Lovro Sodja, Glasba, ples in gore. Avtobiografija Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015, 237 str., 27,95 evra Franc Križnar franc.kriznar@siol.net O nevsiljivo povezani glasbi plesu in gorah dokazuje v svoji zad- nji, zdaj že tretji knjigi Lovro Sodja. V avtobiografiji dokaj or- gansko poveže vse svoje dejavnosti. Avtor v besedi in sliki opiše in oriše svojih šest desetletij pedagoškega, kulturnega in planin- skega delovanja s posebnim poudarkom na avstrijski Koroš- ki in Štajerski. Dodal jim je še svoje dejavnosti in aktivnosti v športu, pedagogiki in organizacijski dejavnosti. Saj je bil v svoji mladosti Sodja marsikaj: telovadec, baletni plesalec, operni pe- vec, vseskozi in vzporedno pa še planinec in celo alpinist, član različnih folklornih skupin in pevskih zborov, učitelj kljunaste in prečne flavte v Ljubljani in na avstrijskem Koroškem, publi- cist, kritik, fotograf, predsednik glasbenopedagoških društev v Sloveniji, dolgoletni pedagoški vodja slovenske Glasbene šole na avstrijskem Koroškem in zadnja leta tajnik in predsednik Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva Ljubljana. Tudi za tiste, ki poznamo Sodjev opus, je vseh teh dejavnosti za velik nahrbtnik. Marsikdo vsega tega ne bi mogel razdeliti na dva ali celo več igralcev, Sodja pa je vse to zmogel in še zmore sam, samcat. Ni čudno, da je knjiga doslej doživela že kar nekaj pro- mocij (dve v Ljubljani: Mladinska knjiga, 8. apr. in Rdeča dvora- na Magistrata, 24. apr., pa še v Celovcu, 18. maja, in Mariboru, 18. jun. 2015). Zlasti v dveh od treh navedenih mest, tistih dveh ob reki Dravi (Celovec in Maribor) L. Sodje kot glasbenega pe- dagoga ni bilo treba posebej predstavljati, saj bi bilo to tako, kot je npr. celovški novinar Franc Wakounig nekoč v Slovenskem vestniku napisal: »Lovra Sodjo predstavljati na Koroškem je tako, kot bi nosil vodo v Dravo /.../.« Za moto (svoje zadnje) knjige in potem, ko sta že izšli Mojih dvajset glasbenih let na Koroškem (1979–1999); Celovec: Mo- horjeva, 2002) in Mladi slovenski glasbeniki v Evropi/Sodelova- nje z EMCY 1982–2006 (dvojezična; Ljubljana: Družina, 2006), si je avtor izbral besede našega slikarja Zvesta Apollonia (1935– 2009): »Umetnost mora odgovoriti s solidarnostjo, če družbeni mehanizmi, kjerkoli in kadarkoli že, ne morejo zagotoviti ob- stoja neke kulture.« Pod tem nimbom se razpne celotna ku- pola Sodjevih podnaslovov. Ti vse od (uvodnega) predgovora 82 ših kreatorjev EMCY-ja, Evropske zveze glasbenih tekmovanj in Tekmovanj orglavcev v Cankarjevem domu (1989–2004). Sledi popis koncertov po Evropi, tudi v času članstva v izvršnem od- boru EMCY-ja in članstva v mednarodnih žirijah. Zgodovina in vpetost slovenske glasbene šole na avstrijskem Koroškem je bila medtem obravnavana kot magistrska naloga v Gradcu (Sandra Lampichler), piše pa tudi o svojih poteh čez prelaz Lju- belj in sodelovanju s celovškim (Glasbenim) Konservatorijem. Do konca knjige so nanizana še poglavja, ki v besedi in sliki (vsega skupaj je objavljenih kar dobrih sto fotografij, ki jih je največkrat posnel sam avtor) prikazujejo še društva glasbenih pedagogov – srečanja slovenskih glasbenikov treh dežel in revi- jo Grlico (1983–2002). Sodja je bil med drugim. tudi pobudnik Gerbičevih nagrad v okviru slovenskega glasbenega šolstva. Sledijo zapisi in slike o koroških Kulturnih dnevih v Ljubljani, katerih organizator je Društvo slovensko-avstrijskega prijatelj- stva Ljubljana (2004–2014) in katerih glavna gonilna sila je spet prav L. Sodja, srečanja društev in družb prijateljstva med Slovenijo in Avstrijo (2010–2014), o sloviti avstrijski pisateljici Majdi Haderlap in njenem romanu Angel pozabe, prva konfe- renca slovenskih glasbenikov iz sveta in Slovenije (2006), Sodja kot publicist, urednik, novinar in fotograf, avtor v Svetu knjige Mladinske knjige, njegovi novinarski sopotniki, dopisovanje s pisateljem Borisom Pahorjem, njegove gore – od Šmarne gore do Mont Blanca, Pot prijateljstva treh dežel – Wege der Freun- dschaft – Cime dell' amicizia, povezovanje s Kugyjevim izroči- lom, avstrijsko državno odlikovanje (avstrijskega predsednika dr. Hainza Fischerja Österreichische Ehrenkreuz für Wissen- schaft und Kunst/Avstrijski častni križ za znanost in umetnost) z lavdacijo takratnega avstrijskega veleposlanika v Ljubljani dr. V alentina Inzka, objava gesla Lovro Sodja v Dictionary of Inter- national Biography Publication v njegovi 34. izdaji (Cambridge, England), prevod povzetka v nemščini (Zusammenfassung) in (avtorjeve) zahvale. Knjigo je pri Mladinski knjigi uredil Tine Logar, oblikovala Pavla Bonča, tehnično pa jo je uredila Mirjam Pezdirc. V nak- ladi 500 izvodov je Sodjevo avtobiografijo natisnila tiskarna Grafika Soča, d.o.o., njen izid pa je še dodatno podprlo podjetje Moro&Kunst, d.o.o. Na zadnji platnici se besede in slike iz te knjige izpojejo s citatom enega izmed številnih (mednarodnih) kolegov L. Sodje v EMCY, Španca dr. Jordija Rocheja: »Sodje- va sposobnost povezovanja vzhodnoevropskih glasbenih tokov s postulati Zahodne Evrope je bila naravnost preroška, saj smo po pičlih nekaj letih lahko priča stapljanja obojega v enoten tok ve- likanskega dosega …« Številni in kakovostni slovenski glasbeniki, pedagogi in celo znanstveniki so »dobrega učitelja presegli«. navajajo številne osebnosti in prostore, kjer vse se je medtem avtor največ razdajal in se še: Janko Svetina: trenutki, popo- tnik kot pri Župančiču, Moji sopotniki (Jože Kopeinig, Mitja Rotovnik, dr. Henrik Neubauer in Darja Korez Korenčan) in spremna beseda (dr. Eckart Rohlfs, generalni sekretar Evropske zveze glasbenih tekmovanj za mladino/EMCY). Potem šele se začne pravo (avto)biografsko in bibliografsko branje te knjige. Od otroških let prek šolanja, ko je zaključil realno gimnazijo in Srednjo glasbeno šolo ter diplomiral iz flavte na ljubljanski AG (1967 pri Borisu Čampi), in telovadca v ljubljanskem Narod- nem domu do ljubljanske operno-baletne hiše, kjer je bil Sodja najprej ljubiteljski poslušalec – iz teh časov opiše tudi svojo lju- bljansko Idrijsko ulico, bil statist v ljubljanski Operi in se zelo kmalu začel tudi udejstvovati v baletu –, pa vse do rednega čla- na pevskega in baletnega zbora (iz tega izhaja tudi Sodjeva ne- posredna pobuda za baletna tekmovanja v okviru TEMSIG-a, diplomska naloga plesalke Nataše Moškotovec, prvi nastopi L. Sodje v Mestnem gledališču v Celovcu v okviru gostovanj Ope- re in baleta SNG Ljubljana in potem še naprej po Evropi), študij solopetja in flavte v Ljubljani, petje v APZ »Toneta Tomšiča« in plesa v AFS »France Marolt« Univerze v Ljubljani. Sledilo je sred- nje glasbeno šolanje in takoj po tem vojaščina v Bosni in Her- cegovini. S šolanjem je nadaljeval in zaključil na ljubljanski AG. Po organizaciji koncertov z avstrijskimi glasbeniki in diplomati so sledili še koncerti na avstrijskem Koroškem in v Ljubljani, vse do tesnega kulturnega sodelovanja z avstrijskimi diploma- ti, v okviru proslave 20-letnice obstoja Društva avstrijsko-slo- venskega prijateljstva, ki je bilo v Mestni hiši v Gradcu (17. 11. 2012). V letih 1962–2012, torej celih 50 let, je bil L. Sodja učitelj flavte v ljubljanski Glasbeni šoli »Franca Šturma« ob tem pa je še celih 25 let vzporedno deloval kot učitelj in pedagoški vod- ja slovenske Glasbene šole na (avstrijskem) Koroškem (1979– 2004), vmes pa še kot ustanovitelj in eden od najpomembnej- 83 Ocene