JOKA ŽIGON: PESEM. - SILVESTER ŠKERL: JESENI.        605
JOKA ŽIGON:
PESEM.
Sam. Ti spiš. In v sanjali on ti nosi cvet za cvetom; li se ga radujes kot otrok, ki trga rože v loki in z roko hvaležno mu plačuješ.
Jaz pa nosim ti v življenju samem dan za dnevom rdeče rože: kaplje so krvi — ne boža jih beseda tvoja, zanje nimaš ne pogleda.
SILVESTER ŠKERL:
JESENI.
Dežuje... blatne so ceste. Na nebu je gluho molčanje. Neizjokane solze na srcu ležijo, misli so mrtve, mrtve so sanje.
In v sobici svoji, z zastori zelenimi in z mrakom oviti, sedim in poslušam spomine. 2 njimi bi mrtev hotel biti.
I jaz sem molčal ko nebo. Kot dež so se zlile vame solze. Oddaleč zvonovi zvonijo, in jaz, ko da pokopal sem svoje srce.

/^/p. "vre***   -/aA-a/.  cre>/°i