11 Osrednja tema: MESTO RASTLIN V MESTU 2. del Besedilo in foto: Nejc Jogan Urbanizirano okolje je daleč od na- ravnega. Na prvi pogled je mesto na- sprotje narave, a če pogledamo malo bolje, tudi v mestnem okolju skoraj na vsakem koraku srečamo kako ra- stlino. Te niso le sajene. Poleg rastlin lahko opazimo tudi kako drobno ži- val, da o neopaznih mikroskopsko majhnih organizmih niti ne govori- mo. Omejimo se na rastline ter med njimi na praprotnice in semenke, ki so najlaže prepoznavne, ter si skupaj z njimi pobliže oglejmo habitatne ti- pe mestnega okolja. V minuli izdaji Trdoživa je bila v pr- vem od dveh delov prispevka pred- stavljena flora vrtov, dreves, opu- ščenih gradbišč, parkov, pokopališč, razpok v tlakih in robov cest. Uporabljene okrajšave so: Sv: svetloba, To: toplota, Vl: vlažnost, Po: podlaga, On: onesnaženost, Mo: motnje, Ra: rastline. Kjer je povezava jasna, je navedena tudi koda Physis iz uradne habitatne tipologi- je za Slovenijo (http://www.arso.gov.si/ narava/poročila%20in%20publikacije/ HabitatniTipiSlovenije2004.pdf). RUŠEVINE (Physis 86.6) Za razliko od opuščenih gradbišč, kjer so naravi prepuščene razmeroma nove kon- strukcije, so na območjih ruševin pogosto zgradbe, ki so že same po sebi stare, raz- pokane. Neredko je bila vegetacija starih zidov na njih razvita še pred opustitvijo rabe. Sv: Svetlobne razmere so raznolike, od popolnoma presvetljenih vrhov zidov do temačnih kotičkov za severnimi zidovi; nočnih motenj svetlobnega cikla navadno ni. To: Toplota je primerljiva s povpre- čjem v mestu, od stopnje zaraščenosti je odvisna zasenčenost. Vl: S postopnim trohnenjem in podiranjem se kapaciteta tal za vodo veča, še vedno pa ostajajo iz- postavljeni in izredno suhi vrhovi zidov. Po podrtju streh in zatrpanju odtočnih jarkov in kanalov se površinski odtok padavinske vode zmanjša. Po: Podlaga je raznolika. Postopno se razvijajo prsti, ker nihče ne odstranjuje odmrlih rastlin. On: Onesnaženost je primerljiva s povprečno v mestu, vendar se lahko s postopnim raz- krojem iz nekaterih gradbenih materialov sproščajo tudi škodljive snovi (npr. az- best, železo). Mo: Motenj s strani človeka je malo ali nič, pogosto so taka območja tudi ograjena. Vse več pa je prav zaradi tega živali, ki si na takih mestih najdejo zatočišča in bivališča. Ra: Nekaj rastlin je za stare ruševine prav značilnih, npr. zajč- ki (Antirrhinum majus) in bršljan (Hedera helix). Pogosto se razrasejo vrste, ki so ostanek nekdanje gojitve, npr. peteroli- stna vinika (Parthenocissus quinquefolia). Kar nekaj je tudi invazivk, ki jim taka rastišča zelo ustrezajo, npr. veliki paje- sen (Ailanthus altissima) in metuljnik (Buddleja davidii). SMETIŠČE, NASIPALIŠČE (Physis 86.42) Nasipališča in različna divja smetišča so za ljudi navadno zelo moteča. V mestih zato pogosto ne traja dolgo do njihove sanacije; v tistih nekaj letih, ko je naravi prepuščena prosta pot, pa se na njih lah- Ruševine. Opuščena gradbišča. 12 ko razvije prav pestro rastlinstvo. Zadnja leta so še posebej pogoste začasne depo- nije odpadnega gradbenega materiala, ki jih ob kakem večjem izkopu nasujejo, čez čas pa material, tedaj že »oplemeniten« s kopico invazivk, porabijo za zasipavanje kje drugje. Sv: Svetlobne razmere so spr- va odlične, a naravna sukcesija zaraščanja jih hitro spreminja. V nekaj letih je tu že lahko razvito grmišče. To: Toplota je ra- znolika, odvisna tudi od tipa odloženih materialov. Pogosto v ulekninah zastaja voda, kar vpliva tudi na lokalno nižanje toplote. Vl: Vlažnost je raznolika. Če gre za nesteptana nasutja grobega gradbe- nega materiala, so to predvsem sušna ra- stišča, v primeru steptanosti ali lokalnih mokriščnih razmer pa se lahko razvije celo kaka mlaka. Urejenega površinskega odtoka deževnice ni, je pa prepustnost nasutega materiala pogosto velika. Po: Podlaga je raznolika, v glavnem prinesena od drugod. Srečamo vse od vrtne prsti ali komposta do gladkih betonskih blokov, na katerih se prvi milimetri prsti razvije- jo šele čez leta. On: Onesnaženost je lah- ko zelo velika in nepredvidljiva, na slabo urejenih odlagališčih marsikdaj končajo tudi strupeni odpadki. Mo: Razen nasipa- vanja novega odpadnega materiala in ka- snejše sanacije stanja drugih namenskih motenj ni veliko, večji pa je vpliv živali, ki si taka mesta prilastijo, saj jih ljudje red- ko obiščejo. Ra: Pestrost rastlin na takih rastiščih je lahko zelo velika. Poleg nitro- filnih ruderalnih vrst in številnih invazivk prav na takih lokacijah najdemo redke efemerofite (torej vrste, ki se pojavljajo le prehodno), ki so morda v zgodnjih fazah naturalizacije, prav tako pa nekatere av- tohtone vrste prodišč in mokrišč, npr. mo- čvirsko ciprje (Chamerion dodonaei), ba- uhinovo škržolico (Hieracium bauhinii), rumenkasto ostrico (Cyperus flavescens). STREHE (Physis 86.1) Strehe so zanimiv habitatni tip, ker so za- radi težke dostopnosti navadno cela leta brez neposrednega človekovega vpliva, prav tako pa so nedostopne za številne živali in težje dostopne za mnoge rastlin- ske vrste, tako da je zanimivo spremljati dinamiko postopnega zaraščanja. Seve- da so razlike med poševnimi in ravnimi strehami ogromne. Sv: Svetloba je na strehah praviloma skrajno visoka, res pa nimajo vse strehe tudi nočne osvetljeno- sti. To: Toplotne razmere so precej odvi- sne od nagiba in naklona strehe ter tipa kritine, zimske višje temperature pa so lahko posledica slabo izoliranih streh in dimnikov. Vl: Vlažnost na poševnih stre- hah je praviloma slaba, saj so narejene tako, da voda čimprej odteče. Šele ko se preko pionirskih lišajev in mahov začne oblikovati zarast, se postopno poveču- je tudi kapaciteta za vodo. Ravne strehe imajo pogosto grob pesek, ki odlično pre- vaja vodo v odtok, z leti pa se na površini tega peska nabere drobir in postopno se razvijejo pionirske rastlinske združbe. Po: Prsti na strehah sprva praviloma ni. Najprej se začne oblikovati v kakih manj izpostavljenih delih žlebov, kasneje pod lišaji in mahovi na stikih med strešniki itd. Podlaga seveda vpliva na nastanek prsti. On: Onesnaženost streh je podobna povprečni onesnaženosti mesta, z višino strehe pa se nekoliko manjša dotok prahu s cest. Mo: Motnje na strehah so minimal- ne, zato so izvrsten objekt za dolgoročna opazovanja sukcesij združb. Med živalmi največjo motnjo predstavljajo ptice, ki z gnezdenjem, gibanjem, iztrebljanjem in drugimi aktivnostmi na strehah po- membno sodelujejo pri oblikovanju ra- stlinske združbe. Ra: Nekatere rastlinske vrste se imenujejo »strešne«, npr. stre- šni glistnik (Anisantha tectorum), stre- šni dimek (Crepis tectorum) in netresk (Sempervivum tectorum). Te tri vrste so pri nas sicer redke, pogosteje najdemo homulice (Sedum spp.), dvorezno latov- ko (Poa compressa) in triprsti kamnokreč (Saxifraga tridactylites). ZELENICA (Physis 85.12) Slika seveda ne prikazuje ravno tipičnega videza zelenice, a skoraj popolna zarast z nekaterimi toploljubnimi enoletnicami se je v zadnjih letih zgodila na nekaterih lju- Strehe. Nasipališče. 13 bljanskih zelenicah, očitno kot posledica fragmentacije strnjene travne ruše zaradi poletnih suš. Tudi zelenice so sprva dol- gočasno primerljive, ko nanje nasejejo is- to semensko mešanico, v nadaljnjih letih pa je prav zanimivo opazovati, kako mno- žično cvetijo posamezne vrste v kratkih presledkih med zaporednimi košnjami. Še posebej zanimive so zelenice v najbolj ek- stremnih razmerah, npr. zeleni pasovi na cestah. Sv: Presvetljenost zelenic je pra- viloma dobra, saj jih načrtujejo na dovolj osončenih mestih. Večinoma so razsve- tljene tudi ponoči. To: Majhne zelenice, obdane s tlakovanimi površinami, lahko dosegajo temperaturne ekstreme, velike zelenice pa so zaradi rastlinske odeje in zalivanja v času suše nekoliko manj tople od mestnega povprečja. Vl: Površinski odtok padavinske vode je manjši kot na tlakovanih površinah, a steptanost tal je pogosta in zmanjšuje kapaciteto za vodo. Na vlažnost negativno vpliva tudi pogosto plitva prst in vsaj pri manjših zelenicah pregrevanje. Velike zelenice navadno v sušnem obdobju zalivajo. Po: Prst zelenic je pogosto pripeljana od drugod. Vračanje organske snovi v prst je v primeru mulče- nja veliko, v primeru klasične košnje pa majhno. On: Onesnaženost je predvsem pri majhnih zelenicah povečana, še pose- bej pri zelenih pasovih med vozišči, kjer se pojavlja še dodaten vpliv zimskega so- ljenja cest. Mo: Motnje na zelenicah pred- stavljajo redne košnje v manj kot mesec dolgih presledkih, pogosto je tudi tepta- nje. Pogosta košnja preprečuje cvetenje večini rastlin, najbolje prilagojene pa množično zacvetijo v nekajtedenskih ob- dobjih med dvema košnjama. Ra: Rastline zelenic so sprva sicer zasejane, a inten- zivni mehanski vplivi in drugi ekstremni ekološki dejavniki povzročijo selekcijo, tako da v nekaj letih prevladajo najbolje prilagojene vrste: spomladi npr. spomla- danska kokošnica (Erophila verna) in njivka (Aphanes arvensis), kasneje eno- letne vrste smiljk (Cerastium spp.) in na- vadni bingeljc (Vulpia myuros), poljska detelja (Trifolium campestre), ozkolistni trpotec (Plantago lanceolata), proti jese- ni pa srakonje (Digitaria spp.). Množičen pojav nekaterih toploljubnih enoletnic je neredko posledica fragmentacije strnje- ne travne ruše zaradi poletnega sušnega stresa. ZID (Physis 86.6) Stari zidovi, zidane ograje in škarpe so ra- stišča, nekoliko podobna skalovju. V kra- jih brez naravnega skalovja so tako lahko edina rastišča za nekatere specializira- ne rastline, kot so npr. sršaji (Asplenium spp.). Vrstna sestava je zaradi ekstremnih razmer skromna, a zelo značilna. Sv: Sve- tlobne razmere so odvisne od ekspozici- je. Osončeni zidovi so pogosto presuhi za uspevanje večine višjih rastlin, senčni pa ugodni, a v ozkih ulicah je lahko celo pre- malo svetlobe. Nočna osvetljenost zidov je pogosta. To: Prisojni zidovi so ekstre- mno topla rastišča, zelo hladne pa so lah- ko škarpe na severnih pobočjih. Vrhovi zi- dov so s plitvo prstjo in izpostavljenostjo topli. Vl: Vlažnost je povezana s toploto. Ker je kapaciteta za vodo izredno majh- na, so nihanja vlažnosti velika, le osojne škarpe so lahko vlažnostno ugodne. Po: Vpliv neposredne kamninske podlage, ki je sicer sekundarna in jo tvori gradivo in vezivo zidu, je izrazit. Posledično se razvi- jejo izrazito kalcifilne združbe predvsem zaradi malte, medtem ko so vrste silika- tnega skalovja na sekundarnih rastiščih redke. Prsti so skromne; če desetletja dol- go ni motenj, se na vrhu zidu lahko raz- vije tudi nekaj centimetrov debela plast. On: Onesnaženost je primerljiva s pov- prečno v mestu, pri dnu zidov in na vo- galih je navadno več dušika. Mo: Motnje so razmeroma redke, občasno se lastniki lotijo čiščenja fug, a dobro razvite ra- stlinske združbe to ne prizadene močno. Ra: Rastline so specializirane vrste skal- nih razpok (npr. sršaji – Asplenium spp., poponec – Cymbalaria muralis, apnenka – Gymnocarpium robertianum, slatinka – Ceterach spp.) ali vrste toplih suhih ra- stišč na plitvih tleh (triprsti kamnokreč – Saxifraga tridactylites, dvorezna latov- ka – Poa compressa). Kar nekaj vrst nosi Zidovi. Zelenica. 14 pridevek »muralis«, ki se nanaša prav na značilno pojavljanje na starih zidovih, npr. pozidna gladnica (Draba muralis), ki se zadnja leta širi predvsem vzdolž žele- znic. ŽELEZNICA (Physis 86.43) Železniški nasipi, še posebej gručnata mesta na železniških postajah, so od nek- daj znani kot floristično zanimivi. Po eni strani gre za topla rastišča, ki se jih tudi vzdržuje na zelo specifičen način, po dru- gi strani z železniškim prometom stalno prihajajo nove in nove vrste, v glavnem nenamerno. Sv: Svetlobne razmere so v glavnem zelo dobre, le pri kakih podvozih senčne do temne. To: Toplota železniških nasipov je večinoma večja od okolice. Apneno (vsaj v Sloveniji) kamenje se čez dan bolj segreje, ponoči počasneje shladi, voda se skoraj ne zadržuje. Vl: Vlažnost je zelo nizka. Voda skozi prepustno pod- lago izredno hitro odteče, prsti, ki bi jo zadrževale, skorajda ni, zaradi pregreva- nja tudi zadržana voda hitro izhlapi. Po: Tla so skeletna, pogosto vsaj sprva le golo kamenje. Postopno se na manj vzdrževa- nih delih razvije plitva prst, ki je odvi- sna od materiala nasipa. Stika z geološko podlago zaradi debeline nasutja ni, kar je pomembno v prevladujoče silikatnem okolju, kjer je karbonatna podlaga redka. On: Na območju železnice se pojavlja spe- cifična onesnaženost s totalnimi herbici- di, s katerimi redno uničujejo vso zarast. Zaradi strojne aplikacije herbicidov se navadno oblikuje ostra meja med redno in redko tretiranim delom nasipa, kar se odraža tudi v rastlinski odeji. Mo: Mehan- ske motnje so redne, predvsem zaradi že- lezniškega prometa, občasno zaradi vzdr- ževanja. Druge oblike motenj so redke. Ra: Rastline železniških tirov so številne vrste suhih ruderalnih rastišč, specifično pa se prav na nasipih pojavljajo nekatere vrste, ki so sicer redkejše, npr. pozidna gladnica (Draba muralis), pisana preslica (Equisetum variegatum), valjasta ostika (Aegilops cylindrica), škrlatnordeča krvo- močnica (Geranium purpureum), kimasti mleček (Euphorbia nutans) in strešni gli- stnik (Anisantha tectorum). ŽIVA MEJA (Physis 84.2) Žive meje so tipično urbani habitatni tip, nekak do skrajnosti obrezan in zožen ostanek gozda, še bolje grmišča. Sicer jih ljudje nasadijo in redno vzdržujejo, zara- di česar so v tem pogledu zelo »nenarav- ne«. A za njihovo podrast redko skrbijo in poleg zelnatih rastlin se tam hitro zaseje še kak dodaten grm, ki popestri nasad. Žive meje so pomembna zavetišča števil- nih rastlin in živali, pomembni koridorji skozi degradirani urbani ekosistem, po- membni rekrutacijski centri za bodoče gozdne invazivke. Sv: Svetlobne razmere so na kratki razdalji zelo raznolike: naj- svetleje je pri robu lepo vzdrževane pri- sojne strani, v sredini goste žive meje je lahko zelo temno, prav tako pa tudi na osojni strani. Z ulične strani so žive meje pogosto osvetljene tudi ponoči. To: Toplo- ta je podobno raznolika. Najtoplejše raz- mere so na prisojni strani, kadar je živa meja tik ob asfaltirani površini. Goste in široke žive meje na osojni strani ustvarijo razmeroma hladne, nikoli osončene raz- mere. Vl: Vlažnost v živi meji je pravilo- ma ugodnejša od neposredne okolice tako zaradi zasenčenosti kot tudi zaradi boljše kapacitete tal za vodo. Poleg tega se sem lahko steka tudi padavinska voda tlakova- nih površin v neposredni bližini. Po: Prst pod živo mejo je sprva navadno prineše- na od drugod, a znotraj žive meje zaradi nedostopnosti večinoma ne odstranjujejo rastlinskega opada. Tako se s trohnenjem organska snov vrača v tla, ki so lahko po- dobna tlem na gozdnem robu. On: One- snaženost je primerljiva s povprečnim stanjem v mestu. Nekaj več je usedanja prahu, ki se nabira na listju žive meje in ga dež oplakne, prav tako k onesnaženosti prispevajo živali (ptice, psi). Mo: Motnje so v glavnem omejene na redno obrezo- vanje žive meje, večinoma dvakrat letno. V notranjost se posega redko, prav tako se navadno ne posega v spontano razvija- jočo se podrast. Ra: Poleg sajene grmaste vrste imajo starejše in slabše vzdrževane žive meje še več drugih lesnatih rastlin. V njih redno srečujemo javore (Acer spp.) in črni bezeg (Sambucus nigra) pa tudi okrasne vrste, kot sta thunbergov če- šmin (Berberis thunbergii) in mahonija (Mahonia aquifolium). Zelnato podrast gradijo v glavnem vrste gozdnih robov. SESTOJI INVAZIVK (Physis 87.2) Gosti, pogosto enovrstni sestoji invazivk so na slabo vzdrževanih mestnih površi- nah pogosti. Po eni strani so v mestnem okolju številne vrste invazivk stalno pri- sotne, po drugi strani pa so odlično pri- lagojene na hitro zasedbo novoodprtih površin. S svojo agresivnostjo pogosto prehitijo ali izpodrinejo avtohtone vrste, neredko pa jim delajo družbo druge vrste invazivk, ki so tudi močni kompetitorji. Sv: Ob začetku kolonizacije so svetlob- ne razmere dobre, kasneje lahko pride do močne zasenčenosti, ki se čez zimo v glavnem prekine, zato je kompeticijsko šibkejšim avtohtonim vrstam v podrasti pogosto prepuščena le zgodnja pomlad. To: Toplota je primerljiva s povprečjem Živa meja.Železnica. 15 Raziskovalci društva Morigenos – slovenskega društva za morske se- salce so sodelovali v doslej najbolj podrobni raziskavi genetske struk- ture delfinov v Sredozemlju. Kaže, da se delfini iz slovenskega morja, ki jih v društvu preučujemo že 13 let, genetsko najbolj razlikujejo od vseh ostalih v Jadranskem morju. Raziskava, v kateri so poleg slovenskih sodelovali še znanstveniki iz Italije, Hr- vaške, Grčije, Izraela in Velike Britanije, je bila februarja 2015 objavljena v vpliv- ni znanstveni reviji Evolutionary Biology (prevod: Evolucijska biologija). Genetiki in biologi so z uporabo molekularnih me- tod ugotavljali sorodstvene povezave med populacijami velikih pliskavk (Tursiops truncatus) v Sredozemlju ter dejavnike in procese, ki vplivajo na njihovo genetsko strukturo in geografsko razširjenost. V analizo DNK je bilo vključenih 194 vzor- cev tkiv velikih pliskavk, zbranih med leti 1992 in 2011 v Jadranskem, Tiren- skem, Jonskem, Egejskem in Levantskem morju, med drugim tudi tisti iz Slovenije. Gre za doslej najobsežnejšo in podrobno raziskavo te vrste v Sredozemlju, ki je potekala pod vodstvom znanstvenikov z Univerze v Firencah (Italija) in Univerze Lincoln (Velika Britanija). Rezultati so pokazali, da so velike pli- skavke območje Sredozemlja naselile po zadnji ledeni dobi, pred približno 18.000 leti. Znanstveniki so namreč z analizo genetskega materiala lahko določili pri- bližno evolucijsko časovnico. Omenjena raziskava je prvič tudi pokazala, da je v Sredozemlju poleg »obalnega« prisoten tudi t. i. »pelaški« ali »odprtomorski« tip velike pliskavke, kar doslej ni bilo znano. Članek z naslovom Drivers of Population Structure of the Bottlenose Dolphin (Tursiops truncatus) in the Eastern Mediterranean Sea najdete tudi na spletni strani http://www.morigenos.org. O raziskavi so obsežno poročali tuji me- diji, med drugim Science Daily, Discovery News, Nature World News, Fox News, Live Science in drugi. Poleg tega, da je raziskava pomembna za razumevanje evolucije in današnje razporeditve delfinov v Sredozemlju, so podatki o genetski populacijski strukturi ključnega pomena tudi za učinkovito var- stvo vrst. Za Slovenijo so najbolj zanimivi izsledki, ki kažejo, da so delfini Slovenije in Tržaškega zaliva edinstveni v primer- javi z ostalimi lokalnimi populacijami v Jadranskem morju. Prav te vzorce je pri- spevalo društvo Morigenos. Že s tega vi- dika je ohranjanje populacije ob slovenski obali izredno pomembno. Analiza DNK pokazala, da so »slovenski« delfini posebni Besedilo in foto: Tilen Genov v mestu, zaradi zasenčenosti v vegeta- cijski sezoni celo lokalno zmanjšana. Vl: Površinsko odtekanje padavinske vode je majhno, kapaciteta za vodo v prsti je ve- čja, tako je vlažnost nadpovprečna. Po: Podlaga se v letih neovirane zarasti z in- vazivno vrsto razvija, saj odmrle rastline strohnijo na mestu. On: Onesnaženost je primerljiva s povprečjem v mestu. Mo: Motnje so v času neoviranega razvoja se- stoja minimalne, pogosto pa sledi obdo- bje intenzivnih mehanskih motenj, ko se poskuša invazivno vrsto odstraniti. Nava- dno to pomeni pogosto košnjo, mulčenje, lahko tudi izkopavanje. Ra: Poleg invaziv- ke, ki je glavni gradnik združbe (npr. dre- snik – Fallopia spp., pajesen – Ailanthus altissima, zlata rozga – Solidago spp., ne- dotika – Impatiens spp.), se pogosto poja- vlja še nekaj drugih invazivnih vrst, med- tem ko je avtohtona flora izrinjena. Celo pregovorno odporne vrste, kot so koprive (Urtica dioica), ne prenesejo močne kom- peticije; le zgodnjepomladanski aspekt v sestojih listopadnih ali enoletnih invazivk vsebuje nekaj domačih nitrofilnih vrst. Sestoji invazivk.