o Leto III - Štev. 20 (68) UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - Via B. De Rubeis 20 Tei. (0432) 7 13 86 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 ČEDAD, 15.-31. oktobra 1976 Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450 Izdaja M ZTT Tiskarna R. Liberale - Čedad GROBOVI TULIJO Grobovi tulijo... šume in tulijo razpokani kot nenasitna žrela, zevajoča v polnočni mrak... Kaj hočete od nas? Imeli smo ljudi — v poljani cvet, imeli smo jih — vrhu gore hrast, imeli smo jih — dali smo jih vam — kaj hočete, grobovi, še od nas? Grobovi tulijo... vrtinci črni vstajajo iz njih in kot vampirji se vijo po zraku in žrtev iščejo z bodečimi očmi... To poezijo je napisal skoraj pred pol stoletjem eden največjih slovenskih pesnikov: Oton Župančič, kot da bi slutil strahotno nesrečo, ki je letos prizadejala v naši deželi tolikšno škodo in terjala toliko žrtev. Prinašamo te kitice kot uvod v Novem Matajurju, ki bo prišel med naše bralce prav pred tednom, ko bodo vse naše misli posvečene rajnim, ki so nam bili dragi in katerih se tudi preko groba oklepamo s svojo ljubeznijo ob vahtih, kot imenujemo ta praznik pri nas, v Benečiji. Pohiteli bomo k njihovim grobovom, polagali vence in šopke cvetja, prižigali svečice ter postali v spomin na nje in na čas, ko so še bili med nami. Ko bomo stali nemi ob številnih grobovih, bo prav gotovo marsikdo začutil v srcu Župančičeve besede, ko je dejal: «Kaj hočete grobovi, še od nas?». Potresi so terjali v Furlaniji več kot tisoč žrtev in še-jih terjajo, ker ljudje umirajo pod šotori nenadne smrti od strahu, razpoke na hišah so vsak dan večje, strehe se podirajo, njive so ostale zapuščene. Nenasitni grobovi, v teh mesecih jeseni tulijo... in še bolj bodo tulili in terjali novih žrtev, ko bodo pričele padati težke snežinke in ko bo pokrivalo ivje in led zasilne strehe. Tudi v obmorskih krajih, kamor so se zatekli naši ljudje iz Benečije in potresenih vasi Furlanije, bodo tulili... grobovi. Naši ljudje, predvsem stari, se ne morejo privaditi novemu okolju, brez dela na svojih njivicah in senožetih, okoli hiše, brez kravice in zato že danes, po nekaj tednih, ko so zapustili domačo vas, jočejo, ker vidijo pred seboj samo razburkano morje, katerega marsikateri od njih ni nikdar videl v svojem življenju. In zato se ljudje sprašujejo: «Kaj hočete, grobovi od nas? Vzeli ste že vse od nas, mlade in stare, naše drage domačije, ki so danes podrtije. Obljubljamo vam le to, grobovi, da se vrnemo domov, ko popravljen bo naš krov!» Prenekateri se bodo prav gotovo vrnili te dni domov, v svoje vasi, da bodo prižgali svečico na grob svojih staršev, sinov in držali z njimi tihi dvogovor ob lučici in jesenskem cvetju: «Niste se borili zaman za vsakdanji kruh, za svobodo, razvijali bomo vaše delo in misli.» In v tem duhu bodo zagorele tudi svečice na pokopališčih v Sv. Lenartu, v Matajurju in drugje, kjer počivajo naši znani in nepoznani, ki so se borili v vojnah in umrli za nas, ker smo jim hvaležni in se jih morda spominjamo samo ob vahtih. Nihče ne bo pozabljen — ne tisti, ki jih je smrt iztrgala iz našega družinskega naročja, ne tisti, ki so padli na polju narodnega boja, in tudi ne tisti, ki so nam jih odnesli potresi, čeprav bo gorela ena sama lučica, kajti prenekaterim vasem je letošnji potres odnesel še zadnje domove — grobove. Vahte pa niso samo dan rajnkih, ampak tudi nas živih, ki držimo njihovo oporoko, da ostanemo slovenski sinovi in hčere, takšni kot so bili oni, in zato prižgimo vse sveče in lumine rajnkim in mladim — našemu rodu - če že ne na grobovih, pa vsaj v naših srcih za njihov zvest obstoj. lil Brezje so utrpele največ škode po potresih 11. in 15. septembra. ISIDORO PREDAN è stato assolto UNA SENTENZA CHE FA ONORE ALLA GIUSTIZIA Martedì 19 ottobre è comparso dinnanzi al Tribunale di Udine il direttore del nostro giornale per rispondere della imputazione di diffusione «notizie false e tendenziose, per le quali poteva essere turbato l’ordine pubblico» in seguito alla diffusione di volantini in protesta contro la chiusura dell'osteria al Cacciatore di Cicigolis (Pulfero). Il volantino affermava che la chiusura era stata determinata dal fatto che il coro di Pulfero «Nediški puobi» cantava «canzoni popolari nella nostra lingua materna» ed invitava «le competenti autorità a prendere i provvedimenti del caso perchè siano tutelati i diritti sanciti dagli articoli 3 e 6 della Costituzione della Repubblica Italiana, per la salvaguardia delle secolari tradizioni delle nostre popolazioni» mentre l’ordinanza di chiusura, sulla base del rapporto n. 696 del 20-4-1974 dei Comando Stazione Carabinieri di Pulfero recitava «per a-ver chiuso l’esercizio prima dell’orario prescritto... per a-ver somministrato bevande al-cooliche agli alcoolizzati o squilibrati mentali, per aver tollerato che avventori suonassero la fisarmonica e l’e-lettrogrammofono e cantassero ad alta voce disturbando la pubblica quiete... e per a-ver, infine permesso ad estranei di trattenersi nell’esercizio dopo l’orario di chiusura». Predan è stato assolto perchè il fatto non costituisce reato. Oltre alla sentenza di assoluzione che, una volta ancora, e particolarmente in que sti difficili momenti per il Paese mette in luce la reale di- stinzione dei poteri dello Stato, confermando alla Giustizia la necessaria fiducia della popolazione nel buon funzionamento delle istituzioni democratiche nate con la Repubblica sorta dalla Resistenza al fascismo, è interessante rilevare come una parte della nostra gente viene considerata da qualcuno come «alcoolizzati e squilibrati mentali!». Se veramente nelle nostre Valli esiste il problema dello alcoolismo e dello squilibrio mentale, esso va affrontato con l’indispensabile serietà di una inchiesta medico-sociale e risolto con le appropriate misure igienico - mentali, ma d'altra parte va affrontato seriamente e senza ulteriori dilazioni il problema della comunità slovena delle Valli, in modo da lasciare la popolazione vivere pacificamente la propria pecularietà etnico-linguistica, in armonia con le altre culture esistenti nella Regione. Il processo di Predan, perfettamente portato avanti sul fondo e nella forma dagli avvocati Fassetta e Nigris, dimostra come sia difficile per gente di buona volontà diffondere le proprie idee e convinzioni in un ambiente ostile e preconcetto, e quale sia la importanza per un sistema democratico, un potere giudiziario indipendente. Oltre a ringraziare i suoi avvocati, Predan deve dare atto ai testimoni della loro serenità ed obbiettività ed alla Giustizia della sua profonda saggezza. Una volta ancora la prepotenza non ha avuto ragione. Viva la giustizia. Viva la libertà. Ferruccio Clavora NA SODIŠČU V VIDMU OPROŠČEN NAŠ DIREKTOR V torek 19. oktobra se je vršil pred okrožnim sodiščem v Vidmu proces proti Izidorju Predanu, odgovornemu uredniku našega lista pod obtožbo, da je širil neresnične in tendenciozne vesti. Dejanje, za katero se je moral zagovarjati Predan, sega daleč nazaj. Drugi dan po Veliki noči, meseca aprila 1974. leta so «Nediški puobi» — po starih tradicijah — prepevali v gostilni, v Ščiglah pri Pod-bonescu, naše narodne pesmi. Predstavnik lokalne komande karabinirjev jih je ustavil. Za nekaj časa potem je prišel ukaz od Kvesture iz Vidma, da se mora gostilna zapret za nedoločen čas. V ordinanci Kvesture za zaprtje gostilne, so bili navedeni drugi vzroki, ki niso imeli dost skupnega z pove-likonočnim petjem, ljudstvo pa je sklepalo, da je povzročilo zaprtje izključno slovensko petje. Naše ljudstvo je bilo razjarjeno in preplašeno. Vprašalo se je, če smo se spet vrnili v tiste hude čase, ko je bila celo po cerkvah prepovedana slovenska molitev. Zahtevalo je od kulturnih društev Be- nečije, naj zavzamejo do tega žalostnega dogodka svoje stališče, naj ga brani pred takimi izpadi, naj se obvestijo višje odgovorne oblasti o tem, kar se dogaja pri nas ter naj se zahteva spoštovanje člena 3 in 6 republiške ustave. Kulturna društva so se sestala in odločila, da protestirajo na omikan način proti kršenju naših najosnovnejših pravic. S tem so dosegla cilj: gostilna je bila odprta. Toda zadeva se ni zaključila. Karabinirji so prijavili sodišču našega odgovornega urednika, Izidorja Predana, za širjenje — kot že povedano — lažnih in tendencioznih vesti. Na 'proces je prišlo precej beneških Slovencev in prič, ki so obrazložile sodišču drugačno resnico, kot jo je vsebovala obtožnica. Sodišče je upoštevalo njih pričevanje in zagovor odvetnikov Fassetta in Nigris in popolnoma oprostilo Predana, ker dejanje ni kaznivo. Prisotni beneški Slovenci so sprejeli razsodbo z dolgim in pisrčnim aplavzom, ki ni veljal samo za obtoženca, pač pa tudi za sodnike, ker so pravično razsodili. COMUNITÀ’ MONTANA DELLE VALLI DEL NATIS0NE POLITICA DEI RINVÌI Non è stata solo un’indicazione di metodo la proposta complessiva dei gruppi di minoranza all’assemblea della Comunità Montana: comprendere in pieno i problemi delle frazioni colpite dal terremoto e indicare soluzioni immediate, anche con il fattivo aiuto in materiali del la Slovenia (Melissa - PSDI); utilizzare a fini produttivi gli interventi della CEE per l’agricoltura, rivedere la legge 17; tener conto dell’opera dei tecnici sloveni ed intervenire, anche direttamente, nella soluzione dei problemi abitativi immediati (Mari-nig - PSI); battersi con decisione per una reale presenza della Comunità nella ricostruzione e la rinascita, con programmi, indicazioni, studi, proposte, attrezzando lo ufficio tecnico di esperti di Continuazione a pag. 2 OBVESTILO uredništvo in uprava «Novega Matajurja» sta se preselila v Čedadu v Stretta De Rubeis, 20 Izhaja vsakih 15 dni Posamezna številka 150 lir NAROČNINA: Letna 3000 lir Za inozemstvo: 3500 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374 Odgovorni urednik: Izidor Predan Quindicinale Za SFRJ Žiro račun 50101-603-45361 » ADIT • DZS, 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22-207 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini OGLASI: mm/st + IVA 12% trgovski 100, legalni 200 finančno-upravni 150, osmrtnice in zahvale 100, mali oglasi 50 beseda LA POLITICA Brillante carriera sportiva di un giovane delle nostre Valli Pierino Fanna da un miliardo Latteria di Azzida La funzione economico - sociale delle latterie di montagna Pierino Fanna, il giovane calciatore dell’Atalanta è nato a Clodig di Grimacco il 23-6-1958. In questi giorni la stampa specializzata ha fatto eco ad un suo probabile passaggio, in comproprietà alla Juventus alla fine di questo carrtpio-nato per la somma di mezzo miliardo. Pensiamo utile farlo meglio conoscere ai nostri lettori. Per i giovani delle grandi città è più facile affermarsi, hanno a disposizione biblioteche, scuole superiori, università. Questo discorso vale anche per gli sportivi. Le grandi città sono provviste di palestre, attrezzature e di tutti gli impianti sportivi. Uno che, invece, nasce in montagna, come il nostro Pierino, che ha la volontà, la passione di giocare, che ha la forza e tutte le buone qualità per diventare campione, che cosa deve fare, se non ha una guida, un posto dove potersi allenare? E se uno di questi riesce ad affermarsi, come Pierino, i suoi meriti sono ancora più lodevoli, ancora più da apprezzare, poiché hanno richiesto maggiori sacrifici. Pierino è nato a Clodig, pie colo paese di montagna. Suo padre, Rino, nativo di Moi-macco, è un noto commerciante della zona; la madre, Marta Pauletig è, invece di Seuza di Grimacco. Ricordiamo che il piccolo Pierino, quando accompagnava il padre nei suoi viaggi di lavoro portava sempre con se un pallone. In discesa il bambino precedeva il camion del padre palla ai piedi mentre il genitore lo incoraggiava: «Bravo Pierino, chiunque può tenere il pallone sui piedi in pianura e in salita, difficile è tenerlo in discesa!». E Pierino lo teneva anche in discesa. «Insegnali a lavorare, quel «coso» li ai piedi non gli ser- virà a nulla!» dicevano i vecchi del paese. Oggi il nostro giovane Pierino fa cronaca dimostrando che quel «coso» ai piedi lo ha portato ad essere uno dei calciatori più promettenti d’Italia. La Juventus lo ha preso in comproprietà per mezzo miliardo. Aveva cominciato a tirare i primi calci nei campi scoscesi, agricoli di Clodig e nei piccoli cortili delle case rustiche. Ogni tanto, qualche vecchio, gli correva dietro gri dando, perchè aveva mandato in frantumi qualche vetro. I suoi primi amici ed avversari di gioco sono stati: Beppo, Paolo, Počalin di Plataz, Via-di, Tonino ed il maestro Po-drecca che in una partita si era slogato la caviglia. Dai campi scoscesi di Clodig, è passato a quelli un po’ più pratici di Moimacco, quindi è stato venduto ai «Pulcini» dell’Udinese, per partire, a 14 anni, per Bergamo. Nel-l'Atalanta ha giocato quattro anni in diverse categorie. E' stato sempre il beniamino degli sportivi, perchè vedevano in lui una sicura promessa e non li ha delusi. In una partita contro il Milan il nostro Pierino segnò una rete che «La Gazzetta dello sport» classificò come goal quasi impossibile da segnare. Ora i suoi goal «impossibili» non si contano più. Adesso che Pierino si è così ben affermato pensa che a Clodig sia rimasto ancora qualche «lastra» da pagare. Promette di sdebitarsi nella prossima visita al paese natio. Intanto ringrazia tramite nostro tutti gli amici che lo hanno aiutato, dato fiducia e incoraggiamento. In partico-lar modo ringrazia il signor Bruno Mainardis e Pertoldi di Scrutto che gli anno regalato diversi palloni. Auguriamo al nostro giovane Pierino ancora tanti e tanti successi. Da una indagine statistica, fatta dall’Assessorato dell'agricoltura, delle foreste e dell'economia montana, risulta che nei sette comuni delle Valli del Natisone sono attualmente operanti otto caseifici e precisamente quelli di: Azzida (con una media giornaliera di 50 Q.li di latte), Montefosca (12/13 Q.li), Ver-nasso (12 Q.li), Tarcetta (11 Q.li), S. Leonardo (10/11 Q.li) Masseris (6,5 Q.li), Cepleti-schis (2,5/3 Q.li) e Tercimon-te (1,5/2 Q.li). In totale abbiamo una produzione giornaliera che si aggira sui 105 Q.li. Il più grande e moderno caseificio delle Valli è quello di Azzida verso il quale viene convogliato il latte di buona parte del territorio circostante. A suo tempo si era fatta opera di convincimento perché le piccole latterie locali, sotto il pretesto che non erano competitive né economicamente redditizie, chiudessero e vendessero il latte ad Azzida. L’operazione riuscì solo in parte in quanto alcune latterie continuarono ad esistere e a prosperare. Ora l’assessorato dell’agricoltura, dopo il terremoto del 6 maggio, ha deciso di elaborare un piano di distrutturazione dei caseifici per la ripresa produttiva delle aziende agricole colpite dal sisma. Secondo alcune indicazioni di massima, inviate al presidente della Comunità montana delle Valli del Natisone in data 30-6-1976, risulta che alcuni caseifici sono da considerarsi validi sia per la quantità di latte che trasformano (Azzida), sia perché operanti in zone disagevoli per il trasporto del latte (Montefosca e Masseris); per gli altri si auspica l'unione rispettivamente con Azzida (S. Leonardo, Tarcetta e Vernasso) o con Masseris (Cepletischis e Tercimonte). Queste sono indicazioni che vengono dall'alto e che non tengono conto della mentalità e dell’opinione della gente direttamente interessata all’operazione che è attualmente contraria a queste unioni. Pensiamo dunque che l’opera di convincimento risulterà difficile anche perché, a nostro parere, ci sono molte ragioni valide a favore del mantenimento delle piccole latterie sociali turna-rie autonome che ancora operano nei nostri paesi. Cercheremo di elencarle qui di seguito senza per questo porre in dubbio la buona volon- tà dell'assessorato dell'agricoltura e il suo desiderio per risolvere i problemi della nostra terra. Voler socializzare tutto e concentrare indiscriminatamente, senza analizzare caso per caso, è un errore. Nelle valli del Natisone prevale ancora una mentalità individualistica e non cooperativistica; l'esperimento fallito delle stalle sociali ne è una chiara conferma! Psicologicamente sarebbe un provvedimento negativo. Avere la latteria in paese è un conto, conferire il latte in altre zone e venderlo per ricavare denaro è un’altro discorso: il contadino vuol vedere, nell’allevamento delle mucche da latte un risultato concreto, palpabile (il burro e le forme di formaggio). Venendo a mancare questo risultato concreto, viene a mancare automaticamente anche un incentivo psicologicamente valido e il numero delle mucche da latte diminuirebbe progressivamente. Quando c’è la latteria in paese non ci sono problemi per procurarsi il burro di giornata, il formaggio vecchio e fresco, il siero di latte che è un elemento non trascurabile nell’allevamento dei suini. Non ci sono disagi nell'approvvigionamento dei prodotti caseari per i non soci, etc... E’ stato calcolato che anche le piccole latterie, lavorando piccoli quantitativi di latte, quasi a conduzione familiare, sono economicamente redditizie; le spese di gestione si riducono al minimo in quanto non incidono le spese di trasporto, di pesatura o di manutenzione degli stabili o degli impianti. I casari delle piccole latterie da concentrare perderebbero il posto di lavoro. E’ necessario difendere anche la qualità dei prodotti caseari; il latte di Matajur, quello di Drenchia o di Mersino è latte di prima qualità in quanto possiede un alto tasso di sostanze grasse. Le latterie sociali turnarie hanno avuto in passato ed hanno tuttora anche un’importanza sociale: sono l’unico luogo d’incontro, di riunione che ancora esiste, accanto all’osteria. Penso quindi che sia ancora necessario favorire e sostenere le piccole latterie sociali turnarie ancora esistenti nella nostra zona, almeno fino a quando saranno economicamente e socialmente valide. B.Z. Continuazione dalla 1a pag. agriioltura e con l’organizzazione di iniziative specialistiche (Battocletti - PCI); passare subito da un discorso burocratico e sterile ad u-no di vera collaborazione fra le forze presenti nella comunità, per farne un ente veramente capace di coordinare i problemi inter-comu-nali (Bonini - Ind.), questi gli argomenti avanzati dalle minoranze a seguito della succinta relazione del presidente Macorig, il quale aveva riconosciuto che ben poco si era potuto fare. Nella seduta della Comunità si sono poi votate le tre commissioni permanenti, in ciascuna delle quali sarà presente un rappresentante dei gruppi di minoranza, mentre uno dei tre presidenti sarà Nuovi compiti attendono il prof. Crisetig, già impegnato nell’attività scolastica ed in quella culturale, che egli affronta con dinamico ottimismo. Domenica 17, infatti, egli è stato eletto presidente del Consorzio Scolastico dei quattro comuni, ente coordinatore dei servizi della Scuola Media di S. Leonardo. Da osservare che il prof. Crisetig è, nel Comune di S. Leonardo, consigliere di mi- il prof. Marinig del gruppo socialista. La cronaca della seduta, poi, non può notare altro che una serie di rinvìi, sia per la commissione speciale per i problemi del terremoto; sia per l’ordine del giorno sulla legge 17, presentato dalla minoranza unita. Nel corso della discussione, cui è mancato qualsiasi cenno di proposta della DC, si è anche notata una astiosa polemica di Melissa (DC) sul campo di lavoro per la costruzione di casette di Rod da (analogo a quello di S. Pietro al Natisone). All’intervento ha risposto lo stesso sindaco di Pulfero, Manzini. Alla DC, a questo punto, non si può che consigliare di rimboccarsi le maniche. noranza. Significativa questa elezione, che dimostra, come, ci sia oggi bisogno di porsi al di sopra delle alchimie politiche e guardare alle persone che dimostrino competenza e dedizione. A Crisetig, collaboratore delle iniziative delle Associazioni culturali della Slavia italiana e coordinatore dei loro programmi pedagogici, vadano i nostri auguri di buon lavoro. i <, - * 1 , ,,• : - *> Pierino Fanna con il pallone sul piede OBLICA Mjesac oktober so imenovali naši stari Slovenci vinotok. Par nas je mjesac targatve. Poglejmo na sliki s kajšno ljubeznijo sta pred leti stiskala žlahtno kapljico Zanut Krajnu an Lah iz Oblice. Škoda, da ga ne bota vič pila, ker sta oba umarla. PISMO UREDNIŠTVU Spoštovano Uredništvo Novega Matajurja Piazzetta Terme Romane, 8 Čedad Spoštovano Uredništvo! V številki 18 Novega Matajurja ste objavilina prvi strani članek z naslovom «Andreotti sprejel Slovence». Po pomoti ste izpustili prisotnost Slovenske skupnosti v delegaciji, ki jo je sprejel predsednik vlade. Naprošam Vas, ako morete to napako popraviti na kakšen način, ker ni prav, da bi bili deneški Slovenci napačno informirani. Kot Vam je gotovo znano, sem deželno tajništvo Slov. skupnosti v omenjeni delegaciji zastopal jaz. Lepo Vas pozdravljam in želim mnogo dobrega in veliko poguma v teh težkih dneh po tragičnem potresu. Z najlepšimi pozdravi Drago Štoka Dr. Dragu Štoki se oproščamo za neljubo pomoto. Ni pa naša krivda. V tekstu, ki smo ga izročili linotipistu, je bilo točno napisano, da je on zastopal v delegaciji deželno tajništvo Slovenske skupnosti. SAN LEONARDO Crisetig presidente del Consorzio scolastico Lastovka potres in emigrant Ko sem bil majhen, je lastovka pod sosedovo streho znašala gnezdo. Z veliko ljubeznijo je zbirala drobtinice sena in drugi «gradbeni» material ter ga z drobnim kljunčkom nosila na kup. Gnezdo je rastlo in lastovka je večkrat veselo zapela, ker je upala, da bodo v njem našli dom-zatočišče njemi malčki. Ko je morda prinesla na gnezdo zadnjo mrvo sena, se je zagnal nad našo vas strašanski vihar. Zdelo se je, da bo sodni dan. Strela je udarila pod sosedovo streho in gnezda ni bilo več... Lastovka je plula več dni okoli hiše in vsi smo poslušali njeno žalostno čivkanje in njena otožnost se je presadila v naša srca. Odšla je in pod sosedovo streho ni bilo nikoli več [gnezda. Čas je šel mimo in zrastel sem, kakor so zrastli moji soletniki. Dobil sem ženo, ki me je razveselila Z rojstvom prvega otroka. Sledili so drugi in bi bili lahko veselo živeli, če bi bili imeli gnezdo. Tudi dela ni bilo... Zapustil sem družino v bedni, zakajeni koči in šel s trebuhom za kruhom po svetu: Kanada, Švica, Francija, Belgija, Nemčija, to so dežele mojega križevega pota! Delal sem in varčeval, da sem skladal dolar no dolar, frank na frank, mark na mark, kakor lastovka mrvice sena na gnezdo. Za težko prihranjen kupček žlahtne valute je žena začela graditi hišo naše gnezdo v rojstnem [kraju. Hiša je rastla, kamen ne kamen, opeka za opeko, kakor lastovičje gnezdo in ob začetku aprila mi je žena pisala, da so se vselili v novo, tako težko pričakovano gnezdo. Rekla mi je, naj se za stalno vrnem, ker me nestrpno pričakujejo tudi otroci, kar sem ji veselo obljubil v zadnjem pismu. V maju, ko sem se že pripravljal na vrnitev, je nad našo deželo zagrmelo. Zemlja se je zamajala, pobesnela. V nekaj sekundah je bilo uničenih na tisoče gnezd. Vrnil sem se s trepetajočim srcem, poln strahu za družino in za gnezdo. Prišel sem na kraj, kjer je par dni prej stala moje lepa hišica, sad dvajsetletnega truda žrtvovanja in odpovedi. Pred sabo sem zagledal kup ruševin. Med ruševinami so brskali otroci in žena, z očitnim upanjem, da bi od hiše rešili kakšen kratek spomin. Pokleknil sem pred kup ruševin. Iz ust nisem mogel iztisniti ne molitve ne kletve. Debel vozel mi je zaustavil v prsih dihanje. Otroci so se utavili z brskanjem, dvignila se je žena. Gledali so me, kakor da bi me ne poznali, kakor radovedneža, ki je prišel gledat njih veliko nesrečo. V njih očeh ni bilo solzi, pač pa samo srd, pomešan z obupom. Pokleknil sem pred ruševine, nohti so mi šli v zemljo, kakor kremplji jastreba. Zagrabil sem jo prgišče in dvignil proti nebu, proti Bogu in z muko izdavil iz sebe: «O ti naša sveta in prokleta zemlja, zakaj nas toliko trpinčiš!» Nekdo mi je na rame položil roko. Dvignil sem se in pred sabo sem imel domačega [župnika. «Ne preklinjaj. Bogu se ne more mere staviti! Bog te udari s palico, potem ti jo pa posodi, da se lahko dvigneš!» Pogledala sva proti vasi in posuta je bila tudi Božja [ hiša. Ne da bi zinil besede, kar z očmi sem ga uprašal: [«Zakaj?» «On ve zakaj!» se je glasil župnikov odgovor. Šele tedaj so priskočili k meni otroci in žena. Srce se jim je odtajilo, se stisnili k meni, kakor da bi iskali varstvo in zatočišče, nato pa planili v obupen jok. Objel sem jil in joče zagotovil, da bomo vsi skupaj zgradili novo gnezdo. Izidor Predan KRAS Jabuke - naš sladki sad Po dostjeh krajih se ljudje kumrajo, da ne rodijo vič jabuke. Beput Namor iz Krasa pa jim pridga okuole: «Trjeba je nucat brento!». «Zakaj, brento?» ga upra-šajo. Tl PANA Koliko jih je ostalo po zadnjem potresu? Da, prav to se sprašujemo, koliko jih je še, ki žive na teritoriju tipanskega komuna po tem hudem zadnjem potresu, ki so ga utrpeli 15. septembra. Medsebojne cestne povezave so bile zaradi plazov, ki jih je provzročil potres in tudi zaradi dolgotrajnega deževja, neurij in pomanjkanja delovne sile, da bi vse te ovire odstranili, dolgo časa pretrgane. Ljudje so utekali čez hribe in doline iz vseh vasi, da so le prišli do Vidma, kjer so jih že čakali avtobusi in jih odpeljali ne varnejša mesta. Nekateri so odšli k sorodnikom v inozemstvo ali pa v obmorske kraje, največ v Gra-dež (Grado), kjer so ustanovili največji center za po-tresence iz Beneške Slovenije, ali pa v Lignano, Jesolo in druge še bolj oddaljene kraje po Italiji. Po zadnjih podatkih se zdi, da so vsi ljudje iz Brezij (Montemaggiore) zapustili svoje hiše in skoraj vsi tudi šotore (tende), da jih je v Viškorši (Monteaperta) o-stalo le osem, v Krnahti le tisti, ki so dobili pred potresom montažne hiše, ki so bile grajene zelo dobro, iz Platišč (Platischis) in Prosnida (Prosenicco) se menda vsak dan množično izseljujejo, le v Debeležu (Debellisi so, po zadnjih vesteh, ostali doma, ker leži vasica na dnu Krnahtske doline in jo potresi niso poškodovali v tolikšni meri kot druge v tipanskem komunu. Vsi ti podatki niso točni, ker se marsikateri po odhodu kmalu vrne, drugi pa, ki so se spet prestrašili zaradi nenehnih potresnih sunkov, ali pa se čutijo zapuščene v razvalinah, odhajajo. Samo posebno ljudsko štejje beguncev, ko se bo umirila emigracija in imigracija (odhodi in prihodi), bo moglo vsaj približno ugotoviti kje so ti ljudje. To ljudsko štetje je že v teku, a številk naših izseljencev še nimamo, ker je to dolgo delo, saj je med begunci tudi dosti Furlanov, seveda dosti več kot iz Beneške Slovenije iz Kanalske doline in drugih krajev, kjer so potresi umčili ljudem hišo in vse imetje v njej. «Z brento jih ošpricas in odženeš črve!» jim odgovarja Beput. Kajšan ga je poslušu, bu-gu. Pred kratkem je parne-su pred Beputovo hišo velik koš ljepih jabuk Franc Ljen-cu iz Barnjaka. «Sada vjem, Beput, kaj pomeni nucat brento!» mu je jau. Na sliki vidimo Franca in njega ženo Toninco, ko trgata jabuke. Vsi upamo s trdno vero, da bodo italijanske in mednarodne ustanove, in seveda predvsem oblasti, zares poskrbele do pomladi vsem potresencem vsaj tako streho, da bodo mogli živeti pod njo dostojno in mirno obdelovati svoje hribovske njivice in senožeti. Ljudje, to se pravi družine in posamezniki, ki so odšli v tuje kraje, so nam ob našem obisku potrdili in obljubili, da se bodo čimprej vrnili domov s še večjo vnemo za obnovo porušenih vasi in ohranitev slovenske skupnosti v Beneški Sloveniji. Usi vemo, da preživlja Italija adno od narbuj velikih ekonomskih kriz od zadnje uejske do donas. Tuole vedo tudi po svjete, saj muorajo naši ministri tarkat na vič finančnih urat in prositi posojilo, denar na posodo. Druge dežele pa ne posojajo previe rade denarja. Če pa ga posodijo, čjejo garancije, čjejo protiusluge, (contropartite), če ne drugega tisto, da jim bo Italija podrepnik. Po drugi strani pa je veliko nezaupanje do Italije u drugih deželah. U Nemčiji, Franciji, u Ameriki pa tudi drugod pravijo našim ministrom: «Previe ste že zadu-žemi. Kakuo varnete posojen denar». Vi ste požrješni, na-gudni, pojeste vič ku zaslu-žete. Na tuole vam muoramo povjedat še adno resnico: Vi prosite denar po drugih deželah in še obedna dežela ni znesla tarkaj kapitala čez konfin, ku Italija. Zaki ne ustavjate kapitalu na konfi-nih?». REZIJA S pomočjo financarjev izselili 13 ljudi iz Učeje V času, ko so bile hude ure, ko so se trgali zemeljski plazovi, je Učeja ostala več dni popolnoma od sveta odrezana vas. Na pomoč so tem nesrečnim ljudem prišli lokalni financarji in jih trinajst prepeljali s težkimi vozili do Muzcev (Musi), kjer je bil največji plaz in zato so morali preko te gore kamenja in peska peš, kjer so jih čakali kamioni iz Re-zijute, da so begunce odpeljali naprej. Sedaj je ostalo v Učeji, posebno po tem zadnjem hudem deževju, zelo malo ljudi in nekaj financarjev, kajti ti zadnji so tu, kot vemo, zaradi državne meje oziroma obmejnega prehoda med Italijo in Jugoslavijo. Vas je trenutno povezana z dolino samo z radiom. Sedež v Gradežu za INPS, INAM in ENPAS Dne 15. septembra so odprli v prostorih komunskega sedeža v Gradežu (Grado) koordinacijski center za pomoč potresencem, to je v obmoskem kraju, kamor se je zateklo večina ljudi iz Na-diške, Krnahtske in Terske doline. Ljudje, ki imajo kakršno koli pravico od ustanov INPS, INAM ali ENPAS, naj vlože takoj tam prošnje ali vprašajo za informacije na sedešu komuna Gradež. Naši ministri se vračajo žalostni domu. Pozabjajo na use, kar jim pravijo finančni ministri drugih dežel. Samuo adna jim zvoni u glavi: «Vi Italijani pojeste vič, ku zaslužite». «Imajo ražon», pravijo trasi ministri. «Ni prav, da naši djeluci jedo pečenko po an-krat al pa dvakrat na tjedan, trjeba jim jo je odvzet!». In takuo se je zgodilo. Dje-lucu so odvzeli pečenko in njeso pomislili, da za tisti denar, ki so ga znesli kapitalisti u Švico (Svizzero), bi lahko usak italijanski človek jedu usak dan po eno bišteko, da bi se laho za tisti denar zgradilo na stuojke fa-brik, šuol, špitalu in bašti-mentu. Ne potipajo te bogatih, ker oni njeso navajeni tarpjet. Tarpi naj tisti, ki je navajen: djelocac an kumet! Jemjejo, kjer ni an dajejo, kjer je. Zluodi hodi zmjeraj na veliko taso (kup) sr at! Djeluci in kumetje zmjeraj pošteno plačujejo dajatve (takse), če milijardarju od- INTERESSANTE INIZIATIVA A CIVIDALE Corso di recupero per i lavoratori I termini d'iscrizione ai corsi delle 150 ore (ottenimento licenza media) per i lavoratori di tuttte le categorie sono stati prorogati fino al 30 ottobre. I lavoratori della zona interessati è bene che s’iscri-vino subito per ottenere la istituzione anche a (divìdale. Per avere i fac- simili della domanda o per le informazioni necessarie rivolgersi al Sindacato CGIL di Cividale o mettersi in contatto con il prof. Alberto Gentilini (tel. 71352). TERSKA DOLINA | V komunu B šolski pouk še t; g 8 Komunska admimst. iz Barda v Terski dolini sporoča, da se bo pričel šolski pouk še ta mesec, to se pravi v oktobru, v prefabricirani hiši, ki so jo darovale komunske odministracije province Modena. Pouk se bo pričel kljub zelo maloštevilnih učencev, saj vsi upamo, da se bodo vrnili kmalu domov iz Gra-deža in drugih krajev, kjer so dobili streho, katero so jim jo poškodovali potresi, kajti vse delovne sile se na vso moč trudijo, da bi čimprej obnovili vas. vzamejo eno liro, bo hitro joku mižerjo. Use gre narobe, a djeluc so zastopil, da je potrjeba njeki napravit, da se rješi Italija iz ekonomske krize. Parpravjeni so plačat svoj davek, tisti pa, ki imajo usak dan pune usta «patrie», odnašajo kapitale u Svizzero. Vlada (governo Andreotti) je napravla ekonomski program za rešit Italijo. Italijanom je jau, naj stisnejo pas, ma kerim Italijanom? Djelucam an kume-tam, ker drugi ne znajo stiskat pasu! Djelovac iz Črnega Vrha, iz Dreke in Matajurja, ki hodi djelat u Manzan, bo pla-čjavu po 500 lir litro benzine, glih takuo, ku Andreotti, Agnelli, Monti, Marzotto in drugi kapitalisti! Al se vam zdi prav? Ne, na tole vižo se ne bo mogla rešit Italija. Trjeba je uzeti, kjer je in dati, kjer ni. Vas pozdravja vaš Petar Matajurac PISE BMKJ | PETAR MA TA JURA «SJJ Naj tarpe tisti, ki so navajeni . . . jemjejo tistim, ki imajo malo in dajejo tistim, ki imajo dost ! LIPA TUDI TE MLADI JAGRI ZNAJO STRELJAT Na sred vasi u Petjagu je biu ustavjen automobil. Na njem sta bla parvezana gams in sarnjak, pred oštarijo pa je pilo kajšnih deset jagru. «Kduo je tale srečan jagar?» sem pouprašu in pokazu na auto. Usi so mi pokazal mladega jagra, Jussa Marja od Lipe. «Lansko ljeto je dobiu licenzo, ima 21 ljet, pa je dokazu te starim jagram, da zna lepuo streljat», so mi povjedli njega parjatelji. «Snam dol gamsa in sarnjaka, da ti napravim fotografijo.» sem ga prosu. «Nje samuo muoj merit», se je branu, «zasluga (merit) je tudi od poglavarja škuadre, Spagnut Natale, ki zna kam peljat, da lahko ustreliš». Kot vidite pa se je le pustiu slikat. ,,ie 2elimo mu, da bi biu usako nedeljo takuo srečan. la \ KRAS CERIMONIJA ZA STAREGA JAGRA U soboto, 9. oktobra je bla na Krasu pri Podbonescu ljepa in simpatična cerimonija. Zbrali so se domači jagri, okuole njih «nono», ki jih je navadu kakuo se streljajo gamsi, sarnjaki, zajci in druge dujačne žvine. Tale nono od podbunjeških jagru je Petar Cernoja iz Tarčeta in ima 71 ljet. Mladi jagri so mu hvaležni šenkal zlato medaljo. Cerimonija je bla u oštarij «All’antioa». Šli smo do Petra Cernoja, da bi se z njim no malo po-menal. «Sada, ki so vam dali mladi jagri zlato medaljo, ne bote vič jagu?» smo ga pouprašal. «Jest ne bom vič jagu?» se je razjezu. «Prej ko oni ustanejo, jest sem že gor na Mij in jim kuham kafè. Lepuo so nardil, da so mi dali zlato medaljo za petdeset ljet ja-ganja, a s tem, da so mi dali medaljo, mi njeso odvzeli puše. Še bom jagu in še bom streju in roka se mi manj trese, ku kajšnemu mlademu. Ce jest pomjerim, je mesuo naše, ga ne bojo drugi jedli. Kar pa se tiče medalj, jih imam sada tri: adno sem dobiu od jagarske riserve, adno od mojih mladih jagru, adno pa od ribičev, ker sembiudobar za lovit tudi ribe», nam je povjedu Cernoja. Mi mu želimo, da bi še puno ljet srečno jagu in loviu ribe da se bomo še z njim veselili. ŠPJETAR Na zgornji sliki vidimo vrsto prikolic (rulot), ki so jih posodili iz Slovenije za špjetarski komun. Narvič jih je šlo u Ažlo, adna pa u Gorenjo Mjerso. nBN Kratke novice iz našega komuna SV. LJENART AŽLA Ob rjeki pod Ažlo sta živjele dvje družine maloman šest mjescu pod tendo. Družine so Galandova in Dreščičeva. Sada so Galandovi dobili barako iz lesa, ki ga jo darovala Slovenija, «onduline» za strjeho pa je Šenku Novi Matajur. Dreščičeva družina pa je dobila - le iz Slovenije - ljepo rulot. SREDNJE Dobro ljeto za gobe Je že puno ljet, da ni raslo tarkaj gob po naših vaseh, ku ljetos. Morebit, da je daž, ki je padu cjele tjedne, po-magu rasti gobam. Gobe so rasle dan za dnem, takuo da so nekateri pustili djelo na polju, u fabrikah in šli za gobami. Na gobe je paršlo k nam tudi puno juškjeh ljudi, ki so paršli iz drugih kraju. Da je bluo rjes dobro ljeto za gobe, je zadost povjedat velik pez «babe», ki jo je u-brau študent Marino equalizza iz Dolenjega Tarbja, ki čakajoč da se odprejo šuo-le, je hodu na gobe. «Baba» je tehtala 1,8 kg in u ejeli sezoni je ubrau Marino par-bližno 200 kg bab in štorovk, gobe ki narbuj rasejo u naši dolini, škoda, da se kupci aprofitirajo in jih pla-čjujejo manj ku morejo, da vič zaslužijo. Zadost je povjedat, da so plačjevali gobe - štorovke - od 600 do 1100 lir kg, medtem ko so plačjevali babe od 4000 do 5000 lir za kg. Kuo so jih potle kupci prodajali naprej? Nar-man na doplih. GRMEK Milanu ljepa čičica, kateri so dali ime Cinzia. Cinzia je bla težkuo par-čakovana, saj se je rodila po sedmih ljetih poroke med Renzom in Nello. Usa žlahta je vesela za rojstvo male Cinzie. Sestre in bratje pa parporočajo Ren-zu, naj rješi preimak, tuo se pravi, da muora sada pres-karbjet za puoba. Starejši pa pravijo: «Use je dobro, kar je od Boga pošjano, samuo da je zdravo.» Mali Cinzii želimo puno sreče in zdravja u življenju, ki ga ima pred sabo. Našemu šindaku je pisu deželni odbornik (assessore regionale) Tripani, da je deželni odbor (giunta) odobrila financiament, da bo lahko komun kupiu prefabricirano hišo, ki bo služila za komunski sedež. Kot je znano, je biu dosedanji komunski sedež zlo poškodovan od potresa. Takuo muorajo sada opravjat komunske reči u bližnji elementarni šuoli. O-troke pa vozijo u šuolo u Ruonac. Kontribut, ki ga bo dala dežela za ukupitev komunske prefabricirane hiše, znaša 41 milijonu, 163 tau-žent in 220 lir. CEPLEŠIŠCE U zadnjem cajtu smo im jeli u naši vasi tri pare noviču. Dne 14. augusta sta se poročila Coceanig Liliana, To-nacova, stara 25 ljet in Pili Walter (26 ljet). Na dan 26. augusta sta se poročila Zua-nigh Elio (33 ljet) in Mar-tinig Chiara - Miheluova, stara 21 ljet. U soboto, 4. septembra sta si ob j ubila večno zvestobo Martinig Pietro - Meštu in Cudrig Luciana Košpacova. On 27, ona pa 21 ljet. TARCMUN Tudi u naši vasi smo im jeli pred kratkim noviče. Na dan 25. septembra sta se poročila Sturam Nereo iz Ruon ca in Gosgnach Maria iz Duš - Tarčmunkina. On 33, ona pa 30 ljet stara. Usem novičam želimo puno sreče in veseja u življenju. ŽALOSTNE Na dan 19. julija nas je za zmjeraj zapustila Gilda Mi-helnova iz Ceplešišč. Imjela je samuo 56 ljet. MAŠERA Tudi iz Mašer muoramo pisat vičkrat žalostne ku vesele. Tudi telekrat imamo žalostno novico. 25. julija je umarla Maria Predan, Tu-čjovka, stara 81 ljet. GORENJA MJERSA Najstarejši jagar našega komuna U nedeljo, 9. oktobra smo dobili pred gostilno u Dolenji Mjersi Obita Battista. «Kaj djelaš, Obit?» smo ga uprašali. «Tle poglejte!» je pokazu na ljepega fazana, ki ga je imeu parpetega za pas. Puša pa je stala ob zidu. «Ustreliu sem tudi zajca, pa mi je uteku!» je dostavu Obit. «Dost ljet imaš?» smo ga uprašali. «Sem šu že čez 75 let, ma če pomjerim lepuo, mi žvina pade!» je ponosno povjedu. Cudli smo se njegovim lje-tam in njegovi neutrudnosti. DREKA KRAS Tudi Maurizio se je «objesu» Smo že pisal u našem Novem Matajurju, da se je po-ročiu Maurizio Sauli iz Krasa z meštro Silvano Chiabai iz Zamira. Takrat pa njesmo imjeli fotografije, da bi vam pokazali, kdo je tista, ki mu je parpravla štrink. No, sada jo vidite. Silvana Chiabai je rjes simpatična ženska in Maurizio pravi, da ga «štrink» nič ne tišči. LJESA Kolesar Claudio Qualizza je ratu tata. Simone Martino Qualizza, ki se je rodiu u petak, 8. oktobra u čedadskem špitalu, je naredu tata našega znanega ciklista Claudia Qualizza. Seveda, tuole se ni bluo moglo zgodit, če ni bla pomagala mlada mama, Flavia Sittaro iz škrutovega. Mali Simon pa ni napravu s svojim rojstvom samuo tata in mame, napravu je tudi dva nona in dvje none. Novorojenčku želimo puno zdravja. Podbonesec ŠCIGLA Našim vasnjanom, Renzu in Nelli Rajz se je rodila u BRIŠČA U nedejo, 10. oktobra sta se poročila u Briščah Birtig Ines in Antonio Malghin, ona 23, on pa 57 ljet. Parjatelji, pa tudi nevošlji-vci, pravijo, da se mu je Antonu splačjalo tarkaj čakat za se oženit. Novičam želimo puno sreče u njih skupnem življenju. SOVODNJE U soboto, 16. oktobra se je rodiu u čedadskem špitalu Marchig Daniele. Srečna mama je Chiabai Anita, oče pa Marchig Lucio. Malemu Danielu želimo puno sreče in zdravja na poti življenja. Na tekoči račun Novega Matajurja štev. 4415 pri Banca Cattolica v Čedadu - Cividale. Darujte za žrtve potresa Pillili fll!