Veternik 
27. Neka ženska je nekoč kruh pekla. Strašno ji je nagajalo pa kadilo 
se je zaradi vetra, tako da ga je preklinjala. Pa pride neki mož in jo vpraša: 
»Zakaj si tako huda? Ne smeš tako kleti, čeprav se kadi!« 
Ženska neha s kletvijo, oni pa pravi: 
»Jaz sem ti nagajal, jaz sem Veter.« 
Ženska vzame hlebec iz peči pa ga mu da. Tisti čas, ko je jedel hlebec, 
je bil čisto miren; ko je pojedel, pa pravi: 
»Ti — ko bi ti ne bila meni hlebca dala, bi bil jaz tebe semlel kot mlinski 
kamen moko!« 
(Valentin Rupar, v. Tinač, Gor. Zetina) 
249