2 I. Največi del našega naroda odštejejo kmetje. Nad 800.000 imamo poljedelcev. Pa ne samo po številu, tudi po narodni kreposti so kmetje največi del naroda. Kmet je narodu tisto zdravo deblo, ki poganja vedno nove mladike, tista korenina, ki skupni narod vedno navdaja z mladim krepčavnim sokom. Kmet je narodu pomla-divna moč; vendar je vedno star. Svoje šege, kmečko nošo, cel6 besedi zavijanje je prinesel iz starodavnih časov. Stari običaji so mu podedovani po davuih očakih , vendar tako lepi in mladi so mu, da jih zapusti tudi svojim potomcem. Kmet nam je edina shramba naše stare zgodovine. Rešil nam je stare pravljice in lepe pripovedke, starinska imena in besede; rešil nam je nepokvarjeni slovenski značaj in obraz — vse slovenstvo nam je le on rešil. Velik del mestnjanstva, skoraj vse plemstvo se je izvrglo, to je, ponemcilo ali poitalijančilo; kmet pa je ostal Slovenec stare korenine, kakor ga je Bog ustvaril, akoravno so se naše meje na vseh straneh ožile, kakor otoki iz glinjaka sredi burnega morja. Kmet je ostal slovensk z dušo in telesom, z besedo in djanjem, z vsemi šegami in navadami, — samo navdušena narodna zavest ni se še izbudila v njem. On vidi vsaki dan soince izhajati in zahajati, pa za Newtonove in Kopernikove Narodne stvari. Kmet in narodnost. Spisal dr. J. Mencinger. Najimenitniša prizadeva našega veka je napr d o vanj e. To napredovanje posebno v tem obstaja, da se samo v posameznih ljudeh, ternuč tudi v celih naroc *) Skusili bomo saj nekoliko tega prosa za poskusnjo dobiti Padove. Pis, zatirajo in odpravljajo slaba, škodljiva nagnjenja in navade , in da se dobre omikavne moči za občni blagor budijo, vadijo in rabijo. Med dobrimi močmi posameznih ljudi in narodov jih je pa nekaj , ki jih dolgo časa niso čislali ali jih pa nezadostno, celo napčno go- I j i II; tudi so se posamezni narodni stanovi in deli proti drugim zanemarjali. Se le zdaj je nastopil čas: da se glasno terja izobraževanje vseh dobrih iu koristnih i človeških moči in da naj omika vsak stan, vsak del naroda po primeri obsega. t Tirja se tedaj občna ndrodna omika. Omika pa mora biti narodna ne samo po obsegu, i temuč tudi po duhu; postaviti se mora na dušni narodni temelj, ako hoče biti primerna, zdatna in stanovitna. Narod in vsak stan izobraževati se mora z ved-nim ozirom na svoj značaj, na svoje posebne lastnosti in zmožnosti. Tiste podedovane posebnosti, ki razločujejo narod od naroda, stan od stanu, so pa stanovitne moči, na ktere se da omika opirati, in komur je mar za občni napredek, moral bo pri narodnem iz- i obraževanji gledati na prirojeno narodno posebnost, na tisto staro in blago narodno moč, ki jo imenujemo: > narodnost. i Ne tuja dojenica; lastna mati naj redi sloven- sko omiko! Narod se pa ne sme v duhu narodnosti samo iz-i obraževati, ampak tudi želeti in vedeti mora, da se i narodno izobražuje. Le otrok in suženj dela brez za- > vesti ali volje. Naš narod je pa že odložil sužnji jarem > in dorastel je tako krepek, da mu je premajhna otroška zibel! O tej narodni zavesti sem se namenil nekaj pisati in sicer pretresati vprašanje: kako bode poglavitni stan našega naroda: kako bodo kmetje, polje- i delci, sploh tisti naše domovine prebivalci, ki so do zdaj najmanj vživali prostosti in omike, sprejeli novo idejo (misel) narodnosti? i Prevažno je to vprašanje. I Ne namerjam in ne morem rešiti ga, ker premalo sem imel časa in priložnosti o tej reči dosti premišljevati. Tedaj pišem le za poskusnjo in z namenom, spodbuditi veljavne pisarje, ki bolje poznajo kmeta in na- | rodnost, ki tudi znajo razlagati bolj urjeno in temeljito. auke mu je malo mar; on vsak dan vidi, da je Slovenec, ne pa kaj druzega, on to vidi in čuti, — dalje ne premišljuje rad. Za vprašanji: zakaj in vemuV odgovora ne išče rad posebno ne v visokem «^r«ižlipvanii in duhtanji. On si sploh ne beli rad Llave ¦ temuč v svojem mišljenji in delovanji se drži fe2e i'n oavade svojega kraja in stanu. Se bo li kmet kmali zavedel svoje narodnosti? Kmet, ki nam je rešil slovenstvo in toliko dobrega blaga drži se tudi trmasto marsičesa, kar je starinsko in tu in tam prestaro. Kako trdno se drži starih pri-slovic, starih običajev pri ženitvah, osminah, v obleki, cel6 v obdelovanji svojega polja. Posebne navade so v posameznih okrajih in selih. Tu imajo svoje posebne kmečke svetnike in pomočnike, imajo posebne priimke in otrokom dajejo svoja posebna kmečka imena. Kdor da otroku pri krstu ime nenavadno v soseski (gosposko ime), zasmehovan je, in kdor bi vrival gosposka imena, zdražbo bi delal. Kmet hoče stari kmet ostati, in kakor se trdno drži svojega zemljišča, da le v največi sili kaj proč proda, kakor z ostro pazljivostjo varuje Bvoje mejnike, tako se tudi trdno drži svojega podedovanega stanu. Marsikteri gospod hrepeni po častnih svetinjah, marsikteri mestnjan si prizadeva doseči imenitnost in plemenitaštvo. Kmetu pa ni mar ne za lišp brez cvenka in ne za ime brez dobička: on hoče kmet ostati. Večkrat so se kmetje uprli proti grajščakom in gosposkam, pa nikoli niso terjali, da bi sami bili grajščaki in gospodje, temuč terjali so ,,staro pravdo", dajte nam naše pravice in ne zatirajte nas, da moremo kmetje ostati. „V potu svojega obraza boš kruh jedel" — je kmetu osodna beseda. Zuljave roke so njegova ded-sina od nekdaj. Pa on se tudi ponaša z žuljavimi rokami. Kadar s pestjo ob mizo vdari, takrat si več nisli kakor gospod takrat, kadar pritisne svoj pečat pod pismo. Kolikokrat se sliši: kmečki stan je prvi Jtan; kmet vse redi; ako bi kmet pšenice ne sejal, bi jospod ne jedel belega kruha. Bolj častno mu je de-ati z drevesom kakor s peresom , pa zdi se mu tudi ;eže. Kadar vidi uradnika, ki je šest ali sedem ur lenega dne sedel med prašnimi pismi in se zvečer spre-laja po polji, da užije nekaj krepkega zraka pod milim lebom, ga od strani pogleduje kakor lenega postopača, ci čas trati in živi ob kmečkih žuljih. Tako ima kmet svoje moštvo in neko trmo, da se )dteguje od druzih stanov in se nerad sprijazni z nišljenjem, ktero ni prišlo iz kmečkih možganov. Kdor se je trudil za blagor kmečkega stanu, ve >ovedati: kako nerad pusti stari red ali prav za prav lered poljskega in hišnega gospodarjenja; kako nerad ;e loči od nezdrave obleke ali nezdravega prebivališča, n kako težko je pri njem vpeljati vsakoršno pobolj-iavo, za ktero je treba drugačnega dela ali daljnega iakanja na gotov dobiček. Kmet si ne beli rad glave 5 rečmi, ki ne segajo v njegovo vsakdanje življenje. Prigodi se ti cel6, da bo z glavo majal, ako mu kaj lenavadnega iz bukev razlagaš ali učeno dokazuješ, in te boš menil, da si ga trdno prepričal, rekel ti bo, da li vse res, kar je v knjigah zapisano. Kmet tudi nima istega spoštovanja proti učenemu ali zel6 omikanemu človeku, kakor ga ima manj omikani gospod proti bolj »mikanemu. Njemu je omikan gospod ravno gospod, ci to znd, kar anati mora zavolj svojega poklica, kakor udi kmet delati mora po svojem stanu. Idealni svit »mike in učenosti mu je neznan: učenjaka s pičlim )remoženjem in malimi potrebami utegne celo milovati, la se je toliko trudil, toliko noči prečuval in še — cmet ni postal! Kogar ne častiš, od tega se pa rad ne učiš kaj neznanega. Tisočletna zgodovina našega naroda, ki je kmeta napravila tacega, kakor ga vidimo, je naredila tudi, da kmet gospodu malo zaupa; a to skoraj drugače ni moglo biti. Naši kmetje so bili nekdaj prosti. Njihovo občinsko življenje, dokler je bilo še sploh slovansko, bilo je obravnano po načelih najbolj proste družinske svobode. Ta popolna svoboda družin, občin in pokrajin je cel6 napravila, da narod ni bil toliko skupaj vezan, da bi se bil mogel braniti tujih napadov. Nesloga je vkrivi-čila, da so naši spredniki zgodaj naložili sužinski jarem. Prosti kmet je tako postal podložni tlačan; veliko stoletij je tlako delal, in kar je bilo najhuje, delal jo je tujim gospodom. Bili so sicer kmetje podložni tudi pri drugih narodih. Pa ta kmečka podložnost je bila pri Slovencih huja kakor pri mnogih drugih narodih iz dveh vzrokov. Prvič so Slovenci nekdaj bili bolj svobodni kakor drugi, postavimo, nemški kmetje. Razločka med sužnjimi, prostimi in plemenitimi ljudmi stari Slovenci niso poznali; tedaj so potlej jarem teže čutili. Spomin na nekdanjo svobodo in prosto gibanje se dolgo ni dal zatreti. Se v šestnajstem stoletji so bile kmečke ustaje, ko so se kmetje bili za stare pravice — za „staro pravdo." Drugič pa so novi gospodje naselili se iz tujega naroda, iz naroda, ki je bil po svojem duhu in značaji, po svojih družabnih in osebnih pravilih vse drugači osnovan kakor naš. Ti naselniki, ki so si med našimi kmeti sezidali trdne gradove, dalje niso razumeli duha, besedi niti navad našega naroda; opiraje se na lastno moč in tujo pomoč niso bili posebno ljubeznjivi. Večkrat slišani pregovor: „kmetu se ne sme nikdar dobro goditi, sicer je prevzeten", se je na Slovenskem temeljito rabil. Kmet teh tujih , silnih gospodarjev ni mogel ljubiti in spoštovati, ker v njih je videl samo svoje tlačilce in roparje svojih starih pravic. Ali ta nameravna in nepravična odvisnost ni morala pustiti v kmečkem značaji slabega sledu? Ti podložni časi so predolgo trajali in njih spomin je še preživ med kmeti. (Dal. prih.) — 3 - ----10 ---- Narodne stvari. Kmet in narodnost. Spisal dr. J. Mencinger. (Dalje.) ^ Za Časi starodavnega posilnega gospodarstva pa je prišla doba, v kteri se je gospoda jela nekaj bolj s kmetom pečati, in mu je marsikaj zapovedovala } kar je menila, da mu bode koristno. To je bila doba uradne in grajščinske birokracije, — tisto pisarniško gospodo-vanje, ki se je vtikalo v vsako mrvico. Vsemogočno pisarstvo je nadlegovalo vse stanove, še posebno pa kmeta. Kmet je bil ohranil iz starih časov vsaj nekoliko občinske samostojnosti in samouprave; to ravno mu je pa birokracija močno ostrigla. Gospodje, ki so kmeta malo študirali, ki so v kmečkem stanu videli le veliko narodno drhal brez lastnega značaja in volje, so na kmetih srenjske in družinske reči tako vravnovaii, da kmetom nikdar ni bilo po volji, ker ni bilo primerno kmečkemu čutju in značaju. Birokracija se je vtikala celo v posestne in osebne zadeve, govoriti je imela pri hišah in hlevih, pri polji in gozdu, pri kozah in konjih, pri kotlih in dimnikih. Enkrat je bila tako učena, da je kmet ni razumel, enkrat tako malenkostna, da se je kmet smejal, ako se ni jezil — vse to pa samo zavoljo tega, ker so menili, da kmet ne more obstati brez njih in da nima dosti uma in pameti, prevideti, kaj mu koristi. Kmetje od tega ravnanja niso vedeli očitnega haska, a plačevali so od leta do leta veče davščine; tedaj tudi niso mogli verjeti, da so ti gospodje njim v resnici tako dobrotljivi. Ce je zgodovina narodna šola, bili so kmetje več stoletij v ostri šoli; česa pa so se naučili v tej čudni šoli? Tolikoletna podložnost in toliko žalostnih skušenj moralo je sled zapustiti v kmečkem značaji. Ta sled gotovo ne more biti dober in kazi druge prirojene kmečke lastnosti. Kmet je bil velikokrat zaničevan, vedno na najniži stopinji človeške družbe; v stiski in krivici je bil dostikrat zapuščen, večkrat ni vedel pravega pota k pomočniku, večkrat se mu ni moglo pomagati proti mogočnemu gospodu, in kadar stisek ni mogel več pretrpeti ter si je v obupnem srdu sam pomagal po krivem potu, dosegel je — kazen. To pa je sčasoma vzelo kmetu ponosno moštvo in živo svobodo-ljubnost, pa navdalo ga je z živim strahom pred gospodo in z nekako potuhnjeno neodkritosrčnostjo. Če pri nekterih zapazimo neprijeten hlapčevsk značaj in pri-liznjenost, izvira to ravno iz tega vzroka. Nezaupnost in strah pa sta napravila sovraštvo. Sovražimo tega, kogar se bojimo, in ne obotavljamo se veliko, enkrat malo nagajati temu, ki nam je enkrat zelo kijubal. Mnogo kmetov nič ne zaupa ljudem, ki gosposko suknjo nosijo in nemški govore: posluša jih, pa ne verjame jim druzega nego to, kar bi si sam lahko mislil. Večkrat obljubi, pa obljube ne izpolni, posebno če je treba v žep seči, in če more gospoda brez kazni okaniti ali zvoditi, je to marsikteremu veselo maščevanje za vser kar so njegovi spredniki, ali kar je morebiti on sam trpel od gospode. Tako so žalostne dogodbe preteklih deset stoletij kmetu vzele dokaj čednosti, in mu zmedle dobro mišljenje. Močno so pokvarile osebno nravnost in skoraj popolnoma uničile politično zavednost. Kako bo svobodoljuben, kdor svobode nikdar ni okusil? Kje se bo gojilo rodoljubje, ko kmetu ni bilo ne naroda ne domovine? Kaj mu je bila dežela in država? Tista oblast, ki davke naklada, in mu jemlje najzaljše sinove v vojsko. Kmet ne ve, čemu je država in da davke in vojake pobirati mora. Večini kmetov je soseska ali županija dosti velik svet, mnogi nad občinskimi potroški ne poznajo viših javnih potrebščin. Tisočletna podložnost je naše kmete res močno pokvarila, pa zdravemu deblu in koreninam ni mogla škodovati. Tudi ti slabi nasledki ne bodo dolgo več trpeli. Podložnost je nehala, birokracija že tudi pojema in morebiti jo kmali k pogrebu neso. Kar je kmeta tako dolgo kazilo, nehalo je in nastopilo marsikaj, kar kmeta prav podučuje in blaži ter vodi na pravo zdravo mišljenje. Kar je tedaj stari čas slabega v kmečki značaj zatrosil, zgubilo je podlago in nehaio bode, akoravno bo po znanem kmečkem značaji — počasnosti — trpelo še nekaj časa. Dve reči ste pa kmetu ohranili vendar še dokaj dobrih strani v njegovem značaji. Značaj (karakter) namreč se ravna po prirojenih lastnostih in po vsakdanjem opravilu človekovem. Poglavitna prirojena lastnost našega kmeta je pa slovenstvo in njegovo poglavitno opravilo poljedelstvo. Ravno slovenstvo in poljedelstvo je ohranilo našim kmetom dobro zdravo korenino. Ker bom o slovenstvu pozneje nekaj več govoril, naj zdaj omenim samo poljedelstva. Poljedelstvo kmeta veže na nekaj stanovitnega — na zemljišče in hišo — sploh na domačijo. Njegovo premoženje je malo gibljivo, počasi se spreminja, rasti more samo v mirnih časih, v prekucijah in vojskah pa mora veliko trpeti, ker ne da se tako poskriti, drugam prenesti ali v gotov denar spremeniti, kakor obrtnijsko in kupčijsko premoženje. Zato je kmet konservativen (se rad starega drži) in boji se vsake prekucije ali nagle premembe že zavoljo samega premoženja. — Kmet živi in dela v vedni odvisnosti od zemlje in nebeške moči. Vsaka njegova letina je v božjih rokah. „Ta zemlja je božja in moja." On v vremenu, v letnih časih, v mnogih gospodarskih srečah in nesrečah neposredno in bliže kakor obrtnik čuti vsegamogočnost božjo. Zato je pa tudi bolj pobožen nego so drugi stanovi. — Kmečka opravila so leto za letom skoraj vedno tista: kakor je mla-deneč oral in sejal, tako večidel ravna tudi starček; tudi hišno, rodbinsko in občinsko življenje , kolikor je , etovi oblasti, se malo spreminja. Tako je kmečko 7. .. • za veče dobe in pokrajne sploh enoterno, ne-Ž1V J a^ljivo. To daje kmečkemu značaju neko stanovit-Pre • trpežnost, ki je važna, ako se rabi za dobro reč. Kmečka opravila so od leta do leta sicer ravno tista, i ir^ !f>to ima veliko različnih del, treba mu je torej oaznosti in toliko izurjenosti, da kmet biti ni lahka * da kmet mora imeti dokaj prebrisano glavo, in je f6 t"sti dober kmet, kdor kmetuje od mladih nog. Zem-Piščini posestnik ima dalje veliko opraviti v pravnih ^čeh: s pogodbami, ženitnimi pismi, razpisili, s kup-"iio živine in blaga, z zemljiščino odvezo, s pašniki. Nauči se veliko rečnih in osebnih, vlastinskih in posestnih pravic. Vse to je za kmečki duh šola, iz ktere kmetje , se ve da ne vsi, dobe tisto lahkoto razumeti, kar jih tiče , prebrisanost v svojih zadevah in premišljeno doslednost v besedi in djanji. — Imamo še eno dobro kmečko lastnost: kmečko moštvo ali ponosi-tost ki je tako dalječ od žaljivega napuha, kakor od surove neotesanosti. To moštvo se pa sploh nahaja samo tam, kjer so kmetje toliko premožni, da redno prodajati morejo žito in živino, in ne najde se pri vinogradnikih iz gospodarskih vzrokov, pri slabih kmetih pa ne iz nravnih vzrokov. Pošteni pa ošabni kmečki ponos je za rodoljuba najbolja kmečka lastnost, ker je zavednost osebne vrednosti človekove m češčenje lastnega kmečkega vsere-divnega stanu. Skoda, da imamo tako malo premožnih kmetov! Velika večina naših poljedelcev mora vsakdanji kruh pridelavati si v vednih skrbeh za sedanjost in prihodnjost. Ubornost (siromaštvo) pa nikjer ni šola moških čednosti in trdnega značaja. Kdo bo tudi v sebi čutil blagih dušnih potreb; ko utolažuje komaj vsakdanje telesne potrebe. Povedal sem tedaj tudi nekaj dobrih v slabih časih ohranjenih lastnosti naših kmetov. Upati moramo, da se bodo v sedanjem in prihodnjem bolj svobodnem času vse dobre lastnosti toliko bolj množile, kolikor bolj se bodo zgubljale iz tlačanske in podložne dobe nalezene slabe lastnosti. — Te dobre lastnosti kmečkega značaja morajo biti podlaga, na ktero se bode stavila prihodnja kmečka omika v narodnem duhu. (Dal. prih.) ------ 11 ------ 18 Narodne stvari. Kmet in narodnost. Spisal dr. J. Mencinger. (Dalje.) II. Pričakovati smemo, da bosta kmečki in omikani Slovenec enkrat narodna vkljub vsemu očitnemu ali skritemu nasprotju; vendar zavoljo utrjene kmečke počasnosti bo še veliko Save poteklo, predno bo kmet Slovenec ne samo s telesom in jezikom, temuč tudi z dušo in srcem. Ideja je mlada, kmetu popolnoma nova; čeravno je le oblika nova, jedro pa staro kakor na-rodje. ^Narodnost" je neznana beseda; njen pomen kmetu nejasen. Tu se ne da nič prijeti, nič vpodobiti; tu se dd le misliti, čutiti in hoteti. Tudi uk in izobraževanje , naj si bode narodno ali nenarodno , za velik del kmetov nima dosti vabilnega. Veliko je kmetov, ki jim je Prešernov „učenec" izrazil vse njihove potrebe, rekoč: Bom pel, gosence kaj na repo varje, Kak prideluje se krompir najbolje, Kako odpravljajo se ovcam garje, Preganjajo ušivim glavam gnjide, Loviti mis' učil bom gospodarje. So pa dvojni vzroki, iz kterih dokaj kmetov za uk, šolo in omiko ne mara veliko. Revni se boje stroškov, ki jih prizadeva naprava šole, plača učnine, knjig in šolskega orodja. Oni, ki v revščini žive, prebijejo z majhnimi potrebami; sla jih ne žene do omike/ Bolj premožni, celo nekteri, ki stoje nad kmeti in imajo velik upljiv do njih, pa pravijo: „Kmet je tako dosti prebrisan." Izšolan človek pa se dostikrat izvrže iz svojega stanu, izpridi se in ne prime več tako rad za plug, ko se je na šolskih klopeh lenobo pasti učil; vedno bo kaj želel in počenjal, kar ga bode odvajalo od njegovega trdnoredivnega kmetovanja/* Taki, ki niso nikoli v šolo hodili, imajo tudi čuden predsodek, ter menijo , da gre učenje hitrejše spod rok, kakor je v resnici, da se človek tako naglo nauči brati, pisati, računiti, pravilno govoriti in misliti, kakor hruške peči. Tukaj se rada šopiri tudi kmečka neotesanost. „Moj oče in jaz sva dobro gospodarila; več premoreva kakor pisar v gradu, in bolj sva češčena kakor on — vendar nisva hodila v šolo. Najina šola je bila na polji in v hlevu; tam sva se učila najboljih naukov — tistih, s kterimi se kaj prigospodari." * Potem je „narodnost" (slovenstvo) tudi taka ideja, ktere sad se je dozdaj še malo pokazal. To kmeta ovira. On ne mara za modroslovske dokaze, temuč za rečne, djanske. On mora kaj gotovega videti, potem se prepriča. To kar enkrat bo, ako je Božja volja, ga ne briga veliko; on se prime tega, kar je in česar je že navajen. Zato ravno protinarodni govornik tolikrat kmeta lahko oslepari in prevari; opira se na to, kar je bilo in je še zdaj; med tem ko narodnjak nima dru-zega pokazati kakor nedobro sedanjost in morebiti srečno prihodnjost. Vendar proti vsemu temu ima ideja narodnosti nekaj v sebi, kar jo kmetom priljubiti mora; samo da se prav razloži, in od netelesne ideje stopi v djansko življenje in kmečko zgodovino. Narodnost ima veliko moč do nas, ako nismo slepi in gluhi na duši. Zavedajo se omikani, neomikani pa čutijo, da so Slovenci. V naših nepokvarjenih kmetih pa tiči veliko čutnih moči. Potem je ves narod, posebno pa kmet, prišel do tega, da je malo zadovoljen s tem, kar je zadnja leta doživel; da je trdno prepričan, da mora zdaj nekaj biti drugače. Tudi kmet trdno želi, poboljšati si svoj stan, zlajšati svoja bremena. Eako? tega pa sam ne ve; le čuti, želi in upa. Časne okoliščine zadnjih let so ga nekoliko pretresle in izbe-gale v starem, pokojnem redu. Kviško se mora ozreti nad krog svojega navadnega delanja in mišljenja, tu pa vidi marsikaj poprej neznanega, in na ušesa mu bi-jejo ideje, ki so ves svet previhraie: prostost, enakost, narodnost. Prostost! Ta beseda v pomenu, kterega ima sploh, kmetu ni všeč. On je miren, počasen, po vsem značaji konservativen in nikakor demokratičen ali željen, da bi mahoma se vse prenaredilo. V svojem stanovskem čutji on prostost obrača tudi samo na kmečki stan. On bolj ljubi predpravice kakor občno prostost, in je v tem podoben plemenitažu. Kmetu najbolja prostost je: trdno varovana posest z malimi bremeni in majhnimi davki; ter priložnost po svoje gospodariti brez over od kodar koli. Prostost mu je: rešitev od prevelicih potov v pisarnice in od mnozih pisem iz pi-sarnic; svobodno srenjsko življenje, kjer se bolj govori, kakor piše, in ravna po domačih soseskinih navadah bolj kakor po obče veljavnih pisanih postavah. Prostost mu je sploh kmečka svoboda. Ker on želi ravno kmečko prostost, je večkrat taka prostost, kakor si jo on misli, nasprotna načelom modrijanske prostosti. Slovenski kmet, postavimo, je zvest katolik. Drugoverca ne bo rad gledal v svojem selu. Naselitve iz druge soseske v svojo bo zaviral. Tujcu le takrat da domovinsko pravico, ako dokaj premoženja prinese v srenjo. Da bi se smel ženiti vsakdo, naj ima zemljišče ali ne, mu tudi ne gre v glavo. Ženitev „na roke" vedno od strani pogleduje. Tatvino , posebno poljskih pridelkov, bi huje kaznoval, smrtni kazni ne bi dal odpraviti. VeČ bi se še dalo izgledov povedati. Leto 1848. „frajhajt" se mu zdi čudno zmešano leto , v kterem se je kmet bal za svojo vero, rodbino in zemljo. Enakost! Da bi vsi ljudje enaki bili, tega kmet kar misliti ne more. „Pred Bogom smo vsi enaki" — drugje pa ne. Cel6 med kmeti je ostal razloček vsaj ondi, kjer je premoženje manj enako: kmet, pol kmeta, kajžar, polkajžarja, osebnik, laniščar, težak so stopinje veljave in časti. Mnogim ni prav, da ima po srenjskih postavah vsak odbornik enakoveljaven glas. Kmet bi moral imeti dva glasa, ako ima pol-kmet en glas, kaj-žar bi pa že komaj glasovati smel. Kmet in kajžar sta mi razkladala neko srenjsko reč. Kajžar je bil zgovoren in nikakor ni prenehal v besedi. Kmet dolgo ne-voljno posluša, zadnjič zavpije: „Tiho bodi ti, ki si le kajžar." Kmet nekoliko spoštuje plemenitaža „gnad-ljivca"; cel6 kacega barona „nemaniča" bolj miluje, kakor zaničuje, da nima nič. — On čuti v plemenita-štvu poseben stan. Kavno tako opazuje v duhovščini poseben stan in časti duhovna ne samo zavoljo njegovega poklica. Kdor suknjo nosi, spada v drug stan, s kterim kmet nima rad veliko opraviti. Z mestnjanom, ki suknjo nosi, Be nikoli ne bo tako pobratil, kakor z drugim kmetom, naj bo tudi od daljnih krajev. Beseda ,,gospoda", ki se v drugem jeziku ne da posneti, je kmečka beseda, ktera od kmeta dobro loči vse, kar ni kmet in je nad kmetom. Kmet in gospoda sta dva različna, rekel bi, nasprotna stanova, in kmet bi želel, da imata tudi različne postave in posebna zastopništva pri vladah. Kmet se gospode boji, tedaj želi za-se posebno postavno varstvo proti njej, ker pripoznava višo duhovno moč in gibčnost pri gospodi. Vendar gospodi da prednost, češ, da „gospoda mora biti." On sam se postavi na drugo niže mesto; pod kmetom pa je tretji stan. Ta stan so kmetu: nizi uradniki, pisarji, mali obrtniki in mali barantači sploh tisti, ki nosijo suknjiče in imajo svoj bolj uboren zaslužek ob gosp6di in kmetu. Ta stan nima posebnega imena. Kmet ga lo časti, in če koga vidi šopiriti se bolj po gosposki, m*cei i® pripravljena beseda „škric." Te besede „prava odda" °& kmeta ne sliši. Na Gorenskem sem kmeta ^°rasal kako imenujejo take male gospode? Rekel mi • to so ;,ž lični ki", ker nimajo druzega nego žlico. J (Dalje prihodnjič.) 19 ----- 28 ----- Narodne stvari. Kmet in narodnost. Spisal dr. J. Mencinger. (Dalje.) Tako si kmet razdeluje človeško družbo. Prepo-nižen je z gospodo vkupaj češnje zobati, pa preošaben paziti na besede „žličnikove." Enakost vseh ljudi ali pa Lutrova vera mu je vse eno. Tretja sedanjih idej, in začasno najvažniša je narodnost. Kaj je narodnost? Na to odgovarja dr. Jože Rogač v knjigi „narodnost in slovenstvo": „Narodnost je v objektivnem pomenu obsežek zločivno ali specifično narodovskih lastnij, v subjektivnem pa njihova zavednost, to je, jasna navdanost posameznih narodnih udov (rojakov) od misli in čutila , da so deli enakošne skupne celote s krvijo in življenjem, s pridi in dolžnostmi." Za nas, rojake, je tedaj narodnost zavest in čut narodove osebe: Slovenije — matere Slave. Vsak rojak je ud te narodne osebe. Kakor ž njo živo zvezan ud pa čuti v sebi novo moč, ki je poprej v njem spala, in pa dolžnost mu je, v prid obrniti tudi to moč — del svojega bitja. Da je človek v djanski ljubezni ud narodove osebe, da rabi svoje moči za narod, v tem obstaja rodoljubje: tista vernost, s ktero rojak spoštuje spomin svojih očakov in jezik, kterega je po njih podedoval, — tisto hrepenenje po narodni sreči in slavi, ktero nam ne da počivati, dokler nismo za narod pridobili tiste svobode in pravice, v kteri se morejo vtelesiti vse dobre moči. Po svojih notranjih lastnostih in po svojem poklicu je narodnosti ideja za sedanji čas najbolj imenitna. Ker pa je tako važna in razširjena ideja, mora imeti tudi veliko nasprotnikov. Ona tirja enakopravnost za vse narode, tedaj tirja nekterim narodom več pravice, kakor so je imeli do zdaj: tedaj ji protijo vsi, ki hočejo, da vladajo veči narodi nad manjšimi. Ideja je nova ter želi nekaj zastarelih naprav predru-gačiti, tedaj se je boji in jo sovražijo vsi, ki sploh pro-tivajo novemu, naj je dobro ali slabo, dalje vsi tisti, ki po nji svojih osebnih in sebičnih namenov ne morejo tako izpeljavati, kakor bi želeli, — zadnjič vsi, ki po svojih mislih in predsodkih po svoji vedi ali omiki za-njo niso pripravljeni. Nepravičnost in hudoba, nevednost in neumnost so bile in bodo vselej najhuje sovražnice vsake velike ideje. Vsaka ideja se je morala dolgo bojevati za zmago. Boj za narodnost na duševnem polji že dolgo trpi, in nehal ne bode kmalu, ker orožje na obeh straneh je različno. Nasprotniki večkrat resnice in pravice videti nočejo ali ne morejo. Oni, ki se ničesa naučili, od starih predsodkov ničesa pozabili niso, se prepričati, novega naučiti ne dajo. Prepričanja, ki ga sami nimajo, tudi narodnjakom ne prištevajo; na njih vidijo le navdušenje, ktero imenujejo strast ali žaljenje in motenje občnega miru. Oni so sebični, tedaj tudi v narodnjakih menijo videti samo sebičnost in slavohlepnost pri množici zapeljanega ljudstva. Pri nas je strast, toda blaga, dobra strast: od česar smo prepričani, da je dobro , potrebno in pravično, za to smo in moramo biti vneti. Pri nas je sebičnost in slavohlepnost; pa za svoje osebe ne iščemo ne slave ne blaga, a za narod želimo pravice in slave toda nič manj in nič več, kakor mu je gr6 po večni pravici. Koliko strasti pa je pri nasprotnikih? Oni vidijo, da gre* za kožo njihovim zastarelim idejam; oni se srdijo, da govore zdaj ljudje in narodi, kterim prej niso dali govoriti (na misel mi pridejo Pfeffelnovi „Bedientenvol- ker", „Kariatydenh&upter"); tedaj jih ošabnost in želja ohraniti se morate , da se družijo s komurkoli in rabijo vsakoršne pomočke , da bi le narodnosti idejo zatrli ali ustavili. Vkoreninjeno staro proti kalečemu novemu je dolgo časa močneje. Prva doba vsake nove ideje je čas prepira in preganjanja; vendar ni je moči na vsem voljnem svetu, ktera bi nove dobre ideje v naravnem napredovanji ustaviti mogla. To vejo narodnjaki, tedaj njihova strast ni silovita in sovražna, saj ni treba. — Narodna ideja ne zida v zrak, ampak na podlage, ki so dane v narodu; to tudi vejo narodnjaki, tedaj ne podirajo , ampak popravljajo in zidajo na to, kar že stoji. Nobena ideja na enkrat ne premaga; vsaka ima svojo naravno rast in odločeno dobo v zgodovini narodov; tedaj narodnjaki nikogar ne silijo; oni lahko čakajo, njih geslo je: „tempus et nostrum jus." — Kdor je naroden , ima v sebi duha prepričanje in srca ljubezen (gorečnost) za narodno reč. Prepričanje ali gorečnost je pri tem ali unem veča ali manja; posebno trdno prepričanje ni tako splošno; potrebno je narodnjakom na visi stopnji omike, narodnim vodnikom sploh tistim, ki morejo tudi druge učiti v narodnem duhu. Pri večini naroda je pa prepričanje , ki izhaja iz omike, bolj redko. Večina se nikdar rada ne povzdigne nad gorečnost in vdano vero v splošno idejo* (Dalje prihodnjič.; -----36 ----- Narodne stvari. Krnet in narodnost. Spisal dr. J. Mencinger. (Dalje.) Ali se d& kmet vneti za ktero idejo? Gotovo. Ravno kmet je v svojem čutji nepokvarjeni del naroda. Njegove čutnice preneso mogočno in stanovitno navdušenje, tako navdušenje, da postane kmetu značajno in se združi z njegovimi starimi šegami; da! kmeta si brez tega navdušenja misliti ne moremo. Tako se je, postavimo, z značajem slovenskega kmeta združila pobožnost in gorečnost ne samo za notranjo, temuč tudi za vnanjo Božjo čast. Ta gorečnost je pri Slovencih veča kakor pri drugih sosednih narodih. Ako bi bili v zadnjih stoletjih imeli na Slovenskem kak okraj samih prostih premožnih kmetov, ako bi jih bili imeli vsaj malo pred letom 1848, videli bi bili tudi, kako se kmet d& navzeti duhd svoje kmečke svobode in kako je pripravljen celo v krvavi boj iti za njo. Ideja, za ktero se kmet vname, mora se dalje prilegati kmečkemu srcu, njegovemu značajnemu čutju; ona ga ne sme vreči iz njegovega stanu, ampak le utrditi ga v njem; mora biti jasna, razumljiva in izpe-ljavna; prijeti mora kmeta za njegovo dobro stran: za čast in nravo; zadnjič mu jo morajo v srce vliti resnobni ljudje, ktere časti in jim zaupa. Taka ideja je ravno n&rodnost ali za nas slovenstvo. Navaden razloček med gospodo in kmetom je, da gospod govori nemški, kmet pa slovenski. Slovenski jezik je bil dolgo časa resnični kmečki jezik. Narodnosti ideja tirja naravne pravice ravno slovenskemu — kmečkemu jeziku; tedaj prime kmeta za najstarejšo, za najbolj utrjeno stran njegovega značaja. Slovenski jezik je bil nizi jezik, in kmet ve, da je bil ta njegov jezik velikokrat zaničevan in zametavan , kakor neolikan hlapčevsk jezik. Kmet, ki v sebi čuti prirojeni ponos svoje Človeške vrednosti in posebno tudi svojega starega stanu, je težko trpel zaničevanje svojega jezika, kar se še dan danes vidi v dveh podobah. Nekteri kmetje ravno zavoljo tega zaničevanja svoj jezik bolj čislajo, in čeravno nemški znajo, nalašč slovenski govore z gospodom, ki slovensko slabo govori, ako vedo, da je gospodu močno mar jih poslušati, ali jih pa gospod poslušati mora. Nekteri kmetje pa so se trudili nemški naučiti, in govore nemški brez potrebe tudi pred slovenskim gospodom, češ, da izbrišejo iz sebe madež kmetavstva, in da gospoda ne žalijo z za-ničevanim jezikom. Gospoda večkrat ušesa bole, ko tak kmečko-slovensko-nemški jezik posluša; in smejal bi se, ako bi ne miloval kmeta, ki je tako odpadel od jezika in moštva in svojega stami. Pripetilo se je, da je ravno tisti kmet, nemški in slovenski umeven, z odvetnikom (advokatom) govoril slovenski, kadar je koga na tožbo dajal; ko je pa enkrat sam prišel v tožbo in prosit odloga, govoril je kolikor mogoče nemški. Več« krat sem videl kranjske Gorence, vinske tovornike, ki dobro nemški govore in pišejo, dohajati v vinske kraje in v neko mesto, kjer se mestjani sramujejo slovenski govoriti, češ, da ,,bindiš iss garštig." Gorenci niso zinili nemške besede ne, pa imeli so tako moč nad pro-dajavci vina, da so ti govorili samo slovenski, čeravno jim je bilo zoperno. Sploh sem zapazil, da se nad Ljubljano kmetom smešno zdi, vrezati jo po nemški,* dokler vsi slovenski znajo in so — trezni; tam pa so naši kmetje ravno premožniši ali trdni, kakor jim pravijo. V druzih krajih, kjer so manj premožni in so nekdaj imeli večo tlako, sem pa videl, da se pred go-1 spodo skoraj silijo z nemščino. Veča sužnost in ubor-nost je tudi zastran jezika bolj podkopala kmečki značaj. Ti nasprotni prikazni imate en vir v čutu, da je slovenski jezik kmečki jezik, in da pri gospodi ni v časti. Uni kmet, kmet stare korenine s tem, da slovenski govori z gospodom, časti svoj stan, in gospodu kaže, da se ga nič ne boji, in da ljubi svoj jezik, čeravno gospodu ni všeč. Drugi izprideni kmet pa je pohleven in gospodeboječ; on skriva svoj slovenski jezik bolj kakor morebiti strgane rokave. Tisoč let zametovanemu kmečkemu jeziku hoče nova ideja vredno in potrebno čast pridobiti. Ali ne | bode kmeta budilo, bolj Čislati svoj mili po neprostihl očakih podedovani jezik, ko je zdaj postal vsem drugim enakopraven? Ali ga ne bode veselilo, daje sužnost nehala tudi njegovemu jeziku, kakor je pred nekaj leti nehala njegovi osebi in zemlji? Se le zdaj bo čutil, da je popolnoma prost na premoženji kakor tudi na duhu J Gori omenjenih dveh kmetov bo prvi mislil: „gospoda se je vendar enkrat spametovala"; drugi: ;,gospoda se nas je vendar tudi v jeziku usmilila; oba pa bota bolj moška postala. Ako se gospoda sama poganja za kmečki jezik, in kmet vidi, da ga z ljubeznijo rabi ter piše posebno v uradnijah, se mu bode zdelo, da se gospodal kmetu približuje; ker je gospoda viša kakor kmet, boj djal, da se k njemu ponižuje. Višava med gospodom in kmetom bo manja, kmet bliže gospoda, povikšan, inl bolj se bo čislal. — Bati se ni, da bode kmet pre-1 vzeten. Saj se kmet nikoli ne povzdiguje nad svoj stan; on noče gospodovati nad gospodo; njej pušča vedno prvo mesto. Zdaj mu ne dopada, da se gospoda v njegove kmečke reči preveč vtika, in ne časti nje-J govih šeg in navad njegovega stami in jezika, kakorl se spodobi. Kadar bode pa videl, da ima v družinskih in občinskih zadevah povoljno svobodo, da se sme bolj prosto gibati, da gospoda pusti kmetu v njegovih rečebj govoriti pametno besedo , in da časti njegov značaj in jezik — takrat bo tudi on gospodo bolj spoštoval, in čutil, da je njemu bolj pravična, kakor ie bila nekdaj. (Dalje prihodnjič.; ------ 44 ------ Narodne stvari. Kmet in narodnost. Spisal dr. J. Mencinger. (Dalje.) III. Narodnost, ki povzdiguje kmetu častiti stari jezik, ki ga utrjuje v njegovem poštenem stanu, ki mu blaži čutje časti in nravnosti, mu tudi na vse strani veliko koristi. — Se le po narodnosti stopi kmet iz svojega tesnega stanu, zdaj še le se gospodu čuti rojaka in ž njim enakopravno zvezanega v narodu in državi. Po-gledavši iz tesnega kmečkega okrožja si upa seči po knjigah, ki so pisane v njemu razumljivem domačem jeziku in ako so šole take, da se v> njih kmečki otroci uče potrebnih ved, in ne tratijo časa z ukom tujih jezikov , kterih se nikoli naučiti ne morejo, pride v kmečke rodbine neka potreba omike in dušne hrane. Ta potreba je gotovo ena najboljših. Človek, ki se je celi teden trudil in delal za samo telo, vsaj v nedeljah nekoliko vtegne, da poskrbi za svoj boljši del — za svojo dušo. Namesti v vinu ali žganji vtapljati svoje skrbi, lajša si jih z dobrimi bukvami, v kterih najde veliko lepega in koristnega, kar mu je bilo poprej neznano, dokler ni vladal duh narodnosti in ni bilo knjig ali domače dušne hrane za ves narod. Domače berilo ga uči umno kmetovati in gospodariti, zdravja varovati, premoženje množiti z novimi iznajdbami, z obrtnijo in trgovino, bistri ga z mnogimi znanostmi, razlaga mu državljanske zadeve, pravice in dolžnosti, pove mu, kaj se daleč okoli godi pod milim Bogom, in daje mu lepo narodno pošteno dušno zabavo za dolge zimske večere in počitne praznike. To vse kmeta blaži in uri; brani mu pozabiti, česar seje učil na šolskih klopeh; sili ga tudi zanaprej skrbeti za koristen poduk , ter dela ga bolj pametnega, bolj premišljenega sploh, boljega na vse strani. Koliko omike pa kmetu dajo take šole, v kterih se uči nemški jezik čez vse, češ, da domačega že znamo? Odgovor je: nič! — Pozabiti ne smemo, da šole niso le zato, da se deca v njih nekaj ur trudi, temuč da se uči, kar bi ji koristilo vse žive dni in da iz šol odnese željo, tudi v prihodnje učiti se Še dokaj, česar se v preveliki mladosti učiti ni mogla. Otrok se mora učiti samo to , česar se lahko in trdno nauči. Zavoljo prekratkega šolskega časa in premajhne vaje v govorjenji (posebno domd) se kmečki otrok nemški naučiti ne more; namesti govoriti zna komaj na pol razumno blebetati, brati in pisati pa ne. Ali bo mogel po sami kmečki šoli, kadar bode enkrat odrastel, j seči po nemških bukvah, iz njih dalje učiti se kaj ko- j ristnega in v nemškem slovstvu blažiti in lepšati svojo dušo? Našel sem v več kmečkih hišah Vodnikove, Pre-J šernove in druge pesmi, povestnih, gospodarskih iu druzih knjig; od Schiller-ja , Gothe-a do „Thierfabel aus Krain" pa nisem našel nobenih nemških pesem, nobenih podučnih in povestnih knjig celo pri tistih kmetih ne, ki nemški znajo in se celo za nemštvo vi šolah poganjajo. Nemški jezik ni tako lahek, kakor sil ga marsikteri mislijo. Nemški knjižni jezik je nemške] gospode jezik — tudi nemški kmet se ga mora učiti, I in on ne bere veliko knjig, ker tudi njemu so težko I razumljive. Da mi to bolj verjamete, nekoliko posnamem, kar piše imenitni angležki pisatelj Buckle v knjigi: „zgodovina omike na Angležkem", ktera je tudi na nemško prestavljena: on piše o nemškem slovstvu: „Ni naroda v Evropi, pri kterem nahajamo tak razloček med učenimi in neučenimi, kakor na Nemškem. Nemškil modrijani imajo tako učenost in tako obširne misli, dal so po teh postavljeni na čelo izobraženega sveta. Nem-J ško ljudstvo je pa pri vsem tem bolj babjeverno, bolj praznih misli, bolj nevedno in nesposobno voditi samo j sebe, nego Francozi ali Angleži. — Imenitni nemški pisatelji se ne obračajo se svojo učenostjo na svoj narod,! temuč le pisatelj na pisatelja. Njihov jezik je sicerl prav krepak, pa tako težak, tako umeten, tako poleni zamotanih stavkov, da ga niže ljudstvo prav nič ne I razumeva. To pa dela se ve da še večo zavero, da so I si učenjaki in prosti narod kakor tuji, in da je za prosti narod vsa učenost in vse znanstvo , kakor bi ga ne bilo. I (Dalje prihodnjič.; ---- 55 ---- Narodne stvari. Kmet in narodnost. Spisal dr. J. Mencinger. (Dalje.) Po tem takem bi kmečko dete nemškega ne pridobilo toliko, da bi mu koristilo; slovenskega, tistega domačega jezika, kterega edino bi se moglo naučiti, bi se pa učiti ne smelo. Vse naše slovstvo, naši časniki, domače podučne knjige bile bi zaprte slovenskemu kmetu, za-nj zastonj tiskane! Svoje ime bi tak kmet znal nemški zapisati, druzega pa nič. Ne umel bi niti nemških niti slovenskih knjig, ostal bi neveden in odločen od redivnega narodnega debla, kakor je bil v veliko svojo škodo 1000 let. Ti šolski nemškovavci in narodni zapeljivci me spominjajo čara Nikolaja, ki je nekdaj rekel pred-se poklicanemu učeniku visih šol: ,,tako uči svoje dijake, da ne bodo preučeni." Tako je tudi pri nas. Ako se otroci uče v tujem neznanem jeziku, česar bi se najlože in bolje naučili v maternem jeziku, se s tem ravno nevednost in neveselje do uka podpira in ravno v šolah se pot zapira tehtni in pristni kmečki izobraženosti. Pravijo sicer nemškovavci, da brez nemščine ne morem priti do visoke omike. Koliko pa jih je, ki iz kmetov grejo v najviše šole? Je li prav, da zavoljo dveh ali treh dijakov mora se mučiti in v napredku zadrževati drugih dvesto ali tristo? — Oni v tem tudi za bistveno postavljajo to, kar je le slučajno. Da ravno z nemščino pridem do visoke omike, je slučajno; saj imamo tudi italijanski, francozki, angleški in kake tri popolno omikane slovanske jezike. Vsak duhoven, pravdnik, sodnik, zdravilstva doktor mora znati latinski, zakaj ne silijo tudi latinskega jezika v kmečke šole? Jezik ne da omike, ampak ukaželjnost in uka-zmožnost — bistvena je tvoja bistra glava, ki je slovenska. Poglejmo nekoliko tudi na vsakdanje kmečko živ-'jenje. Kmet ima v sodnih, političnih in pravdosredniških kancelijah vedno kaj opraviti. Tam se je dolgo Časa samo nemški pisarilo, slovenski celo govorilo malo. Koliko zmotnjav, nepotrebnih potov in stroškov je nasto- pilo dokaj kratov iz tega, da vradnik, sodnik, pravdnik ni popolnoma razumel človeka, s kterim je imel posel, ali pa, če človek ni razumel popolnoma uradnikovih besedi, ali pisma, ktero je od njega prejel. Večkrat se je pravdni obrok zamudil iz nevednosti jezika, z obrokom pa večkrat tudi pravica (pravda). Kako dobro imajo Nemci, mi je djal kmet, ko dobivajo iz sodnije vse v svojem jeziku. Odgovoril sem mu, da tudi Slovenci, ki plačujejo ravno take davke, kakor Nemci, tir-jajo, naj dobivajo pisma v domačem jeziku, da imamo celo postave, ki velevajo, da se nam piše kolikor mogoče po slovenski. Kmet me je neverjetno pogledal in djal, da je ravno zato sina v šolo dal v bližnje mesto, da bo enkrat vsaj toliko nemški znal, da bo prebral kar pride iz grajščine! Moral sem mu odgovoriti, da sedanji uradni jezik, naj bo za kmeta ali gospodo, je tako trd in zamotan, in ima toliko tujih besedi, da je lože razumeti stavke najglobokejega nemškega modrijana , kakor pa marsiktero plitvo uradno pisavo, in da bo deček vsaj šestnajst let moral šolske klopi drgniti, predno bo uradni jezik popolnoma razumel. Žalosten narod smo. Narodnih imamo le nekaj kmečkih šol. Srednje šole so nemške, državne uradnije nemške, take so tudi deželske in večidel občinske. V javnem življenji rabimo slovenstvo samo za niže reči, povsod drugod si moramo od Nemcev in Lahov jezik izposojevati. Podobni smo tistim slabim kmetom, ki orjejo s tujimi voliči in hlapci; svojo živino so pa prodali in krepke sinove v planino poslali koze past. Tudi glede državne koristi moramo tirjati, da se Slovencem slovenski uraduje. Prvič je dozdaj urado-vanje v domačem jeziku prednost in dobrota le nekte-rih avstrijskih narodov. S temi narodi pa mi Slovenci nosimo enaka bremena; ravnopravni smo jim pri davkih in na bojiščih, tedaj smemo tirjati, da smo jim enaki tudi v državnih dobrotah. Drugič menim , da je vsaka omikana država pred vsem pravična, da je povsod varhinja pravice; ona pa mora tudi na to gledati, da vsak državljan zaupa njeni pravičnosti , da jo spoštuje kakor vsem potrebno in dobro čuvajko nad splošno pravico. Bode pa državi zaupal on, kdor od njene sodnije dobi razsodbo, ktero nepopolnoma um6, ali mu jo je pa napačno razložil kak zakoten pisar? Da tožnik ali toženec v pravdi spoznd, ali se po pravici sodi ali ne, mora posebno vedeti, kaj se je govorilo pri obravnavi in kaj je zapisano v razsodbinih razlogih. Pri obravnavi se zapisnik piše nemški. Sodnik ali prvosednik ga pisarju narekuje; kmeta pravdarja pa zraven sedita in poslušata nerazumljive besede. Zdi se jima, kaj se piše; dostikrat se jima pa le sanja. Tako nastane večkrat pikanje; kmet pravi, da ni tako rekel, zapisnik pa kaže drugač, in tako se godi marsiktera sitnost, da se sliši zabavljica, ki bi je treba ne bilo, da „tintarji so vintarji." Slišal sem enkrat naslednjo pomenljivo pravljico: „Pravdala sta se dva kmeta; vsak je imel svojega doh-tarja. Kmeta sta sedela na klopi, dohtarja sta pa narekovala naglemu pisarju in se prav živo in zgovorno prepirala. Ko je razprava nehala, sta si pa segla pod rame in prav prijazna odšla iz pisarnice. Kmeta to vidita, sprijaznita se vkljub stari pravdi in Peter je rekel Pavlu: Doktarji so škarje, eden proti drugemu režeta, razrežeta pa le ubozega kmeta, ki je v sredi." Taki so nasledki nemških razprav. Kaj nam hasni, da so zakoni mrtve črke, v slovenščino prestavljeni — njih živa raba je pa nemška. Kmet se nikoli ni vnemal za hladne mrtve besede, te-muč za življenje, za to , kar vidi z lastnimi očmi in sliši na lastna ušesa, za to, kar se djansko snuje in giblje. Kako pa bo postala raba pravice vidno živa in ------- 56-------- čut pravice splošen, ako je ravno tisti del pravnega poslovanja nemški, ki bi moral biti najpred slovenski, tisti del, ki je edina pravna šola za kmeta in vse tiste, ki nimajo dovolj časa in omike, da bi se iz knjig prava učili? Zanašamo se, da bode enkrat tudi uradovanje slovensko, da bodo očitne obravnave med Slovenci v domačem jeziku. Takrat se bode čutje pravice in zaupanje do neodvisne sodnijske pravičnosti mogočno razširilo: na korist državi, ktera bo potem vredno spoštovana, in na korist kmetu, ki bo potem postal razumniši v pravdnih rečeh in se bode tudi manj pravdah Velik dobiček za kmeta je že, če se le manj pravda. Koliko časa in denarja se potroši in koliko trdovratnega sovraštva se nakoplje po nesrečni kmečki strasti večnega pravdanja? Nekoliko sem v stran zabredel, ko sem narodnostne koristi omenjeval, pa vendar še nisem vseh povedal. (Dal. prih.) ------ 78 ------ Narodne stvari. Kmet in narodnost. Spisal dr. J. Mencinger. (Dalje.) IV. Rekel sem poprej, da morajo kmetu idejo narodnosti pridomačiti resnobni in taki ljudje, kterim zaupa. Naj h koncu še o tem nekaj omenim. O učenosti, temeljitih dokazih in lepo razvrstenih govorih ima kmet svoje misli. On vsega tega ne po-rajta toliko, kakor osebo, ktera je govorila in na obliko govorjenih besedi. Kdor ga uči ali svari, kdor mu kaj svetuje ali priporoča, mora biti veljaven človek in spoštovan v svojem stanu; kmet mora vedeti, da je govornik častit možak in da njegova beseda tudi kaj premore, kadar je izgovorjena. Gosposki človek, ki je neznan ali ima količkaj sumljivosti ali vrtoglavosti na sebi, pri kmetu ne bo ničesa opravil, naj še tako dobro in umno govori. Ako pa ima po svojem premoženji , poklicu ali kakem drugem očitnem upljivu veljavo pri kmetih, vse opravi, ako le očitne neumnosti ne trosi. V besedah mora biti neki domač duh, s kterim se kmetu prikupiš, — tista zmožnost, vsako reč tako razložiti, da jo kmečka pamet lahko razume, in tista umetnost, suho resnico tako zabeliti, da jo kmet z veseljem prevzame v svoje mišljenje. Zato je dosti dokazov v vsakdanjem življenji. Pogosto si kmetje raji izvolijo neučenega pa premožnega moža za župana in ga bolj čast6, čeravno brati ne znd, kakor pa zadolženega va-ščana, ki znd dobro pisariti in z gospodo v caker hoditi. Tu daje premoženje veče zaupanje, ne pa vednost. — V več krajih se zgodi, da kmet, ki je v sodnii gospoda predstojnika ali sodnika sveta vprašal, potem še po-praša pri pisarji ali beriču ravno tisto zadevo. Gospod sodnik, omikan, v šolah izurjen človek, po svojem znan-stvu morebiti ni dosti utegnil s kmetom pečati se , in ni govoril kakor bi bilo kmetu prepričavno; berič ali pisar, sam iz kmečkega stanu, vedno s kmeti v dotiki, • pa je iz naravnega nagiba poznal kmečki značaj ter zadel pravo jasno besedo. Pri kmetu pravo zadeti, prav se ve3ti, o pravem času šalo ali resnobo rabiti, je posebna težka vednost, ki se ne uči v nobenih visocih šolah, temuč v nizkih kmečkih kočah, v življenji med kmeti. Učiti se kmečke Šege in narave je pa potrebno vsacemu, ki hoče med kmeti narodu in državi koristiti. Ravno ta vednost se je močno in dolgo zanemarjala, in zato imamo o kmetu toliko krivih misel zasajenih med gospodo. Ni čuda: velik del gospode kmeta ni razumel, drug velik del je pa preošaben bil, ozirati se na kmečke reči. Vendar imamo neki del slovenske gospode , ki se je vedno dosti s kmetom pečala , ki je po svojem poklicu tudi po prirojeni ljubezni pazljivo se ozirala na kmeta in njegove potrebe, ki je celo v mnogih važnih reččh kmetu bila edina podpornica. To so naši narodni duhovniki. Ni ne sama pobožnost, ki je med slovenskimi kmeti vpeljala navado, da sinovi, ki se dajo v šole, grejo v duhovski stan. Kmet ne stori rad kaj zastonj. On želi, da se sin izšola za tisti stan , v kterem se od kmečkega stanu najmanj odtegne , v kterem ne pozabi , da je kmečki sin. Rodbina si šteje na čast, da ima duhovna med sabo; ta Čast pa ni prazna, ako le premislimo zgodovino slovenske omike. Čuti pa vsa rodbina tudi potrebo imeti nekega med sabo, kije visi nego oni, ki pa jih popolnoma ume, jih odkritosrčno uči, in napeljuje do bolj nravnega mišljenja in delanja, in na kterega se smejo v nenavadnih zadregah zaupljivo zanašati, ker je njih krvi. Mašnik je s cerkvijo poročen. Cerkev je pa celo za tiste, ki nimajo dosti vere, vsaj potrebna naprava, da so kmetje pošteni, da manj kradejo, se ne pretepajo in krivo ne prisegajo. Celo najhujši cerkven sovražnik ne bi želel cerkve na kmetih odpraviti brez strahu za svoje blago in telo. Nepremakljivi sveti poklic vere in cerkve na kmetih je pa veliko veči. Cerkev kmeta ne vodi samo k nebesom ter mu kroti slabe misli in nagnjenja; ona uči, spodbuja in k dobremu vodi kmečkega človeka po vsi njegovi osebnosti. Ona ni samo božja veža, temuč tudi človeška šola za mlade in stare, za uboge in premožne. Kmečko življenje je dokaj enoterno , njegove navadne potrebe so večidel povsod enake. Ozračje njegovega znanja in mišljenja ostane od roda do roda, od sela do sela skoraj nespremenljivo. Viših spodbadeb, tistih dušnih potreb, ki človeka opominjajo, da ne obstoji iz samega telesa, kmet v svoji vasi in vsakdanjosti ne najde drugje nego v cerkvi. Samo cerkev ga spodbuja više misliti in mu odkriva dušne potrebe; ona ga pa ne povzdiguje samo k nebesom, pove* mu tudi, da človek živi tudi za ta svet, da ima za ta svet nekaj dolžnosti in potreb , ki niso sicer večne in nepremen-ljive, pa vendar priležne večnemu dušnemu poklicu, kterega celo podpirajo. Kmet malokdaj utegne knjige prebirati, blaga umetnost, čutje lepote in snage se pri njem malo budi. V cerkvi se pa uči spodobnosti, tam izve po pridigah v prilikah in izgledih mnogo nepozab-ljivih naukov, in cerkev mu je zadnjič edina hiša lepote in umetnosti. „Lepo — pravi — kakor v cerkvi!" Lepo petje, postavimo, veliko pripomore k občni po-božnosti med duhovnim opravilom. Pa velik blaževaven ---- 79 ---- upljiv ima tudi zunaj cerkve rta kmečko vedenje, kjer je vbrano , lepo cerkveno petje, slišiš tudi po polji in hišah peti lepe, čiste pesmi. Lepih pesem se Slovenci radi uče , tedaj jih iščejo po knjigah; in petje je nazadnje vzročilo, da vidiš v cerkvi več molitvenih, domd pa drugih koristnih bukev. — Ali ni tudi mnog umeten zidar ali podobar ravno v lepi domači cerkvi prebujen bil za svojo umetnost? (Kon. prih.) ----- 86 Narodne stvari. Kmet in narodnost. Spisal dr. J. Mencinger. (Konec.) Kmet ljubi lepo cerkev v svoji fari in vesel je lepega zvonjenja, ki se močno in daleč razlega. (Spominjam se vrstic narodne pesmi od ,,zagorskih zvonov.") Farani se s tem radi ponašajo. Taka nedolžna ošab-nost je nekaj vredna; del je kmečkega samočastja in varuje kmeta mnogih napak. Sploh smeš misliti, da kjer najdeš lepo cerkev zraven čednih hiš, tam so pre-bivavci snažni, tudi na duhu in spodobno se obnašajo. — Slovenskemu narodu pobožnost ni še pokvarjena. Fara pri našem ljudstvu, bodi si kjer koli, ni samo duhovna postaja, temuč duhovna družina, dušni pastir je duhovni oče svoje fare tudi v tem pomenu, da je on oseba, ki ima korenino v kmetijstvu, po svoji vednosti in ča-stitosti pa kmete presega. Duhoven na kmetih tedaj ni samo cerkveni vodnik, temuč pomočnik in svetovavec v vseh nadtelesnih zadevah; saj je tisti mož v fari, ki vživa občno zaupanje in ljubezen , ako se namreč drži svojega stanu in poklica. — Po vsem tem je duhoven najbolj pravi razlagavec ideje narodnosti med kmeti, in če mu je mar napredek naroda svojih faranov, Če mu je mar, faranom svojim vračati njihovo ljubezen in zaupanje, tudi ne bo našel boljega dela, kakor kmetom kazati, kaj da so: „slovenski kmetje", ter jih učiti, kako naj bodo dobri kmetje v svojem stanu, in dobri udje cerkve in države v svojem narodu. — Ta nauk ne gre v cerkev , ker je posveten, tudi ni duhovnom zapovedan (preje morebiti komu prepovedan); samo do-brovoljen nauk je, ki izhaja iz ljubezni do zaupajočega dolgo zanemarjenega naroda, po kteri tisti, ki nimajo veliko narodne omike, nekaj te omike tudi stradajočim privoščijo. Dober duhoven, ki ga veseli ljubezen do svojih ovčic tudi pri posvetnih rečeh kazati, ima pa zunaj cerkve veliko priložnosti za podučevanje, in njegove besede ne bodo lahko padale na skalo, ker poznd lastnosti in sposobnosti skoraj vsacega iz svoje srenje. Duhovnik bo tako koristil narodu na vse strani in zraven bo nektere obvaroval zmotnjav in zapeljevanja, ktero delajo nemškovavci, nektere pa slepe strasti, ki jo napravlja prenapeta gorečnost. Ne bom razlagal, kako naj se narod podučuje, ker potrebno ni in tudi ne želim, da bi se mi reklo, da duhovnom razlagam ravno to, kar sem se od njih učil. Cerkev, duhovni in narod so trdno in naravno združeni v medsobno podporo. Vsaka moč, ki si je hotela ali cerkev ali duhovne ali narod potlačiti, skušala je razdjati to naravno zvezo. Za cesarja Jožefa II. se je močno nemčevalo. Kakor smo culi, je bilo takrat in veliko let pozneje celo v kmečkih šolah prepovedano slovenski govoriti. Nemškovanje je kmete zadevalo. Nemškutarija in birokracija ste si pa pravi sestri, le da se je birokracija duhovnov lotila s tistim Jozefi-nizmom. Birokracija je imela tanke oči in tanka ušesa takrat, kadar je želela kaj razdvojiti. Zapazila je trdno zaupanje in zvezo med duhovni in kmeti. Prizadevala si je tedaj ločiti duhovna od kmetov in ga vvrstiti v birokratiški kolobar. Pri starih farah je duhoven do- « hodke imel od zemljišč med farani, in kmetoval je, kolikor bolj umno, toliko bolj s pridom. Novih far se je dokaj napravilo. Pri teh pa se plačilo vleče iz državnih zavodov. Duhoven je tako manj sam svoj gospod in ima še to neprijetnost, da njegov dohodek ne raste z žitno ceno. Dajalo se je duhovnom nekaj opravil, ki niso v zvezi z duhovnim poklicem, in birokracija se je mešala v več zadev, ki so prav za prav duhovniška notranja reč. Tako je birokracija razcepovala dva stanova, državi ne na korist, a samo zato, da je množila svojo nepotrebno moč —- in ta dva stanova sta popolnoma konservativna. Našli so se tu in tam duhovni, ki so delali po vodilih birokracije, stopili v njen kolobar in pridno pomagali nemŠkutariti na kmetih. Komu so s tem koristili? Svojim lastnim nasprotnikom. Res je, da duhovni imajo podporo v veri in cerkvi — a oni so tudi političen stan; da si ohranijo tega stanu veljavo, morajo se opirati na drugi konservativni stan — na kmeta ali plemstvo; na slovenskem tedaj posebno na kmeta. Kakošen pa bi bil nasledek za kmeta, ako bi bila nemškutarija obveljala? Nikako dober. Kmet ostane trden , dokler ostane pri svoji navadi pri ,,v starih šegah vtrjenih postavah"; kadar se mu vzame prirojeni značaj , ako se sili v kaj novega nenavadnega, zgubi svojo historično podlago, in peša ne samo na premoženji, temuč tudi na poštenji.*) Ravno slovenstvo je pa našega kmeta najstarejši in najočitniši značaj ! Birokracija je rekala, da nas vse želi osrečiti — zato je imela toliko teoretičnih potov. Ako je vsaka njenih naprav imela dober namen, naj pove: kaj našemu kmetu v obče, kaj posebno k povzdigi njegovega moštva in premoženja pomaga, da se je silil tuj jezik v šole in urad-nije? Odgovora bomo menda čakali do sodnjega dne. Naš kmet je veliko trpel v nekdanjih časih, vendar je ostal vedno zvest in konservativen, tak kakoršen je bil in je s svojim starim dolgo zaničevanim slovenstvom. Ohranimo, izobrazimo mu tedaj ta dobri značaj ; z duhom navdajmo mu to korenito narodno moč. Ako je ta moč dozdaj , ko je nihče ni gojil , bila tako dobra, koliko bo koristila, ako jo po pravi poti izurimo in z domačo hrano okrepčamo! Sedanji časi našemu narodu niso še tako ugodni, da bi mahoma vse zadobili, česar želimo. Na narodnem obnebji še mnogo megla in oblakov zavira svobode solnce, da ne more jasno sejati. Vendar „vremena bodo se zjasnila." Po postavnem potu, od kterega se nikoli odvrnili ne bomo, dosegli bodemo s časom vse, kar nam je potrebno in koristno. Dosti je slabih politikar-jev, ki si strehe pred zidovjem žele, vse naglo in preveč pričakujejo ter se čudežev nadjajo. Državno življenje in narodni napredek, ako če biti stanoviten , se počasi giblje do popolnosti. Tak je zakon narave! — Večkrat se pravi: narodje so neumerjoči; ministri in poglavarji pridejo pa odidejo, — narod ostane. — Res, ministri pridejo in odidejo , a tudi narodje preidejo , ako prav ne žive. Da so narodje neumrjoči, morajo v sebi imeti moč rasti in pomlajevanja. Samo takrat in tako dolgo ne propadejo, dokler v sebi hranijo kreposti vere in poštenja in dokler se ne ustavljajo splošnemu napredovanju in vladajočim idejam. O narodskem življenji nam je človeška zgodovina kaj resnobna učnica, in poveda nam, koliko narodov in držav je že poginilo, ker so zapustili pot občne čednosti in časnega napredovanja. *) Ko sem se enkrat s kmeti razgovarjal o Šolah , kako koristne so kmetu, so me zavrnili z djanskimi dokazi rekoč: „Ne bo dal! Ta in ta in se mnogo druzih so hodili v šolo, in to v ljubljanske šole; naučili so se sicer nekoliko nemških besedi, al kmetujejo veliko slabejse od nas, ki aole nismo videli od znotraj; pa to ni čuda, ker se sramujejo kmetovanja in nas neumnih kmetov. Vred. -----87 ----- Kaj si bomo mi Slovenci iz tega posneli? Ne plaši naj nas, da smo majhen narod. Večna je pravica, ki vlada v časov zgodovini z neustavljivo močjo. Prišel bode zraven enakopravnosti tudi čas ena k o čas tja. Narodje bodo enaki v pravicah; vsak pa bo tudi dosegel vredno čast, naj je majhen ali velik. Vrednost enega ali druzega se ne bode merila po številu ali zunanji moči posameznih rojakov, tcmuč po njihovi dušni čednosti in omiki, ter po tem, kako se je ves narod udeležil splošnega napredovanja. Pripravljajmo se za ta čas. Skrbimo tedaj , da se nam narod ohrani v sedanji celoti, in da bode njegova dobra večina — da bodo kmetje pošteni v mislih in djanji, trdni v značaji in premoženji, da bodo v narodnem izobraževanji, kakor je njihovemu stanu primerno, stopali s časom naprej, — potlej pridete politična enakopravnost in čast sam6 ob sebi.