489          Medikohistorična rubrika OB 140-LETNICI SLOVENSKEGA ZDRAVNIŠKEGA DRUŠTVA Bogdan Leskovic Ob tako častitljivi obletnici je prav, da se znova obnovi preho- jena pot Slovenskega zdravniškega društva (SZD) in pregleda prav toliko let dela organiziranega združevanja zdravništva na slovenskih tleh z glavnim namenom stalnega strokovnega izobraževanja zdravnikov v prid bolnega človeka. Iz ustanovne listine in uradnih dokumentov je razvidno, da se je 28.oktobra 1861 osnovalo Zdravniško bralno društvo v Ljub- ljani, ki je na željo drugih zdravnikov že na naslednjem obč- nem zboru 22.decembra 1862 razširilo svoj delokrog v Društ- vo zdravnikov na Kranjskem. Obema je bil prvi člen statuta enak in navaja edini namen društva, ki je, »pospeševati zdrav- niško znanje nasploh«. Obema društvoma je bil na začetku tudi isti predsednik – Novomeščan dr. Konstantin Schrott. Društvo so narekovale potrebe po stalnem izobraževanju zdravnikov in sprva tudi ranarjev ob novih odkritjih v takratni medicinski znanosti in še vedno se ponavljajočih epidemijah. Pojav društva je tedaj omogočila politična »odjuga« po padcu Bachovega absolutizma 1859, ki je vladal 10 let kot reakcija na pomlad narodov ob marčni revoluciji 1848. leta, ko so tudi Slovenci nastopili s programom Združene Slovenije. Uvedba ustavnega življenja je dala možnost razvoju slovenske naro- dne zavesti s pojavom čitalnic in taborov, katere so z drugimi vodili tudi zdravniki. Čeprav je bilo poslovanje društva še ne- kaj desetletij v nemškem jeziku, ne gre mimo dejstva, da so bili pobudniki zanj in ga vodili prav slovenski zdravniki. Sicer ne bi bilo možno, da bi ob prelomu stoletja že prehajali na ura- dno uporabo slovenskega jezika in ob praznovanju 50-letnice društva izdati leta 1912 v slovenskem jeziku spominsko diplo- mo, ki jo je naslikal slovenski slikar Ivan Vavpotič. Kljub še pomanjkljivemu slovenskemu izrazoslovju so isto leto izdali slavnostno številko Liječničkega Vijesnika (od 1909 tudi or- gan Društva zdravnikov na Kranjskem) s strokovnimi prispevki izključno slovenskih zdravnikov v celoti v slovenskem jeziku. To potrjuje, da je prav oceniti obe dotedanji zaporedni zdrav- niški društvi kot predhodnici današnjega SZD. Takratno društ- vo je bilo tretje v bivši avstro-ogrski monarhiji, takoj za Duna- jem in Prago. Že spočetka je bilo srednjeevropsko usmerjeno, saj sta bila za prva častna člana imenovana leta 1863 Roki- tansky in Hyrtl, ki sta se za to čast tudi zahvalila. – Na Štajer- skem je bilo zdravniško društvo ustanovljeno v Gradcu 1862., v Mariboru 1876. in v Celju 1877. leta. Društva so bila sicer nemška, vendar so v njih aktivno delovali tudi slovenski zdrav- niki in mnogi od njih so bili celo narodni voditelji. Takoj po koncu 1. svetovne vojne se je 2. novembra 1918 Društ- vo zdravnikov na Kranjskem preimenovalo v Slovensko zdrav- niško društvo za vse področje Slovenije, da bi Narodnemu svetu za Slovenijo in Istro lahko organizirano pomagalo v hu- dih povojnih zdravstvenih in socialnih razmerah po prevratu in razpadu avstro-ogrske monarhije. Izjemo je predstavljalo leta 1921 ustanovljeno Društvo zdravnikov v Mariboru, ki je poslovalo vzporedno. Tako se je začelo drugo obdobje sta- novskega združevanja, obdobje Kraljevine SHS in kasneje Kra- ljevine Jugoslavije. Društvo, ki se je moralo v novih razmerah najprej utrditi, se je poleg svojih strokovnih in stanovskih za- dev lotilo tudi posegati v javno življenje za širše cilje. Tako navaja dr. D. Mušič zlasti skrb za sodelovanje društva v nadalj- njem boju za popolno slovensko univerzo in medicinsko fa- kulteto, ki sta bili sicer ustanovljeni nepopolni l. 1919, dalje za lastno strokovno glasilo, za vlogo društva pri začetkih refor- me medicinskega študija, za vlogo društva pri ustvarjanju slo- venske zdravstvene terminologije in za kodeks zdravniške eti- ke oziroma za kodeks etike zdravstvenih delavcev. Dr. D. Mu- šič zaključuje obdobje med 1918 in 1941 z naslednjim: Spričo tedanjega družbenega in političnega sistema je društvo ves čas iskalo primerno organizacijsko obliko, bilo je razcepljeno in zelo neenotno (obstajalo je namreč tudi več krajevnih zdrav- niških društev brez povezave), strokovno delo pa je ob sve- tovni gospodarski krizi ob koncu dvajsetih let preraščalo v močnejše uveljavljanje stanovsko socialnih vprašanj v okviru Zdravniške zbornice, ki se je osnovala leta 1921. Ta je tudi sklenila, da začne izdajati Zdravniški vestnik kot prvo sloven- sko strokovno glasilo z letom 1929 kot strokovno prilogo gla- sila Zdravniške zbornice, »da bo Vestnik v domačem duhu in jeziku osveževal slovenskemu zdravniku njegov spomin in ga izpopolnjeval s pridobitvami moderne medicine«. Prvi ure- dnik, mentor in mecen je bil dr. Franc Derganc. Tako se je uresničil prvi zastavljeni cilj društva, drugi pa je bil popolna medicinska fakulteta, kar pa se je začelo uresničevati s posto- pnim odpiranjem semestrov, a se je ustavilo s propadom dr- žave. Delo na slovenski medicinski terminologiji se je nadalje- valo po danih prilikah. Mogoče SZD v tem razdobju še ni na- šlo pravih stikov z razvijajočo se fakulteto in obratno, zaključi dr. D. Mušič to obdobje. Med 2. svetovno vojno na slovenskih tleh (1941–1945) in po propadu Jugoslavije ter sledeči okupaciji so zdravniki in medi- cinci vzpostavili na osvobojenem ozemlju partizansko zdrav- stveno službo. Izšla sta tudi dva letnika Partizanskega zdrav- stvenega vestnika. Delo SZD je v okviru kulturnega molka za- stalo, zato v obdobju dveh let ni bilo občnega zbora društva, niti ni izhajal Zdravniški vestnik. V tem je tudi vzrok, da je števi- lo občnih zborov oziroma sedaj rednih letnih skupščin in let- nikov Zdravniškega vestnika za dvoje manjše od let obstoja. Tretje obdobje SZD predstavlja čas po 2. svetovni vojni v Soci- alistični federativni republiki Jugoslaviji. S postopnim utira- njem realsocialistične politike so razpadle vse stare sheme in se počasi ustvarjale nove v družbenopolitičnem, upravno- zdravstvenem, gospodarskem in kulturnem življenju, kar je docela spremenilo dotedanjo organizacijo zdravstva in zdrav- ništva s SZD vred. Organizirano združevanje zdravnikov je zato do leta 1947 potekalo v okviru Zdravniške znanstvene sekcije enotnih sindikatov. SZD je začelo s svojim pravim ime- nom delovati šele od tega leta dalje, da je bilo možno že v naslednjem letu organizirati 1. kongres slovenskih zdravnikov in se nato še istega leta vključiti v prvi zvezni kongres zdravni- ških društev vseh republik in pokrajin Jugoslavije. V letu 1947 so se vključili v enotno SZD tudi zdravniki mariborskega zdrav- niškega društva. Velik uspeh tega prvega časa je pomenil za- četek dela popolne Medicinske fakultete z vsemi semestri že jeseni leta 1945. Navzven so bile najvidnejše spremembe te in kasnejše dobe v ukinitvi Zdravniške zbornice in zdravniške ZDRAV VESTN 2001; 70: 489–91 490 ZDRAV VESTN 2001; 70 privatne prakse, v preimenovanju Zdravniškega vestnika v Zdravstveni vestnik, naziva dr. med. in primarij sta bila ukinje- na, prav tako stanovska sekcija SZD. Leta 1952 začeto in z no- vo ustavo leta 1976 še bolj utrjeno samoupravljanje je organi- zacijo zdravstva docela zbirokratiziralo. Pomembna pa je bila za društvo pridobitev Doma slovenskih zdravnikov v naciona- liziranem bivšem sanatoriju Emona iz leta 1912 dr. Franca Der- ganca, ki je bil dan v uporabo SZD ob zakasnelem praznova- nju njegove stoletnice leta 1963.  Politično razgibano leto 1968 je dalo kratko prehodno dobo blage liberalizacije in sprostitve tudi za SZD. O tem in še ka- snejšem času je v svojem govoru za 125-letnico društva (1986) dejal dr. V. Klavora na VII. kongresu SZD leta 1988 med dru- gim naslednje: »II. kongres SZD leta 1968 ni dal društvu samo novega vodstva, trdim lahko, da je pomenil tudi preobrat v delu in politiki društva. Mlado in v delu usklajeno vodstvo zdravnikov povojne zdravniške generacije je pod predsed- stvom dr. Antona Dolenca pripravilo nova društvena pravila, ustanovilo nova delovna telesa in podalo zahtevek, da se delo društva družbeno prizna. Društvo je aktivno sodelovalo pri delu republiških organov, posebno v Skupščini SR Slovenije in v njenem Socialno-zdravstvenem zboru. Okrepila se je po- vezava s podružnicami. Odločili so, da morajo bili občni zbori društva po sedežih podružnic, vsaka štiri leta pa v republi- škem središču kongres, ki je volilen. S tako organizacijo so pritegnili podružnice in regionalne družbene dejavnike. Let- ni občni zbori in kongresi so organizacijsko in strokovno po- stali kakovostnejši, po svoji vsebini zelo aktualni, zanimivejši iz leta v leto. Zdravniki so v svojih razpravah in zaključkih raz- pravljali in zahtevali znanstveno utemeljeno načrtovanje, or- ganizacijo in financiranje v zdravstvu, smotrno organizacijo zdravstvene službe v republiki, ureditev staža, podiplomske- ga študija in strokovnega izpopolnjevanja ter odpravo nepra- vilnosti v nagrajevanju zdravstvenih delavcev. Društvo je na- vezalo tesnejše stike z Združenjem študentov medicine in po- dalo zahtevo po vrnitvi strokovnega naziva diplomantom splo- šne medicine in stomatologije. Odločno je podprlo in sodelo- valo pri naporih za izgradnjo novega Kliničnega centra in za njegov najsodobnejši koncept v sklopu celotne organizacije zdravstva v Sloveniji. Postavilo je zahtevo po novih prostorih Medicinske fakultete in izdalo Belo knjigo. S tem delom je opozorilo na neurejene in nemogoče prostorske razmere Me- dicinske fakultete v Ljubljani. Nadaljevali so z delom, začetim že leta 1955, na reformi medicinskega študija skupaj z Medi- cinsko fakulteto. Posebno pozornost so posvetili zdravnikom splošne medicine. Prav tako je bila zanimiva, danes še vedno aktualna tema o položaju zdravnika v družbi. To obdobje se- demdesetih let je po delu bogato obdobje. Nekatere zanimive in koristne ideje ter stališča slovenskih zdravnikov niso ravno naletela na odobravanje in sprejem tedanjih družbenopolitič- nih dejavnikov naše republike.« Ob tem ni težko razumeti tedanjega predsednika društva dr. A. Dolenca na 108. rednem letnem občnem zboru SZD leta 1971 v Kopru, ko je med drugim dejal: »Ne moremo molče mimo preizkušenj, ki jim je bilo izpostavljeno vodstvo SZD. S konstruktivnim in požrtvovalnim, pa tudi z odločnim stališčem je branilo sprejeta načela in ni dopustilo diskriminirati članov vodstva in razbiti njegove enotnosti.« Zagnano in načrtno delo vodstva ter članov društva v sedem- desetih letih, ki se je glede na razmere nadaljevalo še v nasled- njih obdobjih, ni ostalo brez uspehov, in to s postopno popra- vo nekaterih poprejšnjih narekovanih sprememb. Velika veči- na zdravnikov je dobila zaupanje v društvo in se včlanila vanj, kar je bilo društvu najlepše priznanje. Navzven so bile zelo opa- žene članske izkaznice društva z nazivom dr. med., ki ga prav- no ni bilo, dalje članske srebrne in pozlačene značke društva z Eskulapovim znakom ter priznanja in zlatniki dr. Marka Gerb- ca za zaslužne člane, strokovne sekcije in regionalna društva, kar se še vedno izroča na kongresih. Po točno dvajsetih letih je društvo spet začelo podeljevati častno članstvo na letnih skup- ščinah. Zadnji zunanji poseg v organizacijo društva pa je bil leta 1980 z uvedbo Zveze zdravniških društev – SZD in s še te- snejšo postavitvijo te, kot tudi drugih društev, pod krov in kon- trolo osrednje družbenopolitične organizacije (SZDL). Ves čas pa je potekalo nepretrgoma bistveno delo društva v strokovnem izpopolnjevanju zdravnikov in zobozdravnikov, ki ga je društvo že zgodaj preneslo na takratne podružnice, kasnejša regijska društva ter na strokovne sekcije, kasnejša strokovna združenja. Oboji so pokazali veliko strokovno ak- tivnost vzporedno z družbeno. Glavni odbor SZD je v poveza- vi s temi v nadalje organiziral na letnih skupščinah in kongre- sih društva teme, ki so zadevale večino zdravnikov v skupnih, aktualnih zadevah. To delo društva je omogočilo, da z nese- bičnim in vztrajnim strokovnim prizadevanjem zdravniškega in drugega zdravstvenega kadra ob njihovem relativno niz- kem osebnem materialnem položaju doseže v zapletenih po- vojnih in kasnejših razmerah visoko strokovno raven sloven- skega zdravstva. Ves čas so bili vztrajni delavci tudi na področ- ju kodeksa etike zdravstvenih delavcev in medicinske termi- nologije. Glasilo SZD Zdravniški vestnik je doseglo visoko stro- kovno raven, sodobno urejenost in redno izhajanje. Posto- pno so se vzpostavljali in utrjevali stiki s svetom, kjer so se naši zdravniki in naša medicina dobro uveljavljali. Ohranjali so se stiki z zamejskimi zdravniki, kar pa je žal sčasoma zamrlo. Po letu 1988 so se začele dotedanje politične strukture v Vzho- dni Evropi sesuvati in prišlo je do razpada naše države z vso ureditvijo. Novo, peto obdobje v življenju in delu SZD je nastopilo po osamosvojitvi z lastno državo Republiko Slovenijo leta 1991. Spet so nujno nastopile globoke spremembe na vseh področ- jih javnega življenja in treba je bilo znova utirati nova pota z demokratizacijo in uvajanjem civilne družbe. Tej slednji je SZD težilo že prej in se izpostavljalo tudi s tedaj tveganimi pozitiv- nimi težnjami in konstruktivnimi kritikami. V prvih letih »pre- hoda« se je SZD ob nadaljevanju svojega poslanstva prilagaja- lo novim razmeram in bilo sprejeto v Svetovno zdravstveno organizacijo. Organizacijo društva pa je nekoliko spremenil, v skladu z novim zakonom o društvih, novi statut SZD iz leta 1996. Novo ime društva se odtlej glasi Zveza društev – Sloven- sko zdravniško društvo z uradno kratico SZD. Sedanje stanje društva je prikazal predsednik SZD prof. dr. Pa- vel Poredoš v poročilu iz svojega prvega mandata (1996–2000), iz katerega je povzeti zlasti naslednje: Najprej je bilo treba glede na še vedno trajajoče prehodno obdobje znova utrditi identiteto in vlogo SZD ob dveh novo obujenih in zelo delav- nih zdravniških organizacijah – Zdravniški zbornici Slovenije in Sindikatu zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije FIDES. Z uspešnim konstruktivnim sodelovanjem vseh treh so bili vzpostavljeni na osnovi dogovorjene delitve dela zelo dobri odnosi. S pogovori je v tem času uspelo, da so v javnosti in vodilnih krogih politike mogli spoznati vlogo SZD v novih pogojih in jo tudi potrditi, kar se je odrazilo v Zakonu o zdrav- niški službi s priznanjem vloge SZD na področju podiplom- skega usposabljanja in stalnega strokovnega izpopolnjevanja zdravnikov in zobozdravnikov. Tako ima SZD s svojimi stro- kovnimi sekcijami in združenji vodilno vlogo pri določanju vsebin izobraževanja zdravnikov, v pripravi programov ozi- roma novih vsebin zdravniških specializacij, pa tudi v pripra- vah za določanje stalnih strokovnih prioritet v zdravstvu. SZD je s svojimi strokovnimi združenji med drugim dobilo tudi strokovno predstavniško vlogo slovenskih zdravnikov in zo- bozdravnikov v mednarodnih strokovnih organizacijah. Sku- pni nastopi vseh treh zdravniških organizacij so utrjevali ug- led slovenskih zdravnikov v javnosti in okrepili njihov polo- žaj pri dogovorih z vlado in ZZZS. Sklenjeni skupni dogovor o plačni politiki je končno prispeval k izboljšanju materialnega položaja slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov. Najvidnej- ši predstavniki javnega življenja so izrekli priznanje izvršene- 491 mu delu in potrdili pomen vloge SZD. Vodilo njegovega pred- sednika pa je bilo in je – strokovna brezhibnost in moralno- etična neoporečnost slovenskega zdravnika. Svoje poročilo je zaključil, da so na novo zastavljene aktivnosti na mnogih področjih uspeli oživiti – v duhu tvornega dialoga ob pomoči vseh dobromislečih slovenskih zdravnikov in zobozdravni- kov. Tako so postavljeni okviri, konkretno delo pa se dalje izvaja po regionalnih društvih in strokovnih združenjih po sprejetih strokovnih smernicah. Po vsem tem in drugem pregledanem gradivu je možno za- ključiti, da je bilo SZD s svojima predhodnima društvoma ve- dno zvesto svojemu osnovnemu namenu – strokovno izobra- ževati zdravništvo v prid bolnega človeka. Zaradi vedno več- jega in globljega poznavanja bolezni so se oblike posredova- nja znanja s svetom vred spreminjale in se še spreminjajo. Da je moglo društvo uresničevati to svoje poslanstvo, se je mora- lo nujno prilagajati danim objektivnim razmeram na družbe- nopolitičnem, gospodarskem in upravno-zdravstvenem pod- ročju ter po svojih močeh usmerjati zadeve v pravo smer, kar pa ni bilo lahko, saj so se prilike pogosto spreminjale v svojih tudi diametralnih nasprotjih. V 140 letih obstoja SZD je bilo namreč dvoje svetovnih vojn, med drugo je bila tudi revolucija. Posledica vsega tega je bila štirikratna menjava države in z njo vsakokratnih sistemskih ureditev in z njimi tudi zdravstva. Ob tem ne preseneča dej- stvo, da je samostojna Republika Slovenija še vedno v preho- dnem obdobju, čeprav je že praznovala 10-letnico svojega ob- stoja. Ne moremo in ne smemo pa mimo spomina na tiste požrtvo- valne zdravnike, ki so v SZD v vseh teh 140 letih krojili njego- vo obliko, vsebino in delo. Njihova predanost, skrajna odgo- vornost in dostikrat tudi romantičen zanos so bili kos še tako zapletenim in težkim razmeram. Brez njih bi društva ne bilo, vsaj ne takega, kot je. Bilo jih je toliko, da jih v tem kratkem zapisu ni bilo moč navesti. Naj jim bo ob tej priliki izrečeno vsaj skromno priznanje! Povzeto pretežno iz priložnostnih objav v Zdravniškem vest- niku: V. Meršol (1932), I. Logar (1953, 1963), D. Mušič (1963, 1965), E. Pertl (1963), A. Dolenc (1971), B. Leskovic (1986, 1993), V. Klavora (1988/neobjavljeno v tisku), P. Ribnikar (1993), P. Poredoš (2000). MEDIKOHISTORIČNA RUBRIKA