6o2
J. Š.: Plastika v pesništvu.
Oglejmo si imenovana dva tropa približneje. Pri prispodobi se primerjata med seboj dva predmeta, ki sta si drug drugemu v nekem oziru podobna. Na ta način se v domišljiji vzbudi še druga predstava ter se ž njenimi določenimi in razvidnimi znaki Čutno pojasni to, kar je na prvem predmetu nejasnega ali tudi nečutnega. Ker se torej po prispodobah Čutna nazornost poveča in okrepča, iz tega vzroka so te prispodobe umetniški utemeljene in potrebne. S plastičnega stališča so seveda še ugodnejše one, v katerih se kaže tudi kako dejanje. Nahajajo se prispodobe ponajveč v epskem pesništvu, kjer se prispodobljeni predmet ne popisuje le v slicnih točkah, ampak se predstavlja ves, tako, da postane celotna slika zase in je nekaka mala epizoda. In prav v popolnih slikah takih prispodob je največ mikavnosti, ker imajo zraven tega, da dotični predmet čutno in plastično razjasnijo, še dostikrat tudi ta tehnični pomen, da dejanje ovirajo in čustva mirijo. Tako nam n. pr. Homer mnogokrat sredi krvavega in bes-neČega boja prav mirno in neskrbno na dolgo in široko popisuje kak idiličen prizor iz kmečkega življenja, a nam podaje poleg tega nove predstave ter oživi domišljijo. Ob jednem lahko omenimo, da imajo one prispodobe, katere nam rišejo kulturno življenje, še tudi to važnost za epskega pesnika, da so mu pomoČek za opisovanje in označevanje kulturnega stanja dotične dobe. Naravno pa je, da se take na dolgo in široko razpletene prispodobe ne morejo vpletati v dramo, ker bi ovirale dejanje, ki je tukaj poglavitna reč. Zato pa morajo biti prispodobe. ako se rabijo v drami, zelo kratke in precizne.
Kar je prispodoba v velikem, to je metafora v malem, zakaj tudi tukaj se primerjata dva predmeta. Razloček je le ta, da se pri metafori sliČni znak prispodobljenega predmeta takoj zveze s predmetom, ne da bi se prvi imenoval ali vsaj ne opisal. Iz tega pa se vidi, da so metafore istega plastičnega pomena kakor prispodobe, da, še krepkejšega utiska so, ker nenadno zablisnejo ter z jedno črto ves položaj Čutno razjasnijo. Te metafore so zato pravi cvet umetniškega pesništva, in v tem, kako zna pesnik zmerno in somerno rabiti te podobe, v tem — pravim — se kaže njegov pesniški talent, zakaj, kakor trdi že Aristotel1), „jedino tega se pesnik ne more od drugega naučiti, ampak je to znamenje srečne nadarjenosti". Poudarjati pa je treba to zato, ker se pri nas Slovencih metaforični govor vse premalo goji in smo navajeni vse tako suhoparno, neumetno in trivi-jalno izražati. In vender bi se ta metaforični govor pri nas   jako  lepo   glasil, ker  slovenske
*) Aristotel, poetika c. 22, § 9.
besede Še niso izgubile svoje prvotne plastike. Ako vzamemo n. pr. nemško besedo „entfalten" ter jo primerimo slovenski besedi „razgrinjati", čutimo takoj, da ima slovenska beseda še svojo prvotno Čutno predstavo, a v nemškem jeziku se je že izbrusila.
Ker je metafora posebno pesniško važna, hočemo navesti še nekaj primerov tistih metafor, ki so posebnega plastičnega pomena. V prvo vrsto ') takih metafor štejejo one, pri katerih se zamenjujeta dva Čutna, seveda sliČna predmeta. N. pr.:
Potihnil ti  vihar  ni  v  prsih boja.
(»Krst pri Savici."J
Pogleda tvoj'ga pil sem žarke mile.
(Prešeren, Soneti.)
Drugi način metafor je, da se pridevajo stvarem nižje vrste lastnosti človeške, da se torej oni Čutni predmeti nekako poduševljajo. N. pr.:
Viharjev jeznih  mrzle domačije.
(Prešeren.)
Ta vrsta metafor se posebno v sv. pismu pogosto nahaja, n. pr.: „Kuga je hodila pred njim; vode so ga videle in se ga prestrašile, bregovi so ga zagledali in so trepetali." (Izajija.)
V  tretjo vrsto metafor spadajo one, pri katerih se duševnost nekako utelesi, da se namreč misli ali pojmi, afekti, občutki itd. zagrinjajo v Čutno podobo. N. pr.:
Le redko upa solnce je sijalo.
(Prešeren.) Ali:
Mladost poganjajoča nadej  brste, Kako je kratka tvoja doba.
(Jos. Cimperman.)
V  Četrto vrsto se štejejo slednjič one metafore, pri katerih se zamenjujeta dva duševna predmeta. Te metafore seveda s plastičnega stališča niso posebno važne.
Dostaviti še moramo tukaj glede na metafore, da velja tudi o teh: „omnenimium nocet". Ako bi namreč kdo nagromadil na jeden kup preveč metafor, dosegel bi s tem prav nasprotni učinek, kakor ga je namerjal, ker se s premnogimi podobami predmet lahko tako zakrije, da postane nejasen ali pa dolgočasen, domišljija pa zbegana. Za primer bodi Viktor Hugo, ki peva v svojih  „VeČernih pesmih":
O  demaina)  c' est la grande chose.
De  quoi demain  sera-t-il  fait!
x) Primeri Gottschall, Poetik I.  241. 2) Primeri Gottschall, Poetik I. 294. —   Tukaj po-dajemo še besedni prevod:
O jutri, to je velika reč, Cesar bomo jutri doživeli!
/. Š.:  Plastika v  pesništvu.
603
L'homme  aujourd'hui seme la cause,
Demain,  Dieu  fait murir 1' effect.
Demain,  c'est 1'eclair dans la voile
Cest le nuage sur 1'etoile,
Cest un traitre qui se devoile,
Cest le belier qui  bat  les tours,
Cest 1'arbre qui change de zone,
Cest Pariš  qui suit Babylone.
Demain  c'est le sapin  du trone,
Aujourd'hui,  c'en  est le  velours. Demain  c'est le cheval,  qui s'abat blanc cTecume, Demain, o conquerant,  c'est Moscou  qui s'allume
La nuit  comme  un  flambeau. C est votre vieille garde au loin penchant la plaine, Demain  c'est VVaterloo, demain c'est Saint-Helene,
Demain,  c'est le tombeau!
Tako nakopičiti celo vrsto podob je že igrača. Ne bi pa bila igrača, ako bi pesnik hotel z večjimi podobami od raznih stranij razjasniti svoj predmet.
Toliko je dosti o teh tropih. Razven prispodobe in metafore sta še dva tropa plastične važnosti, t. j. metonimija in personifikacija ali poosebitev. Toda o teh le nekaj kratkega.
Metonimija je tisti trop, v katerem se zamenjujeta dve reci, ki sta si v neki tesni dotiki. Na ta način vzbudi ta podoba dve predstavi v naši domišljiji in v tem je njen plastični pomen. Ker gledamo dva predmeta ob jednem, zato je čutna nazornost krepkejša Tako imam dve predstavi, ako rečem: „ zmagal je avstrijski meč", ker mislim na meč in na vojaštvo. Take metonimije delajo pesniški govor prav krepek in živ in so utemeljene v našem čutnem spoznavanju.
Iz istega nagnjenja do čutne nazornosti, iz katerega so nastali vsi ti tropi, prav iz istega je nastala tudi poosebitev. Ni nam namreč zadosti, da samo gledamo v domišljiji čutni predmet, ampak hočemo tudi, da samostojno deluje. Prav to samostojno delavnost pa daje poosebitev onim stvarem, ki nimajo v sebi vidne delavnosti, t. j. neživim stvarem.  Vidi se torej,
Človek zaseje danes vzrok,
Jutri Bog stori, da dozori učinek.
Jutri, to je blisek v jadro,
To je oblak nad zvezdo,
To je izdajalec, ki ga zasačijo,
To je tolkač, ki podira stolpe,
To je drevo, ki spreminja zemlje pas,
To je Pariš, ki sledi Babilonu,
Jutri, to je rakev tronu,
Danes, to je njegov baržun. Jutri, to je konj, ki se zgrudi ves peneč se, Jutri, o plenitelj, to je Moskva, ki se uplameni
Po noči kakor plamenica. To je vaša stara straža, ki daleko leži  na planjavi, Jutri, to je "VVaterloo, jutri to je Sv. Helena
Jutri, to je grob.
da je poosebitev za nazorno predstavljanje važna, ker dobivajo po njej nežive stvari oni znak, ki je bistveno plastičen in tudi bistveno lep. Zlasti lepa in poetična je metaforična poosebitev, na primer:
Kjer vsa v pogledu tvojem skrb  umira.
(Prešeren.)
Ko zgodnja roža raste zapeljana Od  mlad'ga solnca  kopnega svečana, Ak'  smeje  nekaj  dnij  se ji veselo.
(Prešeren.J
Za vzgled in pojasnilo bodi nam še Homer. V začetku Ilijade govori o kugi, ki mori Ahajce. Ali to morjenje nam popisuje dejansko in prav plastično s pomočjo poosebitve. Pripoveduje namreč, kako meče Apolon svoje strele med Ahajce, kakor da bi vse to sam videl, in kako Ahajci, zadeti od Apolonovih pušic, kar trumoma padajo in umirajo. Ta način predstavljanja je eminentno plastičen in nazoren, a ker ga ni lahko zadeti,  ne najdemo ga pogosto.
O drugih tropih ne govorimo tukaj, ker s plastičnega stališča niso posebnega pomena. A kolikor smo besedno plastiko razmotrivali, pokazala je, da je res prav izvrsten pomoček za nazorno predstavljanje in da je celo neobhodno potrebna, ako hoče pesnik biti umetnik. Vendar še nekaj lahko dodamo glede na besedno plastiko.
Do sedaj smo namreč govorili o notranji čutnosti besede. Toda beseda ima tudi nekaj zunanje čutnosti t. j. besedni glas ali zvok. Tudi tega izkorišča poezija v svoje umetniške namene, da pospešuje ž njim Čutno nazornost.
Tukaj se srečata godbena umetnost in poezija. Kakor nam vzbuja godbena umetnost s pomočjo umerjenega preminjanja zvokov občutke, tako jo posnema poezija z umerjenim preminjanjem besednega zvoka. Seveda je v tem poezija zelo omejena in zato v tem oziru ne more tekmovati z godbeno umetnostjo, ampak jo posnema le približno in to se ji tudi posreči.
Podlaga muzikaličnega utiska v poeziji so dolgi in kratki, ali, bolje je reči, naglašeni in nenaglašeni zlogi besed. Urejeno vrstenje takih naglašenih in nenaglašenih zlogov, ki ga imenujemo ritem ali mero, daje čustvom pesniškega umotvora neki zunanji izraz. Ta zunanji, Čutni izraz je ob jednem tudi znak ritmiške plastike. Čim krepkejši in izrazovitejši je ritem, tembolj je tudi plastičen. Glavni moment plastičnega ritma je torej določeni naglas. Staro-klasiški jeziki so imeli celo natančna pravila, po katerih so merili dolgost in kratkost besednih zlogov v ritmu. Dandanes pa tega nimamo in zato naši metri niso več tako plastični in izra-