Albert Širok: Razgovor z Angelom Cerkvenikom Po poklicu je Cerkvenik železniški uradnik. Potuje mnogo in potuje rad. Službeno in neslužbeno. Pred dobrim mesecem se je še paril v poletnem Beogradu. Pred nekaj tedni si ga lahko srečal v vrvežu svetovne razstave v Parizu in ni še dobro pospravil kovčegov, že se spet odpravlja za nekaj tednov v Dubrovnik. Zanj ni razdalj. Poznati vso srednjo Evropo in v njej vsa velemesta: Rim, Dunaj, Berlin, London, Pariz. Taki ljudje govorijo mnogo in samozavestno. Kdor bi sodil po vsem tem, da je Cerkvenlk nemiren bohemski tip, igrača čustvom, se moti. Ko ne potuje, je njegovo življenje dokaj enolično. Ob sobotah ga srečaš v kavarni, v nedeljo gre v gledišče ali v kino, drugače je doma. Njegov urnik izgleda nekako takole: urad, obed, čitanje, radio, literamo delo... Odmoriso kratki. Omamam se ne vdaja; ne pije in ne kadi. Le črno kavo ljubi, a to zelo. Čim močnejša je, tem rajši jo ima. V soboto sem ga presenetil v kavarni: »Tvoj ,Ovčar Runo' je pravkar izšel.« Odložil je liste in z veseljem segel po knjigi. Medtem, ko je listal po njej in pregledoval ilustracije, sem mu razodel, da bi rad napisal kratek razgovor za »Tovariša«. »Če je to nujno potrebno!« je rekel z nasmehom. Natakar je prinesel črno kavo. Obrnil sem se do Cerkvenika in ko sem si prižigal cigareto, sem ga vprašal: »Povej mi kaj o svojem literarnem delu.« Odložil je knjigo in se zamislil za trenutek. »V knjigi so izšla tale moja dela: .Očiščenje', ,Kdo je kriv?', ,Orači', ,Daj nam danes naš vsakdanji kruh' in ,'Poslednji dnevi življenja'. Nekatere stvari so v dramatični obliki. Za oder sploh rad pišem. Nekaterim sem celo bolj znan kot avtor dram. V Ljubljani sta se uprizorili ,Greh', ,Roka pravice', v Mariboru pa so igrali: ,Očiščenje\ ,Greh', ,V vrtincu' in ,Kdo je kriv?' Če dodam še, da je mnogo mojih krajših stvari v prozi razmetanih po raznih listih in revijah, bi bilo povedano menda vse.« »Čul sem, da je izšlo nekaj tvojih del v prevodih.« »Ena knjiga je izšla v hrvaščini pod naslovom ,Kroz rad', nekaj krajših novel pa je prevedenih v bolgarščino in nemščino.« »Kdaj in zakaj si se začel ukvarjati z mladinskim leposlovjem?« Cerkvenik je popil požirek vode in je pripovedoval: »Prve mladinske črtice in povesti sem objavil kot gimnazijec v dijaškem listu .Naprijed', ki je izhajal v Zazinu. Da sem pisal tudi za ,Naš rod', tako veš. — Zakaj sem se lotil mladinskega leposlovja? Na to vprašanje bi prav tako težko odgovoril, kakor na vprašanje: zakaj sem sploh začel pisati. Bistvo odgovora na to vprašanje daje nedvomno neobhodnost obstoja mladinskega leposlovja.« Kavarna je medtem vsa oživela. Od miz je valovilo nerazločno, skoro prijetno žuborenje. Širil se je duh po kavi in tobaku. Dim se je dvigal v nemirnih kolobarjib pod strop, skriti ventilatorji so ga le še s težavo požirali. Cerkvenik se je ozrl po pisani družbi kavarniških gostov. Nagnil sem se bliže k njemu: »Kako si prišel do tega, da si se odločil napisati povest o psu?« Zamislil se je. Začel je govoriti počasi, a se je kmalu razživel. »Človek piše o tistem, kar posebno intenzivno osvaja njegova čustva in njegovo miselnost. Do živali sem čutil vedno posebno ljubezen. Že kot otrok sem se čutil živalim, s katerimi sem prišel v dotiko, nekakšnega tovariša, skoraj bi rekel brata. Nikdar nsiem mogel razumeti, zakaj se skuša človek tako ostro ločiti od živalskega in rastlinskega sveta ter od narave sploh. Vedno sem se čutil za droban delček narave, nikdar pa za bitje, ki stoji vzvišeno in vladarsko nad vso naravo. Na vsa bitja sem vedno gledal kot na bitja, ki prav tako ljubijo življenje, ki pTav tako trpijo in hrepenijo, kakor jaz. Nikdar nisem mogel verjeti, da bi živela druga bitja v naravi zato, da bi jih človek bodisi zaradi zabave, bodisi zaradi strasti ali potrebe pokončaval. Med vsemi živalmi je pes človeku najbližji. Človek je spoznal psa bolje kot katero koli drugo žival. Prav tako tudi pes razume človeka bolj kot ga razumejo druge živali. Razumljivo je, zakaj se leposlovje ukvarja toliko vprav s psom. Želja, napisati povest o psu, ki gapoznam prav dobro — saj imam že dolga leta doma psa, ki ga intenzivno opazujem — me je mikala že dolgo. Ta želja mi je postala nekaka srčna potreba. Skratka: moral sem stvar napisati. Šele po tem delu sem se oddahnil. Po dolgem opazovanju psa sem spoznal, da je dobro razvit in razumen pes po svojem značaju, po svoji življenjski radosti in po svoji razumski sposobnosti v mnogočem podoben veselemu, zdravemu, razposajenemu otroku. Zato sta si tudi pes in otrok skoraj vselej prav dobra tovariša in prijatelja. Menil sem torej, da bo povest otrokom ugajala, da jo bodo brali z veseljem, kajti v povesti bo našel marsikaj, kar je že sam opazoval pri domačem psu, drugim bo pa nudilo vsaj delno nadomestilo za tovarištvo, ki ga nekateri srečnejši lahko dejansko uživajo.« Obmolknil je. Zunaj je začelo liti. Pri vratih so se pojavili novi gostje, poznalo se je že od daleč, da jim niti dežniki niso mnogo zalegli. Cerkvenik je med njimi pozdravil znanca, nato je nadaljeval: »Snov je vzeta iz resničnega življenja. Podobno odisejado je neki pes zares doživel. Tudi vse anekdote so povzete po resničnih dogodkih, le da se niso vršili tako lepo po redu kot v knjigi, kjer so zvezane v organsko celoto. Čut orientacije pri psu je nekaj čudovitega! Moja dognanja v tem pogledu so saddolgega opazovanja psa. Da nisem bil na krivem potu, dokazuje tudi študija .Orientierung und Richtungsvermogen' dr. BostianaSchmida v 8. številki letošnjega .Kosmosa'. Zanimive so razne pasme psov. Za junaka povesti pa sem vzel prav našega domačega tako zvanega ilirskega ovčarja, zato ker presega po svoji lepoti, po svoji srčnosti in zvestobi vse druge tuje ovčarske pasme.« Govorila sva še o tem in onem. Čas je naglo potekal. Kavarna se je začela počasi prazniti. Plačala sva tudi midva in sva šla. Zunaj je bila že črna noč. Pravkar je prenehalo liti. Po razmočenih cestah so žarko odsevale električne luči. Nebo je bilo še vse črno, le tu pa tam so se začeli oblaki trgati. V globokih razpoklinah so zasijale zvezde tako živo in tako nizko, da bi lahko kar z roko segel po njih. niigelo Cerkvenik.