morejo biti nevljudni, nestrpni in nasilni; pri IKT je zavestno trpincenje nemogoce, možne so tehnicne napake, ki so do neke mere paralela nehotenega trpincenja. Ob povecanju potreb po dolgotrajni oskrbi bo njihova nezamenljiva vloga razbremenitev poklicnih in neformalnih oskrbovalcev pri opravljanju napornih oskrbovalnih storitev. 
IKT je novo orodje za pomoc vsem oskrbovalcem, formalnim v ustanovah in na domu ter neformalnim v domaci družinski, sosedski in prijateljski socialni mreži. Omogoca boljšo kakovost oskr­bovanja in s tem vecjo kakovost življenja oskrbovanca. Oskrbovalcem omogoca boljše varovanje lastnega zdravja in druge vidike kakovosti življenja. IKT je in ostaja le orodje, ki samo po sebi ni ne dobro ne slabo: njegova uporaba je in bo vedno odvi­sna od cloveka in ustanove, ki ga uporablja. 
Seveda pa roboti ne morejo in nikoli ne bodo mogli nadomestiti oskrbovalca 
– cloveka. Ceprav so socialni roboti za komuniciranje in razvedrilo starih ljudi, zlasti tistih, ki bolehajo za demenco, precej pogosto v rabi, to ni cloveški odnos, ampak nadomestni psevdo-odnos, ki do neke mere lahko umiri in zamoti bolnika s to boleznijo. Nikakršen robot, naj bo še tako mehek za božanje, pameten za pogovor ali potrpežljiv poslušalec pa ne more imeti z oskrbovalcem cloveškega odnosa. Pristen cloveški odnos in oskrbovalna storitev sta dve enakovredni nogi, po katerih pri sleherni medcloveški pomoci hodi zdrav razvoj tistega, ki pomaga, in tistega, ki pre­jema pomoc. Naj se v prihodnje možnosti za razbremenilno uporabo robotike pri oskrbovanju še tako razširijo, bodo pravo delovno polje robotov samo neosebne oskrbovalne storitve; osebnega odnosa in nujno potrebne cloveške bližine zdravih z bolnimi ne bo nikoli nadomestila nobena tehnologija, nobeno orodje in nobena stvar. 
Jože Ramovš 
PONOVNA VZPOSTAVITEV SAMOSTOJNOSTI V SOCIALNI OSKRBI 
Angleško: Reablement in social care 
Ponovna vzpostavitev samostojnosti je sodobni, celostni pristop k oskrbi starih ljudi, osredotocen na pomoc posamezni­ku pri ohranjanju oz. povrnitvi njegove samostojnosti v domacem okolju. Pomeni vmesno med neodvisnostjo in odvisno­stjo, v kateri skušajo razlicni strokovnjaki s pomocjo usmerjene terapije posamezniku povrniti neodvisnost ter prepreciti ali zamakniti potrebo po dolgotrajni oskrbi. Umikanje države blaginje in narašcanje pomena skupnosti, zlasti družine pri oskrbi starih ljudi, sta s seboj prinesla tudi potrebo po drugacnih, na posameznika bolj osredotocenih pristopih dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko preko kombinacije kognitivnih in fizicnih intervencij po­daljšali oz. okrepili neodvisnost starega cloveka in mu omogocili, da bi lahko cim dlje samostojno živel v domacem okolju. Koncept ponovne vzpostavitve samo­stojnosti je del celovitejšega koncepta rehabilitacije, ki jo Svetovna zdravstvena organizacija definira kot »niz posegov, zasnovanih za optimizacijo delovanja in zmanjšanje invalidnosti pri posameznikih z zdravstvenimi težavami v interakciji z njihovim okoljem« (Svetovna zdravstvena organizacija 2017), koncept ponovne vzpostavitve samostojnosti pa predstavlja podpomenko rehabilitacije. 
Znacilno za pristop ponovne vzpostavi­tve samostojnosti je, da gre za kratkotrajno intervencijo, ki je celostno zasnovana, primerna pa je predvsem po poškodbah ali boleznih, ko se star clovek vrne v do­mace okolje in je še nekoliko odvisen od pomoci drugega. To obdobje je pogosto najbolj kriticno, saj stari ljudje brez ustre­zne podpore pogosto postanejo pasivni, kar negativno vpliva na njihovo zdravje in kakovost življenja. V okviru pristopa ponovne vzpostavitve oz. krepitve samo­stojnosti tim strokovnjakov s pomocjo raz­licnih tehnik in intervencij staremu cloveku pomaga, da se fizicno in psihicno okrepi in pridobi samozavest in sposobnost, da brez vecje pomoci drugih samostojno živi v domacem okolju. Za razliko od drugih pristopov, ki zgolj kompenzirajo potrebo po oskrbi in s tem povecujejo tveganje, da postane star clovek pasiven, pristop po­novne vzpostavitve samostojnosti zahteva aktivno sodelovanje starega cloveka ter je ciljno usmerjeno. 
Pomembno je, da gre za pristop, pri ka­terem pomembno vlogo igrata motivacija in ciljna usmerjenost starega cloveka. Poleg tega se storitve izvajajo v domacem okolju starega cloveka, kar zagotavlja vecje udobje in prilagajanje specificnim potrebam. Obi­cajno je pristop casovno omejen na dosego cilja – zmožnosti, da star clovek kar se da samostojno, ob minimalni pomoci drugih, biva v domacem okolju. Prednost pristopa je tudi vkljucevanje šiše okolice – oskrbo­valcev ter socialnih mrež starega cloveka, saj imajo le-ti pomembno vlogo pri njegovi motivaciji in podpori. 
Pristop ponovne pridobitve samo­stojnosti pomembno vpliva na kakovost življenja starih ljudi, saj jim omogoca, da ostanejo v domacem okolju, ki ga dobro poznajo, hkrati pa odlaga potrebo po storitvah dolgotrajne oskrbe, kar zmanjša stroške in razbremeni tako zdravstveni ka­kor socialni del dolgotrajne oskrbe. Dobre izkušnje s programom pridobitve samo­stojnosti so se prenesle tudi v Slovenijo, saj nov Zakon o dolgotrajni oskrbi1, med drugim, v 14. clenu kot eno izmed nabora storitev dolgotrajne oskrbe navaja storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti, ki so namenjene »krepitvi in ohranjanju funkcionalnih sposobnosti ter razvoju nadomestnih spretnosti«. 
Sem spadajo storitve namenjene krepitvi in ohranjanju funkcionalnih sposobnosti in razvoju nadomestnih spretnosti za dvig in vzdrževanje samostojnosti, storitve sveto­vanja za prilagoditev bivalnega okolja ter storitve postdiagnosticne podpore osebam s težavami v telesnem ali duševnem zdrav­ju in podpore njihovim svojcem. Storitve bodo predvidoma opravljali univerzitetni diplomirani socialni delavci, diplomirani delovni terapevti, diplomirani fiziotera­pevti, magistri kineziologije in socialni gerontologi. 
Storitev, namenjeno krepitvi in ohranja­nju funkcionalnih sposobnosti ter razvoju nadomestnih spretnosti za dvig in vzdrže­vanje samostojnosti bo lahko uporabnik v okviru Zakona o dolgotrajni oskrbi (v kolikor bo do nje upravicen) koristil enkrat dnevno. Storitve bodo prilagojene posame­zniku, strokovni tim pa bo izbiral ustrezne intervencije iz izbora naslednjih storitev: 
1 Zakon o dolgotrajni oskrbi (2023). Uradni list Republike Slovenije št. 84/23, 2. avgust. 
vaje za koordinacijo/ravnotežje, respira­torne vaje, vaje za ohranjanje mobilnosti, usposabljanje uporabnikov in (manjše) prilagoditve medicinskih pripomockov, zmanjšanje kronicnih bolecin (z raznimi tehnikami in terapijami), ucenje kompen­zacijskih mehanizmov za nadomešcanje izpadlih telesnih funkcij, vaje za ohranjanje kognitivnih sposobnosti, itd. (nabor vseh storitev je v Prilogi 2 Zakona o dolgotrajni oskrbi). 
Pristop krepitve samostojnosti je po­memben korak naprej v obravnavi starih ljudi na domu ter po odpustu iz bolnišnice oz. po (delni) izgubi samostojnosti. Pred­nost pristopa je gotovo njegova prilagoje­nost in osredotocenost na posameznika ter aktivna vloga, ki jo ima posameznik znotraj tega pristopa. Pasivnost namrec, predvsem pri starih ljudeh, pogosto vodi v kognitivni in funkcionalni upad, zato je vrednost na posameznika usmerjenih, celostnih in strokovno izvedenih stori­tvah namenjenih ohranjanju oz. ponovni vzpostavitvi samostojnosti ogromna, saj lahko le-te pomembno vplivajo na kakovost življenja starega cloveka. Sistemsko ima pristop potencial, da z odlaganjem potrebe po dolgotrajni oskrbi razbremeni sistem dolgotrajne oskrbe, kar bi lahko potencial-no imelo vpliv na kakovost in dostopnost storitev dolgotrajne oskrbe. 
Tjaša Potocnik