Naši dopisi. Iz Novega Mesta. (f O. Florentin Hrovat.) Res, da je letošnje leto jako nesrečno za naš stan in narod, ker bela žena — smrt — nam trga iz naše srede može značajne, — može delavne in neutrudljive v svojem poklicu. Ni še dolgo, ko smo v našem okraji izgubili vestnega, neumorno delavnega in obče priljubljenega tovariša g. Antona Vrančič iz Zagradca, ko se nam je objavila zopet prežalostna vest, da je zapustil ta tužni svet 3. vel. travna preč. g. o. Florentin Hrovat, vodja deške ljudske šole v Novem Mestu, samostanski vikar in slovenski pisatelj. Bodi mu postavljen tudi na tem mestu skromen spomenik. Pokojni je bil rojen 11. vel. travna 1847 v Zgornjem Tuhinji; v red sv. Frančiška je vstopil 31. vel. srpana 1865. in bil posvečen v mašnika 24. kimovca 1870. Učiteljeval je najprvo v Kamniku od 1. 1872. do 1875.; to leto prišel je v Novo Mesto ter bil učitelj do svoje smrti na deški ljudski šoli, katero je tudi vodil vestno in nepristansko od 1. 1877. do zadnjega diha. Dolgo je uže bolehal, ker dobil je pred nekaj leti plučni katar, kateri ga je sicer za nekaj časa ostavil, a kakor se je pokazalo popolnoma vender ne, ker ta ga je spravil v prezgodnji grob. Čestokrat so ga čč. gg. tovariši opominjali, da naj ne gre v šolo prej, da se popolnoma ozdravi, toda ni jih hotel ubogati, ker šola mu je bila ljubša, nego zdravje. Cez vse delaven, vesten in natančen bil je vedno v svojern poklicu, zatorej ga je tudi vse ljubilo, mlado in staro, učenci kakor učitelji, saj je bil z vseini prijazen in tudi jako postrežljiv. Učiteljska bukvarna je bila prepuščena njemu, kot predsednik knjižničnega odbora, katero je uredoval in vodil mnogo let jako marljivo. Ljubljen in spoštovan je bil kot duhoven in kot učitelj. Lahko si mislimo, da mu ni ostalo mnogo prostega časa, ker je imel v obeh stanovih mnogo posla, a tudi ta prosti čas je porabil; ni ga hotel pustiti brez sledu v ruorje neskončne večnosti, temveč vsak prosti čas je držal pero v roki, ter pisal, — pisal za narod slovenski in sosebno za njega mladino. Postavil si je s tem boljši in trajnejši spomenik, nego ga moremo mi postaviti. Kdo ne pozna lepih prestav spisov povsod znanega Krištofa Šmida? Kako radi jih prebirajo otroci, pa tudi odrasli. Tudi Mohorjani ga poznajo, ker je poleg druzega spisal celo knjigo o Franc Pircu; spisal je tudi življenjepis J. Volčiča. Koliko je spisal tudi po različnih časopisih, to nam še ni vse znano. BVrtec" je prinašal nekoč popise kranjskih mest, kar se je potem še v posebni knjigi natisnilo, itd. Ni mi možno naštevati vsega, kolikor in kar je uže spisal pokojni za svoj ljubljeni narod. Koliko bi on še lahko storil, ko bi ga*ne bila ugrabila ta neizprosna morilka v 47. letu njegove starosti, tedaj v najlepših letih moške dobe! — Res, da žalujejo za pokojnikom šolarji, duhovniki in učitelji pa tudi narod, toda kaj, ko ga ni več med nami, kdo ga pač nadomesti? Da ga je ljubilo in čislalo vse, svedočilje njegov veličasten pogreb, kateri je bil v soboto 5. vel. travna ob 5. uri popoldne. Vreme je bilo čez vse slabo in viharno, poleg tega še tako bladno, da je na večer začelo snežiti, vender si videl mnogo vnanjih gg. duhovnikov, učiteljev in drugih ljudij. Od domačih bilo je pa zastopano vse in še celo v obilnem številu so bili zbrani. Niti jednega urada ali društva nisi pogrešal. Gimnazijski dijaki so šli s svojim vodjo in profesorji, tudi učenci deške šole in učenke dekliške šole v Novem Mestu so šle skupno. Lep in dolg sprevod se je pomikal od frančiškanske cerkve, kjer je krsto blagoslovil in pogreb vodil mi). g. prošt P. Urh, proti pokopališču. Med sprevodom si videl tudi nekaj nosačev vencev in novomeško gardo s svojo godbo. Pred cerkvijo so mu zapeli gimn. dijaki ,,Nad zvezdami;" na pokopališču so pa najprvo kaj ginljivo zapeli nagrobnico šolarji deške šole pod vodstvom č. g. o. Otokarja, a potem tudi girnn. dijaki ,Jamica tiha\ Dali smo zernlji, kar je njenega; marsikatero oko je bilo rosno in žalostni smo ostavili mirodvor; šli smo — toda ne sami, tudi duh njegov šel je z nami in bode tudi ostal med nami, ker dela njegova so, katera ga vzdrže. Zatorej mu bodi blag spomin! R. i. p.! Iz Postojine 20. vel. travna t. 1. Učiteljska konferencija bode letos dne 6. rožnika v Senožečah z navadnim vsporedom in dvema referatoma. Kot dodatek vsporedu je tudi volitev dveh zastopnikov v c. kr. okr. šolski svet. Navadno take volitve kakor tudi vsake druge razburjajo duhove med volilci. Nečem reči s tem, da je med učiteljstvom prav tako kot drugod. Izobražen, razsoden človek se sam odloči na to ali ono stran in s tem dovolj. Za učiteljstvo so take volitve oziroma izvoljeni zastopniki v ožjem' pomenu eminentne važnosti. Veliko stvarij pri.de v c. kr. okr. šol. svetu na vrsto, katere ima s stvarno-učiteljskega stališča pojasniti jedino le zastopnik učiteljstva sam. Sicer nečem s tem drugim gospodom odrekati zmožnosti, ali mnogo je takih zadev, katere razumesamo učitelj med učitelji. Drugi zastopniki vtegnejo biti strokovnjaki v ti ali oni stroki, a učitelji vender niso. Zato se godi krivica v tem oziru onim šolskim okrajem, kjer so ljudsko šolski nadzorniki profesorji srednjih šol. Učitelja razume in ume nadzorovati le, kdor je učitelj sarn. Torej o prihodnjih volitvah v c. kr. šolski svet! Ne rečem, ime: prisednik c. kr. okr. šol. sveta je dolgo in vabljivo ime, a takih zastopnikov ne maramo, ki bi imeli samo ime. Nam treba mož, ki tudi delajo na to, da si zaslužijo ime pravega učiteljskega zastopnika. — Tovariši, tovarišice! Gasi so resni! Moj namen ni agitirati ne za Petra ne za Pavla, trdim pa le jedno: ostaniino na s t a r e m! V drugili okrajih sicer ni navada, da bi se take stvari trosile po javnih glasilih, a naš okraj je velik, in ne saino glede temperatnentov, tudi glede na zemljepisno lego dokaj različen, zato naj nikdo ne zaineri, da sem stvar sprožil v pedagogičnem — ne političnem — glasilu. Z vseh stranij nam done glasovi, kako radikalni, kako napredno-narodni so učitelji. No to še niso naj grši priimki! Pravijo tudi, da smo pristaši liberalizma in brezverske šole. To pa ni res! Kdo se je v nas spomnil 251etnice šolske postave? In vender snio mi prisegli na te postave. Zato inislim, da ne ravnamo napačno, če pretnotriiuo nekoliko delovanje in tudi vspeh delovanja obeh dosedanjih zastopnikov ter volimo jednoglasno oba zopet v okr. šolski svet. Osebnosti nirnajo tukaj ničesar (fpraviti, kdor se ravna po njih, oni je žrtva strasti. BIn necessariis unitas!" V to pomozi Bog! Dixi. Iz Litije. Okrajna učiteljska konferencija za litijski okraj se bode letos vršila v Zatičini dne 4. mal. srpana. Na dnevnein redu so razven navadnih loček še sledeče: a) Uporaba Lavtarjeve metode pri poučevanji po Močnikovih računicah. Poročevalec g. F. Peteilin. b) Pojasnila o novih tiskovinah. c) Poročilo knjižničnega odbora o stanji in računu okrajne učiteljske knjižnice. — Pri konferenciji bodo izložena učila iz Šmartinske šolske delarne.