deželi čut za lepoto. Hiše, orodje, obleka — vse je nosilo pečat tega lepotičja. Zakaj ? Zato, ker so bili ljudje tako vzgojeni, ker so koreninili v veri in ker se niso enostransko pehali samo za materielnim dobičkom. In danes, ko je tudi preprost kmet v boljših denarnih odnošajih, ravno danes izmira ljudska umetnost in čut in potreba zanjo, ker moč svete vere še ni prišla do urejevanja te ohranjujoče velesile. Tudi tu moramo zastaviti. Mnogo bomo na boljšem v tem oziru, ako se razidemo s tihim, a trdnim sklepom v naših srcih, da začnemo tudi na tem polju glas vere vestneje poslušati in naše kulturne potrebe harmonično urejevati.
Katoliški shod nas je tu zbral v velikem številu, Kakor ogromnih orgel piščali, tako bi se dal prispo-dabljati naš zbor. Mali in veliki, visoki in preprosti; nekateri stoječi v ospredju, kakor svetlo zlikane ko-vinaste piščali, drugi v senci, v ozadju, kakor lesene piščali v omari. A vsak ima svoj značaj, svojo indivi-dualiteto, svoj glas. In kakor izdelovalec orgel vsako piščal skrbno uglasi, tako bodi vsak izmed nas na delu, da uredi glas svojega katoliškega prepričanja in naziranja v svojem srcu in v srcih tistih, ki so mu izročeni, da bo vse njegovo življenje in pojmovanje tudi glede kulturnih pojavov prerojeno v Kristu. Kadar pa bo prišlo do javnega spoznavanja naših kulturnih načel, tedaj naj zaori ubran akord naših vrst, kakor iz velikanskih orgel enotno in jasno: v Kristu!
O razmerju katoliške misli, zlasti cerkvene umetnosti, do moderne in njenih teženj, se je izrekel katoliški shod v sledeči resoluciji:
Slovensko-hrvaški katoliški shod uvažuje veliki kulturni in blažilni pomen umetnosti, smatra pa samo take proizvode za dopustljive in prave, ki ne nasprotujejo niti po uprizorjeni snovi, niti po zasnutku, niti po  obliki načelom pozitivnega  krščanstva.
Slovensko-hrvaški katoliški shod priznava v cerkveni umetnosti napredek v razvoju umetniških idej in tehnike ob načelih pozitivnega krščanstva; ne odklanja tudi modernih oblik, ako ne nasprotuje verskemu in tradicionalnemu čutu domačega ozemlja in če morejo vzbujati istinito pobožnost.
Slovensko-hrvaški katoliški shod izjavlja, da po svojem verskem stališču spoštuje tudi vse zgodovinskemu razvoju pripadajoče sloge zato, ker so vzklili na podlagi žive vere in globokega razumevanja za potrebe katoliškega bogoslužja.
O slovenskem učnem jeziku na srednjih šolah, namenjenih Slovencem- V Ljubljani 1913. Založilo »Društvo slov. profesorjev« v Ljubljani. Cena 40 v. — Knjižica razpada v dva dela. Prvi del nudi zgodovinski pregled boja za slovenske srednje šole. Kolikor je razvidno iz citatov, slovenski zastopniki v deželnem zboru kranjskem niso zahtevali popolne poslovenitve, ampak samo za nekaj predmetov. Dr. Bleiweis pravi (str. 3) : »Mi smo hoteli vpeljati utrakvizem, ker pa   vidimo,   da   vlada tega ne potrdi,   smo prav za-
Slovensko-hrvaški katoliški shod zahteva od domačih umetnikov resnih študij in poglobljenja v bistvo cerkvene umestnoti, združenih z zadostno tehnično spretnostjo, ako hočejo, da se njihovi proizvodi sprejemajo v liturgično  uporabo.
Posebno se je poudarjala potreba, da se stare umetnine v naši domovini ne zavržejo, ampak ohranijo. Sklenilo se je :
Slovensko-hrvaški katoliški shod vidi v svedokih prošlih dni dragocene podatke za razvoj umetnosti, umetninske obrti in estetičnih načel naše domačije ter priporoča vsem prizadetim faktorjem največjo pozornost.
Slovensko-hrvaški katoliški shod smatra cerkvene umetnine prošlih dob za svedoke starodavne verske kulture, ki so največje pozornosti in pietete vredne. Zato jih brez nujne potrebe ni odstranjati ali preosnavljati, temveč se je strogo ravnati po tozadevnih določilih knezoškofijskega ordinariata, odnosno po odredbah cerkvenih predstojništev.
Slovensko-hrvaški katoliški shod smatra za nujno potrebo, da vsak cerkveni predstojnik predloži svoje načrte in označi svoje namere knezoškofijskemu ordi-nariatu, kateri po vsestranskem premisleku določi, koliko  in kako naj  se popravi.
Slovensko-hrvaški katoliški shod vidi v inven-tarizaciji cerkva in bogoslužnih umetnin najboljšo pot za njihovo nadziranje in ohranjenje ter želi, da se to popisovanje  čimpreje  izvede.
Slovensko-hrvaški katoliški shod želi, da se ljudstvo od poklicanih predavateljev poučuje o zgodovini njegove umetnosti in estetike in da ga ti opozarjajo na spomenike domače kulture, predvsem v izobraževalnih  društvih.
Slovensko-hrvaški katoliški shod priporoča javnim in privatnim faktorjem, da naj oddajo neporabne stvari, ki imajo za pretekle dobe kakršenkoli pomen, domačim muzejem, da jih hrani in prepreči njihovo uničevanje in razvlačevanje v tujčeve roke.
Slovensko-hrvaški katoliški shod želi iskreno, da bi pri tem ohranjevanju predvsem županstva po deželi čim najintenzivneje sodelovala, poročala in posredovala med lastniki kulturnih starin in med domačim muzejem, zato da taki spomeniki ne pridejo privatnim nabiralcem in po njihovem posredovanju prekupcem v roke, ki jih razkrope na vse vetrove, domovino pa oropajo pristnih svedokov samorasle kulture.     (Konec.)
dovoljni s tem, da se nam celo da, kar zahtevamo.« Nemci so se bili namreč izrekli proti dvojezičnosti. — Drugi del navaja izjave slovenskih profesorjev o učnem jeziku. Pri pismeni enketi o tem vprašanju, ki jo je priredilo »Društvo slov. profesorjev«, se je izjavilo 155 profesorjev za popolno poslovenjenje in 31 proti. 40 odgovorov, ki so vsi za popolno poslovenjenje, knjižica navaja, ignorira pa popolnoma nasprotna mnenja, dasi je število 31 precej veliko, če vpoštevamo dejstvo,  da je bilo poslovenjenje še pred
KNJIŽEVNOST.
—    399    —
'*'t.
%
i    *.
i
SLOVENSKO-HRVAŠKI KATOLIŠKI SHOD: TELOVADBA »ORLOV«.
par leti pravi »noli me tangere«. Zato knjižica o vsem vprašanju tudi informira le enostransko in bi bilo potrebno,  čuti tudi drugi glas.        Ivan Dolenec.
Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo! (Kažipot na Triglav.) Spisal R. Badiura. V Ljubljani 1913. Cena 2 K 20 v. — Knjižica bo ugajala interesentu že na prvi pogled: mal format, da jo vtakneš kar v žep, solidna vezava, fin in trpežen papir — vademecum za na gore! Na 106 straneh obdelava knjižica vse, kar je treba vedeti obiskovalcu Triglava, na straneh 11—-13 celo nekaj, česar ni treba vedeti, kar bo pa vendar vsakega zanimalo: našteti so prvi turisti na Triglavu od 1. 1778. do 1. 1837. Tu beremo, daje bil — menda kot dvanajsti po številu — dne 15. avgusta 1795 Vodnik na Triglavu. Vseh dvanajstero potov na Triglav je opisanih natanko z navedbo vseh variant; opisu sledi ocena poti glede težavnosti in zanimivosti. Posebna priloga kvalificira pota po zlož-nosti in nudi pregled medsebojne razdalje po urah vseh triglavskih postojank. Pisatelj posveča pozornost razgledu ne samo z vrha (str. 85), ampak opozarja tudi pri opisu potov na zanimivosti razgleda, tako da knjižica gora vsaj nekoliko vajenemu turistu nadomesti vodnika, ker ima pridejan na koncu izboren zemljevid. 27 fotografičnih posnetkov krasi knjigo; nekateri od njih imajo tudi praktičen pomen, da informirajo glede posameznih vrhov. Sliki Bleda in Vintgarskega Šuma naj bi po našem mnenju izostali, ker sta znani že vsakemu otroku in knjigi po krivici zmanjšujeta vtis stroge stvarnosti. Knjižico moramo turistom priporočati kar najtopleje.                     /, L).
Naše slike.
V današnji številki prinašamo več slik s slovensko-hrvaškega katoliškega shoda, ki se je razvil tako sijajno, da pač zasluži trajen spomin tudi v našem listu. Naše slike nam kažejo veliko manifestacijo v nedeljo dne 24. avgusta, s katero se je shod pričel. Fanfare s strehe Katoliške tiskarne so dale znamenje k sprevodu, ki se je pomikal po Kopitarjevi ulici, Jubilejnem mostu,   Resljevi cesti,   po cesti mimo južnega
kolodvora, po Dunajski cesti   in Šelen-burgovi ulici na Kongresni trg. Slavnostni sprevod so otvorili štirje čvrsti slovenski Ziljani.  Jahali so brez sedel,  kakor pribiti na  konjih s slovensko  trobojnico na čelu.  Njim so se pridružili stasiti konjeniki z Viča. Sledila jim je vrsta belokranjskih  fanfaristov,   ki je  svirala narodne melodije.  Za njimi so korakali deželni odborniki kranjski,  državni in deželni poslanci,   župani in občinski svetovalci v velikem številu (str. 369).  Sledile so deputacije šestih slovenskih društev iz Nemčije,   in  sicer iz Hamborna, Gladbecka,  Gelsenkirchna,   Meerbecka, Hochheide in Osterfelda v rudarskih nošah,   zastavonoše s sabljami   (str. 389). Za njimi deputacije  Poljakov,  okoli   100 oseb z zastavami.   Občno pozornost so zbudile Poljakinje v svojih krasnih nošah, Poljaki v šlahčiških  uniformah,  skautje, kmetje in delavci (str. 389).    Potem   so   prišle   češke deputacije,  izredno  slikovito so učinkovale pestre ha-naške  nošnje.   Slede  Hrvatje,  nad   1000,   možje,  mladeniči in žene v narodni noši,  osobito lep pogled nuja dolga   vrsta   hrvaškega   duhovništva,    hrvaški    dijaki in  akademiki,  več  stotin.   Potem  dolga vrsta Dalma-tincev.  Ljubek vtisek je  napravljala skupina  deklic v kranjskih  narodnih  nošah,   nalašč  za to priliko  oživljenih (str. 377).  Koroških Slovencev je korakalo okoli 1200.    Videle so se vse različne vrsie   koroških  narodnih noš.    Za njimi   dolga vrsta   slovenskih  akade-mičnih  starejšin in   akademikov.   Slede  češki  Orli in češke Orlice  (str. 392),  okoli 300,  potem hrvaški  katoliški  Sokol  iz Dobrinja,   za temi pa naši  slovenski Orli.  Bila jih je nepregledna vrsta, najmanj 2000, vmes številne orlovske   godbe.    Nepopisen vtis so naredile kranjske narodne noše.   Mož,  fantov,  žena in deklet je bila  nepregledna  množica.   Potem   Belokranjci   in Belokranjice.  Slede  Primorci in Primorke,  osobito veliko  skupino  tvori  Trst in okolica,  njihove  noše so v svoji preprosti lepoti predmet največje pozornosti. Potem korakajo »Bogomile«. Za temi pevci in pevke pod zastavo  »Ljubljane«.   Za njimi korakajo odborniki in uradniki ljubljanskih gospodarskih zavodov.  Velika je skupina   slovenskih   katoliških   učiteljic   in   učiteljev. Slede  rokodelska   društva,   zastopstva   Krščansko-so-cialne zveze iz vseh slovenskih dežela,  Jugoslovanske strokovne zveze, rudarjev, Prometne zveze itd. Sprevod se je postavil na Kongresnem trgu v slikovito skupino (str.  372). Vsega skupaj je bilo na Kongresnem trgu 40,000 ljudi,  od teh je bilo 20.000 udeležencev v sprevodu.   Vladal je najvzornejši red,  ki  so  ga vzdrževali poleg rediteljev  gasilci z dežele.  Na Kongresnem trgu je nadškof-koadjutor zagrebški dr, Ante Bauer daroval sveto mašo.    Dvanajst slovenskih in hrvaških škofov poleg mnogih  cerkvenih in svetnih  dostojanstvenikov je bilo navzočih na tribunah pred uršulinsko cerkvijo. Po sv. maši je prečital knez in škof ljubljanski dr. A. B. Jeglič posvetitev Brezmadežni, in sklenile se so vda-nostne izjave Svetemu Očetu, cesarju in prestolonasledniku.  Slavnostno  zborovanje se je vršilo na dvorišču domobranske vojašnice.