Jesenske pesmi
i.
Na poljani, na poljani rožice so stale tri, solnčnim žarkom se
smehljale brez skrbi . . . Pa je priletela ptička nad poljano,
pesem tužna je vzdrhtela čez ravan prostrano . . .
HČujte, cvetke lepe,
rožice premile!
Zdaj se še smehljate,
ali kmalu boste
se solzile.
Že jesen je vstala
iz daljave,
s hitrimi koraki
stopa čez planjave . . .
Tudi k vam prišla bo . . .
Čašice vam pestre
bodo obledele,
v solzah, zapuščene
bodete zveneie ..."
Tak zapela rožicam je ptica, šla čez plan je pesem žalostna. Kakor še nikoli, cvetke so zaplakale, kakor še nikoli, v strahu čakale . . .
2.
Lahno se nad vodo vrbe klanjajo, kakor da zdaj sanjajo sanje o presrečnih dneh tamkaj na bregeh . . .
Kot sirote tužne tiho plakajo, solzice pretakajo, da prestrašeni drhte valčki iz vode . . .
In k sestricam valčki se dvigujejo pa jih povprašujejo: nKaj, da tak žalujete, kaj vzdihujete? ..."
Klanjajo se vrbe in trepečejo, žalostno šepečejo: »Bratci, ah, jesen k nam gre tamkaj čez polje . . ." —
3.
Hej, tam gori, hej, tam gori na samotnem griču v solnčecu jesenskem se smehljajo bori . . . Lahno gibljejo zeleni se vrhovi borov, tiho šepetajo: ,,Kaj nam mar jeseni l" . . . A tam doli, a tam doli na poljani veli tužni trepetajo vrbe in topoli.
Zro v potoček in drhfijo ... Kot solze jim svetle na rumenih listih kapljice blestijo . . .
4.
Bolno kakor vzdih vsakokrat zašelesti v bukvah žalostnih, kadar list utrgan tiho zašusti . . . Listov sto in sto že zašelestelo je, vzdihov sto in sto po jesenskem vzduhu že vzdrhtelo je.
Pa še več, še več listov z vej odpadlo bo, ah, še več, še več vzdihov plakajočih vztrepetalo bo . . .
Zadnji list enkrat
pal bo na trohneča tla . . .
In fakrat, takrat
smrt bo v gaj samotni
kraljevat prišla .. .
5.
Prek polja, prek polja pesetn radostna je šla; sred polja, sred polja
kmetič je vesel
pesem pel.. .
Oj, ta pesem glasna,
oj, ta pesem jasna!
Kakor srca
vriskajočega odmev,
kakor sreče,
zadovoljnosti odsev,
kakor Bogu
glasni hvalni spev . . .
6.
,,Hoja, hoj, konjiček, hitro vozi! Čaka te še eden poln voziček! Hej, Ie urno stopaj prek polja,
da pred mrakom bova že doma! .. .
Dobro.obrodila
zemljica je spet,
dobro, kakor ni že
dolgo vrsto let.
Repice nam dala,
repice je bele,
kakor še nikoli,
tak lepo debele . . .
Pa boš v mesto
repico peljal,
za denarce svetle
tam jo bom prodal. . .
To bo lep skupiček!
Srebrne denarce
k zlatim bratcem dal bom,
da bo poln mošnjiček . . .
In ob letu
hišica bo mala
koncem sela
z vrta se sniehljala . ..
Oj, lepo
se bo tam živelo,
oj kako
srečno in veselo! . . .
Hej, konjiček, urno stopaj prek polja, da pred mrakom bova še doma!" — —
Vekomir.