Poštnina plačana v gotovini.	Cena	2*50	Din.
OPERA
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V UUBUAN11934/35
V
Štirje grobijani
Premijera 19. decembra 1934
IZHAJA ZA VSAKO PREMUERO UREDNIK: H. BRAVNIČAR
" 'V
PP - •' *v v''tr
.
SEZONA 1934 35	OPERA	ŠTEVILKA	7
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja za vsako premijero	Premijera	19.	decembra	1934
Ermanno Wolf-Ferrari: »Štirje grobjani“
Wolf-Ferrari je prav svojevrsten pojav v sodobni operni tvorbi. Z bistvom današnjega časa in stremljenji sodobne glasbe ter sodobnega gledališča nima ničesar skupnega. Wolf-Ferrarijeva dela so umaknjena nazaj v dobo napolitanske komične opere in povezana z današnjim časom le toliko, kolikor pač ni bilo mogoče izbegniti posledicam rojstnega datuma del in njihovega avtorja. Wolf-Ferra-lijeve odrske stvari so svet zase, podobne oazi, ki jo loči okolica povsem druge vrste. Če primerjamo po vsebini in slogu njegovo delo z drugimi sodobnimi tvorbami, občutimo na prvi pogled, da rodi laka dela le izraziti artizem. Kljub vsemu temu pa je Wolf-Ferrari prepričevalen- in v tehniki tako dovršen, da predstavlja v operni produkciji vidno mesto izrazite osebnosti. Značaj Ferrarijevih oper je vesel. V svojih delih je genialen stilist, ki je odkril vse finese 17. stoletja in s svojo osebnostjo oživel starinske glasbene oblike. To velja za Ferrari ja kot opernega skladatelja, kot simfonik je drugačen, a skoraj nepoznan. V njegovem načinu dela je nekaj germanskega, kar spominja na sistem in metodo, vendar je melodičnost njegovih del (»Štirje grobjani«, »Radovedne ženske«, »Ljubezen zdravnik«), tako ljubka, da takoj spoznamo njegovo latinsko naravo.
Zanimiv je glasbeni razvoj tega skladatelja. Že v zgodnji mladosti je ljubil glasbo, ni pa bil toliko navdušen za melodramatično, kakor za čisto glasbo. Kot deček se je zelo zanimal za gledališče, posebno Goldonijeve komedije so vzbudile v njem toliko ljubezni do umetnosti, da je bilo odločilnega pomena za vse njegovo umetniško ustvarjanje. Študiral je klasike, kar najbolj dokazuje njegovo poznejše delovanje za gledališče. Učil se je tudi slikanja v Rimu. Njegova ljubezen do glasbe pa se je razvila šele pozneje v nepremagljivo silo. Peljali so ga nekoč, ko je bil še deček, v Bayreuth k Wagnerjevim svečanim igrani. Te predstave so ga tako navdušile, Ja je opustil slikarstvo in se posvetil popolnoma glasbi. Na njegov •azvoj je Wagner silno vplival. Sam je izjavil, da je ta vpliv mrzlica, ki prinaša smrt ali življenje. »Ozdravil sem«, je dejal Ferrari, »šele tedaj, ko sem se oprijel prve glasbe, ki sem jo slišal v otroških letih v Benetkah. Vrnil sem se k staremu načinu glasbe. Napadajo me radi tega in pravijo, da sem reakcionarec, jaz pa sem mnenja,
49
da so stare glasbene oblike modernejše nego nove. Mladina hoče danes vse preobrniti in obnoviti, vsled tega nismo padli ne v dekadenco niti v prehodni čas, temveč kaos. Vsak hoče biti bolj originalen in komplicira najenostavnejše stvari. Avtor opere mora biti kakor oče: človek, ki je dobil otroka gotovo ni pri ustvarjanju ničesar mislil — tako bi moralo biti tudi pri operi. Če se skladatelj pri delu muči in hoče bati originalen, doseže prav nasprotno.«
*
Wolf-Ferrari je bil rojen v Be-netkah 12. januarja 1876. Njegov oče Avgust Wolf je bil slikar in uradnik galerije Schack v Mona-kovem, mati, rojena Ferrari, je bila Italijanka. V začetku je bil samouk, pozneje od leta 1903. do 1905. pa v Monakovem Rheinber gerjev učenec. Začetki njegove skladateljske kariere so bili težki in nemirni. Prvi uspeh si je priboril 1. 1889. s »Sulamito«. Pozneje je zložil komično opero »Pepelko«, uprizorjeno prvič 1. 1900. v Benetkah. Opera je propadla. Skladatelj in libretist Boito ga je ob priliki tega neuspeha tolažil, da je treba prve opere utopiti, kakor mlade mačke. Po tem neuspehu je šel Wolf-Ferrari v Nemčijo, kjer je uglasbil Dantejevo »Novo življenje« in mnogo komorne glasbe. Leta 1902. so uprizorili v Bremenu z uspehom njegovo »Pepelko«. Eno leto pozneje je dokončal »Radovedne žene« in »Štiri grobjane«, leta 1908. opero »Biseri Matere Božje«, 1. 1909. »Suzanino tajnost« in 1. 1913. »Zdravnik ljubezen«. Med njegove zadnje opere spada »Sly« (1927). Wolf-Ferrarijeve opere so postopoma pridobivale vedno večje uspehe v Italiji in v inostranstvu. V Berlinu so ponavljali »Radovedne ženske« 75krat. Boito, ki je dopisoval z njim, mu je svetoval, naj ostane čim dalje v Nemčiji in Ferrari se res dolgo časa ni hotel vrniti v domovino. Šele 1. 1912., ko je bil imenovan za ravnatelja beneškega konservatorija, se je vrnil v Italijo. V Benetkah je ostal pet let. Zaradi omalovaževanja in drugih neprijetnosti je zapustil Benetke in odšel v Ziirich, kjer je živel zelo samotno. Pozneje je prišel za kratek čas še enkrat v Italijo, in sicer na povabila ravnatelja milanske »Scale« ob priliki uprizoritve »Radovednih žensk«, ki so doživele v Milanu ogromen uspeh. Njegovo stalno bivališče je sedaj na deželi v bližini Monakova. V tem mirnem in samotnem kotičku je napisal svoja najboljša dela. Ljubi samoto ter se izogiba hrupnemu življenju. Wolf-Ferrari je ponižnega, menda celo boječega značaja in je resničen nasprotnik vsemu, kar bi ne soglašalo z njegovo željo po samoti, ki jo toliko ljubi.
*
»Štirje grobjani« so tretja Wolf-Ferrarijeva opera na našem odru. Sižeji njegovil oper so navadno vzeti iz ozkega življenskega kroga. Nasprotja med žensko in moškim, družinski prepirčki, kaprice in j refriganost žensk; moška trma, oholost in gospodovalnost, boj med »šibkim« in »močnim« spolom brez krvavih posledic — vse take in podobne vzroke malih tragikomedij med štirimi stenami nani pripoveduje v konverzačnem tonu Wolf-Ferrari po vzoru nepolitan-ske komične opere in Goldonijeve »Comedie del arte«. Vsi zaplet-
50
ljaji se iztečejo iz smešnosti v srečen in zadovoljiv konec. »Štirje grobjani« se zaključijo z jokom in stokom na sceni, a prav zato s še večjim smehom pri gledalcih.	M. B.
Vsebina »Štirih grobjanov"
1. slika. — V Benetkah. Po ulicah karneval, veselje. Doma pa sedita Margarita, druga žena bogatega Lunarda in njegova hčerka iz prvega zakona Lucieta in si tožita o neznosnem življenju, ki ga imata radi nazorov očeta oziroma moža. Ne privošči jima ničesar, ne pusti ju nikamor, za zabave nima smisla. — Lucieta vidi edino svojo rešitev v možitvi, o kateri nekaj sluti, a od matere ničesar ne izve. V tem se vrne mož domov, ne pozdravi, ampak na njiju pozdrav odvrne: Pozdravljanje ni delo — vidve skrbite za delo, Jaz za razvedrilo. Beseda razvedrilo učinkuje kot bomba. Obe mislita, da ju popelje na karneval, a »razvedrilo« obstoja v tem, da ju povabi na večerjo. »Kam pa? Kam pa?« »Nikamor.« Povabil je tri može: Kanciana, Mavrici ja in Simona, ki so »grobjani še hujši kot on« — na večerjo. Razočaranje obeh razjezi Lunarda, ki jima napravi pridigo o »današnjih ženskah« in končno spodi Lucieto iz sobe. Na ženino vprašanje o možitvi, pove Lunardo, da je že gotovo in da je ženin Filipeto, sin Mavricija. »A tiho, da niti veter ne čuje!« ji zabiča. — »Kdaj pa poveš Lucieti?« — »I, ko se poroči.« — In ne bosta se videla prej?« — »Ne, gospa, tu v moji hiši ljubkovanja ne bo nikdar.« Odide in se vrne z vestjo, da je prišel ženinov oče, da se pogovore. »Zena, pojdi ven!« — »Kaj?« — »Ven se mi spravi!« — »Kaj nisem tvoja žena?« — »Ven pojdi!« in s silo jo izrine iz sobe.
Mavricij pride in oba se dogovorita o poroki.
2. slika. — Filipeto pove svoji teti Marini, ženi Simona, da ga oče hoče oženiti z Lucieto, katero pa bo smel videti šele pri poroki, in jo prosi, naj mu pomaga. V tem pride na obisk Felice s svojim možem Kancianom in svojim prijateljem Rikardom. Zeni skujeta načrt, da pripelje Rikardo Filipeto, maskiranega na dom Lunarda, kjer naj se spoznata z Lucieto.
3. slika. — Načrt se izvrši in skoraj gladko izteče. V zadnjem trenutku slišjio, da prihajajo možje, ki so bili zbrani v sosednji sobi. Filipeto in Rikardo se skrijeta. — Lunardo svečano pove, da je Lucieta zaročena s Filipetom. Oče Mavricij je šel domov po sina. Čim se vrne, bo zaroka in takoj nato poroka. Zenske se grozno prestrašijo. V tem se vrne Mavricij, ves iz sebe, ker ni našel doma Filipeta, ki da je odšel z Rikardom, tistim, ki skače okrog gospe Felice. Rikardo sliši v svojem skrivališču, da ga imenujejo potepuha, plane ven in za njim še Filipeta. — Zmešnjava, lov, krik in zastor pade.
4. slika. — Možje snujejo osveto in tarnajo: »Zakaj si ženske ustvaril Bog? Začetek vseh težav in vseh nadlog!« Njihovi naklepi
61
izzvenijo v besedah: »Predse jo postavim, kak kolec pograbim, potem jo nabijem, ji glavo razbijem, nato za slovo jo zadavim, tako, tako,, tako!« — Te besede sliši Felice, ki jim pošteno izpraša vest in jim napravi tako pridigo, da ostanejo vsi trije brez sape.« Končno pripelje Felice Margerito, Marino, Lucieto in Felipeta. V splošnem ginjenju in solzah se sklene zaroka,	D.	Š.
Viktor Parma
Letos na božič poteče deset let, odkar je umrl v Mariboru slovenski skladatelj Viktor Parma. Njegovo ime je tesno zvezano z začetki slovenske operne tvorbe. V čitalniški dobi in v času zbujanja naše narodne zavesti je bil Parma med prvimi, ki je začel orati to trdo in uporno ledino. Ves je bil prežet z voljo in hotenjem ustvariti slovenski operi dela, ki bi pričala o kulturni višini in glasbeni nadarjenosti našega naroda. Njegova ljubezen pri tem delu je bila izredno velika in strašil se ni največjih gmotnih žrtev, ki so bile na potu do njegovega cilja. Vedel je, da je za uspešno glasbeno dramatsko delo potreben tudi dober libreto. V ta namen je potrošil precejšnje vsote denarja, vendar vse gmotne žrtve niso rodile za-željenega uspeha. Po velikem svetovnem Mascagnijevem uspehu se je Parma obrnil na solibretista »Cavallerije rusticane« s tiho željo, da bo vendarle dobil primerno besedilo. Guido Menasci, ki je z uspehom sodeloval pri »Cavalleriji«, je za precejšen honorar napisal Parmi besedilo za dramatično romanco v treh slikah (v enem dejanju) »Stara pesem«, ki pa je doživela podobno usodo, kakor večina njegovih odrskih stvari. Do svoje smrti si je Parma prizadeval dobiti dober libreto ter povsod iskal spretnih odrskih književnikov, da bi utešil svoje- nagnenje k operni tvorbi. Med njimi najdemo najrazličnejša imena raznih narodnosti. Iz naslednjega pregleda Parmovih odrskih stvari bo razvidna tudi izbira njegovih libretistov. Napisal je ,pet oper, štiri operete ter glasbene točke k dvema narodnima igrama in k eni otroški pravljici.
Opere:
1. >Urh, grof celjski« (v treh dejanjih), spisal A. Funtek. Prva uprizoritev 15. februarja 1895 v Slovenskem gledališču v Ljubljani.
2. »Ksenija« (v enem dejanju), spisal dr. Fran Gosti. Prva uprizoritev 15. januarja 1897 v Slovenskem gledališču v Ljubljani.
3. »Stara pesem« (v enem dejanjii, treh slikah), spisal Guido Menasci, prevedel Ivan Cankar. Prva uprizoritev 24. marca 1898 v Narodnem gledališču v Zagreba.
4. »Zlatorog« (v treh dejanjih), spisal R. Brauer. Prva uprizoritev 17. marca 1921 v Narodnem gledališču v Ljubljani.
5. »Pavliha« (komična opera v treh dejanjih), spisal V. Roženski (Kovačič). To poslednje delo je zapustil Parma nedokončano ter še ni bilo izvajano. Dokončal ga je višji vojni kapelnik v Zagrebu Ivo Muhvič,
Oper e t e :
1. »Caričine Amaconke« (v treli dejanjih), spisal A, D. Boruni. Prva uprizoritev 24. marca 1903 v Slovenskem gledališču v Ljub-Ijani.
‘2. »Nečak« (»Der Stammhalterc, v treh dejanjih),'.spisal Frid. Hirsch). Prva uprizoritev 18. septembra 1907 v Narodnem gledališču v Zagrebu.
3.	»Venerin hram« (v treh dejanjih), spisala Lvvovski in F. Fel-den, prevedel E. Kramer. Prva uprizoritev 27. marca 1909 v Narodnem gledališču v Zagrebu.
4.	»Zaročenec v škripcih« (v treh dejanjih), spisal A mošt Grund. Ta zadnja Parmova opereta, dokončana leta 1917., še ni bila uprizorjena.
Glasbene točke je Parma zložil k Fran Govekarjevim ljudskim igram Rokovnjači« in »Legijonarji« ter k Fran Milčinkijevi otroški pravljici »Mogočni prstan«.	,
Izredno plodoviti Parn a je napisal poleg omenjenih odrskih del še veliko število drugih skladb, izmed katerih je vredno omeniti Godalni kvartet v a-duru, ki ga je zložil I. 1922. Težišče Parmovega skladateljskega dela pa je v operi. Profesor Hinko Druzovič piše v svojem članku o Parmi; »Saj je bila opera tudi glavna panoga nje-
Viktor Parma
53
govega umetniškega ustvarjanja. Pečal se je z njo tako rekoč do smrti. V svojih odrskih delih«, pravi dalje, »se drži Parma tradi-cionelnih oblik. Ni revolucionar, ampak podaja to, kar mu narekuje umetniško prepričanje in srce. K izrazu pride zlasti njegov živahni dramatični čut; najboljša je njegova glasba takrat, ko hoče povedati kaj veselega. Kakršen je bil pač Parma kot človek, takšna je tudi njegova glasba: živahna, graciozna, ljubka ter polna solnca. Vse drugo mu je tuje. Kakor se pretaka v njegovih žilah romanska kri, tako nagiba tudi njegova glasba najbolj k italijanski melodijoznosti. Vsled teh lastnosti se je tudi priljubila ter dosegla veliko popularnost. Njegovi >Mladi vojaki« se igrajo še danes celo izven naše ožje domovine in izmed odrskih del so zlasti »Caričine Aniaconke« doživele številne predstave na raznih odrih, doma in na tujem. V in-strumentaciji kaže Parma temeljito znanje, dober okus in veliko spretnost.
Parma je ustvarjal iz notranje potrebe, iz nagnjenja do glasbe, iz ljubezni do dela in brez vsakih materialnih koristi. Delal je neprestano in mnogo ter se zlasti pečal z onimi panogami glasbenega ustvarjanja, kjer se je čutila pri nas največja potreba. In to je bilo poleg opere še zlasti polje lahke, salonske glasbe. Skrbel je, da so dobili diletantski crkestri primerno gradivo in da se ni šopirila tukaj samo tuja glasba. Napisal je dolgo vrsto prikupljivih priložnostnih skladb, zlasti plesne komade, koračnice itd.
Kot skladatelj je Parma otrok svoje dobe. V kateri meri odgovarja njegova glasba današnjim zahtevam, je zaenkrat postranskega pomena. Mi vidimo v Parmi slovenskega kulturnega činitelja, ki je s svojim idealizmom pomagal pripravljati polje, na katerem bo bodoči genij uspešno zasejal svoje seme in ga dovedel do zoritve. To bo potem nova doba naše nacionalne opere. Takrat, v primerni perspektivi, se bo tudi s pravim ocenjevanjem imenovalo ime Parmovo, kot predstavnika dobe, ki je ta veliki dogodek pripravljala.«
•
Omenili smo že, da se je pretakala po Parmovih žilah tudi romanska kri in da se je v vsem njegovem bistvu odražala južna-karska nrav. Ljudje te vrste raje živijo nego filozofirajo o življenju. Parma je bil tipični sin južnega solnca: vesel, veder, lahek, poskočen in lahkoživ. Rojen je bil 20. februarja 1858 v Trstu. Njegov oče je bil policijski svetnik, rodom iz Slovenije, mati Matilda rojena de Mattei pa je bila sorodnica I. J. Strossmajerja in hči bivšega majorja v Napoleonovi armadi, ki se je udeležil tudi pohoda v Rusijo.
Svojo mladost je Viktor Parma preživel v Benetkah, Trstu, Zadru, Novem mestu in Tridentu na Tirolskem, kjer je na tamošnji gimnaziji tudi maturiral. Na Dunaju je študiral pravo in obenem glasbene nauke pri skladatelju Brucknerju. Po dovršenih pravnih študijah je vstopil v državno službo in služboval v raznih mestih in trgih bivše Kranjske, dokler ni bil ob začetku svetovne vojne radi svojega gorečega slovanoljubja suspendiran ter eno leto pozneje
54
upokojen. Vojno je preživel na Dunaju, po prevratu se je vrnil v domovino. Do svoje smrti je živel v Mariboru, kjer je bil častni kapelnik mariborskega Narodnega gledališča. Umrl je na posledicah iežke operacije 25. decembra 19*24 v mariborski bolnici. Njegovo truplo so prepeljali v Ljubljano, kjer počiva na pokopališču pri Sv. Križu. Na njegovo izrecno željo so igrali pri sprevodu intermezzo iz opere »Ksenija«, po pogrebu pa koračnico »Mladi vojaki«. S to željo je povedal, da sta mu bili ti dve skladbi najljubši. Bil je delaven in svež do svojega zadnjega trenutka. Še v bolnici, tik pred operacijo, je pisal partituro svoje opere »Pavliha«, ki jo pa ni končal, ker mu je smrt vzela pero iz roke.
S temi par vrsticami se ob desetletnici smrti klanjamo spominu slovenskega opernega skladatelja Viktorja Parme.	M.	B.
*
Parmova proslava v operi.
Narodno gledališče in Radio Ljubljana priredita v nedeljo 23. decembra t. 1. v opernem gledališču proslavo v spomin desetletnice smrti slovenskega skladatelja Viktorja Parme. Izvajala se bo enodejanka »Ksenija«, katero bodo še ta mesec snemali na plošče v ljubljanskem radio študiju.
Gledališki razgled
Jubilej »Vserosijgkega teatralnega občestva«:. Letos v decembru praznuje petdesetletnico najstarejša ruska gledališka organizacija. Že 1. 1894. je razvila program, ki z ozirom na takratne čase preseneča s svojo širino umetniškega delokroga in socialnih teženj. Organizacija je imela ob koncu devetnajstega stoletja svoje zastopnike in poverjenike v 614 mestih, posebno velik razmah pa je napravilo to združenje po revoluciji O tem naj bolj živo pričajo številke, ki kcžejo gledališki razmah pred revolucijo in v sedanji Sovjetski Rusiji. Pred revolucijo je bilo v Rusiji 224 gledališč, sedaj jih je 360. Večina prejšnjih je bilo ruskih gledališč in le sedem cd 224; je piripadalo neruskim narodnostim. Danes je v Rusiji 56 teatrov s poklicnimi igralci in ti pripadajo 44 narodnostim. Leta 1933. je obiskalo niestna gledališča 82 milijonov obiskovalcev. Carska. Rusija ni poznala kmečkih gledališč, sedaj pa je v Rusiji 80 »sovhoznih« in »kolhoznih« profesionalnih odrov. Samo delavskih dramatičnih krožkov Je sedaj v SSSR v mestih 18.000 in na vaseh 40.000. V teh raste naraščaj, iz katerega se rekrutirajo igralci za velike odre. Leta 1932. so imela ta diletantska gledališča na svojih prireditvah nad 150 milijonov obiskovalcev. V vseh gledališčih carske Rusije je bilo zaposlenih 6000 umetnikov, danes je zaposlenih nad 25.000 igralcev in pevcev. S to organizacijo sodelujejo v znanstvenem oddelku tudi razni laboratoriji, tako n. pr. režiserski laboratorij, ■ned katerimi je najbolj znan Mayerholdov ob sodelovanju S. Einsteina, dalje vokalno fonetični laboratorij (n. pr. prof. F. F. Zasedrteljev) in laboratorij za vežbanje igralcev v Malem moskovskem teatru. Poleg kulturnih
55
zadev skrbi organizacija »Vserosijskega teatralnega občestva« tudi za socialna vprašanja gledaliških umetnikov.
Prenos	oper iz študija. V	operni literaturi je	mnogo	del z dobro	glasbo
in slabim	libretom. Večina	lakih stvari se ni	mogla	obdržati na	reper-
to rjih gledališč. Glasba, čeprav dobra, je navadno utonila skupno in po krivdi: teksta v dobro zaklenjene arhive. Včasih je ostala živa od vse take .oporne glasbe uvertura ali operna fantazija, vse ostalo pa je izginilo v pozabo. Med to vrsto oper spada tudi Weberjeva »Euryanthe«; Nemška gledališča so se na vse načine trudila in prizadevala, da bi tej krasni romantični operi	pomogli na noge.	Še celo Gustavu Mahlerju	ni uspelo popraviti
in urediti	nesrečnega teksta	Helmine Chezy in	vrniti gledališkemu	reper-
toarju delo, ki bi zaslužilo že radi vrednosti glasbe stalno in častno mesto m vseh nemških odrih. Sedaj so napravili poizkus, ki se je popolnoma obnesel. Weberjevo opero »Euryanthe« so priredili za prenos po iradiu ter jo izvajali v študiju. Prenos, ki je imel koncertni značaj, je pokazal delo v vsej svoji glasbeni lepoti; Vse odrske narodnosti in dramatične pomanjkljivosti, ki so prej kvarile celoten vtis, pa so pri prenosu itak odpadle. Na ta način bo marsikakšno delo oživelo pred poslušalci, ki bi drugače moralo počivati v arhivih.
Umetnost in združenje igralcev. Veliko hrupa in protestov je povzročilo v umetniškem svetu m Poljskem izključitev ravnatelja Jarača iz Zveze poljskih gledaliških umetnikov. Jarač je najizrazitejši in najbolj svojstven odrski tvorec v današnji Poljski in je upravnik dobro uspevajočega »Teatr aktora«. Povod za izkljčitev so dale male okoliščine formalnega značaja ter bodo v večjo škodo Združenju poljskih igralcev nego pomembnemu poedincu, za katerega že sedaj manifestira vsa poljska javnost. (Tako poročajo poljski listi.)
Opera »Krog s kredo«. Prejšnji mesec je bila v bratislavski operi prva uprizoritev najnovejše epere Zemlinskega »Krog s kredo«, ki jo je skladatelj zložil na tekst Klabundove istoimenske drame. Opero je glasbeno naštudiral šef bratislavske opere Karl Nedbal (nečak Oskarja Nedbala), režijo in inscenacijo pa je vodil Šulc.
V (irazu so imeli prejšnji teden krstno predstavo nove opere, ki jo je zložil domačin Hans Holenia. Opera se imenuje »Viola«, libreto je napravljen po Šekspirjevi komediji »Kar hočete«. Že več skladateljev je skušalo uglasbiti to znano komedijo, vendar do sedaj še vedno brez večjega in trajnejšega uspeha. L. 1824. se je kot prvi lotil te naloge angleški glasbenik, iravnatelj londonske Conventgarden-opere in skladatelj sto in desetih gledaliških del ISishop, pozneje glasbeni ravnatelj v DusseldorTu Julius Tausch. Lani so uprizorili v Dresdenu prvič opero »Kar hočete« od manj znanega skladatelja Arturja Kustererja. Tudi naš Marij Kogoj je več časa delal na svoji drugi operi, ki je imela za podlago snov te Šekspirjeve komedije, ampak tudi on ni imel sreče in jo je moral odložiti, predno jo je dovršil.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik-. Oton Zupančič. Urednik: Matija Bravničar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
RAZVRSTITEV SEDEŽEV V DRAMI
Štirje
obijani
Muzikalna veseloigra v treh dejanjih (4 slikah). Napisal IZz*lato, prevedel dr. I. Šorli, uglasbil Erman 11 o Wolf-Ferrari.
Dirigent: dr. D. Švara.
Režiser: R. Primožič.
Lunar do, trgovec —-Margareta, njegova drj Lucijeta, Lunardova " Mauricio, trgovec . • Filipeto, njegov sin • Marina, teta Filipeta Simon, trgovec, njen Cancian, bogat meščan Felice, njegova žena Grof Riccardo,; tuji F Služkinja pri Marini
Kr*
J. Betetto k. g. M. Kogejeva I. Ribičeva R. Primožič S. Banovec Z. Župevčeva D. Zupan M. Rus Št. Poličeva Št. Marčec Š. Ramšakova
Blagajna se odpre ob pol 20.
Parter: Sedeži I. vrste . .	. Din	42‘-	Dodatni ložni
. II. - Ul. vrste		37-	
. IV.-VI. . .	• •	33 —	
. VII.-IX. . .		28--	Balkon i 1.
X. . .	•t	26-	
.XI.	• »I	26--	
Lota Lože v parterju	• •*	140'-	
. I. red. I - 5 .	• n	140-	
6-9 .. .		160-	
VSTOPNICE s« dobivajo v predprodaji pri gledali**’
Predpisana taksa sa
Din 22-
Konec pred 23.
Oslarija I Sedeži i. vrste
„	11. ,
..	UL „
» IV.
V.
Stojišče
Dijaško stojišče
Din 14
13
13
10
10
..	3
O
»v	•	•	a	i
gledallSCu ed 10. de pol 1. le ed 3. de S.
era
K o /tov
trvn
TITTC
RAZVRSTITEV SEDEŽEV V OPERI