Kaj pripovedujejo v Podzemlju o kačah?
(ZapivSal Janko Bar le.J
Mlada Vida je proso plela Rano, rano med zorjami — — Da do konca je perplela, Si je naj šla velko kačo, Velko kačo, zaglavačo. Kača je mela devet repov, Na sakšem repi devet kliičov. Narodna pesem i\  Cerovca na Štajerskem.1)
Kača, kača! — ali ni to strašna stvar? Da kdo v društvu, katero se prijetno zabavlja v hladni senčici ali v zelenem gaju na mehki mahovini, iznenada vzklikne: „kača, kača!", le povejte mi, kdo se ne bi prestrašil? Skočili bi vsi s svojih sedežev, kakor da jim obleka gori, a na licu bral bi vsem strah in nemir, vsem i moškim i ženskim, i mladim i starim, i najmanjemu otro-čaju, a borme i sivemu starcu. Da, ni je skoraj živali, katera bi tako delovala na vsakoga kakor kača; ni je božje stvari, katere bi se vsakdo tako ogibal, katera bi bila vsakomu tako mrzka in odurna, kakor je kača. Ni li to očitno prokletstvo božje, niso li s tem izpolnjene one besede, katere je govoril Bog kači v raju: „Prekleta bodi med vsemi živalmi zemlje!"
Dasi je izvestno kača tudi vam odurna, vendar mislim, da me bodete blagohotno poslušali, ko vam bom kaj malega povedal o kačah. Ne bom preiskoval, ali ima kaka kača res devet repov, kakor nam pripoveduje prejšnja nar. pesemca, ne bom dokazoval, da kača, če jo v ogenj vržeš, pokaže četvero nog, tudi ne bom pretresoval raznih zagovorov, s katerimi se kačji strup zagovarja*), povedal bom le, kaj vse pripovedu-
') Glej: St. Vraz: »Narodne pesni ilirske itd". Razdelak I. — Zagreb 1839. str. 47.
2) Kako je zagovarjal fužinski delavec Matajat iz Krope jedni deklici strup, katera je pa precej drugi dan umrla, glej Novice 1847 p. 147. Ker bi ta zagovor morda koga zanimal, a nima Novic, naj ga tudi tu zapišem. Glasi tako-le: — „Tam  stoji  ena
jejo o kačah ondi, kjer se biserna Kolpa kakor srebrna kača vije in vijuga sredi plodnega, ravnega polja in kjer se je prijazni Podzemelj naslonil na nizki holmček — na vinorodni Kučer, baš doli sredi lepe Bele Krajine.
Toraj čujte!
Velika maša (veliki šmaren) je tako velik praznik, da kača z drevesa pade, če je gori dopolzela; na malo mašo (mali šmaren) so pa vse kače po drevesih, zato ne beri ta dan leščnikov, tudi ne delaj nič drugega, ker je mala maša tak praznik, da bi te ^ale' (precej) kača upičila, ko bi leščnike bral, ker praznika ne posvečuješ. Pri nekaterih hišah so popreje vsaki kači, katero so ubili, odrezali glavo in jo potaknili za hišni tram, zato da so se ščurki, strijčki in druga golazen njihovega rodii, za vselej pobrali iz hiše. Drugodi po Slovenskem pripovedujejo, da kači četvero nog zraste, ako se ji rep odseka, a iz takove kače postane potem „skok", kateri je tako močen, da najtrdnejša vrata podere, ako se v nje zaleti.1) V Podzemlju pripovedujejo pa samo to, da ti pokaže kača četvero nog, ako jo na ogenj vržeš. Kače vedo tudi za neko zelišče, katero ima čudovito moč, da oni, kateri je poduha, mahom zaspi. To zelišče duhajo tudi  kače  na   an-
sveta gora; na ti gori stoji en zlat stol, na tem stolu sedi en svet mož, sveti, Šenpas; k njemu je peršla mati božja, je pernesla usmiljeniga Jezusa, je pa rekla trikrat eden za drugim: zakaj ti ne fertigješ tega človeka od strupa pičeniga?" — Drugi zagovor povedal je j eden, kateri je bičnike prodajal, a sl6ve tako: — „Ena g6ra sv. Šenpolaja; tam je ena stezica, hodi po nji Marija Devica; jez prosim v imenu sv. Šenpolaja, prosim v imenu Marije Device, vsih svetnikov in svetnic božjih, v imenu sv. treh kraljev, v imenu Boga Očeta, Sina in sv. Duha. Prosim, de bi šel strup te pozemeljske reči proč od tega človeka (živine)" —
l) Glej: I. Vijanski v Slov. Glasniku, zv. V. 1859. str. 182.