545 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 316.347-058.13(450.361Trst)"18/19" Prejeto: 16. 9. 2019 Amalija Maček dr., visokošolska učiteljica, prevajalka in tolmačka, Oddelek za prevajalstvo, Filozofska fakulteta UL, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana E-pošta: amalija.macek@ff.uni-lj.si Veronika Pflaum dr., arheologinja, muzejska svetovalka, Gorenjski muzej, Tomšičeva 42, SI-4000 Kranj E-pošta: veronika.pflaum@gorenjski-muzej.si Ana Vilfan Vospernik univ. dipl. iur., podiplomski pravni študij na Evropskem kolidžu, Brugge, Belgija, strokovnjakinja za pravo človekovih pravic E-pošta: vilfana@yahoo.com O strukturi tržaškega meščanstva v 19. in začetku 20. stoletja Prikaz na primeru družinske zgodovine Sergija Vilfana IZVLEČEK Podatki avstrijskih popisov prebivalstva iz let 1880 in 1890, pri katerih so večjezični prebivalci morali izbrati en sam jezik kot svoj prevladujoči pogovorni jezik, ne odsevajo realne strukture tedanjega tržaškega prebivalstva ter prepletanja različnih etničnih in verskih skupin, ki jih je pritegnil Trst. Družinska zgodovina več generacij tržaških družin Vilfan in Jeanrenaud (od leta 1903 povezanih s poroko) že znotraj ene same ožje družine pokaže pestro etnično, versko in jezikovno povezovanje. Predstavljene slovenske meščanske družine Vilfan, Jugovic in Šav- nik v izobrazbenem, poklicnem in gospodarskem pogledu ustrezajo splošnim vzorcem meščanstva v svojem času ter predstavljajo socialno enakovreden del etnično mešanega tržaškega meščanstva. Na poznejšo nacionalno opredelitev posameznih članov obeh tržaških družin so poleg družinskih vezi vplivali poklic, izobrazba, delovno okolje in kraj bivanja. Prva svetovna vojna je pomemben rez v zgodovini Trsta in življenju predstavnikov obravnavanih družin, ki sta večinoma že do konca dvajsetih let 20. stoletja, dokončno pa po drugi svetovni vojni, zapustili Trst. KLJUČNE BESEDE Trst, meščanstvo, 19. stoletje, začetek 20. stoletja, Vilfan, Jeanrenaud, Jugovic, Šavnik 546 2019 ABSTRACT REFLECTIONS ON THE COMPOSITION OF TRIESTE CITIZENRY IN THE NINETEENTH AND EARLY TWENTIETH CENTURIES. A DEMONSTRATION ON THE EXAMPLE OF SERGIJ VILFAN’S FAMILY HISTORY The data from Austrian population censuses of 1880 and 1890, in which multilingual inhabitants were to select only one language as their predominant means of communication, do not reflect the real composition of the then Trieste population and the intertwining of various ethnic and religious groups that were drawn to the city. The family his- tory of several generations of the Trieste families of Vilfan and Jeanrenaud (since 1903 connected through marriage) demonstrates highly variegated ethnic, religious, and language ties that were forged even within a family nucleus. In occupational and economic terms, the presented Slovenian middle-class families of Vilfan, Jugovic, and Šavnik lived in conformity with the overall middle-class patterns of their time and constituted a socially equivalent part of Trieste’s ethnically mixed citizenry. The national affiliations that individual members of the families concerned subsequently developed were a result of not only their family ties but also of education, occupation, work environment, and place of residence. The First World War represents an important watershed in the history of Trieste and the lives of the repre- sentatives of the families under examination, which left Trieste, mostly by the end of the 1920s and definitively after the Second World War. KEY WORDS Trieste, citizenry, nineteenth century, early twentieth century, Vilfan, Jeanrenaud, Jugovic, Šavnik Sergiju Vilfanu v spomin ob 100-letnici rojstva 547 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–5702019 Uvod Namen pričujočega prispevka, ki v veliki meri temelji na prevodu članka pokojnega akad. prof. dr. Sergija Vilfana iz leta 1990,1 je na primeru družinske zgodovine, ki obsega več generacij družin Jeanrenaud in Vilfan (od leta 1903 povezanih s poroko), prikaza- ti etnično, versko in jezikovno kompleksno strukturo meščanstva v Trstu (pars pro toto celotne monarhije) v 19. stoletju ter do konca dvajsetih let 20. stoletja, ko je Josip Vilfan ml. kot zadnji predstavnik družine Vilfan zapustil Trst. Shema rodovnika, ki omogoča lažje sledenje številnim podatkom, zajema samo ose- be, ki so omenjene v članku, in sega do generacije, ki je bila še rojena v Trstu (otroci Josipa in Frana Vil- fana). Raznolike biografije posameznikov vendarle pri- čajo o enotnem kulturnem habitusu meščanstva,2 pa naj gre za življenjski slog, izobrazbo, poklicno ali že- nitno izbiro. Posebno pozornost prispevek namenja statusu slovenskih meščanskih družin Vilfan, Jugo- vic in Šavnik ter s konkretnimi primeri odgovarja na diametralno nasprotne trditve v smislu, da je bil Trst nekoč povsem »naš«, torej slovensko mesto na slovenskih tleh,3 ali pa ravno nasprotno, da so bili Slovenci le kmetje in delavci,4 ki so živeli v zaledju, ne pa tudi v samem mestu, kar je večkrat politično instrumentalizirala italijanska stran. Tako je Josip Vilfan ml. poslancu Minasu, ki mu je rekel, naj se vrne tja, od koder je prišel, odvrnil, da je rojen v uli- ci San Michele [v Trstu, op. avtoric] in da je bil že 1 Vilfan, Zur Struktur des triester Bürgertums, str. 65–74. Prevod je delo Amalije Maček, Tatjane Molk in Irene Vil- fan Bruckmüller, besedilo pa so dopolnile Amalija Maček, Veronika Pflaum in Ana Vilfan Vospernik (prapravnukinje gradbenika Josipa Wilfana st. in njegove žene Gabrijele, roje- ne Jugovic; prvi dve sta vnukinji Sergija Vilfana, Ana Vilfan Vospernik pa je vnukinja Jože Vilfana). Prevajalke in avtorice so navedene v abecednem vrstnem redu. Za vzpodbudo in vsebinsko pomoč se zahvaljujemo Ireni Vilfan Bruckmüller in Idi Maček Kranjc (hčerama Sergija Vilfana), mag. Tatjani Dolžan Eržen (Gorenjski muzej) za pomoč glede sitarskih družin Globočnik – Jugovic – Matajc ter dr. Tanji Žigon za arhivsko gradivo iz Beograda. Za teh- nično pomoč se zahvaljujemo Gabrijelu, Agati in Miranu Pflaumu. Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Med- kulturne literarnovedne študije (št. P6-0265), ki ga sofi- nancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna, in ob podpori Gorenjskega muzeja. 2 Bruckmüller, Nove raziskave. 3 Marta Verginella navaja »neovržene resnice«, ki jih je v Ilir- skem Primorjanu jeseni 1866 objavil Franc Cegnar: »1. da je Trst slovenskega izvora in da stoji na slovenski zemlji; 2. da so bili njegovi prvi prebivalci Slovenci in 3. da so se Slovenci naselili v Trstu veliko prej kot laške rodbine«; prim. Verginel- la, Družbeni vzpon, str. 69. 4 Pahor, Mesto v zalivu, str. 229 – v opombi k strani 94 v ro- manu zapiše: »Nekoč se je nalašč razširjalo mnenje, češ da je slovenski živelj na Tržaškem sestavljen iz samih proletarcev in kmetov. Ta miselnost niti zdaj (2004) ni docela odmrla.« njegov ded tržaški mestni svetnik.5 V drugi polovici 19. stoletja so se postopoma izoblikovale različne na- rodnostne identifikacije, ki jih je zelo težko retroak- tivno aplicirati na kompleksno prepletene razmere v multietnični monarhiji, katere razpad pomeni ostro cezuro na individualni in geopolitični ravni. Družin- ska zgodovina nazorno prikaže tesne vezi med raz- ličnimi družbenimi skupinami, ki jih statistike rade obravnavajo ločeno. Multikulturni Trst Trst, ki je imel ob koncu 17. stoletja znotraj mestnega obzidja okrog 4.000 do 5.000 prebivalcev, je začel doživljati pomemben gospodarski razcvet po letu 1719, ko je bil skupaj z Reko razglašen za svobodno pristanišče. Med podeljenimi privilegiji je bila pomembna predvsem pravica do ustanavlja- nja zavarovalnic (v dobrem stoletju jih je bilo usta- novljenih kar sedemnajst), ki so omogočale varnejšo plovbo in mednarodno trgovino z najbolj oddaljeni- mi deli sveta s pomočjo predujmov in zavarovalnin ter z izdajanjem delnic.6 Dovoljene so bile poroke med pripadniki različnih veroizpovedi, priseljenci so bili deležni imunitete pred preganjanjem zaradi gospodarskih prestopkov v drugih državah.7 Vse to je pritegnilo številne podjetne priseljence (predvsem iz Kranjske, Istre, Beneške republike in Lombardije), pri čemer so v prvem valu prednjačili moški, nekaj desetletij za njimi, ko so se razmere nekoliko ustalile, pa so se iz drugih delov monarhije v večjem številu začele priseljevati tudi ženske. Značaj Trsta temelji na dihotomiji med pasivnim avtohtonim patricijskim prebivalstvom ter merkantilističnimi, progresivnimi priseljenci,8 ki so jih avtohtoni prebivalci in tenden- ciozni zgodovinopisci (Cervano, Tamaro, Slataper in drugi) označevali za neomikane barbare (ki se ne zanimajo za kulturo in znanost, temveč le za trgova- nje), in to ne glede na njihovo nemško, slovansko ali siceršnje poreklo.9 V 18. in 19. stoletju se je v Trstu na veliko gradilo (na primer nova Terezijanska četrt), a množično priseljevanje je še vedno povzročalo visoke najemnine, skromne bivanjske in slabe higienske raz- mere, kar je skupaj s številnimi epidemijami in bo- leznimi, ki so jih prinašali pomorščaki, prispevalo k visoki smrtnosti, predvsem med otroki.10 Kljub visoki rodnosti in velikemu številu porok je tako prebival- stvo naraščalo predvsem po zaslugi migracij. 5 Rustia, Iz poslanskega delovanja, str. 47. 6 Prim. Costa, Der Freihafen, str. 122 sl. 7 Kalc, Tržaško prebivalstvo, str. 23. 8 Teorijo o dveh vrstah prebivalcev Trsta (avtohtoni citadini in priseljenci, Borghesi) je že v 19. stoletju postavil tržaški zgo- dovinar Pietro Kandler (Storia, str. 131–132). Dvojnost se je po njegovem opažanju izgubljala že po letu 1770 in v 19. sto- letju izginila, tendenciozni zgodovinopisci pa so jo pozneje umetno obudili. 9 Kalc, Tržaško prebivalstvo, str. 19. 10 Prav tam, str. 68. 548 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019 Vloga Trsta v Habsburški monarhiji je bila še po- sebej poudarjena leta 1857 z dograditvijo železniške proge Dunaj–Trst ( Južna železnica), ko se je razmah- nila tudi industrija ter izoblikoval delavski razred. Leta 1867 je Trst postal glavno mesto Avstrijskega primorja in dobil naziv »drugo mesto monarhije«, po pomembnosti torej tik za Dunajem. Leta 1890 je imel Trst 157.466 prebivalcev ter je bil za Duna- jem (1,3 milijona prebivalcev) in Prago tretje največ- je mesto v monarhiji. Razlika med prebivalci, ki so imeli domovinsko pravico (Heimatberechtigung), in tistimi, ki so se v mestu rodili, a so njihovi starši pri- šli od drugod, se je v Trstu za 15,3 odstotne točke prevešala v prid slednjih, kar priča o množičnih mi- gracijah.11 Migracije so v veliki meri potekale znotraj monarhije, v Trst pa se je iz tujine priseljevalo največ Italijanov, predvsem industrijskih delavcev. Trst je bil kot pristaniško mesto in kot mesto na robu večnacionalne monarhije v dveh pogledih zelo ugoden za nastanek etnično mešane družbe. Vendar uradni podatki štetja prebivalstva12 tega na prvi po- gled ne potrjujejo: v mestu Trst, njegovih predmest- jih in najbližji okolici sta bila kot pogovorna jezika pomembna samo dva, italijanščina in slovenščina, medtem ko nemščina s 4–5 odstotki v letih 1880 in 1890 ne igra večje vloge. Noben drug pogovorni jezik ni presegel meje treh promilov. Pojem »pogo- vorni jezik« se je v avstrijskih popisnih listih prvič pojavil leta 1880 in naj bi odseval mednarodni do- govor statistikov o govorjenem oziroma maternem jeziku (langue parlée), avstrijske oblasti pa so ga pri- vzele kot »pogovorni jezik« (lingua usuale oziroma Umgangssprache).13 Pojem »pogovorni jezik« je raz- lična tolmačenja dopuščal že za časa Habsburške monarhije, kar je še posebej razvidno iz dogajanja okrog štetja prebivalstva v Trstu leta 1910.14 Pouda- 11 Hahn, Österreich, str. 178 sl. 12 Podatki popisa prebivalstva z dne 31. decembra 1880 v dr- žavnem zboru zastopanih kronovin in dežel (Österreichische Statistik I); podatki popisa prebivalstva z dne 31. decem- bra 1890 v državnem zboru zastopanih kronovin in dežel (Österreichische Statistik XXXII). 13 Brix, Umgangssprachen, str. 191–202; Pletikosić, Revizije po- pisa, str. 478. 14 Zaradi nepravilnosti pri razdeljevanju popisnih listov in načina izvedbe štetja so tržaški Slovenci z resolucijo, ki jo je predlagal dr. Josip Vilfan (tedaj še Wilfan), zahtevali razveljavitev ljudskega štetja. Po prvih dneh prve revizije štetja je bilo zbranih dovolj dokazov, da je poslanec Otokar Rybář, slovenski politik deloma češkega rodu, vložil interpe- lacijo pri ministrstvu za notranje zadeve, prav tako so češki in južnoslovanski poslanci v poslanski zbornici vložili zahtevo za ponovitev štetja (Spomini dr. Josipa Vilfana, str. 179–180; Čermelj, O ljudskem štetju, str. 7–51; Pletikosić, Revizije popisa, str. 479). Tržaško cesarsko-kraljevo namestništvo je ugotovilo, da so občinski uradniki število Slovanov na več nepravilnih načinov zmanjšali z 72.000 na približno 38.000. Notranje ministrstvo je ugodilo zahtevam in dovolilo revizijo popisa, ki so jo opravili cesarsko-kraljevi uslužbenci, pri če- mer so ponovno odprli približno 23.000 primerov. Državna revizija popisa je bila velika zmaga tržaških Slovencev, saj je število uporabnikov slovenskega jezika zvišala za 20.000. Po- riti velja, da je revizija popisa pokazala, da je bila v tem času kar četrtina prebivalcev mesta Trst Sloven- cev (okrog 58.000),15 kar pomeni, da je v Trstu tedaj prebivalo več slovenskih meščanov kot v Ljubljani (okrog 50.000 prebivalcev, od katerih niso bili vsi Slovenci). Resnično stanje pa vendarle ni bilo tako prepro- sto, kot ga kažejo statistični podatki o pogovornem jeziku v Trstu. To dokazuje že statistika verske pri- padnosti: med 144.844 osebami, ki so jih popisali leta 1880, so bili na prvem mestu katoličani, sledili so Judje (4.640), na tretjem mestu so bili neuniat- ski pravoslavci (1.861), na četrtem pa evangeličani s 1.052 pripadniki augsburške in 546 helvetske veroiz- povedi. Podatki o srbsko-hrvaškem jeziku so očitno neskladni, saj ga je kot pogovorni jezik navedlo le 126 oseb, ko pa je bilo tedaj v mestu vendarle 1861 neuniatskih pravoslavnih vernikov. Takšno razhaja- nje je mogoče razložiti s tem, da so pri popisu pre- bivalstva vprašanje o pogovornem jeziku zastavljali samo prebivalcem, ki so sodili pod Avstrijo, vprašanje o veroizpovedi pa vsem osebam, ki so takrat prebi- vale na tem območju – in med temi je bilo več kot 20.000 tujcev. Rezultati popisa prebivalstva leta 1890 so podobni. Toda prav ta del tujcev, ki se je v mestu naselil in se postopoma asimiliral, je mestu Trst vtis- nil svoj pečat, če pustimo ob strani občasno prisotne mornarje in trgovce, ki so popestrili podobo pristani- škega vrveža. Da je bila večina tujcev v mestu stalno naseljena, dokazuje že podatek, da je bila med njimi skoraj polovica žensk, ki, kot je znano, skoraj niko- li niso živele na trgovskih ladjah. Različne skupine prebivalstva med seboj gotovo niso bile tako jasno ločene, kot rada predstavlja statistika. Zato želimo z zgodovinsko analizo obravnavane družine16 ponazo- riti najrazličnejše stike in prepletanja, ki jih statistika gotovo ne bi mogla zajeti. Družini Jeanrenaud in Chenevière v Trstu V naši analizi najdlje v preteklost segajo genea- loški podatki dveh družin iz francoskega dela Švice, katerih potomci so se v 30. letih 19. stoletja naselili zneje, leta 1946, je tržaška občina na prošnjo zavezniške ko- misije Diegu de Castru naročila pregled revidiranega gradiva. Njegovi zaključki na podlagi vzorca so bili bližji avstrijski kot občinski (prvi) reviziji in so bili uporabljeni za določitev tedanje jugoslovansko-italijanske meje. Tako je bilo (revidi- rano) avstrijsko ljudsko štetje iz leta 1910 pomembno v kas- nejših prelomnih zgodovinskih trenutkih. 15 Spomini dr. Josipa Vilfana, str. 179. 16 Kjer v nadaljevanju ne navajamo pisnih virov, posamezni po- datki večinoma izvirajo iz ustnega družinskega izročila ali pa so povzeti po matičnih knjigah. Prispevek je nastal večinoma na podlagi virov, ki jih je imel Sergij Vilfan na voljo v času nastanka izvirnega članka v nemščini. Nekatere letnice in po- datki so bili sedaj dodani po spletno dostopnih genealoških bazah in biografskih zapisih, zato nekatere letnice morda niso povsem zanesljive. 549 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–5702019 v Trstu in si tu ustvarili družine.17 Družina Jeanre- naud18 se v listinah pojavlja že od začetka 16. stole- tja dalje v Môtiersu pri Neuchâtelu. Abram Joseph (1716–1795) je imel enajst otrok. Kot peti se je rodil sin Daniel (1760–1840). Ta je imel deset otrok. Da- nielov drugorojeni otrok in hkrati najstarejši sin je bil Charles (1799–1871), imenovan tudi Charles Louis, ki je bil skoraj enake starosti kot istoimenski politik, ki je bil večkratni član švicarskega parlamenta. Char- les (Louis) se je leta 1835, morda še v Švici, poročil z Louise-Marie Chenevière (1804–1888). Družina Chenevière19 naj bi pripadala franco- skim hugenotom, izvirala pa je iz okolice Lyona. Leta 1631 so ji v Ženevi podelili meščanske pravice. Tudi njeni genealoški liniji lahko sledimo vse do 16. sto- letja. Najbolj znana linija se je začela z Jérémiejevim (1602–1676) sinom Nicolasom (1650–1701?). Nje- gov pravnuk Nicolas je bil župnik v Ženevi in leta 1793 član zmerne struje v narodni skupščini. Med njegovimi potomci najdemo med drugim avtorja teoloških spisov, bančnika in politika, pa tudi znane- ga zdravnika in dva pisatelja. Od Nicolasove linije se je že v 18. stoletju odcepila linija sina Pierra. Iz nje izvira leta 1804 rojena Louise-Marie Alexandrine, ki se je poročila s Charlesom(-Louisom) Jeanrenau- dom. Zakonski par Jeanrenaud-Chenevière je živel v Trstu, kjer sta bila rojena tudi njuna sinova – Adolphe (rojen 1837) in Édouard (1840–1910). Adolphe je avtor do leta 1880 segajočih genealoških tabel, ki jih je Sergij Vilfan uporabil pri pisanju izvirnega član- ka.20 Ostal je neporočen, najverjetneje je bil matema- tik. Menda je izginil v Rusiji. Édouard je bil tržaški veletrgovec s kavo,21 kar lahko pojmujemo kot nada- ljevanje trenda iz 18. stoletja, ko je bila več kot po- 17 V družinskem arhivu Sergija Vilfana je shranjeno genea- loško drevo družin Jeanrenaud in Chenevière, ki ga je sestavil Adolphe Jeanrenaud. Kjer genealogija omenja iste osebe kot spodaj navedeni švicarski leksikon, se podatki ujemajo; to do- kazuje zanesljivost rokopisnega vira. 18 Historisch-biographisches Lexikon der Schweiz, s. v. Jeanrenaud, str. 393. 19 Prav tam, s. v. Chenevière, str. 557–558. 20 Gl. op. 17. 21 Priseljevanje iz Švice ni bilo neobičajno, predvsem ker je Lombardija v tistih časih segala do Lugana in predstavljala vez. Priseljevali so se predvsem moški pripadniki helvetske veroizpovedi, ki so bili večinoma trgovci, poročali pa so se (če se niso priselili že poročeni, kakor verjetno Édouardova starša) predvsem z dekleti iz okoliških krajev (Kalc, Tržaško prebivalstvo, str. 76). Raziskave zakonskih zvez meščanske elite v Ljubljani in Trstu kažejo, da so se trgovci večinoma poročali s približno pet let mlajšimi, tudi sicer mladimi žen- skami, čeprav so bile morda manj premožne, ker so lahko po- magale v trgovini (prim. Cergol Paradiž in Selišnik, Sopro- ge). Édouard kot dobro situiran trgovec, moški predstavnik helvetske veroizpovedi, s poroko s pet let mlajšo, 23-letno prebivalko Palmanove (ki pa je spet multietničnega porekla) v veliki meri pooseblja statistične podatke. Nasprotno pa za intelektualce velja, da so se poročali večinoma s sovrstnicami (prav tam), kar v nadaljevanju potrjujeta na primer Josip Vil- fan ml. in Fran Vilfan. lovica tržaških trgovcev s kavo švicarskega porekla.22 Starši njegove žene Josephine Wemmer (1845–1933), s katero se je poročil leta 1868, so bili iz Palmano- ve, utrjenega garnizijskega mesta v Furlaniji, ki so ga zgradili Benečani. Furlanija je bila od časa napoleon- skih vojn do leta 1866 del Avstrije. Édouar dovega ta- sta, sudetskega Nemca, ki je bil čevljar, je v Furlanijo najverjetneje zanesla vojaška služba. Njegova žena je bila Furlanka. Édouardova družina je bila sicer helvetske vero- izpovedi (kalvinisti), a je bila popolnoma asimilirana pripadnica tržaškega meščanskega sloja. Ob sklepa- nju zakonskih zvez ni bilo nobenih zadržkov glede prestopa v katoliško ali pravoslavno cerkev. Kaže, da je družina živela na veliki nogi in se intenzivno ude- leževala družabnega življenja. V spominu so ostale tedenske vožnje s kočijo po korzu, družili so se z višjimi družbenimi krogi, vrhunec tovrstne družab- nosti pa je bilo po pripovedovanju druženje z nekim 22 Kalc, Tržaško prebivalstvo, str. 213. Édouard Jeanrenaud in njegova žena Josephine, roj. Wemmer, morda ob poroki leta 1868 ali nekoliko pozneje (družinski arhiv Sergija Vilfana). 550 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019 ruskim visokim knezom, čigar bojna ladja je bila ne- kaj časa zasidrana v tržaškem pristanišču. Pogovorni jezik v družini je bila tržaška različica beneško-itali- janskega narečja, brezhibno so govorili tudi nemško in dobro francosko. Družina Édouarda Jeanrenauda in Josephine Wemmer Zakonca Jeanrenaud-Wemmer sta imela de- set otrok, od katerih jih je sedem doživelo odraslo dobo. Njihova življenja pričajo o še bolj dinamičnem jezikovnem mešanju ter razvejanih poklicih: tretji najstarejši (preživeli) otrok in hkrati najstarejši pre- živeli sin, Carlo/Charles (1870–1947), je obiskoval mednarodno priznano in dobro obiskano zasebno Mahrovo trgovsko šolo v Ljubljani (ob sedanji tržni- ci). Skupaj z mlajšim bratom Riccardom/Richardom (1875–1942; njegov vzdevek Rikele zveni švicarsko) sta se zaposlila pri zavarovalniški družbi Assicurazio- ni Generali oziroma Riunione Adriatica di Sicurtà, kar odseva zgoraj omenjeni pomen zavarovalništva za gospodarski razcvet Trsta. Oba sta bila poročena z Italijankama, potomci živijo večinoma v Italiji (eden od njih je delal v nemškem založništvu in je nazadnje živel v Švici). Do prave razvejanosti družinskih vezi pa je prišlo s porokami petih hčera. Karoline Jeanrenaud Najstarejša hči, Karoline/Caroline (1866–1954), se je poročila s pravnikom v upravni službi, Guidom Polleyem (1864–1932), ki je bil nazadnje okrajni glavar v Kopru. Njegov stari oče Šimen/Simon je bil še slovenski veleposestnik v bližini Trsta (v Sežani). Simonov sin – Guidov oče Alojzij (1816–1872) – je že bil pravnik in okrajni glavar; v začetku avstrijske ustavne dobe je v Gorici in na Krasu politično de- loval v dobro slovenskega življa.23 Guido in njegova družina so bili asimilirani tržaški meščani; jezikovno se je to odražalo v sočasni uporabi italijanskega tr- žaškega narečja in nemščine. Karoline in Guido sta imela tri otroke: Ido (Duci), Otta in Maxa. En sin je 23 Andrejka, Zaslužni slovenski, str. 106–107; prim. Andrejka, Polley Alojzij (kjer je navedena tudi nadaljnja literatura). Družina Jeanrenaud: Josephine in Édouard ter sedem njunih otrok. V spodnji vrsti tretja z leve je njuna hči Ida, pozneje poročena Wilfan. V času njenega otroštva je družina Jeanrenaud živela v stanovanju v palači ob Canalu Grande, pozneje pa v stanovanju na naslovu Via Ghega 2 (družinski arhiv Sergija Vilfana, foto: Miran Pflaum). 551 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–5702019 bil zaposlen v zavarovalnici, hči Ida pa se je poročila z avstrijskim častnikom Karlom Demlom, ki je po prvi svetovni vojni v Združenih državah Amerike kot no- vinar tako dobro zaslužil, da je lahko pozneje kupil in vodil tovarno v tedaj češkoslovaškem delu Šlezije. Guidovi in Karolinini potomci so se čutili oziroma se čutijo Italijane, sudetske Nemce oziroma Avstrijce ali pa živijo v Združenih državah Amerike. Adèle Jeanrenaud Adèle (rojena 1869), druga hči zakoncev Jeanre- naud-Wemmer, se je leta 1897 poročila z romunskim mornariškim častnikom Anghelom Frunzănescu- jem. Izviral je iz družine veleposestnikov iz okolice Bukarešte, katere predniki so bili konec 18. stoletja verjetno trgovci. V Bukarešti je družina posedovala hiše v Leipziški ulici. Oče Adèlinega moža, Anghel I., je kot sirota odraščal v Parizu in na Dunaju, kjer se je poročil z rusko plemkinjo Černojev (Tscher- nach; verjetno je na Dunaju živela v izgnanstvu). Do smrti leta 1923 je živela v Badnu pri Dunaju. Trdila je, da je v sorodu z Beethovnom in da ima v lasti njegov klavir. Anghel I. in njegov brat naj bi si kupila papeški plemiški naslov, kar so trdili tudi za nekatere druge tržaške družine, ki so izhajale iz Jugovzhoda, o čemer bomo podrobneje govorili v nadaljevanju. Anghel I. in njegova ruska soproga sta živela od rente; živela sta razpeta med Parizom, Dunajem in Badnom.24 Njun edini, leta 1870 na Dunaju rojeni sin Anghel II. se je uril v avstrijski vojni mornarici, tj. na mornariški akademiji na Reki, o čemer bo tudi še govor. Njegov sovrstnik in po pripovedovanju tudi poročna priča je bil Johann princ Liechtensteinski, ki naj bi ob koncu prve svetovne vojne kot poveljnik bojne ladje »Novara« igral pomembno vlogo pri za- trtju upora mornarjev v Kotorju.25 Po poroki z Adèle 24 Povzeto po družinskem izročilu, ki ga je zapisal Anghel III., v družinskem arhivu Sergija Vilfana; podrobnosti bi bilo mor- da treba še precizirati. 25 Plaschka, Matrosen, str. 186 sl., 199 sl., 235–240. Del širše družine Jeanrenaud 12. januarja 1906 v Trstu, verjetno v stanovanju na Via Ghega 2 (družinski arhiv Sergija Vilfana). Z leve proti desni sedijo: Édouard Jeanrenaud in njegova žena, Josephine Jeanrenaud, roj. Wemmer, Fran Wilfan, njegovi hči Gabrijela ( Jela) in žena Ida Wilfan, roj. Jeanrenaud, Max Polley, njegova mama Caroline Polley, roj. Jeanrenaud, njena sin Otto in hči Ida (Duci) Polley, Louise (Sisi) Jeanrenaud; stojita Julie (Lilly) Jeanrenaud in njen brat Riccardo Jeanrenaud. Ida, Caroline, Louise, Julie in Riccardo so otroci Édouarda in Josephine, Gabrijela ( Jela), Max, Otto in Ida (Duci) so njuni vnuki, Fran Wilfan pa zet. 552 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019 je Anghel II. prestopil v romunsko vojno mornarico, kjer so ga med drugim povišali v poveljnika Donav- ske flote. Ustanovil naj bi tudi prvi romunski teni- ški klub. Njegov istoimenski sin, Anghel III. (rojen 1899, umrl leta 1977 v velikem potresu v Bukarešti), je v Nancyju študiral agronomijo in sodeloval pri iz- vozu romunskih kmetijskih proizvodov ter pri kme- tijski upravi.26 Njegova sestra Lucie/Lucia (rojena 1902) je bila poročena s pravnikom v javni upravi, ki je bil do druge svetovne vojne okrajni glavar v mestu Kišinjev (Chişinău, zdaj Moldavija). Oba otroka sta bila poliglota, imela sta se za Romuna in nista imela potomcev. Louise Jeanrenaud Tretja hči iz družine Jeanrenaud-Wemmer, Loui- se (Sisi; 1871–1957), je bila izbirčna in se je šele v poznih letih (leta 1919) poročila s Tržačanom Leon- hardom Rommlom (1859–1929), ki je bil nemškega porekla, iz Memmingena. Bil je veletrgovec s kavo in sladkorjem. Louise je še dolga leta vzdrževala stike med družinskimi člani, ki so živeli razkropljeni po Evropi. Otrok ni imela. Julie Aimée Jeanrenaud Preskočili bomo četrto hčer Ido, ker bo o njej go- vor v nadaljevanju. Peta in najmlajša hči, Julie Aimée (Lilly, rojena v 80. letih 19. stoletja), se je poročila s hrvaškim častnikom Josephom/Josipom Bachom, ki je po prvi svetovni vojni postal uradnik pri jugo- slovanskih železnicah. Iz Varaždina se je z družino preselil v Zagreb. Bachova sestra je po drugi svetovni vojni ostala v Trstu, kjer je tudi umrla. V Zagrebu živeči potomci družine Bach se čutijo Hrvate. Zadnji redki predstavniki in potomci družine Jeanrenaud so v Trstu živeli še v letih po drugi sve- tovni vojni, danes pa jih tam ni več. Nekaj jih živi v drugih italijanskih mestih, vendar stikov s slovensko vejo ni. Družina Wilfan v Trstu Družina Wilfan Družinske vezi četrte hčere Jeanrenaud, Ide (1873–1954), ki je zgoraj nismo obravnavali, sega- jo na Gorenjsko. Zopet se moramo vrniti v daljno preteklost. Tudi Ida se je poročila z mornariškim častnikom. Ime mu je bilo Fran in je izviral iz slo- venske družine Wilfan/Vilfan. Po moški liniji lah- ko družini sledimo v čas bavarske kolonizacije v 12. in 13. stoletju na škofjeloškem gospostvu, ki je bilo posest bavarske freisinške škofije. Potomci bavarskih naseljencev so se sčasoma poslovenili. Na pretežno 26 Prim. Frunzănescu, Evoluţia. kmečkem podeželju je bila že stoletja razširjena obrt tkanja platna, ki je malim kmetom omogočala pre- živetje. Iz vrst malih kmetov so pogosto izhajali tudi t. i. založniki, ki so si prislužili velike dobičke. Neka- terim so visoki dohodki, ki so jih deloma darovali v dobrodelne namene, omogočili celo vzpon v plemiški stan.27 Poleg tega so se v mestu in njegovi okolici raz- vile delavnice, v katerih so platno barvali. Proti koncu 18. stoletja v karlovškem predmest- ju Škofje Loke (na naslovu Karlovec 41 oziroma danes Poljanska cesta 1)28 srečamo barvarja Anto- na Wilfana (1755–1827), ki se je v mesto priselil iz bližnje okolice in je bil poročen z Marijo Jesenko. Z generacijo njunega sina Jakoba (rojen 1795), prav tako barvarja, se je začel vzpon družine. Poročil se je s hčerjo železarja (lastnika plavža) iz Železnikov, Jožefo Luzner (1809–1877). Jakobov brat Simon (1802–1881)29 se je šolal na gimnaziji v Ljubljani, kjer je bil sošolec Franceta Prešerna, ter študiral fi- lozofijo in teologijo na ljubljanskem liceju. Postal je duhovnik, vojni kurat, župnik, kanonik in naposled prošt v Novem mestu. V starosti je bil povišan v ple- miški stan.30 Plemiški naslov je poskusil prenesti na nečaka, Jakobovega sina Josipa, vendar je bila proš- nja zavrnjena. Tudi Josipovi sinovi so si pozneje (leta 1908) ponovno prizadevali, da bi nasledili Simonov plemiški naslov, vendar neuspešno.31 Josip Wilfan st. Barvarjev sin in duhovnikov nečak Josip/Josef (1838–1907)32 je prav tako hodil v šole, kot prvi je leta 1859 prejel štipendijo ustanove tržiškega barvar- ja Jožefa Peharca, namenjeno sinovom barvarjev za študij tehnike.33 Leta 1857 se je vpisal na dunajsko Politehniko in okrog leta 1860 postal gradbeni inže- nir. Leta 1861 je vstopil v avstrijsko vojno mornarico in leta 1866 pod Tegetthoffom kot zastavnik sodelo- val na fregati »Donau« v bitki pri Visu.34 Leta 1869 je zaradi ženitne kavcije zapustil vojno mornarico in sprejel civilno službo pri Južnih železnicah, pri gradnji pristanišča v Trstu, ter se poročil z Gabrijelo Jugovic. Od leta 1874 do približno leta 1890 je bil zaposlen na Pomorski upravi v Trstu, nato je bil za nekaj let kot vodja pristaniških gradbenih del preme- ščen na območje Dubrovnika in Meljine, s sedežem 27 Glej: Blaznik, Škofja Loka, str. 221–222, 326–328. 28 Štukl, Knjiga hiš, str. 42. 29 Smolik, Vilfan (Wilfan) Simon, str. 473–474. 30 Pesem o njegovem grbu je napisal Miklavž Komelj: Luč delfi- na, str. 47. 31 Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, str. 201–202. 32 Vilfan, Vilfan (Wilfan) Josip, 466–467; Offentaler in Berg- mann, Vilfan (Wilfan) Josip ( Josef ), str. 280–281. 33 Mohorič, Bombažna predilnica, str. 10. 34 Številni pomorščaki in pripadniki vojne mornarice so priha- jali iz notranjosti monarhije, tako kot Josip Wilfan st. Prim. Marinac, Čez morje. 553 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–5702019 v Dubrovniku. Po letu 1895 je zopet delal v Trstu in leta 1899 pridobil naziv višji gradbeni svetnik. Večino poklicnega življenja je deloval kot inže- nir pri gradnji pristanišč od Trsta do Dubrovnika in Boke Kotorske, zlasti pa pristanišč na Reki in v Trstu. Med drugim je v dalmatinskem Stonu (na polotoku Pelješac) vodil dela med obsežno asanacijo pristani- šča in gradnjo prekopa. V zahvalo je leta 1899 postal častni meščan Stona. Za vojno mornarico je od leta 1885 dalje vzpostavil priveze in uredil različna ja- dranska pristanišča kot postaje za torpedne čolne. V Trstu je kritiziral gradnjo pomola »Molo di Sanità«, ki se je nato res začel pogrezati, zaradi česar je prišlo celo do parlamentarne preiskave na Dunaju. Preisko- valna komisija je tako leta 1906 ugotovila in grajala, da dunajski strokovnjaki ob gradnji niso upoštevali Wilfanovih izkušenj. Josip je bil tudi izumitelj: leta 1902 je dobil patent za ležaj pri bagrih, strojih in vo- zovih za malto, zavarovan pred onesnaženjem.35 Kot se je spominjal njegov najmlajši sin Josip, je bil oče Josip narodno zaveden, bil je član Slavjanske čitalni- ce v Trstu in nekaj časa njen odbornik.36 Čeprav je imel ugleden položaj, je morala družina živeti precej skromno, nazadnje v najemniškem sta- novanju v ulici Via Vittoria Colonna 4, zunaj nek- danjega mestnega obzidja, a še vedno v neposrednem središču mesta. Josip si je močno želel, da bi bili sinovi dobro izobraženi in situirani, pri čemer je najbolj zau- pal državnim službam,37 kar se po razpadu monarhije ni izkazalo za najbolje. Po smrti žene Gabrijele leta 1900 se je poročil z judovsko šiviljo Rose Melanio Kohn, rojeno leta 1872 v Galiciji, v mestu Przemyśl na današnjem Poljskem, ki je po njegovi smrti 1907 očitno vsaj še nekaj časa ostala v stanovanju na tem naslovu. Sinovi Josipa Vilfana starejšega so v več let trajajočem sodnem postopku proti vdovi Rose zahte- vali svoj del dediščine ter leta 1910 dosegli poravnavo. Rose je najela najboljšega judovskega odvetnika, Ca- milla Ara, ki jo je zastopal v italijanskem jeziku, Josip Wilfan ml. pa je v svojem imenu ter kot pooblaščeni zastopnik svojih treh bratov odgovarjal v nemškem jeziku. Iz zapuščinske dokumentacije je razvidno, da je imel Josip v lasti le malo oblačil ali vrednih pred- metov, imel je 320 knjig ter nekaj obveznic in privar- čevanih sredstev. Sinovi so očeta pokopali v Stražišču pri Kranju poleg svoje mame. Družini Jugovic in Šavnik iz Kranja Josipova žena Gabrijela, roj. Jugovic (1842–1900), je izhajala iz družine podjetnikov – sitarjev – iz Stra- žišča pri Kranju, ki leži na ravnini med Škofjo Loko in Kranjem. Na tem območju so sita iz konjske žime 35 ÖStA, KA, Conduitenlisten; ÖStA, AVAFHKA, Verkehrs- archiv, Personalakten; Attlmayr, Der Krieg; Salvator, Über den Durchstich. 36 Spomini dr. Josipa Vilfana, str. 175. 37 Prim. Vodopivec, Educated Elites. Josip Wilfan st. v mladih letih, okrog leta 1866 (družinski arhiv Sergija Vilfana). Gabrijela Jugovic leta 1869. Tega leta se je poročila z Josipom Wilfanom (družinski arhiv Sergija Vilfana). 554 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019 izdelovali že od 16. stoletja dalje. Po zaslugi italijan- skih trgovcev se je tržišče za sita v 17. stoletju zelo povečalo; tako je bilo treba žimo kmalu uvažati iz Bavarske, Rusije in Galicije. Okrog leta 1820 so sita izvažali v Italijo, Francijo in Turčijo, pozneje se je krog kupcev razširil še na druge dežele. Med podjetniki, ki so kot založniki organizirali proizvodnjo in izvoz sit, je bilo tudi podjetje Bajželj (Weischel). Skoraj gotovo je obstajalo že leta 1783. Podjetje je v 19. stoletju dedovala ženska linija. De- dinja Jožefa Bajželj (1784–1844) se je leta 1800 po- ročila z Antonom Globočnikom (1780–1861), po rodu iz Železnikov, domnevno iz družine železarjev. Antonu je uspelo močno povečati sitarsko podjetje v Stražišču.38 Po njem ga je vodil njegov zet Franc/ Franz Jugovic (1810–1877), v Trstu rojeni sin trgov- ca iz Kranja. Franc Jugovic se je leta 1833 poročil z Globočnikovo hčerjo Frančiško (1810–1875). Kot 38 Žontar, Platnarstvo; Kobe-Arzenšek, Sitarstvo; Dolžan Er- žen in Rant, Sita. Prim. tudi Schweizer, Die Siebweberei; Schweizer, Textielhistorische Spenztochten. Podatki o sitar- ski družini Jugovic po spominu Josipa Vilfana ml. so zapisani v Jadranskem koledarju 1980 (Spomini dr. Josipa Vilfana), str. 171–172, 175. trgovec z blagom (postal je trgovec komisionar) je z družino živel v Trstu. Njegova firma je bila ditta di borsa, kar pomeni, da je imel dostop do borze. Bil je ugleden meščan, izvoljen za tržaškega mestnega svet- nika, leta 1848 pa je postal član tržaške meščanske garde.39 Po propadu lastnega trgovskega podjetja v Trstu zaradi jamstva nekemu Benečanu je leta 1861 prevzel tastovo sitarsko obrtno podjetje v Stražišču. Frančev brat Lorenc/Lorenz, ki je živel v Trstu, je po družinskem izročilu veliko potoval in bil eden zgodnjih zagovornikov jugoslovanske edinosti ter sr- bofil. Rad se je podpisoval v srbohrvaški različici svo- jega imena ter v cirilici kot Jugović. Ob smrti so mu na pare položili gosli z eno struno (gusle), na glavo pa posadili srbsko pokrivalo (šajkačo). Drugi Fran- čev brat, kranjski trgovec in industrialec Leopold (umrl leta 1877 v Aleksandriji), je ustanovil veliko hčerinsko podjetje stražiškega sitarskega podjetja v Aleksandriji. Bil je deželnozborski in državnozborski poslanec ter župan Kranja (1872–1874), zgradil pa je tudi mehanični mlin na Savi v Kranju ter moko prek Trsta izvažal v Francijo, Anglijo, Dalmacijo in Afriko. Po propadu svojega podjetja in prodaji mlina je moral odstopiti kot župan Kranja.40 Podjetje v Stražišču sta leta 1877 prevzeli hčeri Franca in Frančiške Jugovic; mož mlajše hčere Eliza- bete (1849–1908) Ludvik Matajc (1846–1908, poro- čena leta 1880) je sodeloval pri upravljanju podjetja, starejša, Frančiška (1839–1904), pa je ostala neporo- čena. Družina je večinoma ohranila pogovorni jezik in običaje, ki jih je imela, ko je še živela v Trstu: go- vorili so nemško in tržaško italijansko narečje, do do- ločene mere tudi slovensko. Zlasti starejša solastnica Frančiška je v vasi Stražišče in pri sorodstvu vzbujala pozornost s tem, da je vztrajala pri svojih meščan- skih in mestnih navadah. Najstarejši brat Piero/Peter (1837–1909) se je (tako kot njegov mlajši brat Janez [1843–1871], ki je v Stražišču ustanovil prvo zadru- go) v Švici izučil za trgovca. Najprej je delal pri očetu v Trstu, nato je šel k stricu Leopoldu v Aleksandri- jo.41 Svoj delež stražiškega podjetja je kmalu zapravil. Veljal je za posebneža, živel pa je kot uslužbenec de- loma na Gorenjskem in deloma v Trstu. Menda je bil prostozidar. V drugem zakonu je bil poročen z Emo, Madžarko iz Debrecena. Njeno nekoliko rustikalno obnašanje – menda je v Trst prispela z volovsko vpre- go – je sorodstvo deloma odklanjalo, deloma pa so ga jemali s humorjem. Drugi del družine, kamor je med drugim sodila tudi poročena solastnica sitarske- ga podjetja Elizabeta Matajc, je bil večjezičen, toda bili so izrazito slovensko usmerjeni. Najmlajša sestra Jugovic, Leopoldina (1852– 1942), je leta 1873 postala žena lekarnarja Karla 39 Spomini dr. Josipa Vilfana, str. 171. 40 Žontar, Zgodovina, str. 324–325, 330, 403. 41 Spomini dr. Josipa Vilfana, str. 171. Brata Franc (desno) in Leopold Jugovic, 60. ali začetek 70. let 19. stoletja (fototeka Gorenjskega muzeja). 555 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–5702019 Šavnika (1840–1922), ki je bil kot dolgoletni župan Kranja (1874–1910) med drugim zaslužen za razvoj mesta in kranjske gimnazije, bil pa je tudi deželni po- slanec.42 Šest njunih otrok je dočakalo odraslo dobo, starost pa le najmlajša hči Ana (Anica). Vsi sinovi so se odločili za intelektualne poklice: Karel Šavnik ml. (1874–1928)43 je bil finančni pravnik, farmacevt in planinec Franc Šavnik (1877–1931)44 je prevzel oče- tovo lekarno v Kranju, odvetnik in ljubiteljski fotograf Janko Šavnik (1881–1915)45 je med drugim deloval v odvetniški pisarni svojega svaka Josipa Vilfana v Tr- stu, najmlajši, Pavel Šavnik (1882–1924),46 pa je bil zdravnik dermatovenerolog in profesor v Zagrebu. 42 Prašelj, Šavnik Karel st. Lekarnar v Kranju in kranjski župan je bil tudi že Karlov oče Sebastijan. 43 Prašelj, Šavnik Karel ml. 44 Prav tam. 45 Kambič, Dr. Janko Šavnik. 46 Gorec, Šavnik Pavel. Karel Šavnik, 90. leta 19. stoletja (družinski arhiv Sergija Vilfana). Leopoldina Šavnik, roj. Jugovic, s sinom Karlom, verjetno leta 1876 ali 1877 (družinski arhiv Sergija Vilfana). Otroci Leopoldine, roj. Jugovic, in Karla Šavnika pred letom 1897 (morda leta 1895). Zadaj stojijo Franc, Karel in Marija, na stebričku sedi najmlajša Anica, spredaj pa Janko, Leopold (umrl leta 1897 kot otrok) in Pavel. Marija se je pozneje poročila z Josipom Vilfanom ml. (družinski arhiv Sergija Vilfana). 556 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019 Družina Josipa Wilfana in Gabrijele Jugovic Še ena od sestra Jugovic, Gabrijela/Gabrielle (1842–1900), se je leta 1869 poročila z omenjenim gradbenim inženirjem Josipom/Josefom Wilfanom in z njim večinoma živela v rodnem Trstu, vmes pa so se zaradi Josipove službe z družino selili tudi na Reko (tam se je rodil njun drugi sin Alfons) in v Du- brovnik. Štirje sinovi omenjenih zakoncev so pripa- dali isti generaciji kot zgoraj omenjene hčere družine Jeanrenaud. Pavel Wilfan (1869–1908) Najstarejši sin Pavel/Paul, rojen v Trstu, je ma- turiral v Novem mestu, nato pa študij prava na Du- naju zelo kmalu zamenjal za vojaško službo in služil v kranjskem (17.) pehotnem polku. Nekaj let je bil učitelj na vojaški šoli za kadete pehote v kraju Straß na Štajerskem, kjer je med drugim poučeval sloven- ščino, za leto 1907 pa vemo, da je živel v Celovcu. V prostem času je prepotoval velik del Evrope od Španije do Skandinavije. Umrl je razmeroma mlad, kmalu potem, ko je bil povišan v stotnika.47 Alfons Wilfan (1872–1938) Kaže, da je bil univerzitetni študij za naslednja sinova predrag, zato so ju starši vpisali na cesarsko- 47 Prim. ÖStA, KA, Conduitenliste (Haupt- und Grund- buchsblatt itd.). -kraljevo mornariško akademijo na Reki, kamor so jo preselili iz Trsta zaradi širitve mesta. Ker se je oče udeležil bitke pri Visu leta 1866, sta imela sinova pravico do prostega mesta na tej vojaški akademiji (ganz freier Ärarialplatz, neke vrste štipendija iz dr- žavne blagajne). To je odločitev gotovo olajšalo, mo- rala pa sta opraviti zahtevne sprejemne izpite. Drugi sin Alfons (rojen na Reki, kjer je oče takrat službo- val) je bil na mornariški akademiji v istem letniku kot zgoraj omenjeni Romun Anghel Frunzănescu ter prav tako že omenjeni princ Liechtensteinski. Alfons in Frunzănescu sta se v letih 1890–1892 kot kadeta udeležila plovbe okrog sveta na šolski ladji »Saïda«. Ekspedicija je imela (sicer ne izrecno) nalogo, da po- jasni usodo habsburškega odpadnika Johanna Ortha in njegove izginule ladje. Pri Falklandskih otokih so ugotovili, da o izginuli ladji ne morejo dognati niče- sar zanesljivega.48 Alfons je sodeloval tudi pri blokadi Krete, ki je trajala od marca do konca leta 1897. Njegov zakon, ki ga je leta 1906 sklenil z nemško govorečo hčerko nekega industrialca, Olgo Pfanhau- ser (umrla okoli 1930), je ostal brez potomcev. Leta 1907 je bil Alfons v Pulju, leta 1908 pa je bil vodja postaje za torpedne čolne v Trstu, kjer je izobraževal mlade kadete. Med prvo svetovno vojno je bil povelj- nik častitljive bojne ladje (oklepna ladja – kazemate »Kaiser Max«) z izpodrivom 3.600 bruto registrskih ton (splavljena leta 1875), s katero pa ni bilo mogoče izvajati večjih herojskih vojaških akcij. Kljub temu je bil nekajkrat odlikovan. Proti koncu vojne je bil zad- 48 Marchesetti, Die Erdumsegelung. Družina Wilfan ob božiču leta 1896. Sedita Gabrijela Wilfan, roj. Jugovic, in njen mož, gradbeni inženir Josip/Josef Wilfan, stojijo njuni štirje sinovi. Z leve si sledijo: mornariški častnik Alfons Wilfan, pehotni častnik Pavel Wilfan, odvetnik in politik dr. Josip Wilfan ml. ter mornariški častnik in diplomat Fran Wilfan (družinski arhiv Sergija Vilfana). 557 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–5702019 nji poveljnik dvajset let stare križarke »Kaiser Karl VI.«, ki je imela 6.240 bruto registrskih ton izpodri- va. Leta 1919 je bil upokojen kot kontraadmiral.49 Pokoj je preživel v Spitalu pri Semmeringu, v kraju Rodaun pri Dunaju in nazadnje na Dunaju v I. okra- ju. Kot edini od štirih bratov Wilfan pa Alfons, vsaj v starosti, ni dobro obvladal slovenščine in je bil bolj nemško usmerjen. Menda so bile na mornariški aka- demiji med posameznimi letniki precejšnje razlike glede odnosa do nacionalnega vprašanja, gotovo pa je na njegovo usmeritev vplivala tudi poroka z ženo nemškega porekla. Fran Wilfan (1874–1931) in Ida Jeanrenaud (1873–1954) Tretji sin Fran (rojen v Stražišču pri Kranju, kamor je oče Josip družino poslal k tastu v oskrbo, in sicer v času, ko je ostal brez službe in je iskal zaposlitev)50 je prav tako postal mornariški častnik. Po osnovni šoli in štirih letih gimnazije v Trstu je obiskoval morna- riško akademijo na Reki. S šolsko jadrnico »Saïda« je prišel do Bangkoka in Batavije, nato pa je služil na različnih ladjah. Na krovu skoraj nove križarke (tor- 49 ÖStA, KA, Conduitenliste; prim. tudi mornariške almanahe, na primer Almanach für die k. u. k. Kriegsmarine 22. 50 Spomini dr. Josipa Vilfana, str. 172. pedne ladje) »Aspern« se je v času boksarske vstaje (1900–1902) udeležil ekspedicije na Kitajsko. Ker je angleška tovorna ladja »Macedonia« v Šanghaju po- nesreči poškodovala ladjo »Aspern«, je ta morala dlje časa ostati v pristanišču, da so jo na stroške zavaro- valnice temeljito popravili. V pismih domačim51 je kritično zapisal, da avstrijska mornarica na Daljnem vzhodu ne igra pomembne vloge, temveč da se je s svojim prihodom le osmešila. Pogrešal je (ne preveč nevarne) vojaške operacije na morju in kopnem, to- žil o slabih bivalnih razmerah na krovu in o slabem vzdušju, priznal, da ne ve veliko o azijskih kulturah, so ga pa zanimale, opisoval pijančevanje, droge, igre na srečo in prostitucijo v pristaniških mestih ter si želel odlikovanj, ki bi mu omogočila napredovanje in boljšo gmotno preskrbljenost. Kljub pomanjkanju je na Daljnem vzhodu nakupil zanimive okrasne pred- mete, ki jih je sproti pošiljal domov.52 51 Pisma je iz arhiva dedičev Sergija Vilfana izbrala in iz nem- ščine prevedla Veronika Pflaum za publikacijo: Marinac, Čez morje, poglavje, posvečeno Franu Vilfanu, str. 91–98, kjer so objavljeni odlomki. 52 V letih 2016 in 2017 predstavljeno na razstavi Čez morje na nepoznani daljni vzhod, ki jo je pripravila Bogdana Marinac iz Pomorskega muzeja Piran in je bila na ogled tudi v Parku vojaške zgodovine v Pivki (Marinac, Čez morje, str. 91–98 in passim). Tudi v tem pogledu je bil Fran tipični predstavnik tedanjega (ne samo tržaškega) meščanstva, ki si je prostore rado okraševalo z azijskimi predmeti. Prim. stalno postavitev Učenci c. kr. deške ljudske šole v Trstu z učiteljem Antonom Železnikom. V sprednji vrsti skrajno levo stoji Fran Wilfan. Šolo je obiskoval v letih 1880–1884, kot izbirni predmet je imel tudi slovenščino (družinski arhiv Sergija Vilfana). 558 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019 Leta 1903 je Fran s činom poročnika bojne ladje 2. reda postal rezervist, iz vojne mornarice je presto- pil v civilno službo pri Evropski donavski komisiji (CED) ter postal pristaniški kapitan v Sulini53 – v srednjem rokavu donavske delte v današnji Romuniji. Tako mu ni bilo treba plačati varščine, ki so jo morali položiti častniki ob poroki za primer, da bi v vojni umrli in bi bile njihove vdove preskrbljene, ter se je lahko oktobra tega leta v Trstu poročil s prej ome- njeno Ido Jeanrenaud.54 Pristaniški kapitan v Sulini je ostal do januarja 1919, pozneje pa je dal odpoved. Predvsem v času službovanja v Sulini je prejel več odlikovanj, med drugim viteški križec reda Franca Jožefa, odlikovanje reda sv. Save III. stopnje ter odli- kovanji ruskega carja in romunskega kralja. V Sulini sta se rodila Franova in Idina starejša otroka, Gabri- jela ( Jela; 1904–1963) in Igor (1906–1985). »orientalskega« meščanskega salona v muzeju Civico Museo D'Arte Orientale. 53 V tej vlogi ga je ovekovečil njegov vrstnik, romunski pisatelj Eugeniu Botez (1874–1933) v romanu Europolis, ki ga je leta 1933 izdal pod psevdonimom Jean Bart. Na več mestih kot stranska oseba nastopa pristaniški kapitan (vendar brez na- vedbe imena), označen kot izredno razgledan in izobražen mož. Tudi Botez je bil mornariški častnik, v letih 1909–1918 je služboval v Sulini kot mornariški komisar, pozneje pa je postal tamkajšnji luški kapitan. 54 Krščena je bila kot evangeličanka helvetske veroizpovedi, njuni otroci pa kot katoličani. Po vstopu Romunije v vojno leta 1916 je bil Fran kot avstrijski državljan daljši čas zaprt (od avgusta 1916 do marca 1918 – najprej v taborišču, nato pa od junija 1917 do marca 1918 v preiskovalnem zaporu), marca 1918 pa je bil vpoklican v vojsko, kjer je doča- kal konec vojne. Njegova družina je ta čas preživela v Odesi, kamor je bila deportirana. Idi je uspelo rešiti nekatere predmete iz Azije, po pričevanjih pa je bilo še mnogo več dragocenih predmetov uničenih in iz- ropanih iz zapečatene sobe v Sulini, medtem ko je bila družina v izgnanstvu. Po prvi svetovni vojni in odpovedi službe v Sulini je družina Frana Wilfana ostala brez doma in premoženja. Vrnili so se k so- rodnikom v Trst, kjer se je aprila 1919 v Narodnem domu v stanovanju Franovega mlajšega brata Josipa rodil Sergij (1919–1996), tretji otrok Frana in Ide.55 Po požigu Narodnega doma 13. julija 1920 so zo- pet ostali brez strehe nad glavo ter bivali pri znancih in sorodnikih v dvorcu (gradu) Lisičje pri Škofljici (lastnica dvorca je bila takrat Mary Lloyd iz Trsta, 55 Prepis njegovega rojstnega in krstnega lista med drugim hra- ni Arhiv Jugoslavije v dosjeju Frana Vilfana (AJ, fond 334, Ministarstvo inostranskih poslova Kraljevine Jugoslavije, fasc. 141, jedinica opisa 464, Personalni dosjeji, Fran Vilfan AJ-334-141-464). Njegovo polno ime se je glasilo Sergius Josephus Aloisius Jaroslav. Sergius/Sergij je zavetnik Trsta, kar nakazuje na kraj rojstva, kamor se je družina zatekla po prvi svetovni vojni. Njegov stric Josip Vilfan ml. ni bil le njegov krstni boter, temveč tudi vzornik v osebnem in po- klicnem pogledu ter skrbnik po smrti brata Frana leta 1931. Ida Jeanrenaud, pozneje poročena s Franom Wilfanom, okrog leta 1900 (družinski arhiv Sergija Vilfana). Fran Wilfan okrog leta 1900 (družinski arhiv Sergija Vilfana). 559 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–5702019 verjetno družinska prijateljica), Kranju, Škofji Loki in Varaždinu. Fran je obvladal več jezikov – v času šolanja se je poleg nemščine in slovenščine učil še latinščino, staro grščino, italijanščino, hrvaščino in angleščino, med poznejšim službovanjem pa se je naučil še ro- munsko in srbsko, tekoče je govoril tudi francosko. V letih šolanja in aktivnega službovanja v mornarici si je z očetom in brati dopisoval v nemščini. Pozne- je je, kot je nekje sam zapisal, glede narodne zavesti nanj močno vplival njegov slovensko zavedni mlajši brat Josip. V družini Frana in Ide so za vsakdanje družinsko sporazumevanje vzporedno uporabljali več jezikov – italijansko tržaško narečje, nemščino, fran- coščino in slovenščino. Fran in Ida sta se pogovarjala v francoščini, dopisovala sta si v nemščini, redkeje v francoščini; Ida je s starejšima otrokoma govorila in si dopisovala v italijanskem tržaškem narečju, z najmlajšim Sergijem je govorila v nemščini, z vnuki (Sergijevimi otroki) pa v skromni slovenščini. Fran je s svojimi otroki govoril slovensko, tudi ti so se med seboj sporazumevali v slovenščini. Po prvi svetovni vojni je bil Fran krajši čas član Narodnega sveta v Trstu (od 1. februarja do 10. mar- ca 1919), nato (od aprila do oktobra 1919) jugoslo- vanski strokovnjak za vprašanja Donave pri pariški mirovni konferenci (v pomorski sekciji jugoslovan- ske delegacije, odseku za trgovino in mornarico) ter končno do smrti leta 1931 predstavnik Jugoslavije (namestnik stalnega delegata) pri Mednarodni do- navski komisiji (CID) v Budimpešti, Bratislavi in na Dunaju, in sicer na položaju generalnega konzula.56 V personalni mapi ministrstva za zunanje zadeve v Arhivu Jugoslavije so shranjena letna službena po- ročila za leta 1925–1930. Pri vseh kriterijih dosega najboljše ocene, pohvale požrtvovalnosti, samoinicia- tivnosti, prijaznosti in uvidevnosti do kolegov, nikdar ni bil kaznovan, nikdar bolan ali odsoten. Podobno kot njegov oče izpričuje popolno predanost pokli- cu, vendar je bil iz političnih razlogov ob razpadu monarhije kar nekaj let zaposlen le kot honorarni sodelavec; šele od leta 1925 je bil zaposlen redno,57 56 Vilfan, Vilfan (Wilfan) Fran; Bergmann, Vilfan (Wilfan), Fran (Franz); Marinac, Čez morje, str. 91–98. 57 V dopisu z dne 16. maja 1925, napisanem v Bratislavi na pisemskem papirju tamkajšnjega Veleposlaništva kraljevine in naslovljenem na jugoslovansko ministrstvo za zunanje zadeve, Fran v srbskem jeziku natančno opiše, kako mu je zunanje ministrstvo monarhije obljubilo, da ga bodo v času diplomatskega delovanja za Evropsko donavsko komisijo še vedno vodili tudi v registru zaposlenih članov vojne mornari- ce, da bo imel možnost povratka v primeru ukinitve komisije in napredovanja v višje čine na podlagi delovne dobe kot nje- govi kolegi iz komisije za reko Prut ter da bo tudi za ta leta nekoč prejel pokojnino. Ob razpadu monarhije dana ustna obljuba seveda ni pomenila ničesar več. Fran pravi: »Moja je namera bila ta, da se vratim posle otsutnosti odprilike od 16–18 godina, kad bi moji raniji drugovi postigli čin kapetana bojnog broda (pukovnika), ali mi je svetski rat premetio moje račune.« – Hude težave je imel tudi ob prehodu iz avstrijske v jugoslovansko državno službo. Ko je bil leta 1919 imenovan za člana Mednarodne donavske komisije, je bil prepričan, da so njegovi prošnji za stalno zaposlitev v vojski Kraljevine Ju- Otroci Ide, roj. Jeanrenaud, in Frana Wilfana: Gabrijela ( Jela), Sergij in Igor, grad Lisičje, leto 1920 (družinski arhiv Sergija Vilfana). 560 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019 a je družina v vseh medvojnih letih finančno težko shajala. S Franom se je selila v Bratislavo, na Dunaj in končno iz finančnih razlogov leta 1929 v Dubrov- nik, kjer je bivala tudi v času Franove smrti v Nici 1. maja 1931. Po njegovi smrti se je družina nastanila in ostala v Ljubljani. Franova hčerka Jela je delala v različnih (tudi tržaških) zavarovalnicah in ostala z materjo Ido do smrti. Nikdar se ni poročila. Sin Igor je bil profe- sor prava v Mariboru. Mnogo mlajši sin Sergij pa je doktoriral iz prava na Univerzi v Ljubljani, bil leta 1942 pol leta interniran v taborišču Gonars, se leta 1943 poročil z doktorico prava Marijo Rueh (1918– 1998), se kot profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani posvečal predvsem slovenski pravni zgodo- vini, predsedoval Mednarodni komisiji za zgodovino mest ter bil redni član SAZU in drugih akademij. Bil je kozmopolit in poliglot ter jezikovno senzibi- len pravni strokovnjak kot njegov stric, v nasprotju z njim pa se je izogibal politiki. Bil je navdihujoč mentor mlajšim generacijam slovenskih pravnikov in zgodovinarjev, predvsem pa je bil predan oče in stari oče. Fran in Ida sta bila pokopana na pozneje ukinje- nem šmartinskem pokopališču v Stražišču pri Kra- nju, tako kot pred tem že Franovi starši, Gabrijela, roj. Jugovic, in Josip Wilfan, ter Franov starejši brat Pavel. Josip Wilfan/Vilfan ml. (1878–1955) in Marija Šavnik (1879–1918) Potem ko je bila prvim trem sinovom Gabrijele in Josipa Wilfana zagotovljena eksistenca v avstrijskih častniških krogih, je četrti in najmlajši sin Josip58 (rojen v Trstu na ulici San Michele) lahko ustregel očetovi želji in študiral pravo. Tako bi sin kot prav- nik lahko postal uradnik in kasneje dvorni svetnik, česar si je njegov oče želel že zase, a kot inženir tega ni mogel doseči. Josip je študij prava na Dunaju leta 1901 dejansko zaključil z doktoratom, a je očeta raz- očaral, ko se je odločil, da postane odvetnik, kar zopet goslavije ugodili, a ni bilo tako, zato je že leta 1920 zaprosil za redno službo. V citiranem dopisu tako prosi, da se mu prizna okrog 14 let v vojni mornarici in 15 let v Evropski donav- ski komisiji ter upošteva okrog 5,5 leta, ko je bil brez službe. Redno službo je dobil šele leta 1925, nekaj let službovanja v avstrijski mornarici in pri Evropski donavski komisiji pa mu je bilo retroaktivno priznanih leta 1929. – Dokument št. 3634 z dne 1. julija 1931 mu po smrti kot pokojninsko osnovo vsega skupaj priznava le 23 let delovne dobe, zaradi česar je vdova prejemala pokojnino, ki je bila za eno tretjino nižja od moževih prihodkov, ko je bil še živ in s katerimi so že tako težko shajali (AJ, fond 334, Ministarstvo inostran- skih poslova Kraljevine Jugoslavije, fasc. 141, jedinica opisa 464, Personalni dosjeji, Fran Vilfan AJ-334-141-464). Vse to navajamo kot individualno ponazoritev, kako ostro sta v živ- ljenja sposobnih in nadvse prizadevnih državnih uradnikov zarezala prva svetovna vojna in razpad monarhije. 58 Pelikan, Josip Vilfan v parlamentu; Bajc (ur.), Josip Vilfan. ni omogočalo naziva »dvorni svetnik«. Po zaključku študija je bil praktikant na sodišču v Trstu, nato je prakso nadaljeval pri odvetniku Laginji v Pulju ter kasneje pri odvetnikih Pretnarju in Fillinichu v Trstu. Svojo odvetniško pisarno je odprl leta 1908. Tudi Josip je bil poliglot. Zahvaljujoč šolanju in študiju v Trstu, Dubrovniku in na Dunaju je poleg slovenščine obvladal nemščino, italijanščino ter hrva- ščino in srbščino, izvrstno pa je znal tudi latinščino, staro grščino, angleščino (zasebne lekcije pri Jame- su Joyceu v Trstu in Pulju), francoščino ter kasneje v življenju tudi ruščino. Tako jezikovno kot glede zna- nja je bil zahteven do kolegov in družinskih članov. Po vrnitvi v Trst leta 1904 se je Josip poleg odvet- niškega dela vsestransko vključil v življenje sloven- ske in slovanske skupnosti ter sodeloval pri njenem političnem, gospodarskem, finančnem, kulturnem in telesnokulturnem (Sokol) vzponu, ki ga je nasilno prekinila prva svetovna vojna, potem ko je Trst postal italijanski, pa ga je hudo prizadel fašistični pritisk v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja ter za časa druge svetovne vojne. Vojna vihra in težki časi so se odrazili ne samo v Josipovem poklicnem, temveč tudi zasebnem življenju. Josip Vilfan ml. oktobra 1927 (družinski arhiv Sergija Vilfana). 561 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–5702019 Leta 1905 se je poročil s sestrično Marijo Šav- nik (1879–1918), hčerjo Leopoldine in Karla Šav- nika, iz Kranja. Odraslo dobo so dočakali trije nju- ni otroci: oblikovalka in kostumografinja Gabrijela ( Jela; 1906–1998),59 pravnik, politik in diplomat Joža (1908–1987)60 ter zdravnik, profesor ginekologije in olimpijski plavalec Draško (1914–1996).61 Dve hčerki sta umrli v otroških letih: Janka (1910–1924) in Ma- rija (1916–1917). Vsi otroci so bili rojeni v Narodnem domu v Trstu, kjer so živeli do materine prerane smrti zaradi španske gripe, nato pa pretežno pri starih star- ših v Kranju, kjer je imela posebno vlogo pri njihovi vzgoji materina sestra Anica Emmer, roj. Šavnik, in drugod (na primer na Dunaju, v Rimu in Ljubljani). Čeprav so bili zaradi Josipove vpetosti v delo otroci pogosto fizično ločeni od očeta, so se redno videvali, tudi v Trstu, ter ostali močno povezani. Bil je skrben oče in vpleten v vse pomembnejše odločitve. Josip se je začel politično udejstvovati leta 1906, pri 28 letih, kot tajnik liberalnega političnega društva Edinost in kasneje njegov predsednik, od leta 1910 do ukinitve Edinosti (ki jo je po novembru 1920 ne- 59 Šelih et al., Pozabljena polovica, str. 440–442. 60 Dr. Joža Vilfan. 61 Gorec, Vilfan, Draško. posredno podpirala vlada Kraljevine Jugoslavije) leta 1928. V tej vlogi in kot odvetnik je bil gonilna sila pri pripravah in zahtevah za revizijo avstrijskega ljud- skega štetja leta 1910.62 Pozneje je rad pripovedoval, da so se Slovenci ob reviziji organizirali v različnih pisarnah, spremljali zakonodajo ter v tedanjem Trstu našteli kar 70.000 do 80.000 Slovencev (kot smo že omenili, je revizija priznala 58.000 Slovencev). Revi- zija popisa, ki so jo dosegli po pravni poti, je Josipu po lastnih besedah utrdila vero v pravno državo. Kot politik se je sprva udejstvoval v tržaškem mestnem svetu, nato pa dva mandata kot poslanec v rimskem parlamentu (1921–1928). Iz njegovih spisov in pisem je razvidno, da je vseskozi verjel v institucijo države, ki mora zagotavljati pravice vsem državljanom, tudi manjšinam. V pozitivističnem zaupanju v črko zakona je večkrat osebno govoril z Mussolinijem in predal 13 spomenic, da bi dose- gel boljši položaj za vse slovanske manjšine v Trstu, vendar je podcenjeval nevarnost fašizma in zaradi smrtne nevarnosti moral čez noč emigrirati na Du- naj. Marsikdo je v tistem in poznejšem času njegovo delovanje označil za pomembno in pogumno, vendar premilo, čeprav je z današnjega vidika še kako ak- tualno.63 Za časa delovanja v italijanskem parlamen- tu se je vključil v Interparlamentarno unijo. Vseskozi je ohranil tudi tržaško odvetniško dejavnost. Zadnji njegov družabnik je bil Boris Furlan,64 ki je vodil po- sle vse do prevzema novega odvetnika.65 Josip je bil v tržaško odvetniško zbornico vpisan do leta 1930. Vidno vlogo je imel tudi na področju slovenskega narodnega gospodarstva v Trstu, še posebej pri Ho- telski delniški družbi Grljan-Miramar, Tržaški po- sojilnici in hranilnici (TPH) ter Jadranski banki, pa tudi pri Narodnem domu, ki je bil simbol66 slovenske in tudi širše slovanske prisotnosti v Trstu. Izgradnja večnamenske prestižne palače po načrtih arhitekta Maksa Fabianija je bila edinstvena tudi v tedanjih evropskih okvirih; vključevala je hotel, kavarno, te- lovadnico, pisarne in stanovanja, imela je dvigala. Lastnica Narodnega doma, ki je bil dograjen leta 1904, je bila TPH. Požig Narodnega doma 13. julija 1920 je bil hud udarec dotlej živahni vsestranski dejavnosti slovenske 62 Spomini dr. Josipa Vilfana, str. 179–180 in op. 14. 63 Josip je pravno izobrazbo pridobil in se pravno udejstvoval v intelektualno zelo plodnih časih avstro-ogrske monarhije, ki so po zaslugi številnih posameznikov botrovali razvoju prava na mnogih področjih po drugi svetovni vojni, tudi glede ge- nocida in hudodelstva proti človeštvu. Avtorji Josipa opisuje- jo kot vizionarja, posebej na področju manjšinskega prava in razmišljanj o evropskem pravu, ter navajajo, da je zgodovina njegovim načelom pritrdila šele pol stoletja po njegovi smrti (Pelikan, Prerez življenja, str. 16–18). 64 Verginella, Topografija, str. 102. 65 V istih prostorih ima sedaj odvetniško pisarno tržaški od- vetnik Peter Močnik. Od odprtja Vilfanove pisarne je odvet- niška dejavnost neprekinjeno v rokah odvetnikov slovenske skupnosti; gre za najstarejšo tržaško odvetniško pisarno. 66 Volk, Simbolni naboj, str. 101. Otroci Marije, roj. Šavnik, in Josipa Vilfana ml. v začetku 20. let 20. stoletja: zadaj z leve stojijo Gabrijela ( Jela), Joža in Janka, spredaj Draško (hrani Ana Vilfan Vospernik). 562 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019 in širše slovanske skupnosti ter družinska tragedija,67 saj je zgorelo Vilfanovo stanovanje, torej vse imetje, bogata knjižnica ter akvareli Josipa starejšega, kakor tudi odvetniška pisarna v isti stavbi.68 Tudi Josipove pisarniške prostore na sedanji ulici XXX Ottobre št. 13 (prej Via della Caserma), ki jih je leta 1915 sku- paj s svakom najel kot podružnico svoje pisarne in jih imenoval »pisarnica«, so fašisti razdejali istega dne kot druge vitalne prostore slovenske skupnosti. Po požigu Narodnega doma je deloval le še v tej podruž nici, kjer je občasno tudi bival. Vsi tedanji poskusi za povrni- tev moralne in materialne škode so propad li. Spomin na požig in simbolni pomen Narodnega doma za (žal pogosto preveč razslojeno) slovensko skupnost 67 Govor Josipa Wilfana na seji rimske zbornice 23. junija 1921 v osebni stvari proti poslancema Giunti in Pogatschnigu: »Pravijo … da ste Vi na trgu Edinstva govorili govor, ki je po- gnal množico, da je šla pred Hotel Balkan in ga napadla. Če je to res, moram priznati, da bi morda ne smel govoriti, ker v tisti hiši je bilo moje stanovanje, in tam so bili rojeni moji otroci. S tistim domom so zvezani moji najdražji spomini. Vi ste zažgali tisto hišo!« (Pelikan, Josip Vilfan v parlamentu, str. 281). 68 Vilfan Vospernik, Spomini. v Trstu pa ostajata živa tudi skoraj 100 let kasneje. 19. člen (Vrnitev nepremičnin) italijanskega Zaščitne- ga zakona o slovenski jezikovni manjšini št. 38/2001 med drugim predvideva, da se v poslopju Narodnega doma namestijo tudi kulturne in znanst vene ustanove slovenskega jezika, kar pa je bilo do sedaj le deloma uresničeno. Po odhodu na Dunaj leta 1928 se je Josip po- svetil kongresu, namenjenemu organiziranim narod- nostnim skupinam v različnih evropskih državah, ali na kratko: Kongresu evropskih narodnosti. Med letoma 1925 in 1938 je bil predsednik tega gibanja. Navzlic vsem udarcem usode se je kot pravnik stare- ga kova po lastnih besedah vedno zavzemal za sožitje med narodi. Zaradi priključitve Avstrije Nemčiji se je leta 1939 umaknil v Beograd, kjer je živel do smrti leta 1955.69 Podobno kot njegov oče se je kot vdovec ponovno poročil, do smrti pa je ohranil stike tudi z nečakom Sergijem. Pokopan je v Ljubljani. Prisotnost Wilfanov v Trstu se je končala po prvi svetovni vojni, dokončno leta 1928, ko je Josip emigriral na Dunaj. Vnuki, pravnuki in prapravnuki pristaniškega gradbenega inženirja Josipa Wilfana se prav tako kot potomci kranjskega lekarnarja Karla Šavnika večinoma čutijo Slovence. Nihče od njih ne živi več v Trstu, življenjska pot pa jih je poleg Slove- nije odpeljala v različne evropske države, v ZDA ter tudi zopet v mornariške vode.70 Tudi v četrti in peti generaciji sta živa spomin in povezanost s Trstom. Nadaljnje družinske povezave Seznam etničnih skupin, zastopanih v doslej predstavljenih pestrih družinskih vezeh, ki so se pletle okrog Trsta kot središča, bi lahko ob podrob- nejšem pregledu še dopolnili z nadaljnjimi osebami, ki ponazarjajo živopisno strukturo prebivalstva tega mesta. Poleg že omenjene Judinje Rose Melanie Kohn, ki se je po smrti Gabrijele Jugovic poročila z vdovcem Josipom Wilfanom st., lahko omenimo prav tako priženjeno estonsko Rusinjo pravoslavne vere (vdovec Josip Vilfan ml. se je leta 1932 na Du- naju poročil z ločenko Jevgenijo/Eugenie [Ženjo] Ammende [1895–1963; roj. Sorokin v Talinu])71 in priženjenega Čeha v Kranju (najmlajša hči Leopol- dine in Karla Šavnika, Anica [1893–1970], se je po- ročila z gradbenim inženirjem Františkom/Francem Emmerjem [1885–1968], ki je služboval v Kranju). Lahko bi naštevali še naprej. Še bolj pester pa je bil krog oseb, s katerimi so zgoraj navedene družine imele tesne stike: družina Jeanrenaud je imela na primer slovensko kuharico. Njihov dober prijatelj, tržaški podjetnik, trgovec in 69 Čermelj in Marušič, Vilfan (Wilfan) Josip. O njegovem arhi- vu: Vilfan, The Archives. 70 »In famiglia tutti hanno la religione del mare«, lepo zapiše Eli- sabetta Rasy, Una famiglia in pezzi, str. 89. 71 Prim. Vilfan, Spomini na deda. Narodni dom v Trstu po požigu 13. julija 1920. Levo zgoraj ob vrhnjem nadstropju stavbe je Josipova hči Jela z zvezdico označila lego očetovega stanovanja in na zadnjo stran fotografije zapisala: »Stanovanje našega očeta dr. Josipa Vilfana je zaznamovano z zvezdico: 4 okna na trg (Piazza Caserma), 2 okni v ulico, ki se je imenovala takrat Via Galatti.« Tu so bili rojeni vsi Josipovi otroci in njegov nečak Sergij (družinski arhiv Sergija Vilfana). 563 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–5702019 Bratje Wilfan z očetom leta 1900, pred Franovim odhodom na intervencijo proti »boksarjem« v Vzhodno Azijo. Z leve stojijo Fran, Josip in Alfons, sedita Pavel in oče Josip (družinski arhiv Sergija Vilfana). Partija kroketa v romunski Sulini avgusta 1918. Igrali so Franova hči Gabrijela ( Jela) Wilfan in njen bratranec Anghel (Lulu) Frunzănescu (stojita na levi) ter Frana, Bebi, Gigica in Jeanette, kot je na zadnjo stran fotografije zapisala Jela (družinski arhiv Sergija Vilfana). 564 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019 industrialec Ioannis/Johannes/Giovanni Economo, ki je bil po rodu Grk, je menda zase in za svoje de- diče od papeža kupil (najverjetneje leta 1904) baron- ski naslov. Angelo Ara ugotavlja, da je bila jezikovna zmešnjava v tej družini še posebej izrazita, vendar prej izjema kot pravilo.72 Kot pa kaže naša študija, to v Trstu takrat ni bila redkost. Ioannisov sin, nekoli- ko posebni baron Constantin Alexander Economo (1876–1931),73 sicer priznani psihiater, nevrolog in pilot, je bil leta 1903 poročna priča Frana Wilfana in Ide Jeanrenaud.74 Constantinova soproga Eleonora Glaser (1888–1965), v Trstu rojena hči slovenskega jezikoslovca Karla Glaserja75 in poljske plemkinje, se je od njega kmalu ločila in se v drugem zakonu poročila s hrvaškim politikom Stankom Šverljugo (1880–1958). V letih 1924–1934 je bila dvorna dama jugoslovanske kraljice Marije Karađorđević in se na- stanila na Bledu, kjer je imel kralj Aleksander polet- no rezidenco. Gospa Šverljuga si je vilo na Bledu dala prizidati po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Sklepi Čeprav je bil namen te študije predstaviti do sedaj zbrane družinske podatke, želimo ob koncu v zvezi s predstavljenim vendarle podati nekaj splošnih hipo- tez in ugotovitev, ki so lahko izhodišče za nadaljnje raziskave: 1. Slovensko zgodovinopisje še ni dovolj raziskalo vloge slovenskega meščanstva v Trstu,76 pa tudi meščanstva na splošno, saj časi temu niso bili na- klonjeni. 2. Kaže se potreba po podrobni analizi družbeno- -kulturnega vpliva medvojnega eksodusa slo- venskih meščanov iz Trsta na Trst in matično Slovenijo.77 Slovenci so igrali pomembno vlogo pri kulturnem in političnem, pa tudi pomorsko- -trgovskem razvoju Trsta. Zaradi multikulturnega, kozmopolitskega vzdušja v Trstu do prve svetovne vojne lahko sklepamo, da so bili tudi slovenski me- ščani v Trstu bolj odprtega duha, poslovno drzni in politično pogumnejši od sodobnikov v Ljubljani. 72 Ara in Magris, Trst, obmejna identiteta, str. 59. 73 Pilleri, Economo von San Serff. 74 Prepis poročnega lista v dosjeju Frana Vilfana v AJ, fond 334, Ministarstvo inostranskih poslova Kraljevine Jugoslavije, fasc. 141, jedinica opisa 464, Personalni dosjeji, Fran Vilfan AJ-334-141-464. 75 http://www.štajerci.si/osebe/glaser-karol-(karel)/222/ [6. 9. 2019]. 76 Na odsotnost in nujnost tovrstnih raziskav, ki bi zaradi večje objektivnosti morale vključevati kar najbolj raznoliko gradi- vo, opozarja že Verginella, Družbeni vzpon. 77 »Das Exil der Slowenen und Kroaten wurde in jüngster Zeit bisweilen als ‘Exodus’ bezeichnet, in Anlehnung an den Auszug von Italienern aus denselben Gebieten nach 1945. Die Bezeich- nung war in der Zwischenkriegszeit, über die hier hauptsächlich zu berichten ist, unüblich. Die etwa 70.000 Angehörigen des slowenisch-kroatischen Exils im südslawischen Staat nannten sich ‘Flüchtlinge’ oder ‘Emigranten’.« Citirano po: Wörsdörfer, Slowenische und kroatische Emigranten, str. 989. Preučiti bi bilo treba, ali je to v Trstu po njiho- vem odhodu in zaradi zaradi Slovencem in slo- venskim meščanom kot vidnim predstavnikom na splošno nenaklonjenih razmer umanjkalo in ali so tega duha prenesli v matično domovino. Že Ivan Tavčar je rekel, da je Ljubljana srce, Trst pa pljuča Slovencev. 3. Pogovorni jezik, ki ga navaja statistika, ne odra- ža dvo- ali večjezične realnosti krogov, ki so ve- činoma živeli v mestih. V statističnih tabelah so jezikovne skupine predstavljene ločeno, v vsakda- njem življenju pa so se pogosto pomešale v najraz- ličnejših kombinacijah, celo znotraj iste družine. 4. Pogovorni jezik družin se pogosto ravna po po- govornem jeziku žene/matere, pa čeprav so imeli moški pravico, da pri popisih prebivalstva samo- voljno vnesejo podatek o pogovornem jeziku tudi za ženo in celo zaposlene.78 5. Obravnavani zakonski pari potrjujejo ugotovljeni vzorec (Cergol Paradiž, Selišnik) porok za višje meščanske sloje v Ljubljani in Trstu: trgovci si ve- činoma izbirajo mlajše žene, ki bodo lahko poma- gale pri prodaji; intelektualci si izbirajo partnerke svojih let, mlajše ali starejše le eno do dve leti. 6. Izobraženci se v jezikovno-nacionalnem pogledu redkeje asimilirajo kot trgovci, posebej tedaj, ko gre za asimilacijo z bolj uveljavljeno nacijo. Izo- braženec si lažje privošči, da nastopa kot član manjšinske skupine ter se bo lažje odločil za tak- šno držo. Slovensko meščanstvo se v Trstu izkaže za element upora in ne bidermajerske apolitič- nosti. 7. Posamezniki so se vzpenjali po družbeni lestvici s pomočjo premoženja svojih staršev, s priženjenim premoženjem, izobrazbo ter poklicem, v katerem so bili pogosto nadpovprečno uspešni, lojalni in ambiciozni. Zdi se, da se meščanom ugled in po- klicni status pogosto zdita pomembnejša od pla- čila. 8. Trgovski, zavarovalniški in pomorski razcvet Tr- sta je pomenil priložnost, a tudi veliko tveganje. Marsikdo je v pretresih v začetku 20. stoletja iz- gubil vse. Opazno je, da vsaj v primeru družine Vilfan mesto Kranj z okolico kot mesto predni- kov in sorodnikov ostaja pribežališče, kamor se v primeru ogroženosti zateče družina oziroma vsaj otroci. Tesne družinske vezi in medsebojna po- moč so bile temelj preživetja v časih visoke umr- ljivosti (otrok in mater), vojne, ujetništva in iz- gnanstva, finančnih zlomov in fašističnega požiga Narodnega doma. 9. Družbeni vzpon kmetov, ki so postali obrtniki ali trgovci (pri čemer ni nujno vedno šlo za vzpon 78 »Znano je, da so ‘družinski poglavarji’ soprogam, nedoraslim otrokom in pogosto celo služinčadi brez njihovega privoljen- ja in kdaj tudi brez njihove vednosti pripisali svoj občevalni jezik« (Cergol Paradiž in Selišnik, Soproge). 565 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–5702019 v materialnem smislu), se je v obravnavanih pri- merih začel že pred sredino 18. stoletja. Odtlej se jasno kaže trend, da so se sinovi morda tudi spričo tveganj, ki jih je prinašala trgovina, raje od- ločali za intelektualni poklic ali častniško službo, kar pomeni določeno približevanje nekdanjemu razmeroma varnemu in lagodnemu rentniškemu življenju plemičev.79 Razvoj nikdar ni šel v na- sprotno smer. Intelektualni poklic je imel pred- nost pred častniškim, pri čemer je določeno vlogo gotovo igrala prej omenjena varščina ob poroki. Po drugi strani pa je bil vojaški častnik kot ženin zanimivejši kot izobraženec.80 10. Od srede 18. stoletja so se vse omenjene družine gibale v meščanskih krogih, ne da bi kadar koli prešle v kmečke in le zelo redko v plemiške kro- ge. Švicarski družini sta sicer imeli svoj grb, toda živeli sta povsem meščansko. Vse obravnavane družine so živele v ožjem središču Trsta. 11. Meščanski element je – kar je že dolgo znano – izredno mobilen: najmočneje izražena se zdi geografska mobilnost, sledi ji družbeno-social- na mobilnost, vendar večinoma v smislu bega s podeželja v mesto, in nato jezikovno-nacionalna mobilnost, pogosto vezana na službeno mesto in izbiro partnerja. Predstavljeni primer družinske zgodovine ni nikakršna izjema, še posebej kar za- deva hipotezo o mobilnosti. Meščani so bili bolj mobilni tudi zato, ker niso bili eksistencialno in poklicno vezani na zemljo, industrijski obrat ali morje (ribištvo). 12. Slovenske meščanske družine, ki smo jih tu obravnavali od srede 18. stoletja dalje, v poklic- nem in gospodarskem pogledu ustrezajo sploš- nim vzorcem meščanstva in so enakopraven ele- ment multikulturne tržaške družbe v svojem času. V tem primeru zgodovinski mit o Slovencih kot narodu tlačanov, kmetov in hlapcev, ki ga občasno ohranja tudi slovensko zgodovinopisje, ne ustreza realnemu stanju. To bi še jasneje poudarile neka- tere družinske veje, ki so deloma že raziskane, a jih v tem prispevku nismo upoštevali. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AJ – Arhiv Jugoslavije fond 334, Ministarstvo inostranskih poslova Kra- ljevine Jugoslavije 79 Prim. Vodopivec, Educated Elites. 80 Vojaške službe so veljale za zanesljive: »Ma la guerra, più che la pace, era una certezza e constitutiva un avvenire sicuro« (Rasy, Famiglia in pezzi, str. 82). Družinski arhiv Sergija Vilfana (zasebna last) Biografski zapiski Sergija Vilfana o Josipu Wilfa- nu st. v rokopisu Družinske fotografije in albumi Osebna korespondenca družinskih članov Osebni dokumenti, uradni izpiski iz krstnih in matičnih knjig ter drugi dokumenti družinskih članov Osmrtnice in nekrologi za družinske člane Rodovnik družin Jeanrenaud in Chenevière ÖStA – Österreichisches Staatsarchiv AVAFHKA – Allgemeines Verwaltungs-, Fi- nanz- und Hofkammerarchiv Verkehrsarchiv Personalakten KA – Kriegsarchiv Conduitenlisten LITERATURA Almanach für die k. u. k. Kriegsmarine 22. Pola, Wien: Gerold & Komp., 1902. Andrejka, Rudolf: Polley Alojzij. Slovenski biografski leksikon VII. Ljubljana: SAZU, 1949, str. 438–439. Andrejka, Rudolf: Zaslužni slovenski upravni juristi. Pol stoletja Društva »Pravnik«. Spominska knjiga (ur. Rudolf Sajovic). Ljubljana: Društvo Pravnik, 1939, str. 80–150. Ara, Angelo in Claudio Magris: Trst, obmejna iden- titeta (prevedla Marija Luisa Cenda). Ljubljana: Študentska založba, 2001. Attlmayr, Ferdinand: Der Krieg Österreichs in der Adria 1866. Pola, Wien, 1906 (2. izdaja). Bade, Klaus J. (ur.): Migration in Europa. Vom 17. Jahrhundert bis zur Gegenwart. Paderborn: Ferdi- nand Schöningh; München: Wilhelm Fink, 2010. Bajc, Gorazd (ur.): Josip Vilfan. Življenje in delo primorskega pravnika, narodnjaka in poslanca v rimskem parlamentu. Koper: Univerza na Pri- morskem, ZRS Koper, Založba Annales, Zgodo- vinsko društvo za južno Primorsko, 2005 (Knjiž- nica Annales, 44). Bart, Jean: Europolis. Bucureşti, 1933 (1. izdaja; fran- coski prevod Gabrielle Danoux l. 2016). Bergmann, H.: Vilfan (Wilfan) Fran (Franz). Österreichisches Biographisches Lexikon (ÖBL) 1815–1950, Bd. 15 (Lfg. 68). Wien: Österrei- chische Akademie der Wissenschaften, 2017, str. 279–280, https://www.biographien.ac.at/oebl/ oebl_V/Vilfan_Fran_1874_1931.xml [dostop 6. 9. 2019]. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973– 1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka, 1973. Brix, Emil: Umgangssprachen in Altösterreich zwischen Agitation und Assimilation. Die Sprachenstatistik in den zisleithanischen Volkszählungen 1880 bis 1910. 566 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019 Wien, 1982 (Veröffentlichungen der Kommis- sion für Neuere Geschichte Österreichs, 72). Bruckmüller, Ernst (ur.): Bürgertum in der Habsbur- germonarchie. Wien, Köln: Böhlau, 1990. Bruckmüller, Ernst: Nove raziskave zgodovine av- strijskega meščanstva. Zgodovinski časopis 45, št. 3, 1991, str. 369–91. Costa, Heinrich von: Der Freihafen von Triest, Oes- terreichs Hauptstapelplatz für den überseeischen Welthandel. Wien: P. P. Mechitaristen Congrega- tions-Buchdruckerei, 1838. Čermelj, Lavo: O ljudskem štetju v Trstu l. 1910. In memoriam dr. Josipa Wilfana. Anali Jadranskog instituta 2, 1958, str. 7–51. Čermelj, Lavoslav in Branko Marušič: Vilfan (Wil- fan) Josip ml. Slovenski biografski leksikon XIII. Ljubljana: SAZU, 1982, str. 467–469. Dolžan Eržen, Tatjana in Helena Rant: Sita. Zaklad- nica črtastih in karirastih vzorcev. Kranj: Gorenj- ski muzej, 2007. Dr. Joža Vilfan, Partizan, politik in diplomat. Krom- berk: Goriški muzej, 2009 (ponovna, razširjena izdaja 2018). Friš, Darko (ur.): Od Maribora do Trsta: 1850–1914, zbornik referatov. Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998. Frunzănescu, Anghel: Evoluţia chestiunii agrare in România, Privire istorică – Aspecte Actuale –Ten- dinţe. Bucureşti: 1939. Gorec, Sonja: Šavnik Pavel. Slovenski biografski leksi- kon XI. Ljubljana: SAZU, 1971, str. 590–591. Gorec, Sonja: Vilfan Draško. Slovenski biografski lek- sikon XIII. Ljubljana: SAZU, 1982, str. 464–465. Hahn, Sylvia: Österreich. Migration in Europa. Vom 17. Jahrhundert bis zur Gegenwart (ur. Klaus J. Bade et al.). Paderborn: Ferdinand Schöningh; München: Wilhelm Fink, 2010 (3. ponatis), str. 171–187. Historisch-biographisches Lexikon der Schweiz, Band 4, s. v. Jeanrenaud. Neuenburg: Administration des Historisch-biografischen Lexikons der Schweiz, 1927, str. 393, http://biblio.unibe.ch/digibern/ hist_bibliog_lexikon_schweiz/HBLS_band_04. pdf [dostop 6. 9. 2019]. Kalc, Aleksej: Tržaško prebivalstvo v 18. stoletju: pri- seljevanje kot gibalo demografske rasti in družbenih sprememb. Koper: Založba Annales, 2008. Kambič, Mirko: Dr. Janko Šavnik (1881–1915). Kro- nika 27, št. 3, 1979, str. 193–195. Kandler, Pietro: Storia del Consiglio dei Patrizi di Trieste dall'anno 1382 all'anno 1809 con documenti. Trieste: Tipografia del Lloyd Austriaco, 1858. Kobe-Arzenšek, Katarina: Sitarstvo na Gorenjskem (Zgodovinski oris). Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije, 1967 (Publikacije Tehniškega muzeja Slovenije, 13). Komelj, Miklavž: Luč delfina. Celovec: Wieser, 1991. Marchesetti, Hermann: Die Erdumsegelung S. M. Schiffes »Saida« in den Jahren 1890, 1891, 1892. Wien: Carl Gerold's Sohn, 1894. Marinac, Bogdana: Čez morje na nepoznani daljni vzhod. Potovanja pomorščakov avstrijske in avstro- -ogrske vojne mornarice v Vzhodno Azijo. Piran: Pomorski muzej, 2017. Mohorič, Ivan: Bombažna predilnica in tkalnica v Tr- žiču. Nastanek, razvoj in delo 1885 – 1960. Zgodo- vina obrti in industrije v Tržiču II. Tržič: Mestni muzej v Tržiču, 1960. Offentaler, E. in H. Bergmann: Vilfan (Wilfan) Jo- sip ( Josef ). Österreichisches Biographisches Lexi- kon (ÖBL) 1815–1950, Bd. 15 (Lfg. 68). Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2017, str. 280–281, https://www.biographien. ac.at/oebl/oebl_V/Vilfan_Josip_1838_1907.xml [dostop 6. 9. 2019]. Österreichische Statistik I. Wien: K. k. Statistische Central-Commission, 1882. Österreichische Statistik XXXII. Wien: K. k. Statisti- sche Central-Commission, 1892–1895. Pahor, Boris: Mesto v zalivu. Ljubljana: DZS, 2004. Pelikan, Egon: Josip Vilfan v parlamentu. Discorsi par- lamentari dell'on. Josip Vilfan. Trst/Trieste: Krožek za družbena vprašanja »Virgil Šček«, 1997. Pelikan, Egon: Prerez življenja dr. Josipa Vilfana. Josip Vilfan: Življenje in delo primorskega pravnika, na- rodnjaka in poslanca v Rimskem parlamentu (ur. Go- razd Bajc). Koper: Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2005, str. 11–18. Pilleri, Georg: Economo von San Serff, Constantin Freiherr. Neue Deutsche Biographie 4, 1959, str. 306– 307 [spletna različica] https://www.deutsche- -biographie.de/pnd118687751.html#ndbcontent [dostop 6. 9. 2019]. Plaschka, Richard G.: Matrosen – Offiziere – Rebellen. Krisenkonfrontation zur See 1900–1918 II. Wien, Köln, Graz: Böhlau, 1984 (Veröffentlichungen des Österreichischen Ost- und Südosteuropa- -Instituts, 12). Pletikosić, Ivica: Revizije popisa prebivalstva Trsta iz leta 1910. Annales. Series historia et sociologia 16, št. 2, 2006, str. 477–482. Pozzetto, Marko et al. (ur.): Narodni dom v Trstu 1904–1920. Trst: Narodna in študijska knjižnica v Trstu, 1995. Prašelj, Nada: Šavnik Karel ml. Slovenski biografski leksikon XI. Ljubljana: SAZU, 1971, str. 589. Prašelj, Nada: Šavnik Karel st. Slovenski biografski leksikon XI. Ljubljana: SAZU, 1971, str. 589–590. Rasy, Elisabetta: Famiglia in pezzi. Milano: Monda- dori, 2017. Rugále, Mariano in Miha Preinfalk: Blagoslovljeni in prekleti, 1. del. Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2010. Rustia, Peter: Iz poslanskega delovanja Josipa Vilfa- na. Josip Vilfan: Življenje in delo primorskega prav- nika, narodnjaka in poslanca v Rimskem parlamen- 567 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–5702019 tu (ur. Gorazd Bajc). Koper: Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2005, str. 41–50. Salvator, Ludwig: Über den Durchstich der Landenge von Stagno. Prag: von Heinr. Mercy Sohn, 1906. Schweizer, W. F.: Die Siebweberei in Stražišče. Ciba Rundschau 1, 1966, str. 24–31. Schweizer, W. F.: Textielhistorische Spenztochten in Slovenië. Textielhistorische Bijdragen 5, 1963, str. 142–156. Smolik, Marijan: Vilfan (Wilfan) Simon. Slovenski biografski leksikon XIII. Ljubljana: SAZU, 1982, str. 473–474. Spomini dr. Josipa Vilfana (Torzo). Jadranski koledar 1980. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1980, str. 168–188. Šelih, Alenka et al.: Pozabljena polovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Založ- ba Tuma in SAZU, 2007. Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki I. Škofja Loka, Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1981. Verginella, Marta: Družbeni vzpon slovenske elite v Trstu. Od Maribora do Trsta: 1850–1914, zbornik referatov (ur. Darko Friš in Franc Rozman). Ma- ribor: Pedagoška fakulteta, 1998, str. 69–76. Verginella, Marta: Topografija Vilfanove odvetniške pisarne. Josip Vilfan: Življenje in delo primorskega pravnika, narodnjaka in poslanca v Rimskem par- lamentu (ur. Gorazd Bajc). Koper: Založba An- nales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2005, str. 93–104. Vilfan Vospernik, Ana: Spomini na dedka Jožo. Dr. Joža Vilfan. Partizan, politik in diplomat. Krom- berk: Goriški muzej, 2009 (ponovna, razširjena izdaja 2018), str. 64–68. Vilfan, Jernej: Spomini na deda Josipa. Josip Vilfan. Življenje in delo primorskega pravnika, narodnja- ka in poslanca v rimskem parlamentu (ur. Gorazd Bajc). Koper: Univerza na Primorskem, ZRS Ko- per, Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2005, str. 143–148 (Knjižnica Annales, 44). Vilfan, Sergij: The Archives of the President of the Congresses of European Nationalities. Ethnic Groups Studies. Ljubljana: SAZU, 1988, str. 59– 62. Vilfan, Sergij: Vilfan (Wilfan) Fran. Slovenski bio- grafski leksikon XIII. Ljubljana: SAZU, 1982, str. 465. Vilfan, Sergij: Vilfan (Wilfan) Josip st. Slovenski bio- grafski leksikon XIII. Ljubljana: SAZU, 1982, str. 466–467. Vilfan, Sergij: Zur Struktur des triester Bürger- tums. Eine familiengeschichtliche Fallstudie. Bürgertum in der Habsburgermonarchie (ur. Ernst Bruckmüller et al.). Wien, Köln: Böhlau, 1990, str. 65–74. Vodopivec, Peter: Educated Elites in Slovene Re- gions before WWI – between National Aspirati- ons and Political Conservativism. The Role of Edu- cation and Universities in Modernization Processes in Central and South-Eastern European Countries in 19th and 20st Century (ur. Peter Vodopivec in Aleš Gabrič). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgo- dovino in Zentrum für Soziale Innovation Wien – Avstrijski znanstveni institut v Ljubljani, 2011, str. 63–71. Volk, Sandi: Simbolni naboj slovenske reprezentanč- ne palače. Narodni dom v Trstu 1904–1920 (ur. Marko Pozzetto et al.). Trst: Narodna in študij- ska knjižnica v Trstu, 1995, str. 101–108. Wörsdörfer, Rolf: Slowenische und kroatische Emi- granten aus den nach 1918 an Italien gefallenen Territorien in Jugoslawien. Migration in Europa. Vom 17. Jahrhundert bis zur Gegenwart (ur. Klaus J. Bade et al.). Paderborn: Ferdinand Schöningh, München: Wilhelm Fink, 2010, str. 989–991. Žontar, Josip: Platnarstvo in sitarstvo v loškem go- spostvu v 18. stoletju. Loški razgledi 3, 1956, str. 89–102. Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939. SPLETNI VIRI http : / /www.šta jerc i . s i /osebe/g laser-karo l - -(karel)/222/ [dostop 6. 9. 2019] Cergol Paradiž, Ana in Irena Selišnik: Soproge slo- venske elite v Ljubljani in Trstu, http://ojs.inz.si/ pnz/article/download/282/531?inline=1 [dostop 22. 8. 2019]. S U M M A R Y Reflections on the composition of Trieste ci- tizenry in the nineteenth and early twentieth centuries. A demonstration on the example of Sergij Vilfan’s family history The statistics of Austrian population censuses from 1880 and 1890 regarding the data on the pre- dominant language of communication do not reflect the actual composition of the then Trieste citizenry, as they do not cover the multilingual communities and foreigners who settled and assimilated in the city. The statistics likewise fail to show the highly diverse contacts and interactions among different groups of the population that were drawn to Trieste by its maritime and economic prosperity after 1719 by dis- cussing them as separate phenomena, even though they, in fact, were not. This is well illustrated by the 568 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019 family history under examination, which draws on an article written by the legal historian Sergij Vilfan from 1990. In the 1830s, the Swiss middle-class family Jeanrenaud – the spouses Charles Louis Jeanrenaud (1799–1871) and Luise-Marie, née Chenevière (1804–1888) – settled in Trieste as well. Their son Édouard (1840–1910) was a wholesale coffee dis- tributor, married to Josephine, née Wemmer (1845– 1933), of Sudeten-Friuli descent. Their seven adult children (two sons and five daughters) mostly chose their spouses in the local Trieste middle-class circles, but of different ethnic backgrounds. Both daughters- in-law were of Italian descent, and the sons-in-law of Slovenian-Austrian (Guido Polley), Romanian (An- ghel Frunzănescu), German (Leonhard Rommel), Slovenian (Fran Wilfan), and Croatian origins ( Jo- sip Bach). While the last few Jeanrenauds still lived in Trieste in the years immediately after the Second World War, there are no living representatives of the family in the city today. The presence of the Wilfan (later Vilfan) family took root in Trieste with the constructor Josip Wil- fan (1838–1907) from Škofja Loka in 1869, when he accepted a job with Southern Railway and took part in the construction of the Trieste port and several other ports along the Adriatic coast. Before that, the family of his wife Gabrijela, née Jugovic (1842–1900) already lived in Trieste as Gabrijela’s home city. Her father Franc Jugovic (1810–1877), a native of Kranj, he was a commodity trader in Trieste and later took over his father’s-in-law sieve manufacturing compa- ny Anton Globočnik at Stražišče near Kranj. Josip and Gabrijela Wilfan had four sons: the in- fantry officer Pavel (1869–1908), who never married and died at a relatively young age; the navy officer Alfons (1872–1938), who died childless; the navy of- ficer and diplomat Fran (1874–1931), who in 1903 married Ida Jeanrenaud (1873–1954; the family’s everyday communication was an interplay of several different languages – the Triestine dialect of Italian, German, French, and Slovenian); and the lawyer and politician Josip (1878–1955), an advocate of the rights of the Slovenian and Slavic communities in the Aus- tro-Hungarian Monarchy and the Kingdom of Italy, who married Marija Šavnik (1879–1918) from Kranj. All Josip’s children, too, were born in Trieste, where they spent part of their childhood and adolescence, as well as the youngest of Fran’s children, the legal historian Sergij (1919–1996). The arson of the Slo- venian Cultural Centre in 1920 also destroyed Josip’s home, the birthplace of his children and a nephew, all his property and his law firm. The Vilfan’s presence in Trieste came to an end after the First World War and definitively in 1928, when Josip, a member of the pro-Slovenian political elite, emigrated overnight to Vienna in the face of Fascist pressure. In occupational and economic terms, as well as in view of their cultural habitus, the presented Slo- venian middle-class families of Vilfan, Jugovic, and Šavnik lived in conformity with the overall middle- class patterns of their time, with their representatives forming a socially equivalent part of the ethnically mixed and intertwined Trieste citizenry, in contra- diction to the tendentious presentations of some Italian historians claiming that Slovenes only inha- bited villages in Trieste’s hinterlands. R I A S S U N T O Struttura della borghesia triestina nel XIX e all’inizio del XX secolo. Esempio della storia familiare di Sergij Vilfan I dati statistici ottenuti dai censimenti austriaci del 1880 e del 1890, con i relativi dati sulla lingua parlata dominante, non riflettono la reale struttura della borghesia triestina di quei tempi perché non tengono conto delle cerchie multilingue e degli stra- nieri che si stabilirono in città e assimilarono. Le statistiche, inoltre, non mostrano l’ampia varietà di contatti e intrecci tra i più diversi gruppi della popo- lazione, attratta dal boom marittimo ed economico di Trieste seguito al 1719. Essi furono trattati separa- tamente, sebbene in realtà non lo fossero. Ne possia- mo cogliere una bellissima illustrazione dalla storia della famiglia in questione, basata su un articolo del 1990 dello storico-giurista Sergij Vilfan. A partire dagli anni ’30 del secolo XIX, era pre- sente a Trieste (1804–1888) la famiglia borghese svizzera Jeanrenaud – ovvero i coniugi Charles Louis Jeanrenaud (1799–1871) e Luise-Marie, nata Che- nevière. Il loro figlio Édouard (1840–1910) era un grossista di caffè a Trieste ed era sposato con Josephi- ne, nata Wemmer (1845–1933), di origine friulana- sudetica. I loro sette figli adulti (2 figli e 5 figlie) scel- sero i loro coniugi principalmente nei circoli borghesi di Trieste, ma di origine etnica diversa. Entrambe le nuore erano di origine italiana, mentre i generi erano di origine sloveno-austriaca (Guido Polley), rumena (Anghel Frunzănescu), tedesca (Leonhard Rommel), slovena (Fran Wilfan) e croata ( Josip Bach). Gli ul- timi e pochi rappresentanti della famiglia Jeanrenaud vissero a Trieste ancora negli anni successivi alla se- conda guerra mondiale ma oggi non ci sono più. La presenza della famiglia Wilfan (in seguito Vilfan) a Trieste iniziò nel 1869 con il costruttore Josip Wilfan (1838–1907) di Škofja Loka, quando egli accettò un lavoro presso le ferrovie meridionali e partecipò alla costruzione del porto di Trieste e di al- tri porti nell’Adriatico. Prima di ciò viveva già a Trie- ste la famiglia di sua moglie Gabrijela, nata Jugovic (1842–1900), che nacque proprio a Trieste. Suo pa- dre, Franc Jugovic (1810–1877), originario di Kranj, 569 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–5702019 faceva il commerciante a Trieste e in seguito rilevò dal suocero la ditta Anton Globočnik che fabbricava setacci a Stražišče vicino a Kranj. I coniugi Josip e Gabrijela Wilfan ebbero quat- tro figli: Pavel (1869–1908), ufficiale di fanteria, che rimase celibe e morì relativamente giovane, Alfons (1872–1938), ufficiale della marina, che non ebbe discendenti, Fran (1874–1931), ufficiale della mari- na e diplomatico, che nel 1903 sposò Ida Jeanrenaud (1873–1954; diverse lingue erano usate simultanea- mente nella loro comunicazione familiare quotidiana - il dialetto triestino italiano, il tedesco, il francese e lo sloveno), e Josip (1878–1955), avvocato e politi- co, fautore dei diritti delle comunità slovene e slave nella monarchia e nel regno d’Italia, che sposò Mari- ja Šavnik (1879–1918) di Kranj. Tutti i figli di Josip nacquero a Trieste, vissero lì durante la loro infanzia e adolescenza, così come il figlio più giovane di Fran, lo storico-giurista Sergij (1919–1996). Nel rogo del Na- rodni dom, la Casa del popolo, nel 1920, fu incendiata la casa di Josip, dove nacquero i suoi figli e un nipote, tutti i suoi beni e il suo studio legale. La presenza dei Vilfan a Trieste terminò dopo la prima guerra mon- diale, precisamente nel 1928, quando a causa delle pressioni fasciste Josip emigrò a Vienna come parte dell’élite politica di orientamento sloveno. Le famiglie borghesi slovene presentate, i Vilfan, gli Jugovic e gli Šavnik, dal punto di vista profes- sionale ed economico e considerando il loro habitus culturale, corrispondono ai modelli generali della borghesia del loro tempo. I rappresentanti di queste famiglie furono socialmente equivalenti alla borghe- sia triestina etnicamente mista e intrecciata, il che contraddice le rappresentazioni tendenziose di alcuni storici italiani, i quali sostengono che gli sloveni vive- vano solo nei villaggi dell’entroterra di Trieste. 570 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019 PR ED N IK I I N D RU ŽI N SK E PO VE Z AV E SE RG IJ A VI LF AN A Sh em a s or od stv en ih po ve za v os eb , o m en jen ih v be sed ilu , j e n am en jen a l až ji or ien ta cij i v m no ži ci im en . P op oln ro do vn ik bi bi l s ev ed a p re cej ob sež ne jši , p re dv sem v m la jši h ge ne ra cij ah , k i n a t em m est u ni so p re ds ta vl jen e. (se sta vi la V er on ik a P fla um ) A B R A M J O SE PH J E A N R E N A U D 17 16 -1 79 5 D A N IE L J E A N R E N A U D O B O L G N O T N A CI V O G UJ ?? N AF LI W N O T N A Č N IK 17 60 -1 84 0 17 55 -1 82 7 17 80 -1 86 1 oo oo 1 80 0 M ar ija J es en ko Jo že fa B aj že lj 17 84 -1 84 4 CI V O G UJ N AFLI W C H A R L E S L O U IS J E A N R E N A U D JA K O B SI M O N L O R E N C L E O PO L D FR A N C 17 99 -1 87 1 7781-0181 7781-?? 1881-2081 -5971 oo 1 83 5 oo oo 1 83 3 L ou is e- M ar ie C he ne vi ѐr e narF renzu L afežoJ či šk a G lo bo čn ik 18 04 -1 88 8 5781-0181 7781-9081 JE A N R EN A U D JU G O V IC A D O L PH E É D O U A R D N A RF R E T EP N AF LI W PIS OJ Č IŠ K A JA N E Z E L IZ A B E T A L E O PO L D IN A 18 37 - 18 40 -1 91 0 2491-2581 8091-9481 1781-3481 4091-9381 9091-7381 7091-8381 oo 1 86 8 (1 ) o o 18 69 oo 1 88 0 oo 1 87 3 Jo se ph in e W em m er G ab ri je la J ug ov ic L ud vi k M at aj c K ar el Š av ni k 18 45 -1 93 3 18 42 -1 90 0 18 46 -1 90 8 18 40 -1 92 2 (2 ) o o R os e M el an ia K oh n 18 72 - JE A N R EN A U D W IL FA N ŠA V N IK C A R O L IN E A D È L E C H A R L E S L O U IS E ID A R IC H A R D JU L IE A IM É E (1 )P A U L (1 )A L FO N S (1 )F R A N (1 )J O SI P K A R E L FR A N C JA N K O PA V E L L E O PO L D A N IC A 4291-2881 5191-1881 1391-7781 8291-4781 5591-8781 1391-4791 8391-2781 8091-9681 -?881 2481-5781 4591-3781 7591-1781 7491-0781 -9681 4591-6681 18 87 -1 89 7 18 93 -1 97 0 5091 oo )1( 3091 oo 6091 oo oo 3091 oo 9191 oo 7981 oo oo oo kinvaŠ ajira M duanernaeJ adI resuahnafP agl O hca B pisoJ nafli W narF drahnoe L lehgn A yelloP odiu G Fr an c E m m er 18 64 -1 93 2 Fr un ză ne sc u II . R om m el 18 74 -1 93 1 18 73 -1 95 4 18 79 -1 91 8 18 85 -1 96 8 18 59 -1 92 9 (2 ) o o 19 32 Je vg en ija A m m en de , r oj . S or ok in 18 95 -1 96 3 PO LL EY FR U N ZĂ N ES C U N AFLI V N AFLI V/ N AFLI W ID A O T T O M A X A N G H E L II I. L U C IA G A B R IJ E L A IG O R SE R G IJ (1 )G A B R IJ E L A (1 )J O Ž A (1 )J A N K A (1 ) D R A ŠK O (1 )M A R IJ A oo 18 99 -1 97 7 19 02 - 19 04 -1 96 3 19 06 -1 98 5 19 19 -1 99 6 19 06 -1 99 8 19 08 -1 98 7 19 10 -1 92 4 19 14 -1 99 6 19 16 -1 91 7 K ar l D em el oo 1 94 3 M ar ija R ue h 19 18 -1 99 8