Montana
Ukrep
družbenega
varstva
Sredi marca so člani žalskega izvršnega sveta obravnavali osnutek sklepa o začasnem ukrepu družbenega varstva v delovni organizaciji Montana. Osnutek sklepa so potrdili potem še delegati vseh treh zborov občinske skupščine.
Zakaj ukrep družbenega varstva v Montani? Ta delovna organizacija, ki se ukvarja s proizvodnjo nekovinskih in kovinskih rudnin, precejšen del surovine pa so prodajali v Anhovo, je že nekaj let poslovala na meji uspešnosti. V prvih treh mesecih lanskega leta je izguba znašala 16 starih milijard, po šestih mesecih 26 in po devetih skoraj 28 starih milijard.
Končna izguba je zdaj ocenjena na 102 stari milijardi, kar je dvakrat več od celotnega ustvarjenega prihodka.
Ukrep družbenega varstva, za katerega je dala pobudo osnovna organizacija sindikata v Montani, pa ni predlagan zaradi visoke izgube, temveč zaradi bistvenih motenj v samoupravnih odnosih in pa huje oškodovanih družbenih interesov.
Na seji izvršnega sveta je bilo povedano, da v delovni organizaciji vlada popolna anarhija, da v Montani niti niso pravočasno oddali zaključnega računa, niti v tem mesecu niso imeli ljudi, ki bi znali izračunati osebne dohodke 58-im delavcem. Člani izvršnega sveta so bili mnenja, da so v delovni organizaciji, ki sicer ima možnosti, saj je proizvodnja tufov v svetu prava zlata jama, glavni problem kadri, ki niso bili sposobni obvladovati razmer.
V Montani so zdaj odstavili direktorja Staneta Deisengerja, ki sicer odhaja v pokoj, začasno so omejili uresničevanje samoupravnih pravic, vodstvo pa so prevzeli trije člani začasnega kolektivnega organa: Alojz Lilija, Slavko Mežnar in Veno Satler. Ukrep družbenega varstva je začel veljati 21. marca.
Irena
Jelen-Baša
Slavje po veliKem Matjaževem uspenu se še ni poleglo. Stiski rok, čestitke, podpisi in izjave kjerkoli se pojavi Matjaž. Tokrat je bil z njim tudi brat Janez in ko so delavci Merxa Matjažu izročili torija, je nastal tudi tale posnetek. Med tem sta se že podala v Planico na zaključek svetovnega pokala, mi pa smo jima vzkliknili: SREČNO, MATJAŽ IN JANEZ. In ker bo Janez takoj po tekmi v Planici oblekel vojaško suknjo, mu želimo srečno vrnitev.
wqaooooiiwnnwwtm
I Kukavičje obnašanje
Lansko poslovno leto je z izgubo zaključilo devet uporabnikov družbenih sredstev, njihova izguba pa znaša preko 400 starih milijard. Znesek izgub bi bil še večji, če se uporabniki né bi poslužili zakonske možnosti refundacij obveznosti iz dohodka. Na seznamu, s katerim razpolagajo v samoupravnih interesnih skupnostih, so zapisane: Hmezad Gostinstvo turizem, Tovarna krmil, Aero Šempeter, Ingrad Žalec, Zavod za načrtovanje, najvišji zahtevek za refundacijo prispevkov pa je prišel iz šempetrskega Sipa; samo v zdravstveni skupnosti znaša 14 starih milijard, skupen znesek v katerem so zajeti tudi prispevki za republiške skupnosti, pa znaša kar 36 starih milijard.
Takšno kukavičje obnašanje in valjenje bremen na druge povzroča samo še večjo zmedo na področju skupne porabe.
V samoupravnih interesnih skupnostih bodo morali, tako vsaj pravijo, zaradi zahtevkov za refundacijo zvišati prispevno stopnjo. Zaenkrat se je namreč nabralo skoraj polovico manj sredstev, kot so načrtovali.
Formalno-pravno so odločitve sicer čiste, postavlja pa se veliko moralno vprašanje: Kako lahko peščica vodilnih v neki organizaciji odloča, da bo izkoristila določila zakona, ko pa točno vedo, da njihovi delavci usluge koristijo. Vzemimo samo primer zdravstva. Bo zdravnik odslovil bolnega delavca, ker njegova delovna organizacija ni poravnala obveznosti do samoupravne interesne skupnosti za zdravstvo? Da bi bili delavci sami tako kratkovidni in bi podpirali neplačevanje obveznosti, s tem pa pljuvali v lastno skledo, je težko verjeti. V nekaterih občinah so že sprejeli sklep, da so delavci, katerih organizacije ne plačajo obveznosti, samoplačniki zdravstvenih uslug. Takšnemu sklepu se v žalski občini zaenkrat še upirajo, toda, kako dolgo še? Ne gre pa samo za zdravstvo, temveč za celotno skupno porabo.
Postavlja se tudi vprašanje, čemu ničesar ne ukrenejo osnovne organizacije sindikata v organizacijah, ki ne plačujejo obveznosti. Mar ni naloga sindikata, da se bori za delavca, za njegov interes? Zato bi se s temi vprašanji morali spoprijeti v osnovnih organizacijah že danes.
Sicer pa kukavičjega obnašanja le ne moremo pripisati vsem. So izgubaši, npr. Dem Elektroprenos Predlog in INDE Vransko, ki do občinskih skupnosti nista vložila zahtevkov za refundacije prispevkov. Nekaterim je pač jasno, da je skupna poraba naše skupno breme.	|rena Jelen.Baša
Ill'll?"
Prireditve v aprilu
14. april: Predstavitev brošure na Šmiglovi zidanici
ob 10-letnici odprtja (šmlglova zidanica)
8. april: Pogovor na temo DUHOVNA GIBANJA z Vekoslavom Grmičem
v Občinski matični knjižnici Žalec ob 19. uri
16.	april: Revija odraslih pevskih zborov
v Vinski gori
17.	april: Revija pevskih zborov
na Gomilskem
20 april: Krajevni praznik Gomilsko 23 april: Pohod po mejah KS Uboje 24. april: Revija pevskih zborov osnovnih šol
v Petrovčah
24.	april: Krajevni praznik Petrovče
25.	do
27. april: Prireditve ob dnevu OF v krajevnih skupnostih s podelitvijo bronastih znakov OF
26.	april: Osrednja prireditev ob dnevu OF s podelitvijo srebrnih znakov
OF v Grižah
30. april: Zapojte z nami v Grižah
— Kresovanje na okoliških gričih
Krepi se delež zasebnega sektorja
Kakšni so bili gospodarski rezultati v minulem poslovnem letu — to je bilo vprašanje, ki so ga obravnavali na eni izmed marčevskih sej člani žalskega izvršnega sveta.
»Nič kaj spodbudni niso doseženi rezultati. »Takšna je bila ocena vseh.
Gospodarstvo občine je lani ustvarilo za 365 milijard dinarjev celotnega prihodka. Razveseljiv je podatek, da se je v zadnjem času okrepila zunanjetrgovinska menjava. Ob koncu leta je bil namreč dosežen 10,7%-ni delež izvoza v celotnem prihodku, v primerjavi z letom 86 se je povečal za četrtino.
Dohodka je bilo lani 83,5 milijard dinarjev, njegova rast pa je
skromnejša od rasti celotnega prihodka zaradi rasti hitreje porabljenih sredstev. Še vedno pa imamo neugodno delitev dohodka, saj kar 57 % odpade na sredstva za osebne dohodke.
Z izgubo je lani poslovalo devet uporabnikov družbenih sredstev, znašala pa je izguba preko 400 starih milijard. Izgubo beležijo v DEM Podlog, v Montani, Si-povi Tovarni kmetijskih strojev, Aeru Šempeter, KOTU INDE Vransko, Hmezadovem Kmetijstvu — Tovarni krmil, Ingradu, Gostinstvu in turizmu ter Zavodu za načrtovanje, ki je že v likvidaciji.
, Poleg visokih izgub pa je za lansko poslovno leto značilno še nekaj. Vse bolj se namreč krepi delež zasebnega sektorja v družbenem proizvodu občine. Le-ta je
s 6,4% v letu 1984 narasel na 16,5 % v lanskem letu.
Čeprav podatki osnovnih ekonomskih kategorij niso primerljivi z letom poprej, je že dovolj zasrk-bljujoča ugotovitev, da resolucij-ski cilji niso bili uresničeni, nominalno rast pa je povsem razvrednotila visoka inflacija. Težke ekonomske razmere zaradi splošne gospodarske krize in nenehnega spreminjanja zakonskih in drugih predpisov, so organizacije potisnjene v golo preživetje, planiranje na kratek rok in prilagajanje spremenjenim pogojem gospodarjenja. Še posebej zaskrbljujoč pa je podatek, da smo za pokrivanje izgub in obveznosti do nerazvitih praktično porabili vso akumulacijo-
Irena
Jelen-Baša
SIP uspešen na dveh evropskih sejmih
V SIP-u ugotavljajo, da je prodana vsa mehanizacija, namenjena za izvoz v letu 1988, v vrednosti skoraj 6 milijonov dolarjev. Izgledi za naslednje leto pa so še obetavnejši. Na sliki: Z razstavnega paviljona SIP Šempeter v Parizu.
T. TAVČAR
SIP — največji jugoslovanski proizvajalec priključnih kmetijskih strojev je v okviru strategije obdelave inozemskih trgov v zadnjem času razstavljal na dveh največjih evropskih sejmih kmetijske mehanizacije, in to v Frankfurtu, in od 6. do 13. marca na SIMA v Parizu, skupaj s francoskim part-
nerjem — trgovsko firmo GAREN.
SIP je bil obakrat, poleg IMT Beograd, edini jugoslovanski raz-stavljalec. Z uspehi na sejmih so v SIP-u zelo zadovoljni, saj so poleg razstavljenih strojev uspešno prodajali tudi ostale izdelke iz svojega širokega programa.
KOM PAS
JUGOSLAVIJA
Poslovalnica Žalec
Ne s prstom po zemljevidu! Potujte z nami v:
—	Avstrijo, ZR Nemčijo, Lichtenstein, Švico: 22. april
—	Rim: 12. maj
complete
tourist
service
Telefon : (063) 714-155
»SAVINJSKI OBČAN» izdaja Občinska konferenca SZDL Žalec. Uredniški odbor: Franci Žagar (glavni urednik), Janez Kroflič (odgovorni urednik), člani: Danica Dolinšek, Marjan Drobne, Margit Juteršek, Janko Kos, Cveta Mikuž, Darko Naraglav, Dani Pfeifer, Dora Radišek, Inge Sovine, Marjan Turičnik in Forto Turk.
Novinar: Irena Jelen-Baša
Vodja dopisništva in tajnica: Vladka Cerovšek
Lektorica: Anka Krčmar
Naslov uredništva: Žalec, Heroja staneta 1,
telefon: 711-433 ali 711-451
Grafična priprava: Savinjski občan
Tisk: ČGP Večer Maribor
Naklada: 11.000 izvodov
Po sklepu RK za informiranje št. 421-1/72 je časopis Savinjski občan oproščen TPD.
Zahtevam tkalk niso ugodili
2 osebnimi dohodki niso nezadovoljne samo tkalke v Tekstilni tovarni Prebold, ki so pred dnevi za nekaj ur prekinile delo in predvsem zahtevale višje osebne dohodke. V februarju so sicer dvignili osebne dohodke vsem zaposlenim za 29 odstotkov, tkalke pa so zahtevale še dodatnih 17 odstotkov. Ustvarjeni dohodek, ki je med drugim tudi posledica zveznega interventnega zakona in prevelikega investiranja v preteklih letih, ne dopušča višje rasti osebnih dohodkov. Ne nazadnje jih omejujejo tudi družbena merila razporejanja dohodka za osebne dohodke. Zahteva tkalk je sicer upravičena, saj so osebni dohodki delavcev Tekstilne tovarne Prebold resnično nizki, vendar se je njihova zahteva znašla v začaranem krogu. Ob vsem tem pa je pomembno, da proizvodnja poteka nemoteno, pa tudi s prodajo nimajo težav. Načrtujejo tudi za trideset odstotkov večji izvoz, ki bo znašal deset milijonov dolarjev. Z ugodnejšimi cenami bodo za svoje izdelke na tujem iztržili več kot doma. Osebni dohodki bodo tako tudi v prihodnje odvisni od ustvarjenega dohodka, čeprav tudi dohodka ni mogoče ustvarjati brez ustreznega nagrajevanja in motiviranja delavcev.	jk
Celje - skladišče D-Per
III 5/1988
COBI SS e
SRIINJSKI
Leto XI Številka 3 Marec 1988
OBOI N
NAJBOLJŠA METODA DOBER ZGLED
.            '    —- 
Za prenovo je potrebno zaupanje v ZK
»Programsko volilna konferenca poteka v času, ko so družbenoekonomske in družbenopolitične razmere zelo zapletene in resne. Prav zaradi tega moramo na programsko volilni seji temeljito analizirati razmere in si zastaviti kratkoročne in dolgoročne programe za izboljšanje sedanjih razmer. Naloga ne bo lahka, predvsem pa moramo spremeniti vsebino, metode in organiziranost vseh subjektivnih sil, še posebej zveze komunistov za doseganje boljšega življenja in odnosov. Zastavljenih ciljev ne uresničujemo in tako padamo v vedno večjo krizo. Povečuje se nezaupanje v ZK, posledice se kažejo tudi v izstopanju iz članstva, apatiji in oportunizmu. Akcijska učinkovitost se ni izboljšala. Aktivnost večine osnovnih organizacij ni zadovoljiva. V občinski organizaciji smo sprejeli vrsto sklepov in stališč, ki pa jih nismo v celoti realizirali. Da bi se temeljiteje seznanili z razmerami v osnovnih organizacijah in vzroki za vse slabše rezultate gospodarjenja, smo pripravili obiske delovnih skupin komiteja. Skupna ugotovitev je, da so za nastale razmere krivi objektivni vzroki, med katerimi naj omenim zlasti negativne učinke deviznega zakona in interventnih ukrepov ZIS, kar preveč pa je tudi subjektivnih vzrokov, še posebej izstopa problem kadrov. Razmere pa zahtevajo hitro in učinkovito akcijo vseh komunistov v občini. V programu prenove gospodarstva in tudi našega dela je jasno začrtana akcija, za katero se moramo dogovoriti na tej konferenci,« je v govoru med drugim dejal predsednik občinske organizacije Božo Andoljšek.
Izvršni sekretar Viktor Furman je na to podal poročilo o poteku programsko volilnih sej osnovnih organizacij. »Razprave so bile ži-
vahne in kritične, v večini primerov pa usmerjene na kritiko krepitve državnega intervencionaliz-ma, slabega informiranja in previsoke članarine. Komunisti v kmetijstvu zahtevajo takojšnje ukrepanje, saj sedanji pogoji gospodarjenja vodijo v katastrofi. Vzgoja in izobraževanje morata imeti enotne pogoje v republiki, saj so razlike med občinami izredno velike, kar se odraža tudi v materialnem položaju delavcev. Nedosledno izvajanje programov naslonitve na lastne sile, lažna solidarnost in uravnilovka pri nagrajevanju, kadrovska problematika in inovacijska dejavnost to so vprašanja, ki so se tudi najpogosteje pojavljala v razpravah. Pobude osnovnih organizacij nimajo vpliva na oblikovanje politike ZK. Zadolženi člani občinskega komiteja se ne udeležujejo sej osnovnih organizacij in tako seveda ni zadovoljiva neposredna vez z občinsko organizacijo. Razprav o metodah dela skoraj ni bilo zaslediti, čeprav je to najšibkejša točka pri delu komunistov v naši organizaciji. Komite je podprl zahtevo za zmanjšanje članarine, kar pa bo mogoče doseči le z racionalizacijo poslovanja na vseh ravneh. Ne nazadnje je potrebna večja samostojnost dela osnovnih organizacij in reševanje konkretnih problemov v posameznih sredinah,« je strnil nekatere značilnosti razprav v osnovnih organizacijah.
NAJBOLJŠA METODA DOBER ZGLED
Konferenca je podprla stališča aktiva komunistov dorektorjev, med katerimi so zlasti podprli izdelavo razvojnega programa. Pri pripravi tega programa naj bi sodeloval team gospodarstvenikov, domačih strokovnjakov in zuna-
nje institucije. Sočasno pa je treba pridobiti kadre, brez katerih ne bo mogoče izvajati programa gospodarske prenove.
V razpravah o razmerah v kmetijstvu ni bilo slišati nič novega, opozorili pa so na nevarnost cenovnega udara zaradi ukrepov ZIS. Lani so v kmetijstvu povečali fizični obseg proizvodnje za 18 in produktivnost za 16 odstotkov, tečaj dinarja in cena kapitala pa sta rezultata izničila. Zato kmetij-ci terjajo takšno ekonomsko politiko, ki bo predvsem spodbujala, zavzeli pa so se tudi za racionalizacijo sistema.
»Samo ekonomisti ne bodo rešili sedanje krize. Brez kdrov ni mogoče pričakovati učinkovite prenove gospodarstva. Znanje in izobrazba sta sedaj preveč razvrednotena, v krizi pa bi se morala predvsem krepiti. Kakšno imamo kadrovsko politiko dokazuje tudi'letošnji razpis štipendij, med katerimi prednjačijo potrebe pó kvalificiranih delavcih ne pa strokovnjakih. Takšna politika nas bo nujno vodila v še večjo krizo. Odnos do vzgoje in izobraževanja pa žal potrjuje ugotovitev, da se pomembnosti kadrov, ki so sestavni del gospodarske prenove, ne zavedamo. Vlagati moramo v prihodnjost in ne samo v sedanjost,« je razpravi med drugim dejal predstavnik vzgojnoizobra-ževalne organizacije
Zaupanje v zvezo komunistov je splahnelo predvsem tudi zaradi odnosa do članov in ljudi nasploh. Tovarištvo in solidarnost že dolgo nista vrlini, ki smo ju v preteklosti negovali in poznali. Potrebne so drugačne metode dela, najboljša metoda pa je zgled. Za prenovo zveze komunistov pa nam je potrebno zaupanje ljudi, brez katerih tudi ne bo prenove.
jk
r~~	\
Večja demokratičnost in aktivnost
Delegati zahtevali pojasnile RK SZDL
Tokratne temeljne kandidacijske konference so prav zaradi večje demokratičnosti postopka vzbudile tudi večjo aktivnost. Razprave v 106 temeljnih kandidacijskih konferencah so bile živahne in kritične. Iz poročila povzemamo pripombe, ki so se najpogosteje pojavljale. Za vodilne funkcije v republiki so bile obrazložitve preskromne in tudi prepozne. Kandidati bi morali pripraviti programe. Precej pripomb je bilo tudi na starostno strukturo kandidatov. Nesprejemljivo je rotiranje iz funkcije na funkcijo tako v občinskem kot republiškem merilu. Največ pripomb pa so izrekli delegati občinske kandidacijske konference na pojav odstopanja pred iztekom postopka. Ker je večina temeljnih kandidacijskih
konferenc podprla za predsednika predsedstva Andreja Marinca in Marka Bulca, za člana predsedstva pa Matjaža Kmecla, vsi pa so odstopili od kandidature, so se delegati znašli pri glasovanju v zagati. Tako so bili prisiljeni glasovati mimo stališč temeljnih kandidacijskih konferenc. S tem pa je volilni postopek precej razvrednoten in meji že na cirkus, je menil eden izmed delegatov. Kandidati ne bi smeli odstopati v času postopka, poraz pa prenesti častno. Zato so delegati zahtevali pojasnilo republiške konference SZDL, zakaj je do teh primerov sploh prišlo in kdo je odgovoren zanje. S tajnim glasovanjem so delegati podprli kandidaturo Janeza Stanovnika (50) in Mojco Drčar-Murko (30 glasov) za pred-
sednika predsedstva SRS. Za predsednika skupščine SRS in člane predsedstva ter funkcionarje SIS so predlagani kandidati dobili večino glasov.
Predlog kandidatov za vodilne funkcije v občini so delegati podprli z večino glasov. Slišati pa je bilo pripombe na zaprto listo in teritorialno zastopanost funkcionarjev, zahtevali pa so večje razumevanje za razvoj in delo družbenih dejavnosti. Za občinsko kandidacijsko konferenco kaže omeniti še izredno dobro udeležbo, kar potrjuje uvodno ugotovitev, da je večja demokratičnost postopka vzbudila tudi večjo aktivnost, to izkušnjo pa kaže uvlejavi-ti na vseh področjih družbenopolitičnega dela.
jk
Brez kadrov tudi oprema ne bo koristna
V dvorani gasilskega doma so se na 22. rednem občnem zboru zbrali delegati Občinske gasilske zveze. Občnega zbora so se udeležili tudi predstavniki sosednjih občinskih zvez in pobratene zveze iz Križevcev. Po umetniškem programu je najprej ocenil opravljeno delo predsednik Rudi Herman. »Zaradi zaostrenih odnosov v vodstvu zveze smo po izrednem občnem zboru najprej obiskali vsa društva in se temeljiteje seznanili s stanjem, nato pa sprejeli program aktivnosti.
Med drugim smo ugotovili, da sta v posameznih društvih nujna kadrovska menjava in okrepitev. Ugotovili smo tudi, da vzgoja mladih ni zadovoljiva in da mora posebno pozornost nameniti strokovnemu usposabljanju članstva. Društva imajo precej opreme, ki pa ni ustrezno izkoriščena. Sodelovanje s
civilno zaščito ni zadovoljivo, akcije in zlasti oprema ni usklajena, zato prihaja do dvotir-nosti.' Izboljšati bomo morali tudi obveščanje. Komisija za zgodovinopisje in urejanje muzeja zasluži vse priznanje. Delo v občinski zvezi smo racionalizirali in tako smo lahko več sredstev namenili društvom.
Občinska gasilska zveza združuje 38 prostovoljnih in sedem industrijskih gasilskih društev, v njih pa aktivno sodeluje 3478 gasilcev. Če bomo enotni, bomo tudi bolj uspešni,« je med drugim poudaril v poročilu Rudi Herman. Poveljnik štaba operative Ivan Četina pa je zlasti opozoril na večjo skrb pri nabavi tehnične opreme, ki mora biti skladna s požarno obremenitvijo, ne pa z željami posameznih društev. Še tako sodobna oprema brez ustrezne usposobljenosti gasilcev ne
more zagotoviti uspešnega posredovanja v požarih. Število požarov se je sicer zmanjšalo, žal pa je večja nastala škoda.
Za preventivo nismo odgovorni samo gasilci, ampak vsak posameznik, dolžni pa smo občane in delovne ljudi osveščati, je poudaril Ivan Četina. Iz razprave lahko povzamemo vrsto pohval za opravljeno delo, zato je sedanje vodstvo dobilo vso podporo za vodenje občinske gasilske zveze v naslednjem mandatnem obdobju. Čeprav so v razpravah bili nekajkrat omenjeni medsebojni odnosi, pa je razveseljivo, da so se ti izboljšali in tako se zveza lahko posveča predvsem dejavnosti, ki je za družbo še kako pomembna. Zastavljeni program takšno usmeritev tudi potrjuje.
jk
Krvodajalstvo
Krvodajalska akcija v krajevni organizaciji RK Polzela je 8. marca dobro uspela. Kri je darovalo 258 krvodajalcev, od katerih jih je bilo zopet največ iz Tovarne nogavic (130), iz Garanta (51), ostali pa so bili iz SIP Šempeter, REK Velenje, Elektra Celje, Gradnje Žalec, Zarje Petrovče, Savinjskega magazina Polzela, Zdravstvene postaje Polzela, Montane Žalec, GG Polzela ter delavcev pri zasebnikih.
Največkrat so darovali kri Milan Parfant (58-krat), Miroslav Ulaga (43-krat), Franc Stakne (35-krat), Stane Breznik (33-krat), Marija Hribernik (31-krat); Peter Čebular, Majda Herodež, Jože Zbičajnik, Stanko Novak, Marija Ribič in Dušan Predovnik pa vsi po 30-krat, Jože Završnik pa 27-krat.
Več kot polovico, in sicer žensk, je bilo iz Tovarne nogavic, nekatere izmed njih pa so povedale;
Kristina Živortnik: »Današnja akcija je zame četrta, o vsem skupaj pa pravzaprav ne razmišljam veliko. Vem, da je mnogo ljudi, ki kri potrebujejo in jo torej morajo od nekje dobiti, meni pa sam odvzem ne predstavlja nič posebnega«
Dušanka Železnik: »Stara sem devetnajst let, kri sem danes dala drugič. Med krvodajalce so me spravile sodelavke in ni mi žal za to. Ko enkrat premagaš začetni strah, je občutek koristnosti zelo prijeten in spodbujajoč.« .
Sonja Amon:	»Pri tridesetih
imam za sabo devet odvzemov krvi in s tem bom tudi nadaljevala. Prav je, da toliko ljudi razume to humano potrebo in ji ne odreka svojega deleža. Akcijo v naši tovarni zelo podpirajo, saj nam dajejo za to prost dan.«
XXX
Krajevna organizacija Polzela je 11. marca izvedla programsko-vo-lilno sejo, na kateri je bilo izvoljeno novo vodstvo. Novi predsednik je Marjan Palir, tajnik Lojzka Pote-ko, blagajnik Dorica Melanšek, člani pa: Jožica Hočevar, Anuša Bedekovič, Vlado Košak, Marjan Žagar, Milan Parfant, Mira Korber Dušan Predovnik in Peter Pungartnik.
T
Marsikomu so v teh dneh prišle na uho novice, da bomo premaknili starostno mejo za odhod v pokoj s 60 na 63 let za moške in s 55 na 58 let za ženske.
Pobude za premik starostne meje so prišle od članov zveznega komiteja za delo, zdravstvo in socialno varstvo, ki so zahtevali revizijo pravic iz pokojninsko-in-validskega zavarovanja.
membe predlagajo, odgovoriti na kopico vprašanj. Med drugim tudi na to, zakaj ne razmišljajo hkrati s pobudami o podaljševanju delovne dobe tudi o skrajševanju delovnega časa, kot to počno naši razviti sosedje. Razčistiti bo treba tudi vprašanja, kako bo s tistimi delavci, ki so si plačali leta. Mnogim se postavlja vprašanje, čemu sploh bi podaljševali delovno dobo, ko nam število brezposelnih narašča.
Eden izmed razlogov, ki ga navajajo, je dejstvo, da so določila, da ženska lahko odide v pokoj pri 55-ih, moški pri 60-ih letih, stara 20 let. V tem času so se življenjske razmere spremenile, podaljšala se je življenjska doba, kar prinaša s seboj tudi višje stroške.
Naslednji argument, ki naj bi govoril v prid predlaganim spremembam, je ta, da je v Jugoslaviji zelo visoka stopnja upokojevanja, stopnja zaposlovanja pa se zmanjšuje. To pomeni da bodo zaposleni vse teže zagotavljali sredstva za pokojnine. Po nekaterih podatkih je poprečna delovna doba v Jugoslaviji 32 let; v Sloveniji 35, v Crni gori 20 let. V Sloveniji pride en upokojenec na 4 zaposlene, čez pet let, pravijo poznavalci, bosta na enega upokojenca samo še dva aktivna. Čez 15 ali 20 let pa bo po sedanjih napovedih število upokojenih in zaposlenih približno enako.
Zaenkrat ta pobuda o podaljševanju delovne dobe ostaja samo pobuda. Ničesar konkretnega še ni bilo izrečenega, verjetno pa bodo v prihodnje potekale burne razprave o tem. Že sedaj pa je jasno, da bodo morali tisti, ki spre-
Nešteto je torej vprašanj, na katera bo treba odgovoriti, še preden bodo pobude zveznega komiteja zagledale luč sveta. Ali pa bi morda kazalo uresničiti misel ene izmed slovenskih delavk, ki je ob tem predlogu za podaljševanje delovne dobe takole komentirala: »Predlagatelja te spremembe bi bilo treba postaviti za naše stroje. Prepričana sem, da ne bi zdržal 35 let in da bi hitro ovrgel vse predloge za podaljševanje delovne dobe.«
Irena Jelen-Baša
Jugoslavija ima v primerjavi z drugimi državami eno najnižjih zahtevanih starosti za upokojitev. Irska in Norveška sta pred leti zahtevali tako za moške kot za ženske, ki bi se starostno upokojili, 70 let. Avstrija, Belgija, Zvezna republika Nemčija, Poljska, Nemška demokratična republika in Portugalska zahtevajo za moške 65 let in za ženske 60 let. Podobno starostno mejo kot v Jugoslaviji so doslej imeli v Albaniji, Bolgariji, Italiji, na Čeho-siovaškem ter v Turčiji in 'Sovjetski zvezi.
Višje participacije v zdravstvu
S prvim marcem so se povišala doplačila uporabnikov za zdravstvene storitve. Samoupravni sporazum o uresničevanju zdravstvenega varstva namreč določa, da je treba valorizirati participacije trikrat letno, prvo valorizacijo pa je bilo treba opraviti s prvim
marcem. Zneski doplačil so zdaj takšni:	dinarjev
1.	za prvi kurativni pregled pri zdravniku v osnovni
zdravstveni dejavnosti	1.000
2.	za obisk zdravnika na domu, ki je opravljen na zahtevo
uporabnika ali svojcev	2,800
3.	za vsak prvi pregled pri zdravniku v specialistični ambulanti in zdravniški dejavnosti z napotnico zdravnika ali brez nje,
če le-ta ni predpisana	2.100
4.	za vsak ponovni obisk ali pregled pri zdravniku specialistično-ambulantne in zdraviliške dejavnosti, vendar največ za tri obiske, ki sledijo prvemu specialističnemu
pregledu	600
5.	za prvi obisk pri zdravniku in zobozdravniku v nočnem času med 22. in 6. uro zjutraj
—	pri zdravniku	osnovne dejavnosti	1.900
—	pri zdravniku	specialistične dejavnosti	4.100
6.	za zobozdravstvene storitve
—	za	vsako zalivko	1.000
—	za	polno kovinsko prevleko	6.600
—	za	druge prevleke	8.400
—	za	inlay, nazidek	4.500
—	za	vsako krono (z zatičkom)	9.400
—	za	vsak člen v mostovni konstrukciji	4.700
—	za vsako nadomestilo fasete, cementiranje stare prevleke, demontažo prevleke ali krone, oddelitev
vmesnega člena ali gredi	1.000
—	za	začasno prevleko ali člen	v	začasnem mostičku	4.500
—	za	začasno totalno ali parcialno	protezo	22.200
—	za	gred, opornico ali jahač	4.500
—	za	vsako totalno protezo	13.600
—	za	vsako parcialno protezo	17.000
—	za vsako repiraturo, prilagoditev proteze, podložiteV ali
reokluzijo	1.800
—	čiščenje zobnega kamna	300
7.	za storitve pri pripravi,, izdelavi in izdaji zdravila, pomožnega in sanitetnega materiala pri prevzemu v lekarni
na recept	700
—	v nočnem času med 22. in 6. uro (razen za recepte, ki
imajo oznako: nujno)	1.400
8.	za mehanična kontracepcijska sredstva, ki se ne
predpisujejo na recept	4.700
9.	za umetno prekinitev nosečnosti, ki ni medicinsko
indicirana	8.400
10.	za vsak reševalni prevoz pri nujni medicinski pomoči
(primarni)	2.800
—	za vsak prevoz z reševalnim ali drugim prevozom, ki ga
v posameznih primerih zdravljenja potrdi	zdravnik	5.600
11.	za ortopedske (in specialne) čevlje	17.000
12.	za nepodložene usnjene rokavice, estetske rokavice za
protezo in za kompleten navlek za krn pri amputaciji	5.700
13.	za proteze, ortotične pripomočke, aparat za ekstenzijo in
za prosto stoječi posteljni trapez	5.700
14.	za kilni pas	5.700
15.	za bergle	1.500
16.	za aparat, ki omogoča glasen govor,	za	slušni aparat	7.500
17.	za invalidski voziček	23.600
18.	za vsak električni stimulator, zvočni signalni aparat in
električni pripomoček	33.200
19.	za očala	1.900
20.	za kontaktna stekla	15.100
21.	za očesno protezo	2.500
22.	za oskrbni dan v bolnišnici ali zdravilišču pri neprekinjeni oskrbi za največ 15 dni oziroma pri večkratni hospitalizaciji
za največ 60 dni v koledarskem letu —	na dan	3.500
—	ponovitev prvega pregleda pri zdravniku splošne
medicine, ki ni njegov izbrani zdravnik	5.300
—	ponovitev prvega pregleda pri zdravniku v dispanzerju,
ki ni njegov izbrani zdravnik	7.700
—	pregled pri zdravniku v specialistično ambulantni dejavnosti, ki ni uporabnikov izbrani zdravnik, ali brez napotnice zdravnika osnovi#: dejavnosti in tudi za tiste
preglede, ki bi jih glede na delitev dela moral uporabnik uveljaviti v osnovni zdravstveni dejavnosti	8.000
— posmrtnina je enaka poprečnemu osebnemu dohodku v
Sloveniji v minulem letu in znaša od prvega marca	271.000
Irena Jelen-Baša
Marec 1988 - SAVINJSKI OBČAN — 3
»Bolje en korak kot noben«
Tako meni Ivan Slamnik s PTT-ja o razvoju telefonije v občini
Zaradi telefonije tečejo v marsikaterem kraju v žalski občini burne in prav žolčne razprave. Ljudje se jezijo zaradi visokih cen, pa zaradi odnosa, ki ga imajo delavci PTT-ja do reševanja tega problema. Zato smo na pogovor povabili direktorja temeljne organizacije PTT Prometa Ivana Slamnika.
Da bi ovrgel trditve, da pri PTT-ju niso kaj dosti naredili za razvoj telefonije v žalski občini, je najprej nanizal vse tisto, kar je bilo narejeno v lanskem letu:
I. Slamnik: »Lani je bilo naše delo usmerjeno predvsem v gradnjo avtomatskih telefonskih central in izgradnjo krajevnih kabelskih omrežij. Zgradili smo novi centrali: v Pirešici, kjer ima centrala 220 priključkov, in v Preboldu, kjer je 612 priključkov. Razširili smo zmogljivost centrale na Polzeli, in sicer za 192, ter v Petrovčah na 804 priključke.
Krajevna omrežja — tu je bilo osem večjih naložb. Dokončali smo prvo fazo izgradnje v Libojah, krajevna skupnost ima rezerviranih 120 priključkov. Na območju Vrbja, Griž in Zabukovice smo pridobili 350 priključkov, na Polzeli v smeri Breg in Založe 200 priključkov, v Braslovčah smo končali drugo fazo in imajo še 190 priključkov ter na območju Galicije, Ponikve in Gotovelj skupno 156 številk.«
»Na kaj lahko potem krajani v žalski občini računajo v letoinjem letu?«
I. Slamnik: »Najpomembnejša naložba nas čaka v Preboldu. S to centralo bomo istočasno rešili problem Šešč in kasneje Matk. Gradili bomo v štirih fazah in upam, da bomo do konca leta končali dela. Potem nas čaka druga faza izgradnje telefonije v Libojah, pa omrežje na območju Žalca, Ložnice in Škafarjevega hriba. Dogradili bomo omrežje Drešinja vas—Petrovče. Če bo centrala iz Prebolda prestavljena na Gomilsko, o čemer se morajo odločiti v krajevni skupnosti, bomo omrežje širili tudi na Gomil-skem, v Taboru in v Braslovčah. Na Polzeli in v Braslovčah pa bomo priključili 100 novih priključkov.«
»Med ljudmi vlada nezadovoljstvo. Ljudje se jezijo zaradi visokih cen, pa tudi zaradi vašega odnosa do njih. Kaj jim‘boste odgovorili?«
»I. Slamnik: »Naj najprej pojasnim nekatere stvari glede financiranja. Če je naročnik na zgrajenem telefonskem omrežju, ki pa jih je zelo malo, potem plača le prispevek samoupravni interesni skupnosti, ki znaša 31 starih milijonov. Poleg tega plača še dejanske stroške priključka. Povsod tam, kjer omrežje ni zgrajeno, plačajo krajani dejanski strošek, ki ga predvidi izvajalec. Mi bi sicer morali imeti lastno akumulacijo, vendar je nimamo. Krajani pa plačujejo različno; odvisno od obsega investicije in od obsega
območja. V tem trenutku se cene vrtijo med 200 in 250 starimi milijoni, v kar pa ni vključena izgradnja telefonskega priključka. Ta cena se trenutno vrti med 40 in 50-imi starimi milijoni. Sreča za žalsko občino je to, da smo pred leti širili zmogljivosti v centralah, to pa nam danes omogoča izgradnjo telefonskih priključkov. Bela lisa je le Tabor.«
»Denarja je malo. Pa vendar, ali se vam ne zdi, da stvari kljub vsemu preveč kratkoročno rešujete. Zadnji primer:	Ponikva, Galicija,
Gotovlje. Za tri krajevne skupnosti ste postavili centralo, kjer je vsega skupaj 220 številk in je centrala že danes premajhna.«
I. Slamnik: »Res je, da bi se vsak dober gospodar moral obnašati drugače in graditi za daljše bodobje. Toda gradimo lahko le toliko, kolikor imamo denarja. Boljše en korak kot noben. Kratkoročna gradnja pa tudi ni povsod. Npr. Petrovče, Prebold. Tu so precejšnje rezerve. Na Polzeli imamo npr. v objektu prostor še za eno centralo. Problem ni tehnične narave, temveč zgolj finan-
čne'“	m,
»Če primerjate naW razmere z drugimi državami — poglejte, v svetu je cena telefonskega impulza zelo visoka, s tako zbranim denarjem se razvija telefonija. Zakaj ne poskušate ničesar ukreniti v tej smeri, čeprav to ni samo stvar vaše organizacije, ampak celotnega PTT-ja?«
I. Slamnik: »Mi na to stalno opozarjamo. Če bomo v družbi še naprej imeli takšen mačehovski odnos do komunikacij, potem bo to večna cokla gospodarskemu razvoju. Sam si tudi ne znam predstavljati razvoja turizma brez telefonije. Res je, da je gradnja telefonskega priključka silno draga. Toda potem, ko to dobrino človek ima, jo ima praktično zastonj. Od 60 % naročnikov pobiramo po dvesto starih tisočakov. To še za vzdrževanje ni, ne da bi bilo za akumulacijo. Dokler bo politika vlade takšna, tako dolgo se ne bomo mogli obnašati kot dobri gospodarji.«
»Vrniva se v domačo občino. Kaj lahko konkretno rečete glede cen v tistih krajevnih skupnostih, kjer letos nameravate širiti omrežje?«
I. Slamnik: »Edini vir financiranja ne sme biti le prispevek krajana. Marsikje imajo samoprispevek, določen odstotek zbirajo pri samoupravni interesni skupnosti za komunalo in ceste. Vendar delovne organizacije v žalski občini v glavnem tega denarja ne plačujejo.«
»Prej ste omenili kot eno največjih naložb Prebold. Med ljudmi se širijo govorice, da bodo Preboldčani morali plačati za primarni vod 450 starih milijonov. Kaj lahko rečete o tem?«
I. Slamnik: »To moram odločno zanikati. Povedal sem, da načrtujemo izgradnjo omrežja za 450 naročnikov, predračunska vrednost je 70 starih milijard. Če delimo ta znesek s številom priključkov, potem to ni 450 milijonov, ampak manj kot 200. Pa še to samo v primeru, če bi bili edini vir financiranja krajani. Toda v Preboldu pripravljajo samoprispevek, prepričan sem, da bodo k akciji pristopili tudi v organizacijah združenega dela. Prispevek bo med 150 in 200 starimi milijoni, strošek razvodnega omrežja pa
Ivan Slamnik
je težko napovedati. Odvisen je od razdalje, od tega, koliko materiala bo potrebno vgraditi.«
»Tudi v Žalcu boste letos širili omrežje. Ker gre za tri različne predele: staro mestno jedro, Ložnico in Škafarjev hrib ter tisti del, v glavnem bloki, ki se priključi na obstoječo centralo — ali to pomeni, da bodo v eni krajevni skupnosti tri različne cene? Kdo bo odločal o tem, ali bodo cene različne — delavci PTT-ja ali krajevna skupnost?«
I. Slamnik: »Ml gotovo ne bomo zahtevali treh različnih cen. Predlog je izdelan za~ krajevno skupnost in ta mora izdelati kriterij financiranja omrežja in priključka. Če se bodo v krajevni skupnosti odločili za tri kriterije, da bo naročnik v bloku plačal en znesek, krajan v starem delu drugega in tisti na Ložnici tretjega, bo to povsem odločitev sveta krajevne skupnosti. Sam mislim, da bi morali te stroške vsaj približno poenotiti.«
»Zelo burno je okrog telefonije v zadnjem času v Andražu. Kaj lahko rečete o tej krajevni skupnosti?«
I. Slamnik: »Tovariši, ki delajo v krajevni samoupravi v Andražu, so bili v preteklosti premalo agresivni, čeprav priznam, da včasih PTT-ju to tudi ustreza. Z novim vodstvom smo se dogovorili za izgradnjo, vendar so ocenjeni stroški zelo visoki. Najvišji na celjskem območju. Tam bi priključek stal okrog 500 starih milijonov. V centrali na Polzeli bi na-

GASILSKA LESTEV
Gasilci v občini so si že vrsto let želeli, da bi imeli gasilsko lestev. Pred dnevi se jim je želja izpolnila. Novo lestev, ki je pritrjena na avtomobil, so izdelali v delovni organizaciji Tehno-mehanika v Marija Bistrici, zanjo pa so morali odšteti 40 milijonov dinarjev. Največ denarja _so prispevali sis za varstvo pred požari občine Žalec, gasilsko društvo Žalec, ki bo z njo upravljalo, delovne organizacije, obrtniki in krajani. Lestev je dolga 17,5 metra, z njo pa bodo lahko dosegli najvišja nadstropja 90 odstotkov vseh blokov v občini. Ob predaji je bila krajša slovesnost, najprej pa so z lestvijo dvignili predsednika sisa za varstvo okolja ing. Ivana Vasleta in predsednika Občinske gasilske zveze Žalec Rudija Hermana.	T. TAVČAR
mreč za Andraž lahko rezervirali le 60 številk, če bi jih bilo 100. bi bila tudi cena nižja. V izdelavi je zdaj projekt, menim, da bomo letos z izgradnjo le pričeli.«
»Kaj lahko konkretnega rečete Taborčanom, ki so z vašim delom tudi vse prej kot zadovoljni?«
I. Slamnik: »Poznam ogorčenje — zlasti vodstva — v tisti krajevni skupnosti. PTT ni edini krivec za stanje v krajevni skupnosti. Del krivde sicer prevzemamo, vendar, ko smo ponudili prestavitev centrale iz Prebolda na Gomilsko, s čimer bi reševali tudi Tabor, se niso strinjali. Korak naprej bi bil, ne sicer takšen, kot si ga v Taboru želijo, toda začetek bi vendarle bil. Če centrale ne bomo premestili, pa bo šlo po vodi še tistih 220 priključkov.«
V žalski občini deluje poseben odbor za izgradnjo telefonije. Kako vi ocenjujete delo tega odbora?«
. I. Slamnik: »Ta odbor vodi predsednik skupščine občine. Smo povezani, vendar ta odbor nima na razpolago nobenih finančnih sredstev, s katerimi bi nam lahko pomagal. Je bolj telo, ki usklajuje razvoj telefonije. Moram pa reči, da nismo dosegli tistega, kar smo načrtovali. Namreč z dodatnim združevanjem zbrati denar za razvoj telefonije: Moja ocena pa je, da je žalska občina dosegla velik korak pri razvoju telefonije. Večji, kot v ostalih občinah celjskega območja.«
Tako torej direktor temeljne organizacije PTT Promet Ivan Slamnik. Mi dodajamo ob koncu le še nekaj razmišljanj o združevanju denarja. Dejstvo je, da je solidarno združevanje preko samoupravnih sporazumov povsem zatajilo. Lani je bilo zbranih le okrog 10 odstotkov planiranih sredstev, za telefonijo so v samoupravni interesni skupnosti za komunalo in ceste lahko namenili le nekaj manj kot dve stari milijardi.
Ničkolikokrat so v organizacijah združenega dela poslušali levite okrog neizpolnjevanja teh obveznosti. Gospodarstveniki so ponavadi tiho ali pa se izgovarjajo, da bodo poravnali obveznosti takrat, ko jih bodo poravnali v sosednji organizaciji. Tudi v krajih, kjer se že konkretno pogovarjajo o izgradnji telefonskega omrežja, marsikatere organizacije — tudi pozitivne izjeme so — stojijo ob strani. Kot da ne gre za njihove delavce, za njihov standard.
In ne nazadnje — ni dovolj, da so se — tudi s pomočjo solidarnosti — postavila na noge občinsko in vaška središča. Tudi obrobje si zasluži svoje. Kajti sicer bo zamisel o policentričnem razvoju občine ostala res samo zamisel.
Irena Jelen-Baša
Video klub
Na pobudo nekaterih OO ZSMS v naši občini smo tudi pri OK ZSMS Žalec začeli z organizirano mrežo izposojanja video kaset. VIDEO KLUB (v ustanavljanju) deluje pri komisiji za klubsko dejavnost Občinske konference ZSMS Žalec in posreduje filme mladincev drugim vrstnikom s ciljem, da bi vse potekalo hitreje in z večjo informiranostjo.
Način izposoje: telefoni-čno naročanje ali osebno vsak dan od 11. do 14. ure v prostorih OK ZSMS Žalec. Nato dvig kasete, po dogovoru nekaj dni kasneje na OK ZSMS Žalec, Ulica Ivanke Uranjek 6 (stara osnovna šola). Filmi so kvalitetno posneti in pod-naslovljeni.
Seznam ter ostale informacije dobite na telefon 714-216.
Komisija za klubsko
Tehnična kultura na prepihu
Leta 1984 smo v naši občini ustanovili Zvezo organizacij za Tehnično kulturo. Potreba po tej organizaciji je obstajala, vendar so žal želje in interesi manjši od pričakovanega. Razna nesoglasja pa so vse skupaj omajala. Pred kratkim so se delegati zveze zbrali na izrednem občnem zboru, da ocenijo svoje delo in delo zveze ter poskušajo najti nove poti za prodornejše in uspešnejše delovanje. Žal sprva prisotnost na občnem zboru tega ni zagotavljala, čeprav, resnici na ljubo, je bila v nadaljevanju konferenca izredno prodorna in razprava kvalitetna.
Delo izvršnega odbora ZOTK je od ustanovitve temeljilo na koordinaciji dela med društvi in zvezo, izvrševanju sprejetih nalog na ustavnem občnem zboru, kakor tudi pri obnovitvi organizacij Ljudske tehnike v delovnih organizacijah, kjer so nekoč le že obstajale. Zveza danes združuje šest društev in organizacij in sicer: ZŠAM Žalec, Radio klub Žalec, Jamarski klub »Črni galeb« Prebold, Letalsko modelarski klub »Lastovka« Polzela, Društvo LT v Feralitu Žalec in aktiv učiteljev tehnične vzgoje. Vsa ta društva delujejo v okviru svojih programov in prav vsa dosegajo pri svojem delu dobre rezultate. Pomen tehnične kulture je izredno
velik, zato je Izvršni odbor ZOTK posvečal posebno pozornost mladim. Sodeloval je pri organizaciji srečanj mladih tehnikov občine Žalec, kakor tudi pri organizaciji regijskega in republiškega srečanja. Začetek dela v prvih dveh letih je bil zelo spodbuden, kot že rečeno, pa je zaradi nesoglasij vsa zadeva začela šepati. Novemu vodstvu bo zatorej poglavitna naloga vspostavitev dobrih, prijateljskih in delovnih odnosov, saj bo le tako moč delati naprej v vsesplošno zadovoljstvo članic zveze in posameznikov v njej. V razpravi je bilo izrečenih tudi precej kritičnih pripomb glede na neudeležbo predstavnikov družbenopolitičnih organizacij občine Žalec, saj se nihče od vabljenih ni odzval povabilu, čeprav je bila sklicatelj poleg ZOTK tudi SZDL. Takšen odnos prav gotovo ni v prid tehnični kulturi in na priseganje, kako je potrebna tudi v naši občini. Če bo zveza lahko odigrala svojo vlogo, je v veliki meri odvisna od pomoči in odnosa do nje.
Za uveljavitev in nadaljni razvoj tehnične kulture v naši občini bo torej potrebno več narediti kot doslej. Na potezi so SZDL, raziskovalna skupnost, vgojno-izo-braževalne organizacije, delovne organizacije z društvi ljudske tehnike' skratka vsi, ki lahko k temu pripomorejo. Pa bo tako?
Darko Naraglav
OŠ Prebold
dejavnost^/
Šola ponovno postaja pretesna
Izmenski pouk ali dve novi učilnici?
Prebold sodi med tiste krajevne skupnosti v naši občini, kjer se število prebivalcev hitro veča. S tem pa nastajajo vedno novi problemi na infrastrukturnem področju. Tudi na osnovni šoli Slavko Šlander to že močno občutijo. Sprožili so alarmni zvonec, ki terja hitro ukrepanje. Potrebovali bi dve učilnici ali pa bodo morali čez dve leti preiti na dvoizmenski pouk, kar pa bi pomenilo veliko nazadovanje. Da do tega ne bi prišlo, so se že začele aktivnosti za pridobitev dveh novih učilnic, ki bi jih bilo mogoče dobiti z nadzidavo prizidka iz leta 1965. Več o tem pa nam je povedal ravnatelj preboldske osnovne šole Milan Jezernik.
»Prostorska stiska, ki je na vidiku, čeprav se delno srečujemo z njo že tudi sedaj, nas sili k takojšnemu ukrepanju. Že v lanskem letu smo temeljito analizirali obstoječo in predstoječo prostorsko situacijo in prišli do zaključka, da moramo naslednje šolsko leto pridobiti vsaj eno učilnico, če ne bomo morali preiti na dvoizmenski pouk. Že v tem šolskem letu smo zlasti zaradi prostorske problematike bili prisiljeni ukiniti program celodnevnega izobraževanja za učence na višji stopnji 5. do 8. razreda. S prehodom na dvoizmenski pouk pa bi morali to storiti tudi na razredni stopnji od 1. do 4. razreda. Prav gotovo si tega nihče ne želi, saj bi bil to velik korak nazaj, kjer bi bili prizadeti tako otroci kot starši. Računamo na vsestransko razumevanje, zato smo že dali izdelati projekt za dve učilnici, ki ne pomenita nikakršnega širjenja šolskih poslopij, temveč le nadzidavo že obstoječega prizidka. S tem pa bo celotna investicija bistveno cenejša. Šola lastnih sredstev nima, prav tako ni dovolj
Milan Jezernik
sredstev iz združene amortizacije, tako da bo potrebna skupna akcija za razrešitev tega problema. V krajevni skupnosti Šešče je že prišlo do zagotovila, da bodo iz krajevnega samoprispevka prispevali del sredstev glede na število otrok, ki hodi .v šolo v Prebold, to pa pričakujemo tudi od KS Trnava in pa seveda od KS Prebold, kjer se sedaj pripravljajo na referendum. Mislim, da bi s skupnimi močmi in v korist otrok in staršev uspeli rešiti prostorski problem,« je ob koncu še dejal Milan Jezernik.
Postrezimo še z zanimivim podatkom, ki govori o povečanju števila šoloobveznih otrok. Pred sedmimi leti je bil na šoli 501 učenec, danes jih je 580, s tem da so se učenci z Gomilskega med tem prešolali v Braslovče. Če te odštejemo, je dejansko 106 otrok več kot leta 1981, kar pa je glede na število prebivalstva največ v občini. Glede na podatke bi bil ta trend v prihodnje bistveno manjši, zato bi z dvema novima učilnicama rešili prostorski problem za daljše obdobje. Kakorkoli že, časa ni več veliko, zato naj prevladata razum in solidarnost.
D. NARAGLAV
Niso se borili za to, kar imamo danes
Zadnje'dni februarja je krajevna organizacija ZZB NOV v Grižah izvedla redno letno konferenco. Udeležba je bila več kot zadovoljiva, kar je za to organizacijo značilno. Kljub starosti in bolezni se člani letne konference radi udeležijo, kar je pravo nasprotje nekaterim drugim sredinam, ki se ne sestanejo niti enkrat na leto in vodstva brez poročil članstvu o svojem delu delujejo več ali manj uspešno skozi krajše ali daljše obdobje.
Letna konferenca je potekala v napetem vzdušju. Ko so govorili o trenutnem gospodarskem položaju, so poudarili, da se niso borili za sedanjo politiko zveznega izvršnega sveta, za velike socialne razlike v sedanjem trenutku, poudarili pa so tudi, da še danes poznajo »juriš«, kot tudi to, da niso nacionalno usmerjeni, boli pa jih omalovaževanje Slovencev, kot je bilo v nadaljevanki o Vuku Karad-
žiču, ko je vsakdo govoril v svojem jeziku, le Kopitar je uporabljal srbohrvaščino.
V poročilu o konkretnem delu so izpostavili komemoracijo pri osrednjem spomeniku ob prvem novembru, ko se zbere množica krajanov. Poudarili so sodelovanje s šolo in nekaterimi društvi, ki je zgledno, obsodili pa so neudeležbo svojih članov na raznih pohodih, ki obeležujejo spomin na NOB. Dogovorili so se, da bodo v bodoče nanje pošiljali svoje otroke ali vnuke, če se jih sami ne bodo mogli udeležiti. Kot vselej, tudi sedaj vidijo bodočnost samo in zgolj v samoupravnem socialisti-, čnem sistemu.
Konferenca je izzvenela tudi v ugotovitvi, da v krajevni skupnosti vlada enotnost, da se v njej veliko dela in da so pri tem delu ali v organih KS ali v delegacijah ali pri prostovoljnem delu člani ZZB še vedno v prvih vrstah.
-fi
Borci razočarani
Na rednem občnem zboru so se sestali člani krajevne organizacije ZB NOV Polzela. Zbora so se udeležili tudi predstavniki drugih krajevnih organizacijin predstavnik OO ZB NOV Žalec. Janko Cvikl, predsednik polzelske borčevske organizacije, je v svojem poročilu med drugim poudaril, da je bila organizacija aktivna, da so se člani dovolj pogosto sestajali-ter delovali na vseh področjih v krajevni skupnosti.
V razpravi so največkrat omenili stiske, ki jih borci občutijo zaradi slabega materialnega položaja.
Govorili so tudi o podaljšanju krajevnega samoprispevka, o sedanji gospodarski in politični situaciji v Sloveniji in Jugoslaviji, ob tem pa izražali zaskrbljenost in zahtevali, da je treba pristopiti k učinkovitim ukrepom za boljše gospodarske in politične razmere.
Tudi smernice za prihodnje obdobje zajemajo takšne aktivnosti in gibanja. Na sliki: Del udeležencev na občnem zboru polzelske borčevske organizacije.
TONE TAVČAR
Jaka Vrbovšek
Za plapujočim praporom krajevne organizacije ZZB NOV Žalec si čestokrat bolj slutil kot videl Jako VRHOVŠKA. Dolga leta je bil ta prapor del njega samega. Nosil ga je s ponosom. Spremljal ga je tudi na njegovi zadnji poti. Valujoč v vetru. V pozdrav dolgoletnemu tovarišu, s katerim sta prijateljevala v soncu, dežju, snegu. V prazničnih dneh, pa tudi ob slovesih od soborcev.
Jako smo vsi poznali kot skromnega, tihega človeka, neizmerno predanega naši socialistični domovini.
Skromnost je pil že z materinim mlekom, trdo življenje pa ga je napravilo za privrženca tistih, ki so iskali poti iz krivično urejenega sveta. Spoznal je delavce — garače v Zagrebu, Rogaški Slatini, pa tudi naših domačih Libojah. Spoznal je, da je kruh, ki ga reže kapitalist, kasneje okupator, hudo grenak in trd.
To spoznanje in čvrsta na-
rodna zavest sta ga maja 1944. leta pripeljala med borce Cankarjeve brigade. Z borci — can-karjevci je vse do osvoboditve doživljal tegobe neštevilnih maršev, lakote in hude zime ter bojev s sovražniki, pa tudi svetle trenutke ob številnih uspehih brigade. Postal je politkomisar, kasneje vodnik.
V teh težkih dneh je bil sprejet tudi v Komunistično partijo Slovenije. To je bil dan, ki ga je Jaka nosil v srcu kot najdražji spomin. Svoji zaobljubi Partiji se ni izneveril vse do smrti.
Čeprav je Jaka življenje močno pestilo tudi pò končani vojni, je vedno upal na boljše. Bil je rojen optimist. Ta vera v boljši jutri mu je bila vedno v oporo. In pa povezanost s soborci. Za njegovo toplo tovarištvo se mu iskreno zahvaljujemo. Vsem, ki smo ga poznali, bo v spominu ostal kot skromen, pošten in iskren komunist.
Cveta MIKUŽ
Zadružni domovi____________________
^Središča in žarišča življenja v petdesetih letih ^
Od 26. do 28. aprila 1948 je bil v Ljubljani drugi kongres OF. Uvodničar v Tovarišu, št. 17, od 23. aprila 1948 ugotavlja, da je ljudstvo, združeno v osvobodilni fronti med prvim kongresom, ki je bil leta 1945 in drugim, opravilo veliko življenjsko važnih nalog v gospodarski izgradnji svoje države in krepitvi ljudske demokracije. Takole je zapisano: »Posvetilo se je obnovi ter izvedlo agrarno reformo in nacionalizacijo. Okrepila in utrdila se je organizacija ljudske oblasti. V znamenju organizacije zadružništva in smotrnega sodobnega kmetijstva ter političnega in kulturnega dviga vasi je prevzela osvobodilna fronta nalogo gradnje zadružnih domov — gospodarskih in kulturno-pro-svetnih središč in žarišč življenja na vasi...«
Devetnajsta številka Tovariša iz leta 1948 v sestavku Naši zadružni domovi navaja, da so v Šeš-čah med prvimi postavili zadružni dom v Sloveniji, in sicer v rekordnem času: v dvajsetih dneh je bil pod streho. 12. aprila so pričali s kopanjem temeljev, 1. maj pa so že praznovali ob dograjenem domu.
Zadružni domovi so rasli drug za drugim. Sploh je bilo leto 1948 prelomno v slovenskem kmetijstvu. Agrarna reforma se je začela avgusta 1945 in v glavnem zaključila na pomlad 1946. Razvoj kmetijstva lahko sledimo tudi na primeru Vrbja. Odločitev o ustanovitvi kmetijske obdelovalne zadruge se je porodila na sestanku agrarnih interesentov v Vrbju, meseca oktobra 1945. Ustanovljena je bila 1. februarja 1946. Tedaj je svoj pristop prijavilo devet družin, ki so kot agrarni interesenti dobili nekaj zemlje. Zadruga se je poimenovala po Slavku Šlandru, pripisano pa ji je bilo posestvo,, ki je pred okupacijo pripadalo usmiljenim bratom. Konventu usmiljenih bratov je okupator zaplenil 25 ha in 91 arov zemlje, kar je nato dobila zadruga. Zemljiška posest se je povečala za zemljo dveh okupatorjevih sodelavcev iz Šempetra, okrog novega leta 1947 se tej zadrugi priključi zadruga Prešeren
iz Arje vasi, sledila je še posest v Zalogu, v Vojniku in velik vinograd v Socki. Tako se je v posesti obdelovalne zadruge nabralo okrog 186 ha zemlje. Posest se je delila v šest ekonomij, ki so bile v Žalcu, v Šempetru, Petrovčah, Zalogu—Rušah in v Vojniku.
Spomladi 1947 je štela zadruga 105 delovnih članov, ki so pripadali 56 družinam s 156 člani.
Do večjega ustanavljanja kmetijskih obdelovalnih zadrug je prišlo na podlagi sklepa II. plenuma CK KPJ. Ivan Kreft je v knjigi Spori in spopadi III (DZS, 1984) navaja, da je bilo prvega januarja 1949 v naši državi 1.318 kmetijskih delovnih zadrug. 10. decembra istega leta pa že 6.492. V istem obdobju se je število gospodarstev v zadrugah povečalo od 60.156 na 323.849, zadružna zemlja pa od 223.984 na 1.782.614 ha. Kreft poudarja, da na demokratičen način v tako kratkem času ni bilo mogoče združiti tolikšne zemlje. Ob tem pa moramo še poudariti, da je do ustanavljanja kmetijskih obdelovalnih zadrug prišlo pod hudim zunanjim pritiskom, ki ga je povzročil informbiro.
Edvard Kardelj se je ves čas kritično oziral na prehojeno pot. Vedno je iskal nove, boljše poti — tudi v kmetijstvu. Tako je dejal, da kolektivizacija v obliki delovnih zadrug ni uspela. Delovne zadruge so se začele razpuščati in tako je leta 1951 prenehala delovati tudi Kmetijska obdelovalna zadruga Slavko Šlander, posestvo je prevzel v svojo upravo Inštitut za hmeljarstvo Žalec. Leta 1954 se je posestvo osamosvojilo in dobilo naslov Kmetijsko posestvo hmeljarske šole Vrbje.
Leto 1948 in njegove posledice je prineslo spremembe tudi na področju kmetijstva, po eni strani je angažiralo kmete in delovne ljudi,da so gradili zadružne domove, po drugih pa prineslo kolektivizacijo kmetijstva, prenešeno iz Sovjetske zveze, ki pa v Jugoslaviji ni uspela. To obdobje pa ni zatrlo zamisli o klasičnem kmetijskem zadružništvu, ki je zacvetelo po letu 1953 in kmetijstvo si je začuda hitro opomoglo.
-fj
Tremarski dukat
Bo kamnolom odkril kdaj svoje zaklade?
Krajani Liboj, ljubitelji narave, nemočno opazujejo, kako se širi kamnolom ria Kotečniku. Sprašujejo se, zakaj se uničuje ta prelepa gora. Morda je odgovor v pripovedki Iščejo tremarski zaklad, ki pripoveduje:
»Severno od Šmohorja, priljubljene izletniške točke Celjanov in Laščanov, teži dolg kamnit hrib Kotečnik. Marsikdo je že lazil po njem, toda malokdo ve, da čuva ravno to skalovje v sebi neprecenljivo bogastvo, ki ga bodo morda našli zanamci.
Neznancu ne nudi skalovje nič posebnega, le oko domačina opazi kakih deset metrov od tal za koš veliko luknjo, ki se razširi v prostorno duplino, kjer lahko brez skrbi obrneš voz sena. Prav lepi kapniki krasijo strop in stene te votline, na sredi pa je jezerce. Tu so včasih, pred več sto leti živeli roparji in
v svojem brezdelju ropati in plenili po bližnji okolici. Posebno jim je bila priljubljena preža na cesti, ki vodi iz Celja v Laško, v bližini Tremarja, na ovinku, kjer cesta zavija pod železniški most. Tu je postal njihova žrtev marsikateri trgovec in popotnik, ki je takrat potoval po teh krajih. Ukradeno blago so roparji spravljati v svoje skrivališče, ki je bito in je ljudem še vedno skrito in neznano.
V tistih časih je potovat po naših krajih cesar Janez, ki ga poznamo iz zgodbe o Martinu Krpanu. Vozil se je tudi skozi Tremarje, kjer so mu Tremarča-ni prirediti krasen sprejem, pri katerem je cingljat tudi zvonček v kapelici sv. Terezije. Na željo, da bi videi ta zvon, je prinesel cerkovnik Janko zvon kar v naročju pred cesarja. Za trud je cesar Janku poklonil cekin —
tremarski dukat — ki je prinašat srečo in se je ponoči svetit. Čim je cesar zapustil Tremarje, so roparji s Kotečnika pianiti v vas, vzeli Janku dukat, enega vaščana ubiti, Polonco, Jankovo ljubico, ki je bita vsemu priča, pa odpeljali s seboj v svoje dupline. Tu jim je gospodinjila več let. Vanjo se je zaljubil tudi glavar Miha, ki je zaradi tega sklenil opustiti roparski poklic in se oprijeti poštenega deta. Seveda, če mu hoče biti Polonca žena. Le z največjo težavo si je Polonca izprosita od Mihe dovoljenje, da srhe vsaj za en dan obiskati očeta in mater v Tre-marju, predno odide. Miha ji je dovolil, naslednjega dne pa, ko bi se morata vrniti, je prišla z njo kopica Tremarčanov z namenom, da bi pobili in ujeti roparje. Na dogovorjeni gozdni jasi v bližini Šmohorja se je vnela
strašna bitka, v kateri so Tre-marčani ujeli vse roparje in ubili tudi glavaria Miha. V boju je padel tudi cerkovnik Janez, ki je sicer izvojeval »tremarski dukat-, a je zaradi hudih ran umrl.
Skrivališče razbojnikov je ostalo še danes neraziskano in še vedno čaka človeka, ki mu bo podarilo skrite zaklade, polne škafe in sode suhega zlata in srebra«
Tako pripovedka. Kaj pa če je /e resnična? Potemmo slej ko prej odkrit zaklad. Če je res tako bogat, kot pravi pripovedka, bo pripomogel k razrešitvi marsikatere današnje tegobe.
Pripovedko Tremarski dukat je teta 1936 uglasbil Radovan Gobec, vendar je šla ta opereta preveč v pozabo.
-fi
J
Da ne pozabimo
Leta prve svetovne vojne
Borbe Slovencev za Jugoslavijo
V	prejšnji številki smo pisali o germanizaciji Slovencev pred I. svetovno vojno na Štajerskem, danes pa skušajmo osvetliti
- tako imenovano deklaracijsko gibanje, ki se je med vojno razvilo med Slovenci in doseqlo svoj višek na taboru 17. marca 1918 v Žalcu.
Ob začetku prve svetovne vojne se je germanizacijskemu pritisku pridružilo še preganjanje Slovencev pod obtožbo srbo-rilstva. Nemško časopisje je dolžilo Slovence za sokrivdo sarajevskega atentata, Slovencem so pripisovali celo protidržavna dejanja. Leta 1916 so iz Celja odpeljali v graške zapore skupino dijakov, ker so v gostilni poleg drugih slovenskih pesmi zapeli tudi pesem »Hej Slovani«.
Toda pravo deklaracijsko gibanje se je sprožilo šele z ustanovitvijo Jugoslovanskega kluba, v katerem so se združili slovenski, hrvaški in dva srbska poslanca dunajskega parlamenta. Sestavili so tako imenovano majniško deklaracijo, ki jo je dr. Anton Korošec, predsednik kluba, 30. maja 1917 prebral parlamentu. V njej poslanci na temelju narodnega načela in hrvatske-ga državnega prava zahtevajo, naj se vse ozemlje monarhije, v kateri prebivajo Slovenci, Hrvatje in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburške-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bo prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju.
V	tej deklaraciji ne smemo videti le pristajanja na monarhijo, pač pa so monarhiji postavljeni pogoji. Deklaracija je uperjena proti dualizmu in proti starim deželnim mejam, ki Slovence razbija in olajšuje nacionalni pritisk nanje.
Poleti 1917 majniška deklaracija še ni sprožila množičnega odziva v slovenskih in drugih jugoslovanskih deželah monarhije. Slovenska ljudska stranka, zaradi razprtij ni bila sposobna mobilizacije slovenskega prebivalstva. Šele tako imenovana ljubljanska izjava pridobi prvake slovenske ljudske stranke in Narodi*) napredne stranke in sproži val podpore majniški deklaraciji. Izjava slovenskih vodij, ki je bila podpisana 15. septembra
1917	na pobudo ljubljanskega škofa Jegliča, poudarja, da se solidarno pridružujejo državno pravni deklaraciji Jugoslovanskega kluba z dne 30. maja 1917. Podpisniki izjavljajo, da so prepričani, da je bodočnost habsburške monarhije mogoča le na načelu resnične svobode narodov, a bodočnost slovenskega naroda le na načelu združenja Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki prebivajo v monarhiji. Navajajo: Oboje, svobodo in edinstvo pa more našemu narodu zagotoviti in ohraniti le samostojna na čelu samoodločbe narodov zgrajena jugoslovanska država pod žezlom habsburške dinastije.
V	resoluciji slovenske Narodne stranke, ki je bila podpisana 13. januarja 1918, pa je zapisano: »1. Zaupni shod Narodne stranke zahteva ujedinjenje vseh delov jedinstvenega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) v samostojni, neodvisni, vsake tuje nadvlade prosti državi, v kateri bo mogel narod po pravu samoodločbe po demokratičnih načelih sam določati način in obliko vladanja. Pozdravljamo in.odobravamo boj Jugoslovanskega kluba za ujedinjenje jugoslovanskega naroda ter mu izrekamo popolno zaupanje . . .«
Kongres Jugoslovanske socialdemokratske stranke v Ljubljani 25. in 26. decembra 1917 je pozdravil zmago ruske proletarske revolucije, zahteval republikansko združitev na Balkanu, pozdravil majsko deklaracijo kot prvi enotni in politični izraz združenih meščanov in kmetov. Vendar ni odločno zahteval samoodločbe narodov. Mlajši člani stranke so kongresu zamerili, ker se ni priključil bistvu majnšinske deklaracije. Hvalil je »tivolsko izjavo« iz leta 1909, ki je zahtevala samo pravico samoodločbe v narodnokulturnih zadevah, ne pa narodne države in možnosti samostojnega kulturnega življenja vsakega posameznega jugoslovanskega naroda.
Te izjave opozarjajo na žrtve in trpljenje Slovencev v vojni. Jugoslavija je štajerskim Slovencem jamstvo, da se bodo rešili tujega gospostva in se nemoteno razvijali. Izjave poudarjajo jugoslovansko usmerjenost tudi tako, da uporabljajo pojem slo-vensko-hrvatski-srbski narod.
Vse izjave izražajo željo, da se konča vojna in uveljavi pravičen mir, pravičen tudi za majhne narode. Sprožile pa so množično gibanje za samoodločbo in državno osamosvojitev južnih Slovanov. Gibanje je bilo najmočnejše v Sloveniji. Množično podpisovanje izjav je na slovenskem ozemlju svojevrsten plebiscit za jugoslovansko državo. Izjave v podporo deklaracijam se v marsičem razlikujejo. Precej se jih je izjavljalo tudi proti nadaljevanju vojne, tako da ima deklaracijsko gibanje poteze mirovnega gibanja. Vsem izjavam pa je skupna zahteva po ustanovitvi samostojne države in vse so naslovljene na Jugoslovanski klub na Dunaju. Največ podpisov je bilo zbranih na Spodnjem Štajerskem — 72.038, poleg tega pa še 200 tisoč ženskih podpisov, ki so jih zbrali posebej in jih je 24. marca 1918 na Dunaju slovesno izročila predsedniku Jugoslovanskega kluba Franja Tavčar, žena ljubljanskega župana in znanega pisatelja.
Podpisovanje je potekalo v nekakšnem slovesnem ozračju, značilnem za dogodke, ki jim ljudje pripisujejo usoden pomen. Dekleta so hodila od hiše do hiše in zbirala podpise, znan je predvsem shod deklet iz Savinjske doline v Šempetru. Shode so pričeli že leta 1918, spominjajo pa na tabore v 60-tih letih 19. stoletja. Udeležba na njih je bila množična, iz sprejetih resolucij pa izpada habsburška klavzula, rezultat spoznanja, da bo treba ustvariti Jugoslavijo izven Avstrije.
Deklaracijski shodi so tako tudi prispevali k razvoju Avstro-Ogrske. Na Štajerskem je bil najmnožičnejši shod v_Št. liju pri Velenju, Žalcu, Bizeljskem, Trbovljah, v Dražmirju. V Žalcu je bil 17. marca 1918, na njem pa se je zbralo več kot 8.000 udeležencev.
Savinjska dolina je bila tako med prvimi, ki se je opredelila za majniško deklaracijo, ki se je opredeljevala za Jugoslavijo. Množični tabor leta 1868 v Žalcu je zahteval zedinjeno Slovenijo, trideset let kasneje pa so zahtevali Jugoslavijo. Vsem nam je poznan Janez Hausenbichler, oče slovenskega hmeljarstva in soorganizator prvega tabora, vse preveč pa pozabljamo na Josipa Širco in Frana Robleka, ki sta bila žalska župana v najkriti-čnejšem obdobju prve svetovne vojne. Pod vodstvom Josipa Širce je občinski svet že v letu 1900 in 1903 zahteval slovenske meščanske šole. Leta 1911 je občinski svet sklenil, da se Francu Robleku podeli naslov častnega občana trga Žalec, in sicer za zasluge, ki jih je imel kot občinski odbornik in poslanec v dunajskem parlamentu od leta 1907 do 1911. Za župana pa je bil izvoljen leta 1916. Deloval je v izredno težkih razmerah. Med drugim je bila v Žalcu takrat vojaška garnizija, ki je štela od tisoč do tisoč petsto mož. Bil je med organizatorji shoda 17. marca 1918 in 15. decembra 1918 je vodil slavnostno občinsko sejo, ki je proslavila ustanovitev samostojne Jugoslavije. Uresničena je bila torej njegova in Širčeva želja, saj so že jeseni
1918	odprli prvo slovensko meščansko šolo na Štajerskem.
F. J.
Viri: Metod Mikuž (Slovenci v stari Jugoslaviji)
Alenka Puhar (Peticije, pisma in tihotapski časi — Obzorja 1985)
Prizma (priloga Mladine) leto 14., št. 9 (1987)
Priložnostni članki v Večeru (1987)
S problemske konference o kmetijstvu
Revščina - kmetijska dediščina mladim
Za sedanjo družbenopolitično, gospodarsko in moralno krizo države je kriva tudi neustrezna agrarna politika, ki kmetijski dejavnosti zaradi navideznega socialnega miru nikoli ni priznala gospodarskega, temveč ji je skladno z miselnostjo 18. stoletja pripisovala zgolj preskrbovalni pomen. Medtem ko je prehajanje kmetijstva v tržne odnose zahodnoevropske države pripeljalo v pravi kmetijski razcvet, pri nas hrano kljub ugodnim naravnim danostim uvažamo. Kmetijska dediščina, ki jo mladim zapušča povojna generacija, pa je eno samo siromaštvo.
Tako nekako bi lahko v grobem povzeli misli okrog 70-ih razpravljalcev, ki so si dodobra nabrusili jezike in se brezkompromisno, a pošteno in z argumenti spustili v boj z mnogo bolj izkušenimi govorniki. Vsi skupaj so se udeležili problemske konference slovenske mladine v Žalcu z naslovom: Agrarna reforma — danes in takoj.
Mladi, ki delajo v kmetijstvu, so na konferenci do skrajnosti zaostrili vprašanje odgovornosti in odgovornih za zdajšnje kmetijske razmere. Relativni uspehi pri pridelavi hrane namreč ne morejo
zamegliti temeljnih agrarnih nasprotij, kajti vse krize v našem kmetijstvu v zadnjih obdobjih dokazujejo nesistematičnost in predvsem kratkovidnost oblikovalcev dosedanjih razvojnih poti našega kmetijstva.
Mladinci so nadalje opozorili na dejstvo, da postajamo ena redkih dežel, ki so deagrarizacijo prepustile nenačrtnosti in iskale izhod v proletarizaciji. To pa je prizadelo predvsem mlade, ki so spoznavali, da v kmetovanju ne morejo iskati svoje prihodnosti, porajalo pa jim je tudi občutek zapostavljenosti in manjvrednosti.
Vodilnim možem v našem kmetijstvu so mladi iz vse Slovenije očitali, da iščejo izgovore v blokadi zvezne politike. Mladinci so jim jasno in glasno povedali, da je kmetijska politika sestavni del nacionalne politike, zato se ni mogoče sprijazniti z vdanostjo in predajo, s katero poskušajo odgovorni v Sloveniji naprtiti krivdo za razmere v kmetijstvu zveznim birokratom. »Če ne zmorejo drugega, naj vsaj odstopijo,« je dejal eden izmed mladih razpravljalcev, pridružila pa se mu je večina.
Tudi zadruge, je bilo slišati v Žalcu, so daleč od kmetov. Oživljanje zadružništva v sedemdesetih letih namreč ni potekalo kot interesna samoorganiziranost, temveč kot vsiljevanje novih spon zadružnemu gibanju. Zadruge na-
Nekaj sočnih iz razprave
—	Kmet je psovka in sinonim za zarukanost. V Švici se otroci igrajo z lesenimi kravami, na Nizozemskem študent politologije dela na farmi, pri nas pa tam najdemo samo Bosance in Prekmurce.
—	Ne veš, ali si krop ali voda. Še do včeraj smo odhod v mesta razlagali kot veliko zmago socializma, rezultati tega so danes: malo hrane in velika draginja.
—	Zemljo je treba dati kmetu, saj tudi zdravja ne zaupamo čevljarju niti živine cestarju.
—	Naš centralni komite govori o delu, druge države govorijo o tehnologiji.
—	Med vojno je politik odvzel kmetu zadnjo kravo, s katero je hranil šest otrok. Po vojni ga je politik razlastil. Vse mogoče se je dogajalo, ker smo dali oblast ljudem, ki nimajo odnosa do kmeta.
—	Denar od kmeta se preliva v družbeni sektor, za njihovo pokrivanje izgub, čeprav so jim programe naredili strokovnjaki.
—	V svetu ministri skačejo s stolpnic, če se proizvodnja zniža za en odstotek. Pri nas se je kmetijska proizvodnja znižala za pet odstotkov.
—	Kmetijsko zemljo je treba z ustavo najmanj tako zavarovati, kot smo zavarovali partijo in armado.
—	Normalno je, da se stroj izrabi. Takšni »mašini« moraš zamenjati nekaj ležajev in tiste najbolj zarjavele vijake, pa stroj spet normalno dela. Tako bi bilo treba z našim, že kar prevelikim birokratskim strojem. Tudi na njem, dragi mladi inovatorji, boste morali zamenjati nekaj zarjavelih vijakov, če hočete, da boste dobili ključ, še preden bo naši domovini zasvetila poslednja luč.
Na problemski konferenci mladih o kmetijstvu so poleg mladincev iz vse Slovenije sodelovali tudi nekateri najvišji politiki. Med drugimi Vlado menčič, član CK ZK venije, Milan Kneževič, predsednik republiškega komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Leo Prelih, predsednik Zadružne zveze Slovenije, Andrej Marinc, član predsedstva SR Slovenije, poleg teh pa tudi nekateri ugledni profesorji in strokovnjaki s področja kmetijstva.
mreč po besedah razpravljalcev niso upoštevale naprednih zadružnih tradicij Evrope, poleg tega pa naša agrarna politika ni upoštevala družinske kmetije kot temeljne proizvodne celice. Vse je agrarna politika stavila na družbeno kmetijstvo kot naprednejše in produktivnejše. Mladi v Žalcu so pokazali vse svoje nezadovoljstvo zaradi privilegijev, ki so jih vseskozi imeli v družbenem sektorju, od velikih in nepovratnih kreditov do ugodnejših cen. Če bi enakopravno vlagali v oba sektorja, bi se hitro pokazalo, so dejali mladi, kdo je boljši in tudi cenejši. Zato naj imata oba sektorja, privatni in družbeni, enake možnosti, ne pa, da se politično spodbuja razvoj enega na račun zaostajanja drugega. Toda razvoj privatnega sektorja, so bili prepričani mladinci, bo mogoč le tedaj, če bomo uresničili tržne zakonitosti in če bomo zavarovali najboljšo zemljo. Tudi v ustavi.
K uresničevanju vseh teh zahtev mladih v kmetijstvu naj bi pripomogla ustanovitev zveze slovenske kmečke mladine in zveze slovenskih kmetov. Ti dve organizaciji v okviru mladine in socialistične zveze naj bi izražali pripravljenost mladih, da dejavno posežejo v spreminjanje razmer v kmetijstvu. Mnogi so sicer izražali dvom v ustanovitev kmečke zveze, češ, da se bo le-ta spolitizirala kot so se vse druge organizacije.
Kakorkoli že, tisti, ki je na tej problemski konferenci poslušal mlade kmetijce, je po desetih urah odhajal iz Hmezadove dvorane prepričan, da naši mladi kmetje in tisti, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, niso neumni, neizobraženi in nerazgledani in da niso sami tisti grešni kozel, ki bi zaviral razvoj kmetijstva. Treba jim je le prisluhniti, grešne kozle pa poiskati druaie. Irena Jelen-Baša
Tako meni eden najmlajših čistih kmetov v Miklavžu pri Taboru
treba napeljevati vrvico po hmeljiščih.
Adi je pred nekaj tedni sodeloval na konferenci o kmetijstvu, kjer so bili mladi zelo kritični do vsega tistega, kar so, oziroma česar niso naredili vodilni možje v našem kmetijstvu in politiki nasploh. Adi je o tem takole razmišljal. »Kmetijstvu se zadnje čase res zelo slabo piše. Težko je najeti kakšen kredit, obrestna mera je vsak dan drugačna. Kmetje bomo morali »stopiti skupaj« in o kmetijstvu sami odločati.«
Adi je mlad fant in ne morem si kaj, da ga ne bi malce podražila, kako bo z ustvarjanjem družine na njegovi domačiji. Veliko je namreč mladih, presneto čednih fantov, ki si ne morejo ustvariti družine samo zato, ker so in bodo ostali doma na kmetiji. »Ja, res je. Ni problem dobiti dekle, ko pa poveš, da boš ostal doma na kmetiji, začne počasi vse umirati,« je bil iskren. »Dekleta dobro vedo,« je še dodal, »da je na kmetiji treba trdo delati, da se moraš marsičemu odreči.«
Nisem hotela več drezati vanj, prijeten fant je in ni vrag, da ne bi našel dekleta zase. Raje sva se pomenila o načrtih,, o tem, kako bo Adi razvijal svojo domačijo. »Če bi imel več zemlje, bi imel več hmelja,« je imel odgovor takoj nared. »Ce imaš ha ali dva hmelja, to sicer daje nekaj dohodka. Vendar je čisto drugače, če imaš 5 ha. Stroji so bolj izkoriščeni, dela je sicer več, toda dohodka tudi,« je menil. »Toda,« se je spraševal sogovornik, »kje boš v hribih dobil več zemlje, vsaj takšne kvalitetne.« Zato tudi ni prepričan, da bi njim, kmetom v hribih, zemljiški maksimum prinesel kaj dobrega. Irena Jeleh—Baša Foto: Edo Einspieler
Ko smo se oglasili v Braslovčah, so imele ravno šiviljski tečaj. Ta je bil že nadaljevalni, udeleževalo pa se ga je okrog 30 žena.
stopiti
Malo je dandanašnji mladih, ki bi se odločili in rekli: kmet bom. Laznikov Adi iz Miklavža pri Taboru pa je eden tistih, ki mu bolj kot delo v tovarni diši zemlja in delo na njej
»Naša kmetija je velika 20 ha, polovica je gozda, polovica obdelovalne zemlje. Imamo hmelj, okrog 2 in pol ha ga je, zdaj sem naredil še novo žičnico in ga bo preko 3 ha,« je povedal na začetku. Pojasnil je tudi, zakaj se je odločil za kmetovanje. »Po končani osnovni šoli sem šel v kovinarsko šolo, Veselilo me ravno ni,« je bil odkrit. »Rajši sem imel zemljo,« je priznal. Toda njegovi domači so menili, da bi bilo le prav, če bi fant imel kakšen poklic.
Šel je torej v uk za kovinarja, toda očetova smrt ga je obdržala doma. Takrat se je dokončno
Nenavadno
prijateljstvo
Kaj nenavadna prijatelja si je izbrala pri Ribičevih v Goto-vljah krava Liska, saj je v skupno gospodinjstvo sprejela kozlička Murija in Rjavka.
Nudi jima zavetje in topel dom, pa tudi s kravjim mlekom jima postreže. Res nenavadno prijateljstvo, toda prisrčno.
L. Korber
! -%
Adi Laznik
odločil za zemljo. »Kako bi se odločil danes. Bi spet izbral zemljo ali bi kmetovanje opustil,« ga podražim? »Že ko sem bil majhen, sem očeta nagovarjal, naj vzame posojilo za kakšno stvar, pa ni bil preveč navdušen,« se je spominjal. Malce je pomislil,, potem pa je dejal, da danes krediti sicer so, toda kaj novega je težko začeti, ker se obresti vsak mesec spreminjajo.
Adi je v Taboru tudi predsednik aktiva mladih zadružnikov. Kako delajo mladi, s čim se ubadajo, me je zanimalo. »Takšnih čistih mladih kmetov, kot sem sam, je tu naokrog le kakšnih deset. Vsi ostali so zaposleni,« je povedal. V aktivu mladih zadružnikov pa se pridno zbirajo, so med najboljšimi v žalski občini. Trenutno se v sejni sobi zadružne organizacije-večjega prostora pač ne dobijo-učijo plesnih veščin. Potem se bo začelo delo in mladi iz aktiva so doslej že organizirali številne delovne akcije. Zlasti takrat, ko je
Braslovče
NE LE OB DOMAČEM ŠTEDILNIKU
Kmečke žene imajo svoj aktiv
Pred tremi leti so kmečke žene v Braslovčah ustanovile svoj aktiv. V zimskih mesecih, ko si njihove roke za trenutek lahko odpočijejo od vsakodnevnega dela, sedejo skupaj, se pogovorijo, obenem pa se naučijo česa koristnega. Predsednica tamkajšnjega aktiva žena je Ida Rojnik, ki je o njihovem delu takole pripovedovala:
»Zbrale smo se leta 85. Takrat smo ustanovile svoj odbor. Srečujemo se predvsem v zimskih mesecih. Prvo leto smo imele tečaj makrameja, drugo leto smo pletle, potem kuhale, letos imamo šiviljski tečaj.«
Približno sedemnajst nas je, ki se redno zbiramo. Pred kratkim so članice aktiva zelo pohvalili udeleženci mladinske problemske konference v Žalcu. Takrat so
za to, da so se mize kar šibile od najrazličnejših domačih dobrot.
»Ja, prosili so nas iz zadruge, če bi pripravile kaj domačega. Že lani smo pripravile malico za udeležence živinorejske razstave. Pa smo še tokrat spekle in pripravile to, kar znamo: lovsko štruco, pisano pečenko, domač kruh, pa potice in pecivo, potem narezke iz domačega mesa,« je razložila Ida. Vendar zadovoljna tokrat dekleta niso bila: »Potrudile smo se, veliko je bilo treba denarja in potov, zdaj pa sploh ne vemo, koliko bomo dobile za to svoje delo,« je potožila predsednica.
Sicer pa članice aktiva kmečkih žena v Braslovčah načrtujejo, da bodo svoje delo nadaljevale. Kakšen tečaj ročnih del bodo pripravile tudi prihodnjo zimo. Letos so si vsakdanjik popestrile z ogle-V Ljubljani in še s čim,
tako so povedale, si želijo tudi v prihodnje.
Irena Jelen-Baša Foto: Ljubo Korber
Ida Rojnik
Med številnimi posnetki smo izbrali tega, ki je Matjažu in njegovemu očetu najdragocenejši. »Sedaj sem v svojem življenju doživel vse, kar sem si kdaj koli želel,« je po objemu na letališču Brnik dejal najsrečnejši oče v naši domovini in v Braslovčah.
Torek, 23. februarja 1988, bo zapisan z velikimi črkami v zgodovini jugoslovanskih smučarskih skokov. Sanjski skoki Matjaža Debelaka in prva olimpijska medalja pa je naš, savinjski in bra-slovški športni in sicer največji dogodek. S sliko in besedo je zibelko naših skokov, sedaj vsemu svetu znane Braslovče, ponesel Matjaž Debelak v širni svet. O nobenem dogodku doslej še ni bilo toliko napisanega in povedanega, zajetna je mapa sestavkov, shranjenih v našem arhivu. In ko je Matjaž pred dnevi v Savinjki delil avtograme, je dejal, da je slava
naporna in da se doslej še nikdar ni tolikokrat podpisal. Velik uspeh Matjaža Debelaka bo prav gotovo še dolgo časa glavna tema pogovorov po vsej naši domovini. Da ta uspeh ni bil slučajen, so naši fantje in tudi Matjaž dokazali na svetovnem prvenstvu v Oberst-dorfu, velik praznik pa je zopet pred durmi, saj je na vrsti Planica. »Tudi v Planici se bom potrudil in upam le, da bom skočil tako, kot znam. Preveč naporna je bila letošnja sezona, da bi lahko ponovil uspeh z olimpijskih iger. Če pa mi bo naklonjena tudi sreča, potem ...« Misli Matjaž ni končal,
mi pa mu želimo še mnogo dolgih, lepih in predvsem varnih poletov. Čeprav je Matjaž dosegel velik uspeh in slavo, pa je ves ta čas, ko smo ga spremljali v valu slavja, ostal skromen.
Sreča se je letos dobesedno preselila v Braslovče, najprej v dom Marije Vuzem, nato se je nasmehnila Dejanu Koku, nazadnje pa z največjo malho v Debelakov dom. Težko je vse vtise o tem velikem dogodku strniti v tem prispevku, zapisati kaj novega, zapisali pa smo jih nekaj za bodoče rodove in našo zgodovino.
»SANJAL SEM. DA JE OLIMPIADA V BRASLOVČAH«
»Noč pred tekmo na 90-metr-ski skakalnici sem sanjal, da je olimpiada v Braslovčah. Na poti na tekmo sem pozabil neko malenkost. Tekel sem po znanih poteh domov in tedaj so se sanje prekinile. Skoraj povsem tako se je začel tudi dan, ki ga v svojem življenju seveda nikoli ne bom zabil. Mislil sem namreč, da bomo šli na tekmo uro kasneje, kot je bilo v resnici dogovorjeno. Trener Danilo Pudgar je mislil, da sem že odšel na tekmo in prav Zupan in Lotrič imata največ zaslug, da tekme nisem zamudil. Na hitro sem pobasal svoje stvari in se še malce zmeden odpravil na skakalnico. Skušal sem se kar najbolje zbrati, predvsem pa skočiti tako, kot sem znal in zmogel. In potem se je pričela tekma, ki se je zame odvijala srečno in uspešno. Še sedaj ne morem prav urediti vseh spominov. Po drugem skoku mi je najprej čestital Miran Tepeš, potem pa so čestitke kar deževale. Dogodki po tekmi so vse do vrnitve domov bili precej bolj naporni kot tekma.
Predno se je Matjaž drugič spustil po zaietišču olimpijske skakalnice, je dvakrat krepko vdihnil, nato pa poletel daleč bronasti medalji naproti. Posnetek je iz televizijskega zaslona tik pred velikim dogodkom, ki mu je sledilo veliko slavje, največje pa gotovo v Braslovčah. Dom Debelakovih in Braslovče so postale drugo olimpijsko prizorišče.
Vsem, ki so mi čestitali, poslali telegrame, med njimi tudi predsednik, občine Žalec Ludvik Sempri-možnik, Savinjčanom, ki so mi
pripravili nepozaben sprejem, se najlepše zahvaljujem. Upam, da se bom vsem ljubiteljem skokov lahko oddolžil tudi v prihodnje.«
OSEBNA IZKAZNICA MATJAŽA DEBELAKA:
Rodil se je 27. 8. 1965. Ko je bil star štiri leta, ga je oče Anza z mlajšim bratom Janezom postavil na skakalne smuči. Že pred tem pa je z njima treniral držo in skok. Prve skoke sta seveda opravila na domačih terenih ob spodbujanju očeta. Kmalu pa so sledili že prvi tekmovalni uspehi. Matjaž je osvojil naslov pionirskega in mladinskega republiškega prvaka. Po prestopu k Iliriji pa se je začela strma pot navzgor in uvrstitev v reprezentanco. Nato pa je Matjaža začela spremljati smola. Vrstile so se poškodbe, večkrat pa je bil neupravičeno zapostavljen. Dokazal pa je, da se da z vztrajnostjo marsikaj doseči. Prvič je presenetil v Planici leta 1985, ko je na poletih dosegel državni rekord 185 m in enega najdaljših poletov v zgodovini smučarskih skokov. In ko mu je smola zopet visela za vratom, je prišel velik in največji dogodek ter uspeh. Olimpijska medalja in največje plačilo za njegovo vztrajnost in skromnost. Matjaž je postal KRALJ MATJAŽ in naš VELIKI MATJAŽ.
NEKAJ PODATKOV
REZULTATI SKOKOV NA 90-METRSKI SKAKALNICI:
1.	Matti Nykänen (Finska) 224,0 (118, 107 m) — zlata medalja
2.	Erik Johnson (Norveška) 207,9 (114,5 in 102 m) — srebrna medalja
3.	MATJAŽ DEBELAK (Jugoslavija) 207,7 (113, 108 m) — bronasta medalja
EKIPNO:
1.	Finska 634,4 — zlata medalja
2.	Jugoslavija 625,5 — srebrna medalja (Matjaž Debelak, Matjaž Zupan, Miran Tepeš, Primož Ulaga)
3.	Norveška 596,1
Nobenega dvoma ni, da je Matjaž naš najuspešnejši udeleženec 15. olimpijskih iger v Calgaryju s srebrno in bronasto medaljo. Na tekmi na 90-metrski skakalnici je za srebrno medaljo zaostal le za dve desetinki, če pa bi primerjali daljavi, potem bi moral srebrno medaljo osvojiti Matjaž. V drugi seriji pa je imel sploh najdaljši skok. Da si je Matjaž zaslužil srebrno medaljo, je dokazal na ekipni tekmi, na kateri je imel drugi najboljši rezultat.
NAJSREČNEJŠA DRUŽINA DEBELAKOVIH
Med najbolj nestrpnimi družinami med olimpijskimi igrami je gotovo bila Debelakova družina. Kot vsi ljubitelji smučarskih skokov je seveda tudi Debelakova družina čakala na tekmo, ki je zaradi vremenskih težav v Clagaryju skoraj splavala po vodi. In v torek zvečer se je končno začelo. Matjaž je imel startno številko 2, dolg in lep skok je dal slutiti, da mu je uspelo. Bolj ko se je tekma nada-
ljevala, bolj je bilo jasno, da je pred durmi velik uspeh. Strmeli smo v televizijski zaslon in stiskali pesti. Matjaž je dvakrat vdihnil in poletel, daleč in najdlje. Skakalci pred njim po prvi seriji so krepko zaostajali.In tedaj je Tomaž Lajovic vzkliknil: Ima jo, najmanj bronasto medaljo! Matjaž pa je zaslužil več kot bronasto medaljo. Sicer pa je tudi bronasta medalja dovolj, so bili pogosti ko-
mentarji. Tedaj pa je, kot da bi strela udarila v hišo, nastalo razburjenje v naših domovih, še posebej pa pri Debelakovih. Neprekinjeno je zvonil telefon, prijatelji, ljubitelji skokov so se začeli zgrinjati v Debelakov dom. Debelakova družina: oče Anza, mama Terezija, sestre Nataša, Alenka in Metka ter brat Janez so postali najsrečnejša in najbolj priljubljena družina.
NAJDALJŠE NOCI V BRASLOVČAH
Najdaljša in najbolj razburljiva noč s torka na sredo, 23. in 24. februarja, nam bo ostala še dolgo v spominu. Dnevi in noči velikega veselja pa so se nadaljevali vse do petka 27. februarja, ko se je dobitnik dveh olimpijskih medalj s svojimi srebrnimi fanti in vodstvom vrnil v rodne Braslovče. Franček Knez, neutrudni fanfa-rist, pa Tone Basle s svojo frajtonarico, člani smučarskega kluba z Jožetom Oblakom na čelu in
seveda tudi odgovorni dejavniki krajevne oblasti in še mnogi drugi so poskrbeli, da je bilo v Braslovčah praznično in veselo. Učenci osnovne šole so pripravili transparente, na trg se je zgrnila večtisočglava množica kot še nikoli doslej in pričelo se je slavje. Veliki dogodek je lahko spremljala vsa slovenska javnost in prvič, kar pomnimo, se je televizija neposredno vključila in javila iz Braslovč. Vsega, kar se je to noč do-
gajalo v Braslovčah, seveda ni mogoče opisati in kdor tega dogodka ni doživel, mu je resnično lahko žal. Matjaž pa je s svojim velikim podvigom ime Braslovč ponesel v širni svet. Nekdo od kolegov novinarjev pa je zapisal, da so si turistični delavci in krajani za ta sprejem prislužili turistični nagelj. Morda pa se bo kdo nanje resnično spomnil, saj so odprli srce in storili več, kot smo lahko pričakovali.
i m mmm	J			W ** 4 Wm	
	ik j				
Slavje se je pričelo že po pristanku letala na Brnikih. Braslovčani so pohiteli že na letališče in razvili za to priložnost posebej zašito zastavo s sloganom Savinjska — moja dolina. Tale posnetek pa smo lahko zasledili tudi na kartici za igro Podarim dobim, ki je precej pripomogla k uspehom jugoslovanskega smučanja.
Potem, ko je Tekstilna tovarna Prebold obrnila hrbet Matjažu Debelaku prav v olimpijskem letu, so zanj več razumevanja pokazali delavci skupnih služb samoupravnih interesnih skupnosti. Z zaposlitvijo so mu zagotovili socialno varnost, predvsem pa možnost nemotenih priprav na olimpijske igre. Matjaž se jim je za razumevanje najbolj oddolžil z osvojitvijo bronaste in srebrne medalje v Calgaryju. Za velik uspeh je na prisrčni svečanosti Matjažu izročil sliko Rudija Špan-zla vodja skupnih služb SIS Marjan Golob.
Matjaž se je sodelavcem zahvalil za pozornost, predvsem pa za razumevanje in dosedanjo pomoč. »Upam, da to ni zadnji uspeh, potrudil se bom in če me bo odslej spremljala tudi sreča, potem bom še letel,« je dejal in sodelavcem nazdravil s sokom.
0 USPEHU MATJAŽA SO POVEDALI:
Lojze Gorjanc, direktor nordijskih reprezentanc:
»V tem trenutku se še ne zavedamo veličine uspeha naših skakalcev in še posebej dveh medalj Matjaža Debelaka. Najpomembnejše je, da smo nekajletni trud strokovnega vodstva in podpore slovenske javnosti kronali tudi z rezultatom. Prva medalja v nordijskih disciplinah na olimpijskih igrah ima še poseben lesk. Nadejam se, da bo ta uspeh nova spodbuda razvoju smučarskih skokov.«
Matti Pulli, finski trener:
»Lahko ste ponosni na vaše fante. Matti Nykänen je najboljši
skakalec vseh časov in je gotovo zasenčil druge sicer prav tako odlične skakalce. Olimpijskim bojem so dali zanimiv in napet razplet prav jugoslovanski skakalci, ki so v zadnjih letih dosegli izjemen napredek. Dosegli so vrhunsko zrelost in so sposobni tudi največjih dosežkov. Kljub izrednemu Mattiju Nykänenu nismo mirno čakali na razplet ekipnega tekmovanja. Vaši fantje so skakali kot v transu in zares ste lahko ponosni nanje. Skakati na dveh tekmah odlično zmorejo resnično največji mojstri in to je Matjažu Debelaku uspelo.«
Andrej Marinc, predsednik planiškega komiteja:
»Končno, dragi olimpijci, smo doživeli tisto, kar smo čakali več desetletij. Pozdravljam vas, tukaj, sredi Braslovč, kjer je zrastel junak Matjaž Debelak. Hvala soustvarjalcem velikega dogodka in uspeha, staršem, delavcem smučarskega kluba Braslovč in strokovnjakom naše ekipe. Tvoje ime in ime Braslovč bo šlo v zgodovino slovenskega in jugoslovanskega smučanja.«
Tekst J. Kroflič Foto L. Korber
Kulturna dejavnost je bila nekdaj precej bolj pestra. Zdaj je zamrlo delo pevskega zbora in dramske skupine, toda Tabor-čani še vedno radi prepevajo. In tudi znajo. Kot tile Črnovski fantje.
dih, so nam povedali, pa ima plesni tečaj kar v sejni sobi zadruge.
V Taboru sicer še stoji stari dom, ki so ga pred štirinajstimi leti temeljito obnovili. Vendar se je v dom naselila tako huda vlaga, da je postal povsem neuporaben. Da je takšen dom tudi silno nezdrav, še zlasti za telovadbo otrok, pa tudi ni potrebno posebno razlagati mar ne?
... IN TELEFONIJA
Ko bo v Taboru naslednje leteče uredništvo, bo tam zagotovo stal novi dom. Kajti Taborčani so presneto odločni in neodjenljivi ljudje. Ne bi si pa upali tako z gotovostjo trditi, da bo tam rešen problem telefonije. Ta je namreč odvisna tudi od delavcev PTT-ja. 40 priključkov imajo v krajevni skupnosti, skupaj z družbenim sektorjem. In če jim telefonijo samo omeniš, je tako, kot če matador začne mahati z rdečo ruto svojemu nasprotniku. Taborčani se namreč silno jezijo in menijo takole: pred leti so v občini združevali denar za telefonijo, tudi njihov denar je šel drugam, zato zdaj pričakujejo, da jim bodo pomagali drugi. V Taboru so bili pobudniki za ustanovitev odbora za izgradnjo telefonije, ki naj bi skrbel za enakomerno porazdelitev telefonov po občini. Pred enim letom so Taborčani zahtevali, da jih uvrstijo v plan, za telefon je bilo takrat zainteresiranih 250 krajanov. Vendar iz te moke zaenkrat še ni bilo kruha. Krajevni funkcionarji so ob obisku tudi povedali,
da enostavno ne znajo pojasniti, zakaj plačujejo ponekod za telefon nizke zneske, ponekod pa vrtoglavo visoke. To vprašanje so sicer nameravali zastaviti direktorju PTT-ja, ki so ga ob tokratni priložnosti povabili v Tabor, vendar odziva ni bilo.
Nam ni bilo žal, da smo se vabilu odzvali. Bilo je prijetno in dan je prehitro minil. Odhajali smo prepričani, da Taborčani nočejo nobenih gradov v oblakih. Hočejo le, da po 40-ih letih odtekanja njihovega denarja drugam prikaplja nekaj tudi nazaj v njihov kraj. Irena Jelen-Baša Foto: Ljubo Korber
V	večernem sporedu v dvorani v Ojstriški vasi so krajevno skupnost, njihove težave in uspehe ter želje predstavili številni predstavniki kraja, upravnik temeljne zadružne organizacije, na nekatera njihova vprašanja pa so poskušali odgovarjati predsednik skupščine občine in predsednik izvršnega sveta ter predsednik občinske konference socialistične zveze.
V	zabavnejšem delu prireditve pa so nastopili: Hmeljarski instrumentalni kvintet, Črnovski fantje, folklorna skupina podružnične šole, Alenka in Blaž Lesjak, gledališki igralec Borut Alujevič in Marijan Smode.
ZAHTEVAJO LE TISTO, KAR DRUGI ŽE IMAJO
Bili smo na letečem uredništvu v Taboru
Dvorana v gasilskem domu v Ojstriški vasi je bila polna že pol ure pred zaključno prireditvijo. Za simpatične plesalce folklorne skupine iz tamkajšnje podružnične šole je ostalo bore malo prostora.
V začetku marca smo bili z novinarji Novega tednika in radia Celje ter njihovimi sodelavci na letečem uredništvu v krajevni skupnosti Tabor. Odšli smo tja z namenom, da bi čimbolj vsrkali vsakdanji utrip dela in življenja tamkajšnjih prebivalcev.
S prvimi vtisi so nam postregli že na začetku. Če si namreč Taborčan zaželi skodelico jutranje kave, potem se verjetno srečuje s podobnimi težavami kot bi se srečevali mi, če nam ne bi šli na roko v tamkajšnji temeljni zadružni organizaciji. V Taboru imajo sicer tri gostilne, vendar za nobeno točno ne vedo, kdaj je odprta. O tem
problemu sicer krajevni predstavniki niso želeli preveč razpredati, kajti pomagalo verjetno ne bi. Zato pa smo od njih izvedeli več o drugih, pomembnejših problemih, ki pestijo ljudi v tistih krajih.
MRLIŠKO VEŽO IMAJO
Z lastnimi močmi so Taborčani doslej naredili že veliko. Zlasti so njihovi rezultati vidni na področju komunale. Za 70 km cest skrbijo v Taboru, od tega je 60 km nekategoriziranih. Kakšne so te poti in kako daleč segajo, smo nekateri izkusili na lastni koži, saj so nas Taborčani popeljali vse do 700 m visoko ležeče Matkove domačije. Takšnih domačij v hribih in cest
do njih pa je v Taboru veliko. V krajevni skupnosti sicer nimajo denarja, da bi vsako cesto vzdrževali tako, kot je treba, toda priznati jim je treba, da se trudijo po najboljših močeh.
Ko smo se pogovarjali o komunalni dejavnosti, Taborčani niso mogli skriti ponosa zaradi mrliške vežice. Ponosni so še zlasti zato, ker so denar zanjo zbrali v precejšnji meri s samoprispevkom, neštetokrat pa sta na gradbišču pela kramp in lopata krajanov.
V prihodnje si s področja komunalnega urejanja želijo predvsem urediti kanalizacijo. Še zlasti v novem naselju Siršev gozd. Na prvih mestih njihovih želja pa je asfaltiranje odsekov v naselju Kapla ter proti Črnemu vrhu.
ZDAJ STA NA VRSTI DOM . . .
Kadarkoli smo bili v zadnjem času v Taboru, je v pisarni krajevne skupnosti visela na steni risba večnamenskega doma. Takšnega, kakršnega si v Taboru tako želijo. Povedali so, da ga bodo začeli graditi letos in da ga nameravajo spraviti pod streho, dokončati pa v naslednjih dveh letih.
Dvorana bo služila prireditvam in šolarjem za telovadbo. Vrednost del ocenjujejo v Taboru na 30 starih milijard. Da dvorano potrebujejo, o tem ni dvoma. Ko smo se namreč zvečer zbrali v gasilskem domu v Ojstriški vasi — edinem večjem prostoru najbrž — je bila dvorana že pol ure pred pričetkom polna. Okrog 50 mia-
Nezaupanje do vsega tujega
Pred mesecem dni je v organizaciji Kompasa obiskala Ljudsko republiko Albanijo prva povojna uradna skupina novinarjev in turistov. Veliko ljudi poznam, ki so prepotovali dobršen del sveta, nikakor pa niso mogli v Albanijo, zaprto državo, o kateri smo lahko nekaj informacij izvedeli le s posredovanjem kakšnih tujih novinarskih hiš, zato so bile naše predstave o tej deželi dokaj meglene. Vsekakor se je obetalo zanimivo doživetje. Uspel prvi izlet je botroval tudi odločitvi Kompasa, da za prvomajske praznike odpelje na pot naslednjo skupino Jugoslovanov.
Na pot smo odšli z letalom Adria Airwaysa z brniškega letališča v Tirano. To je bil tudi prvi pristanek lefala te družbe v Albaniji. Malo po tistem, ko nam je kapitan Bizjan sporočil, da smo prispeli v albanski zračni prostor, se je zaslišal strašen pok, letalo je streslo in iz kril se je pokadil plamen. V letalu je nastala grobna tišina. Je kaj narobe? Imajo Albanci vojaške vaje? No, nič kaj take-
ga ni bilo. V letalo je treščila strela, ki mu ne more do živega. Kmalu zatem smo že zagledali kopno in prvi vtis je bil, da je zemlja izredno lepo obdelana. O tem smo se prepričali tudi kasneje, ko smo prepotovali dobršen del najbolj naseljenega ozemlja Albanije. Kljub zaostalemu načinu obdelovanja je Albancem uspelo izsušiti sedemdeset odstotkov zemlje. Polja so prepletena s številnimi kanali za odvodnjavanje in navodnjavanje. Na večini hribov in gričev pa so terase, na katerih gojijo oljke, vinsko trto in sadno drevje. Albanci tako danes pridelajo vso hrano zase, precej pa je še izvažajo. Kljub temu da nimajo veliko kmetijske mehanizacije, pa znaša pridelek pšenice okrog štirideset stotov na hektar.
Po pristanku letala na tiranskem letališču smo pričakovali, da bomo videli kdo ve koliko vojakov in da bodo carinske formalnosti dolgotrajne in zapletene. Nič kaj takega se ni zgodilo. Doslej največjo povojno skupino tujcev, ki je naenkrat prišla v Albanijo, so sprejeli prijazno. Vljudno so potnikom pogledali le torbice
z osebno prtljago, vse formalnosti pa so trajale kvečjemu petnajst minut.
Na letališču nas je čakalo pet sodobnih avtobusov in že smo se odpeljali proti obmorskemu, letoviškemu in tudi industrijskemu mestu Drač. Prvo vprašanje je seveda bilo, kako je s fotografiranjem. Albanski predstavniki so nam povedali, da ni nikakršnih omejitev, ni pa zaželjeno, da slikamo vojaške objekte, mimo katerih se bomo vozili. Seveda so našo pozornost najprej vzbudili številni bunkerji, ki kot kakšne kape gledajo iz zemlje. Kasneje smo jih videli še toliko, da smo se nanje navadili in da sploh niso več vzbujali naše pozornosti. Bunkerji so danes v glavnem zapuščeni, zadnjega pa so zgradili pred šestimi leti. Albanci so namreč predpostavljali, da bi napadalec laže zavzel njihovo ozemlje iz zraka in bunkerji so bili namenjeni za borbo proti tem napadom.
V Draču, kjer je nekaj solidnih hotelov za tujce, je tudi precej raznih sindikalnih domov in skromnih lesenih hišic za domače turiste, ki pridejo poleti na

morje. Vse je seveda za naše pojme izredno skromno in kar precej dela in denarja bodo morali še vložiti v to, da bo turizem zares vzcvetel. Verjetno pa bodo prav turizmu iz leta v leto namenjali več pozornosti. Dolge, peščene plaže in tudi sicer naravne lepote te dežele bi sem prav gotovo lahko privabile več tujih turistov kot pa le deset tisoč tako kot lani. Če bi ocenjevali vljudnost in postrežbo v vseh hotelih, kjer smo bili, pa si Albanci prav gotovo zaslužijo vso pohvalo.
Na poti iz Drača v Elbasan, albansko industrijsko mesto z veliko železarno, smo srečali le kakšen tovornjak in konjsko vprego in še sedaj mi ni jasno, zakaj znaša hitrostna omejitev samo štirideset kilometrov na uro. Prometa tako rekoč ni, ker v Albaniji nimajo niti enega zasebnega avtomobila. Tudi cerkve nismo na vsej poti videli nobene. Vera je tam namreč uradno ukinjena, cerkve pa so ali podrli ali pa spremenili v dvorane, telovadnice in druge objekte. Džamijo imajo kot zgodovinski objekt le še v Tirani, v Elba-sanu pa smo videli katoliško cerkev, ki seveda prav tako ne služi več svojemu namenu.
Vsepovsod po Albaniji je seveda tudi veliko parol, ki hvalijo dosežke albanskega naroda po vojni, genialnost bivšega voditelja Enverja Hoxhe in seveda sedanjega Ramiza Alije. Vsakemu tujcu seveda ponosno povedo, da so edina država, ki nima zunanjih dolgov in da so vse, kar so po vojni storili, storili v glavnem sami, brez tuje pomoči. Tudi sicer radi povedo še nekaj podatkov. Električne energije proizvedejo toliko, da jo lahko celo izvažajo, v zadnjo albansko hišo pa so elektriko napeljali pred desetimi leti. V vsaki vasi imajo zdravnika in seveda šolo ter najmanj en telefon. Veliko izvažajo tudi rud in raznih polizdelkov, pa tudi nafte. Razmerje med plačami je lahko največ ena proti dva. Povprečna plača znaša okrog 500 lekov, en lek pa velja približno 260 dinarjev. Ob tem naj zapišem, da je dinar konvertibilna valuta in tako smo lahko v številnih brezcarinskih pro-
Ob našem obisku so se srečali tudi najožji sorodniki, ki se še nikdar niso videli.
dajalnah kupovali za dinarje. Le pettisočakov niso jemali. Sami smo potem pogruntali, da bržčas zaradi lika Tita.
Marsikdo me je spraševal tudi, kako je s trgovinami in gostilnami. Dovolj jih je. Trgovine so opremljene in založene tako kot pri nas v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih. V njih dobijo skratka vse osnovne potrebščine in hrano. Tudi gostiln in kavarn je kar precej in reči moram, da so kar polne. Za steklenico vina v hotelu smo morali odšteti osemnajst lekov, v njihovih domačih gostilnah pa so cene vsaj dvakrat nižje.
Ob vsem skupaj pa nas je najbolj presenetila prijaznost ljudi in hič kaj čudno nas niso gledali, ko smo fotografirali vsevprek. Tokrat
so se Albanci verjetno zelo dobro pripravili na naš sprejem in na vsakem koraku so se trudili, da smo bili zadovoljni. V veliki meri jim je to uspelo. Albanijo smo obiskali dan po končani konferenci zunanjih ministrov balkanskih držav in vsi so nam govorili tudi o tem. Dejstvo je, da se Albanija začenja počasi, toda previdno odpirati v svet. Ta proces je seveda nujen, če hočejo večji napredek, in izgleda, da se tega tudi vse bolj zavedajo. Dolgoletna izoliranost in samozadostnost prav gotovo nista povsem pozitivno vplivali na njihov razvoj, kot tako radi poudarjajo, res pa je tudi, da prenekaterih uspehov, ki so jih dosegli po vojni, tudi ne gre prezreti.	Tekst in foto:
Janez Vedenik
Središče Tirane. Široke ulice, veliki
Avtomobili pa so seveda prava redkost.
Samo pet skupin
Prejšnji teden so se z nastopi mladih na občinski Naši besedi končali letošnji nastopi. Letos je nastopilo samo pet skupin in sicer mladi iz OŠ Polzela, Šempetra in Gotovelj, plesna skupina Sanje iz Vrbja, dramska skupina
Matke-Šešče, ki je predstavila Kmečki večer na kmetih v režiji Mire Cestnik. Poleg tega je bil v prostorih Občinske matične knjižnice literarni večer, na katerem so predstavili Sonjo Trstenjak oz. njeno pesniško zbirko
Na konici tišine, predstavili pa so se tudi mladi literati s svojimi deli. Na sliki: dramska skupina Matke-Šešče, ki se je predstavila na Polzeli z delom Kmečki večeri. Škoda je le, da je bilo obiska tako malo.	T. TAVČAR
Anica Kumer se je predstavila
V Občinski matični knjižnici darilo za dan žena: portret slo-smo med prireditvami izbrali tudi venske umetnice Anice Kumer.
Anico Kumer, slovensko gledališko igralko, dobro poznamo z odra. Njeni gledališki obrazi so vselej živi in prepričljivi. Tokrat pa so prisotni videli nekaj njenih obrazov od blizu.
Kot razposajena' deklica in umirjena ženska je zbranim pripovedovala vrsto izsekov iz svojega življenja, od prvega odra v domači kuhinji do poklicnih nastopov v najširšem krogu. Bila je polna pomenljivih gibov in besed. Znala je izzvati pravi val smeha, ko je uprizorila odlomek iz predstave Vaje v slogu. Celo kakšno solzo je izvabila, ko je bila na njenem obrazu vsa otožnost Lepe Vide.
Igralski obrazi so se s pravo Anico Kumer združili v enovito upodobitev slovenske umetnice. Za poslastico je proti koncu povedala nekaj svojih pesmi in zapela pesem iz ene svojih predstav.
Ko so obiskovalci odhajali, se je na obrazih risala vznemirjenost, v očeh pa zgovorni lesk prepričljivega umetniškega doživetja.
foto: T. Ribič
Igralec, pevec, kmet, župan
^ Vse to je bil Kobaletov Janko iz Tabora_
Čisto slučajno nas je pot zanesla na Kobaletovo domačijo. Sogovornik Janko je bil na začetku zadržan, a se je v pogovoru zlagoma tajal, kot se je počasi tajal tistega sončnega marčevskega dne sneg po taborskih bregeh.
Precej velik možak je Kobaletov Janko. Belih las in belih brk, ves obraz pa obvladujejo živahne oči. »1924-ega sem bil rojen. Tukaj, v tej bajti,« je začel svojo pripoved. »Osem otrok nas je bilo, bil sem edini sin,« je pripovedoval. Očeta je izgubil, ko mu je bilo devet let. »Pri štirinajstih sem moral poprijeti za vajeti na tej domačiji,« je razlagal.
Delu navkljub je Janko našel čas zase. Telovadil je pri Sokolu,
več kot trideset let je bil kulturni delavec v Taboru. Pel je, igral, po malem režiral, tudi maskiral, če je bilo treba. Kako je bilo njihovo delo všeč ljudem, kako so jih sprejeli, ga povprašam. »O, ljudje so bili kar zadovoljni, manj zadovoljna je bila žena, ker sem bil tolikokrat zdoma,« je povedal smeje. Kaj pa danes, ga spodbujam naprej? »Danes sem bolj doma,« je bil kratek. Pa tudi kritičen. »Veste, kulturno življenje v Taboru je precej zamrlo. Včasih smo imeli po dva zbora, dve dramski skupini, zdaj ni ničesar več. Dom ie propadel, mladi se vsedejo v avto in se odpeljejo drugam. Včasih, ko niti vsak ni imel svojega kolesa, smo bolj hodili skupaj,« se je
Marijan Smode ni imel nič proti, da si je Janko sposodil nje-govo kitaro
spominjal. Kar z malce grenkobe, se mi je zdelo.
Pogovor zasučeva drugam. Na domačijo, na kmetovanje. »Štiri hektare in pol obdelovalne zemlje imamo, hmelj sem prepustil sinu, pri živini še sam kaj postorim,« je razlagal. Potem je dodal še to, da kmetovanje kar prav pride, saj bi z devetimi starimi milijoni pokojnine bolj težko preživel.
Še o Jankovem županstvu je potem stekla beseda. »Ja, bil sem župan tu v Taboru,« je potrdil. »Polovico mandata. Potem je prišlo do prepira,« je pojasnjeval. Malce je pomislil, potem pa dodal: »S sodišča še sklepa nisem dobil, čeprav je nasprotna stranka izgubila. Je bil pač spomeni-čar, jaz pa ne,« je bila trpka njegova pripoved.
Ni mi bilo, da bi drezala po stari, najbrž nikdar zaceljeni rani. Rajši sva se menila o kulturi. To je stvar, o kateri se je Janko hitro in rad razgovoril. O tem, kaj vse so igrali, kje vse so gostovali, pa kako veselo je bilo takrat.
Z Jankom sva se tistega dne srečala še enkrat. Zvečer, ko so se Taborčani zbrali na javni radijski oddaji v gasilskem domu v Oj-striški vasi. Potem, ko smo še malce posedeli skupaj, smo spoznali, da je Janko kljub 64-im letom še vedno mladenič. Zaigral je na kitaro — priznal je, da mu tudi citre in harmonika nista tuja instrumenta, prepeval je pesmi, ki so že davno utonile v pozabo. Pa še zaplesal je, da bi se marsikateri mladec težko kosal z njim.
Irena Jelen-Baša Foto: Ljubo Korber
Ni dolgo tega, kar je na žalskem odru gostovala Ivana Arika ali častita devica Orleanska (Jean Anouilh — Škrjanček ali igra o Ivani Arški v izvedbi ljubiteljskega gledališča Toneta Čufarja z Jesenic), poosebljena lepota, nedolžnost, čistost, hrabrost in resničnost, nosilka najčistejšega krščanskega nauka v vsej svoji človekoljubnosti. Angleži so jo obsodili kot čarovnico in jo sežgali na grmadi.
Tri mesece kasneje je žalski oder gostil Hudičevega učenca — Richarda Dudgeona, človeka izven družbenih norm, ki ni upošteval gospodovega dne, človeka, ki ga je mati preklela, človeka, ki se je družil s cigani, človeka, ki se je zaradi vsega tega sam označil za hudičevega učenca. Angleži so ga obsodili, a ga niso obesili.
Vsaka podobnost med obema junakoma je zgolj paključna ali pa tudi ne?
Tako sveta Ivana kot Hudičev učenec sta storila najbolj plemenito dejanje, ki ga človek lahko stori:.rešila sta svoje ljudstvo. Ivana je zaradi božjega klica rešila Francijo, hudičev učenec se je žrtvoval za drugega človeka, pastorja, svojega nasprotnika torej, in s tem pripravil temelj za akcijo tretjega protagonista — ljudstva, na novo nastajajočega ameriškega naroda. Oba junaka sta izvedla veliko dejanje, le vzrok, zaradi katerega sta to storila, je pri obeh zelo različen. Toda samo navidezno.
Ivana je svoje dejanje storila iz poštenosti, hrabrosti in predvsem iz verovanja v čisto krščansko vero, torfej iz popolnoma plemenitih dejanj. Vendar je vso to njeno plemenitost pogojeval božji klic. Hudičev učenec je svoje dejanje uresničil zaradi neopredeljenega vzroka. Dramaturg predstave Goran Schmidt je zapisal, da je odločitev hudičevega učenca le na videz plemenita, saj je v bistvu sebična, ker sledi le nekemu nejasnemu nagibu, ki ga ne razume niti hudičev učenec sam. Ne glede na to, da je možna tudi interpretacija, da je bil hudičev učenec dejansko plemenit človek, ki je svojo človekoljubnost prekrival z masko, je zanimiva predvsem sila, ki je oba junaka gnala v dejanje. Ta je tista, ki druži oba junaka. In pri obeh je ta sila imaginarna in banalna. Pri Ivani božji klic, pri hudičevem učencu ravno tako nek klic, morda celo božji (hudičev učenec se prelevi v pastorja), ki je ravno tako neopredeljiv in celo bitju, ki pripada, nerazumljiv. Pri obeh so torej vzroji za njuno dejanje banalni in celo otročji. Ali je božji klic pri sveti Ivani in neopredeljena ter nejasna odločitev iti v smrt kaj drugega kot banalen razlog za rešitev Francije in osvoboditev Amerike? Od kod takšna podobnost med ozadji junakovih dejanj. Ali ni George Bernard Shaw davno nazaj pisalo sveti Ivani?
Če na tej točki preidemo iz posameznega na splošno, lahko pridemo do bistva Shawovega ciničnega in duhovitega obravnavanja zgodovine. Zanj namreč niso banalna in otročja le vsa dejanja njegovih junakov. Zanj so banalna in otročja prav vsa velika dejanja v zgodovini. Banalnost in otročjost se zakrivata v logični varianti pojasnje-
Mija Jan
Ko smo materam in ženam za 8. marec podarjali cvetje v znak hvaležnosti, smo zadnji dom Mije Jan ogrnili z najlepšim cvetjem in besedami zahvale.
Vedeli smo za njeno bolezen. Prežeta z optimizmom je stopala po trnjevi poti, ki ji jo je dodelila neizprosna usoda. Tiha in mirna je kot članica domačega pevskega zbora vtkala svoje niti v vsako odpeto pesem. Skoraj deset let je bila pesem sestavni del njenega življenja. V spominu nam ostajajo mnoge fotografije iz nastopov v domačem kraju, v Šentvidu pri Stični in Doberdobu. Prav iz slednje je odpadel sedmi list, ki nam je vklesal novo bolečino.
Mija Jan se je rodila 3. oktobra 1944, osnovno šolo je obiskovala v Grižah, nato pa se je odločila za trgovski poklic. Z veseljem in predanostjo je opravljala svoj poklic. Neizprosna bolezen ji je prekrižala življenjsko pot, z voljo in vztrajnostjo ji je vsa ta leta kljubovala, vendar pa je bila bolezen močnejša.
Mija Jan je bila kot članica Zveze komunistov vedno pripravljena pomagati drugim, v prostem času pa je rada obiskovala planine. Bila je aktivna članica planinskega društva Zabukovica.
Vsakič, ko bo naša pesem vedrila petja željne, bomo pevke griškega zbora videle tvojo podobo z rahlim nasmeškom na ustih in dobrohotnimi očmi. Vsakokrat nas bo obšla žalost, da si nas mnogo prehitro zapustila. Da smo te imeli radi, smo ti dokazali na tvoji zadnji poti in slovesu.
Valčka Gnus
^ vanja zgodovinskih dogodkov le zato, ker zgodovina laže, pa če jo pišejo premaganci ali poraženci. Shaw je npr. prepričan, da bi v angleški zgodovini, če le-ta ne bi lagala, moralo biti zapisano, da so Angleži izgubili svoje kolonije na območju današnjih ZDA zato, ker je bolje izgubiti kolonije, kot pa motiti vikend visokega angleškega uradnika. Zato je Shaw menil, da zgodovini niti ne kaže zameriti, da laže, ko išče bolj logično interpretacijo dogodkov, kot so se v resnici zgodili.
Hudičev učenec je tipična intelektualistična komedija, polna dvomov in posmeha, Shaw sam pa jo je zaradi neuresničljive ljubezni med Richardom in Judith poimenoval melodrama. Konec niti ni presenetljiv, če imamo v vidu. da Američani doaodke zelo radi
Na oni strani
Moj košček Podvina! Stran od ceste in novih vikendov, zaradi katerih ta hrib ni več tisto, kar je bil. Premišljujem, če bi pozaprla polkna na oknih. »Mami, če ti nisi danes čisto gluha!« me vzdrami hčerin glas. »Trikrat sem te že vprašala, kaj misliš, kdo bo prišel ob podelitvi bralne značke na našo šolo!« Manuela naravnost obožuje moja ugibanja, ker ponavadi udarim mimo. Tako tudi danes. Vem da nekdo, ki ji je pri srcu, a rasla je s pesmicami in s pravljicami deset let in njen seznam najljubših pesnikov in pisateljev je predolg za ugibanje. Nazadnje mora povedati kar sama. »NEŽA MAURER! Pa sploh »ne vem, katero knjigo naj nesem, da se mi bo vpisala nanjo, zdaj ko mi je Daniel počečkal KAKO SPI VEVERICA . . .« »Imaš še KOSTANJEVEGA Skratka in čukca,« skušam braniti malega raziskovalca, ki skuša vsaki stvari priti v drobovje.
»Ja, saj res, Čukča!« se ji olajšano izvije iz prsi.
»Še enkrat ga boš prebrala, ko prideva domov. Če bi vprašala ata, mislim starega ata, o Neži Maurer, ki se je rodila na Podvinu, bi taista Neža bila zanj še zmeraj mala, drobna, temnolasa Nežika, ki se je rodila in odraščala na oni strani hriba, in junak njenega otroštva, glavni junak povesti ČUKEC — Grofturnov Frenci, je bil atov najboljši prijatelj. Kmalu bo dan republike, ko boš spet malo več doma. Šli bova na ono stran hriba. Pa Daniel tudi in omi-ca in seveda ate, ki bo za vodiča ...«
Kot da se je ustavil čas
Deževni prazniki. Tudi zadnji dan, a popoldne je le prenehalo deževati. Oče nas je vodil preko naše parcele v gozd, do starega drevesa ob poti, ki pelje na Goro Oljko in so ga mimoidoči prekrili z najrazličnejšimi vrezninami, spominčki. Tam smo skrenili spet na plano, a smo se ves čas držali roba gozda na eni strani in skrbno obdelanih vinogradov na drugi. Oče nam je povedal za vsako zidanico, čigava je. Zidanice iz starih časov in zemlja, ki se je še držijo domači priimki, čeprav so se ti že predrugačili. Tod je še vse, kot je bilo. Kot da se je čas ustavil. Vsem nam je drselo v gumijastih škornjih, posebno Malemu, ker pa sva ga z mamo držali vsaka za eno roko, nama ga je uspelo uloviti vsakokrat, kadar je zdrsnil po mokri travi, ki je bila tako nabita z dežjem, da je bila kot mehka mokra preproga... Nazadnje smo prišli do polzidane in pollesene hišice, potisnjene v breg. »Vidiš. Manuela, tu je bila doma Nežika!« Strmela sem v vsako podrobnost hišice, da bi se mi vtisnila globoko v spomin. Z Manuelo sva hišico obhodili okrog in okrog in zadrževal nas je spomin na deklico, ki se je igrala okrog hišice in opazovala živali, drevesa, oblake in druge stvari, o katerih je kasneje napisala svoje lepe pesmice, ki so že najbrž živele v njej takrat, ko je bila mirna, zmeraj zamišljena deklica, o kateri nam je zdaj pripovedoval oče.
Z Manuelo bi še kar ostali tu, a naju je že oče klical v breg.
»Kam gremo pa zdaj?«
»Zdaj boš pa videla Grofturno-vega Frencija, o katerem govori Neža Maurer v Čukcu . . .«
Grofturnov Frenci — čukec
Komaj dohajamo očeta, tako mladosten je postal njegov korak. Čaka nas na potki, strmeč v vitki stari bukvi.
»Si prebrala letnico?« me vpraša. Strmim in ne morem verjeti.
poenostavijo. Preveč hudega je bilo izrečenega in storjenega v zgodbi, da bi se konec zakompliciral v tem smislu, da bi pastor-rešitelj zamudil, Richard bi zabingijal, tega pa gotovo ne bi prenesla Judith. Po mnenju scenarista je konec nekakšen obliž za rane, prizadejane s cinizmom. Cinizmom, ki je tako značilen za Shawa.
Na koncu pa še tole. Ne morem se znebiti občutka, da velika poklicna gledališča na odrih, kot je recimo žalski, ne dajo vsega od sebe. Kar malomarna je včasih igra nekaterih, zlasti stranskih akterjev. Sicer pa smo v Žalcu doživeli lep gledališki večer. Dokaz, da je z gledališkimi abonmaji treba nadaljevati.
Vojko Zupanc
hriba
1938! In dvakrat: BIZJAK FRANC. »Kdo pa je ta Bizjak Franc?« vpraša Manuela, a z očetom ne slišiva nikogar več. Zdaj je vse tako kot nekdaj, ko naju je pripeljal sem, mene in brata. Se manjša sva bila od Manuele.
»Zdaj preberi, kaj piše na drugi, moji bukvi!« Najprej vidim samo spodnje ime Franc, ko se prsti kar sami pomaknejo v brazdo razvlečenega B, medtem ko sta A in Š čisto vitka. BAŠ! Prsti božajo te ljube stare črke in solze neslišno polže po licih. Le kako mi je moglo uiti iz spomina, da sem že bila tukaj. Koliko stvari prikliče ta moj nekdanji priimek! Staro hišo v Podvinu, staro mamo in njeno podstrešje s starimi skrinjami polnih vezenih romanov, ki jih je tako skrbno izrezovala iz Večerov ... spet vidim sebe, brata, bratranca Jančija, kako smo lezli do stare Divjakovine in strmeli v luknje na hiši, za katere je Janči trdil, da so še od krogel. Premišljevali smo o topu in hrabrih partizanih, ki jih je bilo tod toliko, da so si upali Nemci v hrib le podnevi, ponoči nikdar.. . Vidim brata in Jančija, ki sta navezana na vrvi lezla v staro jamo v gozdu in ju ni bilo ven tako dolgo, da je oče mislil, da ju ne bo nikdar več videl! Koliko časa pred pravimi jamarji sta videla in poslikala kapnike v njej! Še zmeraj se spominjam tistega nelepega koščka kamna, za katerega je brat trdil, da ga je odlomil od prelepega kapnika. Jamarji so res dali jami ime Baševa jama, zaradi brata, ki je vso prela-zil, a kako razočaran je bil, ko so ga v polzelski monografiji prekrstili iz Francija v Edija ... Spet se spominjam vseh tistih dogodkov iz življenja podvinskih otrok tik pred vojno in med njo, o katerih nam je pripovedoval oče, in v katerih je bil njegov prijatelj Grofturnov Frenci glavna oseba.
Oče nam je že ušel naprej po poti, po kateri je tolikokrat hitel, ko je bil še deček, da bi opazoval »čarovnije«, ki so se dogajale v kovačnici, o kateri ni zdaj nobenega sledu, da bi opazoval, kako se je kuhalo oglje, ali da bi se malo igral z otroki, preden je moral spet na drugo stran hriba ...
Pred hišo oče že kliče: »Frenci, Frenci!« Kakor je nestrpno klical nekoč. Že se odpro vrata in na prag stopi mož, ki se za očeta nikdar ni imenoval Franc Bizjak, temveč zmeraj samo Grofturnov Frenci... Ko sežem v njegovo roko (nekako se ga moram dotakniti, da bi bolj občutila tisti čas, ki je ostal v mojem in bratov-vem, srcu za zmeraj), čutim vso toploto prijazne hišice, ki stoji za njim, in ko zrem v njegove še zmeraj tako žive oči, mi ta pogled prikliče prvi stavek iz Čukca: Grofturnov Frenci je bil eden izmed najbolj nabritih otrok na Ko-panku..,
Tako sem že stala pred njim. Koliko let je že od takrat? Dvajset, morda kakšno leto več in zdaj sem razumela Manuelo, ki je stala poleg, kakor zrasla s tlemi pred tem Grofturnovim Frencijem in se ga ni upala vprašati čisto ničesar od tistega, kar se je bila namenila.
Pričakovala je nabritega junaka iz Čukca in iz pripovedi njenega starega očeta, junaki pa se ne starajo .. . Zdaj pa je stala pred njim, pred tem istim Grofturnovim Frencijem, ki pa je tudi Franc Bizjak, oče in stari ata.
Vračali smo se z obljubo Grof-turnovega Frencija, da bo tudi Manueli pripovedoval o pustolovščinah svojega otroštva, ko se zopet vidimo, pa tudi o NJEJ; ki bo na tej strani hriba za zmeraj ostala Zaleznikova Nežika, drobna, mirna temnolasa deklica, ki je odšla v svet in postala NEŽA MAURER...
Majda Mlakar
Pionirski kotiček
Zame je velika sreča
—	če se mi ni treba učiti. (Karmen, Lea)
—	kadar dobim odlično oceno. (Alenka, Leonida, Mirjana)
—	če dobro igram tenis. (Ana)
—	kadar dobim novo punčko. (Klavdija)
—	ko sem dobila kolo. (Sabina)
—	če mi ni treba iti v vrtec po bratca. (Petra)
—	kadar imam rojstni dan. (Katarina, Špela, Vesna)
—	kadar pride kdo na obisk. (Suzana)	vse OŠ Žalec
0 prazniku naših mam
Za nami je 8. marec, dan žena, ko privlečemo na svetlo morje starih, oguljenih fraz o ljubezni, enakopravnosti, materini dobroti in še mnogo drugega je na našem govornem programu ta dan. Morda se le redki zavedajo, da je vse to stara šara, ki jo privlečemo na dan ob tej priložnosti. Niti zavedamo se ne, da vse to našim materam, ženam, sestram, dekletom le malo pomeni.
Darilo, ki ga poklonimo in ga pozneje celo sami postavimo v prašno omaro, je le poizkus odkupnine za našo nepozornost in brezbrižnost med letom. Delamo se velikodušne in ljubeče, v resnici pa si zakrivamo oči pred dejstvom, da nam je mati vedno bolj potrebna kot si mislimo.
Če izpustimo pranje, kuhanje in pospravljanje, je mati navse-
Šola v naravi
V ponedeljek, 29. februarja, smo učenci 5. a razreda odšli v šolo v naravi na Gozdnik. V lovsko kočo smo prispeli ob deveti uri. Po namestitvi smo imeli okusno kosilo, ki nam ga je pripravila naša kuharica Trezika. Po kosilu smo odšli na smučišče k Petrovcu. Tu nas je tovariš Janko razdelil glede na smučarsko znanje v tri skupine. Smučarji začetniki so smučali na položnem delu smučišča, tisti, ki smo že znali malo smučati, smo se vozili po večji strmini. Pred mrakom smo se vrnili v lovsko kočo. Pred večerjo smo imeli sestanek, na katerem smo se pogovarjali, kaj bomo delali v šoli v naravi. Po večerji smo uživali v družabnih igrah. Ko je bila ura devet, smo morali v postelje, kjer smo od napornega dne kmalu zaspali. V naslednjih dneh so nas obiskali lovci lovske družine Gozdnik-Griže, planinci PD Zabukovica in borci. V dopoldanskem času smo imeli poleg smu-
zadnje tista, ki nam je pripravljena prisluhniti v dobrem ali slabem. Vsi vemo, da je materinska ljubezen nekaj najlepšega. Radi vidimo, da nas mati pohvali, da nas pogladi po laseh ali vsaj prijazno pogleda. Ti trenutki nas vrnejo v preteklost, v naša najlepša otroška leta. A vsi samo zahtevamo, le malo znamo povrniti. Zakaj ne znamo ali nočemo reči lepe besede v vsakem trenutku? Zakaj materi ob vsaki priložnosti ne
Čanja tudi po dve uri pouka. V prostem času smo igrali različne družabne igre, pisali pesmi in se
priskočimo na pomoč? Morda zato, ker odraščamo in nimamo časa celo za najpomembnejše stvari. Ali pa zato, ker smo sebični in vase zaverovani in mislimo, da je materina dolžnost, da je vedno prijazna in ustrežljiva, mi pa se lahko obnašamo, kakor želimo.
Torej, pomagajmo našim mamam, da bo vsak njihov dan 8. marec.
Matjaž Čede, OŠ Polzela
zabavali. Šola v naravi je hitro minila.	Učenci 5. a
OŠ Griže
Stoenajst učencev petih razredov z osnovne šole Peter $prajc-Jur Žalec se je udeležilo zimske šole v naravi, ki je od 1. do 9. marca potekala v dveh izmenah na Mrzlici. Športnih uspehov in dobre volje ni manjkalo, največje veselje pa je bilo, da smo se vrnili brez poškodb.
(Foto: I.' Božiček)
Skrivnostni pogovor v knjižnici
Knjige, zaprte v knjižnici so začele svoj skrivnostni, ljudem nerazumljiv pogovor:
»Oh, kako sem vesela,« se je hvalila ena izmed knjig.
»Cela gruča mladih bralcev se preriva zame!«
»Lahko si vesela, jaz pa že najmanj dve leti ležim na polici in se prašim, nihče me ne vzame v roke,« se pritožuje knjiga s spodnje police. Nekje v kotu, čisto na drugem koncu police pa smrka knjiga s hrvaškimi pravljicami: »Oh, kaj potem, ti imaš veliko manjšo nesrečo kot jaz. Oh ko bi vedele, že dva meseca nekdo ni vrnil moje najboljše prijateljice!«
»Čisto prav imaš,« pripomni suhljata, stara knjiga, »Tudi moje desne in leve sosede že dolgo ni. Ne vem, kdo me bo nadomestil, če me bodo vrgli v star papir in mojih dveh prijateljic ne bo nazaj ...« »Oh, tudi meni se je zgodila strašna krivica. Povejte, če je to prav. Učenec si je izposodil dve knjigi, mene in kolegico. Ona je prišla nazaj čista, nespremenjena, ovita,jaz pa umazana, z raztrganimi platnicami in zvitimi robovi...«
Nekaj teh knjižnih pogovorov sem ujela v svoji domišljiji, in če hočete knjižno govorico razumeti tudi vi, se kdaj oglasite v naši knjižnici.
Polona Bergant, OŠ Vransko
Moja mamica
Moja mamica je prava pižamica. Kuha nam, pere, čisti in lika, po ličkih nas boža, je kuha ne mika. Pecivo pa peče nam dobro tako, da vsak bi imeI jo za svojo gospo.
Vedno rada izpolnjuje LOTO, najraje pa je svojo rižoto.
Nas rada ima in za celi svet ne da. Nam kupi bonbone, rdeče balone. Jo radi imamo, nikomur ne damo, saj to ja mamica ta, ki tako dobro kuhati zna.
Kaj dela moj oči
Kaj dela moj oči, ko pride domov?
Lenari in bere, len je kot vol.
Včasih vstane, a najraje teži, se včasih nasmeje ali jezi.
Mi vedno kaj kupi, če petko dobim, ga včasih razdražim in razjezim.
Ga rada imam, ga nikomur ne dam,	Karmen Špiljak,
saj očka je moj, naš je in tvoj.	OŠ Žalec
Klobuki
Klobuke nosimo na glavi, naj so rdeči ali plavi, da se ne prehladimo, v vetru na glavo si jih posadimo.
Klobuke nosijo možje, fine dame in gospe, kadar si izmenjajo pozdrav, klobuk jim pride čisto prav, z roko vzdignejo si ga,
nasmeh jim v ustih zaigra.	Špela Jereb,
OŠ Žalec
air
sii
BaSS5-*"*"SSSSil
IIimir/itimi
'Vvvpit/jzr/
Zvonka Pikelj, OŠ Vransko
Dušan Fric
Za ali proti napredku
Jože Ribič
Drago Lobnikar
V številnih krajevnih skupnostih naše občine so se že pred časom odločili za uvedbo krajevnega samoprispevka. V Preboldu prvič niso imeli sreče, sedaj so ponovno na potezi. Potreb je veliko, želja še več.
Krajevno problematiko nam je osvetlil tajnik krajevne skupnosti Dušan Fric, svoje pa sta pridala še Drago Lobnikar iz Marija Reke in Jože Ribič iz Latkove vasi. Dušan Fric: »Naša KS se je v zadnjih letih izredno razširila in povečala po številu prebivalstva. S povečanjem prebivalstva, ki ga je sedaj že okrog 4000, so se začeli pojavljati problemi. Že nekaj let imamo probleme z oskrbo vode. Obstoječi vodovod je bil namreč zgrajen pred 30 leti in je eden najstarejših v naši občini. Na Vranskem se stvari sedaj urejajo in tako ostaja Prebold z najstarejšim vodovodom pred odločitvijo o njegovi obnovi. Cevi primarnega voda so premajhne in ne zagotavljajo dovolj vode za vse porabnike, kar še posebno občutijo stanovalci višjih nadstropij blokovne soseske in višjih predelov Prebolda in okolice. Ne nazadnje pa so cevi popolnoma dotrajane, o čemer pičajo nenehna popravila, in mnogo vode nekoristno odteka v podtalnico ali pa se razliva ob trasi. To velja tako ža Gornjo vas kakor tudi za Latkovo vas. Poleg omenjenih problemov se vse pogosteje srečujemo s problemi kanalizacije, saj ima KS izredno malo kanalizacijskega omrežja. Večina ga je le v novej-
ših soseskah, ostalo pa odpade na greznice in ponikalnice.
V zvezi s telefonijo, ki se je že začela reševati s postavitvijo nove telefonske centrale, pa je povedal, da sta sedaj na vrsti projekt in izvedba primarnega razvoda, ki naj bi omogočal priključitev novih porabnikov tudi v poznejših letih. Dejal pa je tudi, da je v KS preko 70 km javnih cest in poti, za katere skrbi krajevna skupnost, za kar pa je denarja vedno premalo. Naš pogovor pa je zaključil z besedami: »Vsi ti problemi niso majhen zalogaj, zato jim KS kljub podpori družbeno-politi-čne skupnosti ne bo kos brez podpore vseh krajanov. Na nas je, da se odločimo za ali proti samoprispevku,
Jože Ribič iz Latkove vasi je osvetlil probleme njihove vasi, dejal je, da je izredno pereča voda, ki jo je enkrat preveč, drugič premalo. Poleg tega jih močno bode rekonstrukcija ceste in z njo v zvezi avtobusna postajališča, javna razsvetljava, križišče. Tudi telefonija še ima črne lise, tako da je problemov več kot dovolj. Na vprašanje, kaj misli o načrtovanem samoprispevku, pa je dejal: »Vemo, da so sedaj takšni časi da »botrov« skoraj ni več, še tam, kjer se denar zbira, inflacija dela svoje, zato skorajda ni druge možnosti kakor se nasloniti na testne sile. Če hočemo napredek, je samoprispevek nujnost. S pametnimi prispevnimi stopnjami, dobrim programom in z zavestjo, da lahko že jutri ostanemo brez
vode, da lahko povzroča probleme kanalizacija, da naše javne poti ne bo mogoče več vzdrževati in obnavljati in še mnogo drugega, kar se tiče vseh krajanov, bi se morali izreči za ta korak, saj bo edino tako mogoče v Preboldu še kaj narediti.«
Tudi Drago Lobnikar je podobnega mnenja. Pravi, da so v Mariji Reki že bili za uvedbo krajevnega samoprispevka, kar je pokazal izid glasovanja pri prvem referendumu. Upa, da bo tako tu-' di sedaj, saj se zavedajo pridobitev, ki so jih zbližale z dolino. Povezave njihovih domačij in telefon sta zanje resnično okno v svet. Tudi od načrtovanega referenduma pričakujejo izpolnitev še nekaterih želja in potreb. »Osebno želim, in mislim, da delim mnenje večine Marija-rečanov da moramo akcijo čimprej speljati, saj smo zaradi propadlega referenduma že veliko izgubili. Pričakujemo, da bomo z delom sredstev iz izglasovanega samoprispevka lahko dobili še nekaj telefonskih priključkov in posodobili še kakšno cestno povezavo, zlasti tam, kjer naj .bi v prihodnje vozil šolski kombi naše otroke v šolo in nazaj,« je ob koncu še pristavil Drago Lobnikar.
Tako torej naši sogovorniki, od vseh krajanov pa pričakujejo, da se bodo ob problemih, ki so ali utegnejo biti, zamislili in izkazali svojo pripravljenost in solidarnost za reševanje, svojih in skupnih problemov.
D. NARAGLAV
Petrovče
V	krajevni skupnosti Petrovče se poleg uresničevanja programa krajevnega samoprispevka ukvarjajo v zadnjem času še z izgradnjo telefonije, največ sivih las pa jim povzroča ureditveni načrt, ki bi ga morali dobiti že septembra lani.
V	petrovških zaselkih so lani presegli program, ki so si ga zastavili v programu krajevnega samoprispevka. To jim je uspelo s pomočjo neugodnih kreditov. Tako so uredili kanalizacijo iz Novega Celja do centra Petrovč, kar omogoča zdaj izgradnjo hišnih priključkov, vrednost kanalizacijskih kanalov pa je bila
103.949.000	din. Nadalje so uredili dve tretjini javne razsvetljave, za kar so morali odšteti 31.711.553 dinarjev. 43.596.655 dinarjev pa so morali Petrovčani plačati žalski krajevni skupnosti
Griže
76 žensk na Hom
Na neobičajen način je Planinsko društvo Zabukovica obeležilo praznik žena, saj je ob tej priliki pripravilo pohod k planinski postojanki na Hom. Kar 76 žena se je od Doma upokojencev v Grižah in od gasilskega doma odpravilo na pohod k planinski postojanki na Homu. Zamisel zanj se je porodila oskrbniku koče Pavlu Razboršku, planinski vodniki pa so poskrbeli za vodstvo ter praktične nagrade, ki so jih prispevale Tovarna nogavic Polzela, TT Prebold in še nekatere druge organizacije združenega dela.
Udeleženkam pohoda so na vrhu cicibani in šolarji iz Griž pripravili prisrčen kulturni program, praktični nagradi pa sta si prislužili najstarejša 69-letna Marica Poteko iz Matk in najmlajša dveletna Maja Zagožen, prav tako iz Matk. Sledilo je prijetno planinsko srečanje, iz posebne sobe planinske postojanke, ki je bila tokrat namenjena zgolj predstavnicam ženskega spola, pa je zadonela tudi marsikatera slovenska narodna.	-fj
Kdaj ureditveni načrt
za mrliško vežo. Letos bodo program samoprispevka nadaljevali, denar bodo usmerjali predvsem za izgradnjo kanalizacije, nekaj obveznosti pa morajo poravnati še za mrliško vežo.
Poleg uresničevanja programa samoprispevka so v tej krajevni skupnosti namenili lani precej dela in denarja telefoniji. Razširili so telefonsko centralo in zgradili 80 telefonskih priključkov, za kar so denar prispevali tudi krajani in združeno delo. V središču Petrovč so zgradili pločnik, vreden 6.664.954 dinarjev, s čimer so od-
pravili črno točko v tem kraju. Novo avtobusno postajališče pa so dobili krajani v Zaloški Gorici.
Čeprav v Petrovčah nimajo denarja na pretek, so rezultati vseeno zadovoljivi. Še več, pravijo, pa bi lahko naredili, če bi končno dobili ureditveni načrt. Že 15. septembra lani so jim ga obljubili v bivšem Zavodu za načrtovanje, toda Petrovčani še vedno čakajo nanj. Ljudje se jezijo, ne zaupajo več nikomur, v kraju pa ne morejo urediti ne ceste, ne prepotrebne mesnice.
I. J. Baša
Čisto okolje — zdravo življenje
Sadovi hortikulturnega delovanja se v KS Prebold kažejo na vsakem koraku. Zahvaljujoč prizadevnim hortikulturnim delavcem in ljubiteljem čistega in lepega okolja, ki so združeni v okviru hortikulturnega društva, je kraj postal lepši in prijetnejši tudi za oko. Se ne tako daleč nazaj v Preboldu ni bilo urejenih zelenic, cvetličnih korit in nasadov. Danes je tega že precej, ob prizadevnem delu, dvigu zavesti krajanov za urejeno in lepo okolje ter s skupnimi prizadevanji pa bo tega še več. Tako menijo hortikulturniki in z njimi na čelu njihov predsednik Milan Škorjanc.
Ni še dolgo tega, ko so se zbrali na svojem občnem zboru, kjer so ocenili svoje delo ter sprejeli nove načrte in usmeritve. Ena od teh pa je organizacija javne tribune na temo: »ČISTO OKOLJE - ZDRAVO ŽIVLJENJE«. Zakaj pravzaprav gre? »Namen organiziranja tovrstne javne tribune je predvsem spregovoriti o stareh, ki so zapisane že v samem geslu, s tem pa tudi opozoriti in spodbuditi vse krajane za čisto, zdravo in lepo urejeno okolje. V sklopu tega bo v krajevni skupnosti organiziran teden očiščevalnih akcij. Imetniki stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij, stanovalci v blokovnih naseljih, delovne organizacije in ustanove, društva in društvene organizacije naj bi v tem tednu temeljito »pometle« pred svojim pragom in s
tem dali kraju lepši izgled. Takšnih očiščevalnih akcij je doslej bilo že kar nekaj, vendar so jih izpeljala predvsem, koordinirano v sodelovanju s KS, posamezna društva. Tokrat naj bi to sami krajani, vsak v svojem najbljižjem okolju, s čimer bodo pokazali tudi svojo zavest in osveščenost za lepo, čisto in zdravo okolje,« je sklenil odgovor na to vprašanje predsednik Hortikulturnega društva Milan Škorjanc.
Poleg te široke akcije hortikulturniki načrtujejo še niz drugih aktivnosti, nekaj je že bilo izvedenih, kot na primer demonstracija obrezovanja vinske trte in sadnega drevja, kar je že tradicionalna oblika dela iz njihovega programa. Pripravljajo pa tudi presenečenje, ki naj bi dalo kraju zanimivo prireditev več. Seveda pa jih ob vsem tem čaka še nekaj zelenic, okrasnih korit, nasadov, ki jih bo potrebno urediti, zasaditi in s tem obdržati njihovo urejenost iz preteklega leta. Vse to pa je ne nazadnje povezano tudi s finančnimi sredstvi, ki jih je vedno manj. Prizadevajo si najti najrazličnejše poti, mnogo pa so jim pomagali vsi tisti, ki so darovali sadike za ureditev nasadov. Njim se člani društva še posebno zahvaljujejo.
Tako torej hortikulturniki in če bi z roko v roki poprijeli vsi, potem bi Prebold bil še lepši, še prijetnejši in v zadovoljstvo vseh, ki v njem živijo, delajo ali pa ga obiščejo kot naključni obiskovalci, turisti.
D. Naragtev
Partizan tudi v Galiciji
V galižki krajevni skupnosti je bila športna dejavnost vedno živa, niso pa imeli tamkaj svoje športne organizacije. Lani so potem ustanovili TVD Partizan, za predsednika društva pa izvolili Antona Ograjenška.
Po dobrem letu dni pod okriljem društva delujejo šahisti, nogometaši, strelci, košarkaši, igralci namiznega tenisa in kolesarji. Doslej so se člani gališkega Partizana udeležili že nekaj tekmovanj v občini in izven njenih meja, od koder so se vračali z zadovoljivimi rezultati.
Lani so pričeli v Galiciji urejati tudi igrišče v bližini šole, kar bo dobrodošla pridobitev za šolarje in za člane Partizana.
Letošnje leto so člani društva začeli delovno. Pripravili so vrsto športnih tekmovanj ob tamkajšnjem krajevnem prazniku. Organizirali so turnir v streljanju z zračno puško, turnir v šahu, malem nogometu in namiznem tenisu. Tekmovalo je 216 krajanov, rezultati pa so naslednji: mali nogomet: 1. nogometni klub Delfin, 2. nogometni klub Galicija, 3. veterani. Najboljši strelec turnirja je bil Matjaž Goršek. Namizni tenis: pionirji:
1.	Matej Ašenberger, 2. Jernej Strupeh, 3. Matjaž Ašenberger; mladinci: I. Peter Vipave, 2. Dejan Tratnik, 3. Jože Kruleč; veterani: I. Cvetko Kruleč, 2. Božo Strupeh,
3.	Bojan Čretnik. Streljanje z zračno puško: pionirji: 1. Aleš Siter, 2. Verner Siter, 3. Damjan Doler; pionirke: 1. Petra Siter, 2. Jerneja Strupeh, 3. Mateja Ašenberger; mladinci: I. Robi ,Ašenber-ger, 2. Boris Lešnik, 3. Roman Ašenberger; veterani:
1.	Bojan Čretnik, 2. Anton Ograjenšek, 3. Božo Strupeh in Janez Siter; ženske: 1. Marijana Strupeh, 2. Terezija Ograjenšek, 3. Majda Siter. In še rezultati v šahu — mlajši: pionirji: 1. Klavdija Ašenberger, 2. Sebastijan Ašenberger, 3. Primož Ašenberger; starejši pionirji: 1. Matjaž Ašenberger, 2. Dejan Ašenberger, 3. Tomaž Ašenberger; pionirke: 1. Jerneja Strupeh, 2. Petra Siter; mladinci in mladinke: 1. Magda Vengust, 2. Marjan Tkavc, 3. Roman Ašenberger; veterani: 1. Ivan Vengust, 2. Ivo Džuras, 3. Vinko Goršek.
Ib
Igrišče ni veliko, toda za mladež, ki doslej v Galiciji ni imela ničesar, je to dobrodošla pridobitev.
Planinstvo
Najbolj razširjena rekreacijska dejavnost
Med najbolj razširjene rekracij-ske dejavnosti sodi prav gotovo planinstvo, ki ima v naši dolini že dolgoletno tradicijo. Tako bodo planinci letos praznovali 95-letni-co ustanovitve Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva, 85-letnico Kocbekovega vodnika po Savinjskih planinah, ki a je založil trgovec Cvenkl iz empetra, 80-letnico, Frischaufo-vega doma na Okrešlju, med ostalim pa bomo naslednje leto praznovali tudi 90-letnico koče na Mrzlici.
Planinstvo je po številu članov svoje organizacije v občini Žalec glede na število prebivalcev na
13.	mestu v Sloveniji, saj je vanj vključenih kar nekaj več kot devet odstotkov prebivalcev. V celjski regiji prednjači pred nami le Mozirje, med tem ko sta Velenje in Celje krepko za nami. V naši regiji je vključenih v planinstvo 12.712 članov, od katerih jih je v
društvih naše občine 3.512, v Celju 2.835 in v Velenju 2.337.
V občini Žalec je delovalo osem planinskih društev, od katerih pa je lani PD Tabor vrnilo vse znamkice PZS, ker ni pobiralo članarine in tako po statutu ne more več obstojati, kar pomeni tudi izpad članstva za 61 članov v primerjavi s prejšnjim letom. Najštevilčnejše je Planinsko društvo Zabukovica s 1.565 člani, sledijo Prebold s 566, Žalec s 395, Šempeter s 326, Braslovče-Dobrovlje z 299, Polzela z 251 in Vransko s 110 člani. Največji usip je imelo žalsko planinsko društvo, ki je v letu 1986 štelo 568 članov.
Sicer pa število članov ni merilo za uspešno delo. PD Vransko načrtuje ureditev zimske sobe v domu na Čreti, PD Šempeter pa vsak mesec pripravi dve ali tri akcije, med tem ko dolgoletni izgradnji domu na Bukovici še ni videti konca.	-fj
Aktivni planinci na Polzeli
Člani planinskega društva Polzela, ki jih je okoli šeststo, so imeli redno letno konferenco. Na njej je o delu v lanskem letu ter načrtih za letos govoril predsednik PD Polzela Vili Vybihal. Med drugim je povedal, da so bili v preteklem letu zelo aktivni. Pripravili so vrsto pohodov in izletov, številnih, ki so jih organizirali drugi, pa so se udeležili. Pohod z največjo udeležbo je bil prav gotovo tradicionalni pohod na Goro Oljko pod geslom Zdravju naproti.
Na svojem planinskem domu na Gori Oljki so opravili več vzdrževalnih del, tudi letos jih imajo v načrtu kar precej. Vsak mesec imajo planiran po en izlet ter, tako kot do sedaj, enega v tujino. Pripravili bodo tudi tekmovanje v planinski orientaciji in to konec meseca marca. Lani so pridobili še eno kočo, to je dom na Vim-perku, ki je prav tako zelo priljubljena izletniška točka Polzela-nov.
T. TAVČAR
PD Zabukovica med najštevilčnejšimi
Planinsko društvo Zabukovica v žalski občini šteje 1456 članov in je med najštevilčnejšimi v Sloveniji. Na občnem zboru so tehtali uspehe svojega dela v preteklem letu in snuli načrte za letos.
Imajo svoj planinski dom na Homu, ki ga je lani obiskalo okrog pet tisoč planincev. Planinsko društvo za svoj dom dobro skrbi. Lani so v njem uredili centralno ogrevanje, tako da je počitek v njem tudi v zimskem času prijeten, kupili so nov štedilnik in kopico raznega invetarja. Člani društva so se lani udeležili številnih tradicionalnih pohodov, več pa so jih tudi samo pripravili. Poleg tega pa planinci sami zelo skrbijo za podmladek. Skoraj vsi učenci OŠ Griže so člani društva, vodi pa jih Magda Ježovnik. Pripravili so planinsko šolo in tabor v Zadnici pri Trenti, udeležilo pa se ga je 30 udeležencev. Imajo zelo dobro ekipo, ki tekmuje v orientaciji. Bojan Jevševar je bil drugi na meddržavnem tekmovanju v Zagrebu in je državni prvak, Nuša Hribar v naši republiki nima konkurence, Marko Lorenčak pa je tudi zelo dober.
V programu za letošnje leto so zajeli delo s podmladkom, markacije planinskih poti, varstvo nara- * 1 2
MATIJA KAJTNA, predsednik PD Zabukovica: »Za dobro gospodarjenje bomo morali Člani društva tudi letos opraviti več sto prostovoljnih ur.«
ve, izobraževanje in dobro gospodarjenje ter skrb za postojanko Hom. Kar najboljše uspehe bodo skušali dosegati tudi na orientacijskih tekmovanjih, načrtujejo pa tudi 34 pohodov, nekatere izmed njih bodo tudi samo organizirali.
T. TAVČAR
Planinski tabor '88
Planinska društva naše občine že nekaj let uspešno izvajajo poletni mladinski tabor. »Tako bo tudi letos!« so enoglasno sklenili predstavniki društev Prebold, Vransko, Žalec, Zabukovica, PTT Celje, Kovinotehna in Laško na skupnem sestanku v februarju. Znani so že časovni termini, tabor
pa bo takrat potekal v Podljubelju, rezervni teren pa je dolina Tamar. Vsi, ki se še niso odločili za sodelovanje, imajo še čas, da se priključijo, podrobnosti pa bodo pri omenjenih organizatorjih.
B. Polavder
Na startu 194 udeležencev
Zveza telesnokulturnih organizacij občine Žalec in komisija za sindikajne športne igre pri OBS ZSS Žalec sta na smučišču Gozdnik pripravila občinsko sindikalno tekmovanje v veleslalomu. Nastopilo je 194 udeležencev, tekmovanje pa je bilo v treh popoldnevih na smučišču Gozd-
nik. Zmagovalci v posameznih kategorijah so: mlajše članice: Sabina Zore (KIL), mlajši člani: Stane Gojzdnikar (Obrtniki); starejše članice: Pavlina Jošt (Občina); starejši člani:	Franc Svatina
(DEM Podlog); veterani Mirko Farčnik (obrtniki)	1
T. TAVČAR
Veleslalom OMSI '88
Komisija za telesno kulturo pri predsedstvu OK ZSMS Žalec je v okviru občinskih mladinskih športnih iger izvedla v nedeljo, 20. marca 1988, veleslalom za ekipne uvrstitve.
Vrstni red je naslednji:
MLADINCI
1. mesto: OO ZSMS Prebold,
2.	mesto: AMZ Tabor, 3. mesto: OO ZSMS Andraž,
MLADINKE:
1.	mesto: AMZ Tabor,
2.	mesto: OO ZSMS Prebold.
Vabimo vse OO ZSMS in AMZ, da se udeležijo nadaljnjih tekmovanj v okviru občinskih mladinskih športnih iger 1988, hkrati pa jih obveščamo, da bo streljanje z zračno puško 2. aprila 1988 ob
19.	uri na strelišču Žalec.
Kegljaške novice
Ligaška tekmovanja v kegljanju se zaključujejo, saj sta v II. slovenski ligi — vzhod le še dve neodigrani koli. Prva ekipa Hmezada je v Slovenj Gradcu izgubila z domačini z rezultatom 5294:5152, na tekmi pa je bil najboljši Žalčan Danilo Sivka. Nato so doma premagali ekipo Rudarja iz Trbovelj s 5115:4999, najboljši je bil tokrat Franc Trost z 884 keglji. V Mariboru so izgubili proti Braniku s 5027:5017, najboljši je bil Milan Lešnik z 859 keglji. Na domačem terenu so premagali Litijo s 5087:4940, Danilo Sivka je tokrat podrl 987 kegljev. V zadnjem kolu so v Celju premagali ekipo Ingrada z rezultatoma 5244:5177, Jože Rotar pa je podrl 892 kegljev.
Na lestvici tako dve koli pred koncem vodita skupaj Hmezad in Rudar z 18 točkami, tretji je Branik iz Maribora s 16 točkami. Obeta se zanimiv razplet, saj mora Hmezad še na težko tekmovanje v Hrastnik, v zadnjem kolu pa se bosta pomerila Branik in Rudar iz Trbovelj. Možno je, da bodo na koncu imele vse tri ekipe enako število točk, v tem primeru
se bodo pomerile še enkrat na nevtralnem področju za prvo mesto. Upamo, da se bo prva ekipa Hmezada uvrstila v I. slovensko kegljaško ligo.
Druga ekipa Hmezada pa še naprej uspešno nastopa v I. ligi OKS Celje. Najprej so doma premagali Papirničarja iz Radeč s 4853:4802, najboljši je bil Milan Krajšek z 841 keglji, nato so na gostovanju v Celju premagali Izletnik s 4760:4662, najboljši je bil Darko Šon z 825 keglji, v naslednjem kolu so se doma pomerili s favoriziranim Kovinarjem iz Štor in ga premagali s 4878:3936, najboljši je bil tokrat Zlatko Krajšek z 840 podrtimi keglji. Kljub temu da je nasprotnik tekmoval z igralcem manj, pa bi Hmezad zmagal tudi, če bi bil v nasprotni ekipi tekmovalec več. V zadnjem kolu so v Šoštanju izgubili s 5163:5023, najboljši Marjan Ši-mek pa je podrl 859 kegljev.
Druga ekipa Hmezada je na lestvici trenutno četrta in če bo to mesto obdržala do konca tekmovanja, je uvrstitev izjemno uspešna glede na prvo leto nastopanja v tej ligi.	Darko Šon
Šah ... Šah . . . Šah
V Grižah najboljši obrtniki iz Žalca
V prostorih društva upokojencev v Grižšh je bilo občinsko prvenstvo v sindikalnem šahu, na katerem je nastopilo 90 šahistov in 18 šahistk. Ekipno so zmagali Obrtniki Žalec pred Društvom upokojencev Žalec, ki so prvič
Šolski šah v Šempetru
Komisija za šah pri ZTK Žalec je v prostorih osnovne šole Šempeter s pomočjo ŠK Savinjčan pripravila občinsko prvenstvo v šahu za mlajše in starejše pionirje in pionirke. Pri mlajših pionirkah je zmagala osnovna šola Griže, pri pionirjih pa OŠ Petrovče, medtem ko je bila pri starejših pionirkah najboljša OŠ Šempeter,
nastopili na takšnem tekmovanju. Tretji je bil SIP Šempeter, sledijo pa: Občina Žalec, Garant, Tovarna nogavic Polzela itd. Med posameznicami je zmagala Jugova iz SIP-a pred Miloševičevo z Občine in Šinkovčevo iz Aera Šempeter.
pri pionirjih pa OŠ Žalec. Nastopilo je več kot sedemdeset mladih šahistov, najboljši pa so se nato pomerili še na regijskem tekmovanju v Titovem Velenju, kjer so piohirji iz Žalca osvojili prvo mesto in si s tem zagotovili nastop na republiškem tekmovanju, ki bo naslednji mesec v Ljubljani.
Hitropotezni turnir posameznikov
Šahovska sekcija ŠDP Vrbje je šahistov, zmagal pa je Džordže-s pomočjo TKS Žalec pripravila vič pred Brinovcem in Zorkom, prvi občinski hitropotezni turnir
za posameznike. Nastopilo je 21	j0že Grobelnik
Strelstvo
V Hrastniku tradicionalna rudarska svetilka
Tradicionalnega strelskega tekmovanja za rudarsko svetilko 12. marca v Hrastniku se je udeležilo kar 25 tričlanskih ekip iz vse Slovenije, iz naše. regije SD Kovinar iz Štor, SD Celje in SD Žalec. V močni konkurenci so zmagali domačini z najboljšim Francem Rešetarjem, ki je nastreljal 379 krogov, kar je izenačen državni rekord
B. Maleca. Domačini so za osvojeno prvo mesto nastreljali 1117 krogov, druga je bila ekipa A. Majerič iz Maribora s 1107 krogi, tretja pa ekipa Kovinarja iz Štor s 1106 krogi. Ekipa Žalca je v postavi: Jani Pukmajster, Mladen Melanšek in Vojko Škodnik osvojila sedmo mesto.
Regijska zlata puščica
V začetku marca je bilo v Žalcu regijsko prvenstvo, ki ga je izvedlo domače strelsko društvo. Najboljši strelec, dobitnik regijske zlate puščice, je tokrat Mladen Melanšek z odličnimi 561 krogi, drugi je bil Ervin Sršen, SD Celje, s 556 krogi, tretji Branko Malec, SD Kovinar, s 554 krogi, četrti Branko Žnidar, tudi s 554 krogi, peti Tone Jager, SD Celje, s 551 krogi, šesti Justin
Smrkolj, SD Žalec, s 551 krogi, sedmi Jani Pukmajster SD Žalec s 549 krogi itd.
Pripomniti velja, da se je na tekmovanju dosegala norma za republiško prvenstvo, ki bo znana, ko bodo zaključena vsa regijska tekmovanja v Sloveniji. Pravico nastopa si bo zagotovilo prvih sto tekmovalcev.
Jani Pukmajster
Memorial Vlada Vebra
Tudi letos sp prizadevni smučarski delavci SD Gozdnik Žalec pripravili tekmovanje v veleslalomu v spomin na Vlada Vebra. Tekmovanja se je udeležilo 120 nastopajočih v osmih kategorijah, pripravili pa so ga na smučišču Gozdnik.
Rezultati pionirke: 1. Alenka Zore (P. Griže) 40,99; 2. Urška Šon (P. Griže) 42,30; 3. Jerneja Hrovat (SK Gozdnik); pionirji: 1. Tomaž Medved (SK Gozdnik) 34,86; 2. Marko Krušnik (P. Griže) 35,89; 3. Grega Turk (SK Gozdnik) 37,37; mlajše članice: 1. Marija Urankar (P. Tabor) 41,07;
2.	Pavla Jereb (SK Gozdnik) 42,97; 3. Breda Zalokar (P. Griže) 43,03; starejše članice: 1. Anica Reberšak (P. Tabor) 52,04; 2. Ma-
rijana Pečnik (P. Galicija) 1.01,02; starejši člani: 1. Silvester Jošt (SK Gozdnik) 38,66; 2. Janez Me-žnarič (SK Gozdnik) 38,76; 3. Stanko Žagar (P. Griže) 40,03; mlajši člani: 1. Bojan Kos (P. Tabor) 36,91; 2. Jože Mastnak (P. Tabor); 3. Bojan Brinovec (SK Gozdnik) 38,08; mladinke: 1. Nataša Zupanc (P. Vransko) 39,94;
2.	Bojana Grm (P. Griže); 3. Alenka Lesjak (P. Tabor) 45,78; mladinci: 1. Matic Jošt (SK Gozdnik) 36,16; 2. Dušan Čater (SK Gozdnik) 36,60; 3. Stane Gojzdnik (SK Gozdnik) 38,37; veterani; 1. Ivan Kragl 38,93; 2. Albert Ramšak 40,10 (oba SK Gozdnik); 3. Branko Hriberšek (P. Griže) 40,14. Ekipno: 1. Partizan Griže, 2. Partizan Tabor, 3. SK Gozdnik itd.
T. TAVČAR
Delavske univerze na snegu
Delavska univerza Žalec je bila v teh dneh soorganizator z DU Mozirje in DU T. Velenje prvih zimskih iger delavcev delavskih univerz Slovenije. Sto devetdeset udeležencev iz štirideset delavskih univerz se je udeležilo tekmovanja v veleslalomu, tekih in skokih ter vožnje s smučarsko desko. Tekmovalke so bile razde-
ljene v dve, moški pa v tri starostne skupine. Za zmagovalce so pripravili priznanja in praktična darila, zmagovalna ekipa pa je prejela prehodni pokal. Po tekmovanju so ob prijetni glasbi pokramljali, izmenjali izkušnje, se zavrteli in določili prihodnje organizatorje srečanja.
L. Korber
Akcija za dvosedežnico
Kljub temu da začetek letošnje smučarske sezone zaradi pomanjkanja snega ni bil najbolj uspešen, pa je sedaj smuka še v polnem razmahu. Tako bo sezona za RTC Golte uspešna, spomladanska smuka je namreč tudi zelo ugodna. Proge so dobro vzdrževane in med tednom tudi ni pretiranih vrst na vlečnicah. Večje vrste nastajajo ob sobotah in nedeljah in takrat, kadar so sindikalna tekmovanja. Vodstvo centra in družbeni svet prav v teh dneh obiskujejo organizacije združenega dela in se dogovarjajo za izgradnjo dvosedežnice, ki za Golte predstavlja ozko grlo. Prav je, da se ob odločanju za to po-
membno pridobitev spomnimo, da je smučanje najmnožičnejša oblika rekreacije delovnih ljudi širšega celjskega območja. In če torej hočemo boljšo smuko in s tem razvoj centra, potem je tudi prav, da to akcijo podpremo. Uspešnost akcije za izgradnjo dvosedežnice bo odvisna predvsem od razumevanja in pripravljenosti odgovornih dejavnikov v samoupravnih interesnih skupnostih in organizacijah združenega dela. Upajmo torej, ljubitelji smuke si namreč zelo želimo, da prihodnjo sezono ne bo več vrst, kot jih vidimo še na tem posnetku.	jk
foto: L. Korber
Marec 1988 — SAVINJSKI OBČAN— 11
Zdravniški pregledi za šoferje
Za vse kandidate, ki želijo opraviti vozniški izpit, kot tudi za poklicne voznike, ki morajo letno opravljati zdravniške preglede, izdajajo zdravniška spričevala v Zravstvenem domu Žalec. Cena takšnega pregleda se suče okoli dvajset tisočakov, izvaja pa se v dispanzerju za medicino dela, prometa in športa, kjer jih opravljata dr. Kobal in dr. Ločniškar. Če ima kandidat težave z vidom, lahko vsak torek in sredo v popoldanskem času opravi pregled pri okulistu dr. Janjiču, v pritličju pa je ta čas tudi optik, kjer lahko pacienti naročijo očala. Če zdravnika pri pregledu posumita na kakršne koli motnje, kandidata napotita tudi k psihologinji Bojani Veber-Habjan. Vsi pregledi trajajo največ teden dni.
Vsak dan pa pregledajo tudi do pet ali več poklicnih voznikov in traktoristov. ki jim je upravljanje traktorjev poklic. Za zdravnike v tem dispanzerju
je vsekakor najteže izdati spričevalo o nesposobnosti teh voznikov, saj jim s tem prepovedo hkrati opravljati tudi osnovni poklic. Pred več kot deset leti so se poklicni vozniki celo z avtobusi vozili v Ljubljano, kjer so v železničarski ambulanti pridobivali tovrstna spričevala brez zadržkov. Tudi sedaj nekateri, ki ne dobe zdravniškega potrdila, na razne načine poskušajo priti do njih, med drugim tudi tako, da se prijavijo v drugi občini, vendar tudi te največkrat odkrijejo nesposobnost. Žal ima še vedno osebna prizadestost prednost pred zavestjo, da so poklicni vozniki v svojem vsakdanjiku na delovnem mestu udeleženci prometa, kjer je lahko najmanjša napaka usodna. Za lastno in tujo varnost pa bi morali poklicni vozniki zdravniško potrdilo jemati dobronamerno.
J. Koštomaj
Bogatejši za dve vozili
V občini sta dve gasilski društvi zopet bogatejši za novi vozili. Po rednem občnem zboru industrijskega gasilskega društva Juteks v Žalcu so izročili namenu novo gasilsko vozilo kombi trafik renault s prikolico za gasilsko opremo in orodišče. Kombi, kot so dejali na slovesnosti, bodo v tovarni lahko uporabljali tudi v druge namene. Predsednik društva Drago Božič in poveljnik Ivan Cokan sta v svojem poročilu izčrpno orisala delo v minulem letu in smernice za prihodnje obdobje. Lani so
imeli v tej delovni organizaciji 12 začetnih požarov, a so jih gasilci že v kali zatrli.
85. letni občni zbor pa so imeli gasilci GD Gomilsko in ob tej priložnosti izročili namenu novo cisterno, ki bo omogočila večjo požarno varnost v kraju, Uporabljali pa jo bodo lahko v sušnem obdobju za prevoz vode. Na sliki: novi kombi s prikolico IGD Juteks in nekateri člani društva. Prvi z leve je predsednik Drago Božič.
T. TAVČAR
Za varnejši jutri
V prejšnji številki smo napovedali temo, katero bomo letos obravnavali v vseh sredinah — Materialna in zdravstvena oskrba v primeru naravnih nesreč in vojne, zato danes opredelimo splošna načela zanju.
Vsakič, ko je govor o drugačnih razmerah od normalnih, imamo pred očmi posebne zaloge hrane, opreme in drugih artiklov za normalne življenjske pogoje delovnih ljudi in občanov ter struktur SLO in DS. To prepričanje pa je zmotno, saj družba tudi ob elementarnih nesrečah in vojni ne bo imela drugačnih materialnih pogojev gospodarjenja, temveč takšne, kot jih ima danes.
Baza materialne in zdravstvene oskrbe so torej obstoječi resursi blaga in storitev, ki morajo ob spremembi razmer zadoščati za dokaj normalno preskrbo vseh občanov, s tem pa tudi sil sistema splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. Tokovi preskrbe so enaki kot danes, le da porabniki blaga in storitev v miru načrtujejo potrebe po blagu in storitvah za drugačne razmere. Danes izkazane potrebe po blagu in storitvah ne zadoščajo vselej za normalno preskrbo vseh porabnikov, zato se oblikujejo razne rezerve (zveze, republiške, občinske), ki na podlagi izkazanih bilanc premoščajo pomanjkanje določenih artiklov. Na primer: leta 1980 smo imeli velike težave z zadovoljevanjem potreb po pralnih praških, enakomerno pokritost z njimi pa smo reševali in usklajevali prav z blagovnimi rezervami. Podobno je bilo tudi z moko, oljem, kavo, maslom itd.
Blagovne rezerve obstajajo torej kot instrument zadovoljevanja vseh potreb prebivalstva in struktur SLO in DS. Posebej pomembno je, da se blagovne rezerve obnavljajo, saj W bili proizvodni procesi ob primeru vojne ali elementarne nesreče moteni. Pojavili bi se tudi problemi pri dostavi blaga porabnikom, zato so blagovne rezerve enakomerno porazdeljene po vsej državi. Sedaj — v miru — so to javna mesta, v primeru vojne pa bi se te blagovne rezerve prenesle na načrtovana mesta, od koder bi nato potekalo oskrbovanje prebivalstva in sil sistema SLO in DS.
Velja torej še enkrat poudariti, da materialno oskrbo prebivalstva in sil SLO in DS ne predstavlja le oskrba s prehrano, obleko, obutvijo, temveč je to pojem, ki zajema celotno produkcijo družbe kot celote in seveda potrošnje teh dobrin.
Struktura proizvodnje, kakor tudi potrošnje, pa bi bila v vojni ali ob elementarnih nesrečah povečana, saj bi sile SLO in DS imele bistveno drugačno strukturo porabe. Povečale bi se potrebe po orožju in strelivu, kakor tudi po drugih borbenih in na-borbenih proizvodih.
Naša družba se pripravlja na dolgotrajno obrambno vojno, zato bo potrebno v vojni predvsem obnavljati in omogočiti oskrbo sil sistema SLO in DS z borbenimi in neborbenimi sredstvi, prav tako pa zagotoviti kar najbolj normalno oskrbo-prebival-stva z blagom, ki je potrebno za nemoteno in učinkovito vodenje obrambne vojne.
Tudi izkušnje narodnoosvobodilne vojne potrjujejo pravilnost orientacije pri oskrbi prebivalstva in sil SLO in DS.

Prihodnjič pa nekaj več o zdravstveni oskrbi.
Končan tečaj za strojnike
Občinska gasilska zveza Žalec je pripravila od 18. do 27. februarja tečaj za gasilce strojnike-spe-cialiste. Tečaj je obiskovalo 96 slušateljev iz 46 gasilskih društev občine. Zakaj so pripravili tečaj, nam je predsednik Občinske gasilske zveze Rudi Herman povedal takole: »Ker se v gasilstvu nenehno posodabljamo in dopolnju-
jemo opremo z vedno sodobnejšo, se morajo tisti, ki z njo upravljajo, tudi nenehno izpopolnjevati. Tečaj je bil po številu in pa tudi po uspešnosti zaključnih izpitov eden„boljših do sedaj.« Na sliki: Del udeležencev tečaja s predavatelji
T. fAVČAR
Cesta njegov drugi dom
Skozi našo dolino vozi dnevno reka avtomobilov. V tem avtomobilskem vrvežu pa je skoraj vsakodnevno tudi poklicni šofer Polde Babič iz Prebolda, ki se odpravlja ali vrača iz oddaljenega Biograda na moru, kjer ima Tekstilna tovarna Prebold svoj TOZD.
Polde Babič je za volanom že četrt stoletja. V tem času je prevozil že okrog milijon kilometrov, kar z drugo besedo pomeni, da bi lahko najmanj dvakrat obkrožil zemljo. Ob vseh prevoženih kilometrih, bodisi v soncu, megli, ledu, snegu in vseh preprekah, povezanih s tem poklicem, pa je zvozil vseh 25-let brez nesreč.
Rodil se je v Trbovljah, večino svojega življenja pa je preživel v Preboldu. Rad je v tem kraju pod Žvajgo, vendar opravljanje poklica ga je v teh letih službovanja vodilo širom Jugoslavije. Njegov drugi dom sta cesta in kamion, v katerem preživi velik del dneva. Kot pravi, pa bi se za poklic šoferja ponovno odločil, če bi moral izbirati. Kot protiutež je morda samo poklic avtomehanika, saj skorajda ne mine prosti čas, da ne bi imel opravka s svojim ali avtomobili svojih prijateljev. Je sam svoj mojster, zato je tudi težav na dolgih poteh za volanom bistveno manj.
Polde je naredil šoferski izpit v času služenja vojaškega roka, nakar je sklenil, da bo to njegov poklic. Eno leto je bil zaposlen kot traktorist pri kmetijski zadrugi, sledilo je šofersko delo pri zasebniku, od tu pa ga je pot zanesla k prevozniškemu podjetju »Transport Radovljica«. Ker je želel biti bliže domu, je izkoristil prvo priložnost in postal šofer »Obrtnika« Prebold. Zatem pa je polnih 12 let sedel za volanom
Polde Babič
kamiona »Avtoprevoza Šempeter«, dokler ni končno leta 1981 prišel v preboldsko tekstilno tovarno in začel voziti na relaciji Prebold—Biograd na moru. Sedaj že sedmo leto z »RABO« ali »tamovcem« premaguje kilometre dolge poti do Biograda in nazaj. Spopada se z vremenskimi neprilikami, velebitskim prelazom, nepredvidljivo zimo v Liki, slabo cesto in še čem. Njegova prednost pa je v tem, da takore-koč pozna vsak delček poti in se z znanjem in spretnostjo lahko izogne marsikateri nevšečnosti.
Takšen je naš sogovornik kot šofer, izven poklicnih obveznosti pa, kot že rečeno, rad šari po avtomobilskih motorjih, s prijatelji zaigra partijo biljarda ali pa preizkuša svojo mirno roko in ostro oko med preboldskimi strelci. Pa srečno vožnjo, Polde!
D. Naraglav
PRODAMO HIŠO Z VRTOM
v Zabukovici št. 96.
Informacije pri Zofiji Dolanc, Zabukovica 93, po 15. uri.
Ne jokajte ob mojem grobu, le tiho pristopite, spomnite se, kako trpela sem in večni mir mi zaželite.
ZAHVALA
Kruta bolezen nam je mnogo prerano iztrgala našo mamico, sestro in teto
ANICO ZORKO
Mejavškovo Anči iz Zagrebena .
Vsem sosedom, znancem in prijateljem, ki ste jo tako številčno pospremili na njeni zadnji poti, ji darovali cvetje, izrazili sožalje ali kako drugače pomagali, iskrena hvala.
Prisrčna hvala dr. Duriču in patronažni sestri za obiske in lajšanje bolečin.
Hvala tudi tovarišu Mastnaku, gasilcem iz Zabukovice, Ivanu Grobelniku za besede ob grobu, duhovniku za opravljen obred in godbi na pihala iz Liboj.
Posebna hvala Romanovemu delodajalcu tovarišu Verdniku za vsestransko pomoč.
Vsem skupaj še enkrat, iskrena hvala.
Vsi njeni
ZAHVALA
Ob boleči izgubi skrbnega moža in očeta
JOŽETA PEVCA
obrtnika-orodjarja v pokoju
Čeprav je želel biti pokopan v najožjem družinskem krogu, ga vsi, ki ste ga imeli radi, ga spoštovali kot človeka in strokovnjaka,’ niste hoteli pustiti samega na poslednji poti. Iskrena hvala vsem, ki ste zasuli njegov grob s cvetjem in za izraze sožalja. Iskrena hvala KS Griže, tovarišema Janu in Mastnaku, Obrtnemu združenju Žalec, ZŠAM Žalec, GD Griže in Zabukovica, LD Gozdnik Griže, moškemu pevskemu zboru DU Griže in godbi na pihala Zabukovica.
Iskrena hvala vsem prijateljem, ki nam pomagate in sočustvujete z nami v teh težkih trenutkih.
Žalujoči: žena Helena, sin Igor in hči Tanja
KO ZRVS Žalec:
Sprejet letni program dela
Že v mesecu februarju je krajevna organizacija ZRVS Žalec na svoji programski seji sprejela program dela za tekoče leto. Na predlog izvršnega odbora ga je predstavil predsednik Slavko Vo-šnjak, člani pa so ga soglasno sprejeli, saj je vsebinsko bogat. Služil bo kot osnova pri izpopol-
njevanju in izobraževanju rezervnih vojaških starešin, zajema pa med drugim tudi predavanja iz obveznega programa usposabljanja Občinske konference ZRVS, orientacijski pohod, ki vključuje streljanje z vojaško pištolo, pa tudi strokovno ekskurzijo z obiskom ene izmed letalskih enot.
Dežurstvo na vodovodu
Dežurni monter za popravilo okvar na glavnih vodih v občini Žalec:
—	21.3. do 28. 3. 1988: Jakob OLIP, Pongrac 21, Griže
—	28. 3. do 4. 4. 1988: Vlado ŠUPER, Vel. Pirešica 5/e
—	4 4. do 11. 4. 1988: Tone JAGER, Prebold 62/a
—	11. 4. do 18. 4I 1988: Marko DOLINAR, Griže 35
—	18. 4. do 25. 4. 1988: Bogdan PANTNER, Rakovlje
17/d
Opomba: dežurni se nahaja v DO Komunala od 12. do 12,30 le ob prostih dneh (sobota, nedelja, praznik). Ob delavnikih popoldne pa je doma. Sporočila lahko oddate v nabiralnik.
V SPOMIN
26. februarja je minilo 15 let, odkar nas je nepričakovano zapustil naš dragi mož in oče
FRANC DRAŽNIK
iz Podkraja 11.
Hvala vsem, ki se ga spominjate in vam korak zastane ob njegovem preranem grobu.
Njegovi najdražji: žena Milka, sin Stane in hčerka Nada z družinama
ZAHVALA
Ob boleči izgubi dragega očeta in dedka
IVANA ZUPANCA
iz Zabukovice
se iskreno zahvaljujemo vsem za izrečeno sožalje in spremstvo na njegovi zadnji poti.
Posebej hvala družinama Faber in Kajnik ter družini Dolinar za pomoč, zaselku Zonenberg ter sodelavcem Tekstilne tovarne Prebold za denarno pomoč. Hvala godbi Zabukovica za odigrane žalostinke, govornikom za poslovilne besede ob grobu in duhovniku za opravljen obred.
Žalujoči: sinova Marjan in Sašo ter ostalo sorodstvo
ZAHVALA
Ob nenadni in boleči izgubi naše drage mame
JOŽEFE PEČOVNIK
roj. Cestnik
iz Gornje vasi 67 pri Preboldu
se zahvaljujemo vsem, ki ste v težkih trenutkih sočustvovali z nami in nam kakorkoli pomagali, nam izrazili sožalje, darovali vence in cvetje in jo v tako velikem številu pospremili na njeni zadnji poti.
Vsem še enkrat iskrena hvala.
Žalujoči: vsi njeni
ZAHVALA
Ob boleči izgubi naše drage hčerke, žene in mamice
MIJE JAN
se najlepše zahvaljujemo zdravstvenemu osebju Onkološkega inštituta iz Ljubljane, posebno prof. dr. Radu Poljanšku in dr. mag. Petru Frasu ter zdravstvenim delavcem v Zdravstvenem domu Žalec.
Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki ste bili v teh težkih trenutkih z nami, nam kakorkoli pomagali, darovali cvetje in jo pospremili na njeni zadnji poti. Hvala kolektivu Savinjskega magazina Žalec, DPD Svobodi Griže, njenemu ženskemu pevskemu zboru ter godbi na pihala Zabukovica, krajevni skupnosti in družbenopolitičnim organizacijam iz Griž ter vsem g'òvornikom za poslovilne besede.
Žalujoči: mama Terezija, mož Jože, hčerki Andreja in Nataša ter ostalo sorodstvo
12 - SAVINJSKI OBČAN - Marec 1988
Iz milični
.... L-I-“	■
PROMETNE NEZGODE
Dne 11. februarja je na ulici Heroja Staneta deklica Adrijana Gaberšek prečkala cestišče v trenutku, ko je po njem pripeljal Marjan DOBOVIČNIK. Deklico je zbil po vozišču, pri čemer se je ta hudo poškodovala.
Dne 16. februarja je na lokalni cesti v Podvinu voznik osebnega avtomobila Andrej BIZJAK nekaj po dvajseti uri vozil po sredini vozišča, pri tem pa zadel nasproti prihajajočega pešca Stanislava ŽNIDERJA, ki je ob sebi potiskal kolo. Ob trčenju je Žnidarja vrglo na vozilo, od tod pa na cestišče. Poškodbe so bile tako hude, da je med prevozom v zdravstveni dom Žalec umrl.
Dne 19. februarja je ob 17. uri v naselju Zabukovica voznik kolesa z motorjem Janez BEŠKOVNIK zapeljal na bankino, nakar je s stopalko trčil v vrtno ograjo. Izgubil je oblast nad vozilom in padel po vozišču, pri tem pa se je huje poškodoval.
Dne 23. februarja je ob 17.45 na lokalni cesti v Orli vasi Jože ŠKETA zapeljal z motornim kolesom v preglednem ovinku na levo stran cestišča v trenutku, ko mu je nasproti pripeljal traktorist Franjo ŽUPANIĆ. Zaletel se je v vilice delovnega stroja, s katerim je bil opremljen traktor, in se pri tem hudo poškodoval Ugotovljeno je bilo, da je voznik motornega kolesa vozil pod vplivom alkohola.
Dne 25. februarja se je okoli 19.25 v Libojah voznik kolesa z motorjem Ivan PTIČAR, ki je vozil sopotnika Damira SPASIČA, zaradi nepravilnega zavijanja zaletel v voznika kolesa z motorjem Ljubomira ROZMANA, ki mu je pripeljal nasproti brez luči za osvetljevanje vozila. V trčenju se je Rozman hudo poškodoval.
Neprimerna hitrost je bila vzrok nezgode dne 27. februarja ob 8.50 na magistralni cesti v Studencah, kjer je voznik osebnega avtomobila Jože TUNIČ v blagem levem ovinku ob močnem sneženju zapeljal levo in trčil v priklopnik tovornega vozila, ki ga je upravljal Oto SELES. Osebni avto je odbilo še v avtobus, ki ga je upravljal Bruno PRAŽNIKAR. Ob trčenju je bila hudo poškodovana sopotnica v Tuničevem avtomobilu Andreja VIDEC.
Dne 29. februarja ob 6.25 na lokalni cesti Žalec—Griže pri odcepu za Vrbje kolesar Oto COCEJ pri vključevanju na prednostno cesto ni ustavil, iz žalske smeri pa je takrat pripeljal voznik osebnega avtomobila Erih BLAJ, ki je kolesarja zbil. Padel mu je na pokrov motorja, od tod pa na vozišče, pri čemer se je hudo poškodoval.
KAZNIVA DEJANJA
Stanislavu ANŽLOVARJU je bil 17. februarja v prostorih restavracije NAMA v Žalcu ukraden fotoaparat, dejanja je osumljen dvajsetletni V. T. iz Žalca.
Naslednji dan v zgodnjih jutranjih urah pa je L. P. razbil veliko izložbeno okno. Zaradi groženj, da bo z razbijanjem nadaljeval, so ga miličniki izročili preiskovalnemu sodniku, ki je zanj odredil pripor.
Preiskovalni sodnik je odredil pripor tudi za A. R. iz Žalca, ki je osumljen, da je na območju občine, pa tudi drugje po Sloveniji goljufal na različne načine. Od ljudi je izvabljal denar za nakup deviz ali avtomobilov.
Mladoletna Š. K. in J. D., oba iz Žalca sta osumljena, da sta vlamljala v kleti stanovanjskih blokov v Žalcu, kradla pa sta tudi dele s koles. Oba so prijavili Centru za socialno delo.
Po obvestilu občanov so miličniki 25. februarja na avtobusnem postajališču v Ločici pri Vranskem prijeli Š. M iz Ptuja, ki je močno poškodoval avtobusno postajališče.
Franc Novak iz Velike Pirešice je prijavil tatvino denarja, dejanja pa je osumljen B. Z. iz Celja, ki so ga miličniki hitro izsledili.
V	noči na 29. februar je bilo vlomljeno v taflko na avtobusni postaji v Žalcu. Za vlomilcem, ki je odnesel dve ženski in moško uro ter nekaj denarja in cigaret, miličniki še poizvedujejo.
V	isti noči na 29. februar je bilo vlomljeno v trafiko na avtobusni postaji v Žalcu. Za vlomilcem, ki je odnesel dve ženski in moško uro ter nekaj denarja in cigaret, miličniki še poizvedujejo.
V	isti noči je bilo vlomljeno tudi v gostinski objekt Janka Sredenška v Podvinu, od koder je vlomilec odnesel videorekorder.
V	začetku meseca so miličniki obravnavali skupino otrok in mladoletnikov, v kateri so bili 14-letni B. N., 10-letni B Š , 13-letni B. R. ter S. K in J. D., vsi iz Žalca. Osumljeni so tatvin v garderobah osnovne šole Žalec in v trgovinah, vlomili so v kontejner v Žalcu, ukradli pa so tudi kolo z motorjem, s katerega so nato za igriščem osnovne šole v Žalcu pobrali nekaj delov.
Svojevrstnega dejanja se je domislil V. D. iz Preserij v večernih urah 12. marca. Okajenemu je postalo dolg čas, zato je vzel večji kol in kuhinjska noža, se postavil na cesto v Preserjih in pričel zaustavljati vozila. Voznikom je grozil z noži, poguma pa mu ni zmanjkalo niti ob prihodu miličnikov, katerim je ravno tako grozil, vendar so ga obvladali in odpeljali v prostor za pridržanje, kjer je lahko nato mirno premišljeval o svojem početju.
V	noči na 13. marec je bilo vlomljeno v osnovno šolo Peter Šprajc-Jur v Žalcu, kamor je storilec prišel skozi priprto okno, nato pa vlamljal v posamezne prostore, odnesel pa je večji radiokasetofon.
V	noči na 15. marec pa je bilo vlomljeno v brunarico pred jamo Pekel v Podlogu. Storilec je iz objekta odnesel glasbeni stolp körting
Poleg omenjenih je bilo v zadnjem mesecu dni na našem območju storjenih še 52 kaznivih dejanj, od katerih prevladujejo tatvine delov motornih vozil, goljufije, telesne poškodbe in tatvine družbenega premoženja.
Z novim avtobusom je udobneje
Delavci Kompasa na celjskem območju in njihove poslovalnice v Žalcu so v začetku marca povabili predstavnike osnovnih organizacij sindikata. Njihov namen je bil, da predstavijo svojo najnovejšo pridobitev — avtobus znamke Van Hool.
Posebnost tega avtobusa, s katerim bodo razpolagali zdaj na celjskem območju, je, da je zelo udoben, opremljen z video sistemom, mini barom, hladilnikom in manjšo kuhinjo, straniščem, v avtobusu pa je tudi manjša klubska miza, kjer je mogoče šahirati ali zaigrati karte.
Avtobus ima 49 sedežev, ki so dvignjeni nekoliko više kot v običajnih avtobusih, zaradi česar je možen boljši razgled. Poleg tega pa turbo sistem omogoča, da potniki ne občutijo nobenih vzpetin. »Niti vedeli ne bi, kdaj bi se povzpeli preko Trojan,« je zagotovil šofer avtobusa. Ostali predstavniki Kompasa, med njimi tudi direktor Kompasa na celjskem območju, pa so povedali, da je vožnja s tem avtobusom sicer nekoliko dražja kot z običajnimi, vendar so prepričani, da se za udobje in kvaliteto splača odšteti kakšen dinar več.	ib
%
TRGOVSKA DELOVNA ORGANIZACIJA P O.
SAVINJSKI MAGAZIN
m

«■ po»1-*1”“
V blagovnicah in drugih prodajalnah
SAVINJSKEGA MAGAZINA
vam je na voljo velik izbor pomladnih oblačil.
MOŽNOST OBROČNEGA ODPLAČEVANJA!
ZAVOD ZA ŽIVINOREJO IN VETERINARSTVO CELJE PE VETERINARSKA POSTAJA ŽALEC
VABILO
za cepljenje psov proti steklini
Na podlagi odredbe o preventivnih ukrepih proti določenim živalskim kužnim boleznim (Ur. list SRS, št. 6/88) je cepljenje psov proti steklini obvezno za vse pse, stare nad 4 mesece. Prav tako mora lastnik psa v treh dneh prijaviti pogin, odtujitev, pobeg ali vsako drugo spremembo glede psa Veterinarski postaji Žalec.
Neprijavljeni in necepljeni psi bodo pokončani, zoper lastnike takšnih psov ali tiste, ki niso prijavili gornjih sprememb, pa bo uveden upravno-kazenski postopek pri sodniku za prekrške. Stroški cepljenja, znamke in vpisa v register znašajo 8.000 din, poravnati pa jih mora lastnik ob cepljenju psa. Da ne bo pomot pri vpisu v register, je treba navesti točen naslov in lastnika psa, če na cepljenje psov ne bodo pripeljali lastniki.
RAZPORED CEPLJENJA:
30/3-1988
(sreda)
31/3-1988
(četrtek)
4/4-1988
(ponedeljek)
5/4-1988
(torek)
6/4-1988
(sreda)
7/4-19988
(četrtek)
8/4-1988
(petek)
H/4-1988
(ponedeljek)
12/4-1988
(torek)
13/4-1988
(sreda)
14/4-1988
(četrtek)
15./4-1988
(petek)
LOŽNICA
VRBJE
ŠEMPETER
ŽALEC
POLZELA
BREG
LOČICA
LOČICA-GMAJNA
GOTOVLJE
GOTOVLJE-JEDRT
GOTOVLJE-ZALOG
ZG. GRUŠOVLJE
SP. GRUŠOVLJE
PODLOG
ROJE
GRIŽE
ZABUKOVICA
ZABUKOVICA
PONGRAC
PONGRAC
ZAHOM
mi
VRANSKO ČEPLJE PREKOPA »GOMILSKO GRAJSKA VAS
PRELSKA
VINSKA GORA
PIREŠICA
JANSKOVO SELO
ČRNOVA
STEBEVNIK
PODKRAJ
PONIKVA
STUDENCE
TEŠOVA
PRAPREČE
LOČICA/VRANSKO
ZAHOMCE
LIMOVCE
HRAMŠE
VEL. PIREŠICA
PERNOVO-GORCA
PERNOVO
GALICIJA
ZAVRH
MALA PIREŠICA ARJA VAS DREŠINJA VAS LEVEC
KAPLA
TABOR
LOKE
RUŠE
KALE
MARIJA REKA MARIJA REKA KAPLJA VAS LATKOVA VAS PREBOLD GORNJA VAS
ŠENTRUPERT
TOPOVLJE
KAMENCE
BRASLOVČE
MALE BRASLOVČE
LETUŠ
DOBROVLJE
PETROVČE
KASAZE
LIBOJE
ÜBOJE-ZAGREBEN
pri gasil, domu pri gasil, domu pri zadruž. domu v Veterinarski post.
pri Gosijek pri Okorn pri Smrečnik pri Srebočan pri zadruž. domu pri Nahtigal pri Zupanc pri Serdoner pri obir. stroju-na križišču pri zbir. mleka pri zbir. mleka
pri gasil, domu pri Minervi pri Zgank pri Matijeve pri Poteko pri Gasilcu pri zadr. domu
pri Veter, ambul. pri Kladnik pri gasil, domu pri KZ
pri gasil, domu
pri kapeli pri zadr. domu pri Drev pri cerkvi pri Breci pri uti pri Kutičan pri zadr. domu pri kapeli
pri Čvan pri Pistotnik pri Drolc Ivanki pri Ukman pri Ferme Mihi
pri Pušnik pri Fervega pri vodovodu pri gasil, domu pri zadr. domu pri obiral, stroju pri zbiral, mleka pri zbiral, mleka pri Drev pri Strenčan
pri Kokole pri KZ pri Jelen
pri Kramar, v vaši pri Čeret pri Vrban pri Svet pri gasil, domu pri gostilni Čmak pri Ergot
pri Dvoržak pri Završnik pri Orehovec-Krevl pri Veter, ambul.
pri sušilnici pri Rovšnik pri Domu borcev pri zadr. domu pri Arčan -pri Škoberne pri Švare
DOBRIČ	pri gost.	Zabukovnik
ANDRAŽ	. pri Vaši
ANDRAZ/PODSEVCNIKpri Satler ZALOŽE	pri Likeb
ZALOZE	pri Cede
15.00
15.30
16.00
17.00
9.00
11.00 12.00
12.30
8.00
8.45
9.00
9.30 10.00
10.15 11.00 12.00
9.00 '10.00
11.00
11.15
11.30 12.00
13.00
8.00
9.45
10.00 11.00 12.00
8.00
8.30
9.00 10.00
10.30
10.45 11.00
11.30
12.30
9.00
9.30 10.00 11.00 12.00
8.00
8.30
9.00
9.30 10.00
10.45
11.15
11.30 12.00
12.30
9.00 10.00 11.00
10.00
11.00
12.00
13.00
14.30
15.00
16.00
17.00
8.00
9.00 10.00 11.00
8.00
9.00 11.00
15.00
16.00
16.30
17.30
9.00 10.00 11.00
11.30 12.00
FOTOKRONIKA
— lepa izbira poletnih modelov oblačil za vso družino
—	na 3 obroke,
brez obresti in pologa
—	na 6 obrokov
brez pologa in obrestmi
UGODNO LAHKO KUPITE:
srajce, bluze, ženske obleke in komplete — krila in bluze
DISKONTNI ODDELEK V PC LEVEC
vam nudi do
Vsa pojasnila dobite tudi po telefonu: ŽALEC 711-231 LEVEC 26-317
Veleblagovnica
Veleblagovnica	jTf
Prodajni center 11 Vi li* VJ.
Žalec
Levec
Delavci Gostinstva turizem iz Hmezada so v začetku marca odprli nov kiosk na Vranskem. Uredili so ga v objektu restavracije Slovan, in sicer v tistem delu, ki je prej služil kot skladišče.
V kiosku dobijo gostje različne napitke, hitro pripravljeno hrano, poleg tega pa ponujajo tam tudi pečenice, krofe in drugo pecivo. Kiosk je odprt od 6. ure do 20.30, poleti pa bodo, tako obljubljajo, odpiralni čas še podaljšali. V kratkem bodo uredili tudi okolico, postavili lesene mize in klopi, v toplejših dneh pa nameravajo ponudbo še popestriti z mlečnimi in sadnimi napitki, kupami in sladoledi.
Foto: V. Vybihal
Še na mnoga leta!
90 let Jožefe Hribernik
Konec tedna je Jožefa Hribernik, doma iz Orove vasi v KS Polzela, praznovala devetdeseti rojstni dan. Ob tej priložnosti sta Hribernikovo mamo obiskala tudi predstavnika KS Polzela Stanko Satler in Danica Antloga ter ji izročila iskrene čestitke in najlepše želje sokrajanov ter šopek in darilo.
Jožefa Hribernik se je rodila pred 90 leti: 17. marca, v Poljanah na Rečici v Zgornji Savinjski dolini. Rojena je bila kot tretji otrok med petimi. Njen oče je šel v Ameriko za boljšim kosom kruha, mati pa je ostala sama z otroki na kmetiji, kjer je bilo sicer dovolj kruha, pa tudi mnogo dela. Jožefa se je poročila v Podvrh pri Braslovčah. Imela je osem otrok, od katerih jih šest še živi, jesen življenja pa preživlja pri najmlajši hčerki Jožici, ki ima ravno polovico njenih let. Ima pa že tudi enajst vnukov, deset pravnukov in celo prapravnučka.
Dobro se spominja obeh svetovnih vojn in vsega hudega, ki sta ga prinesli s sabo. Kljub temu da se mi pritožujemo zaradi slabega življenja in visokih cen, ona pravi, da je življenje danes lepše in lažje, da živimo v miru in da se dobi vse za vsakdanjo rabo. Vse življenje je bila skromna in tako tudi živela, zato je prepričana, da je prav zato dočakala toliko let. Trenutno ima nogo v mavcu, vendar je prepričana, da bo to kmalu minilo in da bo spet urna, kot je bila pred nesrečo. Tudi sluh ji peša, pa pravi, da je včasih celo boljše, če človek vsega ne sliši. Televizije, pravi, ne gleda več, prav zaradi slabega sluha, rada pa bere časopis, tudi Savinjskega občana, ki ji prinese toliko domačih novic, njen konjiček pa so zdravilna zelišča.
Rada ima obiske in v teh dneh jih ima veliko. Vsi ji prinašajo najlepše želje, da bi bila zdrava in zadovoljna. Takim željam se pridružujemo tudi mi in bralci!
T. TAVČAR
blagovnico O Hmezad-
ŽALEC, TEL.: (063) 713211 • PÓSLUJEMO OD 7. DO 19. URE VSAK DELAVNIK, OB SOBOTAH OD 7. DO 13.-URE
IZDELKI GORENJE »MIV VRANJE«
—	do 31. marca 1988
—	5 obrokov ali 10 %-ni popust
—	brez obresti
—	od 1. do 30. aprila 1988
—	4 obroki
—	brez obresti