UDK 378-057.175:811.124'02+811.l4'02"1945/1955" 929Bradač F.:929Grošelj M.:929Sovre A. 1.01 Izvirni znanstveni članek Prejeto: 29. 11. 2013 David Movrin* Fran Bradač, Milan Grošelj, Anton Sovre: klasična filologija na Univerzi v Ljubljani po letu 1945 Fran Bradač, Milan Grošelj, and Anton Sovre: Classics at the University of Ljubljana after 1945 Izvleček Abstract Kljub fragmentarnemu značaju ohranjenega Despite the fragmentary character of the gradiva slovenski arhivi razkrivajo veliko material, Slovenian archives reveal quite podatkov o tem, kako se je partija po pre- a bit of information on how university was vzemu oblasti leta 1945 lotila Univerze v subjugated after the Communist Party take- Ljubljani. Slovenski profesorji latinščine in over in 1945. Slovenian professors of classics grščine - Fran Bradač, Milan Grošelj in - Fran Bradač, Milan Grošelj, and Anton Anton Sovre - so bili obsojeni na težavno Sovre - played a difficult game of keeping up igro, kjer so skušali ohraniti ideološko spre- ideologically acceptable appearances while jemljivo fasado in obenem obvarovati nekaj striving to preserve some bygone autonomy. minule avtonomije. V vsesplošni zmešnjavi poletja 1945 je komaj kdo opazil tiho upokojitev Frana Bradača (1885-1976), najstarejšega profesorja v klasičnem seminarju na Univerzi v Ljubljani in njegovega dolgoletnega predstojnika.1 Redki, ki so jo opazili, so o tem molčali; prihajajočim generacijam ni nikoli uspelo prebiti tega zidu molka. Še v letu Doc. dr. David Movrin, Oddelek za klasično filologijo Filozofske fakultete, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2; e-naslov david.movrin@ff.uni-lj.si Članek prinaša prevedeno, skrajšano in na precej mestih dopolnjeno poglavje »The Anatomy of a Revolution: Classics at the University of Ljubljana after 1945« iz monografije Classics and Communism: Greei< and Latin beiiind the Iron Curtain (Ljubljana, Varšava, Budimpešta: Znanstvena založba FF, Collegium Budapest Institute for Advanced Study, Fakulteta Artes liberales Univerze v Varšavi, 2013). Študijo je omogočila podpora nemške raziskovalne ustanove Fritz Thyssen Stiftung v okviru mednarodnega projekta »Gnothi seauton - Classics and Communism«, ki so ga na raziskovalnem inštitutu Collegium Budapest vodili Jerzy Axer, György Karsai in Gabor Klaniczay. Kot podoktorski projekt Z6-4163 jo je podprla tudi ARRS. Za neprecenljivo pomoč pri pripravi besedila, zlasti pri prevajanju gradiva in iskanju citatov, se na tem mestu zahvaljujem Doroteji Novak. Napake, ki so v besedilu še ostale, so seveda moje. 1 2009 niso fakultetne kronike v Bradačevi upokojitvi videle ničesar posebnega.2 Toda njegovo nenadno in nepojasnjeno izginotje je bilo vsaj nekoliko nenavadno, Bradač je bil prvi redno nastavljeni profesor v klasičnem seminarju na mladi univerzi3 in torej eden izmed njegovih ustanoviteljev. Po študiju na Dunaju, v Zagrebu, v Pragi in v Berlinu je leta 1923 postal docent v Ljubljani. Pisal je študije o grški drami, o Sapfo in Katulu, ter si na različne načine prizadeval ustvariti podlago za klasično izobrazbo v novi državi. Izdal je grško slovnico ter več slovarjev, med njimi tudi latinsko-slovenski in slovensko-latinski slovar, ki sta za več desetletij ostala standardni učni pripomoček. Posebej se je posvečal prevajanju. Izdal je prevod lirične poezije (Katul, Tibul, Propercij) in grške dramatike (Evripid, Aristofan); zanimal se je tudi za ostale zvrsti in književnosti in med njegovimi predvojnimi prevodi so denimo Charles Dickens, Honore de Balzac in Jan Karafiat. Svoj eklektični pristop je ohranil tudi v kasnejših letih s prevodom Vergilijeve Eneide in z Dobrim vojakom Švejkom Jaroslava Haška.4 Toda njegova pedagoška in literarna dejavnost nista imeli pri njegovi akademski usodi leta 1945 nikakršne vloge. Mehanika njegove upokojitve je znana.5 Politika in akademska sfera sta trčili že kdaj prej, denimo ko je med okupacijo devetnajst profesorjev in asistentov izgubilo svojo službo. Ne glede na nelaskavost teh zgledov se jim je partija takoj po prevzemu oblasti leta 1945 odločila slediti z novo čistko na Univerzi. Prvega junija je Milan Vidmar vprašal rektorja univerze Milka Kosa, »kako je z ureditvijo personalnih zadev na univerzi, ker vlada pričakuje, da se to čimprej izvrši«. Rektor je vztrajal, da je to vprašanje pod njegovo pristojnostjo, ter se skliceval na obstoječo zakonodajo ter poskušal zaščititi avtonomijo univerze. Njegove poglede je podpiral tudi univerzitetni senat. Ferdo Kozak, novi minister za prosveto, se z avtonomijo univerze ni preveč ukvarjal. Izjavil je, »da smatra izvršitev Vse to je ustvarilo plodna tla za defamacijo. Preden sem našel spodaj omenjeno dokumentacijo, sem naletel na tri različne in deloma nasprotujoče si govorice, ki so skušale »razložiti« njegovo zgodnjo upokojitev. Njegov predhodnik Jan Lunak (rojen 1847), nekdanji profesor v St. Petersburgu, Moskvi in Odesi, je bil že upokojen, ko je začel učiti v Ljubljani, kjer je univerza nastala leta 1919. Tja ga je leta 1920 povabil prijatelj, deloma zato, da bi zmanjšal profesorjevo finančno stisko, potem ko je oktobrska revolucija nacionalizirala njegove prihranke in pokojninski sklad, 49,300 »zlatih rubljev«. Lunak je bil 13. 11. 1920 imenovan za »kontraktualnega rednega profesorja za klasično filologijo«. Njegova pogodba se je iztekla leta 1929; »pogajanja za obnovitev kon-trakta med filozofsko fakulteto in gospodom prof. dr. Lunjakom niso imela uspeha«, zato se je vrnil v Prago. Do ljubljanskih univerzitetnih krogov očitno ni čutil posebne hvaležnosti, njegova Bibliotheca Lunakiana je v oporoki pripadla Karlovi univerzi. Dokumenti so ohranjeni v SI-ZAMU, »Rektorat IV, osebne mape profesorjev, Ivan Lunjak«. Več o njem piše Karel Svoboda, Antika a äeskä vzdelanost od obrazen/'do prvni'svetove valky (Praga: Nakl. Československe akademie ved, 1957), 221-22; na knjigo me je prijazno opozoril vsestranski Vojtech Hladky. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU), »Rektorat IV, osebne mape profesorjev, Fran Bradač.« Glej tudi Kajetan Gantar, »Bradač, Fran,« v Enciklopedija Slovenije (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987). Aleš Gabrič, »Odpuščanje profesorjev Univerze v Ljubljani zaradi politično-ideoloških vzrokov,« Objave 6 (2000): 14-19. 2 3 4 pregleda vsega osebja na univerzi potom terenskega odbora OF kot popolnoma umestno in odgovarjajoče sedanjim izrednim razmeram, kajti v sklopu univerze je razumeti tudi terenski odbor OF. Jugoslovanski zakoni imajo veljavo le, v kolikor se dajo spraviti v sklad z zakonodajo osvobodilne borbe. Uredba te so pa tudi terenski odbori.«6 Po tej krja-vljevsko subtilni pravni interpretaciji je njegovo ministrstvo začelo izdajati dekrete, ki jih je univerza lahko le še sprejela kot Jait accompli. Tako konceptualno kot strukturno je bil njen glavni odlok z dne 10. avgusta kopija analognega dekreta, ki ga je izdalo »sodišče časti« na Univerzi v Beogradu 19. maja 1945.7 Toda srbsko »sodišče časti« si je vzelo več kot pol leta časa, preden je izreklo svojo »razsodbo«. Zapustilo je obsežno dokumentacijo o pravno absurdnih »kaznivih dejanjih proti časti in dolžnosti« obtoženih, ki so denimo srbskega klasičnega filologa Veselina Čajka-novica stala njegovega položaja - in življenja.8 Srbski zgodovinarji danes sodijo, da je to početje pomenilo temelj za partijsko »duhovno prenovo« univerze; »to je bil samo eden od načinov, s katerimi si je partija utirala pot k vzpostavljanju popolne državno-partijske Fran Bradač. (Slikovna zbirka NUK) 6 Gabrič, »Odpuščanje profesorjev Univerze v Ljubljani,« 14-19. 7 Srdan Cvetkovic, Izmedu srpa i čekica: Represija u Srbiji 1944-1953 (Beograd: Institut za sa-vremenu istoriju, 2006), 284-85. Za sam arhivski dokument glej SI-ZAMU, »Rektorat IV-246, Univerzitetno osebje - ponovna imenovanja, razrešitve.« 8 Dokumentacijo navaja študija Milene Jovanovic o klasični filologiji v Srbiji leta 1944/45 na primeru Veselina Čajkanovica, objavljena leta 2013 v zgoraj omenjeni monografiji Ciassics and Communism. Ironija usode je hotela, da je bil ravno Čajkanovic ocenjevalec pri Bradačevi habilitaciji 9. februarja 1934, ki sta jo podpisala dr. Balduin Saria in dr. Jakob Kelemina. »Bradačevi radovi nisu veliki po obimu,« je takrat napisal, »ali oni imaju svoju vrednost i daju nam dokaza o lepim sposobnostima svoga autora. G. Bradač ume, da nadje problem, i o stvarima koje raspravlja dobro je informiran. U naučnom radu originalan je i ima poleta, ali je u isto vreme i obazriv in skrupulozan. Prema svemu ovome mišljenja sam, da g. Bradač ima dovoljno naučnih kvalifikacija za stepen vanrednog profesora univerziteta.« Prim. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU), »Rektorat IV, osebne mape profesorjev, Fran Bradač.« Odlok, ki ga je sredi avgusta 1945podpisal novi minister za prosveto dr. Ferdo Kozak; na seznamu so ljudje, ki na univerzi niso bili več zaželeni, poleg Frana Bradača tudi klasični filolog dr. Joža Glonar, ki je pred vojno prevedel Petronija in Tadeusza Zielinskega. (ZAMU, lektorat IV-246, univerzitetno osebje) kontrole nad univerzo in izobraževalnim sistemom.«9 Slovenski epigoni srbskih »sodnikov« so po drugi strani svoje delo končali v treh mesecih in za seboj praktično niso pustili sledi.10 Vladni odlok, ki ga je Fran Bradač skupaj z ostalimi žrtvami čistke dobil v začetku avgusta, ni navajal nobenih razlogov za upokojitev in je bil v tem smislu neizpodbiten. Zgodovinarjem preostane danes zgolj ugibanje o vzrokih tako usodne odločitve, ki je imela za posledico uničeno življenje. Toda vsaj v Bradačevem primeru je ohranjen dokument, ki ga je izdal »Oddelek za sledenje in informiranje« slovenske Udbe v novembru leta 1947. Ponuja redek vpogled v mentaliteto ljudi, ki so imeli takrat v rokah škarje in platno.11 Bradač Franc, star cca. 60 let, univerzitetni profesor v pokoju, po narodnosti Čeh, stan. Gradišče 8/b. - V bivši Jugoslaviji je bil klerikalno-anglofilsko nastrojen. Služboval je na univerzi. - Med okupacijo je bil simpatizer mo[dre]-ga[rde]. Proti 9 10 Cvetkovic, Izmeču srpa i čekiča, 288. Med desetletji, ki so sledila, so preostali dokumenti povečini izgubili svojo prepričevalno moč. Univerza v Ljubljani je leta 1998 rehabilitirala svoje profesorje, ki so bili žrtve čistk, glej Tone Wraber, »Poročilo o delu 1. komisije za rehabilitacijo univerzitetnih učiteljev,« Objave 6 (2000): 11. Medicinska fakulteta v Beogradu je naredila podobno v letu 2001; prim. Cvetko-vič, Izmeču srpa i čekiča, 286. SI-AS 1931-II 007, Lm 0011520. Podpisnik karakteristike Franc Stadler je bil nato leta 1952 imenovan za »narodnega heroja« zaradi serije spektakularnih umorov slovenskih političnih in mnenjskih voditeljev v letu 1942, med njimi nekdanjega bana Marka Natlačena ter katoliškega misleca Lamberta Ehrlicha. partizanom in OF se je vedno izražal, da so banditi. Na njegovo stanovanje so pogosto zahajali Italijani, s katerimi se je spuščal v politično debato proti OF. Naši aktivisti so se ga bali in izogibali. Vso dobo okupacije je bil še nadalje uslužben na ljubljanski univerzi. Največ se je družil z Resman Lojzetom in Andrejkom, polkovnikom bivše jugoslovanske vojske, katera stanujeta istotam in sta ravno tako nasprotnika OF. - Po osvoboditvi je bil takoj upokojen. Naši oblasti je nasproten in še vedno anglofilsko nastrojen. V začetku ni imel volilne pravice, niti ni član OF. Pozneje je volilno pravico dobil na podlagi intervencije. Na domu se sedaj ne druži z nikomer. Po mestu pa ga je večkrat opaziti z nepoznanimi ljudmi. Na terenu je v dobrih odnosih s Perme Viktorjem, Igriška 3, kateri je ravnotako nasprotnik OF. - Po značaju je miren, zahrbten in hinavski. - Premoženja nima in se preživlja s pokojnino. - Žena Boža, stara cca. 60 let, gospodinja, je po narodnosti Čehinja. V političnem oziru je bila enaka možu, kakor še danes se ne strinja z našo oblastjo. Mnogo je imela za kritizirati mladinsko progo, katero je podcenjevala in govorila, da bodo s proge prišle nazaj vse mladinke moralno pokvarjene. Je odkrita nasprotnica naše oblasti. - Hčerka Zorka, učiteljica, ne stanuje sedaj pri starših, ker se v političnem oziru ne razumejo. Naklonjena je ljudski oblasti, ni pa zanesljiva. Med okupacijo je imela ljubavne razmere z nekim Italijanom, kateri je po osvoboditvi ostal v Ljubljani in bil nekaj časa zaprt od naše oblasti. - Smrt fašizmu - svobodo narodu! [Podpisan] šef odseka - major Stadler Franc. Dejstvo, da se je v Stadlerjevem poročilu Bradač, rojen na Dolenjskem, nenadoma prelevil v Čeha, lahko tu pustimo ob strani. Udba očitno ni zaznala protislovja v dozdevno italijanskih tendencah zakrknjenega anglofila. Toda Bradač je bil bolj dosleden. Njegova italijanska naveza ni bila rezultat njegovih političnih prepričanj, temveč sad hčerkinega zasebnega življenja. Zorka Bradač se je očitno požvižgala na politične nalepke; pred vojno je hodila s Sergejem Kraigherjem, pomembnim komunistom, ki je desetletja kasneje, leta 1981, v letu po Titovi smrti, postal nič manj kot predsednik predsedstva SFRJ, torej nekakšen predsednik Jugoslavije. Toda srce je muhast gospodar in med vojno se je zaljubila v svojega učitelja italijanščine Attilia Budrovicha,12 ki je bil član Partito nazionale fascista.^^ Budrovich se je rodil v Splitu leta 1913 in je že pred vojno prišel v Ljubljano. Znal je nekaj hrvaščine in slovenščine ter se je kot klasični filolog hitro spoprijateljil z očetom svoje nove izvoljenke. Fašistične oblasti, ki so ga zaposlile, so ga naposled prisilile, da je pustil službo, ker je kot pripomoček pri pouku nespametno uporabil delo Prežihovega Voranca, zaprtega levičarskega pisatelja. Kljub temu se je po italijanski kapitulaciji leta 1943 vrnil k svojemu dekletu v Ljubljano; za nekaj časa si je pridobil nazaj celo svoje delovno mesto. Maja 1945 je bil aretiran. Zorka Bradač je uporabila svoje partijske zveze in ga po štirih mesecih rešila iz ječe; toda še vedno je ostal persona non grata in leta 1948 je moral naposled zapustiti tako dekle kot 12 Borut Pečar in Zorka Bradač, Sijaj resnice (Grosuplje: Mondena, 2005), 131-38. 13 »E nominato delegato commissariale il fascista dott. prof. Attilio Budrovich.« Emilio Grazioli, »Sottoposizione a vigilanza dell' Associazione musicale di Lubiana,« Boiietino Ufficiaie per is provincia di Lubiana 1, št. 71 (1942): 558. Politični kontekst obravnavata Tone Ferenc, Fašisti brez krini