(V£>TuE. XUX. Ljubljana 1932-XII. DECEMBER p- KRIZOSTOM: Adventna prošnja. Kakor tistih štiri tisoč let, ko v temo je bil pogreznjen svet — se zdi nam v naši bedi, da še vedno je ves svet proklet. Odrešenik! Kakor tiste čase so ljudje te čakali — tako te čakamo v solzah te težke dni. Pridi! Jezus naš, ne mudi se! Pridi, da s teboj se nam veselja vir odpre. Prinesi v razdvojenost našo — mir, da vsi postanemo le ena čreda, en pastir. Pridi Jezus, pridi! Prinesi in utrdi vero, ki žalostno nam vene! Prinesi upanje, ki srca dviga! Ljubezni nam manjka iskrene, Ljubezni, ki božanski plamen v duši vžiga. Dete božje, kmalu boš prišlo — čuj naš glas, ko prosimo tako gorko: Stori, da sovraštvo iz srca izgine! Prinesi nam ljubezni v vse družine! Jezus, tvoj obraz je smehljajoč! — Hvala ti iskrena! — Srečna bo po tebi letos sveta noč. DR. P. IIILARIN FELDER, O. M. C. - P. R.: Svetega Frančiška — na j višje uboštvo. (Konec.) ~|%Teke Velike noči so bratje v samotnem Greccio obednico bolj oskrbeli kakor sicer. Mizo so pogrnili z belim prtom ter _L i po njej razpoložili stekleno posodo. Pa je prišel Frančišek iz svoje celice v obednico. Videl jo je s hrano nekoliko bolj obloženo k1 tudi malo ničemurno. Smehljaje je sama vabila. Toda, svetnik je ni bil vesel. Skrivaj in tiho se je umaknil. Vzel je klobuk nekega siromaka, ki je bil slučajno v bližini, ter oprt na palico odšel. Zunaj je počakal, da bodo bratje pri obedu. Večkrat očeta na dano znamenje ni bilo v obednico. Zato so bratje navadno s kosilom kar sami začeli. Enako je bil° sedaj. Kakor hitro so bili pa vsi zbrani, je začel resnični siromak pred vrati klicati: „Radi ljubezni Gospoda Boga dajte miloščino ubogemu in slabotnemu popotniku!" Pa so mu bratje odgovorili: „Le noter radi lju' bežni Gospoda, ki si ga klical." Frančišek je takoj vstopil. Vsi zbegani so bratje v tujem možu spoznali svojega duhovnega očeta. Svetnik je mirno poprosil za skodelico hrane. Dali so mu jo. Vsedel se je na tla ter postavil posodico poleg sebe v pepel. „Sedaj,“ tako je dejal, „sedim za mizo kakor manjši brat." Brate pa je posvaril: „Mi moramo zglede ubož-nega Sina božjega bolj posnemati, kakor drugi redovniki. Videl sem bogato in okrašeno mizo. Pa ni bila miza siromakov, .ki se hranijo z dnevno miloščino." Red se je širil po vsem svetu. Zato je moralo ubožno življenje sprejeti še tretjo olajšavo. V obleki. V zmislu evangelija učenci niso smeli jemati na pot zlata, srebra, bakra, torbe, ne dveh sukenj ne obuval ne palice. Vemo, da se je tudi Frančišek Gospodove besede s celim srcem oprijel. Umljivo, da sveti ustanovitelj ni dovolil drugega, kakor suknjp in pas. Kaj pa da, tudi hlače. Le iz ponižnosti pa da so se bratje ogreli, so smeli suknje znotraj in zunaj poljubno obložiti še z raskavimi krpami* Zvestoba do evangelija mu je vsako večjo prostost branila. Seveda je Gospod tako ukrenil, ko je učence prvič razposlal. * bližnjo okolico. Poznej so morali v oddaljene kraje. Takrat jim je dovolil tudi obutev in palico. Ko so pa morali iz Judeje v vse dežele, ji111 je celo ukazal, naj vzamejo s seboj tudi denarnico, torbo in plašč. Mogoče je Frančišek evangeljski odlomek, ki o tem govori (Luk. 22, 36.). prezrl. Sicer bi se ne bil upiral milejšemu naziranju o redovni obleki-Vsled okoliščin je božji Odrešenik svojim učencem dovolil več. Okolnostj so pa tudi Frančiška prisilile, da je odjenjal. Še ko je bila družba doli na jugu, so telesno slabotni želeli olajšav. Zlasti v mrzli zimi. Ko so s° pa začeli redovniki seliti v severne dežele, prejšnja obleka nikakor m več zadoščala. Že prvi bratje, ki jih je Frančišek razposlal v Avstrij0’ na Ogersko in v Nemčijo, so leta 1219. nosili zgornjo in spodnjo oblek0 ter hlače. Kar nato so predstojniki to izpremembo dovolili celemu redu-V zmislu vodila, ki ga je sestavil sveti oče 1. 1221., nosijo bratje-profes1 habit in oglavnico, ako je potrebno, tudi drugi habit brez oglavnice* Hkrati tudi vozlico in hlače. V habitu in oglavnici se odraža križ. Naj jj1 le s ponosom nosijo tisti, ki so si nadeli Gospodov križ! Novinci spreJ' mejo le dva. habita brez oglavnice ter hlače in vozlico. Gospod ni prepovedal dveh sukenj. Zato je tudi Frančišek le sle' deče določil: „Bratje naj ne nosijo na potovanju ne denarnice ne tofbe ne kruha ne denarja ne palice." Provincijalni ministri so močno želeli, naj redovni ustanovitelj črta tudi zadnje besede. Končno veljavno vodilo, ki je bilo dve leti nato potrjeno, dokazuje, da so uspeli. Brez vsakega razloga smejo bratje nositi dvojno obleko. Črevljev bratje sprva sploh niso rabili. Tudi 1. 1221. jih vodilo še ne omenja. Sedaj so jim v sili dovoljeni. Še to-le je svetnik pripisal: „Vsi bratje naj nosijo preprosto obleko, ki jo smejo krpati z grobimi zaplatami. Za kar naj jih Bog blagoslovi!" Tomaž Čelanski je očetovim besedam pridodal sledečo razlago: Frančišek nikakor ni hotel, da bi bratje imeli več, kakor dve obleki. Če tudi je dovolil, da so si smeli na obedve prišiti suknene krpe. Boljše blago je strogo prepovedal. Tiste, ki so je vendarle kje izteknili, je v navzočnosti bratov s trdo besedo oštel. Bolnim bratom in takim, ki drugega niso imeli, je dovolil mehko spodnjo obleko. Seveda je morala biti bolj hrapava in močno ubožna." Svetnik je človeško slabost kaj dobro umeval. Zato je tudi dovoljeval, kar so zahtevale krajevne, časovne in vremenske razmere. Vendar Se je vedno bal, da ne bi tudi njegovega reda okužilo toliko grajano razkošje v obleki, ki je takrat z vso silo zajelo'svetne ljudi in redovnike. Frančišek je bratom strogo prepovedal, naj nikogar radi njegovega potratnega življenja ne obsojajo. Tako-le je dejal: „Opominjam in izpod-hujam brate, da ne prezirajo in ne sodijo takih ljudi, ki jih vidijo v rnehkih in barvanih oblekah pa da uživajo izbrane jedi in pijače; pač Pa naj vsakdo vse bolj sebe sodi in zaničuje." Kar upravičeno je odklonil dragoceno in pestro vezeno obleko drugih. Saj je svoje resno opomnil: „Vsi bratje naj se oblačijo siromašno; toliko bolj, ker pravi Gospod v evangeliju, da tisti, ki se imenitno oblačijo in v razkošju žive, Prebivajo v kraljevskih palačah. Pa če jih tudi imenujejo hinavce, naj ne opuste svoje dolžnosti. Nikakor se ne smejo' tu na zemlji zaverovati v dragoceno obleko, da bodo pri Bogu nosili nebeška oblačila." Če tudi 5e Frančišek opominjal, je vendar le zaslutil, da bo takratna razkošnost v obleki na njegov red kaj slabo vplivala. Zato je žalosten zaklical: »Sčasoma bo strogost tako popustila in mlačnost se bo tako razpasla, da sinov ubožnega očeta ne bo kar nič sram, nositi celo obleko iz škrlata, če hrdi le prebarvano." Ne dolgo po tem je moral Tomaž Čelanski ugotoviti, da je bolj jasno, kot beli dan pa da je hkrati vse izrazitejše prepričanje, kako pravilno je sodil o prihodnjosti Frančišek. Asiški ubožec se je hotel za vse. to, kar bi z obleko žalilo uboštvo, Sam pokoriti. Zato se je celo redovno življenje zadovoljil z enim habitom, z vozlioo in hlačami. Na habit je prišil raskav suknen kos. Ukazal je tudi, naj habit, ki bo v njem umiral, pokrijejo z grdo vrečevino. Ko se mu je bližala smrt, so ga morali na tla položiti. Odložil je tudi habit, ki je bil bolj vreči podoben, kakor obleki. Njegov predstojnik je dobro razumel, kaj umirajoči ubožec želi. Brž mu je dal drug habit in hlače ter iz grobega platna narejeno pokrivalo. Ne dolgo poprej so svetnika ba.očeh operirali. Zato je moral nositi obezo. Tako-le je govoril predstojnik: „Vedi oče, da ti habit, hlače in pokrivalo v imenu svete pokorjene posodim. Ker si ničesar, kar ti dam, ne smeš lastiti, ti ne dovolim, ?a bi to, kar si sprejel, daroval komu drugemu." Pa se je svetnik veselil 111 srčno radoval, ker je uvidel, da je ostal gospe siromaščini do smrti Zvest... To je najvišje uboštvo svetega Frančiška. Popolnoma se je treba razlastiti ter si kolikor le mogoče omejiti uporabo časnih dobrin. Fran- čišek brezpogojno odklanja vsako lastnino. Nikdar ni združljivo z njegovim uboštvenim vzorom, da bi imel red kaj svojega, ali osebno, ali skupno. Kako je pa treba utesniti uporabo zemeljskih dobrot, določa kar je umljivo — življenje in delovanje posameznega frančiškana in celega reda. Raznolične potrebe, ki jih ni bilo mogoče kar tako odriniti, so že v Frančiškovih časih zahtevale milejšo rešitev nelahkega vprašanja. Kaj šele v poznejših dobah! Več bratov je prezrlo temeljni načeli frančiškanskega uboštva. An prvo, ali drugo. Pa so takoj završali nesrečni boji, ki jih je podžigala besedica: uboštvo. Zlasti v 13. in 14. stoletju. Cerkvi in človeški družbi so odurni izpadi odpirali globoke rane. Najbolj so pa škodovali samemu redu. Ohlapna struja se je tako neverjetno izpozabila, da je dovoljevala redu kar veleposestvo. Izenačila je frančiškanski uboštveni vzor z idealom vsakega drugega reda. Zagovorniki pretirano strogega mišljenja so pa zopet neizprosno zametali ne samo zmerno uporabo, ki jo je dovoljevala Cerkev, ampak so celo nujno potrebne stvari obsojali. Upostavljali so uboštvo prvih redovnih let, ki je izšlo iz stvarno drugačnih razimer. Tako so onemogočili apostoljsko in znanstveno delovanje reda, zagrenili tisto ljubeznivo, veselo in milo frančiškansko življenje ter kar trdovratno kljubovali cerkveni avtoriteti. Zgodovina frančiškanskega reda izpričuje, da le tisti najvišje uboštvo manjših bratov prav umeva in za njim stremi tako, da hkrati človeštvu kar največ koristi, ki svoje nazore o pojmovanju siromaštva popolnoma podvrže razsodbi svete Cerkve. ANTON DE WALL - P. EVSTAHIJ: Mali umetnik v katakombah. Povest iz četrtega stoletja Sedmo poglavje. . (Nadaljevanje in konec.) I^Tenadoma pa obstane pred Viktorinom in reče z bridkim nasmeš-kom in roganjem: „Ali se še spominjaš tistega radostnega dne, ko 1 i je božanski Julijan spet dal postaviai kip boginje Viktorije (Zmage) v senatni zbornici, katero je bil njegove predhodnik odstranil z zločim sko roko?!2 Takrat so nam naši svečeniki prorokovali in napovedovali novo zlato dobo; Jupiter, ki se je bil dal toliko časa zasmehovati od. Nazarenčana, se je bil spet vzdignil tedaj, da se maščuje; Julijan, ljubljenec bogov, je bil poslan od Olimpa, da bi spet dvignil na tla zrušene oltarje." „Bili so krivi preroki," mu je Viktorin bridko segel v besedo, „le dve leti mineta in mladostni cesar, ki je na njem počivalo vse naše upanje, je moraj najti neslavno smrt daleč proč od Rima na mejah vele-države." „Cesar Valent,3 ki se je na Vzhodu polastil gospostva in vla-darstva," nadaljuje Sinah, „nas je navdal z novim upanjem, zakaj čepra' ni častil naših bogov, je bil pa vendar sovražnik kristjanov." „In tudi tega zaveznika nam je ugrabil drinopoljski dan," reče Viktorin. 2) Cesar Konštancij je bil pri svojem obisku v Rimu 1. 357 dal oltar odstraniti’ Julijan ga je leta 362 spet postavil na prejšnje mesto; Gracijan ga je pa znov odstranil zdaj leta 382. — Pis. prip. , 3) Valent (364—378), ki ga je bil njegov brat cesar Valenfinijan (364—375) izbrjj! za sovladarja na Vzhodu, je podpiral krivoverce arijance; cesarja Valenta so napada Zapadni Gotje ter ga popolnoma premagali, Valent sam je padel v bitki pri Drin° polju (Adrianopelj) 378. — Prip. prev. „Jaz sem imel še eno nado, poslednjo: v mladem Gracijanu naj bi nam bogovi obudili drugega Julijana. Kaj vse si nismo prizadeli, s kakšnimi denarnimi vsotami smo podkupili dvorne uradnike, da bi dečku dali take vzgojitelje in učitelje, ki bi imeli njegovo srce napolniti 2 zaničevanjem in mržnjo napram nazarenčanom! Ko je bil star štirinajst let, še deček, podeduje prestol, in ko jaz poln veselega pričakovanja pohitim k njemu v Milan s svečeniki vred, da mu izročim oblačila in 2nake najvišjega svečenika — Pontifex Maximus, — deček le-teh ni hotel sprejeti.4 Starčku se je tresel glas od besnosti in njegove oči so žarele v niračneim srdu, ko je nadaljeval: »Ambrozij je bil tisti, ki je spravil in zvabil dečka v svojo oblast, ’n Ambrozij,“ zakriči Simah, ko ne more več obvladati samega sebe, »ta nesrečnež, ki je obrnil hrbet bogovom, da bi mogel postati milanski ®kof, on je cesarja zapeljal tudi v ta brezbožni zločin, da je dal spet °dstraniti iz senatske zbornice kip in oltar boginje Viktorije. In ne samo to! Česar si ni upal storiti Konštantin, česar si ni upal noben cesar, to nezaslišano, to vnebovpijoče se je zgodilo: ugasnil je sveti ogenj na °gnjišču naše veledržave, Vestine svečenice so izgnane venkaj iz svojega svetišča; kar je Rim imel velikega in svetega v teku stoletij, on, on je le-to pogazil v blato. In bogovi molče, in Jupiter nima nobenega bliska 2a ta nezaslišani zločin, in roka, ki je podpisala prokleti razglas, se ni Posušila, — o, moji sivi lasje naj bodo prokleti, da sem moral jaz to doživeti!“ Od neizrekljive bridkosti in srda premagan prične Simah na glas ihteti, dočim je obe pesti stiskal pred svojim čelom in dvignil proti nebu Svoje oči, žareče od jeze. Bila je pretresljiva podoba: ta starček s srebrnobelimi lasmi tarna jo toži nad svojimi bogovi, ki so bili prevarali vse nade njegovega živ-Menja ter bili gluhi za vse njegove molitve, za vse žrtve njegove! Viktorin si ni upal z nobeno besedico motiti žalosti svojega pri-latelja. Tudi v njegovi duši je strašansko vrelo. Toda to ni bila ona noč, Polna obupa in brez vsake tolažbe, kakor pri Simahu, ki je videl, da se jjanjo pogrezajo njegovi bogovi, — ne da bi mu pri tem upapolno in blaženo zablestelo jutranje svitanje novega dne. Kot učitelj govorništva si Viktorin ni mogel kaj, da se ne bi pečal s spisi cerkvenih očetov in da ne bi včasi prisostvoval propovedim onih }'elikih mož. Spočetka je to delal zato, da bi si pri sovražniku samem ’2posodil orožje, s katerim bi se mogel boriti zoper krščanstvo. Toda ko |e pobliže spoznal učitelje sv. Cerkve, so polagoma ginevali in kopneli j^ko mnogi predsodki, ki jih je bil dotlej gojil. Kar pa mu je bilo tem b°lj všeč, čim bolj se je staral, to je bila živa vera kristjanov, da je po telesni smrti večno življenje in da bo nastopilo nekoč vstajenje. Njegovo biodroslovje ga je pustilo na cedilu, enako tudi njegovi bogovi, zdaj ob £°bu groba, kateremu se je bližal z vsakim dnem, in tako je že delj časa takal le še na dogodek, ki ga je zgrabil z višjo močjo, da bi ga prepričal 0 ničnosti bogov in o božanstvenosti krščanstva. Vse te misli so zapo-s*ovale njegovega duha, ko je — stoječ med svojim prijateljem, ki je bil v svojo žalost zatopljen in vriskanjem kristjanov spodaj na Velikem 4) Do tedaj so bili krščanski cesarji še vedno nosili ta naslov (Pontifex Maxi-■Tas) kot najvišji svečeniki veledržave; s tem nazivom so izza Avgustove dobe rimski Operatorji združevali v svoji osebi najvišjo svetno in duhovsko oblast. Pis. prip. Trgu — gledal sedaj, da se pogreza v valovih zadnja skala, na katero je bila zbežala stara vera v poganske bogove. „Povej mi,“ je spregovoril po dolgem premolku stopivši pred Si-maha, ki se je bil vsedel na stol ter divje in srepo zroč pred seboj prepustil svojemu srdu in svoji jezi, „povej mi, ali še danes veruješ v bogove?! — Jaz ne več! — Ako neumljivi sami ne branijo svojih templjev in oltarjev, ako se Jupiter in vsi nebeški dajo brez odpora pehniti s svojih prestolov od Boga kristjanov, potem, prijatelj, potem je blodnja, boriti se še nadalje s slabotno človeško roko zoper zmagovavca, in še več je kakor blodnja in nezmisel, ako bi umrljivi človek neumrljivim, ki so mrtvi, hotel dati žitvljenje.“ Tiho je Simah strmel in buljil v svojega prijatelja. „Pojdi torej,“ je odvrnil po premolku z neizrekljivo trpkostjo in z najbolj srditim zasmehom, „pojdi in daj si vliti od Damaza vode na svojo staro butico — in daj se mu namazati z oljem, — in potlej žri svojega novega Boga, tako da boš počil pri tem!“ „Potem ko so se bogovi zgrudili in padli v nič,“ je mirno odvrnil Viktorin, „ne preostane tebi nič drugega kakor to, da smatraš vsako verstvo za blodnjo in prevaro, pa tudi sam padeš v nič, enako svojina bogovom. — Preden pa ti sledim na t e j p o t i, pa si poiščem najprej nekaj drugega; in ako je krščanstvo, ki mi prinese mir in pokoj prikladno duhu in srcu, potem krenem na to stezo in pustim druge naj hodijo po svoji cesti. Ostani zdrav!" Po teh besedah je Viktorin zapustil palačo svojega mladostnega prijatelja ter je preko Velikega Trga pohitel naravnost proti Lateranu, ki je bil izza dobe cesarja Konštantina prestolnica rimskih papežev. Pot po Sveti cesti — Via sacra — je vedla Viktorina tik mirno templja in mimo Vestinega atrija; gosto stisnjena množica ljudstva je bila videti zelo razgibana; to mu je bilo povod, da je postal. Praviloma je bil zaslutil vzrok temu: vprav zdaj se je odprlo veliko vhodišče ob Vestinem templju: svečenice odhajajo. Za prvi trenotek je Viktorina obšla trpka nevolja nad nasiljem, ki ni prizaneslo niti najstarejšemu in najbolj častitljivemu svetišču rimskega mesta. Toda to čuvstvo se je imelo kmalu umekniti nekemu drugemu. Iz sive starodavnosti izročeno število šesterih svečenic se že dolgo časa ni bilo moglo obdržati, ker se je med častivkami bogov, celo iz najnižjih stanov, le zelo težko našla mladenka, ki bi bila pripravljena odreči se svetu in zakonskemu življenju, kljub bogatim nadarbinain, katere je imela v posesti hiša neomoženih vestalk. Tako so bile tedaj 1® še tri vestalke v hiši, in sicer ena že bolj priletna gospa in pa dve mladi gospodični, katere so v poslednjih letih oskrbovale službo na čast boginji Vesti; toda vsaka gorečnost in pa deviška pobožnost je bila že davno izginila iz Vestinega atrija. Zato sta vsaj obe mladi svečenici pozdravih cesarski razglas kot veselo oznanilo svojega rešenja, zlasti ker jima je bila zagotovljena za ves čas življenja precejšnja renta ali prihodek. Brez vsake solze ginjenosti sta zapustili hišo, ki je bila zanji le ječa, in sprejel) so ju njuni domači; na slabe dovtipe mladih fantov v ljudski množici sta odgovarjali s porednim smehom in drznimi pogledi, tako da se j® Viktorin nad tem kar najbolj globoko razhudil ter se z nejevoljo obrnil proč in tem bolj pohitel dalje po cesti proti Lateranu. Takrat je bila sveta Marcela zbrala okrog sebe četo krščanskih devic v nekem samostanu pri cerkvi sv. Lavrencija pred tiburtinskinu B58 vrati; to je bil .prvi ženski samostan na Zapadu; veliki Atanazij iz Aleksandrije, ki je, s svoje škofovske stolice pregnan, našel zavetje pri papežu Liberiju, je bil dal pobudo k temu.5 Nehote je Viktorin primerjal one vestalke s temi-le krščanskimi devicami: kakšna razdalja! Kakšen razloček; Ce bi bil kakšen cesarski razglas pregnal Marcelo in njene duhovne hčere iz pokoja njih svetišča, kako vse drugače bi odšle od tamkaj! „češčenje bogov je zamrlo," je Viktorin govoril sam pri sebi, „in njih svečeništva so postala — ostudne krinke: česa naj iščem pri mrtvem truplu in pri trohlini?!"-------- V isti uri, — ko sta obadva prijatelja imela razgovor med seboj, Clgar konec je bil tak, da se je razdrlo njuno prijateljstvo, — je Filokal Sedel ob smrtni postelji svojega zelo priletnega očeta. Z zvesto ljubeznijo krščanske soproge je bila Dionizija stregla svojemu zakonskemu možu za časa njegove dolge bolezni ter ga pripravila na dobro smrt; ko so bolniku podelili svete zakramente za odhod v večnost, je bil sin, ki je zdaj imel dostojanstvo posvečenega dijakona, pomagal duhovnikom. Zgodaj zjutraj današnjega due se je bilo našemu bolniku poslabšalo, tako da je bilo pričakovati, ua bo kmalu izdihnil; in tako so nemudoma poslali v Lateran služabnika, da bi papeža poprosil blagoslova zanj. Damaz je odgovoril, da Pride sam, da bo bolniku v pomoč v njegovi zadnji uri. Pri vratih lateranske palače je prišel papežu naproti Viktorin; kaj je bilo bolj naravno kakor to, da sta oba sivolasa starčka skupno odšla na pot k tjuiirajočemu Furiju?! Viktorin je takoj pričel odkrivati svojo srčno za-uevo, ki ga je bila privedla k papežu; pot od Laterana k Solnatim vra-je bila dolga dovolj, da je sveti oče izobraženemu učitelju govoriva obrazložil poglavitne temeljne resnice. Ko zagleda bolnik papeža in zraven Viktorina, je lahen smehljaj Oselja ošinil poteze njegovega obraza. Filokal je bil očetu pripovedoval u tako velepomembnem cesarskem, odloku, in z jasnim pogledom duše, je že napol ločena od telesa, je Furij zdaj iz tega, ker sta ga skupaj obiskala papež in Viktorin, spoznal, da je učitelj govorništva gotovo do-eJa spremenil svoje misli o krščanskih rečeh. „Danes bom umrl," je rekel ter se okrenil proti Damazu, „toda ali bi mogel Bog poslednji dan ijega življenja okrasiti z lepšo zlato zarjo kakor...“ Glas je zastal bolniku; toda pogled oči, ki jih je tiho uprl na Vikto-Ula, je govoril bolj razločno nego besede. — »Kako čudovito naključje," je rekel po kratkem presledku Viktorin, :>da se mi trije priletni možje snidemo tukaj ob vratih smrti — porta tbitina* — saj je le vprašanje nekaj ur, kdaj bosta prvemu, ki vstopi, s*edila druga dva. Kaj je zadaj za temi vrati?! — Ali goli nič? — Kdo bi 5) Na Vzhodu, zlasti v Palestini in Siriji je redovno življenje že davno cvetelo; čeriVen ,Pu^avniških samot so bili povsod tudi moški in ženski samostani, ki so po jj a,n°sti in svetosti tekmovali med seboj. Šele od sv. Atanazija so prejeli v Rimu točno sporočilo o tem, kako so le-ti samostani urejeni na znotraj in na zunaj, o njegove besede so navdušile številne device za enako sveto življenje in prizade- 'tanje. V katakombah svete Cirijake in pri cerkvi svetega Lavrencija se je našlo nko število nagrobnih kamenov le-teh devic, z dostavkom: „ancilla Christi“, ”»lrgo Deo devota", „Deo sacrata", ,,dekla (služabnica) Kristusova11, ”“°gu izročena, posvečena devica11, in s podobnimi naslovi. — Pis. prip. j.-,. * L i b i t i n a , ae, Veneri sorodna boginja, ker so v njenem svetišču hra- .Pogrebne priprave in seznamke umrlih, je postala boginja smrti, mrtvaška bo- sjuija, __ prjp prev. mogel na to vprašanje dati povsem zanesljiv odgovor, o katerem ne more biti nobene dvojbe več?!“ „Ta odgovor," odvrne Damaz s slovesno resnostjo, „more dati samo Tisti, ki nas je ustvaril, in On nam je dal ta odgovor po svoj eni učlovečenem Sinu: „Ego sum resurrectio et vita; qui credit in me, no n morietur in aeternum, jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mene veruje, ne bo umrl vekomaj." In da bi dal svedoštvo ter zagotovilo o tem, jo kmalu nato, pred očmi vsega ljudstva, obudil v življenje Lazarja, ki je že štiri dni ležal v grobu ter že pričel trohneti." Furij je zbral svoje poslednje moči, da bi navedel neko mesto iz Ciceronovega spisa „de contemnenda morte, o zaničevanju smrti"; toda izreči je mogel le nerazločne glasove. — Filokal je pa spoznal, kaj hoče njegov oče, ker je bil starček v svoji bolezni naprosil sina, da mu je naglas prebiral dotični Ciceronov spis, ki ga je najrajši poslušal. Menil je, da je uganil bolnikovo misel, ko mu je navedel tole mesto: „Profecto tune beati erimus, cum corporibus relictis et cupiditatum et aemulatio-nuni erimus experti, takrat bomo v resnici blaženi, kadar bomo zapustili vezi svojih teles in ko bomo prosti vseh poželjivosti in strasti." Toda Furij je dal znamenje, da ima v mislih še neko bolj primerno in izrazito mesto; po kratkem razmišljanju ja nato njegov sin pravo zadek „Maximis ingeniis praeditorum in mentibus haesit, mortem non interitum esse omnia tollentem atque delentem, sed quandam cfuasi migrationem commutationemque vitae, quae in Claris viris et feminis dux in coelum solet esse, največji in najbolj nadarjeni duhovi so imeli trdno prepričanje, da smrt ni nobeno uničenje, ki bi vse odvzela in pokončala, temveč da je nekakšno odpotovanje in preselitev in pa nekakšna sprememba v neko drugo življenje, ki je dobrim možem in ženam vodnik v nebo."-------- „In koliko lepše," je rekel Filokal, „je to povedal naš Zveličar v evangeliju: ,In kadar pojdem tja, vam bom pripravil mesto; potem spet pridem in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz‘.“* „Da, večno življenje; svidenje!" zašepeče Furij jn dvigne svoje ugašajoče oči ter poln hvaležne ljubezni pogleda na svojo soprogo. Bila je njegova zadnja beseda: še nekajkrat je bolnik dihnil lahko ter mirno je duša zapustila zemeljsko odevalo, svoje telo, da bi šla pred dragimi prijatelji v večno življenje do blaženega svidenja. Naslednji dan so se v mestu ljudje splošno menili in razgovarjab o tem, da se je h krščanstvu izpreobrnil retor Marij Viktorin. To je bij dogodek, ki je prav tako z veseljem napolnil kristjane, kakor je bi' udarec za pogane, dogodek, ki je pri mnogih bolj globoko učinkoval tet jih bolj pretresel kakor zatvoritev Vestinega svetišča.** Filokal je svojemu očetu pripravil počivališče v Pamfilovem cemete-riju nasproti grobovom svojih bratcev in sestrice. J3'ila je prav posebna slanica — cubiculum — ki jo je dal narediti v ta namen: v ozadju je imela arkosolij ali vdolbino v zidu, katera je lahko sprejela troje trupel. Napi* na marmornati plošči, ki je pokrivala grob, je vklesal sam v kamen* nad tem pa je dal polukrožni obok grobne votline poslikati. V ozadju sta bila upodobljena Furij in Dionizija, zraven on sam kot deček, sp°" * Jan. XIV, 3. . ** To spreobrnenje je sv. Avguštin kakor tudi sv. Jeronim1 proslavljal ko dogodek, nad katerim se je Rim prav tako čudil, kakor se je veselila Cerke (Mirante Roma, gaudente Ecclesia). niinjajoč se, kako je pred dvajsetimi leti pričel na tem mestu potek svojega umetnosti posvečenega življenja. Na levi strani je upodobljen Prizor, kako se trije babilonski mladeniči branijo in nočejo moliti ma-hka, na desni njim nasproti pa je upodobljeno, kako modri z Jutrovega molijo pravega Boga, ki se je učlovečil, ter mu darujejo in poklanjajo svoje darove; štirje prizori iz zgodb preroka Jona obdajajo kot znamenja vstajenja zgoraj na oboku podobo Dobrega Pastirja, ki nosi svoje ovčice na poljane nebeškega raja. Dionizija je svojega soproga preživela še več let, spoštovana in Peščena od vseh ljudi, kot ena izmed najbolj plemenitih rimskih matron. Z vso nežnostjo svojega materinega srca se je oklepala svojega sina, jh je bil njen ponos, njeno veselje in sonce srečnega večera njenega življenja. Plemenite lepote njene mladosti starost ni ukončala, temveč jo poveličala ter ožarila, in čeprav je v poznejših letih ugasnila luč njenih telesnih oči, je pa njen duh ohranil svojo svežost in jasnost do poslednjega trenutka. Tako je bila častitljiva starka, odičena s srebrnimi lasmi, vsem, ki so jo poznali, duhovna mati, pri kateri so nekateri Iskali sveta, drugi pa tolažbe: nihče se ni ločil od nje, ne da bi bil po-rivljen in okrepčan od diha onega svetega miru, ki je počival v njeni duši. Njen najljubši prostorček je bil do zadnjega dne tisti balkon ali Pomol, od koder je bila takrat, oni dan, ko so Jupitrov kip vrgli na tla, spremljala z očmi svojega dečka na njegovih potih v katakombe. Kako nad vse bogato je bilo nebo uslišalo molitev materinega srca. — Ko je naposled, v visoki starosti, umrla v rokah svojega sina, ni bil Rim od pamtiveka videl takšnega mrtvaškega sprevoda. Med vročimi solzami je dal Filokal svojo mater položiti k poslednjemu počitku ob strani njenega soproga, nasproti počivališču, ki je hranilo v sebi prah njegovih bratcev in sestrice, in kjer so ga okorne čečkarije, ki jih je oil nekoč začrtal ondi kot deček, zmerom sladko opominjale in spominjale na to, kako čudovito je bilo nebo vodilo potek njegovega življenja. P- d: Vseučiliški profesor — tretjerednik. (Konec.) fTlerrinijeva krotkost in potrpežljivost. Naš Kontardo je bil silno ži-vahne narave. Zato se je moral za omenjeni čednosti močno truditi. Njegov mladostni prijatelj Albasini pravi o njem: „0d prvega svetega obhajila dalje se je Kontardo dnevno izpopolnjeval " V vseh čednostih. Torej tudi v krotkosti in potrpežljivosti. V dijaških letih so za to Poskrbeli sošolci, pozneje drugi. Oboji v obilni meri. V pavijskem kolegiju „Borromeo“ Kontardu življenje ni bilo oslajeno. Nekateri precej ohlapni tovariši so mu je grenili. Njegovo neoma-heževano in ponotranjeno življenje jih je bodlo. Zato so mu v svoji mladeniški objestnosti mnogo trpkih povzročili. Kontardo je ostal miren. Ne hrez notranjega boja. Ni omahnil. Saj je stal ob svojem Gospodu. Nekoč so neugnani tovariši v Kontardovi sobi obesili kaj umazano Podobo. Čemu? Radi bi ga videli jeznega. Nato pa zbeganega. Kontardo Se je vrnil. Neplemeniti kolegi so ga s posmehom sprejeli ter spremili do sohe. Zijali so v Kontarda, kaj bo sedaj. In Kontardo? Komaj je ogabno sliko zagledal, že se je zaokrenil ter mirno dejal: „Z mojo sobico in osebo ste smeli narediti, kar vam je pač ugajalo. Za to se bore malo brigali). Toda, z nedostojno šalo ste užalili Boga. To me boli." Kaj pa mladeniči? Bili so pač razočarani, toda ne zbegani. Kadar so le mogli, so se Kon-tarda lotili. Kmalu so ugotovili, da Kontardo ne prenese nedostojnega govorjenja. Še spotakljive besede ne. Bajši se odstrani. Nikdar s trpko besedo. Če tudi mora zato v mrzli sobi študirati. Pa so ga pogosto pognali v mraz. Ni jim zameril. Še takrat ne, ko mu je surov tovariš izbil iz rok kotliček, ki je nesel v njem malo žarečega oglja, da bi si v mrzli sobi nekoliko ogrel roke in noge. Mirno je pokleknil ter začel po tleh pobi' rati raztepene ogorke. Brez dvojbe mu je otožnost resnila plemeniti obraz. V institutu ob delavnikih ni bilo svete maše. Kontardo je želel vsak dan vsaj eno slišati. Hodil je torej v bližnjo župnijsko cerkev. Tovarišem ni bilo všeč. Odvračali so ga. Brez uspeha. Nekoč so šli vsi pred cerkev ponj. Kakor v procesiji so ga spremili domov. Med dovtipi in smehom. Ni jim zameril. Pa tudi zbegali ga niso. Odslej je hodil k sveti maši na vse zgodaj. Kolegi so še spali. Kontardo je že svojega Gospoda prejemal. Kontardo je vedno bolj spoznaval, da je življenje pravi boj. Sarno dvoje je mogoče. Kot junak zmagati, ali pa kot slabič podleči. Tudi še poznej se je spominjal, kaj vse je moral kot visokošolec pretrpeti. Pa je zapisal sledeče lepe besede: „Ni vedno lahko prava načela uveljavljati. Toliko težje, ako nas smešijo. Naj li zato svoje dostojanstvo odložimo? Božje prijateljstvo žrtvujemo? Tako sakrilegično podlo! P°" gazimo vse ovire ob močni misli na veliko odliko božjega otroštva! Koliko moči bomo zajeli iz le-te prelepe resnice za tiste težko trenutke, ko bo človeška zloba naše prepričanje in upanje blatila. V najlepših letih je Ferrini javno nastopil. Notranje življenje je prešlo v dejavno. Imel je čudno velike uspehe- Zato so se mu tudi srca v spoštovanju in ljubezni odpirala. Umevno, da ne vsa in ne povsod. Na življenjske preizkušnje, ki so mu bile kot kulturnemu delavcu tako bogato odmerjene, je mislil, ko je med svoje sklepe sprejel stavek: „Vse križe bon] iz ljubezni do Jezusa rad sprejemal. Kakor tudi: „Kako rad bi se povzpel d° najvišje krotkosti, ponižnosti, dobrotljivosti in ljubezni. Vsako, tudi najmanjšo napako, ki bi ž njo omenjene čednosti kakorkoliže okrnil, bom izsledil in z resno pokoro ter z neutrudljivo vajo izboljševal." Ko je bil Ferrini na pavijskem vse-Kontardo Ferrini učilišču že profesor, je eden njegovih slušateljev neko znanstveno delo, ki r prav takrat izhajalo, zelo drzno in krivično obsodil. Ferrini je bil navzoč. Takoj je začutil, da nemile besede trgajo njegove spise. Gotovo ga j.e moralo boleti, ker so vse to poslušali njegovi dijaki. Sicer pa rezka kritika tudi ni bila utemeljena. Ferrini je molčal. Na mesinski univerzi mu je slušatelj poslal pismo, ki je sicer vsebovalo nekatera vprašanja, hkrati je pa pisavec močno napadal profesorjevo versko prepričanje. Tudi tu je Ferrini molčal. Tako se je obvladal, da nobena poteza na obrazu ni razodela notranje razgibanosti. Pač pa je poznej v neko delce zapisal sledeče: „Kar težko je, da ob taki budalosti premagaš jezo.“ Le enkrat se je zdelo, kakor da bi ga za hip obvladal majhen ne-mir. Na pavijski univerzi je predaval zadnje leto. Pa se nekega dne pri-podi v sobo, kjer je profesor Ferrini razlagal svojim slušateljem pravne določbe o pogodbah, trop mladih ljudi. Žvižgajo, vpijejo, razbijajo. Ferrini plane po konci ter zakliče: „To je surova sila!“ Toda, takoj se Umiri. Še predno so se mogli slušatelji z napadavci spoprijeti, je profesor zložil svoje spise ter odločno dejal: „Tudi sili se je treba ukloniti." Pa je med vriščem razgrajavcev odkorakal iz predavalnice. Vseučiliščniki so mu sledili. Profesorjev plemenit nastop je tudi slušatelje pomiril. Med predavanjem je profesorja Ferrinija vodila lepa misel: potrpežljivo in vestno hočem poučevati. Tako rad bi mladim dušam podlagal! Naj jim koristi vsaj moja dobra volja." Umevno, da tudi Ferrini ni popolnoma uspel. Nekaterim slušateljem predmet ni ugajal. Ta ali drugi nadarjeni mladenič se je pa izkvaril. Oboje je Ferrinija bolelo. Najbolj drugo. Vsako življenje je težko. Zato tudi Ferrinijevo ni bilo lahko. So si-£er dejali, da ni imel sovražnikov pa da ima same uspehe. Oboje ne drži. Sovražnike je imel. Kdo jih nima? Toda, žalitve je vračal s prijaznim smehljajem, grde zahrbtnosti pa z dobrotami. Tudi uspelo mu ni vse. Komu pa? Vendar klonil ni. Zakaj ne? Vedel je, da mu življenje ureja njegov predobri Gospod. Ob tej misli mu je trpljenje prehajalo v tiho Veselje. Domov k Gospodu. V mladih letih je bil Kontardo bolj šibkega zdravja. Poznej se je precej okrepil. Veliko so mu pomagale vsakoletne velike počitnice, ki jih je preživel na očetovem posestvu v Suni. k*b jezeru Lago Maggiore blizu mesta Pallanza. Tudi turistika mu je kaj dobro dela. Od leta 1892. dalje se mu je pa začelo zdravje močno krhati. Vsako leto je moral preboleti več ali manj zoprno in nevarno hripo. pešalo mu je tudi srce. Ni čuda. Venomer delo in zopet delo- Duševno Se bolj razjeda moči, kakor telesno. Zadnji izpiti, ki jih je vodil meseca lubja 1902., so ga tako utrudili, da je 2. avgusta pisal prijatelju Pavlu grofu Mapelliju: „Bolj mrtev kakor živ, sem se moral prebiti skozi državne izpite in rigoroze." Počitnice v Suni niso kaj prida zdravja izbolj-Sale. Kako neki? Troje znanstvenih del je hotel dokončati. Vsaka beseda, naj vendar miruje, je bila odveč. Septembra ga je poklicno delo vodilo ^ Kirn. Ves izmučen se je sredi meseca vrnil v Suno. Upal je, da mu uudo gore vrnile zdravje. Rad bi bil šel na monte Rosa. Prišel je samo Ua San Martino. Spremljal ga je prijatelj, odvetnik Albasini-Scrosati. Na Potu sta zajela iz nekega potočka požirek na videz popolnoma čiste vode. Nista pa opazila, da je pritekla skozi travnike, ki so bili pravkar dobro Pognojeni. Albasiniju ni škodovalo. Ferrinija se je pa štirinajst dni po-£Uej lotil legar. V nedeljo, 5. oktobra, je uporabil zadnje moči, da je šel K sveti maši in svetemu obhajilu. Poznej svojega Gospoda ni mogel več Projeti. Komaj je prišel domov, se je onesvestil. Par dni nato je pa izpuhnila vročinska bolezen. Ljubeznivi gospod župnik Bongiovanni je oplnika obiskal sleherni dan. Bolnik se je bil prepustil svojemu Gospodu, vse prav ureja, \edel je, da ga Gospod kliče. Kako rad bi že šel k Njemu! Zdravniki so menili, da bo v dveh tednih bolezen popustila. Pa ni. Pač pa se mu je začelo blesti. Čudno! V tej dušni zmedenosti ni govoril o svojem ljubljenem predmetu, rimskem pravni, pač pa vedno le o svojem Gospodu. Tu in tam se mu je vrnilo jasno spoznanje. Brž je zaželel sveto obhajilo. Toda, vselej se je zopet hitro izgubil. V četrtek, 16. oktobra, se mu je močno poslabšalo. Župnik mu je podelil zakrament svetega poslednjega olja ter papežev blagoslov. Drugi dan se je bolniku toliko izboljšalo, da se je zavedel. Odgovarjal je le z ljubeznivim smehljajem. Kakor v zdravih dneh. Večkrat se je oziral proti nebu. Tudi roke je stegoval za svojim Gospodom, ki je že prihajal. V petek, 17. oktobra 1902., je Gospod z božjo ljubeznijo objel prelepo Kontardovo dušo,, ki se je izvila iz trpečega telesa. Pa se je izpolnilo, kar je zapisal še pred leti: „Prišel bo trenutek, ko bomo dejali: Dopolnjeno je! V sladkem miru nam bodo angeli zaprli oči.“ Odšel je v večnost mož angelske čistosti, najgloblje ponižnosti, otroške pobožnosti, učenjak svetovnega slovesa. Star komaj 43 let. Kdo ga je vzgojil? Kristus! Čim bolj razmišljam Ferrinijevo življenje in delovanje, tem jasnejše spoznavam, da se je Kontardova veličina pričela na dan prvega svetega obhajila. Iz presvete Evharistije je rastlo prečudno lepo življenje. Vilo se je skozi male praske in težke boje. Kontardo ni padel. Vsak dan se je s celim srcem oklenil svojega evharističnega Gospoda. V Njem je bil močan. Preizkušnje dijamanta niso strle, ampak tako izbrusile, da je bil Gospodu dopadljiv. Ferrini je ustvarjal velika dela. Učeni svet je uspehe priznaval. Kontardo se ni prevzel. Iz Najsvetejšega je črpal. Njemu vse delo posvečeval. Pa tudi vso hvalo poklonih Celo Ferrinijevo čednostno življenje je temeljilo na iskreni in močni ljubezni do presvete Evharistije. Zato je bilo to življenje tudi res svetniško. Gospod je bil Kontardu izhodišče in življenjski smoter. Hkrati tudi vmesna pot. V pondeljek, 20. oktobra, so Ferrinija v Suni pokopali. Vse ga je počastilo, učeno in visoko, preprosto in majhno. V premnogih žalnih prireditvah se je Italija svojemu velikemu sinu oddolžila. Javnost je bila prepričana, da je bil Ferrini mož izrednega duha in prebogatega srca. „Imel je“, tako je zapisal o svojem pokojnem prijatelju Ferriniju takratni Msgr. Ahil Ratti — sedanji sveti Oče Pij XI. — »čudovit razum h1 vseobsežno znanje pa tako globoko in nežno pobožnost, ki je ne srečamo vsak dan ... Hodil je po siromašni zemlji kakor sijajna prikazen, ki je povsod razširjala deviško vonjavo.1' Svetniška gloriola. Kontardo Ferrini je bil več, kakor vzgleden katolič.an. To so čutili vsi, ki so ga bliže poznali. Zato so sprva bolj tiho, poznej glasno govorili, da zasluži čast oltarja. Njegov plemeniti prijatelj Ludovik Olivi, univerzitetni profesor narodnega prava v Modeni (t 1911.), je začel zbirati potrebne dokaze, ki naj izpričajo Ferrinijevo svetniško življenje. Lajiki, redovništvo, svetni kler, škofje in kardinali, vse je pošiljalo sveti Stolici podprte prošnje, naj Kristusov namestnik dovoli proces za Ferrinijevo beatifikacijo. Sveti oče Pij X. je prošnje uslišal. Pooblastil je milanskega kardinala-nadškofa Ferrarija, naj s pre-izkavanjem v svoji škofiji prične. Mogoče nas bo zanimalo, kako je o Kontardu Ferriniju sodil resni Msgr. Ahil Ratti. Tako-le je pred cerkvenim sodiščem o svojem prijate-lju izpovedal: »Ferrinija sem vedno iskreno ljubil in visoko cenil radj njegove pobožnosti in preprostosti, kakor sem tudi močno občudoval njegovo nadarjenost in pridnost. Nekoč sem ga opazoval, kako je pred ^ajsvetejšim molil. Priznati moram, da je iz cele njegove osebnosti od-^valo resnično nežno stremljenje za čednostjo in nekaj presrčno deškega. Njegova vera, kakor sploh razne krščanske čednosti, vse je bilo ekam čudežno. Toliko bolj, ker je tako krepostno živel mož odličnega Poklica pa v današnjih časih.“ , Delo se je poznej raztegnilo na vse kraje, kjer je Ferrini živel in e|?vah Dekret sedanjega svetega očeta Pija XI. z dne 6. julija 1922. je adaljni postopek izročil kongregaciji za svete obrede. Isti sveti Oče je Pa 8. februarja 1931. podpisal odlok, ki ž njim potrjuje, da je imel Kon-ard0 Ferrini božje in poglavitne čednosti v kar najvišji, ali heroični mcri. Tako je sveta Cerkev božjemu služabniku Kontardu priznala °značbo „častitljiv“. , Kontardo, mi se tvoje velike odlike močno veselimo. Toliko bolj, per vidimo v tebi duhovnega sinu svetega Frančiška in svojega brata. apežev odlok pravi, da si vodilo tretjega reda izpolnjeval z največjo nemo. Zato naj te kmalu pozdravimo kot blaženega tretjerednika! , Gospod Jezus, ki si svojega častitljivega služabnika Kontarda pre-Udno vzgajal in vodil, okrasi ga na zemlji z gloriolo blaženstva in svet-. Istva. Saj bo to Tebi v čast. Izobraženi pa in preprosti bi imeli v njem lasen vzgled in mogočnega priprošniika. Gospod, zgodi se Tvoja pre- Veta volia! 13. 1>pokretu“, ki je ženi odprlo to, kar ji je najbolj lastno in svojsko: marnsko skrb za tiste, ki so potrebni oskrbe, voljo, ld hoče služiti ter se arovati iz bogastva duše, ki je postala uboga glede sebičnosti. .. Ob vznožju Prežigrada, v Goti in Marburgu so se dvigale Elizabete bolnišnice in ubožnice. Toda preko njih dalje je segala Elizabetina „ * Elizabetinemu spovedniku Konradu se je zdel nepravičen neki davek, ki so S? Podložniki morali grofu plačevati, davek za knežjo mizo ali živež; tudi je imel °‘ marsikateri kos sveta, ki so si ga bili njegovi predniki šiloma pridobili, ali pa . Cer po krivici prisvojili. Konrad je naložil svoji spovedanki, da od tistih jedi, ka-$tr|e Prtejo na mizo iz dohodkov onih zemljišč in iz dohodkov onega davka, ne jP.ev ničesar užiti, ako se noče udeležiti krivega blaga. Prim. Stolc-Majar* 1Zana usmiljenost, str. 56. — Prip. prev. ljubezen k trudnim in obteženim v širokem okrožju, tako da jo je k pokorščina naipram strogemu dušnemu vodniku — in tudi poslušen biti je bilo frančiškansko — mogla ovirati, da ni vsega razdala in da si ne bi nič pridržala za vzdrževanje bolnišnice. Ona sama pa ni živela od dote in vdovskega imetka, vse, kar je potrebovala zase, si je prislužila z delom svojih lastnih rok, njena frančiškanska ponižnost in odpoved se ni ustrašila niti najbolj priprostega in nizkega opravila in posla. Njena ljubezen pa je postala tako obsežna, da je svoje lastne otroke drugje preskrbela, da bi sama mogla služiti večji družini ubogih in pa v svojo hišo sprejeti najbolj uboge izmed gobovih otrok kljub ostremu kaznovanju, ki jo je doletelo od Konrada, kateri se je bal, da bi se bolezni nalezla Kar je delala in izvrševala Elizabeta, to je bila zveza svete ljubezni, ki se razodeva v dejanju — karitas — in urejenega načina ali organizacije v strežbi in skrbi ubogih, sirot in bolnikov: Zveza, ki v bolj zapletenih družabnih razmerah postane težavna naloga in trdo vprašanje, katero se da rešiti le tedaj, ako oskrba in postrežba sama ne postane zgolj uradna, temveč poteka iz najbolj osebne ljubezni in svetega p°" klica. To naj Elizabeta danes pokaže vsem, kateri bi radi združili »urad s „poklicem“, kateri si ohranijo dušo v delu vsakdanjosti, ki se ne izgubijo docela v „poslovanju“, ampak tudi v organizacijskih ali ustroj-stvenih oblikah sedanjosti hočejo biti nagibani od notranjega poklica k veliki ljubezni do trpečega brata Gospodovega. Kar je Elizabeta pokazala svojemu času, to je bil protest ali ugovor krščanske vesti zoper vsako nasilje nad ljudmi in njihovim premoženjem v prilog neki na novo se dvigajoči obliki gospodarjenja, kateri je grozila nevarnost, da bo višje cenila denar in stvar nego človeka k1 pravico. To je globlji zmisel „zapovedi glede hrane“, kateri se je Elizabeta podvrgla pod vodstvom Konrada Marburškega, ako je hotela živeti le od svoje lastne imovine. Tako je postala »nezavestno nositeljica družabne preosnove in pa borbenega pogajanja med ubogim ljudstvom in knežjo oblastjo, katero je ona iz krščanske duše skušala odločiti brez nasilja po Kristusovem zgledu. Družabna nasprotja že tukaj igrajo dokaj pomembno vlogo, prav tista nasprotja, ki so pozneje dala povod kmetiškim vojskam in donesla veliko gorja Nemčiji in katera so še danes v razrednih nasprotstvih vir neprestanega nemira.* Toda ali nl Elizabetino življenje tako poziv tudi na krščansko vest v našem času, ko so jo gospodarstvene »samoumevnosti" in »nujnosti" polagoma uspavale?! Na čas navezane oblike ljubezni se menjajo, ljubezen sama p? ostane krščansko dušno nastrojstvo ter vedenje v vsaki svetovni dob1; Načini oskrbe ubogih se izpreminjajo, toda ubožce imamo vsak čas prl nas. Elizabeta Turingijska naj ohranja frančiškanskega duha v živi zavesti! Mi imamo dolžnost poiskati oblike, v katerih more ta duh danes živeti. Vir tega duha je sveto veselje, ki se užge ob podob1 ubogega Kristusa in postane ustvarjajoča ljubezen. Veselje in lju' bežen pa živita iz vere, da Kristusov duh, katerega sta željno vase sprejela Frančišek in Elizabeta, stori tudi še dandanes, da človek p°' stane ubog, da bi bil bogat v dobrohotnem, pomagajočem, služečem p0" polnem darovanju samega sebe in svojega imetka. • Maria M a r e s c h , Elisabeth von Thuringen. p■ ROMAN: Božje njive zore. (Konec.) [jlaž — brat Marijan je na svoji prvi postojanki. Ob veliki reki stoji misijonska hiša, ki je zaeno kapela in šola in še stanovanje obeh misijonarjev. Pater misijonar je član holandske provincije in ker “laž dobro govori nemško, se počutita takoj brata-sinova enega očeta. rPrejem s strani Kitajcev kristjanov je bil nad vse prisrčen. Toda glavno, ]e menil pater misijonar, pa pride v nedeljo. Sedaj bo šla govorica o jj°vem belem možu vsenaokoli. V tem oziru so Kitajci kakor otroci. Ra-aovedni in zvedavi hočejo vse videti in vse tudi prijeti. Boste sami videli. ,. > Brat Marijan je porabil prve dneve v to, da je svojo skromno sobo, Kl je bila bolj podobna drvarnici, preuredil tako, da je bil sprednji del Uporaben za delavnico, zase je pa pustil kotiček, kjer je stala postelja p st°l. Mize sploh ni imel, sicer je pa tudi ne bi imel kam postaviti. °tem se je lotil popravila ubožnega oltarja v kapelici. Vse, kar je po-stalo tekom let majavega, je pričvrstil, tla, ki so tu in tam zevala v težkih ranah, je kmalu nadomestil z novimi deskami, pri čemur so mu šli domačini močno na roko. Pri tem se je priučil že prve kitajske besede za “ajbolj vsakdanje stvari. Sprva se jezik kar ni mogel priučiti in neredko le opazil, kako se mu ob strani nasmihajo mali Kitajčki, ki so z obču-0vanjem zrli na njegovo spretnost pri uporabi različnega orodja. Prišla je prva nedelja. Naš Blaž si je skrbno pripravil podobic, Minjic in rožnih vencev, ker mu je pater misijonar povedal, da tudi ptajci ne bodo zaostali glede daril. Po svečani sveti maši, kjer so odrasli n otroci peli kitajske cerkvene pesmi po naših napevih, se je hotel Blaž miti v svojo kamro. Pa ni šlo tako gladko, kakor si je on domišljeval. Uriaj so ga sprva obsuli otroci, nato §o se mu pričeli klanjati možje in jmposled spoštljivo in bolj od daleč še žene. Videl je in še bolj občutil, ako vera, pa samo krščanska vera človeka oplemeniti. In čim bolj pre-Fosto kdo sprejme evangelij in njegove resnice v srce, tem večji vpliv .majo, tem bolj jasno odseva iz dotičnega obraza moč in čudovit ogenj, z*. le so šli nato z njim v „sobo“ in tu so ga obdarovali. Eden mu je Ponesel kuro, drugi je važno in resno poklonil nekaj kilogramov riža, ki je bil trgovec, mu je vljudno ponudil lično izdelano svetilko in ako so se vrstili. On jim je vračal z rožnimi venci, ki so jih spoštljivo pokljali. Nato se je z možmi podal ven pred postajo, kjer se je pričelo Traševanje, kako je z zdravjem njegovih domačih in kje žive, če imajo m tudi tako vodo in še nešteto potankosti. Opoldne, ko sta sedela s Patrom pri skromnem obedu, tudi naš Blaž se je začel smukati okoli ku-arja, da bi za vsak slučaj znal tudi to prijeti, je pripovedoval pater 'oje zgodbe iz misijonskega življenja. Bil je na Kitajskem že celih pet-ajst let. Mestoma se je naš Blaž moral prav iz srca nasmejati. Komaj pa a použila svoj obed, že je prišel pred postajo postaren Kitajec kristjan, v . tljivo pozdravil misijonarja in mu začel nekaj živahno pripovedo-^ Ko je Blaž videl, kako se patru lice resni, je uganil, da gre za tež-• §a bolnika ali kaj podobnega. Opazil je tudi, kako je Kitajec ves prašen j fruden. Vprašal je patra, če mu lahko kaj postreže, pa je le dobil na-j.°8< naj se hitro pripravi za dolgo pot. Da bosta najmanj pet ur hodila. seboj morata vzeti tudi mulo, da bo nosila oltar, ker pred nočjo se ne s °feta vrniti in bo jutri maša v drugi vasi, kjer leži bolnik. Med potjo e Je Blažu odpiral čisto nov svet. Ni bilo sicer mnogo ljudi, ki bi jih srečala, opazil pa je le, da so jih vsi z nekim občudovanjem zrli in p°' zdravljali. Pater mu je razložil, da večkrat to ni samo spoštovanje, ampak tudi bojazen pred močnimi čari, ki sodijo da z njimi misijonar razpolaga. Pri bolniku ga je nad vse ganila globoka vera vseh navzočih in ko sta drugo jutro rano odhajala, ga je prevzemalo opojno čustvo, da je sledil božjemu klicu in zvesto vršil svojo nalogo na zemlji. Kaj kmalu je otvoril z odobrenjem patrovim strokovno šolo mizarstva. Opazil je, da imajo nekateri prav izrazit talent zlasti za fina dela. Z veseljem je Blaž razlagal, seveda vse bolj s kretnjami kot pa z besedo. Pridobival je srca s svojo dobroto in s svojo vedro šegavostjo. Pater se je rad z njim pogovarjal o svojem delu in mu tudi kot svojemu bratu potožil vse težave, ki so ga trle. In Blaž je bil mož za to, zakaj znal ja spoštljivo poslušati, pa tudi nesebično za vsako delo prijeti. Nekega večera pa je začutil Blaž blazno bolečino pri srcu in močno omotico v glavi. Potožil je patru, češ da gre nocoj kar počivat, ker gker jasno presodi naše delovanje in sledi napakam do zadnjega kotička, da jih tudi od tam prežene. Razteza se na mišk želje, besede in dejanja. Najlažje si vest izprašamo, ako pregledamo svoje življenje od časa, ko smo vstali, po posameznih urah. Pri tem s« spomnimo na kraje, kjer smo se mudili, na občevanje z ljudmi, na sta; novske dolžnosti, na opravila in na razvedrila. Seveda ne smemo bih malenkostni. Saj tudi ne pazimo na vsak prašek, ako hočemo očistit' mizo prahu, ampak obrišemo vse s krepko potezo. Krepka poteza je v našem slučaju kesanje. Vse, kar je bilo zoper Boga in kar ni bilo dobro, zatemni občevanj® z Bogom in moti kraljestvo božje v duši. Temu se odkrito odpovejmo z resničnim, odkritosrčnim kesanjem in trdnim sklepom. Nato pa zaupajmo Bogu vse. Oče je. Njegova previdnost čuje nad nami. Noben las ne pade z glave, da ne bi on vedel zakaj. Ne dvomimo nad njegovo modrostjo. Božjih postav, božjih misli in božjega vodstva ne moremo vedno razumeti; vemo pa in verujemo, da, kar Bog stori, vse prav naredi. Zato molimo: „Oče, tebi izročam vse: svoja dela, svoj poklic, svoj® skrbi. Vse ljudi, ki so mi blizu." Povejmo mu, kar imamo na srcu. zakaj mnogo premore prava molitev. „Gospod, toliko zla in greha je na svetu. Priporočim ti ubožce, bolnike in obupane; vse, ki trpe. Potegn1 srca nase. Daj, da bo v njih vzhajala tvoja resnica. Vodi tiste, ki t® iščejo. Pripelji domov tiste, ki so v viharju življenja zablodili in omagali. O Gospod, pripelji nas vse vedno bliže k sebi. Odpri ljudem oci-da se bodo imeli za brate in sestre, da bo mir zavladal v srcih in m®° narodi. Pripelji vsa ljudstva k edinosti vere, da bo eno kraljestvo, eno občestvo v tebi. Priporočim ti vse umrle. Sprejmi jih v svoj mir.“ Ne pozabimo svojih dragih domačih; zakaj tudi družina živi 'z Boga, in sicer samo iz Boga. „Gospod, ti vodi našo družino. Varuj nas samoljubja, oholosti in praznega govorjenja. Daj nam jasen pogled, ... Pri svojem delu bomo ne glede na desno ali levo pomagali po svoj11 močeh vsakemu, ki je pomoči potreben. Ljubljana, 6. oktobra, 1932. Za Dobrodelno društvo „Varstvo“: Fran de Cecco, tajnik. Anton Mrkun, predsednik- Opomba uredništva. Vse drugo je moralo izostati vsled pomanj prostora, ker bi drugače letnika ne bi mogli zaključiti. jkanja