-----   84   -—
Divji mož.
Spisal Gr. Krek.
I čeka, oiha, posloacha, Nic neklepe, nic neboucha^ Již drahne chvile ubylo ^ Co divce klidu pozbyIo.
Ako potuješ, dra^^i bravec, iz Loke skozi Sotesko'*')^ in se, kjer na desno j^osto in košato drevje, na levo pa po široki strugi dalje šumljajoča voda Sel s i ca kratek cas dela, na Praprotnem ločiš g^lavne ceste, in kraj majhne vode, ki se tii, kjer se ločite poti, razliva v omenjeno reko, dalje greš, se ti dozdaj zaperta dolina bolj in bolj odperati jame. Kmalo dospeš po precej stermem berdu k cerkvi, ki se ti že iz daljave prijazno nasproti smehlja in te prijazno k sebi vabi; — še nekoliko časa greš po stezici,   ki derži
*) Rado se prestavlja beseda soteska v nemškem jezika z „Einode^% kar je ocevidno napačno. Sostavljena je besed* soteska iz ločljivega predloga * ali so (kteri sikavec p* pred soglasnikoma b in d spremeni v pismeno «, na priliko zbor mesto s bor) in pa glagola stiskati; toraj so ziz: stiskati zz condensare, in sotes k a :^ compressus, fa— mes, in nemški: Engpass.                                            Pis*
-----   85   -----
krog; hriba, kteremu navadno Gorišnjak pravijo, in do-speš v lep kraj, ne v sicer dolgo pa tolikanj mičnejšo in prijaznejšo dolino. Hrib za hribom, ki svoje ponosne glave proti nebu dvigajo in se naslanjaje verh druzega skušajo popred prezreti to dolino, jo obdajajo od treh raznih strani. Namen naš ni tu obširnejše popisovati krajev, ki jih oko popotnikovo tu zapazi; utegnilo bi se to zgoditi drugikrat; pogledati pa hočemo nekoliko natanjčniše hrib, ki je skoro v sredi omenjenih verhov. Jzpod njega izvira bistri Ver-h ovni k, ki ko svitel trak ogromno po kameniti derci dalje šumlja, in mertvo tihoto, ki krog in krog uladuje, vzne-miruje s svojim šumenjem. Blizo verha moli stermo proti nebu več sežnjev visoka in tu in tam z mahom borno ob-raščena skala, *^') in nekoliko stopinj pod njo je globok brezen, kteri, kakor ljudje v naši okolici terdijo, je bivališče divjega moža.
Posebni občutki te tu sprehajajo; razne govorice o duhovih in prikaznih, od kterih ti ljudstvo toliko ve povedati, ti blodijo po glavi in nehote te obhaja neka groza. Spominjaš se tu tudi onih strašnih časov, ko so še luknje bile navadno bivališče naših prededov in ko je mila dežela naša zdihovala pod jarmom turškim.
Da se k predmetu vernem.
Bil je lep jesensk večer. Zadnji solnčni žarki utri-njali so se na stolpu Gorskem in so poljubovali trudno zemljo, dokler se niso za mogočnim Blegašem poskrili. Pastirji, ki so na Goveji ravni se igrali, so se ravno ločili, da sože-nejo živino, ki se je bila zbog vročine hladivne sence iskaje po kotih poskrila. Mili hvalospev večerni, kterega je mlada zala Jelica nocoj tako lepo pevala kot še nikoli popred, in kteri so odpevale vesele ptice s košatih vej, morebiti nji v slovo, je sedaj omolknil. Tihotni mrak večerni je spenjati jel svoje krila po hribih in tam pa tam se je že na nebu prikazala kaka zvezdica.
Kmalo so sognali živino — začno jo šteti. Eno govedo se je pogrešalo. Jelica, najpostrežniša med vsemi, je bila koj pripravljena, ga iskati po Mladem verhu, kjer se je rado kako živinče zgubilo. Grede čez Cetensko pečovje gleda bistro na vse strani in obračaje uho sapi nasproti začuje glas, ki je donel po vetru, in kteremu je grozno skalovje odmevalo v mnogoterem jeku. Strah in groza jo obide, ko začuje trapni glas, od kterega ni bila več dalječ. V tem trenutku stopi pred njo po celem životu zaraščen mož, debeloglavec, bliščečih velikih oči, da se ga deklica ne upa pogledati. Prosi ga, naj jo pusti iti njeno pot, pa vse besede bile so zastonj; zgrabi in vleče jo v globoko jamo, iz ktere uiti bi bilo vsako prizadevanje zastonj.
V tem 80 pastirji, ki so Jelice zastonj pričakovali, ko se je že brezštevilna truma migljajočih zvezd v okrogu svitlega mesca na nebu prikazala, se napotili proti domu, ali ne tako veseli kakor drugikrat, ker skerb, da bi obče-Ijubljeni Jelici se ne bila kaka nezgoda pripetila, jih je hudo mučila.
Stari oče in mati, zvedši kaj se je zgodilo, se nista dala potolažiti, ker Jelica bila je njih edina hči in edina podpora starih dni.   Oče, dasiravno zlo star, preletal je ko
*) Skalovje in pecovje bilo je v paganskih časih bogovom slovanskim sosebno drago. Porok tega so mi razun mnogoterih drugih sporocb verstice iz Kralj edvo rskega rokopisa, najstaršega spomenika slovanskega pesništva ter narodne poezije.   Nahajajo se v „Cestmiru" in  ^Vlaslavu" in se glase
v izvirni besedi: Nvnie sedni ty na rucic kone Proletni lesy jeleniem skokem Tamo u dubrava Tam s ce6ty skala bohom zmilena
slovenski: Zdaj zasedi urno ročne konje In zahajaj   v les  z jelenjim skokom. Tamo kjer v dobravi Je pri poti skala bogom jako mila.                   Pis.
berza koza vse hribe iskaje drago svojo hčerko, pa ni bilo ne duha ne sluha o nji. Vidši, da je vse iskanje zastonj, prenašata mirno jarm, kterega jima je Vsegamogočni naložil, dasiravno se nista mogla zderžati, da je njima mar-sikrat gorka solza kanila po licu. Tako je minulo več let, pa od Jelice le ni bilo nič slišati.
Neki zimsk (bilo je ravno na sv.) večer, ko je Ijuta burja zunaj ojstro brila, in je bilo mraz, da je pod nogami škripalo, je pri mizi borne kočice, oddaljene nekoliko od vasi Cetenske, sedel mož, na kterega upadenem licu se je vidilo, da skerbi in druge nezgode so ga potlačile. Opiraje glavo na roko, gledal je dolgo v lučico, ktera je njemu nasproti berlela; gotovo se je spominjal preteklih veselih in žalostnih dni.
Ko je tako zamaknjen dolgo sedel, ustane in s poli-čice vzame bukve in jih položi na mizo, hote iz njih kaj brati, ko nekdo na vrata poterka. Nemudoma vzame starček palico iz kota, in na njo opiraje hiti odpreti človeku, kterega, kakor je mislil, je noč prehitela. Vrata se odpro in zapro — in pozdravljaje starčka stopi v kočo ženska visoke rasti, bila je — — Jelica, kteri je bilo nocoj obveljalo, da je ušla divjemu možu. Kmalo se spoznata, veselo hiti Jelica staremu očetu v naročje in po dolgi ločitvi uživata zopet radost preserčno.
Živela je še nekoliko časa v hiši očetovski, pa smert matere, ktere vzrok je bila žalost in hrepenjenje po Jelici, je tudi njo vidoma grizla in glodala; venela je ko rožica na livadi, kteri ojstra burja glavico pobrije, da usahne; hirala je bolj in bolj, dokler tudi nje ni nemila smert pokosila. Pokopali so jo vštric matere, — na grobu njenem pa rastle so cvetke dišeče, kterim je starček vsaki večer s solzami prilival.   —
Tako se glasi pravlica od divjega moža in Jelice zale.