___   50   ___
Dr. E. H. Costa.
Kakor strela iz jasnega, zadela nas je iznenada tužna vest o smrti našega dr. Coste. Zopet ena izvrstna moč menj med slovenskimi brambovci! in to ne prostak, ampak eden izmed najboljših generalov!
Germanski mladenči plernenitaški hodili so za časa rimskih cesarjev v Rim in dali se uvrstiti v vojsko, da bi se rimskega vojskovanja naučili. Vrnivši se v domovino postali so ravno ti mladenči strah in pogin rimskemu carstvu. Tako je bil slavni Armin (Herman) poprej v rimski vojski. Eoako si prisvajajo naši mladenči na nemških univerzah nemško znanost, in ravno ti nas znajo najbolje voditi v boj zoper sovrage, kojih orožje jim je znano. EdeD izmed teh bil je naš Costa; in več ko enkrat so se Nemci jezili, da jih pobija Costa z učenostjo, ki jo je pri njih pridobil. Costa je dovršil juridične in filozofične študije, in smel se je meriti v učenosti z vsakim poslancem v Avstriji.
Nemci so ga ze!6 sovražili, — ravno ker so se ga bali, ker so čutili, da jim je kos!
Dr. Costa je družil v sebi dve lastnosti, ki se redko skupaj nahajate: namreč veliko učenost in gibčnost. Navadno so učeni ljudje okorni, in dostikrat v parlamentarnem boji neukretni, ker preveč počasi in temeljito mislijo. Costa pa je imel zraven temeljite učenosti tudi občudovanja vredno in redko gibčnost, ali kakor Nemec bolje reče „Schlagfertigkeit." Vsak mahljej nasprotnika je vedel hitro parirati, paragrafe je imel kar na „žnoriu, in peljal je vselej tistega v boj, ki mu je bil za trenutek najbolj pripraven; nikoli ni bil v zadregi, nikoli osupnjen, nobeden mu ni „prišel do kože". Z eno besedo, bil je v tem res ne-presegljiv, in dostikrat je vgnal s svojo gibčnostjo v govoru nasprotnike v kozji rog, njega pa nikoli niso vjeli.
Ni Čuda, da so se ga Nemci v parlamentu bali, in skušali so ga osmešiti po listih, ker mu v zboru niso nič mogli — se ve da najboljši kup zmaga (!), če za Človekom hodim in se iz njega norčujem, in kamnje za njim mečem, ker si ga od spred zagrabiti ne upam!
Tretja izvrstna lastnost Costova je bila značaj-nost in doslednost.
Bili so nekateri Slovenci, ki so iz osebnega sovraštva do Coste hoteli slikati ga kot ne značaj ne ž a. In na kaj so to obrekovanje opirali? Zvedeli so, „da je bojda nekdaj kot študent nemške barve nosil."
Kot študent! Mislimo, da jih je malo mož, ki bi za vse misli in čine svojih mladih let odgovornost prevzeti hoteli. Kaj ne počno študentje! Ali ne pijanču-jejo, včasih ponočujejo, pojo in razsajajo, da je joj; in če pozneje v pametna leta pridejo, ali so neznačajoi, ker teh neumnosti več ne uganjajo? Študentje gorijo in se navdušujejo za marsikatero reč, ki se jim v poznejših letih neumna in abotna zdi. Zato pa jim vendar nihče ne reče, da so neznačajni. Sploh je imel „Narod" dolgo časa smešno in otročjo taktiko, da je, če je koga očrniti hotel, privlekel vse na dan od tistega Človeka, od otročjih let sem in od šolskih klopi noter do zdaj. Toraj mislimo, da o tem ni treba več zagovora. Odkar je stopil Costa kot samostalen mož v javnost, kazal seje vedno tistega, namreč odločnega narodnjaka, in to nam ne veljd, kaj je počel, ko je hodil z abecednico v šolo, ali se kepal ali ne, ali se je kedaj s kakim fantom stepel ali ne, — to za nas nima nobene važnosti, in prepuščamo taka preiskovanja radi drugim.
Bojeval se je Costa za nas značaj no in dosledno vsa leta; kar je za dobro spoznal, pri tem je ostal; tudi svoje taktike ni spremenil, ker je vedel, da
ni njegova taktika kriva slabega vspeha, temveč druge okoliščine, in da na noben drug način ni mogoče več doseči! Njegova taktika pa je bila ,,odprt vizir", „lice v lice" in „ne odjenjati". Nikoli ni skušal prikupiti se kateri bodi sovražni stranki, ni skušal diplomatizi-rati in bratiti se s sovražnikom, ker je v svojej bistri pameti že davno sprevidel, da se na ta način pri Nemcih nič ne doseže, kajti on jih je poznal, noter do jeter in src, Kakor malokateri Slovenec. Nasprotno zgrabil je sovražnika, kjer se mu je le pokazal. Kedar je bilo treba, stopil je za drevo, bežal pa ni nikoli, in vdal se ni nikdar. Lahko so ga po tem takem ustavoverci sovražili, bolj ko smrt.
Četrta lepa lastnost Costova bil je njegov po-gum. Neustrašeno se je boril, ne glede* na to, ali je sovražnik v manjščini ali večini. Bil je strah nemšku-tarjev v Kranjskem deželnem zboru, ker je vsacega takoj posekal na tla, ki si je upal, geniti se. V državnem zboru je ustavoverce tako zvijal, da so se mu sami čudili.
Vse te in druge izvrstne lastnosti pridobile so mu imenitno mesto med Avstrijskimi politiki, in slavno ime med Slovani in federalisti.
Kjer se je imenoval Bleiweis, imenoval se je tudi Gosta; oba sta veljala federalistom kot močna stebra, ustavovercem kot nevarna sovražnika.
Dr. Costa je bil pa tudi marljiv in dober delavec. Zraven ogromnih privatnih opravil in skrbi z odvetništvom nikoli ni pustil domovine iz oči, kot deželni odbornik moral je nositi vse deželne zadeve v glavi, in pri vsem tem našel je vendar še čas, predsedovati „slov. Matici", in vredovati po njej izdane spise. Ko je bil Ljubljanski župan, moral je vladati še občinske zadeve; tako, da se more reči: malokdo zamore toliko važnih opravil ob enem, in tako izvrstno opravljati!
Imel je Costa malo prijateljev, a mnogo sovražnikov; nekaj za to, ker je imel pred nemško učenostjo premalo rešpekta, da bi se bil dal po judovskih listih k Bismarkovemu liberalizmu spreobrniti, še več pa \z osobnih vzrokov. Za vso njegovo pogumno bojevanje za naše pravice mu „Slov. Narod" ni mnogo hvale dal, nasprotno so se našli nekateri, ki jim nobeno sumni-čenje in obtolcevanje ni bilo preborno , če so mogli z njim dr. Costo očrniti. V poslednji dobi moral je doživeti, da so mu lastni rojaki državnozborski stol iz-podmaknili.
Vsak nepristransk človek, ki ni od liberalnega ;>švindelna" oslepljen, mora reči, da dr. Costa tega ni zaslužil, in da smo mu nasprotno mnogo hvale dolžni ostali.    List za listom odpada, kaj bo iz nas!
Vladar sveta, zakaj nam jemlješ najboljše bojevnike!    Zgodi naj se božja volja!
Naj počiva v miru!   Večnaja mu pamet!