Se besedo o pomorski slovenščini«
v 2. letošnji številki JiS je Stane Suhadolnik objavil daljše poročilo o knjigi Pomorska slovenščina. Recenzent je izrekel obilo kritičnih misli in pripomb; med njimi jih je precej takih, ki bodo avtorjem nedvomno koristno na;potilo za morebitno izboljšano drugo izdajo, in smo mu zanje prav hvaležni. So pa tudi take, ki so potrebne javnega pretresa. Snov je žal taka, da ima pri nas le malo poznavalcev, zaradi objektivne informacije javnosti pa se zdijo nekatere kritikove misli potrebne korekture. Zato naj mi bo dovoljeno, da se proti ddbrd navadi oglas:iim v imenu vseh treh avtorjev knjige.
Predvsem bi hotel popraviti nekatere kritikove trditve, ki ne držijo povsem ali sploh ne. Tako pravi na str. 56, da smo se avtorji med sinonimi odločili za morski breg, obrežje, obrežen, pristanišče, pristaniški, krov, ogledalo, in nadaljuje: »Kakor se zdi ta odločitev na prvi pogled dobra, je problematična, saj se je celo v besedilo »P. s.« kljub skrbnosti pritihotapila prepovedana obala (34), pri besedi luški (184) pa se bralec začudeno sprašuje, zakaj se sme reči luške stopnice in luški kapitan, ne pa luške naprave in luški vlačilec« Avtorjem so res spredaj navedeni sinonimi ljubši kot n. pr. obala in njene izvedenke, zato so jih precej dosledno uporabljali. Prepovedali pa »obale« niso, saj je tudi ne bi lahko, ko se govori in ipiše ter je sprejeta v SP. Prav podobno je z Luko in pristaniščem. Na str. 154 v knjigi precej brez razločka uporabljamo obe besedi. Pri izvedenkah ne kaže vedno ponavljati obeh izrazov, pač pa sta v slovarčku na str. 204 ob pristaniškem vlačilcu in pr. napravah kot enakovredna navedena izraza luški vlačilec in 1. naprave. Na str. 184 in 185 je pri teh dveh izrazih res rečeno »glej pristaniški .. .«, ker pač ne kaže dvakrat podajati vseh tujih izrazov.
Kritik je nezadovoljen z nekaterimi našimi slovenitvami, češ da terminolog »tudi nima pravice, da bi svojevoljno določal nove pomene takim besedam, ki že imajo določen pomen«. Tako ni zadovoljen z »ladjiščem« za »dok«, češ da je bil to doslej sinonim za pristanišče in da bi mu kvečjemu lahko rekli »ladjenica«. Tu se je treba nekoliko ustaviti. »Ladjišče« je bilo sicer res sinonim za »pristanišče«, vendar ga nihče ni uporabljal, najbrž zato ne, ker je bil nepotreben, saj imamo ob »pristanišču« še »luko«. Beseda, ki se ne uporablja, je mrtva, zakaj je tedaj ne bi smeli uporalbiti za drug pojem, kjer nimamo idomače besede, talko da utegne tam za-živeti? Vrh tega kritik v isti sapi greši proti načelu, ki ga je sam izrekel, saj predlaga za isti po>jem »ladjenico«, ki je tudi (enako mrtev) sinonim za »ladjedelnico«. Berimo naprej! »Prav tako slab je nasvet, da bi vpeljali vetrilo kot kolektivno ime za jadrovje, vrvje in jambore skupaj, torej za to, čemur pravijo pomorščaki snast ali takelaža. Vetrilo nam je že od Gutsmana dalje papirnata soznačica za jadro. Tudi Ru^i ga imajo za preživel izraz. Cemu bi ga mi oživljali in mu avtoritativno določali pomen, ki ga ni in ga ne bo nikoli imel?« Tako kritik. — Podobno kot »ladjišče« je bilo »vetrilo« mrtev sinonim, ker je bil pač nepotreben ob »jadru« — zakaj mu torej ne bi poskusili dati drugega pomena tam, kjer nam izraz manjka? Nam je šlo pač predvsem za primernost izraza. Iskali smo besedo, ki bi lahko objela pomen jader, vrvi in jamborov; našli smo »vetrilo« zdelo se nam je primerno, saj so vse te reči zaradi vetra na ladji. Morda se bo prijela, morda tudi ne; sicer se pa
* Po našem mnenju članek niti načelno niti d nekaterih podrobnostih ne prinaša dokončne rešitve obravnavanih vprašanj. Objavljamo ga z željo, da bi dal pobudo tudi za poglobljeno razmišljanje o ustvarjanju strokovnih terminologij. — Uredništvo.
124
tudi »takelaža« doslej ni prijela. Rusko besedo »snast« rabi vojna mornarica, v trgovski se tudi še ni udomačila. — Polog je po kritikovem »ponesrečen prepis Pleteršnifcove pologe ¦ .., o kateri je Breznik jasno povedal, da vanj ne spada«. Dejansko pa polog ni prepis pologe, temveč pač »polog«, po Pleteršniku 3) raven ali nekoliko viseč svet, beseda, ki jo v takem pomenu uporablja tudi eden naših najboljših živečih poetov. Enako tudi Baidjura v svoji Ljudski geografiji. Prepustimo torej uporabnikom sodbo o tem, ali je izraz primeren!
Še strože sodi kritik v nadaljnjih vrsticah: »Prav škodljivo pa je uvajanje besed kot sponka, kovnih in kovica . . . namesto pogovornega neta ali kolikor toliko uveljavljene zakovice, ker take novotarije bralca samo begajo.« Tu se kritik obrača na napačen naslov. Pojme iz tehniške terminologije so si avtorji, kjer je bilo le mogoče, izposodili iz terminologije, ki jo pripravlja terminološka komisija SAZU.' Iz nje so besede kovica, kovičiti, zakovičen in podobne. Podobno je z elektrikom, ki smo ga vzeli iz Tomšiča, ker je beseda narejena po zgledu vseh podobnih izrazov in zato po našem mnenju boljša od drugih dveh, ki ju priporoča kritik (elektrikar, električar).
Kritik očita avtorjem »premajhen posluh za resničnost« in »preočiten purizem« ter vidi ob tem »nevarnost, da bo celo marsikak lep predlog ostal na papirju (kosnik = [pojševnik, bokobran = odbojnik, gaz = ugrez, razma = robnica).« Slovenskih izrazov za te pojme doslej nismo imeli, ali je torej očitek premajhnega posluha za resničnost in očitnega purizma opravičen, če so avtorji našli in predložili za te pojme domače izraze? Kritik sicer pravi, da so mu ti izrazi všeč, boji se pa, da bodo ostali na papirju. Če bodo naše pomorske šole in za njimi pomorska praksa sprejele nove izraze, potem bodo zaživeli; tako se je vpeljavala in vpeljala tudi nova hrvaška pomorska terminologija. Spočetka pa mora biti vsak nov izraz za nov pojem papirnat; ali se bo prijel, o tem odločajo razni faktorji, ki se izmikajo dosegu terminologov.
Po kritikovem se avtorji kot »prenapeti terminologi« niso mogli ogniti napaki, s katero »avtor sam dokaže, da je njegov predlog nesprejemljiv, ker ob prvi priložnosti, da uporabi novi izraz, nanj pozabi«. — Ali je predlog res nesprejemljiv le zato, če avtor kdaj pozalbi nanj? Tako preprosto to menda le ne bo. Pa pustimo to in poglejmo zgled, ki si ga je izbral kritik! Gre za predlog, kako naj imenujemo tri načine nihanja ladje (zibanje — guganje ¦— opotekanje). Predlog se zdi kritiku pameten in slikovit, sodi pa, da je ob preizkusu odpovedal, češ: »Odgovarjajoči odstavek v... Miloševičevi knjigi pozna za zibanje — valjanje in za guganje — posrtanje; nasprotno tej paraleli stoji v slovarčku P. s. zibanje = ljuljanje, guganje = posrtanje, opotekanje = valjanje; pri opisu ladij za prevoz rude pa je izenačeno spet zibanje = valjanje.« — Kritik ni opazil, da tudi Milosevic že pozna izraz ljuljanje ob valjanju za naše zibanje. Ko bi bil kritik v M. knjigi razen strani 22 pogledal tudi str. 110 (zgoraj) in 324 (zg.), kjer M. govori o perajici ali ljuljni kobilici, ki da »koči valjanje broda«, pa str. 280, bi se bil o tem lahko prepričal. Kritik tudi ni opazil, da M. v svoji knjigi siploh ne obravnava kombiniranega nihanja (opotekanja). Zaradi vsega tega so se avtorji odločili za terminologijo hrvaške Pomorske enciklopedije in Analov Lefcsikografskega zavoda, (glej n. pr. Anali, sv. L, 1955, str. 198, geslo valjanje). Terminologija teh novejših hrvaških del je izbrala za te tri reči izraze natanko tako, kot jih razlaga tudi P. s. Sicer pa je tudi M. sam v 3. zvezku svoje »Nauke o brodu« (1961) docela sprejel terminologijo Pomorske enciklopedije in sploh ne govffri več o valjanju. Kritik se torej moti tudi pri rudnicah, saj je zibanje uporabljeno povsem pravilno.
Poglejmo še, katere izraze pogreša kritik v P. s.! Barko, barčico, mor jak in še druge domače, ki se morda še naljidejo v našem primorju, bomo seveda sprejeli v slovensko terminologijo. Mernik je že v P. s. Dvomljiva se nam zdi vrednost »drevesa« za jambor«, ker je izraz le preveč splošen in zato dvoumen. Za jambor m jarbol sodi kritik, da sta mrtva. »Jambor« je res le beseda knjižne slovenščine, zato pa je »jarbol« živ, saj ga uporabljajo vsi naši pomorščaki, ne glede na to, ali so Slovenci, Hrvatje ali Črnogorci. Sicer pa je Milko Matičetov že v JiS IV, str. 221 in 222 zapisal, da je beseda »jarbolca« nenadomestljiva in da je »stari jarbol izpričan pri Dalmatinu in še danes živ na Krasu (se pravi tam, kjer smo Slovenci edino prišli do morja!)«. Glede izposojenke kajuta ali kajita se nam je zdelo, da je nepotrebna ob enako izposojeni »kabini«, ki pomeni bolj ali manj isto. O navoru sodimo, da je beseda mrtva. Podpisani sem živel precej dolgo med pomorščaki in v našem primorju, pa je nikoli nisem slišal. Uporabili smo ročico, ki jo pač vsak Slovenec pozna, za navor pa mora še izobraženec iskati po besednjakih, kaj naj bi to bilo.
125
Glede narečnih besed, kakor so svesla ali šešla (ital. sessola), trašt (it. trasto), monkolin (it. monco, moncone, moncherino) in tako naprej, pa sodimo, da so nam res nepotrebne. Podobnih izrazov ima naš poigovorni jezik nič koliko. Cima, kadena, škova, radaca, pašteka, tercarol, inkapelati, dati v lavor — ali naj te besede zapišemo kot sinonime za vrv, verigo, metlo, kito, zijač, podvezo, oplesti, nategniti? Menim, da ne sodijo v slovensko tenminologijo.
Ko je svoj čas Aškerc zibiral izraze za svoje »Jadranske bisere«, je našel vsega kakih 10 izrazov, ki so našteti v knjigi v posebni prilogi. Vsi so izposojeni iz italijanščine! Precej bogato gradivo ribiških navad in jezika pa je objavil leta 1947 Rado Len-ček v br.ošurici Ob Jadranu, Etnološki zaipiski in študije. Trst. V svojem članku »Gradivo 'O slovenskih ribičlh_db Jadranskem morju« na str. 52 omenjene publikacije navaja kar lepo zbirko gradiva o čolnih, ribiškem orodju in o poveljih pri lovu na tune. 2al so tudi ti izrazi povečini izposojeni iz benečanskega dialekta, vendar je med njimi tudi nelkaj pristnih, domačih izrazov, n. pr. kolnarji, srednjik, krajnik, vlekač, svinčar. Nismo jih uporaibili, ker nismo dbdelali poglavja o ribištvu. — Lenček navaja še druge zbiralce našega narodnega blaga, toda ti niso zbrali toliko terminološkega gradiva kalkor on.
Avtorji so si bili svesti, da je pomorska slovenščina nastajala in se oblikovala db morju — ne v Ljubljani — še preden so se sami lotili tega dela. 2al niso imeli možnosti, da bi zbirali terminološko gradivo tam, kjer je raslo. Zato se strinjamo s kritikom, da se bodo morali slovenski pomorski terminologi prej ali slej lotiti tudi teh raziskav. Nekaj se bo le še našlo. Vendar pa se varujmo romantičnega navdušenja tudi na tej strani in si ne obljubljajmo zlatih gradov!
Vladimir Naglič