\s K.S rE ;o 18., ■Sjj 7 'Do ■ j k Ll»t za koristi delav¬ skega ljudstva. Delav¬ ci so opravičeni do vsega kar produciralo. This paper is devoted io the interests of the uorking class. Work- •rs are entitled to ali what they produce. •sv> ^4 as seoond-claag matter, D«c. 6, 1907, at the post Office ' 111. nnaer the Act. of Gongress of Marcb 3rd.1879. Office: 4008 W. 31. Str., Chicago, lil. ‘Delavci vseh dežela, združite se!” 81 PAZITE * na številko v oklepaju, ki se nahaja poleg va¬ šega naslova, prileplje¬ nega spodaj ali na ovitku. Ako (412) je številka . . tedaj vam s prihodnjo številko našega lista po¬ teče naročnina. Prosi¬ mo ponovite jo takoj. Štev. (No.) 411. "" * Chicago, III., 27. julija (July) 1915. Leto (Vol.) X. Katastrofa in zločin na izletniški ladji. <■8 (JO, I|„ lovaškem vce. ;i tiskarni gostilni^ Moderni pripovedovalci imajn bujno fantazi- Tak novelist našega časa bi si znal izmisliti 'likansko povodno katastrofo, v kateri pogine ioe, petnajststo, morda še več ljudi, ne na viso- m oceanu, kjer preseneti ladjo plavajoč lede- k, ne v tujih morjih, v katerih se skrivajo čeri kjer bi pričakovali globočino, ne v “bojnem su”, kjer preže torpodovke in podmorski čolni svoj plen; izmisliti bi si znal tako katastrofo !
  • v ali ina samostojna injevec, i samo one piji) IMPORTED’! o Vino in Kni| najbolj zdravilu 'rodnjam m tako. Na reki v Chicago se je v soboto zjutraj pre- cnil parnik “Eastland”, vozeč.2500 izletnikov, se je potopil, in čez tisoč oseb, morda tisočpet- jih je utonilo. Kakor blisk se je po vsem me- l raznesla črna vest; takoj nato jo je brzojav mesel po Zedinjenih državah, po Ameriki, po |j zemlji. Do te ure še ni točno dognano, koliko je ■tvih. Tudi vzrok strašne katastrofe še ni kon¬ ic,igo, st, Joti intiran z oficielno natančnostjo. Kljub temu se iko pravi: TA NESREČA JE GROZEN ZLOČIN! delo garant! inav trpečih lj® cine, n! ca srei eno čis sno sla , tauo Ako«; raciji h ram 1» mn tudi f sredstvo 3« m " vina >“ W »pčuju c< [■njen 0 Btr, jo al ! j rabi' 1 * 9 r ual>’ Uslužbenci AVestern Electric Co. so priredili et v Michigan City. Tak je bil ukaz. Družba bila pravzaprav aranžerka izleta — seveda ne svoje stroške. Kdor se ga je udeležil, je mor- sam plačati vozni listek; ali konrpanija je že¬ la, da bi se ga udeležili vsi nastavljenci, in taka Ija je povsem enaka ukazu, kajti kdor se je kaj otavljal, je bil d-osti razumljivo upozorjen, da bi Western Electric Co. lahko dovolj drugih lavcev. Vse je bilo lepo pripravljeno, da bi bil ves iz¬ pričal slavo imenitne kapitalistične družbe, stavice so se dobile, v Michigan City je bila na- iravana parada, povsod bi se bilo pokazalo, ka- sijajno se godi delavstvu chikaške AVestern ectric. V tovarnah družbe je zaposlenih zelo mnogo na in deklet. Te so se praznično oblekle; če je itera imela kaj lišpa, ga je vzela s seboj. Vse je lo poletno, lahkotno, cvetno. Ko je ladja odri- a, je bilo vse radostno in polno pričakovanja, naenkrat se je zgodila nesreča. Hipoma je črna 'oza pogoltnila veselje, nado, lepoto in življenje, ekaj ljudi se je rešilo; več jih je našlo svojo nrt — deloma v reki, kamor so poskakali, dclo- a na ladji, v nižjih nadstropjih, kjer so bili vje - kakor v pasti. Voda je našla pot noter; njim ni odpirala nobena pot ven. Nihče ne bo mogel )vedati, kakšni staršni prizori smrtnega hoja so odigrali v tej pošastni mišnici; misel se komaj vprašati, kakšne strahote obupa so bile mo- Bče. Ali — nemara je bil to nesrečen slučaj. Tudi daj je stvar nad vse žalostna. Toda vulkanu ne oreš očitati, če izbruhiie; zaradi potresa ne mo- 'š nikogar tožiti. Potop Eastlanda NI BIL ELEMENTARNA NESREČA; dprto je le vprašanje, koga zadene največji del govornosti. V zadnjem kongresovem zasedanju je bil — ajveč pod pritiskom mornarskih organizacij — prejet zakon senatorja La Folette, ki obsega raz- predpise za paroplavbo, n. pr. glede na zadost- število izučenih mornarjev, glede na rešilna 'edstva i. t. d. Družbe so se upirale temu zako¬ na vse kriplje in so si izmišljale vse mogoče igovore, s katerimi so hotele vplivati na pred- . ednika AVilsona, da ne bi potrdil zakona. Takrat je “Proletarec” pisal: “Zakon je gotovo neprijeten. Kajti strokov- , izučeno osobje bi bilo treba kolikor toliko po¬ leno plačati. Kapitalistom so skebi veliko ljub- Zato je gonja proti zakonu razumljiva. Od o- obja na ladjah je sicer pogostoma odvisna var- lost potnikov; ali to je malenkost, za katero se kapitalisti ne morejo preveč zanimati. V državah Michigan in Ohio se je lastnikom adij že posrečilo, da sta legislaturi oprostili lah- e in zabavne parnike od določb zakona. Mornar¬ ji niso dobili niti toliko časa, da bi bili mogli pred legislaturnim odboorm razložiti in utemeljiti svo¬ je stališče. Tudi v državi Illinois pripravljajo prizadeti kapitalisti naskok na zakon in iščejo po ovinku čez Springfield pota v AVashington. Pravijo, da se paroplavba ne bi več izplačala in da bi zlasti zabavni parniki morali ustaviti svoje vožnje, če bi morali namestiti več osobja, pa še celo izuče¬ nega. Kapitalističnim družbam gre kajpada le za to, da omogočijo po letu ljudem razvedrilo na jezerih; na dobiček, ki ga nosijo take zabavne vožnje, niti ne mislijo. Drugim ljudem se zdi, da so te zabavne vož¬ nje najbolj zabavne za družbe, medtem ko je za¬ bava potnikov navadno zelo dvomljiva. Večinoma so taki parniki prenapolnjeni, da se tlačijo izlet¬ niki kakor slaniki v sodu. Predpisi pač določa¬ jo, koliko ljudi se sme pustiti na ladjo; toda kdo bo vedno mislil na predpise, če gre za profit? Na takih ladjah so za rešilne čolne prokleto redko najeti izučeni mornarji. Družbe nabero kakšne hobote, ki gredo v sili za pol dolarja ali za 75 centov delat po petnajst, šestnajst ur, spati pa v kakšen kot na čolnu. Rešilni pasovi so pa po¬ gostoma nerabni in so na ladjah le za število. Leta 1905 se je na michiganskem jezeru po¬ greznilo 3.1 ladij, o katerih ni nihče ničesar izve¬ del. Ladjarski trust je potlačil vse vesti o tem. Pred kratkim se je pri vhodu v ehieaško luko vnela ladja Chicago ter je zgorela. Bliža 2500 oseb je bilo v največji nevarnosti. Da ni bilo ob¬ režje pred nosom in da ni dal kapitan pognati ladje na breg, ne bi bil mogel nihče preprečiti ve¬ likanske nesreče ...” V soboto, v slučaju Eastlanda res ni nihče preprečil velikanske nesreče. HUDODELSKA BREZBRIŽNOST. Dvomljive razmere na izletnih parnikih so bile torej že prej znane. Zlasti pa velja to za Eastland. Ta ladja se je namreč že enkrat na¬ gnila na stran, in da se ni že takrat, zgodila taka nesreča kakor sedaj, je pripisati le temu, da ni bilo takrat potnikov na krovu. Od mnogih strani je slišati, da je imela East¬ land tehnične napake in da je bilo to znano, če je to resnično, tedaj je kratkomalo nerazumljivo, kako so se ji mogle sploh dovoliti vožnje. Nedvomno je, da so bila okna na tej ladji kakor tudi večinoma na vseh izletniških parnikih tako majhna, da ne more človek splezati skozi. Bila je stara zahteva mornariških organizacij, da naj se okna napravijo večja. Ni se zgodilo, in nihče ne more zdaj povedati, koliko smrti je za¬ krivila ta “varčnost”. Kajti da bi se bilo na Eastland rešilo znatno število ljudi, če ne bi bili kakor v zaklenjeni ječi zaprti v barko, je gotovo. Jasno je, da tudi z rešilnimi pasovi ni moglo biti vse. v redn. Sliši se pa, da so bile na ladji še mnogo znatnejše tehnične napake, ki so povzro¬ čale njeno nesigurnost. To vodi do zaključka, da so lastniki kakor v Heyermansovi drami “Nada na blagoslov” vedeli, da je njih barka “plavajoča krsta”, pa so kljub svojemu znanju zaradi svojega profita dovoljevali, da riskira na tisoče ljudi svoje življenje na šinaklu, ki ni bil varnejši kakor škaf! SVARILO IN PROTEST. Chicaška Federation of Labor je poslala dne 22. junija 1914 pomožnemu tajniku trgovinskega oddelka zvezne vlade sledeče pismo: Dr. Edwin F. Sweet, Assistent Secretary, Department of Commerce, AVashington, D. C.:— Cenjeni gospod! Spominjali se boste, da smo Vam pred nekim časom poslali pismo, v katerem smo Vam navedli primere prestopkov zakona na parnikih, ki jih trpi nadzorniška oblast Zedinjenih držav. Odgo¬ vorili ste na to, da se bo stvar preiskala in ste obenem zahtevali natančnejša pojasnila o našem prvem pismu, v katerem smo navedli, da spreje¬ majo nadzorniki Zedinjenih držav ukaze od last¬ nikov ladij. Spominjali se boste, da smo odgo¬ vorili na vsa vprašanja. Mislimo, da so razmere na izletniških parni¬ kih splošno tako nesigurne, da moramo proti vzdržavanju takih razmer najodločneje protesti¬ rati. Za svojo dolžnost smatramo, da protesti¬ ramo proti takim razmeram, da more vsaj v slu¬ čaju kakšne nesreče naša organizacija reči, da smo dvignili svoj svarilni glas. Prenapolnjevanje parnikov, ki ga trpe nad¬ zorovalne oblasti, mora prejalislej povzročiti ne¬ srečo, ob kateri lahko izgubi na tisoče ljudi svoje življenje, pa tudi če je ladja še pričvrščena na doku. Chicago Federation of Labor E. N. Nockels, Secretary. GLAS VPIJOČEGA V PUŠČAVI. Sobotna nesreča je s tisočerimi mrtvimi usti kričeč dokaz, da je bilo svarilo delavske organi¬ zacije izrečeno v prazen zrak. Zato je federacija sedaj po pravici poslala predsedniku AVilsonu sledeči brzojav: President AVilson, AVashington, D. C. Parnik Eastland se je ob pristanišču pogrez¬ nil. Tisoč življenj je izgubljenih. Dovoljujemo si navesti Vašo pozornost na protestno pismo, ki ga je Chicago Federation of Labor dne 22. junija 1914 poslala Edwin F. Siveetu, pomožnemu taj¬ niku v trgovinskem oddelku. E. N. Nockels, tajnik. Delavska organizacija ne more imeti takih pripomočkov, kakršne ima zvezna vlada in nje¬ ni organi. V organizaciji si morajo uradniki sami, pogostoma po zelo težkih ovinkih, priba- viti informacije, ki jih potrebujejo; zveznim uradnikom morajo družbe odgovarjati na vsa¬ ko ^vprašanje, pokazati ladje in vse na njih; zvezni uradniki se brez težav lahko pouče o vsem, kar jim je treba vedeti. Kljub temu je delavska organizacija stori¬ la svojo dolžnost in svarila. Kje so ostali zvezni organi? NADZORSTVO — PREVARANO ALI NE¬ MARNO? Vzrokov, ki so povzročili neverjetno, sko¬ raj nepojmljivo katastrofo, je najbrže več. Ka¬ teri je bil glavni, se še ne more reči z nezmot¬ ljivo gotovostjo. Vsekakor bi se bile posledice nesreče lahko zmanjšale, če- Če ne bi bil na ladji v vsakem oziru vladal kapitalistični aparat. Državni pravdnik. oziroma njegov pomoč¬ nik Edwin J. Raber pravi, da je bila Eastland prenapolnjena, in da je bil to glavni-vzrok so¬ botne katastrofe. Pravi, da je bilo zaslišanih čez 100 prič in po vseh izpovedbah prihaja dr¬ žavni pravdnik do tega sklepa. Takoj v soboto so posebne izdaje listov po¬ ročale, da je bilo na ladji 2500 oseb, kolikor je bilo uradno dovoljeno. Državni nadzornik je baje strogo pazil na to. Sam je to zelo obširno pripovedovalk' Slišali so se pa drugi glasovi: Da so pusti¬ li čez 3000 ljudi na ladjo. Po besedah državne¬ ga pravdnika bi bilo soditi, da je bilo res kaj takega. Kako je bilo to mogoče? Ali je bil državni nadzornik varan, ali pa ■—- — ? Na lad¬ ji je števec; mimo njeg„a ni poti na ladjo. To¬ rej se mora videti, kdaj je šlo 2500 oseb čez most. Kako se reši to protislovje? KAPITAN SE NE BRIGA ZA NEVARNOST. Uslužbence z ladje so aretirali. Tako zahte¬ va zakon. Za kapitana Pedersona je to zahte¬ vala njegova osebna varnost. Če ga ne bi bila policija aretirala, bi ga bilo ljudstvo linčalo. Ognjegasci so hoteli napraviti luknje v ste¬ nah ladje, da bi bili prišli do kabin. Tako bi bili prej dosegli mrtva trupla, morda bi bili pa na ta načn še rešili kakšno življenje. Toda ka¬ pitan je protestiral proti takemu poškodovanju ladje. Zlasti nekatere ženske je to tako razdra¬ žile, da so zahtevale kapitanov potop. Zdi se, da se vjema značaj gospoda Peder¬ sona popolnoma s kapitalističniisii vzori. Zelo značilno je namreč, kar izpovedujejo nekateri uslužbenci. Strojnik James 0’Dowd je pravil: “Pet minut preden se je Eastland prevrni¬ la. sem videl nevarnost. Poslal sem svojega po¬ močnika, potem sem pa. sam stopil do kabine ka¬ pitana Pedersona in sem mu dejal, da je ladja blizu na tem, da se prekucne. On nam je dejal: Brigajte se za svoj posel in vrnite se h kotlom! — Potem se je zgodilo.” Inženirjev pomočnik Snow je dejal: “Ko se je ladja začela gugati, sem poslal signal o nevarnosti navzgor. Nihče ni pazil na to. Ko je gibanje kazalo, da je resnično nasto¬ pila nevarnost, sem ponovno signaliziral. Ni¬ hče se ni brigal za moje signale.” PREISKAVA. Preiskavo vodijo zvezne, državne in mestne oblasti. Predsednik AVilson sam je za nekaj ča¬ sa pozabil na sitnosti zunanjega položaja in je ukazal preiskavo. Kaj bo spravila na dan, ne vemo. Lepega rezultata seveda ni pričakovati, zakaj če bi se bili na vseh straneh izvrševali zakoniti predpisi, se nesreča ne bi bila mogla zgoditi. Državni pravdnik LIoyne je že v soboto iz¬ rekel svoje mnenje, da se utegne tudi tukaj po¬ kazati podoben graft kakor v policijskem slu¬ čaju, ki se sedaj obravnava, pred sodnijo. Ža¬ lostno je, da se državni pravdnik v tem najbrže ne moti. Zakaj jasna je, da v nadzorstvu ni mo¬ glo biti vse v redu. V prvi vrsti izgleda pač tako, da so odgo¬ vorni lastniki ladje. Da so poznali stanje East¬ landa, o tem ne m6re niti otrok dvomiti. In da so dovolili, da je tak zaboj prevažal ljudi, je na vsak način kriminalno. Razlaga pa to le kapi¬ talistična pohlepnost po denarju. če se tej krivdi pridružuje še graft, je raz¬ laga enaka. Tak zvezni uradnik zasluži z enim prestopkom zakona lahko več kakor z varova¬ njem desetih zakonov. Tudi zanj ima denaf> vrednost. Izlcušnjava je velika — in marsikdo ji podleže. Naj se zdi šablonsko, vendar je resnično: A- lco bi hotele zvezne, državne in mestne oblasti razkriti vso krivdo, najti vse krivce, razjasniti vse razmere, tedaj bi morali svojo preiskavo raztegniti na ves vladajoči sistem; voditi bi mo¬ rali preiskavo proti kapitalizmu. Po mestu, vihrajo zastave na polovici droga. Povsod, zlasti pa v zapadnih krajih mesta, so po oknih modistovskih trgovin izloženi črni klobuki, ■Y cvetličnih trgovinah vise mrtvaški venci; daleč naokrog se razširja intezivna dišava, ki jo poznamo iz mrliških sob. Na ulici srečaš pogostoma mrtvaški voz ali avtomobil. Okrog pogrebniških zavodov se zbi¬ rajo gruče ljudi. čim bliže mestu, čim bliže kraju nesreče, tem značilnejše je vrvenje. Orožarna drugega polka infanterije je izpremenjena v velikansko mrtvašnico. Prizorov, ki se tukaj odigravajo, ni mogoče opisati. Na reki in na obrežju se de¬ la — žalostno, pošastno delo. Predlagali so, da bi se ladja razstrelila z dinamitom, da bi se tako lože prišlo do trupel. Koroner Hoffman misli, da jih je še do 700 v ladji in pod ladjo. Toda če bi se porabil dina¬ mit, bi se mnogo trupel lahko poškodovalo, da jih ne bi bilo mogoče identificirati. Obenem bi se uničili sledovi, ki utegnejo pokazati krivdo. Dinamit se ne bo rabil. Delati se mora na to, da se postavi ladja po konci. To lahko vzame še nekoliko dni. Doslej se dela štiri dni. Ga¬ silci, potapljači, policisti delajo. Na stotine mrli* cev je še v vodi. .. Strašno delo ... # Na rastavi v San Farneisco je imel biti illi- noiški dan. Odpovedali so ga. Tudi vse chieaške slavnosti so odpovedali. Župan Thompson je smatral za svojo dolžnost, da se takoj vrne v Chicago. Imenoval je odbor, ki naj v najkrajšehi času nabere 200.000 dolarjev, da se pomaga žrtvam katastrofe. Tudi AVestern Electric Company bo baje pomagala. Nekatere železnice so naznanile, da opravijo prevoz žrtev in pogrebcev na pokopališča brez¬ plačno. Velike nesreče zbude veliko usmiljenje v ljudeh. Usmiljenje je lepa človeška lastnost. Vča- si je edino, s čimer more človek sa msebi do¬ kazati, da je človek. Praktična pomoč, ki jo more poroditi de- janjsko usmiljenje, je dobra, in v mnogih slu¬ čajih bo zelo potrebna. • Družine so ostale brez tistih, ki so jih hranili in vzdržavali. Poleg be¬ le žene se je na pragu pokazala lakota. Pomoč bo nujno potrebna. # Še nujnejše od usmiljenja je nekaj druzega. Največja nesreča v Chicagu je bila doslej požar gledališča Iroquois. Takrat je poginilo o- krog 600 oseb. Katastrofa Eastlanda jih je po¬ kopala čez tisoč, morda dvanajst sto. Nesreče se večajo po svojem obsegu. Po vsem svetu se to lahko opazuje. Nesreče, ki bi se lahko preprečile ... Viri teh nesreč ne tiče v ljudeh, ampak v razmerah. V sistemu so njih korenine, v kapi¬ talističnem, vladajočem sistemu. In nikdar jih ne bomo populili, če ne preorjemo tal. Zakoni se lahko zboljšajo. Dobri zakoni se lahko prestopajo kakor slabi, in prestopali se bodo, dokler bo izkušnjava tako velika kakor v kapitalistični družbi. Razmer je treba, ki ne mikajo ljudi, da po¬ stavljajo dolar nad druge interese, nad znanje, nad resnico, nad človeško življenje. Potresa ne prepreči nobena družabna organizacija, vulka¬ nov ne pogasi nobena vladna oblika. Take ka¬ tastrofe, ki so očitne posledice profitarstva, pa uspevajo le na tleh kapitalizma, in lahko se pre¬ prečijo, če se odpravi kapitalizem in nadomesti z boljšo družabno obliko. * Žrtvam Eastlanda ni mogoče vrniti življe¬ nja. Lazarjev čudež se ne zgodi. Spominu žr¬ tev izkaže človek največjo čast, ako poskrbi, da niso umrle zastonj. Če črpajo živi iz žalostne smrti nauk za bodočnost, gre mrtvim nevenlji- va zasluga. Nauk sobotne katastrofe se glasi: Strnite se, vi, ki ne uživate profitov kapi¬ talizma, da ga pahnete s prestola, da ga prepo¬ dite iz dežele, da napravite prostora za pravič¬ nost. Tedaj bo konec takih katastrof! 2 PROLETAREC GOSPODIN FRANJO ROMAN—SPISAL PODLIMBARSKI. “Povej, odkod imaš to orožje?” je vprašal orožniški poveljnik, sovražno zroč na žrtev. Handžija je dvignil glavo, kakor bi ga bil pičil gad. “Bog mi je priča, da ne vem,” je mirno odgovoril. “Nikdar nisem rabil orožja in klicali so me iz Sarajeva in Tuzle, ko ste pre¬ stopili Savo. Čemu mi bo handžar in samopal sedaj, ko sem osivel in si želim le grobnega mi¬ ru in nikomur ne strežem po življenju, tudi ti¬ stemu ne, čigar,brat je umoril mojega brata in mi je sedaj podtaknil orožje. Atif Sarajlija mi je zažgal kočo na Caklavici-planini in sedaj me hoče ugonobiti s tem orožjem.” “To lahko vse poveš pred sodiščem,” je ve' kel poveljnik, hlastno pišoč v svoj zapisnik. In dvignivši desnico, se je oglasil Trkulja, ki je z guslami pod levo pazduho stal ob zidu: “Ako naši zakoni ne prikrivajo resnice, onda pride Mušieeva nedolžnost na dan. Grozna zlo¬ činstva uganja pes Atif Sarajlija; tudi smrt Pav¬ la. Drljače in hajduštvo nesrečnega Marka ču- ruka je zakrivil on. A vedno ne bodo za pasjo krivdo plačevale ovce. Človek snuje, Bog bogu- je in odločuje. Mi se obrnemo na carja vseh carjev, ki caruje vsem rodovom, da nam pomo¬ re. Orožnik priziva na carja vseh carjev ni smatral za državi nevarno stvar. “To lahko sto¬ riš precej, alo, le hitro apeliraj!” je cinično re¬ kel ter vtaknil zapisnik za bluzo. “Toda za sedaj v imenu našega zakona vklenem in odvedem_ v zapor človeka, ki vkljub strogi in jasni prepove¬ di skriva orožje.” Namignil je tovarišem, ki so prijeli Mušiča in mu začeli vklepati roki. Potem je vprašal, če ve kdo, kje se nahaja Joviča Mi¬ loševič, pa nihče se ni oglasil. Vilarja je vselej pretreslo, kadar je videl vklenjenega človeka. Božja podoba v verigah! In za kakšno malenkost včasptako trdo in, sirovo pritisnejo človeka! Drugi pa smejo kopičiti kri¬ vico na krivico in nič žalega se jim ne zgodi. Tu¬ di takrat, če se je ta božja podoba kdaj res iz- prevrgla v zverinsko, so se po odplivu prvega ogorčenja oglasili v njem razlogi, ki so govorili za usmiljenje. Bolje je, če mu ljudje očitajo sen¬ timentalnost kakor pa sirovost. Na naslov orož¬ nikov, pa ne obrnjen naravnost k njim je iz- pregovoril: “Kakor jagnje v mesnico, tako po¬ hlevno pojde Mušič, čemu takšnega mirnega dn starega človeka vklepati v železje?” Poveljnik se je precej odzval s trdo nemško besedo: “Ne peljemo ga v mesnico. Y e< lite pa, da nimate pravice, vmešavati se v naš uradni po¬ sel.” Izvlekel je zapisnik izza bluze in zabele¬ žil nekaj. Potem je s hajduškim pogledom o- brsnil vso družbo, govoreč v deželnem jeziku: “Zakon veže, razlog odrešuje. Ako je mož ne¬ dolžen, veselil se bom ž njim; kakor otrok bom poskakoval od sreče in veselja. In na kosilo ga povabim.” Nato je z nemško besedo prismuk- nil ‘Vilarja: “Verjemite mi, gospod Inženir, da bi ob nedeljah i jaz rajši gledal v kolo, nego sti¬ kal za prepovedanim orožjem.” Vilar je hotel nekaj odgovoriti, no razdal se je proseči glas Vazkov. Deček je ves čas mi¬ gal z očmi, ker kruto ga je ta nesreča skelela v dušo, a zajokal ni. Skraja ni mislil, da bo stvar tako huda — zaptije so prišli — ko pa je videl Petra vklenjenega, je skočil k njegovim nogam, se jih oklenil ter vzkliknil: “Ne zapusti nas, Pe¬ ro! Kdo bo Drljački pomagal na njivah, ako tebe ne bo? Kaj naj počnem brez tebe, preljubi moj striček!” Orožnikom ni bil po volji ta drastični na¬ stop. S silo so odtrgali dečka od Mušičevih ko¬ len. S pokojnim nasmehom se je ozrl jetnik po svojih gostih, kakor bi jih hotel prositi, naj se ne vznemirjajo zaradi njega. In rekel je: “Mno¬ go Bošnjakov je šlo na to pot; nisem prvi, ki no¬ sim takšne brojanice. Pozdravite mi Piličane in drvarje, kar jih ni tukaj! Kmalu pride moja nedolžnost na dan in zopet se vidimo. Ni mo¬ goče, da bi ne zmagala pravica. Atif Sarajlija razpenja drugim mreže, a sam se bo ujel vanje. Popadljivi volk bo plačal s svojo kožo.” Vilar se je zazrl v mile in mirne Mušičeve oči. ‘Koliko je moral siromak pretrpeti in nič mi ni pravil o tem, nič se ni pobahal s svojo ža¬ lostjo. Dal Bog. da bi ga ne prevarila njegova nada v pravico!’ Tako je mislil. Poveljnik je mignil z roko in njegovi tova¬ riši so vzeli jetnika ,y srečk). Mušič je korakal sklonjen, kakor bi nesel vso_ žalost tega sveta na hrbtu. Njegove dobre oči so svetile y dalja¬ vo, kjer je videl nad temno ječo stati v nebeški gloriji zvezdo pravice. Njegovi gostje so prepla¬ šeni in razburjeni gledali za njim. “Eto jada iznenada!” je vzdihnil {Trkulja ter zmajal z glavo. ‘ ‘ O Turčine, živ te Bog ubio! ” je kliknil Gr* bonog ter s pestjo požugal za orožniki. Vilar je pogledal zasolzeno Danico. Skrb za njo se mu je vdolbla v srce. Kaj bo z njo sedaj, ko so ji odvlekli zaščitnika in ji zapro gotovo tudi brata, ker že izprašujejo po njem. Kdo jo bo hranil in branil v teh sirovih časih in krajih? Teh skrbi so ga rešile ženske, ki so obsule Danico; vsaka bi jo bila rada vzela v svojo hišo, ker v njenem dosedanjem domu pač lahko ostane Vazko, ki je srčah deček, za dekli¬ co pa tam ni -^arno. Vsi so bili prepričani, da se Joviča ne vrne v Mušičevo kočo, dokler bo le¬ tel nanj sum, da je udeležen pri skrivanju orož¬ ja. Nihče ni dvomil o Mušičevi nedolžnosti, gle¬ de Joviče pa so bili nekateri mnenja, da morda res skriva in zbira orožje, ker so poznali njegovo bujno glavo in kipeče sovraštvo do tujcev. Ako je stvar takšna, se zateče pozimi v kakšni daljni gorski vasi pod streho usmiljenega kmeta, poleti in jeseni pa se bo skrival po hajduškem načinu v nedostopnih šumah, a ogibal se bo Piliča in obljudenih krajev, zato treba poskrbeti za nje¬ govo zapuščeno sestro. Tedaj je stavil Mitaj Karavajič, Mušičev gospodar, dolg 'Srb s častlji- vimi, visečimi brki, vzajemno z ženskami pred¬ log, naj se nastani Danica za čas Mušičeve od¬ sotnosti pri Drljački, Vazko naj prebiva v nje¬ govi hiši, naj upravlja z njegovim hanom in mli¬ nom, Danica naj mu hodi pomagat. Tako so skle¬ nili in tako se je tudi zgodilo. Ko je bil Vilar slišal, kako modro je urav¬ nana stvar, je plačal Vazku svoj dolg. potem je tiho odšel proti domu. Vso pot se je zavzemala njegova misel za nesrečno deklico. Evo, kaj se mu je sanjalo tisto noč. Sanjalo se mu je, da- leži na široki planjavi. Kar pri¬ dirja po planjavi kozliček in za njim drvi petori- ca volkov, hoteča se posladkati z njim. Na vso moč beži kozliček in v skokih drvi za njim divja zverina. In glej, ko kozliček vidi, da je že izgub¬ ljen, se obrne proti Vilarju, hoteč iskati zavetja pri njem, ki se sam ves trese od strahu, da ga he bi zapazile one krvoločne živali. Hoče kozliček leči k njegovim nogam, a on ga odriva proč, dasi mu je težko pri srcu, ker ne more pomagati pre¬ ganjancu. Ljubši mu je svoj jaz, ljubša lastna varnost nego živalca, torej jo suje z nogo in od¬ ganja. Veselo je vzdihnil, ko se je probudil iz teških sanj. Dopoldne je urejal svoje pisarske stvari, da pred obhodom v Tuzlo v redu ‘odda Bierkopfu. Zag-lobljen v mehanično delo, je premišljeval o včerajšnjem dogodku. Volkovi gnetejo kozlička, a on naj mu pomaga. Dvignil bi se z njim v zrak, ker na zemlji ni pravice, toda zavezana so mu krila. Oni na otoku so mu jih zavezali, vse so tako uredili, da se njegov glas ne more zaslišati iz puščave. Ako se Pero Musič sam ne izmaže, kako naj mu pomore on! Kdo naj pogubi Atifa Sarajlijo, ki je zaupen mož na otoku in v veliki milosti! Ko bi pa vendarle kaludjer skrival orož¬ je? Ta človek je sicer poštenjak, a odločen j*>, neustrašljiv in sposoben za vse podvige, ki so na¬ perjeni proti tujcem. Kaj bo z Danico? V svojih mislih je toliko krenil od pisarske ga dela, da ga tisti hip več ni mogel vršiti. Odlo žil je pero in vstal. Razburjen je stopil po sobi. Škripale so podnice pod njegovimi koraki, stene so se tresle. Kaj, ko bi jo za čas odsotnosti nje¬ nega brata odvedel nekam, čeprav preko Save? Dal bi jo dobrim ljudem in preskrbel bi ji primer, no opravilo. Toda temu bi se protivil ljudski glas, takšna skrb za zapuščeno deklico bi ga spra¬ vila v neroden položaj. Kaj, ko bi jo spravil k Bajičevim ali pa k Hrenovim, tam bi bila varna pred vsako zalezljivostjo. 'Stopil je k odprtemu oknu in pozorno je po¬ gledal na senčnato pot ob Oskovi. Kdo se ziblje in poskakuje po zložnem klancu proti kolibam? Ves bel je in upehan kakor oni kozliček v sanjah. To je Vazko, ki se v potu svojega obraza žuri nekam. Za pas si je zateknil fesič in čelo si otira s stanom ohlapne srajce. Ko je bil deče dospel do hleva, je udaril naravnost proti uradniški kolibi. -Srečala sta se s pogledi, Vilarja je izpre- letela misel, da hiti deček k njemu v važnem poslu od osebe, o kateri je prav kar premišljeval. “Vazko, iščeš li mene?” mu je zaklical. “Tebe, gospodine Franjo!” je zadihajoč se važno odgovoril oni. “Le kar noter , pridi !” Šel mu je po mostovžu nasproti, ga prijel za roko in vedel v svojo sobo. “Kakšno novico mi prinašaš? Vaizko je posegel za srajco, izvlekel v podobi pisma zložen list, ki je bil iztrgan iz šolskega zvezka, in ga podal Vilarju. “‘Evo, piše ti Jo¬ viča.” “Joviča?” se je začudil Vilar, ki bi bil rajši prejel pismo od koga drugega. “A kje je? Doma?” “Danes zjutraj je prišel pogledat k sestri, napisal je list in me poslal k tebi.” Vilar je razgrnil list in se zazrl v precej dolgo procesijo cirilskih črk. Pač je lahko čital svojo iz slovnic naučeno r-usko in srbsko cirilsko pismo, a tuja mu je delala težkoče, ker je nikdar ni dobil v roke. Zato je vprašal: “Veš li, kaj stoji na listu?” “Kako bi vedel? Ni pisano meni, ampak tebi,” je s poudarkom odgovoril brhki Vazko; zazijal je po stanovanju, vrteč fesič v roki. “Želi li Joviča odgovor?” “Nič ni rekel. Naročil mi je, naj oddam pismo, in je šel.” “Kam?” “Bog ve. Najbrž v planino. Odgovora bi mu ne vedel kam nesti.” Obrisal si je z rokavom pot s čela in še nečesa se je spomnil. “Tu doli v Osko¬ vi ribari gospod Birkov in ta me je vprašal, kam gre-m. ‘Pozdrav nesem gospodinu Franju od Da¬ nice Miloševičeve,’ sem mu odgovoril. Da si vi¬ del, kakšen obraz je naredil, kakor bi bil vgriznil v nezrelo lesniko.” “Zakaj pa?” “Prej, ko še tebe ni bilo v tem kraju, je rad posedal v našem hanu. Po dve uri je sedel, pil kavo in zijal na Danico kakor gladen volk na kozo. Ko je nekoč Danica šla v mlin, se je opotekal za njo, kakor metljava ovca na pašnik”. Vilar je prenesel svoj razširjeni pogled od krevljaste cirilice na Vazka, ki se je prestrašil in umolknil. Zroč na dečka, si je mislil: 'Jectva mu je petnajst let, pa že ve, za čem se peha svet. To dela kri in prirodna bistrost duha, pa pravijo nekateri, da k temu navaja čitanje romanov.’ ■— “Nu, nadaljuj, Vazko! Kaj se je zgodilo potem?” je izpodbudil. _ J “Zli čas je nesel jastreba k vodi, da si ujam« ribico. Namreč takrat je prišel v han Joviča. Povedal sem mu, kam je šel Birkov. In sokol za njim. Prijel je jastreba za vrat m ga vrgei v O.skovo. Ves premočen je šel Birkov domov. Gledal je kakor kuhan rak iz sklede. Zeblo ga je, ker to se je zgodilo pred Veliko nočjo. Od takrat se pri nas več ne ustavi, ker ga jezi, da mu je Joviča potrl kremplje in peroti in si ni mogel omastiti kljuna. Ali ni prav naredil Joviča.. ” “Prav.” “Ziniti in nič reči, ne velja — nas je učil Joviča. Ako ti, gospodine Franjo, pogledaš za Danico, onda pošten človek zre izza brda •— kakor bi posijalo solnce na cvetje. Toda Birkov, za¬ ptije, Atif Sarajlija, Gajer —- jok — ne boš pil, Mujo, šečerli šerbeta!” Vilar se je lahno namuzal. ‘Za vraga — zrel deček!” je pomislil. Potem ga je vprašal, kdaj je prišla Danica iz Črne Gore, na kar je dobil po¬ jasnilo. da je lansko jesen šel Joviča sam ponjo na Cetinje in jo privedel v Tuzlo k Bajičevim. Ker ji tam ni ugajalo, je prišla k bratu v Pilie. “Nu — dobro, Vazko. Pozdravi mi Danico in doma bodite -prijazni z njo!” ie rekel inženir ter položil list na mizo. “čemo, bogme! In ti pridi v nedeljo k nam v Pilie. Drljačka, ti speče piško in kolač”. “'Sedaj ne morem, ker se preselim v Tuzlo.” Deček je svetlo pogledal. “In ti ne prideš v han. . ” je vprašal z obupnim in prosečim gla¬ som. Vilarju se je zamislil. Smatral ga je za pri¬ jatelja. ki ve za njegovo srčno zadevo. “Pridem, Vazko. 'Samo za nekaj tednov grem v mesto, da zgradim nov most preko Jale. Tudi za tvojega strica bom govoril —” “O prosi zanj, gospodine Franjo! On je ne¬ dolžen kakor punčica v očesu. Dolgčas nam je po njem.” Dečku se je zmračilo lice. “Ko bom v Tuzli dodelal in vse opravil, se povrnem in vso zimo ostanem tukaj. Pridno bom hodil v han in v Pilie pridem. Pa te dni pridem še tudi v han.” Ko je bil Vazko odšel, je sedel Vilar k mizi, da prečita list. Pa to ni bilo lahko. Črke so mu migljale pred očmi ; imele so svoje posebne poteze, repke in zavijače, kakršnih ni našel v slovnici. Začel je razbirati kljuke in krevljice od zadaj; najprej je pogledal na podpis, ki se mu je precej razodel: — Joviča Miloševič. Potem je pomislil nekaj in zarobantil, čemu mu kaludjer ni pisal z latinico, ki mu prav tako gladko teče kakor cirilica. “Nu, Srbin je šovinist, ki se obeša na te kaveljce, kakor vsak -drug na svoje. Prav ima. 'Slovenec bi v takem slučaju bratu Slovanu najbrž pisal nemški, ker šolobarda je ves zaljubljen v nemščino celo tam, kjer tega ni potreba”. Tako je prepeljal svojo jezico od kaludjera na Slovence in se polagoma potolažil. Pričel je zopet odgo- netati začarano pismo. Odkril je ogovor in po¬ zdrav. S pomočjo pismenk je hitro razluščil vso vsebino. V pismu ga je prosil Joviča, naj gotovo pride popoldne, ko bo stalo solnce nad Zelebojem. na stezo, ki drži nad Medvedjim Dolom v Kla- danj in v dolino ob Krivaji, na tisto stezo, kjer sta se sešla zadnjič. Povedati mu mora nekaj važnega, kar bo posvetilo v zadevo o najdenem in zaplenjenem orožju ter oprostilo Mušiča ječe, ‘ako Bog i sreča dade.’ •Vilar je dolgo držal list v roki in strmel vanj. Ta nenavadni človek s kolotočnimi hajduškimi očmi — hajduštvo je šele zdaj spoznal v teh ži¬ vahnih očeh, prej so se mu zdele melanholične — in z neugnanim sovraštvom do tujcev, se mu je zazdel sumljiv. Gotovo je bežal na planino zato, ker se boji oblasti zaradi skritega orožja. V stra¬ hu pred kaznijo je bežal morda na ‘hajduški se¬ stanek’. In zdaj ga vabi, da se prizna sam v krivdi in ga prosi posredovanja, ki osovobodi starega Mušiča. Domislil se je, da mu je Joviča ono popoldne na stezi nad Medvedjim Dolom razodel, da je v njegovem taboru vse znano, kar se godi v Vilarjevem. Kakšen tabor je menil? Tabor nezadovoljnežev, sovražnih agitatorjev, za¬ rotnikov, vohunov, morda celo hajduški tabor? Sklenil je, da se odzove prejetemu vabilu. Ni sicer prijetno, posredovati v stvari, ki se je obr¬ nila na takšno kočljivo stran, no Joviča se mu je zdel vselej zanimiv, dasi nesrečen poštenjak, vrhutega je Daničin brat, zato se razgovoru z z njim noče odtegniti. Postal je radoveden in radovednost bi ga bila gnala v samo središče hajduškega zbora. 26 . Po obedu se je potil v goro. Tih in zamišljen je šel preko Medvedjega Dola, ne da bi besedo izpregovoril z delavci, ki so pri njegovem pojavu dvignili glave, navajeni njegovega pozdrava. NI se mu mudilo, solnce ie stalo na modrojasni vedri¬ ni še daleč od Zeleboja. V onem delu pragozda, ki so mu drvarji prizanesli, ker so ga spoznali za bolnega, je poduškal. Sedeč na skalini ob neznatni stezici, je zvesto gledal gor in dol med drevje, se li ne pojavi oni, kateri ga je bil pozval. Ohlajen je nadaljeval pot. -Srce mu je zabilo močneje, kadar se je ozrl krog sebe, se li ne odvali od koa iz gozdnega mraka nesrečnež, ki se mora skrivati pred orožniki. Nad udrtino, kjer je oni dan z daljnogledom zasledoval Atifa Sarajlijo, je dolgo stal. Pregledal je vso golavo: razen Sumljanja vode v jarku nikjer glasu in nobenega živega bitja. Solnce je stalo nad Zelebojem, ko je zavil krog skalnih gruč in zagledal tisto mračno doli¬ nico, kjer je bil zadnjič zaspal. In tam ga je čakal Joviča. 'Sedel je na tratini in poleg šumar, tisti Milan Nikolič, ki ga je bil Vilar že dvakrat površno videl v Miloševičevi družbi. Moža sta vstala, ko se jima je približal. Joviča je pobral svojo drenovko, mu šel par korakov naproti ter mu stisnil roko v zahvalo, da se je odzval njegovi prošnji. Šumar si je obesil karabino na ramo. Oster in presunljiv smeh je zaigral v njegovih temnih Sli« hfds 1 ■eds.: J laik: ;«r.. nisaikar: očeh. “Nu pobratime, zdravstvuj!” se j- . ljal z globoko donečim glasom pri Jovič; grem preko Kravanje, da ustrelim zajca > čerjo. A pazi mi, Joviča, na roko, da bo u kadar prenehajo kokodakati jajca in zau te-lini. In zapomni si: beg je ukazal ps, pu, rep dlaki, dlaka je vedno na tlaki/' p zagonetnih besedah je snel karabino in z njo inženirju vojaško počaščenje, pr- , na levo stran na srce. Potem je pohit«. zi, ki je držala navkreber proti prevalu.' je gledal za orjaškim gozdnim čuvajem skrivnostne besede je pač slišal, pa jih n urnel. Še le, ko mu je oni izginil izpred opazil, da Joviča več ne nosi roke na pr- / ima jo pa še obvezano. “Kaj je s tem skrivnostnim šuman.- vprašal. “V katerem taboru se nahaja < vašem ali v tujem? Morda služi obema,” “Pošten človek je Milan Nikolič,” t voril Joviča. “To je torej tisti, ki vam prinaša no; tujega tabora?” “I višje glave so na naši strani, V so razmere zdaj za naše ljudstvo takšne — “Naša uprava ni idealna, a tako slaba i kor sodiš ti.” “Nezmožna je, zato nastavlja pri zmožne ljudi iz vaših krajev. Vesela > , jih iznebi doma, fn če pridobi našega - če dobi Bošnjaka, ki ji hoče opravljati ij^ sko delo, vzame i njega v svojo službo." 1 ^ Joviča se je spustil po strmem pobočju v t ^gHOLIZElV pONGR- uBTIN k V KO- glPSVAl rjNKSTl uTIJA ŠE' flLLIAM I vTON KO' .-rtjiimna p Vsi f« denarne kratkim ministei ;s SK odposlani ladje, ter £a ima tri si Avstrijo ir cjšuje delav: (vcev in o vi j delavci je i velika nevc ja so imoviti ijadi, kakor i rvar je taka, Vpitje v vseh Znam Vilar za njim. Debeli gramoz ni držal teži, pinje, tako da sta bolj drčala nego šla. n ja, izpostavljenega ves dan solnčni žari tela toplota in zvrha jima je solnce pri tilnik. Vsa zapotena ata pridrsala v d: k potoku. Do sem ni segalo solnce: c hlad ju je obvel. Joviča je postal, s-.- na skalo in izpregovoril: “Gospodine morda veš, kako se je vršila okupacija skega okraja —” “Vem,” mu je prestrigel besedo inž- čivajoč na kamnu in otirajoč si pot s čel J sem sam služil v diviziji generala Saparij Joviča je debelo pogledal nanj. “Dot ko si služil, veš. Ko je Sapari vdrugi-i * na Tuzlo ter jo osvojil in je plevi janski aj svojimi Arnavti bežal proti Zvorniku, so s ši, ki so bili iz tuzlanskega okraja pril* ,: a se na ^ muftiju, razkropili na vse štiri vetrove, j |24 miljono jih je bežalo preko Konj-planine po stezi, tr teri sva prej stala, v pokrajino ob Drinaa, vaji in pod Roman jo-planino. Tam je gospJ^ 0 y a 7eda la že vaša vojska.. Ker ji vstaši niso hoti roženi priti v pest, so spotoma popietali i v hosto ali ga skrili v duplinah in jarmi lovja. Hajdi za menoj, pokažem ti takšni vališee ! ’ ’ Lezla sta nekaj časa kraj potoka m med redkim, a bohotnim zelenjem, priraš peska in gline. Na levo in desno so stale ji obrasle z mahom in ubornim grmičjem: u so se poznali vplivi prirodnih sil: tu je ali snežniea vrtala po njih in jih izmik je pa raztrgal mraz; tam trohni in se dri zarezami in razpokami v prsi kamenje, o še se od skalnih gruč; in tu široko zija: na skala, kakor bi podzemeljski zmaj žrelo in vdihoval zrak; in visoko gori men ti na nekakšnem obronku ali polomu maja ha rodovitne zemlje, vsa prerasla z zel se od zdolaj zdi podobno pisanemu šopku! temu k skali za okras. Dočim je Vilar gledal v razsekano pobočje, ugibajoč, koi kraškega značaja v teh skalah, je Joviča i zrl v tla ter delal gaz med širokimi, temno! , stimi listi pripotoenih rastlin. Zdajci pa } .. stal. “Evo, tu je hodila nedavno tega čl« noga. Tu pred nama se pozna v glini sled ke,” je izpregovoril, odgrnivši z drenova liščje. “Tu in tam je zlomljeno sočnato sl* O, tu je te dni hodil prokleti Atif Sarajlijs Vilarju se je začelo daniti. In hitro. vzel: “Res je hodil. Veš li, tisto popolni¬ mi v teh samotah pravil povest svojega ; življenja, sem ga gori s steze opazoval, h lezel iz tega jarka. Pod pazduho je nesel: v papir ali cunje zavitega.” Joviča se je naglo obrnil in trpko je n nil: “Glej, gospodine dragi, kako se vse: rna! Tega mi takrat nisi povedal, da je nesel. Torej baš tisti dan! Turški pes je orožje iz skrivališča, da ga podtakne n- Mušiču. ITajdiva dalje!” Inženir ni bil na jasnemu, kako je to, nahaja tu v sredi gozdov orožno skladišče, bi ljudje kradli handžarje iu samopal'. • mu je razložil, da je orožje skril najbrž neb jo Sarajlija, -ki je bežal z vstaši iz Tuzle potem pred svojo smrtjo povedal zanj sv bratu Atifu. “Dolgo sem pazil na Atil* hodi po handžarje, ki jih prodaja tuje- razkladal Miloševič, “naposled sem ga Mimo mene, Atif a in še dveh drugih n ve za to skladišče. In ko bi vedel, vsa ga ognil, ker se sedaj vsak boji orožja, so tudi drugod takšna skrivališča; baj nahajalo zadnje dni septembra 1878. leta zdih toliko stran vrženega orožja, kolik Dobri ljudje so pobrali in poskrili, kar porabnega, ker čez sedem let vse prav pr: je bilo slabega, so prostovoljno odnesli v k — (Nadaljevanje.)— iupini. Del temu, da b redal in n< :e groze ci činstvo pa io prepove je velika je pa še m ega dvora, licih dos popolnom f javnosti i stenami, >liva moči’ rčme žgoč pozno •( menijo, d i pač nav; oraviti, so vendar dos lih pijač s- ■ se tudi k aeeli piti - samo žeji v njem sl Po vsem abiti lopah - pijte ča; 'OJNA IN . Vagabundi so v Evropi izginili, o vojna. To je že verjetno, ker jih je bilo: kanonov še premalo. Ampak le malo poč” Koliko jih bo, kadar bo vojna končana. ;i- k si veli meni, da je zaradi Davno ] 1 svetu, sc kovanje, : dandane: • ;i se z vse Piro ni pi ;.. 0 za prir je zanin ,.^-iajo živa > . ‘ lo obramb h,'f n '°ri o pc / >ali. Tal k, )a «o zanim ^Polnjen V ; zasleduj V, 1;: Pusti s j. k-, v °do i n ■ 'ek SSi« V. Šestih V° Beko ;%f l0 ’ <*a H, or čuti le PROLETAREC 3 s: '“■"In % £s I 14 W v. v Ja Pfi, iobi>» „ "a.k: J ° Poboi ldr žalk >Ž. s °lneni iLKOHOLIZEM NA ŠKEM. , G *Ni; 8 °kupj 'očija • l ' Sedež: Frontenac, Kans. GLAVNI URADNIKI: Predsednik : MRATIN OBERŽAN, Box 72, E. Mineral, Kan# Podpreds.: JOHN GORŠEK,Box 179, Radley, Kans. rajnik : JOHN ČERNE, Box 4, Breezy Hill, Mulberry, Kaja# Blagajnik: FRANK STARČIČ,Box 245., Mulberr.v Kam- Zapisnikar: LOUIS BREZNIKAR, L. Box 38. Fro»t«n*c. Ea*» NADZORNIKI: PONGRAC JURŠE, Box 207 Rdley, Kan«. MARTIN KOCMAN, Box 482, Frontenac, Kana. ANTON KOTZMAN, Front«»nac, Kans. POROTNI ODBOR: JOSIP SV ATO, R. 4, Woodward, Iowa. -< FRANK ŠTUCIN, Box226, Jenny Lind, Ark. MATIJA ŠETINA, Box 23, Franklin, Kans. Pomožni odbor: \V1LLIAM HROMEK, Box 65, Frontenac, Kans. ANTON KOTZMANN, Box 514, Frontenac, Kans. dprejomna pristojbina od 16. do 45 leta znaša $1.50. Vsi dopisi se naj blagovolijo pošiljati, gl. tajniku. 7»e denarne pošiljat ve pa gl. blagajniku. ANGLE 0 s lja, ee meni, da je izgumil vojno t ...fin da je zaradi tega višji kakor ne ;r -|''ali- Davno preden je bil člo- iho J e Ifek na svetu, so živali imele svo- -jje vojskovanje, in s tem, da ima 1 trp^čjčlovek dandanes vojno, le doka- iko sf j.lziije, da se z vso svojo civilizacijo odah (1 Nlbi kulturo ni povzdignil iz žival- irski P® Jstva ltak“ e 1 " ,l ' * \e le za prirodoslovca, ampak je zanimivo opazovati, da .) potoka i enjem, pa sno so s grmičjem;: i sil: tu jaaj i jih izr mi in se fe| kamenje, ( široko zija tt Ijski zmajij iko gori n»| polomu i ušla z želiš iienm i i je Vilar hJ h, je J° n8 | ikirni, W J | Zdaj« pff C 8 (Uporabljajo živali različno orožje I j * * * * v svojo obrambo in da se lahko govori o posebni “vojni teh- paj^^pki” živali. Tako ima. na primer | s ipa jako zanimivo orožje, nekak ial.| mf ' r - napolnjen z rjavim barvi- ji pa -..J lom. C e zasleduje sipo kaka druga laj v' va l. i z P us D sipa t° temno bar- sef/^vil 0 v vodo in jo tako skali. So- V" di, kjer ne vidi nič, in v tem mu iji ‘ ,fC pf| sipa uide - . gl Podobno, toda radikalnejše o- jgfd' jjjileožje uporablja amerikanski di- 'jji, ^g.j^r. Ta žival daje znano drago - ceno kožuhovino, toda svojo kožo 2 na braniti po najmodernejši teh¬ niki smrdljivih bomb. če ga za¬ sleduje človek ali žival, brizgne to zasledovalcu iz svojih žlez na jujli, "J razdaljo šestih metrov z veliko 2 '•'le J gotovostjo neko tekočino, ki smr¬ di tako zelo, da v ničemer ne za* staja za smrdljivo bombo. Nežnos¬ ti smrad se čuti na kilometer da¬ leč, in kdor je bil obrizgan, se ne -rili' ■ (H' cS , A A ,ip r A r iznebi tega smradu cel mesec. Ljudje, ki so lovili te živali in so bili obrizgani, niso smeli po več tednov v družbo, tako so bili o- smrajeni. Kakor imajo ponekod po boji¬ ščih plotove iz žice, po katerih je v svrho boljše obrambe še nape¬ ljan električni tok, vidimo enako orožje tudi pri nekaterih živalih in sicer pri ribah, ki udarjajo svo¬ je sovražnike z električnim to¬ kom. Ena teh rib je znana pod imenom ‘torpedo’, torej pod ime¬ nom najhujšega pomorskega o- rožja. Nekateri morski polži love svoje žrtve na poseben način. Iz¬ brizgavajo namreč sluz, na katero se love njihove žrtve. Tudi neka¬ teri pajki love svoj plen, brizga¬ joč na mravlje in drobni mrčes nitke in jih takorekoe ulove v zauko. V rekah Zadnje Indije in so¬ sednih otokov živi ribica, ki stre¬ lja mrčes, sedeč na vodnih rast¬ linah in ga lovi zelo spretno. V posebno izobličeno žrelo nabere vode in jo potem brizgne z veliko spretnostjo na svojo žrtev, ki jo hoče ujeti. Na najspretnejši in najprimernejši način pa lovi svojo žrtev znani mravljinčar, čigar li¬ činka si izkopava posebno past, v katero lovi mravlje in drobni mrčes. Več pajkov ima pajčevine, ki so zelo podobne žičnim zapre¬ kam v vojni. O mravljah je znano, da se vo- jujejo kakor vojske. Razvila se je pri njih “vojaška kasta”, torej stalna mravljinčja armada. Tak mravljinčji vojak ima posebno ob- iko trupla, zelo veliko glavo, ta¬ ko, da lahko v slučaju nevarnosti zagradi ozki hodnik v mravljišču in ga brani s svojimi močnimi gri- zali. Nekatere tropične mravlje imajo zelo velika grizala v podobi sablje, s katerimi morejo težko raniti sovražnika. Končno pa tudi boj od blizu, s krepelci, ni neznan v. kraljestvu živali, kajti po trditvi prirodo- pisca Du Chaiila lomijo gorile in šimpanzi drevesne veje in jih u- porabljajo kot kole. Najbolj pa je v prirodi razširje¬ na obramba, podobna sivi vojaški uniformi. Cela vrsta živali se zna s svojo barvo prilagoditi tako svo¬ ji okolici, da jih ni mogoče raz¬ poznati. To lastnost imenujejo mimikri. Tako so kobilice tako podobne listu ali vejici, na kateri sode, da jih ne spozna niti vaje¬ no oko. Živali, ki žive po stepah v puščavah, imajo popolno “uni¬ formo khaki”, da jih je težko spo¬ znati od barve pustinje. Nasprot¬ no pa imajo živali, ki žive v po¬ larnih pokrajinah ali v snegu, be¬ lo ali belkasto barvo, mrčes in ptiči, ki žive v pragozdovih in v tropični vegetaciji, igrajo v vseh barvah, so pisani ali zeleni, žare¬ či se v vseh barvah, kakor tropie- ne cvetlice. To prilagojanje živali svoji okolici je eden najznameui- tijših prirodnih pojavov in je sko¬ raj prirodni zakon. Pri nekaterih vrstah živali se celo menja njiho¬ va obleka, ko se v različnih let¬ nih časih menjajo barve prirode. To je velika zaščita za dotične ži¬ vali in pojav načina samoobram¬ be v prirodi. •Vrane ne žele, da bi bil kmalu konee vojne. Municijski kapita- talisti tudi ne. Pohabljenci po vojni. Za delavce tiči v svetovni voj¬ ni neka nevarnost, na katero se večinoma malo misli. V vsaki vojni so vojni invalidi. Ta je izgubil roko, ta nogo, oni o- či, zopet oni je drugače pohabljen. Nekaterim pozdravijo poškodbe popolnoma, drugim le deloma, sploh nas ta slika požrtvovalnih ljudi kričeče opominja na dolž¬ nosti, ki jih ima družba do njih. Koliko ranjencev čaka le na reši¬ tev svojega življenja, ki mu ga utegne zagotoviti dandanes zdrav¬ niška spretnost. Imamo vrsto voj¬ nih invalidov, ki so dalje časa ne¬ sposobni za delo, imamo pa še jolj nesrečne invalide, ki so po¬ polnoma pohabljeni ali colo slepi. Sočutje imamo z njimi, kadar jih srečavamo in morda se zbuja v nas celo nekaka hvaležnost do Ali kako naj se skrbi zanje? Delavci odgovarjajo na to vpra¬ šanje tako: Nihče ne more povrniti vojnim pohabljencem zdravja in udov. Toda breme olajšati, ki jim bo bodoče življenje, ko ne bodo mog¬ li kot dela vajeni možje oprav¬ ljati svojega poklica v polni meri, to jim pa lahko lajšamo in ga tu¬ di moramo lajšati. Čuvati jih mo¬ ramo pred skrbjo za življenski obstoj, pred bedo in siromaštvom, in menimo, da je popolnoma prav in primerno, da začnemo v tem zmislu delovati. Potrebno je prav tukaj n»jživahnejše zanimanje delavskega razreda za ureditev tega vprašanja. Zakaj čhli in či- t-ali smo že različne predloge in nasvete, s katerimi se pa mi ne .... strinjamo, ker so nasprotni na- n jih- Preskrba takih vojnih ima- gj m j n u t e gnejo postati še bolj te- lidov je postala silno važna. Prav lepo je označil dolžnost preskrbe neki nemški general, ko je nasto¬ pil proti agitaciji za vojne spome¬ nike, rekoč: “Dajte nam kruha namesto kamenja 1 Skrbite rajši za invalide, vdove in sirote!” Ta¬ ko kakor misli ta vojak, mislijo tudi delavci, ki so mnenja, da je zadostna preskrba vojnih žrtev primeroma najdražji vojni spo¬ menik. Tudi v Avstriji imajo že precej dolgo vrsto izkazov izgub, ki na¬ vajajo števila ranjencev; precej velika števila so to, tako velika, da je vprašanje preskrbe povsem na mestu. Imajo sicer tudi tam zakon, ki deloma ureja preskrbo invalidov. Toda zakon je že iz leta 1875, torej precej zastaran. Ne¬ davno je bila posebna deputaeija pri vojnem ministru, ki je pove¬ dal, da se že pripravlja primer¬ nejši zakon glede preskrbe inva¬ lidov. Imeli nismo že dolgo nobe¬ ne vojne, živeli smo srečne mirne dneve, pa se ni pokazala potreba času primerne izpremembe dotič- nih zakonitih določb. Sedaj je ta potreba nastopila — za to pač ni treba nobenih dokazov več — , da se izkaže “hvaležnost domovine” činjprej in čim izdatneje. Med njimi so sinovi delavcev; naši de¬ lavski bratje so to, ki so pred tre¬ mi četrti leta odšli zdravi, in ki so jim voščili srečno pot. Z nič manjšim zaupanjem ne polagajo svojih interesov kot pohabljenci v roke organiziranih delavcev, kakor so jih polagali takrat, ko so bili še zdravi. Njih zaupanje, ki je najlepše priznanje za de¬ lavsko gibanje, ne bo ostalo brez uspeha. Solidarnost s temi žrtva¬ mi zahteva, da se zanimajo delav¬ ci trajno za bodočnost teh ljudi. mu, kar zahtevamo mi za invali¬ de, ali pa ker bi se izvedli na stroške posameznih razredov, na stroške delavstva. Invalidi so bili pohabljeni v bo¬ ju za “domovino”, in ne vemo, kako bi ti umeli to, če bi jim do¬ movina odrekla pomoč, ali jo sku¬ šala samo zmanjšati. Po našem mnenju je dolžnost vse dežele, da preskrbi invalide. Preskrba inva¬ lidov je takorekoč del vojne, si¬ cer trajna uredba, ki je ni mogo¬ če opustiti. In enako kakor pre¬ skrbi splošnost denar za vojeva- nje, ga mora preskrbeti tudi za invalide. Sedanja vojna tako vpli¬ va s svojimi dogodki na nas, da nismo nenaklonjeni invalidom. Prirejajo se zbirke in najrazlič¬ nejše reci, ki donašajo dohodke v take namene. Vse te priredbe pa imajo veliko napako: nosijo nam¬ reč znak dobrodelnosti. Temu bi se morali ogniti zlasti pri preskr¬ bi invalidov. Taki viri dohodkov niso stalni; pomoč bi torej ne za¬ doščala ne potrebi in ne namenu, invalidi imajo pravico do preskr¬ be iz sredstev splošnosti Pridobil; so si s svojim žrtvovanjem pravi¬ co do preskrbe, ne pa do milošči¬ ne. Ali vsaj si ne moremo misliti žalostnejše slike, kakor če bi mo¬ rali ti junaki z orglami prosjačiti po svetu. Prav nujno je torej, da se pre¬ skrba invalidov čimprej uredi, da se dovolijo invalidom iz državne blagajne draginji primerne po¬ kojnine. Hitrost je posebno nuj¬ na, ker so sedaj podani vsi pred¬ pogoji za srečno ureditev. S ča¬ som bo požrtvovalnost manjša, in res ne vemo, zakaj naj bi invalidi zaraditega trpeli večjo beedo. In slednjič je uredba nujna tudi za¬ raditega, da spoznamo pravočas¬ no temelje te uredbe. S tem bi se tudi preprečili vsakršni drugač ni nezaneesljivi projekti; saj je merodajnim krogom že itak zna no, da so bili priporočani že raz¬ lični načrti in med njimi tudi ta¬ ki, ki so zahtevali preskrbo inva lidov izključno na stroške delav¬ stva in njega življenskih pogo¬ jev. Kakor razvidimo iz zapisnika seje strokovne komisije avstrij¬ ske z dne 6. marca, se peča brnska delavska nezgodna zavarovalnica z vprašanjem, kako bi preskrbela invalidom delo. Dalje smo tudi čitali, da se trudijo — in kdo ne bi tega odobraval? — kako bi o- mogočili slepim vojakom nov živ¬ ljenski poklic. Ustanovili so šole za invalide z eno roko, da se izuče delati z eno roko. Seveda bo mno¬ go invalidov najbolj zadovoljnih v svoji nesreči, če bodo mogli zo¬ pet opravljati svoj poklic ali kakšno drugo primerno delo, ki jih bo preživljalo. Zdravi delavci temu nikakor ne bodo ugovarjali. Prav tako pa tudi ne sme nihče misliti, da bi se delavstvo dalo sle¬ piti. Tukaj namreč preti neovrže- na nevarnost, da bodo podjetniki sprva sprejemali v delo invalide iz “sočutja” in “patriotizma”, a prav kmalu bodo opazili, da “ti ljudje” vendar niso toliko spo¬ sobni kakor drugi, kakor oni, ki jim morajo plačevati pogojene mezde. In takrat pride trenutek, ko začno invalidom očitati njih nesrečo in jih izrabljati. Invalidi se bodo morali zadovoljiti z manj¬ šo mezdo, ali pa iskati posel dru¬ god ; to bo potem alternativa, ki jo bodo imeli invalidi zmerom pred seboj; in v tem trenutku že tudi dobe delodajalci partijo. In¬ valid je zadovoljen, ne da bi slu¬ til kaj zlega, tudi z manjšo pla¬ čo. Drugo delavstvo pa ima pri tom škodo; zakaj podjetniki bodo po tom ključu skušali sploh zni- žavati mezde. Jn še ena nevarnost preti. In¬ validi bodo zavzeli mesta, ki bi jih opravljali sicer zdravi delav¬ ci. Torej tudi v tem slučaju je preskrba invalidov na stroške de¬ lavstva! Opravičeno je torej stro¬ kovna komisija izrekla, da naj se preskrba invalidov uredi tako, da ne bo povzročala delavcem zniže¬ vanje mezd. če se preskrba uredi tako, potem bo dobra, in bo stvar strokovnih organizacij le to. da se ho izvrševala. Hvaležnost mora dokazati vsa domovina, ne samo delavci. le to, še več, glede na težavne bo¬ je za eksistenco rudarjev ne le v zavarovalnih stvareh, marveč tu¬ di glede krivičnih mezdnih siste¬ mov v rudništvu je to brezznačaj- nost, zakaj ti le izkoriščajo svoje organizirane tovariše, ne da bi v resnici sodelovali sami v organiza¬ ciji; žanjejo namreč, ne da bi bili sejali; souživajo, ne da bi bili kaj delali. Do tega sklepa pridemo, če na¬ tančneje opazujemo zgoraj nave¬ dena števila oddanih glasov. Kan- dati Unije rudarjev so prejeli 93.647 glasov, to je 57 odstotkov vseh oddanih glasov, ostali gla¬ sovi so izrečni nasprotniki, ki so jim nacionalni interesi važnejši nego gospodarski; torej politični nasprotniki, s katerimi tukaj ne računamo. Ti nam niso prav nič škodovali, ker smo zmagali brez njih z ogromno večino. Govoriti hočemo torej samo o razmerju med centralno oganiza - cijo in to večino, oziroma organi- iranci in njih “pristaših”. “Pri- staštvo” je jako lepo, pride se tu¬ di tam, kamor pridejo oni, ki mo¬ rajo “vleči”, in sicer prav poceni in brez težav. Prej smo menili, da je vzrok njih indiferentizem, da ne spoznajo svojega nemoralnega ravnanja. Če pa vidimo, da posta¬ ja leta in leta tako ravnanje stal¬ no in sistematično, tedaj je to ravnanje prej premišljeno kakor pa indiferentizem, ki ga nikakor nc moremo opravičevati, pač pa se nam zdi deloma razumljivo. Teh takozvanih indiferentne- žev ,saj jih poznamo že mnogo let, in delamo z njimi skupaj, kajti v rudništvu je fluktuacija manjša kakor v drugih industrijah, ni nihče mnogo silil, in niti jih ni nihče dostikrat pozival, da “so¬ delujejo” tudi v organizaciji. O- gibali smo se jim prej, kakor pa da bi jih bili povabili v svojo družbo. Na drugi strani se pa z njimi razgovarjamo o vsem, samo ne o organizaciji. Zlasti pa je se¬ daj nezgodno zavarovanje važna snov. o kateri bi se morali razgo- varjati s svojimi tovariši. O točni izvedbi in nadzorovanju tega no¬ vega in važnega rudarskega var¬ stva se more pravzaprav temelji¬ to razpravljati samo v centralni organizaciji. V življenskem inte¬ resu rudarjev je, da se izvede ta zakon do pičice. To pa je cisto no¬ va naloga delovanja centralne or¬ ganizacije. Pred nami je velika množica “indiferentnih prista¬ šev”, ki sodelujejo samo pri vo¬ litvah, ki so tudi zraven. Tudi pri drugih priredbah in opravilih so¬ delujejo. Volili so z nami, stavka¬ li so z nami, praznovali so z nami prvi maj itd., toda ostali so še vedno velika ovira. Za premišljanje in uvaževanje. •V Avstriji so imeli pred krat¬ kim rudarji volitve v zavaroval¬ nico zoper nezgode. Socialisti so pri teh volitvah sijajno zmagali. Z veliko večino so bili izvoljeni kandidati Unije. In kdor pozna avstrijske razmere, ve, da je tam linijsko in socialistično vseeno. Z ozirom na te volitve ima ‘De¬ lavec” članek, ki je sicer pisan za ondotne razmere, pa nima za ameriške nič manj pomena. Treba se je le v mislih prenesti v ame¬ riške okoliščine. Članek pravi: 93647 glasov! Ali so naši ru¬ darji in sodrugi že kdaj primer¬ no razmišljali o tej številki? Pri volitvi v nezgodno zavarovalnico za rudarje (predstojništvo) je bi¬ lo oddanih za nas teh 93.647 gla¬ sov, to je za kandidate Unije ru¬ darjev avstrijskih. Od vsakih 100 rudarjev jih je zaupalo Svoje glasove okolo 57 centralni orga¬ nizaciji. Torej precej več nego polovica vseh v montanistični in¬ dustriji zaposlenih rudarskih in fužinskih delavcev je izreklo za¬ upanje Uniji rudarjev avstrijskih ter so s svojimi glasovnicami sa¬ mi potrdili, da so kandidati, ki jih je postavila Unija rudarjev avstrijskih, najboljši in najzmož- neji zastopniki rudniških in fžin- skih delavcev. O tem priznanju zaupanja se nam zdi potrebno nekaj izprego- voriti. Na prvem mestu imamo rudniške in fužinske delavce v alpskih deželah, h katerim spada¬ jo tudi montanska podjetja v Go¬ renji in Dolenji Avstriji, ker so tudi uvrščena v prvo volilno o- krožje. Od vseh delavskih volil- ' cev tega volilnega okrožja jih je 93.4 odstotkov, to jc od 100 volil- cev 93 glasovalo za kanidate U- nije. Od rudarjev v zapadni Galic.ji jih je glasovalo 88 odstotkov za kandidate naše centralne organi¬ zacije. V največjem rudarskem revirju avstrijskem v Moravski Ostravi je bilo 66.4 odstotkov gla¬ sov oddanih za našo Unijo. In še celo na zloglasnem severo-zapad- nem Češkem, kjer je stalo v vo¬ lilnem boju proti nam devet na- sprotniških strank, je glasovalo za naše kandidate 47.7 odstotkov volilcev. Le v tretjem volilnem okrožju, ki obseza večinoma če¬ ško ozemlje v srednji Češki, so zmagali separatisti. Pa tudi v tem volilnem okrožju je glasovalo za naše kandidate 30.000 rudarjev. Glede volitev v razsodišča ve¬ lja isto, prej pa bi mogli trditi, da je razmerje glasov pri volitvi v razsodišča še ugodnejše za nas. Opozarjati hočemo najprej na dejstvo, da je med temi 93.000 vo¬ lil ei tudi mnogo takih fužinskih delavcev, ki niso podrejeni rudni¬ ški oblasti, pa so glasovali za na¬ še kandidate. Med 164.546 volilci, ki so volili (to je število vseh glasov), je tudi okolo 8400 fužin¬ skih delavcev za pridobivanje su¬ rovih kovin (pod nadzorstvom ru¬ darske oblasti) in okolo 6000 dru¬ gih fužinskih delavcev. Od zad¬ njih jih utegne biti mnogo orga¬ niziranih v Zvezi avstrijskih ko¬ vinarjev. V splošnem je Unija rudarjev avstrijskih dosegla pri tej volit\i sijajen uspeh. S tem pa še nika¬ kor ni dokončano delo za nezgod¬ no zavarovalpico. če odštejemo od 93.000 volilcev, ki so glasovali za naše kandidate, organizirane rudarje, jih še vedno ostane oko¬ lo 80.000, ki sicer priznavajo po¬ men organizacije in nje korist, ne Sodelujejo pa pri njej sami. Ta simpatija sama in to priznanje pa ne zadošča. Taka požrtvovalnost organizaciji ne hasne mnogo, če mora utrpeti vse druge stroške sama. Simpatije in priznanje so ceno blago, ki ga je prejemala or¬ ganizacija že večkrat, in ne šele pri zadnjih volitvah v nezgodno zavarovalnico za rudarje. Tudi pri drugačnih volitvah so prista¬ ši centralne organizacije sodelo¬ vali v tem zmislu, toda drugo de¬ lo in pokrivanje stroškov so pre¬ puščali organiziranim. Ali bo moglo biti to tako tudi vbodoče? To je resnobno vprašanje, ki se nam usiljuje samo. Običajno o- pravičevanje organiziranih, da “tudi oni sodelujejo, če treba”, da “so tudi zraven”, — jim bo treba temeljito pojasniti, zakaj s tem se označujejo pravzaprav kot nasprotniki organizacije in ne¬ opravičeni zajedalei. Navadno govorimo o indiferen- tizmu te velike množice, in pri¬ znavati moramo, da je velik del te množice res indiferenten. Toda vsi ti nezavedneži so pri volitvi v nezgodno zavarovalnico vedeli, da bodo kandidati centralne or¬ ganizacije tudi njih interese od¬ ločno zastopali, in sicer neglede na njih politično mišljenje. Že več nego petnajst let ‘so zraven’, “sodelujejo”, toda le pri volitvah in ne tam, kamor pravzaprav spa¬ dajo v — centralni organizaciji. Dopovedati jim moramo vendar, da je tak izgovor nemoralen in tako ravnanje istotako. Toda ne Nimamo nikakršnega urejene¬ ga mezdnega sistema in zaradite¬ ga nimamo nikakršnih mezdnih in delovnih pogodb, kakršne ima¬ jo drugi delavci že davno. Nimamo rudarskih obrtnih so¬ dišč, kakršna imajo že davno dru¬ gi delavci — in še mnogo drugih stvari tudi nimamo. Nimamo teh stvari, ker ni sodelovala velika množica “indiferentnih prista¬ šev”—, ni bila “zraven” pri cen¬ tralni organizaciji, Uniji rudarjev avstrijskih .. . In česa vsega nimamo v Ame¬ riki, ker toliko delavcev ni “zra¬ ven” pri socialističnem delu?! ČUDNI PREROKI. •V Zagrebu se je oglasil vedež, ki preračunava sklep miru seda¬ nje vojne talco-le: Velika vojna nroti Napoleonu je začela 1. 1813 in končala 1814. Ti dve številki skupaj 1813+1814=3627. Razde¬ ljeno v dve številki da 36 in 27. Sedaj seštejmo številke 3+6=9 in 2+7=9; rezultat je 9 in 9. Mil¬ je bil podpisan v resnici 9. septem¬ bra. — Vojna francosko-nemška je pričela 1870 in končala 1871. Seštejmo 1870+1871=3714. Šte¬ vili 37 in 14. Seštejmo 3+7=10 in 1+4=5. Mir je bil v resnici podpisan 10. maja. — Sedanja vojna je začela 1914 in najbrže ne bo trajala čez 1915. Seštejmo 1914+1915=3829. 3+8=11 in 2+9=11. Potemtakem bi bil pod¬ pisan mir po sedanji vojni 11. no¬ vembra 1915. Ako pa bi se vojna vendar zavlekla v leto 1916, ima biti mir podpisan 11. marca. če naročiš časopis, ga tudi či- taj! * Ako čitaš, ne čitaj le z očmi, ampak z možgani! v 4 PROLETAREC LIST ZA INTERES E DELAVSKEGA LJUDSTVA. IZHAJA VSJ» KI TOREK. - Lastnik in izdajatelj: - Jugoslovanska delavf ka iiskovna diužba v Chicago, Illinois. Naročnina: Za Ameriko $2.00 za celo leto, $1.00 za pol leta. Za Evropo $2.60 za celo leto, $1.26 za pol leta. Oglasi po dogovotu. Pri spremembi bivališča je poleg novega naznaniti tudi stari naslov. Glasilo slovenske organizacije Jugosl. — socialistične zveze v Ameriki. — Vse pritožbe glede nerednega pošiljanja lista in drugih nerednosti, je pošiljati predsedniku družbe Pr. Podlipcu, 5039 W. 25. Pl. Cicero, 111. PROLIlTARIAN Owned and published every Tuesday by South Slavin Wor!men’s Pubishing Gompany Chicago, Illinois. Subscription raies: United States and Canada, $2.00 a year, $1.00 for half year. Foreign countries $2.60 a year, $1.26 for half year. Advertising rates on a gr cement. NASLOV (ADDRESS): “PROLETAREC” • 4008 W. 31. STREET, CHICAGO. ILLINOIS INTERNACIONALA. Na vse mogoče načine so jo po¬ lagali v grob. Na tisoče in tisoče je bilo pogrebcev. Prihajali so z različnimi obrazi. Nekateri so se znali premagati, drugi ne; prvi so pretakali solze, debele kakor oreh — kakršne so navadno hinavske solze— drugi si niso mogli pomo¬ či, pa so se smehljali in režali. Eni so polagali vence iz rož, dru¬ gi vence iz kopriv na krsto. Eni so peli miserere, drugi juhuhu in hopsasa. Vse je bilo prav. Le — krsta je bila prazna. V vsaki vojni se je zgodilo, da so pometali med ubite tudi navidezno mrtve, pa vendar še žive vojake in so jih s prvimi vred zagrebli; skoraj se ni mogo¬ če iznebiti strahu, da so se tudi se¬ daj d-ogodile take strašne reči. Pa so hoteli tudi Internacionalo poko¬ pati na ta način. Vendar je niso pokopali — ker ni hotela sama zlezti v grob. Ni bilo mogoče. Kajti kdor je živ, ne gre pod zemljo, če je slučajno do¬ bil kakšen udarec ali če je na drug način opešal. Internacionala je dobila udarec. Resnice ni treba prikrivati. Ali na žalost njenih sovražnikov ni bil smrten. Internacionala je pretrpe¬ la krizo, kateri ni mogla uiti, ker še ni bila tako močna, da bi jo bi¬ la mogla preprečiti. Vendar pa je bila že toliko krepka, da se ni da¬ la ugonobiti od krize. Treba je pač nekoliko jasnosti, zlasti sedaj, ko je povsod toliko oblakov in megel, da se vse mrači in je jasnost povsod večalimanj zatemnela. Internacionala ni mrtva. Tudi če bi bil mednarodni socializem dobil katastrofalen udarec, bi In¬ ternacionala še živela. Predvsem se je treba spomniti, da sedanji svet še ni na enaki podlagi orga¬ nizirana enota; na vseh koncih in krajih se bojujejo različni in na¬ sprotni interesi. Zato ima tudi In¬ ternacionala različen pomen Prva med vsemi je bila zlata, kapitalistična Internacionala. In nič ni treba misliti, da jo je vojna pokončala, ker se tepe kapitali¬ zem ene dežele s kapitalizmom druge dežele. Že sedaj lahko o- pazujemo, da niti vojna, katero je sam provociral, ni napravila kapitalizma patriotičnega. Četudi vihti v vsakem kraju zastavo svo¬ je dežele, prisega vendar na tihem na zastavo svojega profita. Krup- p-ovi kanoni so Japoncem pomaga¬ li premagati Nemčijo na Kitaj¬ skem; nemški kapital pomaga v Ameriki izdelav ati municijo zoper Nemčijo; in če pošilja Avstrija note v 'VVashington, ki zahteva, da naj se ustavi izvoz vojnega mate¬ rij ala iz Amerike, ne govore te želje v imenu ondotnih kapitali¬ stov. V svetu kapitalizma so pač raz¬ na nasprotja in razne konkurence. Stvar ni le taka, da tekmuje an¬ gleški kapital z nemškim kapita¬ lom; saj konkurira tudi doma nemši kapitalizem z nemškim, an¬ gleški z angleškim. Kdor more drugemu odjesti kakšen profit, mu ga odje, ne da bi ga količkaj pekla vest zaradi tega. Ali to ne odločuje. Tendenca po koncentraciji je v kapitalizmu najmočnejša. Konkurenca izvira ravno iz te tendence. Močnejši ho¬ če pohrustati slabejšega, večji PROLETAREC manjšega. Če so pa konkurenti ta¬ ko močni, da se ne doseže uniče¬ nje enega ali druzega, se pobota¬ jo na ta način, da se strnejo, da se združijo, pa gredo potem v kompaniji uničevat slabejše. Pri tem ne igrajo deželne meje in narodne razlike nobene odlo¬ čilne vloge. Po svojih malih in srednjih predstavnikih se ne sme soditi kapitalizem, ampak po svo¬ jih največjih. Trusti ne vprašajo za nobeno domovino in za nobeno narodnost, ampak se internaci¬ onalizirajo. Ameriški denar dela v Evropi, evropski v Ameriki, obo¬ ji v Aziji in v Afriki. Čim večji profit je povsod njegov namen. LAWSON ALI ROCKEFELLER? Coloradski sodnik je obsodil Lavvsona ki Sedanja vojna je v večjem ob¬ segu tak poizkus kakor v manj¬ šem različni borzni in sploh kon¬ kurenčni manevri. Naposled lahko zmaga Nemčija ali pa zmagajo za¬ vezniki ; toda tistega kratkovidne- ža menda ni, ki bi verjel, da bo odločno poražen nemški ali angle¬ ški kapitalizem. Kakršenkoli bo uspeh vojne, kakorkoli se izpre- meni zemljevid v Evropi in tam, kjer imajo evr. blagajne svoje ko¬ lonije, kapitalizem na eni in drugi strani kanala bo vendar sklepal kompromise, ker jih bo moral skle¬ pati, tako kakor jih morajo v konkurenčnih bojih v mirnem ča¬ su sklepati kapitalisti, ki so med sabo približno enako močni. Konec vsega tekmovalnega pro česa je vedno tak, raznn če je ena stranka toliko močnejša od druge, da jo lahko pogoltne kakor veli¬ ka riba malo. V socialnem efektu pravzaprav ni razlike, če se več kapitalov na ta način združi v enega, da požre en kapitalist vse, ali pa če se ze¬ dinijo s kompromisom. Na vsak način se kapital koncentrira. To se bo godilo tudi po sedanji voj¬ ni. Kapitalizmi raznih dežel bodo pozabili na sedanje sovraštvo že zaradi tega, ker bodo imeli po sklenjenem miru neštete skupne interese, da jih bodo branili. Voj¬ na je prisilila razne države, da so začasno monopolizirale razne pa¬ noge industrije in produkcije sploh. Povsod se bodo kapitalisti upirali, da bi jim država trajno odvzela prekrasne možnosti izko¬ riščanja, in taki skupni interesi bodo močnejši od vsakega naci¬ onalizma. Kapitalizem se bo po vojni še bolj internacionaliziral, kakor pred njo. Zlata Internacionala ima velike dni pred sabo. črna Internacionala, ki je z njo tako tesno spojena kakor roka s telesom, že zdaj mobilizira svoje čete na vseh koncih in krajih. Vojna je imenitna prilika za pri¬ dige. “Šiba božja” uči ljudi, da se je treba “vrniti k Bogu.’’ Kle¬ rikalizem je aktiven kakor že dolgo ne. Ta dejstva zadostujejo, da mo¬ ra tudi socialistična Internaciona¬ la živeti. Kajti socializem ni ideja, ki obstoja, če so nekatere glave tako organizirane, da se valja po njih. Socializem je posledica gos¬ podarskih razmer. Ako bi bil svet tako lepo urejen, da bi bili vsi ljudje lahko zadovoljni v družbi, v katero jih je posadila božja pre¬ vidnost, bi bil vsak Mara in La- fargue in Guesde in Plehanov brezuspešen. Najženialnejši pisa¬ telj in najsijajnejši govornik ne bi mogel iz opravičeno zadovolj¬ nih ljudi napraviti nezadovoljnih socialistov. Socializem je naravna posledica kapitalizma. Kamor pride prvi : tam se porodi tudi drugi. In če se internacionalizira kapitalizem, se mora internacionalizirati tudi so¬ cializem. Zlata Internacionala se bo po vojni v svojem interesu medna¬ rodno sklenilo. Hočeš nočeš se bo zoper tlak moral pojaviti proti tlak. Del. mase se bodo morale krepkeje strniti. Socialistična In¬ ternacionala se bo morala postavi ti zoper kapitalistično. In kar je v razvoju po zakonih potrebno, se zgodi. Tudi ojačenje socialistične Internacionale se bo izvršilo, ker se mora. Hillyer, zaradi “u- mora’ na dosmrtno ječo, je od¬ klonil njegovo zahtevo za drugo sodišče. IIillyer je bil, preden je postal sodnik, uslužbenec znane Colora- do Fuel and Iron Co., torej Ro¬ ckefellerjev uradnik. Ko so se pričeli štrajkarski procesi, so bili njemu odkazani — in on se jih ni branil. V Lawsonovem slučaju je izrecno povdarjal, da se ne čuti pristranskega. Obsodba Lawsona zaradi umo¬ ra, katerega ni izvršil, katerega ni povzročil, katerega ni naročil katerega ni ukazal, pri katerem ni bil navzoč, o katerem je šele takrat izvedel kakor drugi lju d je, ki so bili enako oddaljeni od spopada, ta obsodba na dosmrtno ječo je pokazala, da IIillyer ni govoril resnice, ko je trdil, da je nepristranski. Kajti sodba je ta¬ ko pristranska, da ne more biti bolj. Če Hillyer res ne bi bil pri¬ stranski, bi bil moral to dokazati ravno s tem, da bi bil dovolil Lavvsonn drugo sodišče. Kajti ob sodba zaradi umora ni bagatela. Noben normalen pravnik pod kapo nebeško ne more verjeti, da je bila trinidadska sodba pravic na. Zlasti odkar je znano, kakšna sredstva so se rabila, da se je te rorizirala porota, ki itak ni bila preveč naklonjena Lawsonu, ne more tega nihče verjeti. Toda re cimo, da bi mogel biti IIillyer dru¬ gega mnenja; recimo, da so se mu v Rockefellerjevi službi raz vili taki nazori. Ravno v tem slučaju bi moral reci: “Jaz sem prepričan, da je uradnik organizacije odgovoren za vse, kar se zgodi tekom štraj- ka! Pa vprašajte drugo sodišče, da vidite, če imam prav ali ne.’ Ako bi bil IIillyer izpolnil za¬ htevo Lawsonovih zagovornikov, bi bil s tem pokazal, da je sodil kot sodnik, ne pa kot Rockefeller¬ jev uslužbenec. S tem, da jo je odklonil, je pokazal nasprotno. V nedeljo pa je bil v Chicagu Garriekovem gledališču velik DALJNI VZHOD. KRUPPOVKA SE RAZŠIRJA. “Morningpost” poroča: Tvrd¬ ka Krupp je zgradila blizu Cari¬ grada veliko tovarno za izdelova¬ nje municije in eksplozivnih tva¬ rin. V tovarni dela 11,000 nemških delavcev. Pri izdelovanju žvepla se uporablja novo električno po¬ stopanje. shod. Govorilo je na njem več lju¬ di, med njimi tudi AValsh, pred sednik zvezne industrijske komi¬ sije. Predmet njegovega preda vanja je bil: “Ali je Laivson zlo¬ činec in Rockefeller svetnik?”— Udeležba na shodu je bila tako velika, da je moralo oditi na sto tine ljudi, ki niso dobili pro štora. O Lavvsonovem slučaju je "VValsh dejal: “Prišel sem zlasti zaradi tega, ker je to protesten shod proti obsodbi in zatvoru a- meriškega državljana, John R. Lawsona, ki je bila izrečena ob takih okoliščinah, da morajo u- strašiti vsakega Američana.In ven dar, kakor se nam kaže ta obsod¬ ba barbarična, je to vendar le en slučaj v velikem boju za indu strijsko svobodo.” O Rockefellerju pa je v glav¬ nem dejal: “Če bo prihodnji kongres za¬ stopal narod Zedinjenih držav, mora biti njegovo prvo dejanje to, da pokliče John D. Rockefel¬ lerja, John D. Rockefellerja ml. in njiju orodje Mackenzie Kinga predse, in če bi ti ljudje še nada¬ lje kljubovali narodu, jih je tre¬ ba obtožiti zaradi zločina proti vladi in poslati v ječo.” Če bo prihodnji kongres zasto¬ pal narod Zedinjenih držav. Frank VValsh si je s svojim po¬ gumnim nastopom na čelu indu¬ strijske komisije pridobil ne¬ dvomne zasluge. Ali ameriški kongres ceni previsoko. Kar mu Walsb svetuje, ne bo ne njegovo prvo, ne njegovo drugo, ne nje¬ govo tretje dejanje; najbrže sploh ne bo klical ne starega, ne mladega Rockefellerja na odgo¬ vornost in tudi Mackenzie Kinga ne. Kongres v AVashingtonu na¬ mreč res ne reprezentira naroda Zedinjenih držav, ampak interese Rockefellerjev in ostalih ame¬ riških velekapitalistov. Pravi pač lahko, da reprezen¬ tira narod, kajti narod ga je vo¬ lil. Kako ga je volil, o tem pa ni treba izgubljati besed. Dokler ne bo narod drugače volil, tako da bodo v kongresu res zastopani njegovi interesi, se ni treba Ro¬ ckefellerju nič bati. Kongres ga ne bo nadlegoval, in tudi v ječo ga ne bo poslal. Nihče ne more dvomiti, da so postale dežele na skrajnem vzho - d nAzije zelo važne in da se pri¬ pravlja tam velik del bodoče zgo¬ dovine. Evropski kapitalizem je “otvoril” Japonsko in Kitajsko, ker je potreboval novih trgov za svoje industrijske produkte, pa novih zakladov surovin za svojo fabrikacijo. Kakor tolpa gladnih volkov se je vrgla zlata interna¬ cionala na ■ dežele, ki so se bile stoletja zapirale pred vsem osta¬ lim svetom; ali ko je spoznala, da ni v vsakem slučaju dobro poka¬ zati mačje, kremlje, jih je skrila v mehki taci, pa je poklicala na pomoč vse, kar ji služi, predvsem črno inernacionalo, ki je širila katoliško, luteransko, angličan- slto, presbiterijansko in vsako¬ vrstno krščanstvo, navidezno vse zaradi nebes, vse za izveličanje kitajskih in japonskih duš. Za misionarjem pa je prihajal trgo¬ vec in z njim vojak, in pod odejo krščanstva je kapitalizem, če je bilo tudi s pomočjo meča. grabil svoje profite. Zgodilo pa se je, kar se je mo ralo zgoditi kot naravna posle¬ dica odprtih meja; na daljni vzhod ni prišel le kapitalizem, ampak tudi kapitalistični duh, in za nim tisto, kar mora priti po vsod, kjer zadere kapitalizem svoje kremplje v narodovo telo: Prišel je socializem. Najprej je prišel kapitalistični duh. Vladajoči v Aziji so se učili od vladajočih v Evropi in Ame¬ riki. Kitajski in japonski bogata¬ ši so opazovali kapitaliste “za- p-adne kulture”, pa so se sami za¬ čeli posluževati njih metod. Vzhod prehaja iz fevdalizma boljinbolj v kapitalizem, ali -— drami se domači kapitalizem, ki hoče rasti na svojo nest. Kjer so nekdaj zapadni kapitalisti mislili, da najdejo samo snov za izkori¬ ščanje, nahajajo — konkurente. Za kapitalisti so se pa zdodili tudi izkoriščani. Socialistična ideja ima dandanes na azijskem vzhodu veliko močnejše koreni¬ ne, kakor se navadno misli, tako da računajo izobraženci posebno na Kitajskem s socializmom kot z najmočnejšim faktorjem bodoč¬ nosti. Zelo zanimivo je, kako presoja¬ jo ondotni učenjaki sami položaj svojih narodov, sedanje boje, in pa bodočnost azijskih plemen. Njihovo mnenje se morda tups- tam moti., poučno je pa na vsak način. V amsterdamskem ‘Telegrafu’ objavlja poznavalec vzhodne Azi¬ je, Henri Borel, več člankov o razmerah na Kitajskem. Njegov zadnji članek obravnava ne¬ davno sklenjeno pogodbo med Kitajsko in Japonsko, ki daje Japonski mnogo oblasti nad Ki tajsko. Borel meni, da so bile vse obravnave do ultimata samo do govorjena dgra. Namen je, izlo eiti trgovino dežel v evropsko kulturo, zaradi katere se zlasti pritožujeta Anglija in Amerika, obenem, kar je glavno, hoče Ja ponska raztegniti svoj vpliv na vse vzhodne dežele ter jih tako odtegniti evropski “visoki kultu¬ ri”. Izobraženi Kitajci se japon¬ skega gospodstva ne boje, ker vedo, da se Kitajska še vedno vse tuje vplive absorbirala in se končno osvobodila svojih gospo dar jev. Japonska je izvršila zgo¬ dovinski poklic, da je Kitajsko in ves vzhod sploh zopet vzbudila ter ji je sedanji polom zapadne civilizacije prav dobro došel. toda končno pa le doživi svoj lastni pogin, ko se zbude ogrom¬ ne sile obsežne Kitajske. Borel se sklicuje v svojih na- povedah na profesorja T. L. Li v Pekingu, sina nekdanjega pari¬ škega poslanika in njegove fran¬ coske žene. ki je leta 1910. v Tienčinskem listu “Courier le Tientsin” priobčil več člankov o rumeni nevarnosti”. Li opisu¬ je japonsko vsiljivo politiko na vsem vzhodu, v Britski kakor tudi v Nizozemski Indiji kot raztepeno pronicanje, ki ga po¬ spešujejo ne le z važno skrbnost¬ jo, marveč tudi kar najbolj skri¬ vaj”. Tako se ustvari v dogled¬ ne mčasu zveza azijskih narodov. Kot pomoček služi poplavitev vsega vzhoda z na Japonskem pi¬ sanimi in v vse jezike prevedeni¬ mi spisi, v katerih se Japonska priporoča kot osvoboditeljica pred vsiljivimi in nenasitnimi belokožci. “ poukom”, pravi Li, naj se navadijo Orientalci iz¬ polniti pojme: pravico, neodvis¬ nost in svobodo in v preproste možgane orientalskih kmetov naj prodre ideja: Ne Evropci, mar¬ več pravica, svoboda in neodvis¬ nosti so naši edini gospodarji! Potrpežljivo in počasi — in Ori¬ entalec ve, kaj to pomeni — naj mali japonski gospodič organizi¬ ra neštete male azijatske falan¬ ge. In ko dozori čas, da pride na Evropo divji napad jeze, da ope¬ re leta grenkobe s krvjo.” Zbujena Azija se bo pa tudi osvobodila Japonske. Nova zveza vseh orientalskih narodov bo otresla japonsko gospodstvo. Kaj se bo zgodilo potem v novih azij¬ skih državah? Na slavne zmage ponosna bo potem zavladala voja¬ ška oligarhija (peščica) in nasil¬ na požrešnost. Toda iz bede se bo razvil socializem in uničil ob¬ stoječe tiranstvo. Po zmagi so¬ cializma pa bo Kitajska izkoristi¬ la svoje neizmerne zemeljske in živilske pomočke, brez katerih stara Evropa ne more več izhaja¬ ti. Indija, meni Li, se bo pa zopet potopila v svoja prebivalstvu pri¬ rojena modrovanja, ter bo života¬ rila popolnoma osamljena svoje sanje, ki niso ne pasivne in ne napredne. Dobila pa bo v bogati Kitajski milejšega in manj po žrešnega gospodarja, kakor je bila Japonska. Seveda se ta bodoča slika kitaj skega. profesorja ne bo natančno tako izvršila, kakor se tudi druge napovedi .zgodovinskih dogodkov ne izvrše natančno. Toda, da c Li na vzhodu delujoče sile prav presojal, nam izpričuje sedanja japonska politika in še marsika¬ teri dogodki v Indiji, ki imajo svoje vzroke drugod, ne pa samo v sedanji versko-politieni sveti vojni. Proces zmage socializma na Kitajskem bo trajal seveda še dolgo. Toda napram pripravljajo¬ či se socialistični ogromni organi¬ zaciji na vzhodu se zde vsi zaseb- no-kapitalistični osvojevalni na¬ črti in ideologije o nacionalistič¬ nih svetovnih gospodstvih, o ka¬ terih tako radi govore, kot naj¬ bolj otročje in svetu najnepri- stopnejše od vseh — socialnih utopij. dojiti; in vendar mora toli biti brez nje. Odsotnost materi marsikateremu otroku v n es Šola je vzgojevalni zavod in mnogo dobrega ; če pa ni doi vzgoje ali je pa napačna, je šola brez vpliva. Na vse moramo ozirati, če hočemo riti o telesni in zdravstveni v . ji otrok. se Toliko je gotovo, da, če ^ je č eejo nadomestiti velike vera vsi med prebivalstvom, ki jih je č . ‘ l0 ;;opa pravila vojna, se ne sme ^ ' ^paj mladine prepustiti staršem, J stati mora skrb države in <;-l\ : 1 ,u ■ ,, . , . v . H .. cest n0 ’ Poleg primerne porodniške jg ''" . tH iig d pore se mora uvesti podpore matere, ki same doje. Otroki, še niso zreli za,ljudsko šolo, rajo pomagati zdravniki tel odgajati. Vzrok, da mnogo šol otrok ni zdravih, je to, ker zanemarjajo v dojilni in vi; otroški dobi. Higienik dr. Ley dovvski zahteva zato ustanove oskrbo dojencev, v katerih matere dobivale nasvete in po; v vseh zadevah otroške vzor, Zlasti je treba paziti po Lev.>' :¥• dovvskem na otroško spanje, piop&vanje hrano, oblačenje, nego zob, ei$j jd 8Vlu P os ; hno ?° db ° 'ficeto j e 4 W 1 V ei mrličev , f . s e nada ‘so dolgo s Še je v or ' inrt yna v ^tificiranil sto jih j^ koliko to in utrjenost. SKRB ZA ČLOVEKA. Vojna ne prinaša narodom nič dobrega. Edino, kar jim prinese, je nekoliko nauka, če se hočejo učiti iz njenih posledic. Vojna porabi, tako mnogo lju¬ di, da zdravoznanci (higieniki) že danes razmišljajo o pomočkih in potih, kako bi se dale človeške iz¬ gube nadomestiti. Na zvišanje porodov sedaj ni misliti. Ljudje si glede svojega množenja ne dajo ničesar predpisovati. O tem nas najbolje poučuje Francija, ki je kljub vsem lepim govorom in knjigam patriotov o koristih več¬ je rodovitnosti vendarle ostala pri sistemu dveh otrok. O naglem razmnoževanju ljudi ne moremo pravzaprav govoriti v nobeni de¬ želi, če ne v Rusiji. V Rusiji se pomnoži prebivalstvo vsako leto za tri miljone, zato pa tudi ni člo¬ veški material v nobeni drugi de¬ želi tako malo vreden kakor tam V nobeni deželi se pa človeško življenje tako ne uničuje kakor Rusiji. Morda bo človek tudi tej deželi več veljal, če bodo jeli pojemati porodi kakor v drugih deželah. Tudi v Avstriji nazadu¬ jejo porodi. Isto velja o Nemčiji. Zaraditega začenjajo vrednost človeka bolj ceniti in postajati pozornejši na negovanje mladine. V Nemčiji kakor tudi v Avstriji se pečajo higieniki in zdravniki s telesno vzgojo in zdravstvenim nadzorovanjem mladine. Drugi priporočajo, da naj se vpliva na matere, da bodo same dojile. To materinsko dolžnost zanemarja prav mnogo mater. To je res. Zal, da bo lepo pri¬ govarjanje le malo izdalo; saj si bogate lahko najamejo dojiljo; proletarske matere pa bi rade do¬ jile svoje otroke, a mnogo jih te¬ ga ne more, ker morajo za zasluž¬ kom. Porodniška podpora za štiri tedne, kakor jo imajo v Avstriji po bolniškem zakonu, ne zadošča nikakor kot nadomestilo za zaslu¬ žek. V načrtu za novo socialno za¬ varovanje zahteva dotična določ¬ ba za porodniško podporo štiri¬ tedensko poldrugo bolnišnino. Ta podpora prav res ne zagotavlja dojencu materinega mleka za po¬ trebno dobo. Otrok pa potrebuje materino nego še potem, ko ga ni treba več -i Chicago. Toda kako naj proletarska is¬ ti pazi na vse te stvari, če ne v pjjg] magata država in občina ? V ma je vzgoja otrok prepušča# F’ * P rl( materinemu instinktu. Druid ;’ eiskave v misli, materina ljubegen bo žey sser Hoff m šla pravo pot. Toda v danahj tiih več^ ka družbi, ko se velik del elovešsj ca noce l ( vedno bolj oddaljuje od nam ^ z ' rno P° ne zadošča več instinkt ;pri vzg S ravl i° re . s nem delu morata sodelovati umi » koroner j i nost in znanost. Imoviti fin [ ki preisk družbe vedo ceniti to in ne p an * urack puščajo vzgoje otrok instac ^ edda P matere, marveč porabljajo poaif tiBa ke znanosti z uspehom. Tako fc gjrganizacij kor so ravnali imoviti že od ni zc daj, bi morali imeti priliko m nati tudi vsi drugi državljani. 111 " Tukaj pa zadenemo ob vela 1 * Kls . e en c oviro današnjega gospodarske:: r " arh ' n 1 reda, ki temelji na zasebni li “ T ' a 1Z \ nini proizvajalnih pomočkov. i 1 ' avn l zasebnega lastnika ima blsg i' a ^‘ l splošnost.i le toliko vrednosti, I*“ K - DU c likor mu ta koristi. Kjer mn s koristi, tam mu je tudi bli splošnosti popolnoma postr: stvar. To opažamo kar najjasi v sednnji vojni. V vseh drža ki so zapletene v vojno, se pi zlijejo o dobičkarstvu nekateri tajnik Re< krogov. Velika beda drugih r:;i kov, ki jih je miljone, jih pa iitington, 1 rtič ne vznemirja. Samo eno ^ poznajo, hitro obogateti. V teni ^ kaže velika zmota liberalnega sr , ‘ ’!' , rn v v zvezi tovnega nazora, Ta nazor zahteu ^ kakor znano, popolno svobod ^ 1 vseh državljanov glede ramah v svojem interesu; in če bi m L , državljan res smel zasledovS 1 „ svoje interese, potem bi prebili , 1 " a stvo vobče bilo najbolj zadovijj 'j' 53 , ? (m no. Na tak način je bilo mogoj P' ni da je zmagal najbrezobzirnejši! , . ^ * požrešnejši barantač. Primerjtj 1 ‘ l tudi nauk o boju med živalim:: ^ , obstoj z bojem človeka. Unice« ', d nje človeških življenj, veliko u:- Sa 111 Ijivost otrok smatrajo kot pe'.' bo, češ, da tako nesposobni pot fj IIKo JE vzdržati b» njajo, ker ne morejo ja za obstoj. Dokler bo ta nazor merodaj« ij-! 0 , je pametna ekonomija z ljudf 11 nemogoča. Če hočemo imeti sp , , ne f sobne in hrabre ljudi, hrabre i z: le v boju za svoje kronane m v , • 1 kronane gospodarje, moramo h . 0 1 vsem otrokom pomočke, da uspe ‘ ls ta vajo in postanejo sposobni. Ne 'TriLr 0 nam potreba potem propovec • * , y ei ker h IVO SVOJ irge Uhle c nadzorni! ica, trt T. T or trgov lene T. Ch : lomisar, ti o naraščaju porodov, pomrlo manj otrok. Šele potem- e o. ( ^ 0v človek razločeval glede nfi ; i č' *-• — i: TT- ^ Veg. bo človek razločeval glede n 1 sel ženja od živali. Higienikom in ^ ^ ciologom svetujemo, da naj se? ’ '3;i p pečajo z ekonomijo ljudi sa- \ ^ a vnen teoretično, marveč tudi praktitf* „>rju s tem, da pouče državnike. da p , • ■t t’- človek le s pomočjo države f* Za Sv čine, ki imata v to potreba sre" ; s!, ■**Cj |^C|. skrbi za člo f: e r np ki so zaplete s Pc h ne v vojno, velja za vse druge ? ^ di. V Ameriki je doslej najmari take skrbi, treba pa bi je b# (M,, največ. __ lW l I Ako čitaš Proletarca, pa ff ,; ' znaš, da je dober list in te zaniff* d, tedaj ga pokaži še tovarišu in ri ^ 2! ga priporoči, da bo tudi on to brij Ha- del, kar izveš ti in se naučil, ^ °d $ se učiš ti. To bo duševni dobičd _ , -in ^ zate in zanj. N.;, °rn n Je 'Vse snu ev \ d' nii 111 ,J ‘‘ v «lniS N ' ; L \A P K O L E T A R E C *) v črnini. T" * ■ ,v otn. A k "*• s * Potiti „ \* ;, rb ss P0tM..V ITorek je. čemeren, deževen n. Dan pogrebov. Včeraj so se pričeli. Ali kdor ■bi bil nič vedel o katastrofi, tudi pogrebi še ne bi bili pou- Danes je drugače. Ves chi- i zapad, vsi kraji, kjer drže [te na pokopališča, zlasti pa Ci- je skupaj eno ogromno po‘ 1 uvest; \rebno mesto. Ce greš peš, če se ' i.'liješ s cestno, z visoko železnico pa če sediš doma, slišiš povsod i zdravi H'|P' etmo S°db°. Bilo mi je rečeno, da je z Rer dom že vse dogovorjeno za to do¬ voljenje, in jaz mislim, da je bi¬ lo res, ker se je dovoljenje izdalo takoj brez vseh okolšein. ,k : 1 da <‘ ivih, Je ' dojilai i, e »asvete ' ah »trošit, n Paziti otroško )je. nego Cicero je v vsakem blokn :Šna žrtev te neodpustne ka- itrofe. V enem bloku je de- ; mrličev... Jutri se nadaljujejo pogrebi. Kako dolgo se bodo še nadalje - i? Še je v orožarni, ki je izpre- mjena v mrtvašnico, nekoliko ■identificiranih trupel. In ko¬ to sto jih je še v prokleti smrt- ladji, koliko v vodi? Pokopavanje mrtvih — to je se¬ gla vni posel dv amil jonskega sta Chicago, mesta žalosti in PREISKAVE. Toda velik d el cy dnljuje oj, instinkta | reorganizacij a ladijskega nad¬ zorstva. ia J Preleta« te stvari, ^ in občinat J; otrok j) t A instinktu “(Danes se prično formalne urad- ljubegen | f P re ’ skave v zadevi katastrofe. r - ’ 5 ‘joroner Hoffman pravi, da bo za¬ danih več kakor sto prič. Pra- jo. da hočejo poklicane oblasti zobzirno posvetiti v vse kote, , 1 - • «spravijo resnico na dan. .i s° °vati^Jpo koronerju pridejo ostali or¬ li. ki preiskujejo nesrečo. 11,1,1 ,0 |2vezni uradniki napovedujejo, - 0,1 °k i»s|lbo sledila preiskavi veleporote porablja ' uspehom, imoviti že oj imeti prilit, rngi državljj; I Predsednik Wilson hoče sesta- leiiemo ob Jtkposeben odbor iz tehniških, lornariških in drugih strokov- ■; na zasebni Jakov, d a izvedejo posebno prei- n ili pomoekor.f av0 1 glavnim namenom, da se ijde podlaga za reorganizacijo. Danes pride v Chicago trgovm- isti. Kjer mili tajnik Redfield, ki bo vodil •piskavo svojega oddelka. George Uhler, generalni morna- iki nadzornik, je na poti iz San ancisca, Albert T. Thurman, generalni ilicitor trgovinskega oddelka Tn l.išia dradufe® e T ' Chamberiain, mornari- ' "t komisar, se pričakujeta iz ashington, D. C. Generalni pravdnik Gregory je [eeraj izdal naloge za justični od- v zvezi z zasedanjem vele - irote, ki se prične v četrtek na _ zveznega sodnika Landisa. ' 'A Al Tajnik Redfield je prišel na iz- 'Ui m ce ifpno zahtevo predsednika AVilso- ""»'l zaSl ‘ : liv Chicago. Dejal je: “Slišal sem, da je našel držav- pravdnik dokaze, da je dobil nika ima liko vredne isti. ti jc t lnoina mo kar V vseh dri v vojno, se |i knrstvn beda di miljone, jilpj n. Samo eni bogateti. T ta liberalne?!^' Ta nazor zali popolno st( ntem bi prebil najbolj afl : j, bilo ® t : jrgovinski oddelek infoi’macije, ni bila ladja Eastland dobra sposobna za plavbo. Ce je od- lelek kdaj dobil taka pisma, ni- Imvka. IMo prišla nikdar do mojega zna* jbrezobzirneM itač. Primi r me< Ijenj, veli itrajo kot p 11 ; nesposobni r rejo vzdržati t] lja. NA OLIKO JE BILO OSEB LADJI? Vedno bolj se je utrjuje mne- ije, da je bilo na Eastland mnogo 'eč oseb, nego je bilo dovoljeno njenih predpisih, to se pravi inogo več. neko 2500. Treba bo pa tudi preiskati, če ie bila tista pokvarjena škatlja ■jT da 4^ za 2500 oseb sposobna. V • .em dovoljenju je namreč nekaj to sumljivega. Lani je imela iastland dovoljenje samo za 2000 otnikov, šele letos ga je dobila . 500 več. Kapitan Pederson je snoči izja- 1 državnemu pravdniku Hoynu n koronerju Hoffmanu: “Lastniki ladje Eastland se rudijo, da bi napravili iz mene ozla za svoj\ KRUKSEMENT Ustanovljena dn« 16. avgusta 1908. Inlaorporirana 22- aprila 1909 v državi Penn. Sedež: Conemaujjh, Pa. G LA VN i URADNIKI: Predsednik: fttA.N PAVLOV&0, boi 705, Conemaugh, Pa Podpredsednik: JOSIP ZORKO, R. P. D. 3, bos 50, West Newton, Pa. Tajnik: ALOJZIJ BAVDEK, bos 187, Conemaugh, Pa. Pomožni tajnik: IVAN PROSTOR, bos 120, Esport, Pa Blagajnik: JOSIP ŽELE. «108 St. Clair Ave., Cleveland, Ohio. Pomožni blagajnik: JOSIP MARINČIČ, 5805 St. Clair Ave., Cleveland, O. ZAUPNIK: ANDREJ VIDRIH, bos 523, Conemaugh, Pa NADZORNIKI: VILJEM SITTER, 1. nadzornik, Lock bos 57, Conemaugh, Pa. PRAN TOMAŽIČ. 2. nadzornik. Gary. Ind., Toleston, Sta., boi 73. NIKOLAJ POVŠE, 3. nadz., 1 Craib St., Nunnry Hill N. S. Pittsburg, Pa. POROTNIKI: IVAN GORŠEK, 1. porotnik, Box 195, Radley, Kansas. JAKOB KOCJAN, 2. porotnik, 6121 St. Clair ave., Cleveland, O. aLJOZIJ KARL1NGER, 3. porotnik, Girard, Kansas, R. P. u. a. bos 80 VRHOVNI ZDRAVNIK. £. J. Kern, M. D., 8202 St. Clair Ave., Cleveland, Ohio GLAVNI UKAl) v hibi st. 46 Mam Street, Conemaugh, Pa POMOŽNI ODBOR. špendal Ivan, Conemaugh, Pa., box 781. Gačnik. Ivan, 425 Coleman Ave., Johnstovvn, Pa. Gabrenaja Jakob, box 422, Conemaugh, Pa. Bove Erank, R. F. D. 5, bot’ 111, Johnstovvn, Pa. Suhodolnik Ivan, box 273, South Fork, Pa. Zoler Alojzij, bos 514, Conemaugh, Pa. , R.IPRAVLJALN1 ODBOR ZA ZDRUSTEV SLOVENSKIH PODPORNIH NAPREDNIH ORGANIZACIJ. Predsednik: Viljem Sitar, bos 57, Conemaugh, Pa., član S. D. P. L. navertnik Jožet, 2821 Cravvtord Ave., Chicago, lil., elan O. N. P. J. 8tartin Konda, 2656 So. Oravviord Ave., Chicago, 111., elan S. 6. P. Z. tlrast Anton, P. O. New Duluth, Minu., član S. N. P. J. »teiaučič Martin, box 78, Franklin, Kans., elan dr. sv. Barbare, rrank J. Aleš, 4UU8 VV. 31st St., Chicago, 111., član S. D. P. & P. D ■Jroršek Ivan, bos 211, VVest Miueiwi, Kans., član A. S. B. P. D. G. Lipovšek bi lahko vedel, da Proletarec je pa le izšel v 16,000 ima Socialistični klub štev. 110 iztisih. Nekateri tukajšni ljudje popolno pravico poklicati vsake- mislijo, da je naš zastopnik Prolo¬ ga sodruga v Jugoslovanski So- tarča intabuliran na uredništvo, cialistični Zvezi na odgovor, o ka - ali da je delničar Tiskovne druž- terem nosameznik v ltlu .a misli be. Oh, Jeremija! Skrbi jih, da ne ali ve, da škoduje strankinemu gi- bo plačal dolga. Pred dvemi leti. banju. G. Lipovšcku bi bilo to treba predložiti samo klubovi seji v ob¬ liki obtožbe, katero bi poslal kot tajnik gl. odboru, in ta bi potem poskrbel, da se dotienilc pokliče na odgovor, 'odnosno zagovor. Klub bi lahko tudi storil isto, kot so storili clevelandski sodrugi v slučaju Jaka Strigelna. Sploh ako bi se bil G. Lipovšek poslužil pravilnih strankinih sredstev, hi bil morda dosegel kak uspeh, ta¬ ko na ni druzega kakor blamažo med ljudstvom, ki pozna ustroj organizacije. V naslednjem bom nekoliko od¬ govoril na vprašanja G. Lipovše- ka. dočim mu v resnici nisem dol¬ žan odgovarjati na njegova vpra¬ šanja. kor mi še do danes ni od¬ govoril na vprašanja, katera sem mu stavil v mojem prvem dopisu, vzlic temu se pa še joka, da se ne držim, predmeta. Glede rojaka K. bi g. Lipovše- ku svetoval, da ga vpraša, kadar bo dotični v pravem raznolože- Uradno Glasilo: PROLETAREC, 4UU8 \V. 31st St., Chicago, 111. Denjeua uruatva, oziroma njih uradniki, go uijudno prošeni, pošiljati voe «o»«B6 in denar, naravnost na glavnega tajnika in nikogar drugega. Denar naj .« pošilja'glasom pravil, edino potom Poštnih; Espresnih; ali Bančnih denarnih '.iiaznie, maakor pa ne potom privatnih čekov. •i »lučaju, aa opazijo društveni tajniki pri poročilih glavnega tajnika kake »eu/anjkljivosti, naj to nemudoma naznanijo urad glavnega tajnika, da se v pri •dnje popravi NAZNANILO. Franklin, Kansas. ■ . Vsem članom društva Proleta¬ rec št. 50 S. D. P. Z. na znanje. Društvo Proletarec št. 50 S. D. P. Z. je sklenilo na redni mesečni seji dne 20. junija t. L, da plača vsak član, ki izostane brez tehtne¬ ga vzroka 3 mesece od seje, oziro¬ ma kateri se v treh mesecih ne u- deleži seje, globo 50c v društveno blagajno. To ni nikaka kazen, temveč nagrada za vse tiste, ka¬ terim so deveta briga društvene seje. T-oraj člani št. 50, vzemite to na znanje, da ne bo potem ne¬ potrebnega pritoževanja. Dosti¬ krat je treba na seji rešiti razli¬ čne predloge, pa jih moramo opu stiti, ker nas je komaj par na seji. Z bralski m pozdravom Frank AVegel, tajnik. Staunton, 111. Cenjeni, sodr. urednik! — G. Lipovšek se je zopet oglasil s svojimi navadnimi frazami o dis¬ ciplini, narodnosti in njegovem mučeništvu. Ker ravno piše o aferi, ki se je vršila lansko leto in ker vem, da je mnogo sodrugov, ki še danes ne vedo, za kaj je tedaj šlo, bom stvar nekoliko opisal, sodrugi naj pa sodijo, kdo je vršil strankino disciplino in kdo je škodil giba¬ nju, katero pravi, da mu je pri srcu. Lansko leto, ko je bil sodr. Pe¬ trič urednik Proletarca, je naše¬ mu gospodu Lipovšcku, ki je bil slučajno tudi tajnik tukajšnega kluba, prišlo v glavo, da bi bilo koristno, da korigira on sodr. Pe¬ triča v Gl. Sv. To se je nadalje¬ valo tako dolgo, da je iz navadne korekture pričel že kar -obrekova¬ ti in blatiti vse, kar je izšlo v Pro¬ letarcu, nakar je eksekutiva J. S. Zveze na opomin kluba štev. 1 povzela proti njemu opravičeno akcijo, namreč, da mora prekli¬ cati svojo pisavo v nesocialistič¬ nem listu Gl. Sv., v Proletarcu, si¬ cer ga zadene kazen. Kazen, kot smo jo iz prvega pi¬ sma iz Gl. urada tolmačili, bi bi¬ la p-opolna izključitev iz J. S. Zve¬ ze ; ker je pa večina pri klubu bi¬ la mnenja, da bi se ohranil mir pri organizaciji, ako bi se manj strogo ravnalo z njim, smo skle¬ nili, da se mu da za enkrat le u- kor, kar znači, da se niti domači klub ni strinjal z njegovim delo¬ vanjem. Sklep kluba sem jaz kot. novoizvoljeni tajnik naznanil ek- sekutivi, ravno tako je tudi poslal nekako poročilo tedanji organiza¬ tor F. J. Oba pisma je gl. tajni predložil eksekutivi. Kakšno poro¬ čilo je poslal F. J., ki je simpatizi- ->— 1 t; Lipovšekom, ne vem, vem pa ^ "ko. da ako je bilo tako kot so ; le njegove zahteve, tedaj ko je hotel vzeti vso stvar v svoje roke, ni čuda, da eksekutiva ni vpošte- je enostavno rekel, da ako ne sto rimo to in to, da nam bo Lipovšek hudiča pokazal; ker pa na farška strašila nič ne doma, se seveda tudi te grožnje nismo ustrašili. Da oa je eksekutiva upoštevala sklep kluba, je razvidno po se¬ ji eksekutive, na kateri je bil pre eitan sklep kluba, ki se glasi med drugim: — “ Da ne more biti ta ali oni sodrug, ni notreba smatra¬ ti, da se zahteva za koga izključi¬ tev; ne, ni potreba; samo apel je to na dotičnika, naj posveti več časa študijam socializma in ustro¬ ju stranke, ki bo socialistično ide¬ jo uresničila; apel, naj postanejo taki sodrugi boljši socialisti.” — G. Lipovšek vedno trdi, da ni kršil strankine discipline, toda eksekutiva, in tudi jaz trdim, da je kršil pravila J. S. Z. in s tem njeno disciplino. Točka 4 v dru¬ gem poglavju se glasi, — “Člani, ki se protivijo programu, načelu stranke in pravilom zveze, ali ji sploh škodujejo s svojim Dostopa¬ njem, ne morejo ostati v stranki.” Rad bi videl človeka, ki more s prepričanjem trditi, da ni G. Li¬ povšek škodoval stranki s svojim postopanjem. Eksekutiva je trdila in tudi jaz trdim, da. je g. Lipovšek imel na razpolago strankina sredstva (li¬ sta in pravila), katerih bi se bil lahko Doslužil nad komur koli, če je mislil, da se kdo skriva za stranko in ji misli škoditi gmotno ali moralno. G. Lip-ovšek pa ni storil tega, ampak ie šol preko te¬ ga — na svojo pest •— v nesociali¬ stičen list, kar g. Lipovšeku ne daje izpričevalo, da je v resnici mislil braniti interese socialistič¬ ne stranko. Kajti če je tako, da vsak posamezen lahko piše čez so- druge in tendenco socialistične taktike in discipline, kjerkoli se mu poljubi, sledi, da je potem or¬ ganizacija s svojo administrativ¬ no funkcijo nepotrebna: iz česar sledi, da so v pravem anarhisti, ki zagovarjajo isto kakor G. Li¬ nju ; meni je ta stvar le tolik znana, da je K. plačeval svojo "•riscevke klubu za časa, ko je bi Lipovšek tajnik, potom mojega o četa, ki še danes ti’di, da se je K izrazil, da dokler bo L. tajnik, ne pride na sejo. Jaz sem rojaka K vprašal, če se je on v resnici ta ko izrazil in odgovoril mi je, da sploh ne ve, če se je ali ne; rekel je pa tudi, da ni nikdar g. Li povšeku povedal, da radi nas ni hotel na sejo. Iz tega sledi, da e den ali drugi laže, toda radi ta¬ ke malenkosti si jaz ne bom glave belil. Na vprašanje, zakaj da ni ek sekutiva povzela obtožbe proti vsem dopisnikom Lipovšekove vr ste, je odgovor lahak — Prvič ni so bili vsi dopisniki člani sociali stične stranke, in eksekutiva nima nobene kontrole čez nje, drugič pa gl. tajnik in eksekutiva ne ve sta, kdo je ali kdo ni član s-oci alistične stranke; na vsezadnje je pa tole znak, da ni bilo nobene “tajne spletkarijo,” ker ravno jaz bi bil lahko naznanil enega dopisnika, ki je bil član stranki toda nisem hotel, ker sem vedel da bo potem kričanje -o “tajni spletkari j i. ” Pozivam g. Lipovšeka, da pove kdo mu je hotel preprečiti držav Ijanstvo; v svojem dopisu nekako namigava, da bi se bil klub po¬ služeval takih sredstev. Ako je g. Lipovšek tako rado veden glede moje narodnosti, te daj mu povem s sodr. Debsom Moja domovina je ves svet, moj narod.na delavstvo.” Slučajno sem bil rojen v Avstro- Ogrski, toda nimam razloga, da bi črtil svoje brate drugih naro dov. Vaša ljubezen do drugih na rodov se pač zrcali v dopisih šo vinističnih ligašev posebno proti Nemcem, Madjarom in Italija¬ nom. G. Lipovšek pravi, da je v klu¬ bu en pameten mož, ki stvar na¬ tanko zasleduje. Slediti klubove- mu delovanju ni le pravica, tem¬ več dolžnost vsakega člana pri klubu: pričakovati pa je od vsa¬ kega “pametnega” in drugega se¬ vala njegovih zahtev. Ta človek povšek. druga, da se kadar opazi kako nc- ednost pri organizaciji, pritoži na pristojnem mestu, t. j. pri klubu, ne pa pri G. Lipovšcku ali izven strankinega delokroga sploh. G. Lipovšek piše, da mu nismo mogli priti do živega, zato ker je pisal resnico. Gl. Svobode z dne 9. julija pi¬ še pod naslovom “Organizacija Nemcev” med drugim — -— Vse to ovaduštvo pa je tako rafinira¬ no zakrito, da mu ni do živeča priti. Torej po logiki G. LIdovšc- ka ne morejo Nemcem priti “do živega” zato, ker sc bojujejo za pravično stvar. Cesar seveda ne bodo ligaši pripoznali. Jos. Mostar. ko je vladala še republičanska stranka, so vpili nekateri kričači da ne bo nikdar drugače. Sedaj pa jc, ko delamo po dva in tri dn na teden, in je še vedno dosti brez poselnih. Mr. Martin Konda je pisal v li stu, svojem in ligaškem, kako in¬ ternacionalna je S. N. P. J. in s tem so imeli njegovi pristaši pred nost v njegovi cunji, da so udri¬ hal' no Gl. odboru S. N. P. Jedno- te. Pred dvemi leti je pa Konda pošiljal pisma društvenim tajni¬ kom S. S. P. Z., češ da bi bila S S. P. Zveza lahko štric S. N. P. .T In da je bil Mr Anton Mladič po imenu predsednik S. S. P. Z. in nisaril je isto — pa še ne veste kaj delata istočasni tajnik in. bla¬ gajnik. Radoveden sem, katero nodporno organizacijo smatra Konda sedaj za najboljšo, če se ne motim Katoliško. Pred na no¬ vo Dočeno ligo je list Glas Svobo¬ de Co. izhajal na osmih straneh in dvakrat na teden. Ne dolgo je pa pisal Mr. Konda, da je kriza na financah, in list se spreminja na štiri strani. Konda, zakaj ne pišeš ligašem, da ti pomagajo na finan eab? Delavec ni svoboden tako dolgo, dokler je odvisen od delo¬ dajalca glede dela. Tukaj pri nas so nekateri ljudje tako navdušeni za vojno, da bi kar od tukaj stre¬ ljali in repetirali na ruske ali francoske vojake v Evropo. Ljudje, niso rojeni enaki in tudi nikdar ne bodo. Toda rode se pa z enakimi pravicami do življenja in sreče. Noben kralj ali cesar se ne rodi s krono na glavi, in noben kapitalist z Žakljem cekinov in noben delavec s krampom v roki. Ljudje bi morali imeti enako pri¬ ložnosti do blagostanja in to jc, kar socializem zahteva. Predsednik K. S. P. Društva sv. Barbare, spadajoče v Forest City, Pa. naznanja v svoji noti v št. 168. Glas Naroda, da je Gl. Odbor K. S. P. Društva sv. Barbare zavr¬ gel prejšnje Glasilo Narodni Vest¬ nik, in da je Gl. Odbor sedaj do¬ ločil, da bo Glas Naroda glasilo za naprej. Radoveden sem kakšne koristi bo imelo članstvo, ker bo podpira¬ lo samodržniški list, (oz. buržva- zijo.) Dosti je delavcev, ki bi na zemlji radi pošteno in dobor žive¬ li, kadar pa pridejo volitve, pa mnogo teh delavcev glasuje, da nočejo pošteno in dobro živeti. Zakaj ? Ti, delavec, imaš svoj glas in pravico voliti. Ti, delavec, pa ni¬ maš glasu, in ne pravice sede v kongresu in senatu, kjer se delajo postave. Zakaj ne? Pri nas na Herminie No. 2. Pa. je ros žalosr- no dovolj, da smo industrielni sužnji kapitala, še bolj žalostno na je, ker je večina delavcev pre žetih s suženjskim duhom. Ne prt govoriš jih, da bi prišli na sejo so cialističnega kluba št. 63, kje zborujejo sodrugi vsako zadnj nedeljo v mescu. Pred tremi leti je poslovalo ne ko društvo v Irwin, Pa., pripada joče h K. S. K. Jednoti. Zgubila sta takrat dva člana zato, ker sta ila suh kruh. bolniško podporo eden $180.00 drugi $150.00. Eden e bil na operaciji, zadnji si je zlomil nogo v tukajšnjem premo gokopu. Lansko leto si je pa en lan S. N. P. Jednote pri št. 200 lomil roko v tepežu, pa še misli da bo dobil podporo. Zato pa toži društvo št. 200. Ah Jeremija, kam nekateri mislijo? “Ta neumni.” Herminie No. 2. Pa. O napredku iz te naselbine ni¬ mam kaj poročati, ker smo ga prodali za trideset srebrnikov. Dražba je bila odprta skoro leto dni. Na seji nekega društva je ne¬ ki član stavil nredlog. da si dru¬ štvo naroči nekaj izrisov Prole-,i Forest. City, Pa. Dolgo je že, odkar sem čital zadnji dopis iz naše naselbine Prosim, da mi sedaj prepustite malo prostora, da potožim naše¬ mu uredniku Proletarca o naših razmerah. Veliko se ne bom trudil, ker in mogoče marsikateremu na ustre¬ gel z dopisom; ako se človek ne zameri enim, se pa gotovo dru¬ gim ; posebno tukaj se ni težavno, ker je nas Slovencev okoli tisoč z ženami skupaj, ne da bi prištel o- troke. Lahko bi torej v marsika¬ terem oziru napredovali. Poglejmo nekoliko po drugih naselbinah, da bomo videli, kaj dela naš slovenski narod in dru- tarca majniške izdaje. Drugi pa I ^- kako se kore za s ^. obstanak - je zamrmral tam zadej : dolg pla-' Delajo si omove (a i naro ne ščine pa zadruge, da vsaj nekoli¬ ko prestrižejo posameznim mo¬ gotcem ogromne dobičke. Zelo smo potrebni tudi mi. da bi si po¬ stavili svojo lastno dvorano. Ce¬ rnu plačevati drugim vsako leto? Samo za enkrat na mesec in za posamezne veselice plača vsako društvo na leto po $15. Imamo 10 društev: 1. sv. Jožefa, K. S. K. J. ; 2. Marije Device v nebo vzete, K. S. K. J.; 3. sv. Ane, K. S. K. J ; 4. sv. Barbare; 5. sv. Lorenca, sa¬ mostojno rimsko-katoliško; 6. S. L. P. Zveze; 7. S. N. P. Jednote; 8. En socialističen klub J. S. Z.; 9. En pevski zbor; 10. En tambu - raški zbor. Torej je stroškov na leta $150, brez veselic; vsaka veselica pa stane samo na večer $30, za celi dan pa $75. Ako priredi vsako društvo enkrat na leto veselico in sicer po celi dan, bi plačali sku¬ paj $750. Ako bi priredila polo¬ vica društev veselice na cel dan, polovica na večer, pride v letu na $525. Naj se prišteje še letna na¬ jemnina za mesečne seje, imamo slroškov na leto $900 ali pa vsaj $675. Tako bi lahko sami imeli ta¬ ko svoto ob letu v svojem sloven¬ skem, oziroma narodnem domu. In to bi vse dosegli, ako smo složni v takih ozirih. Po mojem mnenju bi tukaj na¬ vaden račun pokazal, da bi imeli od tega vsi korist. Jaz znam biti tako toleranten, da nikomur ne zamerim, če ostane na svojem sta¬ lišču, seveda se tudi jaz ne dam premakniti s svojega. Tukaj gre za čisto praktično reč; kakor bi se enemu društvu prihranil denar, tako bi se tudi drugemu. Seveda bi bil to le prvi korak in sredstvo, da se pride do boljše- v« cilja. Če bi se imeli kje zbira¬ ti, tedaj bi tudi lahko mislili na to. da bi kaj več storili za svojo izobrazbo. Pod svojo streho je to mogoče, če pa nimaš nikjer svo¬ jega prostora, pa ostane izobraz¬ im pod kapjo. .Jaz bi torej dejal: Rojaki in rojakinje, pokažimo, da smo vsaj kaj takega zmožni; po¬ glejmo, kako delajo in napreduje¬ jo drugi narodi, pa ne zaostajaj¬ mo vedno za njimi. Tudi naši po¬ tomci bodo kaj imeli od tega, če jim zapustimo Dom, kjer se bodo lahko zbirali in se bolje izobraže-: vali kakor mi. Žal. da navadno ljudstvo za vsak drug namen rajši kaj žrtvu- ic kakor za svojo korist. Hitro se bo kdo oglasil, češ cerkev se po¬ dira ; cerkev .ie treba prej novo postaviti: zborovali bomo pa dru¬ god in plačevali najemnino. Mi¬ slim pa vendar, da je bolj važno tisto, kar služi vsem za izobrazbo, ne pa le enim za ceremonije. Še nekaj moram omeniti, linij¬ ske razmere so sedaj tukaj bolj slabe. Krivo je slabo vodstvo. Le Wandling je še nekoliko bolj¬ šo. Dne 9. julija nas je obiskal predsednik premogarske unije (U. M. W. of A.) John P. With. Pri¬ šel je na zahtevo unije v Wand- ling, Pa., štev. 61, in z njim trije drugi govorniki. Priredili so spre¬ vod iz Wandling v Forest City, Pa. V sprevodu sta igrali dve god¬ bi, prva iz Forest City v uniformi policije, potem je sledilo 25 avto¬ mobilov; pa ni treba misliti, da so se prvi za godbo vozili rudar¬ ski delavci. Bili so katoliški du¬ hovniki, za njimi predsednik in drugi govorniki, potem bosi in tr¬ govci. potem je prišla godba iz \Vnndling, za tem je pa peš kora¬ kal Local št. 61. Za Local Forest City pa ne vem. ali je bil doma, ali se je izpremenil v kafro; v spre¬ vodu ga ni bilo. Tako je, ker iz¬ birajo bosi uniji odbor. Doslej je >il A V i t h dvakrat tukaj, pa oba¬ krat so bili farji v prvi vrsti. Tako gre vse nazaj, da se ni niti tretji¬ na udeležila. Unija je tukaj že stara; denarja jc prišlo preteče¬ nega leta dosti v blagajno, p..' V bi torej vse napredovalo, .-»r bilo vodstvo dobro. Tako slini, da ne bi bilo v slučaju »t ka nič, razun če bi se iz gl a stana kaj prejelo. Čez Unijo ne govorim ni,:.,. ja je potrebna in dobra. ,\ i; * člani bi se morali postaviti t,h na noge, da bi si izvolili vodstvo. Toliko drugih org a ,/ cij lahko napreduje; tudi Iv bi lahko, le člani bi se morah. brigati. Proletarcu želim obilo >, ri naročnikov; rad bi videl, da bi • hajal vsaj po dvakrat na tei> osmih straneh. Frank Verbov, Vvvri"- - ' M* nska £ ;n gtc f ,# ta P vese 1 r^šunii-. L# 811 Zm b0 Ljsta » 12 ‘iruž e 1,1 jicnos .klmo R jjflO P oz Red Lodge, Me¬ že trikrat sem odpovedal ; “Glas Svobode.” pa mi gaše* raj pošiljajo. Torej mora® javno povedati: Pozor, Glas s, bode Co. 1 Za list Glas Svobi*)« več prostora v moji hiši: ja; dam za ta papir več počem-g aj ša. To naj Vam služi na znj. če mi mislite še nadalje po«]; list, pa me potem tirjati.— kV žabi me izbrisati iz imenika n ton Konda, sicer boš na Škot; Sicer naj omenim, da imanji kaj čudno poletje. Lape t« dneve lahko, preštejemo na pn posebno tukaj v Red Lodgt. j nes, ko to pišem, je 18. juli. nosijo ljudje še zimske sukaj« Z delom se tudi ne moremoi sebno pohvaliti. Zboljšalo sf toliko, da delamo sedaj po 2 d) dni na teden, prej smo pa d^ 1 do 3 dni. Fred RazborshA 111. i. ja s' 110 11 .jjo počut p« 11 ' 1 pripi M javansko e št. 9 v v nedelje icnic) v jve. in H {upnina se tavam ba i-j prigrizek : delavci ii ^ ta izlet, .ples in dn site karo , Mest Ali t Ha ley R »koliko koi . Za dobro pozdra Alois 1 Glencoe, o Cenjeni urednik Proletarca! Naznanjam, kar se tiče delaj delamo sedaj v premogorovuJ 020VANJI lota vsak dan. Ali delo sebi SOC. K dobi. Dokler so bile kampi • r mnija t. hišo prazno, io še kdo dobili . rmemim : s tem, da ie vzel hišo v naiem.1 ! , j . . v , * pneo sodn sedaj so tudi ze polne. ,, „ . ,. . ... Mlaan. Za i Aadahe naznanjam, da p n . , T i , • • - r je sogla: nas Jugoslovanski socialistu w „ klub št. 2 dne 18. julija shodi [j. ' , smo po stirmajstmesecnem <'i ^ ku zopet začeli plačevati raes4 P m P evke - Eanja, kat Resolucija za mir je bila Proletarcu soglasno sklenjena odposlana predsedniku shington. D. C. loročila 1 ikor se vza Poročila p< Nadalje smo zaključili, da pl kg Tratar en tekom 5 mesecev vsak članf seben mesečen prispevek centov za volilnoborbozal.il Prihodnja redna seja je i 15. avgusta t. 1. v navadnih p 'j riorih. Prosim, da se je vsi tihi S čas sicer žito in pripeljete tudi nove čl t člani Ignac Žlemberger, tajnih 1 31, da 1 tbodrag Li it 80 po »drug Joh d: naboju. ( ftni nika I Karl Je »roča, da s V New Citv, N. Y„ je bil deC^ toXNX>X\XXX>XXV*NX*V\*\XXV\*\X>XVX\\\\A\V\\' V ^ Vabilo na veliki izlet ali piknik, katerega priredi “Slovenski tamburaškl zbor" iz Franklin Boro, Pt. f . P« P '-hov re gj K Prava N’a p rP( ] 56 'la $5 IW' - sku , Sratk H ‘ Prost tc ■inča z na med ? tve, )cer. p' Sttiols M \V V. Piknik se vrši v nedeljo popoldan, dne 1. avgusta na prijaznem prostoru “Bonair' 15 minut hoda od poulične železnice Franklin, Pa. Ta zabavni izlet bode prvi, odkar se j’e zbor zopet obnovil s mladim 1 čaj, potem agitiraj za močmi. Na vsporedu so izbrani komadi, katere bode zbor igral v zabavo in veselje cenjenemu občinstvu. Poleg tega je na dnevnem redu se mnogo druge zabave in točk. Tudi žeje in lakote ne bode treba trpeti nikomur .... Ul ni P°tom uijudno vabimo cenjene rojake in rojakinje iz vsfk bližnjih naselbin, naj nas blagovole počastiti s svojih posetom. Vstopnina za možke je en dolar, ženske so ustopnine proste. •Slot)ensK.i lamburaiKi zbor" FranKJin "Boro, fa, Proletarca! korane), za zivljenske potreb- ZASTC ^ izi , J abi za "«zek “ S« ; S in »sc ‘Hce n,. u po' ^ nar, . !) i »iN ' k ; si I)U1 > bi; ' n ; lbi vJ dv 1 - 'll l ki'a Red ^11) Pa % * °rei Hi Po 't Hi °20t !.' sl Q V& ' w °Ji hi ' rvež P<%, »m služi »Mi era %ti; Pr b °š n a 'onim, d a 'K-tjo. L( re stejenj 0 v Rod em ._ je 18 e zimske, udi ne m 0 i. Zboljša mo sedaj j I^ej smo 'red Razi), StranKa | Kenosha, Wis. ugoslovanska socialistična klu- štev. 11 in štev. 137 priredita 1. avgusta gozdno veselico (picnic) lasting šumi. Cisti dobiček je oenjen zvezni tiskarni J. S. Z. fa picnicu bo govoril sodrug in Kristan iz Chicaga, se sodruge in sploh vse Jugo- vane v Kcnoshi in okolici ir Ino vabimo na to veselico. I- eno bomo pozdravili rojake iz njih naselbin kakor iz Racine, nkegan, 111. i. t. d., če nas po- jjo, in smo prepričani, da se i dobro počutili med nami. Za boljšo postrežbo v vsakem o- poskrbi. pripavljalni odbor. Glej, k Proletarca car se tiče premogoj Ali delo i bile kom] še kdo doj 1 hišo v roj, polne, nnjam, da nski šoti, 18. julija s! stmesečnea Milwaukee, Wis. ugoslovansko socialistično u- enje št. 9 v Mlihvaukee, AVis., redi v nedeljo 1. avgusta t. 1. t (picnic) v Johnson’s Grow 51. Ave. in Hawley Road. 'stopnina se ne plačuje. To akozvani basket-picnic; dobi tudi prigrizek in sveža pijača, si delavci in delavke se va- na ta izlet, kjer bo godba, je, ples in druga ugodna zaba- 'zcmite karo na 'Grand Ave. lis, West Allis karo in se vo¬ do Ha ley Road, potem imate nekoliko korakov na levo do i rta. Za dobro postrežbo poskr- odbor. soc. pozdravom Alois Stepich, tajnik. BOROVANJE ZDRUŽENIH SOC. KLUBOV 27. junija t. 1. v Gross, Kans. primernim nagovorom otvori aferenco sodrug John Gorše ob popoldan. Za predsedatelja kon- ■ence je soglasno izvoljen so¬ ng M. Ah Smolsnik, za pod- jdsednika sodrug Joe. Bratko¬ ma ji is n o #p isodnih v rev vsak« i borbo zal Inn seja f v na vadi n se je vsi tudi nove d iberger, taji ' POLITIK. • Y., je ard, obsoj® obe, cest® lovd pa v pri koat”, Ko je S1 vprašal 8° i, letaC 11 ri Prečita se zapisnik zadnjega orovanja, katerega konferenca obri. Poročila konferenčnih od¬ mikov se vzamejo na znanje. Poročila posameznih klubov, cl.iučili. diffdrug Tratar poroča za I. S. S. št. 34., da klub dobro napre- ije. Sodrug Lois Karlinger od št. 80 poroča v istem smi- Sodrug John Gorše poroča za ib št. 133, da klub pri člani-h dnji čas sicer ne napreduje, to- Btari elani stoje trdno v raz¬ nemu boju. Od kluba štev. 150, ngo, ni nikakršnega poročila, idrug Karl Jare od kluba štev. 7 poroča, da se klub sicer poča- razvija, toda vseeno je opaziti tpredek. t Razprava o soc. stranki in e pomenu. V razpravo posežejo drugi John Gorše, Martin Ste- nčič, Joe. Bratkovvitsch, Frank lita ste iretkovich, Frank AVegel, Louis arlinger, itd. 5. Frank Cwetkovich je mne- da bi skupni klubi ustanovi- knjižnico za propagando soc. ranke. Po daljši debati se skle- naj poprej posamezni klubi izpravljajo na svojih sejah o tej ižni zadevi. In prihodnja kon- ' itenca 18. julija v Breezy Hill. ans, bo po poročilih pnsamez- klubov rešila to zadevo. Razprava o delavskim časo- iju. Na predlog sodruga John orše se cla $5.00 Proletarcu v odporo iz skupne blagajne. So- TOg Joe Bratkovntseh pobira po¬ se prostovoljne prispevke ied sodrugi, ter nabere $3,25c. Konferenca zaključena, med ži- dici na mednarodni socializem zvečer. V. Smolsnik, predsednik. Frank Wegel, zapisnikar. ZASTOPNIKOM. Ako kdo izmed naših zastop- ikov rabi za agitacijo prvi in rugi zvezek “Socialistične knjiž¬ ne ” ali pa: “Zadružna proda¬ na ali konzum, ’ ’ naj nam takoj dniše koliko jih hoče, nakar jih astopnikom in kontestantom poš- jemo zahtevano število popolno' brepzlačno. Zastopniki naj po¬ em te knjižice zopet razdele brez »lačno med nove, kakor tudi med ioj° #fj- \ >ste stare naročnike, kateri na očnino obnove. Zastopniki si sme- o poleg tega vseeno vzeti običaj I »o provizijo. Pišite nam, koliko i s katere teh knjižic hočete. Upravništvo. e r' ' ft, >" J Ivan Cankar: DVE ZGODBI. Zgodba o poštenosti. Sedel je pred menoj dolg, ku¬ štrav in siromašen, podoba vseh bridkosti; gledal pa je nedolžno otroško in zvesto, kakor zmerom “Kaj da sem bil spet uganil, da so me priškvrnili za teden dni? — Prav nič! ... Ne vem, če ima vsak človek na svetu ob svojem neha¬ nju in besedovanju občutek, da ravna pošteno in ne dela zlega ni¬ komur. Jaz imam ta občutek in sem ga imel že od nekdaj, koli¬ kor daleč pomnim. Ali koj od za¬ četka so mi bili ta občutek tako čudno zbegali, da sam ne vem, če je pravičen ali ne. Zato se ne za¬ neseni nikoli več na svojo sodbo ter se vdam, kadar pravijo, da sem hudodelec.” “V zgodnji mladosti sem spo¬ znal. da med poštenostjo in nepo¬ štenostjo nikjer ni tako varnega plota, da bi ga človek brez skrbi otipal, ali da bi se celo naslonil nanj. Izpodmakne se ti nalepem, v ‘arek se zvrneš, ko sam ne veš vdaj! Zdelo se ti je, da si angel božji in vesel si bil svoje polno¬ sti, d.oženejo pa neutegoma, da si grešnik, črn in okužen do duše Ina. Zgodilo pa se ti je tudi naro¬ be ; s pestjo si trkal si na prsi skesan in pokore željan, pa so ho¬ dili mimo in so vpili: “Glejte li¬ lijo!” “Negodnega dečka me je bila poslala mati v štacuno; po moke, mislim, po masti in soli; toliko vem, da sem nosil pod pazduho mehak zavoj, ko sem se vračal. Dala mi je bila srebrn goldinar. Stacuna je bila polna ljudi; žen¬ ske so barantale in klepetale, ne¬ ki pijanec je rogovilil vsenaokrog ter pravil čudne povesti. Človek, ki mi je dajal, je poslušal pijan¬ ca; mlad in vesel človek je bil. smejal se je tako prisrčno, da so mu tekle solze iz oči. Še pogledal me ni, ko mi je pomolil tisti meh¬ ki zavoj ter porinil predme sve¬ tle desetice, ki so bile še ostale od godinarja. Napotil sem se do¬ mov. Solnce mi je sijalo nasproti, žarko, spomladansko solnce; še dobro vem, ker sem imel takrat razbolele oči. V pesti levice sem tiščal denar, ki je bil že ves poten. Pred sosedovo hišo, tam pod klan¬ cem, sem ga pogledal in preštel Preveč ga je bilo. Zagomazelo mi je po životu, zagomazelo od stra¬ hu in od sladkosti... Zakaj že takrat sta bila tudi v meni oba- dva, poštenec in nepoštenee, ki sta se prerekala zaradi plota . . . Ali močan je bil v mojem srcu angel dobrote, ki je živ v človeku nekako do sedmega leta; nato hi¬ ra in umrje ... Prišel sem k ma¬ teri : ‘ ‘ Glejte, mati — preveč mi je bil dal nazaj!” — “Kaj boš zdaj?” je -vprašala mati in se je sklonila k meni. — “Nazaj pone¬ sem!” — “Nesi!” — Troje belih desetic sem tiščal v pesti; tekel sem bos. noga se mi je udirala do gležnjev v prah, solnce je žarilo. Ne vem, če sem bil kdaj pozneje v svojem življenju tako srečen ka¬ kor v tistem trenotku, če sem kdaj bil tako veren in brez ma> deža. Ni me še bila spačena resno¬ ba tega sveta toliko pohujšala, da bi bil božal svojo poštenost; tudi šolska berila o pridnosti m zvestomi me še niso bila pokvari¬ la. čeprav so se mi gabila do kra¬ ja. Zato je bila moja radost blago¬ slovljena, sama čista rosa iz ne¬ bes . . . Stopil sem v štacuno ; tam je stal za mizo mladi gospod in se je smehljal zadovoljno; poleg nje¬ ga je stal kozjebradi, krivogledi gospodar ter se je prerekal z de¬ belo žensko, ki je zelo vpila in ni marala plačati. “Gospod!” sem rekel ter sem porinil tiste tri sve¬ tle desetice proti njemu. “Kaj?” je vprašal osorno ter me je po¬ gledal po strani. “Zmotili ste se bili gospod . .. prej... dali ste mi bili preveč . . • prinesel sem na¬ zaj!” — Na, še zdaj se mi roke tresejo, tako so se mi tresle ta¬ krat in lica so mi gorela plame¬ noma . . , Šolske zgodbe, kolikor so mrtve in s prahom posute, vzklijo v otroškem srcu ter zaži- ve svoje prav posebno življenje. Niso več tiste, ki jih je bila napi¬ sala vela roka godrnjavega, veno¬ mer pridigajočega učitelja; otrok jih po svoji podobi preustvari, vdahne jim svojo čisto dušo, pol¬ no dobrote in lepote . . . Poneve¬ doma in ponedolžnem sem bil na¬ redil t,.m v štacuni svojo šolsko zgodbo. Mladi gospod, sem rekel, me 1 jubeznjivo potreplje po rami: proletarec ‘Priden fant si... na bonbonov!’ Saj mi ni bilo do bonbonov, res ni! Tudi mi nič ni bilo do tega, da bi kdo naglas pohvalil mojo pridnost; saj priden še maral ni¬ sem biti, kakor noben otrok ne. Bilo ini je edinole do mehkega zvoka, tistih besed, do veselega po¬ gleda gospodovih oči; bilo mi je — do ljubezni . . . Mladi gospod je pobral desetice z eno roko, o- škvrnil me je s hudim pogledom, okrenil se sunkoma v drugo stran, stopil k tolsti jezikavi ženski ter se ni več zmenil zame. Takrat se je nekaj odškrnilo v meni; bilo mi je, kakor da sem nekaj izgubil, ne vem kaj. Šel sem počasi iz šta- cune, solze so mi zalile oči in v grlu mi je samo poihtevalo, če¬ prav nisem maral. Komaj sem bil zunaj, je prihitel gospod za menoj, sklonil se k meni, ves spa¬ čen je bil njegov obraz; snel mi je klobuk, zgrabil me za lase ter me tresel, da sem se opotekel. “Ti prokleti poba. ti! Ali nisi mo¬ gel požreti tistih par soldov? Kdo te je klical nazaj? Na ... bonbo¬ nov!” Zasukal me je v kolobarju, da sem odletel na drugo stran ce¬ ste. vrgel je klobuk za menoj ter se vrnil preklinjaje v štacuno... Ko sem tekel domov, sem jokal naglas. Ni me bolelo, ko me je la¬ sal. še čutil nisem. Bolelo pa me je in sram me je bilo, da je bral v mojih očeh tisto lepo šolsko zgodbo ter jo sunil v prah. Še za bonbone je vedel! . . . Nikomur nisem bil doslej še povedal te zgodbe o poštenosti. Nosil sem jo zaklenjeno v srcu. kakor spomin na skriven greh. Ali še zdaj mi plane v lica kri, če se domislim nanjo. Domislim pa se nanjo vse- lekjmdar mi prisodijo teden dni ječe in sramote zaradi hudodel¬ stva, o katerem ne vem, če je za¬ res hudodelstvo, ali če je dobro delo usmiljenja !... ” Tako je pravil moj kuštravi znanec. “Ali tri desetice,” sem rekel, “take tri uboge desetice še ne morejo biti kamen mejnik, da bi se človek odpovedal beli cesti ter krenil glavo na slepo vero v go¬ ščavo brez poti!” Zamahnil j* osorno ter stresel z glavo, da so se mu usuli kuštri prav do oči. “Kaj goščava! Goščava je ves svet, neobdelana in nepoznana nast človeku! Vsak trenotek živ¬ ljenja, že vsaka bežna misel je zgodba o poštenosti, ali o nepo¬ štenosti. Umetnost je razlikova¬ nje med obema ; edina sadonosna umetnost človeška ! ” — Zgodba o nepoštenosti. Aloj dolgi in kuštravi znanec je kakor v obupni vdanosti izteg¬ nil obedve, svoji zelo košče¬ ni roki daleč iz prekratkih roka¬ vov ter je pripovedoval o svojem čudno zveriženem življenju s ti¬ stim globokim, rahlo trepetajočim glasom, ki poslušalcu že sam iz¬ pričuje, da je resnična in pravič¬ na vsaka. — Človeku ni dano, da bi razliko¬ val. kaj je dobro in kaj je hudo, kaj je prav in kaj ne, kaj je po¬ štenost in kaj nepoštenost. Meni vsaj ni dano. Tn to pomanjkanje koristne razsodnosti je poglavitni izvirek vseh bridkosti mojega živ¬ ljenja. Res je. da me je presunil mnogokdaj žgoči občutek greha in da me je spreletel mnogokdaj sladki občutek lepega dejanja. Iz¬ kazalo pa se je vselej, da sodi mo¬ je srce-natanko narobe, kakor po¬ svetna šega in postava. Za lepo dejanje so me lasali, za greh so. me božali. Torej se je moje srce motilo, zakaj posvetna šega in po - stava je neznosljiva. Rajni Luka Jeran, ki je zdaj v nebesih in me sliši, mi je dal ne¬ koč srebrn goldinar in mi je naro¬ čil, da naj ga ponesem — vee ne vem, kam. Tiščal sem goldinar v pesti in sem šel počasi po stopni¬ cah. Zjutraj je bilo* šolske knjige sem držal pod pazduho. Rahel dež je rosik oblaki pa so begali ter se razmikali tako naglo in sunkoma, da se je včasih vsa ulica žarko za¬ bleščala v solncu in so bili prame¬ ni dežja podobni trepetajočim bi¬ sernim trakom. Niti za hip nisem pomislil, da bi se napotil tja, ka¬ mor mi je bil ukazal gospod; prav tako malo sem mislil na šolo. Ven¬ darle prisežem, da greh ni bil preudarjen, da ni bil sklenjen ni¬ ti s koncem misli. Če bi zdajle stal pred sodnikom, pred vseved¬ nim Bogom, bi rekel brez stra¬ hu: “Greh se je storil sam, brez mene in zoper mene; srebrni gol¬ dinar je ravnal čisto po svoji ve¬ sti in pameti!” Godilo se je z me¬ noj, kakor da me je vodila tuja roka. kakor da mi je tuj glas na¬ rekoval misli, besede in dejanja. Menjal sem goldinar pri' bra¬ njevki, ki me je premerila s hu¬ dim pogledom, obrnila svetli gol¬ dinar skrbljivo in nezaupno ter ga še potehtala na dlani, preden mi je naštela drobiž. Kupil sem fig. tistih velikih, sočnih, ki imajo rdeče meso in mastno, kakor s stopljenim cukrom polito kožo. Šel sem počasi dalje, ker se mi ni nikamor mudilo, in sem jedel zla¬ goma, brez posebne slasti. Pomi¬ slil sem: “Kako neki je vedela ti¬ sta ženska, da goldinar ni bil moj?” In še o'b tej misli se ni ge- nil v mojem srcu niti najrahlejši občutek greha. Vs^ je bilo zares tako, kakor je hodil in postajal med ljudmi tui človek, ki sem ga poznal komaj napol in se nisem veliko menil zanj. Stopil sem k peku, nakupil si štrukljev in piškotov ter si natla¬ čil žepe. da so štrleli od .mene. Ko sem prišel mimo nožarja, sem sto¬ pil k njemu ter si kupil nož z dve¬ ma klinama, kakor sem si ga bil že zdavnaj poželel. V prodajalni- ci papirja sem si izbral celo pest pisanih svinčnikov ter steklenico rdeče tinte; čemu se mi je bilo za¬ hotelo tistih reči. ne vem. Nazad' nje sem se napotil iz mesta v dre¬ vored. Oblaki so se bili ustanovili, od- dehnili se od nespametnega pre- beganja ter se nižje spustili na streho in na kostanje. Vztrepetal sem in sem videl, da sem ves pre¬ močen. Štruklji v žepih so se bili že zmehčali, prepojili se z vlago in so bili težki. Od klobuka in od knjig je kapalo, zeblo me je v ro¬ ke. In takrat je začelo segati v mojo dušo nekaj nagnusnega, ka¬ kor da bi črna gnojnica lila na¬ njo. Bil je občutek neskončne o- samelosti, tolike puščobe in tesno¬ be. da se še razjokati nisem mo¬ gel; iznad čela mi je udaril mrzel pot in zahladilo mi je v lica. V drevoredu ni bilo ljudi. Po¬ segel sem v žep ter zalučil orehov štrukelj daleč v travo. Papirni za¬ voj se je 'bil odvil, vrabci so sfr- fotali z vej. Tako sem storil čisto brez misli in brez namena, ravnal nisem jaz, temveč tisti, ki me je vodil od začetka ter mi ukazoval p,o samovoljni pameti. Pometal sem še vse ostale piškote v jarek in v travo; gnusili so se mi, ko so ležali tam, namočeni, spolzki in o gabno sladki, kakor so bili. Otrl sem si dlani v mokri travi, ali zdelo se mi je, da se jih še zmeraj drži cukrena plast, ki neče stran. Poldne je odzvonilo, ko sem se vrnil domov, truden in premra- žen. “Kod si hodil?” me je temno premerila gospodinja. “Nikoder!” sem rekel tja ven- dan. Sedel sem takoj za mizo; no¬ ge so se mi šibile, v grlu se mi je vzdigalo, z drobnim kladivcem me je venomer tolklo po sencih. “Kakšen pa si?” Ali ti je sla¬ bo? Kaj si pa kosil?” “Nič nisem kosil!” “Hinavec!” je pljunila ter je šla. Tako mi je bilo vse na čelu za¬ pisano. Brati nisin mogel, učiti se ni¬ sem maral. Sobota je bila, ni bilo treba v šolo. Sam sem bil v izbi; vsi drugi so se bili nekam poiz- gubili, morda so se mi bili zana¬ lašč ognili. V tistih časih sem pre- sanjal po cele dolge ure, po cele dni. Kadar mi je bilo hudo, so mi sanje kar same rosile v dušo, to¬ ple in mile; in mahoma sem bil bogat. Ali zdaj ni hotelo biti lepih sanj; misli so bile puste in žalost¬ ne, še solz ni bilo. Spomnil sem se na svojo mater; tudi ona mi ni dala tolažbe, videl sem jo objoka¬ no in ubogo. Zgodaj sem se spravil v poste¬ ljo, nikomur nisem rekel lahko noč. Zaspal sem kmalu, ker sem bil truden. Ko sem se predramil, čez pol ure ali kaj, sem planil tre¬ petajoč, z zobmi šklepetajoč; vse. kar je bilo, je bliskoma zasve¬ tilo pred menoj v svoji trdi, ne¬ usmiljeni pravičnosti. Ozrl sem se po izbi in sem po¬ slušal. Tema je bila; vsi drugi so že spali, sopli so mirno, enakomer¬ no ; njih duše so bile brez greha. Vzdignil sem se oprezno, da bi koga ne zbudil. ‘Vzel sem iz suk¬ njiča, ki je visel preko stola, tiste pisane svinčnike, vzel iz hlačnega žepa nož in krajcarje, ki so mi bi¬ li vsi od vlage mokri in mastni. Tipal sem počasi in po prstih pro¬ ti durim; tam mi je ropotaje pa¬ del nož na tla. “Kaj pa je?” je v poluspanju zagodrnjal tovariš. Stal sem in čakal, dokler ni Pi¬ lo vse tiho. Nato sem se splazil plah in upognjen skoz kuhinjo, odklonil duri še tam, tekel bos po mrzlem, knmenitem hodniku do stranišča, pometal vanj svin¬ čnike, nož in krajcarje ter se vr¬ nil na jlo, po tatinsko, tresoč se no vsem telesu od strahu in od mra¬ za. Kar sem bil storil, sem storil v omotici, brez blage in brez ka¬ ke hude misli. Ko sem legel v po¬ steljo, sem se odel preko glave, skljueil se v klopic ter privzdig¬ nil kolena prav do čeljusti, ali vendar me je zeblo, da se mi je koža grbila in da sem vztrepetal sunkoma kakor v mrzlici. ‘Mati!’ sem rekel. Toda srce je bilo nemo in prazno, še golih besed ni bilo na ustnice. Zdi se mi. da včasi duša za¬ dremlje,telo pa se giblje samovolj¬ no še dalje, noge stopajo, oči gle¬ dajo, jezik govori. Zatvomica je že zdavnaj spuščena, struga je su¬ ha. kolo pa se vrti pod zatvornr "o na slepo in prazno, široke lopa¬ te bijejo v pusti zrak. Vstal sem ves "bolan in nepre¬ span, popil sem kavo, šel sem k maši. razgovarjal sem se s sošol¬ ci. romal križem po solnčnih. ne¬ deljskih ulicah; in vse, kar sem storil, govoril in ravnal, je bilo mrtvo. Se tega, da sem ves čas verno čakal desete dopoldanske ure, nisem bil sklenil sam, temveč je bilo sklenjeno brez mene, od zu¬ naj in že zdavnaj prej. Ko je odbila deseta dopoldan¬ ska ura, sem se napotil h gospo¬ du. Na širokem, mračnem hodni¬ ku so stale in čakale kmetiške ženske; nekatere so imele cule in cajne s seboj, prišle so bile pač od daleč. Zaškripale so duri, prikaza¬ la se je ženska. “Bog povrni! Hvaljen bodi Jezus Kristus!” Druga je potrkala narahlo in je stopilo v izbo. Tako so se vrstile. Ko ni bilo nikogar več na hodni ku, sem potrkal sam. Stal sem pred njim, še zdaj ga vidim. Kadarkoli se spomnim nanj, vselej je tisti, eaeor je bil ob oni strašni uri. Oblečen v obno¬ šeno, ogoljeno črno suknjo, širok, plečat, globoko upognjen, kakor pod silnim bremenom, ki mu ga je bilo naložilo uboštvo in trpljenje vsega sveta. Izpod srčecih, koša¬ tih obrvi so gledale žive, resne o- či, v dno duše izprašujoče. Polo¬ žil mi je roko na ramo, tisto trdo, zagorelo, kmetiško roko. “Kam si dal goldinar?” Njegov glas je bil zamolkel in raskav. Sam ne vem, kdo da je takrat govoril namesto mene. Občutil sem edinole, da ve čisto vse do kraja, tudi tisto, kar je bilo po noči; in še za hip me ni prešinila misel, da bi tajil. Povedal sem vse od začetka do konca, natanko in |>o pravici, 'kakor se je godilo. Čudno se mi zdi, da mi je tekla be¬ seda tako gladko, kakor da bi bil pravil pusto šolsko zgodbo naiz- ust tja vendan. Nisem jokal, nič milosti prosil, samo razložil sem kako da je bilo. Tudi v tistem arenotku mi srce ni očitalo greha, me ni klicalo k spovedi in pokori. Nagnil se je čisto blizu k me¬ ni; ustnice, prej stisnjene, so se rahlo odprle in so vztrepetale; iz širokega, koščenega obraza je za¬ sijala blagost, trpka in resna, ka¬ kor trudoma iz bolečine poroje¬ na, luč iz kamna. “Nisi storil prav! Nisi storil prav!” je rekel tiho, počasi in po- grkovaje. Stopil je s svojim težkim kora¬ kom k mizi, vzel je iz lesene sko¬ delice desetico in mi jo je dal. “Na, kupi si štrukljev za ne¬ dolžen denar!” Nasmehnil se je s tistim zamelk- lim, komaj vidnim smehljajem, ki je bil njegov. Naglo, kakor v sra¬ mu, me je pokrižal po čelu, nato me je s palcem in sredincem tlesk¬ nil po glavi. “Pojdi v božjem imenu! Le po¬ jdi!” Šel sem. Takrat se je vse raz¬ paralo, pretrgalo in povzdignilo v meni. Razjokal bi se, da bi se kamni topili, zavriskal bi, da bi planilo do nebes. Skril bi se v breždanjo noč — oj, ne skril, po¬ kazal bi se vsem ljudem v svojem očiščenju in poveličanju. Ni jih besed, ni. jih! — To je zgoda o nepoštenosti, ka¬ kor mi jo je pravil moj kuštra¬ vi znanec. — Ali ste zapazili, da Vam je, ali da Vam bo v kratkem potekla na ročnina? Za vsak slučaj poravnajte ta koj, da se Vam ne ustavi list! 7 Ena najboljših socialističnih revii v angleškem jeziku v Ameri¬ ki je: “INTERNATIONAL SO¬ CIALIST REVIEAV. ” — Izhaja mesečno in stane $1.00 na leto. — Naslov: Int. Soc, Review, 341 E Ohio St., Chicago, 111. Moderno urejena gostilna VILLAGE INN s prostranim vrtom za izlete MARTIN POTOKAR, Ogden Ave., blizo cestno železni¬ ške postaje, Lyons, 111. Telefonska štev.: 224 m. “Ako si nameravate naročiti grafofon, aH importirane sloven¬ ske grafofonske plošče, obrnite se name. Imam v zalogi tudi ure, verižice, prstane in sploh vsako¬ vrstne zlatnino in srebrnino. A. J. Terbovec, P. O. Frontenac, Kans. Dr. Richter’s Pain Expeller za revmatične bo¬ lečine, za bolečine otrpnelosti skle¬ pov in mišic. Pravi se dobi le v zavitku, kot vam kaže ta slika. Ne vzemite ga, ako nima na zavitku naše tržne znam¬ ke s Sidro. 25 in 50 centov v vseh lekarnah, ali pa naročite si na¬ ravnost od F. Ad. Richter & C«. 74-80 Washington Street, New York, N. Y. ANTON MLADIC moderna gostilna. Toči pilsensko pivo in vina Kegljišče. Tel. Canal 4134 2348 Blue Iilnad Ave. Chicago, 111 CARL STROVER Attorney at Law Zastopa ta vseh sodiščih. specialist za tožbe v odškodnins¬ kih zadevah. Št. sobe 1009 133 W. VVASHINGT0N STREET. CHICAGO, ILL. Telefon: Main 3989 Dr. W. C. Ohlendorf, M. D. Zdravnik ta notranje bolacnt in raaocalnik. (travniška preiskava brszplačn«— žati jt le zdravila. 1924 Blus Islaad Ave., Chicago. Uraduje od 1 do 3 ps- pol.; od 7 do 9 zvečer. Izven Chieag* živeči bolniki naj pišejo slovensko ALOIS VANA — izdelovatelj — sodovice, mineralne vode in raz¬ nih neopojnih pijač. 1837 So. Fi*k St. Tel. Canal I4' 1825-27 Blue Island Avenue, Mizo 18-ste ulice, CHICAGO, ILL. Glavnica in prebitek . . . $500,000.(j( \Z L fl OPRTO® P° nc ^ljek in v četrtek do 8i zvr 4 UUrn I Ui vse drune dneve Da do nrmJ vse druge dneve pa do 5| popojj 'Prejemamo hranilne <3 'Vloge in dajemo . . ohresti letno. Pošiljamo denar v stari kraj in jamčimo, 4 pošteno izplača ali pa Vam vrne. POŠILJAMO: 10 kron za.$ 1.70 20 kron za. 3.30 25 kron za. 4.15 50 kron za. 8.25 100 kron za. 16.45 Govorimo vse slovanske jezike. 200 kron za.j j 300 kron za. * 400 kron za. g 500 kron za. 1000 kron za.[^ pr: * ; e zakrivil« J jloveških L k krsti ? tsje t0 se J ' vsa resi grenjeno, d • podobna ne treba g: „,irc zgoditi r zakon Največja slovanska tiskarna v Ameriki = Narodna Tiskarna J 2146-50 Blue Island Avenue, Chicago, II.. Mi tiskamo v Slovenskem, Hrvaškem, Slovaškem, Češi Poljskem, kakor tudi v Angleškem in Nemškem jeziku. Njj posebnost so tiskovine za društvo in trgovce. “PROLETAREC” se tiska v naši tiskarni nitju z "ozd položiti 3 pristne pijače, 2 zdravilne. T VELIKA ponudba g v Sprednji, del zavoja ŽIRA cigaret brez oglasa v časnikih^* je sedaj vsak vreden 'fe centa v •gotovini in vi dobite tudi v vsakem, k zavoja Zlili ci¬ garet 'k centa ^ vrede.i kupon. ^ Sprednji del za- ^ yoja in kupone se lahko hrani ™ za krasne dobit- ^ ke. ako se želi, ^ Vprašajte vaše- ^ ga prodajalca, » On vam bo po- » rcdflL. 4 POZOR SLOVENSKI GOSTILNICAM: Tukaj se Vam nudi prilika, da si prihraniti ako kupite od tvrdke A. HOBWAT. To pa radi jaz ne plačujem dragih agentov ali “managerja opravljam sam vse posle. Moje tvrdka je prva in edina samostojna r in ki importira iz Kranjskega: brinjevec, tropino-«! vovko. Pomnite, da so v resnici samo one pijače p ki nosijo na steklenici napis: "IMPOKTED”. lujem iz kranjskih zelišč Grenko Vino in Krar.ril čec (Bitters), te vrste pijače so najbolj zdravilne, jih je bilo še kedaj na trgu. Prodajam samo n Pišite po cenik. A. H O R W A T, 600 N. Chicago, St., JOLIEi jj^ADAR potrebujete društvene po¬ trebščine kot zastave, kape, re- galije, uniforme, pečate in vse drugo obrnite se na svojega rojaka £ Ta ponndbi u,asn, dot 3L dcctnbrt I3IJ. ^ p P.Lorillard Co., NewYotk City ^ F\ KERŽE CO., 2711 South Mfllard Avenue. CHICAGO, ILL. Cenike prejmete zastonj. - ; - Vse delo garantira V Važno uprašanje! 10 mi opravi najbolje in najceneje Konzularne ^ SS*‘kWlsf Splošna napaka. sodnij site vojaške ^Alilwaukee,WisJ zadevo PHONE; CANAL 3014 POZOR! SLOVENCI! POZOR! SALOON s modernim kegljščen Bivši Martin Potokar plače .v sodčkih in buteljkah .in 15c. Jernej Valentinčič lOc. John druge raznovrstne pijače ter unijske Kesche lOc. Joe Jan lOc. Vsi v smodke. Potniki dobe čedno prenočišče „ ^ _ . ... za nizko ceno.—Postrežba točna in iz- Sygan, Pa. — Jugoslov. soc. klub borna. — Vsem Slovencem in drugim v Garrett, Pa. $2.00. — Frank Slovanom se toplo priporočata Košič, Mineral. Kans. $1.00. - JAZBEC & OMAHEN Skupaj $33.65. Zadni izkaz 397.44 1625 S. Racine Ave., Chicago, m Vsega do danes $431.09. ' NAZNANILO. m i ‘VOJNA KAVA”. Neki ljubljanski list priporoča vojno kavo. V priporočilu pravi, da se vojna kava prav dobrega okusa napravi, če vzamemo manj mleka in kave, ter prilijemo več Rojakom v Springfield, 111. okolici naznanjam, da sem prese¬ lil svojo gostilniško obrt (Saloon) iz 16331 E. Mason St., na 1701 Peoria Road. — Pri meni dobite vedno sveže ‘ ‘ Schlitz’ ’ pivo, dobro žganje in unijske smodke. Se priporočam za obilen poset Valentin Kerhlikar. M. A. Weisskopf, M. D. Izkušen zdravnik. Gradnje od 12 A. M. —3 P. M in od 8—10 P. M. V sredo in n* deljo večer neuradnje. Tel. Canal 476. 1801 So. Aihland ave. Tel. residence: Lawndale 899€ vode kakor običajno. — Izvrsten < ► recept, kaj? Edini slovenski pogrebnik MARTIN BARETINCIC 324 BROAD STREET TEL. 1475 JOHNSTOVVN, PA. BiTTER-WlKE TRINEROVO horke vino JOSEPH TRINER «16-622 S.Ashland Ave CHtCACO. H.L Na tisoče ameriškega ljudstva trpi i teškočah v drobu iu najnavadnejša 3* temi je konstipacija ali zapeka in »H komplikacije. Večina teh trpečih ljudi enoinisto napako, to je da se poslužuje M glic in razne čistilne medicine, ne da : prej prepričali, dali so taka sredstva iM ljiva ali ne. Vsako drastično čistilno stvo, katero povzroča telesno slabost ir. * človeka navadi na neprestano vlivanje vrste medicine, je škodljivo. Ako trpite zapeki ali na kaki komplikaciji t* teši" vzemite sredstvo, katero vam bo ne s- pomagalo temveč bo obenem tudi poL' čalo prebavne organe. To sredstvo je TRINERJEVO AMERIŠKO ZDRAVILNO GRENKO VINO Izdelano je iz rdečega vina in zdrs f nih zelišč — labsativno, okrepčujoče in # prijeten duh — ter je namenjeno v p oc; ' zoper sledeče teškoče: ,, )r ila. 'Vzrok 5 bodite brez w fg. se prei.sk jjoralo biti že Koroner s i Državni p | sodnik Lani trgovinskega ,tudi preisku ,[e ni teh prei tlito zanimali jno katastrof ji bilo zelo ijo s svojimi go resnico,, A i« način pri; joa “preiskav • t Chicagu, < jovati in žago i je namreč T eedfieldo rgovinski tajn It Chicago, 12 pot je nan ra dognati i »idila; če nai dsčina. znane' »er to pristo. dogo, da prei ki ni distrik (Eati, da bi v 5 prišel je ve irjem, da hom k posveti v Vsakdo im; »riti za pojasi Krito — dolž Ustili svet sp rli on ne mo tii nihče ne i di od Redfiel eedfiel: ■pivski tajnik » preiskavo. ,? ie preiskav **j ho sestavi ^ prosto rokov •Pak kjer ni E Lni dostojn 6 ‘kaj, kar st s e bil mor. Ni. To se sestaviti ti absolutni - ,j benega, pr; ? Zn ati vse “tavi 1 vse, .»tak , tg J zadevi. , in j fazani a djo. vo ' kar 0 "' lr ■te, tef «ni se ’ S - *t; kar ; v k h' bri avno da Parop «0 služb