda župnikova pest,
ko se je fant k njemu zatekel po otrokovem rojstvu.
Trdo je brisala roka in kakor s kremplji je trgala,
ali najhujšo bol je izplela iz zmučenega srca. Pestil
in obdelaval ga je župnik Mihael, prerekel mu vse
in vse priimke mu dal, ki jih ni kmalu kdo zmogel

5 Grče

66

toliko kot borovski gospod; ali vendar se je Kle¬
menovo srce nasmejalo, ko je vstal raz klečalnik
v župnikovi sobi, kjer sta pregledovala, prala in
umivala srce in dušo. Pogled njegov je bil veder
in čist in iz oči mu je sijal blažen mir. Potem sta
posedela še dolgo uro pri mizi. Pravzaprav je
sedel sam Klemen, župnik je vihral po sobi gor
in dol in s pestjo bil, kamor je zadel. Dokler ni
izbil pravega in pogodil žeblja na glavo.

Ko je Klemen odhajal od župnika, je vedel,
da ima delo, ki bo preživljalo njega, Lizo in otroka,
vedel, da bo čez štirinajst dni, ko si Liza pomore
iz prve sile, oklican z njo enkrat za trikrat in bosta
drugi dan mož in žena in bo otrok tudi pred ljudmi
dobil očetovo ime. Zato je mirno in spokojno ko¬
rakal proti Podsmrečju, da se pri Lizi poslovi za
nekaj časa, dokler ne bo poroka; da slovo vzame
Od grunta in domačije, ki jo bo smel gledati le
po enkrat na teden; da reče mirno očetu ter sestri
z Bogom ter jima pogleda v oči, poln vere v svojo
in svoje družine bodočnost.

Ali ta sreča in pokoj nista trajala dolgo. Ze
ko je slovo jemal pri Lizi in otroku, mu je valovilo
iz prsi in hotelo v oči, čeprav je požiral in se pre¬
magoval, kar so mu moči dale. Pomagala mu je
skrb za priprave in upanje, da bo kmalu z njima,
ki sta zdaj njegova. Vendar ga je strašno ujedlo
v srce, ko je dal Lizi roko in nebogljenčka poljubil
na rdeče ustnice; kakor omotičen je omahnil skozi
duri v pozno popoldne.

Ko je prišel domov, je takoj naročil Mani, kaj
naj mu vse pripravi za odhod, kako naj drugi dan
nalože in kam naj hlapec zapelje. Ko je videl, da
ima Mana kljub svoji navidezni trdoti solzne oči,
se je okrenil in šel ven.



67

V gmajno najprej, ki jo je skoro predirjal gori
do meje na Vršiču. Ogledoval je drevje okrog sebe
ter čutil, kako mu je ob vsakem lepem deblu kanila
kaplja krvi in se nekam potočila, da je zabolelo,
kakor bi s kleščami vščipnil. Pritekel je iz gmajne,
ko se je pričel mrak plaziti po njej, ter se zagnal
v travnik in polje, drevel po senožetih in posekah.
Po strniščih je blodil, kakor bi nečesa iskal, ukriv¬
ljen v tla, in glava mu je bila težka; jeklerfb trdo
je udarjalo v sencih in čutil je, kakor da mu žile
pokajo v njih. Še se je zatekel v posejano ozimino,
se ogibal razorov in hodil med njimi kakor slep
in gluh, a je vendar čutil dihanje že utrujene zemlje.
Zatiskal je ušesa, da bi ne slišal, kako je jokalo
in prosilo: ostani, sin, ostani! Zdaj zdaj se je sklonil,
utrgal bilko, jo nesel k ustom, jo kot svetinjo po¬
božal, pa jo spustil nazaj na zemljo, na sveto, z
njegovim znojem zalivano, z molitvami zanjo po¬
svečeno.

Ni mogel stran od rjave prsti, ki je bila plodna
tolikim Vršanovim in je tudi njega redila, da je zra-
stel mlad, močan, kakor bukev v gmajni krepek in
samorasel. Že je zavil proti domačiji, pa ga je še
potegnilo nazaj z vso močjo. Ustavil se je na njivi,
kjer sta oni pomladni dan orala z očetom. Vstalo
mu je pred očmi, kako so oče veleli Mani, naj
poprime za ročice, pa ji ni dal on, Klemen, ampak
jo sunil stran, pognal z otiko konje in se uprl v
plug, da je zaječala zemlja in se stisnila v bole¬
čini, ko je globoko, do njenega srca globoko urezal
vanjo z ostrim železom. Zdaj mu je njiva vračala,
zase in za žival, ki jo je bil. Udarila ga je, strašno
udarila, da se mu je hrbet skrivil pod udarcem, in
urezala je vanj prav do srca, da je iztisnila iz njega
zadnjo kapljo krvi, ki se je raztočila kakor potok

5 *

68

vanj in po njem v zemljo, v to rjavo, molčečo in
trpečo zemljo, ki bo zdaj drugim dajala kruh in
življenje in se dala obdelovati od tujih rok, rezati
vase do srca od tujih dlani. Tako je žgalo iz rjave
domače zemlje v Klemenovo srce; ni mogel več
zdržati. Pokleknil je sredi razora, se sklonil, po¬
ljubil mrzlo prst in dve grenki solzi sta kanili vanjo,
kakor v blagoslov, kakor žegnano povračilo za
žgočo  bolečino, ki je tulila v njegovih prsih.

Odšel je v hlev in se poslovil od živine. Vsako
posebič je pobožal, pogledal, ali ima dovolj reza-
nice, dovolj stelje, ali je voda v podajalniku čista
in sveža. Šel je dvakrat, trikrat, štirikrat po hlevu,
pa nazaj do vrat in spet k vsaki živali posebej in
se je moral s silo odtrgati, da je našel vrata in šel
na dvor.

Tam je videl še med orodjem in med vozov-
jem, kaj vse bi bilo treba popraviti, preložil to in
ono in skrbel, kako bo, ko njega ne bo. Zavil je
potlej proti hiši, ko se je že nočilo. Hotel je skozi
duri v vežo, a se je na vratih okrenil in odšel zopet
v travnik in od tam v senožet in gmajno...

Vrnil se je v poznem jutru, bled, upehan in ves
blaten, stopil v hišo in poiskal Mano. Povedala mu
je, da je vse pripravljeno in zloženo, da pa naj
ostane in premisli, bo rada spet nazaj pospravila
kakor je bilo. Klemen pa je odkimal, stopil v kamro
in prinesel ven veliko culo. Položil jo je na klop
ob durih in poprašal Mano po očetu.

Pokazala mu je v hišo, govoriti ni mogla, ker
ji je grenko stopilo v grlo in mokro seglo v oči.

Klemen je postal pred durmi, nekaj časa kakor
vase iskal, nato pa odpehnil vrata in vstopil.

Oče je sedel za mizo in pogledal v sina, ki je
stopil proti njemu in obstal sredi sobe. Ni vedel.


69

ni znal, kakšna naj bo zadnja njegova beseda
očeiu. In ko bi jo bil tudi našel, ne bi je mogel
spregovoriti, ko je pogledal natančneje očetu v
obraz in videl, da je pekel v njegovi duši; zdrznil
se je in zinil:

»Srečno, oče!« in obstal na mestu po vsem
telesu trepetajoč kakor suh list, ki pade raz drevo
v vetru.

Oče je vstal.

»Ali moraš iti?« se mu je utrgalo, ne da bi
pogledal sina v lice.

»Moram!«

»Ne moreš drugače, Klemen?« je mehko in
vroče zaprosilo iz očeta.

»Ne morem, oče!«

»Tedaj Bog s teboj, sin!« je izdavil stari Vršan,
stopil trdo h Klemenu in mu dal roko. Za hip sta
si pogledala v oči, prsti so se oprijeli prstov. Potem
pa so nakrat popustili, pogledi so ugasnili, oči so
se jima utrnile kakor četvero mrtvih zvezd. Obrnil
se je Klemen, obrnil oče in duri med njima so se
zaprle.

6 .

Po cesti z Dovjega proti Borovcu korakata
dva samotna potnika, delavca. Ženeta se, kakor
bi se hotela ogreti, ker je precej mrzlo danes, dan
pred Vsemi sveti. In pozno je tudi že; cesta, ki
vodi vedno ob Savi in njenem produ na eni, ob
vznožju poraslega pobočja na drugi strani, je spol¬
zka in temačna, da komaj veš, kdaj si v kolotečini
in suneš z nogo v trdo. Ali pa se jima mudi domov
k družini, k materi, ženi, otrokom? Morda pa v
Borovec na božjo njivo, ki bi jo rada še nocoj

70

obiskala in na dragih grobovih prižgala sveče, ki
jih oba nosita v žepih suknjičev?

»Nič ti hudega ni, Klemen, kaj bi! Delo imaš
prijetno, ne boš se pretegnil ob njem, ženo pri
starših, kjer ji ni hudega, in otroče pri materi,
zdravo in v izobilju.«

»Kaj ti veš, Pavle!«

»Vem, vem! Toliko vem, da je meni huje,
mnogo huje. 2eno bolno, tri otroke, vse štiri stla¬
čene v vlažno, zatohlo sobo in okrog njih samo
tuje ljudi, odkar so rajnkemu oči prodali bajto.
Saj bi jih vzel v Mojstrano, pa jim nimam dati
strehe. Še Bog, da naravnost nanje ne teče!«

»Križ je res, ali samo pomanjkanje še ni vse!«

»Ej, Klemen, kmeta v sebi ne moreš zmagati,
kmeta, ki se mu še vedno toži po njivah in ozarah,
po senožetih in po gmajnah in je gospod, gospod,
če ga primerjaš z delavsko paro, ne-li, Klemen?
Ej, napuh kmečki!«

»Ni napuh!«

»Ali naj rečem ponižnost? Ali pa se ti po
domu toži?«

»Bogve, če ni zadnje!«

»Seveda, kmet odrajtaš fronke in daš biro du¬
hovnemu, pa si sam svoj gospod in lahko po glavi
hodiš po svojem, nihče ti ne more reči, ne! In če
ti, pa če na tvojem stoji, izdereš ročico iz voza
in mu posvetiš v sosednje, sosed pa dalje. Ni na¬
puh, ne, Klemen, in čudno ni, če vedno grizeš vase
in te ne nauči!«

Klemen mu ne odgovori; mrk in zamišljen strmi
predse v pot in skoro ne posluša več tovariševega
govorjenja. Njegove misli so planile, kamor jim je
tovariševa beseda pot pokazala. Brž so stekle po
cesti dalje, pa krenile v kraj, pa v poreber, narav-

nost gor v Podsmrečje in se niso ustavile niii pri
ženi in sinčku, malem Klemenčku, ampak so zavile
v Vršanovino, da ji poljubijo svetost in njeno svo¬
bodo in jesensko golo lepoto in se razgledajo po
njej, ki jo vidijo tako poredko in samo od daleč,
kolikor se je vidi z Belcjanovega.

O, šele dva meseca hodi Klemen težko pot
vsak ponedeljek v jutro vozarit gmoto za cement,
v soboto pa nazaj iz Mojstrane v Podsmrečje k
ženi in sinu! Ali vsaka teh poti, vsak dan, preživ-
Ijen stran od domačije, mu je urisal v obraz majhno,
komaj- vidno gubico. In že jih je vse polno, kakor
prav nalahko napredene pajčevine po vsem obrazu!
In vsak dan po en siv las v temno volno, kakor
bi mu ob sencih že sive mačice poganjale za sta¬
rost. In nili kadar mu žena, sladka Liza njegova,
prinese pokazat sinčka in mu ga položi v naročje
ter je vsa en sam srečen smehljaj v gledanju moža
in otroka; ko se skloni k njemu in mu v nežnem
spoštovanju bolečine pritisne ustne v sivo skrb za
senci, niti tedaj se ne razblesti v Klemenovem srcu
ona luč, ona žarka sreča, ki je sanjal o njej ob
misli na skupno življenje z Lizo in otroki! Le kadar
dete prav na široko odpre oči, ki so čisto Lizine,
razpotegne usteča in se nasmeje: »k-h-m!« ter po¬
maha z drobnimi ročicami, tedaj Klemen za hip
pozabi vse drugo in vidi samo te oči, samo ta
usteča, ta rdeči, polni obrazek in mahajoče ročice,
dvigne nebogljenčka k sebi in v njem se vzpne:
»Moj fant!«

Glej, morda so baš zdaj misli korakajočega
Klemena prehitele tiste nedolžne otrokove očke,
mahnile drobne ročice, ali pa se vanje nasmehnila
usteča nebogljenčeva: nekaj je za trenutek zasi¬
jalo v Klemenu, kakor bi se bilo nebo razsvetlilo

72

v blesku padajoče zvezde! Ali že je zopet nova
tema na obrazu mladega moža, ko pretrga bla¬
ženo misel tovariševo vprašanje:

»Kaj pa oče?«

Klemen ne ve, kaj bi, ker vprašanje zaskeli,
kakor vedno misel na očeta. Ne ve, kako bi, pa
vendar odgovori:

»Kaj? Kot vedno pravijo.«

»Grča salamenska! Namesto, da bi bil vesel,
ker je tako mlado dobil! Pa vest ga menda že
grize?«

»Ne vem.«

»Jaz, Klemen, bi stopil še predenj in mu po¬
vedal svoje! In če bi še ne odnehal, bi kar zažgal
vse skupaj, da veš!«

Žgoče plane iz Klemenovih oči v skušnjavca,
ki vzlic temu vidi vzplapolati jezo v tovariševih
očeh in mu umakne pogled, kakor da ga je sram
pregrešne misli. Polglasno se popravi:

»Veš, takole misli človek, ko ga togota po¬
pade.«

Trdo bijejo koraki popotnih dveh ob mrzlo
cesto. Že sta mimo Loga, že vidita svetlikati se luči
iz sosednje vasi. Pri prvih hišah se poslovi Kle¬
menov tovariš in utone v temo. Klemen pa speši
zdaj korak, da pride čimprej v Borovec, naroči
župniku za mašo in očenaše za rajnko mater, potlej
pa odhiti čez Savo po strmi rebri v Podsmrečje.

Že je mimo prvih hiš, v uho mu udari šumenje
Pišence, ki se tu v ovinku ogne trdemu pečevju,
ko sliši, da se žuri nekdo za njim. Ozre se in vzlic
temi spozna v hitečem Vršanovega hlapca Petra.
Kakor slutnja strese Klemena, mrzlo se pretoči v
njem in ne more vzdržati. Naproti plane hitečemu
in hlastno vpraša:

»Kam hitiš, Peter?«

»Po gospoda!«

»Kdo?«

»Oče! Božje jih je!«

Kakor da so Klemenu noge prirasile v tla, jih
ne more premekniti. Kot Namenit kip stoji pred
Petrom, da se hlapec prestraši iz teme*sijočega
prepalega obraza. Z roko zgrabi za ramo gospo¬
darjevega sina in ga okrene proti vasi:

»Samo v eno stran je zadelo, Klemen! Še so
pri zavesti in govore tudi!«

In že potegne za seboj Klemena, ki se nakrai
zdrzne, kakor bi se bil pravkar zbudil.

»Zdravnik?«

»Tudi ponj grem!«

Klemen se požene v cesto, da krepki hlapec
komaj more v njegovo sled.

»Ti stopi kar po zdravnika, v farovž grem jaz.«

»Bom!«

»Potlej počakaj gospoda in boš obema po¬
svetil v breg. Jaz pa bom pohitel naprej!«

»Prav!«

Hlapec se ustavi pri obcestni hiši, ki nosi
zdravnikovo tablo, in pozvoni. Klemen pa plane
dalje, predivja vas in se ustavi pred farovžem, kjer
gre parkrat globoko po sapo, potlej pa seže po
kljuki, ne da bi trkal.

»Oče!« se mu utrga hropeče iz ust, ko je v
sobi in stoji tik pred župnikom, ki je stopil, da
pogleda, kdo je pritekel.

»Ihta nepočakana!« šine iz župnika in se hoče
razliti nad vstopivšega; toda preplah v Klemeno¬
vem obrazu ustavi izliv, ki se prevrže v vprašanje:

»Kaj je očetu?«

»Božje!«

74

»Pa ti?«

»Došel me je hlapec in mi povedal. On je pri
zdravniku in vaju oba popelje in vama posveti.«

»Hudo?«

»Peter pravi, da samo na eno plat, da so pri
zavesti in da govore!«

»KoH Počakaš?«

»Ne! Sam bom prej pri njih!«

Iz mladega moža gori in ne utegne, da bi še
poslušal. Že je čez prag in hiti za Savo, ko župnik
skliče mežnarjevega fanta in grede v cerkev go¬
vori sam vase:

»Ga je potipal! Sem mu pravil! Pa je menil,
da grči, kot je on, ne pride blizu božja sekira!
Nori Vršan! — Pa takega sina ima! Namesto, da
bi po kolenih šel na Višarje in nesel klaftro polen
Materi Božji v zahvalo, ga je nagnal! Dedec samo-
goltni! — Ga je potipal!«

In ko je nosil Boga v breg k bolnemu Vršanu,
je tiščal posodico z belo hostijo na srce in skoro
glasno govoril vanjo:

»Križani, Ti veš, kaj delaš! Še vžgi, še udari,
da se bo skrivil in od bolečine vpil, dokler ne
klecne na kolena pred Tvojo Previdnost! Le ga,
Vršana norega, starega, da bo spregledal in si dal
dopovedati, da tlači nanj že osmi križ in da je stara
Belcjanka strašilo, spomin pa trma, nič drugega
kot užaljen napuh, samopriden! Le vžgi, Križani,
in če ni dovolj po eni plati, udari še po drugi, da
bo spoznal in spregledal. Mlademu pa vzemi brid¬
kost kot pokoro za greh njegov in mlade žene. In
ne bij preveč po njem, da se ne užene in prekmalu
ne upeha! Sicer se pa zgodi tvoja volja, Križani!
In še meni križ naloži za mojo gobezdavost in

75

puhlo modrost, da se ne bom vlikal v Tvoje, hlapec
nevredni...«

Tako je molil župnik Mihael vso pol, ko se je
gnal v breg za mežnarjevim hlapcem in zdravni¬
kom in nosil siaremu Vršanu Boga.

Sam ni vedel Klemen, kdaj je pretekel breg,
pohitel mimo Smrečnika in Belcjana na Vršano-
vino. Šele v veži je obstal, ko mu je iz hiše siopila
naproti Mana.

»Kako!«

»Slabo! V nezavesti so,« je odgovorila in šla
s posodo po nove vode in jesiha za obkladke.

Klemen je stopil v hišo. Oče je ležal na po¬
stelji upadel in bled, da skoro nisi razločil obličja
iz bele brade in sivih las, ker niso gorele oči,
ampak so bile zaprte in pokrite z nezavestjo. Ko
se je dekla umeknila v vežo, je stopil sin k očetovi
postelji in se zagledal v trpeče obličje.

Dva meseca ga že ni videl od blizu. Le vsako
nedeljo popoldne od daleč, od Belcjana sem, ko
je sklonjen v tla in kakor da ga tlači nevidno breme,
skrivljen hodil vzlic slabemu vremenu in mrazu
gologlav med njivami in senožeti. V obraz pa mu
ni videl. Zdaj vidi, vidi več, kakor je v obrazu za¬
pisano, bere vse ono, kar se je v teh dveh mesecih
zarezalo v dušo slarega Vršana. Vse vidi, vse bere,
le enega ne razbere prav: tega, kar mu je bil oče
razodel o sebi in Lizini materi in kar dobro sluti
župnik Mihael, ne bo doumel Klemen nikdar prav!

Mana je prišla nazaj v hišo, Klemen pa se je
umeknil k peči. Kmalu nato sta prišla župnik in
zdravnik. Slednji je zmajal z glavo, ko' je preiskal
bolnika, in dal prostor župniku, da podeli svelo
poslednje olje. Medtem je zapisal recept in stopil
h Klemenu ter mu naročil, naj bi se kdo peljal na

76

Jesenice v lekarno po zdravila, ker jih on sam nima
v zalogi. Samo hiteti bi moral, hiteti, ker je sicer
nevarno za očeta.

Mana, ki je pristopila, in Klemen sta se spo¬
gledala.

»Prama naj vpreže Peter,« je s suhim grlom
dejal Klemen, »jaz pa tačas skočim k Lizi! Naj
pripelje za menoj. Pojdem jaz na Jesenice. Pa
polnoči sem nazaj!«

Še enkrat je vrgel oči po očetu, kakor da si
hoče za vso pot vtisniti v srce njegov trpeči obraz,
in je že bil v veži, naročil hlapcu potrebno ter od¬
hitel po kolovozu k Lizi in sinu.

Liza je vedela in je bila v silnem strahu.

»Ali je naredil testament?« je nakrat stopil
Belcjan h Klemenu. Klemen je pa pogledal svo¬
jega tasta, da mu je nadaljnja beseda ostala v grlu
in iz zadrege ni vedel, kam bi z očmi. Šele čez čas
je zmogel:

»Nu, ihta, saj nisem dejal, da mora umreti!
Ali skrb me je zate in za tvoje!«

Pa Klemen ni utegnil dalje, pa ga tudi nihče
ni zadrževal. Celo Lizo je bilo strah njegovih oči
in vročice v njih. Stopil je k spečemu sinčku in se
sklonil nad njim v zibelko. Mirno je spalo dete.
Nehote je v prividu videl Klemen očetov bledi
obraz poleg rdečega sinčkovega. In je našel: Vr-
šan je!

Hlapec je pripeljal voz in Klemen je pognal
v dolino. Vihralo je v njem, da ni gledal v pot in
ni štedil ne konja ne voza. Še dobro, da je bil konj
pameten in pota vajen, sicer bi bila težko prišla
v dolino s celim vozom in celimi nogami. Na cesti
pa je Klemen stopil na voz, nategnil vajete in udaril
po konju! Tako je gnal žival vso pot, noter na Je-


77

senice, dobil tam zdravila in gnal prav tako nazaj,
da so pene frčale od konja in je bil celo Klemen
ves pokrit z njimi. Kot je bil naročil, ga je čakal
ob cesti više Loga Peter in prevzel voz in žival,
da počasi pelje v breg. Klemen pa je zastavil kar
naravnost v gmajno in je moker in polen, po vsem
telesu se tresoč planil v hišo in zdravniku, ki se
je čudil naglici, izročil zdravila. Potlej pa je šel
venkaj, zavil okrog hiše in celo uro blodil po trav¬
niku, potopljen v misli, dokler ga ni ujedel mraz
prav do kosti in ga ni skrb za očeta pognala v hišo
nazaj.

Videti je bilo, da je očetu po donesenih zdravi¬
lih počasi odleglo. Zdravnik, ki je še vedno čakal
učinka zdravil, je naročil vse potrebno, dodejal,
da pride popoldne zopet pogledat, in se poslovil.
Župnik je bil odšel prej z Bogom, ki ga ni mogel
podeliti nezavestnemu bolniku. V vroči molitvi za
trda srca v Smrečju je hitel navzdol in se žuril,
ker je bilo že pozno in se mu je mudilo domov,
da za drugi dan pripravi pridigo in sede zgodaj
v spovednico ...

Ko je odšel zdravnik, sta pri Vršanu ostala
Klemen in Mana. Tišina je vladala v hiši, motilo jo
je samo težko starčevo dihanje, ki pa se je olaj¬
ševalo vedno bolj. Tudi bol na obrazu in otrpelosl
potez sta izginjali, in prav na lahko je začelo sto¬
pati v lice novo življenje.

Mana je od časa do časa obnavljala ovitke,
dajala bolniku zdravil, Klemen pa je sedel nepre¬
mično ob peči in strmel v nezavestnega očeta.
Kadar Mana ni imela opravka z očetom, je sedla
na stol ob postelji, bratu nasproti. Zdaj zdaj se je
ozrla vanj. Kadar sta se njuna pogleda križala,

78

sia umeknila oči, in nista vso noč do jutra spre¬
govorila besedice.

Ko se je že zdanilo, je postajal Vršan v po¬
stelji nemirnejši. Z zdravo levo roko je parkrat
segel predse in v lice, kakor da tipa za bolečino.
Nakrat je odprl oči in pogledal začuden okrog sebe.
Tedaj je Klemen, ki ga je vznemiril očetov nemir,
stopil k postelji in z njim Mana in oba sta zrla v
očeta. Vršanove oči so se nenadoma, po dveh
dolgih mesecih srečale prvikrat s sinovimi. Ne oče
ne sin ni pogleda umeknil; v očeh je obema nekaj
zagorelo, je zaprosilo, zajokalo, pa zopet ugasnilo,
zatrdelo in klenilo. Sin je stopil od postelje, očetov
pogled je utonil vase.

Tedaj je Klemen brez besede, ne da bi se še
enkrat ozrl po očetu, vzel klobuk, se pokril in od¬
šel. Šele, ko so se vrata zaprla za njim, se je stari
Vršan zopet obrnil za odhajajočim. Kdor bi bil videl
ta pogled, bi bil slišal v njem očetov krik po sinu.

Mana se je sklonila nad očeta in vprašala:

»Ali Vam je bolje, oče?«

Oče je prikimal, potem obrnil glavo od nje in
zaprl oči...

Ko je popoldne prišel zdravnik, je ugotovil,
da je stari Vršan bržčas že izven nevarnosti, da
pa seveda ni izključeno še kako poslabšanje. Oče
je pričenjal počasi odgovarjati na zdravnikova
vprašanja. Sprva sicer trdo in okorno, ali sčasoma
se mu je zmehčalo in ugladilo ter je šlo bolje.
Zdravnik je še povedal, da je bil župnik obljubil
priti proti večeru, ko opravi v cerkvi, pogledat po
bolniku. Nato je odšel.

Ne dolgo po odhodu zdravnikovem je prišla
k Belcjanu Vršanova dekla, poiskala Klemena, ki
je s sinčkom v naročju sedel v hiši, in mu sporo-

\

79

čila, naj bi prišel domov. Oče da menda žele, ji
je naročila Mana. Klemen je prebledel, odgovoril,
da že pride, in se spogledal z Lizo.

»Boš šel?« je vprašala žena, ko je dekla odšla.

• »Morda.«

»Le pojdi, Klemen, oče sol«

Kako jo je mož hvaležno pogledal pri teh
besedah! Dal ji je v naročje otroka, oblekel suk¬
njič in pokril klobuk.

»Klemen, pa miren bodi, da se oče ne raz¬
burijo!« mu je naročila Liza.

Ni ji odgovoril, samo oči so povedale, da isto
misli mož ko žena. Ko je odhajal, ie stopil k njej
in ji dal roko. Kakor tedaj, kadar v ponedeljek
v jutro odhaja v dolino na delo za ves teden. Samo
bolj toplo in prisrčno se je njegova žuljeva desnica
oklenila drobne ženine dlani in gorko sta se po¬
ljubila s pogledi.

Ko je stopil Klemen doma v hišo, je ležal stari
Vršan kakor bi spal. Mana je bila pri njem. Ni
pozdravil Klemen, ko je vstopil, ni ga ogovorila
Mana. Samo spogledala sta se, pa takoj oba uprla
oči v očeta, ki je ostal miren in negiben, kakor da
ni vstopil nihče. Klemen je odložil klobuk in sedel
k peči.

Oče je molčal še dalje, še dalje imel zaprte
oči. Tedaj je Mana doumela, vstala in šla ven.
Takrat šele je Vršan odprl oči in pogledal po sinu.
Dejal pa ni besedice. Tudi sin ne, ko je stopil par
korakov po hiši, potlej pa sedel k mizi in gledal
skozi okno v pozno popoldne.

Tedaj je spregovoril prvi oče:

»Klemen!« je polglasno pozval sina.

Mladi je stopil k postelji.

»Kaj bi radi, oče?«

80

»Sedi!« mu je z očmi pokazal oče na siol po¬
leg sebe.

Klemen je sedel. Sirmo so mu gledale oči v
očefa; a tudi stari svojih ni umeknil. Tako sta ostala
dolgo. In spet je prvi oče dejal:

»Si prišel pogledat, če sem umrl?«

»Oče!« je planil fant; ali domislil se je ženi¬
nega opomina in je tiho sedel zopet nazaj na stol.

»Poklicali ste me,« je pristavil.

»Davi, ne zdaj!«

Klemen je zardel v obraz, ali še se je zmagal
in dejal:

»Ali naj grem?« in je vstal.

»Kakor hočeš,« mu je stari odvrnil in ni krenil
oči od njega. Molčala sta oba, dokler ni pretrgal
molka stari Vršan.

»Nisem še prepisal.«

»Čemu pravite?«

»Tudi testamenta še nisem napravil.«

»Nisem vprašal, oče!«

Spet sta molčala. Zdaj se nista iskala, že sta
umeknila poglede.

»Klemen!« je za nekaj časa spet pozval stari.

Sin ni odgovoril, samo pogledal je očeta, ki
mu ni dal oči. Pa spet sta strmela vsak v svoje.

In zopet čez čas Vršan:

»Klemen!«

»Kaj je, oče?« se je odzval Klemen glasno
polglasnemu klicu. Vršan je pogledal sina. Glo¬
boko v oči je šel njegov pogled, da je Klemena
zapeklo in zaskelelo v dušo in so mu mravljinci
zagomezeli po hrbtu, da se je premeknil. Ni zdržal
očetovega pogleda, ampak zopet in zopet se je
umeknil. Pa spet in spet ga je iskal in čakal ne-

81

\

v

strpno očetovega odgovora. Tedaj je odgovoril
oče:

\ »Nič!«

Trdo in glasno in rezko je padel ta »nič« sinu
v srce. Vsesal se je z očmi v očeta. Ali starec se
je obrnil vstran. In ni več za sinom pogledal.

Klemen je posedel še nekaj časa. Nato je vstal
in stopil po hiši za klobukom. V tem je prišla Mana
in župnik Mihael z njo.

»Hvaljen Jezus!« je pozdravil župnik. A nihče
mu ni odgovoril. Klemen je vzel klobuk in brez
besede stopil mimo župnika skozi duri, Vršan pa
je strmel v zid in se niti okrenil ni. Mrtvaško tiho
je bilo v izbi, dokler ni iz župnika, ki je rdel in
bledel, nakrat prikipelo, se utrgalo, planilo v tišino
in jo preklalo na dvoje:

»Vršan, si res nor?«

7 .

Pet dni po Vseh svetih se je borovski župnik
Mihael zopet gnal po rebri v Podsmrečje, stiskal
na srce Jezusa v hostiji in vojskoval vročo vojsko
s svojim Gospodom. Takole je trkal na nebeško
Srce:

»Ti, Jezus, spet si me ponižal s svojo Previd¬
nostjo. Pa sem mislil, da Ti bom kos s svojo puhlo
modrostjo! Za onega sem prosil, za starega, da
ga daj z bičem še po drugi plati, če po eni ni do-
velj. Za mladega pa sem Ti dejal, naj mu bo za
pokoro in v milost. Ti pa si drugače naredil in si
staremu dal od milosti, pa mladega in njegovo Lizo
usekal čez pleča in hrbet, da se zvijata pod udar¬
cem. Kdo Te razume, Gospod, ki umeš svoja pota
in samo Ti veš zanja! — Pa še rinem s svojo mo-

Grče

6

82

drostjo, puhlo praznoglavosljo Vale in Te prosim:
glej, Gospod, mene udari namesto njih! Mene, ki
sem slar in nadložen in ki ga nimam, da bi se za
mano useknil! Saj sem tudi jaz kriv, ki sem jima
dajal potuho. O, prav me je ošvrknil stari Vršan,
ko mi je to v lice zabrusil. Jaz pa sem z roko šel
nadenj, z roko, ki si mi jo mazilil, da Te smem no¬
siti, jaz nevredni! Pa me ne udariš, onadva si na¬
mesto mene!«

Malo se je oddehnil župnik, ker mu je kri pre¬
več poganjalo v glavo, potem se znova zagrizel
v breg in je vnovič šel nad Gospoda na svojem
srcu:

»Nisem mislil te plati Vršanove, Gospod! Ali
si udaril zato tako, ker sem krivo delal in hudo
želel noremu Vršanu? Kdo Te ume! Župnik Mihael
ne, ker je sama puhlost v njem in v njegovem srcu
tema namesto Tvoje luči! In kaj boš zdaj z njim?
Gospod, daj, imej usmiljenje z njimi vsemi, ki radi
ljubezni trpe! Ne bodi prestrog z njimi, da ne oma¬
gajo. O, so grče, tesal si jih iz posebnega lesa
in s posebno sekiro. Ali vsega ne bodo zmogli,
Gospod! Malo vrzi na moja ramena, in čeprav ne
zmorejo več mojega in županovega nahrbtnika
obenem, Tvoje breme bodo! Ker je Tvoja beseda
sladkost in je Tvoja milost z njimi, ki jo nosijo. Daj,
Gospod, vsaj od te svoje milosti jim daj, da bodo
zmogli nositi, kar jim boš naložil. In meni daj, da
najdem pravo besedo in da jo postavim prav, ne
kakor navadno po svoji zlagani modrosti, ampak
tako, kakor ukrene Tvoja Previdnost. Gospod, Go¬
spod, radi ubogega otroka se jih usmili, ki si mu
Ti dovolil življenje. In radi njihovih duš, da se večno
ne pogube! Amen!«

83

Tako je domolil, ko se je ustavil pred Belcja-
novo hišo in z belo hostijo, ki jo je na srcu nosil,
blagoslovil klečeče.

»Mir vsem, ki v tej hiši prebivajo!« je voščil,
ko je stopil skozi vežo v hišo in zapičil oči v kot,
kjer je ležal na postelji mladi Klemen Vršan in je
poleg postelje jokala žena mu, mlada Liza.

»Radi očeta, ker se je gnal zanj na Jesenice
in nazaj, da mu je otel življenje!« je mislil, ko je
stopil k postelji. In še: »Tedaj jo je skupil, ko je
vroč postaval okrog hiše! Trma, trmasta! Da mu
ni gledal v trpeči obraz, volku staremu!«

Posluhnil je in videl, da je Klemen samo napol
pri zavesti. Brž je opravil, kolikor se je dalo s spo¬
vedjo, in ga obhajal in mazilil.

»Gori, gori!« si je mislil, ko mu je zaznamoval
s sv. oljem ude in ga je vročica spekla v prste.
»Bo zgorel v par dneh in Liza bo vdova in otroče
sirota!« je pomislil in uprl oči v Križanega, pred
katerim je klečal. Iz srca pa mu je kanila na dušo
kaplja krvi, da je s solzami v očeh zaprosil:

»Kristus, Križani, daj, milosten bodi, da ne po¬
ginejo brez Tebe in Tvoje milosti! Odvzemi njim
in naloži meni! In štej mu v pokoro, kar trpi radi
očeta! In staremu, noremu Vršanu zdaj zmehčaj
srce, da sprevidi in odneha, kakor mi je obljubil
pri spovedi. Sicer tudi stari volk obupa v svoji bo¬
lesti!«

Tako je molil in domolil. Ko je potem še po¬
sedel pri njih in je bil Klemen povsem vročičen
ter je ležal brez zavesti, so mu povedali, kako je
bilo prišlo. Da se je pregrel, ko je divjal na Jese¬
nice, prehladil, ko je zunaj taval poten, da pre¬
maga bolečino. In da ga je že drugi dan, ko je pri¬
ti*

84

šel od očeta, ki ga je klical, nakrat streslo. Pa ni
maral zato, ampak je po prazniku šel zjutraj ko
po navadi na delo. Tam se je štiri dni vlačil ko
senca, pa ni odnehal, dokler se ni zgrudil in so
ga prinesli v posteljo. Čim pa se je zavedel, je pla¬
nil in hotel domov, k Lizi, k otroku, blizu očeta,
ki mu umira, je dejal. Do roba hriba so ga pripeljali,
gor v reber je pa še sam prišel. Na pragu se je
sesedel in Liza, ki je bila sama doma, ga je komaj
zlekla na posteljo. Takoj nato je pričel blesti.

»Pa stari, že ve?« je pretrgal župnik.

»Mu ne upajo povedati, ker se boje, da ga ne
bi znova zadelo.«

»Bo menda spet mene treba!« je planilo v žup¬
nika in zamislil se je. Kmalu se je dvignil in je rinil
kljub pozni uri od Belcjana po kolovozu ter po¬
trkal pri Vršanu. Mana je prišla odpirat in se je
skoro sesedla od strahu, ko ga je zagledala.

»Sem volkodlak, da si zbledela, avša!« ji je
oponesel. »Tamle sem bil po opravku pri Belcjanu
pa sem še k očetu prišel pogledat!«

»No, grča, si se že izlizal?« je pozdravil po
svoje bolnika in stopil k njemu.

»Povsem še ne, veliko mi pa ne manjka več!«
mu je odvrnil Vršan in se vzpel na blazini kvišku.

»Ne bahaj se z zdravjem in lezi nazaj, da te
ne uje znova!« ga je potisnil župnik nazaj v bla¬
zine in se zagledal vanj.

»Pa ste kesni nocoj, gospod,« ga je povprašal
Vršan.

»Dan prekratek, pa treba ponoči dohiteti. Si
tudi ti že v temi vozaril domov.«

»O tudi in bi še, samo da bi mi bilo spet dano.«

»Mar obupavaš? Mara smrt zate, saj si videl.«

85

Zdaj pa je zastalo in župnik ni znal, kako bi
dalje. Vršan je pa tudi čakal, da bi mu župnik
povedal vzrok svojega poznega obiska.

»Kaj pravi zdravnik?« je naposled izmodroval
župnik.

»Da bom v štirinajstih dneh že lezel, če se mi
ne ponovi na drugi plati.«

»Se ne bo, se ne bo; po dveh plateh hkrati
ne zadevlje.«

»Saj ni; šele po eni je!« mu ugovarja Vršan.

In župnik spet ne ve, kje bi ven.

»E, Dog včasih čudno tiplje!« se posmeje. »In
samo on ve, zakaj.«

Vršan dvigne oči k župniku in slutnja mu gleda
iz njih.

»Kaj buljiš vame? Saj te ne bom jaz udaril.«

»Bog ve, gospod, morda ste pa Vi tisti.«

»Kje imam zapisano?«

»Na vsem licu! — Pa kar ven z besedo, če je
šiba že v roki.«

Župniku šine kri k srcu. Izdal se je morda pre¬
kmalu.

»Ni hudega,« se opogumi župnik. »Vendar je
bolje, če zveš, da te morda ne zadene nepriprav¬
ljenega.

»Gospod?« se vzpne Vršan na blazini.

»Ne ženi se, ihta! Ničesar še nisem dejal. In
tudi ni še prav nič hudega.«

»Recite!«

»I, kaj, obhajat sem šel.«

»Koga?«

»K Belcjanu.«

»Koga?« se iztrga glasno Vršanu.

»Tvojega sina!«

»Klemena? Jezus!«

»Ne kliči po nemarnem božjega imena! Ni še
umrl in ni nikjer rečeno, da mora že jutri. Sicer
ii ne bi bil povedal.«

»Gospod župnik, ne norite me!«

»Kaj bi te noril! Dovolj si nor sam! Da ne boš
mislil: prehladil se je zadnjič, ko je divjal na Jese¬
nice zate po zdravila, pa ga je popadlo. Zdaj
blede.«

»So zdravnika klicali?«

»Meniš, da ne vedo zanj? Ni izgubil upanja.
Treba pa je paziti.«

Vršan je omahnil nazaj v blazine in zaprl oči.
Suhe, obledele in oslabele roke so mu trepetale
na odeji.

Župnik je stopil nazaj k postelji:

»Vršan, ne nori! Klemen je mlad in močan in
skoro zmore. Saj si še ti, starina, pa bi on ne! Vršan
je in Vršani so iz drugačnega lesa kot drugi ljudje.«

Stari pa je molčal. A župnika je bolel in skrbel
ta molk. Ko bi Vršan divjal in se vzpenjal, bi mu bilo
ljubše. Tako pa mu ni povšeči tišina na zunaj. Ker
ve, da v njem huje besni in divja.

»Vršan, tuli, kriči, samo molči ne! Gre zanj
in zate in z vama obema za Vršanovino! Pomisli!
Ali naj samo Mana ostane? In oni mali, ki komaj
šele diha, pa še to na tujem in ne na Vršanovini?
Ti si zakrivil, pa nosi in trpi, da ujameš zamudek
in rešiš Vršane!« Tako je kričalo in prosilo v žup¬
nikovem srcu.

Vršan je obledel. Župniku je pričelo prihajati
vroče.

»Vršan? Daj, zini vsaj,« prosi župnik.

Vršan pa ne da glasu od sebe.

»Ali naj le bijem?« zarohni župnik in se skloni
nad bolnika.

87

»Ste me že udarili.«

»No hvala Bogu, da si zinil,« odleže župniku.

»Ali se je vse zaklelo zoper Vršane!« plane iz
siarega nakral.

»Vidiš, stari, tak si mi bolj všeč! Da pa ne bi
mislil, da imaš prav: ali si ti samo božal? Ali nisi
tudi uklinjal, če ne z jezikom, pa z dejanjem?«

Vršan ni odgovoril. Pest je stisnil in v nemi
tugi udaril z njo po odeji.

»Po glavi se bij, Vršan, po trdi, trmasti! In
pa v srce se dregni, da ti bo krvavo priteklo!« hiti
župnik z velikimi koraki po sobi.

»Gospod župnik, ali imate kaj srca?«

»Dokler pokoro delaš in se povsem ne spo¬
koriš, prav nič zate! Ali si že ukrenil kaj, kot si
obljubil?«

»Kako bi? Ležim.«

»Bi ne bil mogel poklicati Klemena k sebi?«

»Iz Mojstrane?«

»Iz Afrike bi bil fant prišel po golih kolenih,
samo da bi smel na svojo Vršanovino. četudi bi
ne vedel, po kaj! Ali ni pred par dnevi divjal zate?
Ali ni divjal gor in dol in se ponujal in skoro po¬
kleknil predte? Ti pa si ga pustil oditi, ker se ti
je zdelo za malo, da bi mu dejal: sin, ostani! —
Zdaj te bije, lej!«

»Gospod, kako naj zdaj?«

»Prej bi bil baral! Ali še barati ni bilo treba*
tulil sem ti v ušesa, pa nisi čul.«

»Vi veste ...«

»Nič ne vem! Pač: da si nor, Vršan! Bi te bila
Liza snedla?«

Vršan je spet prebledel ko zid.

»Ne bijte, gospod, ne drezajte v to smer, sicer
se premislim!«

88

»Radi mene, Vršan, nori! Hočem dobro sebi
ali tebi, zini? Saj sem neumen in Bog me bo tepel
radi tega. Boš videl, Vršan, tudi mene, borovskega
župnika Mihaela, bo udaril, da se bom skrivil ko
črv, ker vam dajem potuho in vas hočem spraviti
v nebesa, ki tiščite vsi z vsemi štirimi v pekel! O,
me bo udaril, bo!«

Obmolknil je župnik, molčal Vršan. Obema
pa sta srci udarjali, da sta čutila utripe v mezincu
na nogi. Župnik je postal ob peči, se z roko na¬
slonil obnjo in glavo položil v dlan. Vršan pa je
tiščal oči skupaj in gledal vase. In je v tem gle¬
danju videl toliko gorja, toliko bridkosti in bole¬
čine, da se je zgrozil nad vsem tem in glasno
planil:

»Gospod župnik, molite, molite! Da ne pogi¬
nem, da ne jaonorimo vsi skupaj! Molite, gospod,
z vso dušo, z vsem srcem, noč in dan molite! In
mašujte za nas, da zmoremo. Za sina mi molite,
gospod, za Klemena, da mi ga ohrani!«

Omahnil je nazaj v blazine in ni zmogel niti
besedice več.

»Zaupaj, Vršan, in moli tudi ti. Jaz bom, kolikor
more nevreden mašnik moliti. Ali prvo je: ne obu¬
paj nad milostjo božjo, ki je še vedno prav ravnala!«

Dogovoril je, vzel palico in pokrivalo ter odšel.
V veži je še Mani naročil, naj nocoj ne pusti ni¬
kogar k očetu in naj bo sama ob njem vso noč.
O Klemenovi bolezni pa ne sme nikdar ziniti, da
gre kaj v slabše.

Župnik je odšel v noč. Vršan pa je ostal sam
z Mano in iskal z vsem svojim bitjem za eno samo
prav majceno lučco, ki bi mu zasvetila v strašno
temo, divjajočo v njem; tipal je s koščenimi prsti
vase, da bi našel eno samo samcato bilčico, ki bi

89

se je mogel oprijeti. Pa ni našel opore, do jutra
ne, razen ene same, ki pa je nad vse drugo: Boga
Križanega! — — —

Skozi štirinajst dni je divjalo v srcih sosednjih
si hiš v Podsmrečju in besnelo, da ni bilo niti hipa
miru in presledka bolečini. Stari Vršan se je boril
z Bogom in župnikom, da bi si vsaj pravo pamet
ohranil, župnik Mihael pa s Križanim in starim Vr-
šanom, da bi izprosil milosti in omilil udarec straš¬
nega božjega biča. Pri Belcjanovih sta oče in mati
vse noči prebedela v molitvi za hčer, njenega
moža in njunega otroka. Liza je omahnila pod kri¬
žem in se šibila kot vrbova šiba in mežala od
strahu, da zdaj zdaj strašno udari vanjo.

Klemen je pa v vročici vpil in divjal noč za
nočjo in kričal po utehi. Besnel je v bučavem po¬
govoru z očetom, pa ga zopet otroško ponižno
prosil; ljubkoval je svojo ženo, komaj poročeno,
in jo tolažil, pa jo zopet pehal stran in kričal, da
je mladi planinski kralj in si bo drugo kraljico
izbral. Spet je klečal pred župnikom na kolenih
in ga rotil, naj pregovori očeta. In zopet je natol¬
ceval svojo sestro, da mu hoče iztrgati grunt in
očeta šunta zoper njega in Lizo.

Župnik Mihael, ki je trpel z vsemi, ni spal no¬
beno noč na postelji. Za uro, dve je podremal kar
kleče pred Križanim, ko mu je tožil svoje in svojih
dragih gorje in ga prosil milosti zanje.

A vse ni nič pomagalo. Prišlo je, kar je mo¬
ralo priti. Tedaj je zaihtelo vse Podsmrečje, da se
je razleglo gori v gmajno Srednjega vrha, odjek¬
nilo po vseh rovtih in senožetih, se ujelo v grape
in jarke strmi, ki je v dolino držala, in se razlilo
po dolini, planilo od hiše do hiše in se prelilo v
solze in ihtenje:

90

»Vršanov Klemen je umrl!«

Lizo so nezavestno odnesli od smrtne postelje
moževe v zgornjico, položili poleg nje siroto Kle-
menčka, umili Klemena in ga položili na mrtvaški
oder.

Najdlje so držali vest skrito pred starim Vrša-
nom. Ali kot da je slutil, je bil tisti dan nemiren,
venomer je klical v sobo Mano in jo spraševal,
kaj je s Klemenom. Ubogo dekle, sicer močno in
vajeno bridkosti, trdo na zunaj do skrajnosti, je
komaj sproti zunaj umivalo oči v mrzli vodi, da
ne bi opazil oče objokanih vek; ali vseeno mu
ni ušlo.

Ko je Mana prišla proti večeru v sobo in pri¬
žgala luč, je stari Vršan nakrai zaklical Mani:

»Mana, stopi sem!«

Dekle je ubogalo.

»Poglej mi v oči!« se je vzpel pokonci.

Ubožica je uprla pogled v očeta, a ga takoj
zopet pobesila.

»Ti si jokala!« je pokazal na njene oči z uvelo
roko.

Dekle ni vzdržalo več, zaihtelo je glasno.

Takrat pa se je utrgalo staremu Vršanu, ki je
spoznal:

»Klemen, moj Klemen!«

Omahnil je v blazine nazaj in obležal tiho ko
mrtev. Mana je preplašena planila po deklo, pri¬
hitela z ovitki in hotela očetu močiti čelo s kisom.
Tedaj pa je sunil vanjo z roko, da je prevrnila
posodo z vodo in odletela v kot k peči:

»Stran, pusti me, pusti me!« je kričal in divjal
ko blazen. Pometal je raz sebe vso odejo, se dvig¬
nil pokonci in se pognal proti mizi. Obe roki je
stezal v okno, odkoder se je videlo k Belcjanu,

91

široko razprl oči in nalo pričel trepetali. Mana in
dekla sta priskočili in ujeli očeta, ki je omahnil
vznak, in ga položili nezavestnega v posteljo. Toda
še preden je pritekel zdravnik, ki so poslali ponj,
se je zdrznil iz omedlevice, odklonil vsako pre¬
iskovanje po zdravniku, zapodil vse iz hiše, se na¬
slonil nazaj v blazine in ostal zamišljen, da ni upal
k njemu nihče.

Tako je ostal do jutra. Ko pa je zjutraj prišla
Mana, ki je vso noč prebila na pragu pred vrati
v sobo, ker se ji je zdelo molčanje sumljivo, je
videla očeta, ležečega in z glavo zaritega v bla¬
zino. Njegovo izmučeno, razbolelo telo je stresalo
divje ihtenje, ki je prehajalo v glasen jok. Čez čas
se je ihtenje sprevrglo v krik. Stari Vršan je divjal
in jokal v bolečini vse dopoldne. Ko pa je odzvo¬
nilo poldne, se je nakrat umiril in zaspal.

Tako je spal vse popoldne in dolgo v večer.
Semtertja ga je streslo v spanju pridušeno ihtenje,
sicer pa je spal spokojno in Mana, ki je stopila
vsak trenutek v sobo in pogledala po očetu, je
odhajala vedno z novo skrbjo, kaj bo, če se oče
ne prebudi iz spanja. Potolažila sta jo župnik in
zdravnik, ki sta pozno popoldne tistega dne prišla
v Podsmrečje, da pogledata po Vršanu in Lizi, ki
je tudi skoro umirala v bolečini.

Ali pozno zvečer se je stari zbudil. Legel je
vznak in se zastrmel v strop. Prišla je Mana in ga
povprašala, ali česa želi. Odkimal je. Sedla je k
peči na klop in vzela v roke pletivo. Tedaj se je
obrnil oče k njej:

»Mana, pojdi spat, trudna si.«

Dekle ni ubogalo, ostalo je ob peči, češ, da
ni zaspana in da se mudi za delo. Presedela je
tako pozno v noč, ko jo je oče nagnal vnovič v

92

posteljo, najprej mirno, ko pa ni slušala, ostreje.
Da bi mu ustregla, je odšla, legla v kamro, a pu-
shla vrata odprla, da je lahko slišala vsak najmanjši
očetov premik. Ali bolnik se ni genil do jutra. Več¬
krat je Mana, ki jo je skrbel očetov mir, prišla po
prstih pogledat, kaj je z očetom, a vedno jo je
pogledal tako ostro, da je takoj odšla. Ni pa za¬
tisnila oči vso noč, v vedni skrbi, da bi se očetu
ne pripetilo kaj hujšega.

Drugi dan je oče užil nekaj malega mleka.
Takoj zjutraj je velel Mani, naj zagrne prednja
okna, češ, da ga slepi svetloba. V tem polmraku
je ostal ves dan, ne da bi spregovoril besedico,
ne da bi se kam ozrl. Nepremično je pol sedel,
pol ležal in strmel nekam predse in molčal s stis¬
njenimi ustnicami.

Zvečer je zopet sedla Mana s pletenjem k peči,
ko jo je oče nakrai vprašal:

»Si že kropila?«

»Sem, davi.«

Obmolknil in zastrmel je zopet predse. Čez
dolgo je vprašal:

»Lepo leži?«

»Ves je v rožah. In vence so mu celo iz Bo¬
rovca in Loga prinesli.«

Spet se je zamislil. Pa je nakrat svoje misli
glasno nadaljeval z vprašanjem:

»Se je kaj spremenil?«

»Kakor bi spal, je. Celo malo smehlja se,« je
odgovorila Mana.

Molčala sta zopet. Mano je zmagal spanec in
glava ji je omahnila na prsi. Stari je opazil in ji
dejal:

»Mana, pojdi v posteljo.«

»Saj bom šla, še nisem zaspana.«


93

»Ubogaj in lezi!« ji je prigovarjal, ne da bi
preveč silil.

Res je Mana slušala in je odšla. Zopet je pu¬
stila vrata odprta, da bi slišala, če bi oče kaj želel.
Nekaj časa, takole do polnoči, je še parkrat prišla
pogledat po očetu, potem pa jo je zmagal spanec,
ubožico, ki že tri noči ni zatisnila oči, in trdo je
zaspala.

Stari Vršan je sedel negibno v postelji in po¬
slušal dihanje hčerino v kamri. Ko je čutil, da ie
dekle zaspalo, je tiho zlezel iz postelje in s težavo
poiskal zakmašno obleko, vzel palico, prislonjeno
v kot pri peči, si ogrnil plašč in hitro stopil iz sobe
v vežo. Tam je obstal, prisluhnil v kamro in ven,
če ni morda zunaj kdo; nato pa se je splazil k
vežnim durim, obrnil ključ in odrinil zapah z vso
močjo bolnega telesa. Prav narahlo so zaškripala
vrata v tečajih, ko jih je odprl; postal je in po¬
slušal. Slišal je samo tiho, enakomerno dihanje
Manino. — Omahnil je skozi vrata in se z obema
rokama oprijel kljuke, sicer bi bil padel, tako ga
je omoiil sveži zimski zrak, in sta se mu koleni
zašibili. Ko si je bil opomogel, je varno priprl duri,
počakal še nekaj časa na pragu, nato pa se je
spustil na dvor in dalje po kolovozu proti Belcjanu.
Stežka je hodil, bolj omahoval, vsaka dva koraka
počival in se naslanjal ob palico ter lovil sapo.
Ali vendar je prišel dalje po kolovozu in dospel
do Belcjanove hiše.

Pod oknom, kjer je ležal mrlič, je obstal in se
naslonil ob tnalo, ki je stala tamkaj. Pokukal je
v izbo, so li še pri mrliču, ali ne. Ni slišal nobe¬
nega pogovora. Sicer je bilo v hiši vse temno,
domači so odšli spat, ker je bilo treba zjutraj za¬
rana vstati. Tudi sosedje, posebno pa dolinci, so

94

bili že odšli, pri mrliču je osiala samo stara ču-
varica Lena, ki je pazila na sveče in molila rožni
venec. Kimala je semtertja v dremavici, se za
čas vzdramila, pogledala po svečah, utrnila tu eno,
drugo znova nažgala, pa spet sedla in nazaj za¬
dremala ...

V njeno dremanje udari drsajoč korak.' Lena
se vzdrami, prisluhne, pogleda na vrata, ki se isti
hip počasi odpro, in v sobo vstopi stari Vršan, bled,
upognjen, mrk; bela dolga brada se mu zmršena
razliva na prsi, palico drži kvišku, da ne bi udaril
z njo ob tla, iz obraza pa mu žari dvoje razprtih oči
kakor dvoje plamenic.

»Ježeš, Marija!« se utrga Leni in molek ji pade
iz rok.

Šele zdaj jo zapazi stari Vršan, se obrne proti
njej, dvigne roko in položi kazalec na usta: molči!
In Lena res onemi, pol od strahu nad prikaznijo
starega Vršana, pol pa na njegov nemi ukaz.

Vršan stopi po izbi in se ustavi pred mrtva¬
škim odrom. Nepremično zre naravnost na mrliča,
na svojega mrtvega sina. Dolgo, dolgo, tiho; potem
šele pomoči prst v skledico in pokropi sebe in
mrliča. Nato stopi ob odru gori in se ustavi ob
vzglavju. Palico obesi na rakev, sam pa stopi bliže
k njej, bliže srcu umrlega Klemena. Tako stoji
dolgo, dolgo, nepremično zroč v zaprte, drage mu
oči, v beli obraz ...

Ko je stari Vršan dolgo tako nepremično stal
in zrl v mrtvega sina, kakor bi hotel z očmi izpiti
njegov obraz in si ga za večno vtisniti v dušo, se
počasi skloni k rakvi, stegne roko in gre s suho
trepetajočo dlanjo čez Klemenov obraz. In še en¬
krat in še in še. Bogve kolikokrat! Nato z drugo
roko. In spet stoji in gleda mrliča. Pa se skloni

95

zopet, io pot bolj naprej, in nagne obraz na mrtvo
lice in se dotakne z ustnicami čela, nato pa ustnic
mrtvega. Še in še! Vedno počasneje, vedno bolj
pobožno, vedno bolj z dušo. Dokler se njegove
ustnice ne ustavijo na bledih mrzlih ustnah, kakor
da hočejo ostati tam za vedno. Nato dvigne suhe
trepetajoče roke in objame z njimi mrtvi obraz.
Velike, vroče solze se mu udero po licih in teko
po mrzlem, brezčutnem obrazu, kakor bi ga s svojo
pekočo gorkoto hotele priklicati nazaj v življenje.

»Klemen, Klemen, moj Klemen!« se prične pol¬
glasno trgati iz srca. Lena je tudi pristopila k rakvi
od druge strani in debele solze ji polže po licih.
Stari pa je kakor gluh in slep. Ne vidi Lene, ne čuti
ničesar, venomer joče in kliče Klemena, mrtvega
sina.

Tako mine ura. Lena je že nove sveče pri¬
žgala, ko se dvigne stari Vršan in se ozre po njej.
Njegov obraz je bolj mrtvaški od obraza mrtvega
Klemena. Pogleda znova sina poleg sebe, vzame
nato palico in stopi pred mrliča. Pokropi njega
in sebe z žegnano vodo, pa se zadenski umika
proti durim. Odpre jih, nepremično zroč v mrliča;
na sredi odprtih duri se še enkrat ustavi in pogleda
po mrtvem s takim pogledom, kakor bi hotel po¬
tegniti mrliča iz rakve s seboj. Nato vnovič položi
kazalec na usta, dvigne palico in mirno, tiho, kakor
je bil prišel, odide ...

Ko je prišel Vršan domov, je našel vrata še
vedno priprta, kot jih je bil pustil, ko je odšel. Tiho
je vstopil, zapahnil še tiše duri za seboj, se slekel
in zlezel v posteljo. Mana ni čula prav nič, spala
je trdno do jutra.

Drugo jutro so dvignili mrtvega Klemena in
ga nesli na borovsko pokopališče počivat k ma-

96

teri. Liza ni mogla spremiti mrtvega moža. Samo
Mana in Belcjanovi so šli od domačih. Zato pa je
spremila Vršana na zadnji poti vsa borovska srenja
in vsa dolina dol do Jesenic. Pokopaval ga je žup¬
nik Mihael, ki je bil hiter z obredi kakor še nikdar
in je molil s takim glasom, da so vsi strmeli vanj.
Ko je z ministranti zapuščal pokopališče, se je
gnal, da je dečkoma ves čas stopal po petah. Pri-
šedši domov, je omahnil na klečalnik pred Križa¬
nega, klecnil na kolena, udaril z glavo trdo ob les,
da je odjeknilo po sobi, in je bridko, na glas za¬
ihtel ...

»Klemen!«

Tiho, komaj slišno, kakor bi veter jokal skozi
gmajno in narahlo zadeval ob štorovje in vejevje,
zveni visoko gori nad Vršanovino v Srednjem vrhu.
In mogočne brine se sklonijo z vrhovi, poljubljajo
druga drugo z vejami in šepetajo, kakor bi si pra¬
vile skrivnost o lepi vili Smrečki, ki si ponoči češe
temne lase in za hčerko Jelkico joče in je išče od
drevesa do drevesa.

»Klemen!«

Zavije glasneje v naraščajočo sapo in se te¬
gobno razbeži z njo po gmajni, se ustavi v globeli
in zasekah, ob grmih pečine in se zažene zopet
dalje, gor in dol v niz in vis, da je vsa prelepa
gmajna polna ihtečega klica.

Zdaj udari veter s silo, zažene se, zatuli, zavije
vrhače, jih upogiblje, krivi veje ter jih meša drugo
z drugo, da se prepletajo, se objemajo in se sko¬
koma prožijo spet vstran, kakor bi se sprostile sil¬
nega bremena. Okrog pečevja na robu gmajne
zatuli sapa, žvižgaje zapleše po posekanem rovtu
čez piano in zdivja v drugo stran gmajne, kjer

97


utone v globokem jarku. In s tulečo sapo vpije,
kliče ono ihteče, vedno bolj se peha in žene, vedno
bolj divje je in preteče, kakor bi tulil volk:

»Klemen!«

In še, vedno znova, vedno bolj divje, kakor
vihar neugnano:

»Kle-men, Kle-men, Kle-men!«

Ne ihti tako vila Smrečka, ne zavija sapa, ne
divja vihar tako, ne tuli volk: stari Vršan sedi v
vetru gori nad pečinami, porastel, divji v oči, z
vihrajočimi grivami, ki mu frfotajo v čelo, z belo,
skuštrano brado, ki mu v vetru po prsih plapola;
stari Vršan ihti, zavija in tuli v pozno poletno po¬
poldne in kliče njega, ki mu je odšel iz Vršanovine
in se skril v hladno zemljo, da ne vidi očetove
bolečine.

»Klemen!«

se zažene znova in znova starec in po belem,
uvelem licu mu teko solze, tako vroče in pekoče,
da ga pečejo skozi lice v srce, ki se zvija v bole¬
čini kakor brine in njih veje v viharju.

O, vedno ne vpije stari Vršan tako! O, ne!
Molči, molči, že od pogreba Klemenovega in ne
govori z nikomer, ne da nikomur ne pogleda ne
besede, ne odgovora ne kretnje. Molči, kot bi bil
nem in gluh; mrk in vase ugreznjen tava sem ter
tja po Vršanovini, dela včasih in se žene za tri,
za štiri, pa sredi dela obstane, spusti orodje iz rok
in se zamakne. Kakor bi strmel v strašno krvavo
glorijo, ki se je razžarela pred njim in ki v njej
plešejo rogajoče se mu prikazni ter se v mavrič¬
nem krogu divje vrte, da je slep, da mu jemlje vid
in se mu v glavi omotično vrti.

Samo parkrat ga je takole prevzelo kakor
danes, da mu je pod nogami zagorelo, ga speklo

Grče

7

98

v slednji živec in pognalo najprej po senožeti, nato
pa v gmajno, vedno više in više, dokler ni tu pod
Srednjim vrhom omahnil v mah za pečevjem, kjer
mu je vstalo iz srca, se razlilo v prsi in iz prsi
sililo ven, si dalo duška, se izvilo in spet izkolo-
barilo iz klopčiča najprej tajno, ihteče, proseče,
nato glasneje, silneje in nazadnje divje, preteče,
grozeče, kakor bi tulil v nočni vihar volk:

»Klemen!«

Zdaj pa je nakrat utihnilo v njem, kakor da je
z divjim kričanjem šla iz njega vsa bolečina; ko
da je s pekočimi solzami iztekla bol, ki je grizla
in pekla do norosti, tako je vse tiho v starem Vr-
šanu, ki se je naslonil z obrazom v dlani, se spustil
s telesom po dolgem v mah in mu samo okorno
staro telo vedno še podrgeiava v notranjem ihte¬
nju, ki se ne more umiriti, kakor se ne da umiriti
Vršanova bolečina. Iz dlani pa mu vstaja v zrenje
duše, v gledanje notranjosti Klemenov mrtvi obraz,
bledo, negibno sinovo lice, brezkrvne, mrzle ust¬
nice, kakor jih je gledal ono noč, ko se je poslavljal
od njega, preden so ga odnesli k rajnki materi.
Trepetaje se vedno bolj živo zgoščuje ta mrtvi
sinov obraz, vedno bolj živ je; zdaj je kri planila
v lice, zaplala v žile, pordečila mrtve ustnice, za¬
dehtelo je toplo in živo iz dozdaj mrtvega obraza
in dvoje velikih oči se je široko odprlo. Iz njih se
je pogled zapičil v Vršana in je prosil in rotil,
blagoslavljal in očital in se prelil v najslajšo be¬
sedo:

»Oče!«

Pa se spet stemni, ugasne, se zapre za mrtve
veke in vse zopet zasanja mrtvaške sanje ...

Tisti čas, ko je v gmajni nad Srednjim vrhom
tulil in v bolečini besnel stari Vršan, je Liza, mlada

99

Klemenova vdova, z nebogljeno sirolo Klemenc-
kom klečala ob grobu rajnega moža in očeia. Tudi
v njej je besnelo in se krvavo prelivalo, da je sin¬
ček splašeno upiral žive očke v mamine in pozabil
na rože, ki so poganjale iz prsti očetovega groba
in se z njimi igral kakor z živimi. Liza je jokala,
kakor nedeljo za nedeljo, ko je po nauku vedno
stopila še semkaj na grob, da si olajša bridkost
in se ji trda bolečina izlije v jok in se pretoči v
solzah na zemljo, da se po njej upije vanjo glo¬
boko dol do trohnečega srca moževega.

In tedaj, ko se je v njenem srcu poleglo ihtenje
in plač, ko si je obrisala solze in vstala ter se
sklonila k otroku, da odide z njim od groba, je
utihnil v gqri stari Vršan in se v dlani zagledal
v mrtvi sinov obraz. Ali mu je izprosil sin, ali solze
snahine?

Težko se je poslovila Liza od groba, ki je bil
tako obrnjen, da je gledal v Podsmrečje. Nehote
je sledila mlada smeri groba in se ozrla v gmajne
in senožeti pod Srednjim vrhom in v duhu je vstal
pred njo bledi obraz starega Vršana, ki se je je
ogibal kakor kače in je niti v lice ni pogledal, če
sta se srečala. Ali brž si je šla Liza z roko čez
obraz in oči, kakor da hoče odpoditi boleči privid,
in se je obrnila proti izhodu pokopališča. Spokojno
se je vanjo razlila ugašajoča luč v Pišenci in vsa
je bila omamljena od bleščave Razora in Prisanka
in rdečih Križkih podov ter Špika, ki so vsi zrli
vanjo iz popoldanskega solnca ter ji dajali upanja,
trdnega, kakor so trdne njihove skale in peči.

Ko je Liza z otrokom v naročju, ki je bil že
utrujen in se ni maral lovili ob materini roki, prišla
mimo farovža, je stal na vratih župnik Mihael in
zrl na cesto. Ko je zapazil Lizo, jo je poklical:

7*

100

»Liza, pojdi sem!«

Stopil ji je naproti prav do ceste, vzel ji
otroka iz naročja, ga stisnil v svoje nerodne roke
in ga odnesel v farovž, kjer je v veži klical:

»Franca, prinesi kaj za Klemenčka!«

Nato je odprl vrata v sobo, vstopil najprej
sam pa počakal, da je prišla za njim Liza. Vrnil
ji je dete, pokazal stol in dejal:

»Sedi, Liza!«

Ko je Franca prišla in odšla in se je Klemen-
ček spravil nad slaščice, se je po sobi korakajoči
župnik ustavil pred Lizo, ki je tiho ihtela v robec:

»Kaj bi se cmerila vedno naprej in naprej! Ali
ga obudiš?«

Stopil je spet po izbi in postal pri oknu:

»Viš jo, Mana je tudi še tu! Bi šla rada z njo?«

»Z Mano? — Ne vidi rada, če se ji pridružim!«

»Kakor stari je, ni dosti boljša! Pa ženska!«
je pomodroval župnik, spet hitel po sobi in nakrat
zarenčal v tišino:

»Babe!«

Ustavil se je pred otrokom, ki se je mašil s
slaščico:

»Le jej, Klemenček, da boš očeta dorastel!«

Koj pa je udaril v drugo smer:

»Vedno manj ga razumem, Vršana norega!
Zdaj je ponorel povsem! Niti zine mi ne nazaj, niti
pogleda ne da vame. Umel sem mesec, dva, tri,
tudi štiri še in držal nazaj druge, vašega starega
in Mano. Pa sebe samega. Naj se kuha v njem,
naj se razgnoji in razboli, sem dejal. Ko bo povsem
razgnojeno, bo nesnaga iztekla, se mu bo odprlo
in bo dal k sebi. Pa se ni in se še ne bo! Zakrknil
se je pred milostjo božjo, zato je tako!«

101

»Včasih zgine in slišimo ga jokati na glas in
klicati Klemena,« je dodala mlada žena.

»Seveda, zdaj nori in kriči za njim, prej ni znal!
Pa ga je prav tako ljubil kakor zdaj mrtvega! Po¬
vem ti, Liza: še premalo tuli, še premalo divja*
Kadar ga bo prav ujedlo, bo buril in vihral ves
teden ali dlje! Potlej bo dobro. Viš, tega čakam
že vse mesece. In dokler se ne bo to zgodilo, ne
bo bolje!«

Liza je spet zaihtela:

»Ne jokaj! Pameti je treba, pameti, ne solza!
— Ni še vse izgubljeno in vse se bo obrnilo, vem,
Liza! Samo pravi čas mora priti. Ko bo spoznal,
bo dobro in bo ugnan. Ni kakor so drugi ljudje,
četudi trdi in grčavi. Je hujši; kakor iz kremena mu
je srce. — Pa le na zunaj, Liza, samo za oči. —
Le da se mu ne bi ponovilo božje prekmalu. Vsak
dan trepetam in kadar zagledam po cesti hitečega
Podsmrečana, mi mravljinci zagomezijo po hrbtu,
ker menim, da ga je spet udarilo. — Ni še prepisal,
ni testamenta naredil. To vem, da Mani ne bo dal,
sicer bi že bil. — Komu drugemu naj? Tebi ne,
Liza? Ali otroče tule je Vršanovo. Mladi planinski
kralj! — Kaj, Klemenček, si se napolnil?« se je
obrnil župnik k fantiču, ki je stezal ročici po krož¬
niku.

»Ne, dovolj imaš! Le ne bodi silen že zdaj, ko
si še dete! Kaj boš potem star? Boš kakor stari
volk? — Liza, veselje imaš nad njim!« se je smejal
župnik in dvigal malega k sebi. »Ali ga je stari že
videl?«

»Nič ga še ni bilo mimo nas. Ko smo žele, je
planil parkrat mimo njive, pa se ni ozrl k nam. —
Kakor da gori za njim, je hitel dalje.«

102

»Pesjan!« je popustil župnik dele, ki se je spu¬
stilo na tla in se lovilo k materi. 2upnik se je za¬
gledal vanje.

»Ne bo se zmogel, ko ga bo videl,« je pol¬
glasno dejal in ni trenil z očmi od fantiča: »In če
mu bo pogledal v oči, bo pogledal vanj Vršan in
stari bo klecnil! Boš videla, Liza, da bo! Na prvi
mah se bo podrlo v njem.«

In ko je Liza neverjetno gledala vanj in spet
s ponosom v otroče pred seboj, je nadaljeval:

»Kri je kri, Liza, in najmanj jo bo zatajil Vršan.
Ne more in ne more, zato se žene toliko časa.
Kadar bo pa zagledal otroka, se mu bo premek-
nilo in vdal se bo ter naredil kakor edino more
napraviti. — Le upaj, Liza, bo bolje, bo! Te dni
pridem enkrat v Podsmrečje. S starim bom prišel
nazaj grede mimo vas, ti pa skrbi, da bo otroče
zunaj in ga bo stari videl! Vse drugo pa prepustimo
božji Previdnosti, ki vedno prav ravna!« —

Spremil je še Lizo do duri, zarežal spotoma
parkrat v dete, ki mu je veselo mahalo z ročicami,
nato pa se je vrnil v izbo.

Par dni potem je lepega popoldne res župnik
Mihael prišel do Belcjana, se tam ustavil in na¬
daljeval potem, ko je z Lizo spregovoril nekaj
besedi, pot do Vršana. Bila je Mana sama doma.

»Kje je oče?« je pobaral dekle.

»Menda so tam gori nad Belcjanom v rebri.«

»Spet molče?«

»O, zdaj že par dni dreve okrog, neprestano
kličejo Klemena in ponoči vpijejo včasih, da me
je že groza. Ne bom dalje zmogla, če bo šlo tako.«

»Bo kmalu bolje, Mana, bo! Kar v miru ga
pusti, ga bo že samo od sebe minilo. — Kaj pa,
za grunt skrbi?«

103

»Do zdaj so. Zadnje dni pa se ne menijo nič
več. Vse je na meni!«

»Prav je, privadila se boš. Ako oče umre...«

»Ne maram. Možila se ne bom in nečem, da
bi bil tujec gospodar. Naj Klemenovemu zapišejo.«

»Mana!« se je začudil župnik in veselo se mu
je zasvetil v obrazu smeh: »Mana, Bog te blago¬
slovi za tvojo besedo! Še oču tako povej, kadar
bo čas!«

»Ne bodo drugače! Preveč so se ujedli v to
zemljo, da bi jo pustili drugemu imenu. Zato vedno
Klemena kličejo nazaj! — O,« je s solzami v očeh
pristavila, »tudi jaz ga kličem, pa ga ni več!«

»Saj imaš Klemenčka, njemu poglej v oči!«

»Je Liza preveč redkobesedna. Za njo pa ne
bom hodila. Se menda boji, da ji ne bi otroka uro¬
čila!«

»Ni, Mana, ni taka Liza. Samo boji se preveč!
Meni verjemi, Mana, da je tako!«

Mana je skomizgnila z rameni, odgovorila pa ni.

»Čas bo prinesel, Mana, in še boš spoznala.
Tedaj bo mir v tebi. Bog s teboj, Mana, grem za
očetom. Menda se ne bova zgrešila.«

»Tjale gori zavijte po stezi. Na skali sede in
strme Bog ve kam. Pa pridite z njimi nazaj!«

»Bom videl, kako opravim! Moli, Mana, ta čas,
da mi Bog da pravo besedo!«

Župnik je odšel in zavil po nakazani mu stezi.
Spotoma je segel v žep in izvlekel molek. Nesel
je Križanega k ustnicam in pričel moliti. Molil je
vroče vso pot, dokler ni zagledal Vršana, ki je
slonel ob peči in zrl dol na Belcjanovo menda.
Ni slišal, ni videl prihajajočega župnika. Duhovni
gospod je postal, spravil molek v žep; potlej pa

104

je siopil urno k premišljujočemu in ga udaril od
slrani po rami:

»Vršan!«

Stari je zazijal vanj, kakor bi bilo treščilo. De¬
jal pa ni besede.

»Daj mi roko, stari volk, dolgo mi je že nisi!«

Dal mu je roko in stari je stegnil desnico in
jo sprožil v ponujeno mu dlan. Gospod je pridržal
Vršanovo roko, mu pogledal v oči in vprašal:

»Zakaj bežiš pred menoj, Vršan?«

Prvič po dolgem času je stari zatrepetal v
glas:

»Ne bežim!«

»Kako pa naj tvojemu početju rečem?«

In ko Vršan ni odgovoril, je tudi župnik po¬
molčal in se razgledoval. Pa je spet spregovoril:

»Ali Vršanovino pregleduješ? Z Belcjanovim
primerjaš? Vršan, ni je nad Vršanovino!«

Župnik je videl, da je stari sledil njegovemu
pogledu in besedi. Pa je brž nadaljeval:

»Ali ga iščeš, komu bi jo zdaj izročil?«

»Gospod!« je planilo iz starega in oči so mu
zagorele.

»Že kipiš? In vendar je res. Komu jo boš dal?
Mana je noče, pravi, ker bi tuje ime in tuja kri
zagospodarila na njej. Klemen je umrl, ne boš ga
priklical nazaj. Ali jo kaniš vzeti s sabo, v grob,
ko se zlekneš? Ne bova dolgo, ne ti ne jaz! — Si
že našel? Komu? Smrečnikovi Micki, ki je mesec
dni po Klemenovi smrti zlezla v zakonski jarem?
— Nu, dej, stari!« ga je trčil v komolec, ko je Vr¬
šan molčal in pošiljal strele iz oči v govorečega.

Pa Vršan še ni spregovoril. V župniku je za¬
gorelo, da bi bil najrajši planil vanj.

105

»Nisi imel časa dovolj, da razmisliš? Kmalu
bo leto okoli, ti pa še vedno noriš in ne zineš pa¬
metne besede. — Klemenov sin pa raste in živi
na tujem, in Belcjanovi morajo rediti mlade Vr-
šane,« je udaril župnik.

»Ne žalite, gospod!« se je udrlo iz Vršana in
z starimi dlanmi je zgrabil župnika za roko.

»Resnica v oči kolje, Vršan! In vendar imam
prav; reci, če nimam?«

Vršanove dlani so popustile in klecnil je. Že
je menil župnik, da bo zavihralo iz njega. Pa ni.
Vršan je stopil niz breg, ne da bi besedico odvrnil.
Njegov korak je bil omahujoč in komaj je zma¬
goval brežino navzdol. Župnik je stopil za njim
in šel vštric. Stari je tiščal v levo, župnik pa je
zavil naravnost na Belcjanovo in Vršana po¬
tegnil s seboj. Spotoma pa je govoril polagoma,
vsako besedo tehtajoč:

»Tako daleč je prišlo z Vršani, da drugi njih
zarod rede. Kakor da je Vršanovina bajtarska, še
manj! Stari Vršan pa drevi okrog in išče Vršano-
vini gospodarja. Ej, ej, Vršan, da si to ti?«

In spet, ko sta prihajala bliže Belcjanovi hiši
in je Vršan hotel vprek domov:

»Saj ni res, Vršan, da te je hudič obsedel?
Kajne, da ne? Ne slišiš, kako rajnki Klemen iz
groba vpije: oče, za mojo kri poskrbite, ki je po
meni Vaša? Ne slišiš, Vršan? In ne vidiš, kako
mladi iz sebe raste in se krepi ter je ves Vršanov,
kakor iz Klemena izrezan in prav iz tako grčavega
lesa tesan. Ne vidiš, Vršan? Govori, dej, Vršan, saj
nisi gluh!«

Prispela sta do kolovoza za Belcjanom. Žup¬
nik zadržuje korak, tudi Vršan obstoji in se zamisli.

8 Grče

106

Kakor da prisluškuje v grob doli v dolini, kaj mu
kliče iz njega mrtvi sin.

V tem stopi izza Belcjanove hiše mali Kle-
menček in pogleda v breg. Radoveden stopica
bliže, se lovi, pa sede na trato.

»Vidiš, Vršan, komaj je zadihal, pa že lazi!
K tebi hoče, k staremu očetu, ker ni tebe k njemu;
pa ne more, ker mu nožiče še ne dado. Čaj, pri¬
nesem ti ga!«

Vršan strmi in bulji za župnikom, ki je z veli¬
kimi koraki planil po trati, pograbil Klemenčka
in stekel z njim v naročju nazaj ter se postavil
pred strmečega starega:

»Ga vidiš, Vršan? Tvoja kri!«

Stari je strepeial, v mozeg ga je streslo. Ust¬
nice so mu podrhtevale in uprl je pogled naravnost
v otroka. Mali pa je zacepetal na župnikovih rokah,
zamahal z ročicami pa se nagnil k staremu in ve¬
selo zaklical:

»Ta — ta!«

Zdaj se Vršan ni zmogel več. S tresočimi sta¬
rimi rokami je ujel dete, ki mu ga je župnik pre¬
pustil, ga stisnil k sebi in se mu zazrl v oči. Mali
Klemenček se ga ni prav nič bal, ampak posegel
v belo brado in se veselo igral z zmršenimi lasmi.
Stari ni mogel z očmi od otroka, venomer je zrl
vanj. Župnik je stal ob strani in skozi solze se je
trgalo iz njega:

»Dedec nemarni, ali si našel zdaj mladega
kralja? Imaš Vršana? Seveda, na rokah sem ti ga
moral prinesti, slepec, da ga spoznaš! In zdaj, ko
ga imaš, pa spet lezi v gmajno in tuli, da se te bo
prestrašil! — Ne zijaj tako vanj, da se te ne zboji!
Prijazno poglej, da se ti bo otroče razgledalo v
očeh!«

107

In ko ni Vršan mogel ničesar, razen siisnili
otroka, in je trepetal po vsem telesu, je butil vanj
župnik, ki sta se mu dve debeli solzi potočili po
Rcih:

»Zini, Vršan, zini, saj nisi nem!«

Klemenček se je prestrašil kričečih župnikovih
besedi in je planil v jok.

»No, zdaj imašl Nisi znal lepše pogledati?«
Župnik je stopil po trati in zaklical:

»Liza, Liza!«

Mlada mati je pritekla okrog vogala, trepe¬
tajoča po vsem telesu in bleda ko sam bleščeči
zid Belcjanove hiše.

»Vidiš, sina ti bo požrl stari volk! Poslušaj,
kako tuli mali! Stopi no in mu ga vzemil«

Liza je omahnila proti Vršanu. Župnik je stopil
za njo in bleščeče mu je sijal v smehu obraz.

Ko je zapazil deček mater, je utihnil in planil
z ročicami proti njej:

»Mama, mama!«

Kakor sanje je bilo Lizi, ko je stopila do Vr-
šana in ji je spustil Klemenčka v naročje. Ni si
upala pogledati vanj. Ali stari se je zapičil vanjo,
da je šiloma pritegnil njene oči nase. Za hip sta
se spogledala. Nato sta oba hkrati povesila glavi.

Župnik je stopil k Lizi. Tedaj šele se je ove-
dela mlada mati. Vsa je vztrepetala, ko se je ozrla
v Vršana in mu polglasno dejala:

»Zbogom, oče!«

Vršana je streslo, ko je slišal to zadnjo be¬
sedo iz ust mlade snahe, in s pogledom je planil za
njo, ki je šla po trati navzdol. Še je gledal tja, ko
je že za vogalom izginila, ko je v njegovo strme¬
nje udaril župnik:

8 !

108

»Te je snedla Liza, stari, a-a-?« In zasmejal
se je na vsa usta, tako od srca zasmejal, da se
je razleglo po vsem Podsmrečju in je izza Belcja-
nove hiše pogledal stari Belcjan in na Vršanovini
stopila Mana med duri.

Vnovič se je zasmejal župnik, stopil k Vršanu
in mu dejal:

»Ali naj še Lizino mater pokličem?«

Tedaj pa je Vršan proseče dvignil v župnika
oči, prebledel in se okrenil. Nemo je stopil v kolo¬
voz proti Vršanovini. Omahoval je v kolovoz, po¬
staval, pa spet šel dalje. Župnik Mihael pa je stal
na mestu in se še vedno smejal iz polnih prsi.
Pa se je vzpelo v njem in je vrgel za Vršanom:

»Si še od hudobe obseden, Vršan, a-a?«

In spet se je zasmejal, da se je prelilo gromko
okrog njega. Nato pa se je obrnil, stopil okrog
Belcjanove hiše in urno utonil pod Smrečnikovo
bajto v globel.

9 .

Spet je taval stari Vršan okrog, po senožetih,
med njivami, po travnikih, okoli hiše. Po gmajni
ne več. Ni pa bil več ukrivljen, v tla upognjen, ko
je hodil okrog, pogled njegov ni bil navzdol obr¬
njen in nemiren, begajoč, pa spet strm. Prožno
se je poganjal stari naprej, z dvignjeno glavo je
hodil, v njegovih očeh pa je bilo iskanje, samo
iskanje. In vsa njegova pota so vodila, odkoder-
koli bilo, končno k Belcjanu na trato pred hišo,
kjer se je navadno v solncu igral mali Klemenček.
Ce ni bilo fantiča pred hišo, je žalosten postaval
nekaj časa pod tepko in čakal, da bi prišel kdo
Belcjanovih, ki bi ga mogel pobarati po vnučku.
Le, če je Belcjanka prišla, ali stari, se je okrenil,

109

voščil v stran gledajoč dober dan in odšel proti
Vršanovini, da se je kmalu zopet vrnil in iskal, do-
kier ni dobil malega.

Deček se je urno privadil starega moža s sivo
brado in kadar ga je od daleč zagledal, je pričel
kriliti z rokami, se je dvignil in mu kobacal naproti.

»Ta-ta« mu je klical vedno veselo in bil ves
srečen, če ga je stari vzel v naročje, srečen, če
ga je smel cukati za brado, mu segati s prstki v
ščetinaste obrvi in se poigravati z njegovimi brki.

Tako se je zgodilo, da je bil Vršan nazadnje
vsak dan pred Belcjanovo hišo in se je z malim
igral, ako je bil zunaj. Tudi v slabem vremenu ga
ni zdržalo doma. Vsaj mimo Belcjanovih je stopil,
malo postal, da je morda ujel otrokov smeh ali jok,
potem pa je odšel. Zadnje dni je še dlje postajal
z otrokom, tako dolgo, dokler ni Liza prišla po
dete. Kakor namenoma je zadržal fantka v na¬
ročju, mimogrede pogledal Lizo in že skoro ust¬
nice odprl. Liza je videla, da bi rad nekaj povedal,
pa ni upal z besedo vanjo. Slutila je, kaj naj bi
bilo, se veselila, a obenem trepetaje čakala, kdaj bo
prišla beseda, ki bo uresničila njene in Vršanove
sanje. Oba sta mislila eno in isto; oba slutila.

Minilo je tako par dni, ko je nekega dne zopet
prišel Vršan do Belcjana. Bilo je lepo popoldne
in kakor nalašč za otroka, da bi se zunaj igral. Ali
Klemenčka ni bilo pred hišo. Vršan je nemirno sto¬
pical okoli, celo do hleva je stopil, samo da je
lahko šel mimo hišnih duri. Bile so odprte, morali
bi tedaj biti doma. Kje je otrok, je šlo Vršanu po
mislih. Spi? Ah, ob tem času otrok ne spi. Zopet
je šel mimo duri in se vračal nazaj, ko je stopila
na prag Liza:

»Oče, Klemenčka danes ne bo!«

110

»Kako?« je prebledel stari.

»Bolan je!«

Še bolj je prebledelo lice starega Vršana.

»Hudo?«

»Ne vem, kaj. Vročico ima. Morda zobki.«

»Zdravnika!«

»Ni ga, ki bi ponj šel. Naši so v gmajni, gra¬
bijo steljo, sama sem z otrokom doma.«

»Grem jaz, Liza,« se je ponudil stari.

»Kam bi, saj ni še tako hudo. Bo stopil ponj
France, ko pride drevi domov, in jutri bo zdravnik
prišel.«

»Grem jaz! Čas imam,« je dejal stari in glas
mu je trepetal.

»Če bi hoteli, oče? Saj je za Klemenčka!« je
zaprosila Liza.

Vršan je že segel po kolovozu proti domu in
komaj se je Liza zasukala okrog bolnega otroka,
je že videla starega, kako se je gnal mimo, se ozrl
mimogrede v okna, a že izginil pod Smrečnikom
v graben.

Stari Vršan se je gnal navzdol po strmi rebri,
ki je že dolgo časa ni hodil, da mu je lilo raz čelo.
Spotoma je mrmral v razmršeno brado trdo in pro¬
seče:

»Jezus, ne vzemi mi ga zdaj! Komaj sem ga
dobil! Ali ni dovolj Klemen? — Jezus, mene rajši
vzemi, nagnito korenino, nepriden les in me po¬
sekaj, pa pusti mladiko, da vzcvete in požene na
Vršanovini!«

Vso pot je molil tako, do Borovca. Zdravnik
je bil brž nared in je pohitel v breg, stari Vršan pa
je stopil do farovža, naročivši zdravniku, naj dobro
ogleda otroka in ne štedi z ničimer, samo da ga
ozdravi.

111


»Oho, kaj pa te je ujedlo, da si se ponižal
k meni?« je planil župnik Mihael, ko je vstopil
Vršan, ki ga še ni videl od zadnje barti, ko mu je
vsilil dete v naročje.

»Gospod župnik, Klemenček!« je izjecljal stari
in brez vabila sedel na stol.

»Zini, stari, nisi baba!« se je razgrel župnik.

»Bolan je, zdajle je šel zdravnik k njemu!«

Župniku je srce udarilo hitreje in sapa mu je
šla globlje. Ko pa je videl Vršanov prepali obraz,
se je zmagal in vrgel iz sebe:

»Otroške bolezni! Morda glistel Liza pa koj
v jok, seveda, ti pa v dir, pa po zdravnika. Vršan,
spet noriš!« si je dajal župnik poguma, da ne bi
opazil stari bojazni za mlado življenje v njegovi
besedi.

»Nor gori ali doli, ne sme mi ga vzeti Bog!«

»Noriš, Vršan, nad milostjo božjo grešiš! Te
ni že dovolj potipal za tvojo mogočnost in ošab¬
nost? Bi rad še, ha?«

Pa se je brž unesel župnik Mihael:

»Ne cmeri se zdaj. Star si dovolj in hrbet je
vajen biča! Saj ni, da bi moral vsakdo koj umreti,
če gre padar k njemu! Sam veš, dovolj otročajev
si imel, ki so brez zdravnika bili bolni in spet zdravi.
Tudi umrli so vsi v en bart. Viš, to ve samo Bog,
mi ničesar, črvi! Najmanj midva, Vršan, ki prela¬
gava in predevava, Bog pa preloži in predene. —
Rajši že naredi, kakor je prav in dobro, pa boš
imel mirno vest ter veselje v srcu in v hiši!«

Ustavil se je pred Vršanom:

»Si že kaj ukrenil?«

»Ne upam!« je stari odgovoril v zadregi.

»Koga se bojiš? Prej se pa nisi bal? Te bo
moral župnik Mihael peljati za roko?«

112

Široko se je razkoračil župnik pred Vršana in
planil v bučen smeh:

»Kakor zadnjič, ko sem moral pripeljati še
Lizo in bi ti bil kmalu še mater njeno, norec stari,
da bi videl svoje prazne strahove in spoznal nor¬
čijo svojih dejanj! Uh, budalo staro, Vršan!« se mu
je smejal župnik in z velikimi koraki meril sobo gor
in dol.

»Ni mi do smeha!« je ugovarjal Vršan.

»Kisaj se, kisaj zdaj na stara leta, ko si vse
življenje uganjal norčije in rinil z bulico skozi zid!«

Pa se je spet unesel župnik in vprašal:

»Kako misliš, Vršan? Si šel vase?«

»Sem.«

»No, in?«

»Malemu zapišem.«

»Kdaj?«

»Čimprej.«

»No, in Liza?«

»Z njim naj pride k meni! Kaj bi tam, ko se ne
upam do otroka!«

»Se stare bojiš?«

»Nikogar se nisem bal, razen samega sebe!«

»Viš, pa le nisi tako nor, kot sem mislil!« je
ušlo župniku in zjasnilo se mu je v očeh in v obrazu.

»Samo ...,« je podvomil Vršan.

»Kaj?«

»Bo hotela Liza?«

»Baraj jo.«

»Ne upam.«

»Če nisi še zmeraj ohol? Kaj, Vršan?«

In ko je videl, da njegov sum ni utemeljen, je
mirno vprašal:

»Kajne, ko bi jaz?«

Vršan je prikimal.

113

»Se tudi mene bojiš, da me nisi popred po¬
prosil, a? No,« je šel dalje župnik, »to bom že še
naredil, da se ne boš maličil in ugnal Bog ve zopet
kakšno neumnost, če te pustim na cedilu! Potlej
mi pa dajte mir, grče podsmreške! Niti z mezin¬
cem ne mignem več za vas!«

Pa ga je brž zaskrbelo še naprej:

»Kaj pa Mana? Si ji že povedal?«

»Nisem! Mora, ker hočem jaz!«

»Viš ga, volka! Že spet raste in v trmo tišči!
Vršan, to pa jaz bolje vem, viš, čeprav nisem Ma¬
nin oče, ampak si ti: Mani je prav tako in niti ne
mara ne za grunt. Se ne kani možiti!«

In ko je Vršan začuden gledal, je nadaljeval:

»Seveda, ti ne gre v glavo, odkod imam vse
to? Sama mi je povedala, sama, oni dan, ko sem
te poiskal gori nad Belcjanom. Mar bi bil doma
ostal, pa pamet napel in se razmislil pa naredil,
kakor gre in je treba. Zdaj te je menda izučilo!«

Vršan je vstal.

»Kdaj bova uredila, gospod?«

»Čimprej, da te zopet kaj ne ugrizne! Čai!« je
premislil župnik, »jutri ne utegnem, gremo ogledat
borovce iz cerkvenega. Drugi dan pa — popoldne.
Pa da mi ne uideš v gmajno?«

Vršan je prijel za kljuko, župnik z roko po
njem:

»Grem nekaj časa s teboj, da ne boš preveč
divjal. Vrnem se z zdravnikom, ko bo šel od bol¬
nika.«

Šla sta. Malo sta govorila spotoma. Obema je
med redkimi besedami vrelo eno, se med mislimi
podilo isto: kaj je s Klemenčkom? Tako sta go¬
voričila po malem semtertja, mislila pa oba samo
in vztrajno v eno in isto.

Napol poli v slrm jima je prišel naproti
zdravnik.

»No, kako, prijatelj?« je planilo iz župnika.
Vršanove oči so obvisele na zdravnikovih ustnicah,
ki so izpregovorile latinsko ime. Župnik se je od-
dehnil. Pogledal je Vršana, ki ni razumel, in je
zazijal vanj:

»Norice ima, norice, Vršan! Se mu vidi, da je
Vršanove krvi: kakor ti, ki jih imaš že vse življenje,
pa ti doslej še ni nobeno zdravilo pomagalol Zdaj
pa bosta menda oba zdrava, ti in mali!«

Zdravnik je obrazložil Vršanu, da ni nič ne¬
varnega. — Z župnikom sta se obrnila v dolino,
stari pa se je pognal v breg. Žuril se je, kot bi bil
pustil v grabnu trideset let.

Spotoma je poklical iz hiše Lizo in se pomenil
z njo o bolniku. Drugo in potem tretje jutro je že
zarana stal pred vrati in stežka čakal Lize, dokler
mu ni pritekla povedat, da je fantek dobro prespal
noč in bo kmalu zdrav.

Stari se je blaženo nasmehnil. Že je hotel oditi,
ko se je premislil in stopil k Lizi nazaj:

»Liza, si huda?«

»Zakaj, oče?«

■ »Ker sem bil tak?«

»Je vse šlo mimo. Zdaj je dobro! Samo, da bi
bil še Klemenček čisto zdrav!«

Stari se je davil v zadregi.

»Liza, povej očetu, da prideva z župnikom po¬
poldne k vam.«

Liza ga je osuplo pogledala.

»Radi malega in radi tebe tudi, Liza!« je še
pristavil pa dejal z Bogom in odšel za hišo.

Liza pa ni verjela ušesom. Zardela je in spet
prebledela. Nato pa je planila v hišo, dvignila dete

115

iz posteljice, zaplesala z njim po hiši in iz prsi se
ji je trgalo:

»Klemen Vršan, Klemen Vršan!«

Položila je otroče nazaj v posteljico, ga skrbno
pokrila, potlej pa poiskala mater in očeta, da jim
je povedala.

Vršan pa je stopil domov, vzel papir in svinč¬
nik in računal. Potlej je poiskal stare papirje, listal
v njih in dajal na stran to in ono od njih. Pri kosilu
je bil molčeč, po jedi pa je zadržal Mano v hiši
in ji povedal, kaj namerava.

»Mi je prav,« je dejala hči na vse to. »Samo
to skrbite, da bom za naju dva gospodinjila jaz,
dokler bom živa. Umrla bi brez tega posla.«

»Ne boš umrla ne, bo brige dovolj za obe! Le
ne skrbi!«

Prišel je župnik in odšla sta s starim Vršanom
k Belcjanu. Vršan se je pražnje oblekel in svečan
in resen je bil. Spotoma nista mnogo govorila, vsak
je bil ugreznjen v lastne misli.

Pri Belcjanovih so ju že čakali. Na prag jima
je prišla naproti Liza, za njo pa koj oče in mati.

»Viš, Vršan, polne duri jih je starih in mladih,
če midva prideva k hiši!« je podražil župnik sta¬
rega, pa brž pobaral Lizo:

»No, kaj pa bolnik?«

»Je že zdrav, hvala Bogu. Samo iz posteljice
še ne sme, je dejal zdravnik.«

»Tak pa vstopimo v božjem imenu, Vršan!«

Tedaj je stari Vršan prvič, odkar pri Belcja¬
novih gospodinji sedanja Belcjanka, pri belem
dnevu in javno prestopil prag njene hiše...

Sedeli so v hiši in nihče ni mogel prav z be¬
sedo na dan, dokler se ni prvi naveličal župnik:

116

»Kaj bi s praznimi marnjami! Vršan, daj, zini,
po kaj si prišel!«

Vršan ni mogel do besede. Pomagal mu je
župnik:

»Vidiš, Liza, po tebe je prišel in po mladega
Vršančka, kar bi bil že zdavnaj moral storiti.
Manjka hiši mladega gada njegove krvi, da bi ga
naredil za planinskega kraljiča, preden leže k sinu
in k rajnki. Bosta šla?«

Liza je zardela, Vršan je bil v zadregi, Belcjana
sta molčala.

Tedaj je vstal Vršan, stopil k Belcjanu, mu dal
roko in dejal:

»Miha, pozabiva! Ni bilo prav!«

»Norel je!« je udaril vmes župnik, da bi prikril
ganotje. Stara dva sta stala nema in nista vedela,
kako bi dalje. Župnik se je zagnal k Belcjanu, ga
zapeljal k otrokovi posteljici in ga motil z detetom.
Z enim očesom pa je škilil čez Belcjana, ki ni slutil,
kaj ima župnik zopet za bregom, in se radoval
nemega pogovora med Vršanom in Belcjanko, ki
sta si pravkar z enim samim pogledom povedala,
kar je bilo v njih; ona samo v daljni slutnji, mirna
in spokojna, Vršan pa začuden, ker je bilo vse tako
tiho v njegovem srcu, nobene zle misli v njem,
nikakega sledu bolečine.

Da ne bi slišali utripov njegovega srca, se je
sprožil Vršan:

»Liza naj čimpreje pride z malim k nam. Vse
zapišem na fanta, kakor leži in stoji. Varih pa mu
bo po moji smrti gospod župnik.«

»Norec stari, meniš, da bo župnik Mihael v
sodnji dan živel?« ga je prekinil župnik.

»Kako naj drugače,« je pobaral Vršan.

117

»Dobro je, bomo že, je Liza pametna dovolj,
pa Mana tudi, mali bo pa hitro do vrha, če Bog da.«

Vršan je bil povedal svoje, nato pa utihnil. Bilo
mu je samo še otroka mar. Venomer ga je gledal.
Iskal je sina Klemena v njem in Vršanovih grčastih
potez. Našel je, da je vse tako, kakor si je želel...

Ni bilo dolgo, ko se je kakor kmetiška mati
v pražnji obleki zasvetila Vršanovina v jesenskem
solncu, zablestela z novo prebeljenimi stenami iz
živih barv senožet, polja, strnišč in gmajne, se
zasmejala z bliskajočimi se okni doli v savsko
dolino, široko razprostrla roke s trdimi žulji na
njih in pritisnila sina na srce in z njim njo, ki ga
je bila rodila. Mladi gad Vršanove krvi je planil
v njeno solnce, da se, sirota dozdaj, ogreje v njem.
Vsa je bila Židane volje Vršanovina, planinsko kra¬
ljestvo: na njen prestol je našel pot mladi planinski
kralj in je z otroško razposajenim smehom sedel
nanj, kronan s krono materine ljubezni, in z žezlom
z dedove desnice v rokah ...

Baš dve leti je minilo tiste dni, odkar je bilo
udarilo starega Vršana božje in mu je umrl sin
Klemen. Solnčen poznojesenski dan je bil, že proti
večeru, komaj da se je še videlo v dnevni luči.
Odkar sta bila dete in njegova mati v hiši, je po¬
stajal stari vsak dan bolj čil in živahen, prejšnja
mrkost in tegoba sta ga minili in gospodaril je
kakor v mladih letih. Vedno je bil okrog otroka
in dete ni bilo mirno, če ni bilo očeta doma, tako
se je navezalo nanj.

Kakor navadno, se je tudi tisti dan motovilil
stari z otrokom, Mana je sedela v kuhinji in lupila
krompir za večerjo, Liza pa je v gornjem koncu

118

pospravljala in urejevala to in ono. Ko se je toliko
stemnilo, da ni bilo možno več delati brez luči, je
Mana zakurila, Liza je pa prišla po stopnicah, se
ustavila pri Mani in se menila z njo.

»Vse drugače je zdaj pri nas, odkar sta vidva
tu. Kdo bi si bil mislil? Oče so kakor nikoli poprej,
za vsakogar imajo dobro besedo, čeprav kratko,
in vedno so okrog Klemenčka!« je pravila Mana
Lizi in v obrazu ji je sijalo.

»Čudno se je fantek privadil očeta,« je dejala
Liza, »kar miru nima, če niso vedno pri njem.«

Pa se je domislila, da sta onadva v hiši in je
stopila med duri.

»Mama!« je kriknil otrok iz polmraka in zajokal.

Liza je stopila bliže.

»Ta-ta spi!« je reklo dete in pokazalo poleg
sebe.

»Oče,« se je sklonila Liza k Vršanu, ki je ležai
ob otroku na tleh iztegnjen in se z desno roko
krčevito oklepal deteta. Tedaj je planila in iz ust
se ji je utrgalo:

»Jezus! Mana!«

Mana je pritekla.

»Luč, luč, hitro, Mana!« je skočila Liza kvišku
in prižgala svetiljko.

Obe sta se sklonili k Vršanu.

»Oče!« sta planili hkrati, Lizi je omahnila
sveča, da jo je komaj ujela.

»Oče, oče!« je klicala Mana in stresala očeta,
ki pa se ni genil. Tedaj sta zajokali obedve in
otrok je planil za njima v jok.

Stari Vršan je ležal na tleh mrtev, zadela ga
je kap. Mirno in tiho je zaspal, brez bolečin. Samo
od otroka se je težko ločil, zato se ga je že mrtva

119

desnica lako krčevito oklepala, da je Liza komaj
dete dvignila stran od njega.

Na klice žensk sta pritekla hlapca, od Belcjana
so prišli oče in mati in starejši Lizin brat, dekla
pa je hitela odgrinjat posteljo. Položili so Vršana
nanjo.

Šele sedaj so si ga ob luči mogli ogledati
natančneje. Videli so, da je vsaka pomoč zaman,
da je končano. Mirno in spokojno je bilo njegovo
lice, zadovoljen nasmeh, brez bolestnega izraza,
je počival na njem. Kakor bi spal stari Vršan, tak
je bil v smrti...

Klemenčka so komaj udržali od mrliča. Veno¬
mer je sililo dete raz materino naročje in klicalo
in spraševalo z velikimi očmi:

»Ta-ia spi?«

Vsi so bili solzni. Komaj so se toliko zmogli,
da so pričeli pripravljati vse potrebno.

Od vseh še najbolj mirna je ostala Mana. Vse
je pripravljala, vse urejevala. Nazadnje je poslala
hlapca z vozom po krsto v Borovec pa mu naro¬
čila, naj stopi še k župniku in mu pove. Drugo
jutro da bo sama prišla in oskrbela, kar treba.

Težko je zadelo župnika, ko mu je hlapec
Peter prinesel novico o Vršanovi nenadni smrti.
Komaj je stari hlapec zaprl duri, se je duhovni
gospod zgrudil na stol ob mizi in solza za solzo
se mu je kradla iz oči v brazdasto lice. Dolgo je
ostal tako v temi sam.

Končno se je umiril in je pričel najprej zlahka,
potem pa se je zagnal po sobi gori in doli:

»Glej, zdaj si ga udaril do kraja, Gospod,
Vršana norega. Takrat, ko si je vse uredil in se pri¬
pravil. O, kako si moder, kako nepojmljiv! Nisi
prej ošvignil po njem, dokler ni poravnal in se

120

očistil s pokoro. Za vse si mu poskrbel, tudi io
zadnje, da je mladika pognala v domači prsii in
ga ni bilo več skrb za ime in za mladega kralja.
Strašna je tvoja modrost, Gospod, in ne umejem
je! Po svojih puhlih možganih sodimo in ugibljemo
Tvoja pota. Ti pa greš mimo nas, se nam posme¬
ješ in storiš svoje! Godrnjamo in se vidimo sami
sebi najbolj modri, pa nimamo niti trohice prave
pameti, če je ni iz Tebe in od Tebe, Gospod!«

Tako se je gnal župnik po sobi gori in doli.
In še se je:

»Pa sem menil, da jih bom jaz omehčal, grče
grčaste, in jih otesal! Norec! Nisem zmogel niti
enega, niti starega ne, pa bi bil vse? Dej, udari
me zato, ošini me čez pleča, da bom pomnil svojo
bedočo! Gospod, samo Ti si jih mogel, ker si ve¬
del, kako si jih ustvaril! V raševinasto skorjo si jih
odel, zakrknil jim srca, pa si jih zopet omehčal.
Da se je izkazala Tvoja modrost in si meni, hlapcu
nevrednemu, povedal, da sem črv, manj ko črv!«

Župnik Mihael je klecnil na klečalnik pred
Križanega, molil sveto voljo božjo in prosil zase
in za vse svoje farane, za grče grčaste; najbolj
pa za dušo starega Vršana. Vso noč je preklečal
na klečalniku in šele jutro ga je zbudilo, ko so mu,
klečečemu v globokem snu pred Križanim, prve
jutranje zarje skozi okno posvetile v spokojno lice.

’

: " r “-’■

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA