ŠTIRI PESMI
Jože  Š m i t
LJUBIMEC
Ljubil sem rože — pozimi, ko ni jih bilo, ljubil sem mater, ko legla je v grob, ljubil sem vse, kar sem izgubil in kar je prešlo.
Ljubil bom rože, dokler ne vzcveto, ljubil bom žene, ko daleč bom stran, ljubil bom vse, kar bom ljubil zaman. Jaz sem ljubimec zlega stoletja, kruti ljubimec na meji svetov: Ljubim minulost in ljubim obete in kolnem svoj čas neusmiljeno gol...
48
PESEM DVEH GRENADIRJEV
Nekoč — kako gre čas! — je tuji grenadir zašel v to lepo vas. To bil je moj praded, ki nanj ta tih večer otožen mislim spet.
Neznan mi je portret skrivnostnega moža, ki je zamenjal svet za skromno ped zemlje, za kočo iz lesa in za objem žene.
Morda presit že cest, nemira in daljav, morda kot hlapec zvest, ki boj končal je trd, nameri se je vdal, da tu pričaka smrt.
Kdo ve ... Zdaj tebi rod, ki si za njim ostal, sledim ta tih večer: Se hodiš isto pot, ki ti nekoč jo dal je tuji grenadir?
Nič blodenj, mir samo in zemlja, plug in vol. Kdor šel je na vojsko, povrnil se je spet počivat pod ta krov in plužit kot popred.
In nič sprememb navzven. Le kri iz roda v rod oživljala je sen,
4   Sodobnost
49
a brzdala želje pravnuku, ki na pot ga vleklo je srce.
O, čutim jablane
cvetoče sladki vonj!
Objema fant dekle
in bkrati osedlan
že hrže iskri konj.
Kdo zmaga? Njena dlan,
nemir, ki v dušo žge?
Prešlo je tristo let, morda prav ta večer, ko davni spi praded in jaz kot grenadir preklinjam čas in svet in to, da sem poet...
LUČI
Morda ne spiš, morda le dremlješ nekje globoko, kjer leži vse, kar med smrtjo in življenjem doslej razsojeno še ni.
Zdaj sta morda še v ravnovesju tvoj živi in tvoj mrtvi sij in le besede, diha čakaš, ki naj ti spanec prepodi.
O luč, noči prijazna sestra, če še živiš, čeprav medlo, kako naj k sebi te pokličem, ne da privabim še temo?
In če te ni, če le tema je in ti le lažni njen privid? O dobra luč, saj ni mogoče se kar tako zadeti v zid!
50
Ti si življenje moje, s tabo pol svetel pol teman čemim v otožnem dremežu in čakam, kdaj zagorim in dogorim.
NOVEMBER
Ni več jesen, a zima ni še in svet ni ne tako in ne tako, kakor da čas sam sebe išče, a vedno bolj pogreza se v meglo.
In vse je mirneje in tise, kakor da vsak nastavljal bi uho peresu trudnemu, ki piše o nečem, kar nikdar ne bo.
Nekdo prihaja, a ga ni še, medvladje kruto lega na zemljo, zdaj šel lahko bi na morišče in mi življenja žal bi ne bilo.
51