Pesmi Majda Kne HODI PO SOBI kako se smeh pozna na čelu, je v tri tone ovit, v utopljenem popoldnevu, tiho vstaja, meri razdalje med cvetjem, sadjem in kipi. višino in težo. zagrinja okna in zapira vrata, trave in orehi so blizu, ljubi sliko mehko vstajajočega dneva, sporočila na stenah, obrne se, se spominja, kostanji se kotalijo po bregu, zaslanja si oči, jezero zaledeneva, gre v borovje, ničesar ne zavrže. morje pa škropi do najvišjega stolpa trdnjave, celo noč je svetlo, zbudi se. mesto je oblezel polž. skale so gladke, golobi ga čakajo na stopnicah, do okna stopi, plešejo okrog posejanih njiv. 874 875 Pesmi RDEČA TARČA nasmehnila se je in zdaj je kdaj pa kdaj NA RAVNINI slišati, kje hodi. še enkrat okrog jezera, po vseh klancih, skale so nizko, sklanja se, se plazi, prebere, in si zapomni, nekdo pove zgodbo nekoga, ki ga ne pozna, zgodba obkroži svet. poje, kako poje!, z glavo vznak, je to še tuja zgodba? zameri, da ne vidiš grmovja ob poti, da si belo oblečen v panonskih močvirjih, od daleč te vidijo in se naučijo pravih besed, streljajo prepelice, sonce se je razlilo po ravnini in nič se ne premakne. JUŽNO in nasloni roke na kolena in prsti počivajo. OD MESTA ko je veter močnejši, verige rozljajo, stegne roko in skoznje pogleda deklica, postrani, ne sliši se, da gre drugam, v klobuku prinese večerjo, vino in vodo, ure se iztečejo in vsi lahko zaspijo. kam je šla naša obiskovalka, kdaj nas bo zbudila, ali jo bomo sprejeli nezadovoljni, bo morala spet iti? pa vem, komu se smehljaš, in komaj je videti, kdo je spet v gozdu, in kateri gozd je. težko se je odločiti, da je jesen in da celo noč kaplja jabolčnik in da kdo pripoveduje zgodbe o vojskah, ravno polje, jelše ob vodi, steza do cerkve, skoči izza stebra in smeh odmeva. RISANJE z nekoliko odprtimi usti, v ne presilnem presenečenju ZEMLJEVIDOV ali začudenju, dekle in fant se držita za roke in se smejeta nekomu naslednjemu ali nikomur, med predmeti v neredu, breg zelene reke je skalnat, asfalt okrog secesijskega spomenika je star in moker od dežja, prste ene roke ima kot da drži cigareto, nagnjena je k vratom in se zelo smeje, sicer pa stoji na prstih, lebdi, raste, vzleta, visi, stoji, na tilniku ima sončno liso, na vrtu, med lila rožami, v kotu širokega stopnišča, za 876 Majda Kne bleščečo okroglo skulpturo, na kamniti obali v motni vodi s knjigo v naročju obrnjena h katedrali, gotski. kozarci prazni in pomiti stojijo ob steni na robu mize položaj je znan kot sobni ali popoldanski nasmeh prihaja z vseh strani, stavki so odsekani. VOŽNJA nosi velika rjava sončna očala, še vedno kadi in se pripravlja k fotografiranju, fotografira me. oblačila in okolica se izrazito skladajo, prevladujejo odtenki sive. še svetlejši dan, celo z bledim soncem, z rumeno travo, pot v hrib je skrita za velikanskim spomenikom, še bolj stran, za zelenim drevjem je stara stavba, velika in veličastna, grad. pred gradom je zapadel dež. ali je intimnost s prikaznijo naslednje osebe in z vstopom v zaprt prostor večja ali manjša? na sliki na steni je še naslednja oseba, PERORISBA ne pa žive oči, čeprav vodene, še manj nagubano čelo. ROKE in grize svojo roko. videti je kakor človek, S TAKTIRKO pa vendar tudi ne. videti jo je, kako skoraj nanjo sveti sonce in rastlinje je še drugo kakor praprot, še mah in grmičevje, deblo bukve in nekaj listov, rumenih, s soncem presijanih, telo je v živahnem polprofilu, roka je od sonca bela in skoraj stopljena, druga kakor da trga del noge pod kolenom, od tam trga sončno liso, se praska, igra harmoniko! zelenje zgine, nastane precej bledega neba, cesta, ob cesti prah, pesek, kamenje, ograja, tovornjak, cesta je prazna, naslikana, hiša je kvadratasta in z rdečo streho. 877 Pesmi OSEBA oseba samo na zelo prvi videz zanemarja kronologijo. V ZGODOVINI ne pa tudi prostora, podobe so skoraj precizno IN POLETJU razvrščene v tri glavne oddelke, enega še čisto svežega in neustaljenega, v mnogo podskupin, ena sama podoba je padla ven. doživljala je nekaj časa svojevrstno zgodovino, njena zdajšnja osamljenost je morda posledica, vednost o njej ima vsaj tri stopnje, morda še več, verjetno še več, ampak tri že od vsega začetka. oseba je zelenkasta zaradi praproti in pasje trave, ki raste okrog nje, zaradi dreves, ki so gotovo gosta in zelena nad njo in skoznja pride samo zelena svetloba, zaradi blede kože, ki se kar brž navzame zelenega, večji del osebe je videti nag in je videti utopljen v starem močvirju in že dolgo mrtev in gnil,