M1LENINO  POGLAVJE Kajetan   Kovič
V Martini sobi je bilo prijetno toplo. To< je bil prvi občutek, ko je odprla vrata in sem stopil v majhen, pravokoten prostor. Še vsa prezebla od mrzlega nočnega zraka in tesno zavita v plašče sva tiho stopala po stopnicah. Marta me je povabila na kavo, in čeprav bi tudi to lahko razumel le kot eno izmed pravil stare igre, nisem hotel premišljevati o drugih stvareh. To je bila zadnja stopnica tiste nezavedne »usode«, ki naju je ves večer puščala čepeti v kavarni in kateri sva- sledila, da se nama ne bi bilo treba odločati. Stvar je bila konec koncev razumna: vsako tako nočno potepanje je treba nekako zaključiti in popitemu alkoholu je treba dodati zadnjo piko v obliki skodelice črne kave. Tako je po navadi v vsaki večerni ali nočni družbi in čemu bi se prav midva z Marto odrekla temu posvečenemu običaju? Vrata so namreč slej ko prej ostajala odprta. Nič še ni bilo odločenega. Lahko ostanem, lahko pa tudi odidem takoj po črni kavi in že na stopnicah se ne bom več mogel spomniti njenega pravega okusa.
Lagal bi, če bi zdaj zatrjeval, da nisem mislil tudi na drugo možnost, to se pravi, da bi z Marto spal. Vendar prav tako ne bi bilo res, če bi rekel, da je bil to namen, preračunani namen mojega dolgega tavanja z njo. To je bila prav takšna možnost kot turška kava, morda samo v obliki drugačna varianta zadnje pike. Razlika je bila v tem. da je bila kava že sprejeto dejstvo, postelja pa še zmeraj samo možnost. Vse je bilo odvisno od razpoloženja, nobena beseda še ni bila izrečena, res pa je, da zdaj nisva več sedela v kavarni, ampak pri njej doma.
Prav gotovo se dogaja na tisočkrat, sem mislil, da obstoji t a pozno ponoči moški in ženska pred zaprtimi veznimi vrati in se z besedami: Greva še k meni na eno kavo? ali: Bi lahko pri tebi še kaj popil? vabita v posteljo. Oba sta odrasla, oba vesta, za kaj gre. toda naučila sta se, že zdavnaj nekoč, da se o postelji in ljubezni ne govori odkrito. Pred vrati ju je zmeraj še nekoliko sram priznati telo. ne moreta pozabiti, da sta pokrita z obleko, izgovor s kavo pa ju rešuje zadrege.
Tudi z Marto sva odžebrala to molitvico pred njenimi vrati, skoraj nevede, raztreseno, morda ne čisto zares, vsekakor pa iz navade. Marta je odprla torbico, poiskala ključe, jih vtaknila v ključavnico in rekla popolnoma samoumevno:
Pojdi, bom skuhala še eno kavo.«
Nisem rekel: Ne, Marta, pozno je že, kdaj drugič, ampak sem ji brez besed sledil. Bilo je zelo mrzlo in ni se mi dalo. da bi pešačil skoz prazne, dolge ulice do svojega stanovanja na drugem koncu mesta. Razen tega bi
73   Sodobnost
1157
se mi zares prileglo popiti dobro, močno kavo. Tudi k Marti v posteljo bi zlezel brez odlašanja. Toda najbrž bi vse to Se ne odločilo: ne mraz, ne kava, ne lepo Martino telo me niso dokončno pregovorili, da sem tiho stopal po stopnicah v četrto nadstropje stare hiše. Večer s konjakom in kavo in pogovori me je načel. Po Mileni tega še nisem doživel in sem se tudi skrbno varoval, da bi. Zdaj pa se je spet nekaj premaknilo. Nisem bil več seela kot posušen kos lesa. ampak vznemirjen kot živi pesek. Me je stara igra na novo prevarala? Skoraj celo leto sem živel v nekakšnem polsmi. izogibal sem se vsakršni bližini, spomin na Mileno je bil preoster. Nocoj ob Marti pa sem se začel prebujati: bilo mi je dolgčas in bil sem sam in ta občutek dolgočasne samote ni bil prijeten. Ne. nisem hotel biti sam, hotel sem imeti nekoga ob sebi, ki bi me ne izročil na milost in nemilost praznoti. Bližina moškega je bila v takih urah brez pomena. To ni bila vesela osamljenost po dokončanem delu, ko se znajdeš v na pol pustem, na pol nemirnem vmesnem prostoru in te žene v razgibano družbo znancev ali na zaupen pomenek s prijateljem. To ni bila potreba po raztresajočem vrvežu ali duhovitem klepetu, ampak boleča želja, da bi se koga dotikal, da bi svojo samoto premagal v kom drugem. V takih trenutkih bi se najraje stlačil komu pod kožo, prenehal misliti s svojimi možgani, do nezavesti rad bi zginil v drugega človeka. Žilo bi stisnil ob drugo žilo, mišico ob mišico, kost bi skril za drugo kost, zvil bi se kot otrok v materino krilo in bi se čutil varnega v hrbet. Tako se lahko stisneš samo ob žival ali žensko. Tako sem se morda jaz zdaj hotel stisniti ob Marto. Moral bi iti, četudi ne bi bilo mraza, če mi ne bi skuhala kave in če me ne bi pustila k sebi v posteljo. Potreboval sem nekoga, da mi varuje hrbet, da bi me ne bilo strah vseh tistih neznanosti, ki so se prebujale v meni kot pošast. Bil je napad samote, morda ga je celo Marta izzvala, in potreboval sem zaveznika. Po tem dolgem, varnem večeru me je postalo strah, da bi bil spet sam.
Martina soba, pravzaprav garsonjera, je bila na vrhu starega stanovanjskega bloka. Ko sva šla po stopnicah mimo toliko vrat skoz nadstropja, sem nehote pomislil na »te ljudi«. Zdaj najbrž spijo, čeprav tem vratom z medeninastimi tablicami in potuhnjenimi kukalniki ne kaže zaupati. Morda kaka stara vešča ne more spati, pa preži za vrati, sem mislil. Kar daj. sem rekel pri sebi, kar daj. še jezik ti pokažem, če hočeš. V Martini sobi že nisem več mislil na to. Odložil sem plašč, potem pa sem stopil k oknu in odgrnil zaveso. Skozi gostečo se meglo so mežikale cestne svetilke, zdelo se je kot mlečno morje z majhnimi, zgubljenimi barkami, tu in tam sem opazil kako drevo, ki je štrlelo iz megle kot veja v poplavi, hiše so bile sanro temni obrisi in komaj kje sem opazil liso razsvetljenega okna. Koliko Mart in Andrejev še bedi na podoben način ob tej uri, sem pomislil. Morda sto. morda dvoje, troje, morda pa samo midva. Popolnoma vseeno je. Drug drugemu ne moremo pomagati.
Spustil sem zaveso in sedel na kavč. Naslonil sem se, bil sem že malo utrujen, vendar nisem zaprl oči, gledal sem Marto, ki je pripravljala kavo. Medtem ko sem stal pri oknu, se je preoblekla v domačo kaljo* in si razpustila lase. Gibala se je tiho, a nekako varno, z roko* je zmeraj segla tja. kamor je bilo treba. Njena gotovost je prehajala tudi name, stvari so postajale zaupljive, domače. Nič več ni biLo tiste brezosebnosti,
1158
ki naju je obkrožala v kavarnah in na cesti, bile so samo stene, predmeti in midva. Druge sva zdaj izločila, izpuhteli so iz najinih misli, niso več stali med nama z zahtevami po formalnostih, ki so predpisane v človeškem občevanju. Zdaj sva bila samo dva, dostopnejša, čistejša, morda tudi bližja drug drugemu, že več kot prijatelja in še manj kot ljubimca, moški in ženska, moški in ženska na začetku sveta.
»Nimam več dosti kave.« je rekla Marta. : Pozabila sem jo kupiti. Ne bo preveč močna.«
»Nič zato.«
Prižgala sva cigarete in skoz paro in dim sem opazoval Marto, ki je čepela na blazini ob vznožju kavča. Imela je podolgovato glavo in izrazit, nekoliko deško predrzen obraz. Ta obraz je bil zelo čuječen in nemiren, odzival se je na vsako misel in vsako čustvo, vsako besedo je spremljal in zdelo se mi je, da se venomer vrti okoli oči. Bile so čudne oči, tople, otožne, pa spet razigrajte, čeprav zmeraj malo odsotne, zmeraj malo umaknjene iz razposajene igre obraza. In vendar so govorile o nji določneje kot obraz. Ce so se v njih prižgale vesele luči, se je zdela Marta človeška, tukajšnja, skoraj otroška, toda že čez hip je šla skoznje neka otožnost. tako gleda žival na preži, sem mislil, plaho, ranjeno in morda zato tudi nevarno. Bolj ko sem jo gledal, sem čutil, da so prav oči najbolj njena lastnina, ne bi jih mogel zamenjati z nobenimi drugimi. Vse drugo, čelo, nos. brada, usta, smeh, se mi je zdelo zamenljivo in nekam znano. Spominjalo me je na druge ženske, čeprav bi ne vedel povedati, na katere.
To se mi ni zgodilo prvič in me je jezilo. Staraš se, sem si govoril, in svet se je začel ponavljati. Včasih si gledal kak obraz in je bil samo ta obraz in nič več. Enkraten in neponovljiv. Zdaj pa kar naprej primerjaš. Greš po ulici, kar spomni se, pogledaš v obraz ženski, ki ti prihaja nasproti, in že ugotoviš, da je podobna eni od tvojih nekdanjih deklet. Greš naprej, kaj ti ne prihaja nasproti obraz suplentke, ki te je učila v prvi gimnaziji, ni to sošolka, od katere si prepisoval naloge? Bilo je preneumno, obrazi so zginili, ostali so samo tipi obrazov, že na pet korakov je bilo mogočo vsako žensko razporediti v določen predalček: pekel, vice, nebesa, kakor da bi trgal cvetne liste velike marjetice.
Gledal sem Marto in ji skušal vrniti njen enkratni obraz in zato sem namerno strmel v njene oči. Skodelici sta bili prazni. Marta je ugasila cigareto in vstala. Stresla je pepelnik v peč, potem je pobrala džezvo in skodelici ter vse skupaj odnesla v drugi konec sobe. ki je bil z majhno zaveso pregrajen v kuhinjo. Odprla je pipo, skozi šumenje vode so se od časa do časa oglasili drobni porcelanasti zvoki. Zdaj bi se torej lahko vzdignil in odšel, toda ni se mi dalo nikamor. Tukaj je bilo toplo in varno in utrujenost mi je zlezla v kosti. Sedel sem naprej, kadil in čakal, da se Marta vrne izza kuhinjske pregrade. Ura je bila skoraj že štiri. Marta je odgmila zaveso in videl sem, da se je medtem preoblekla v pidžamo.
»Pozno je,« je rekla. »Greva spat. Sedi na stol. da posteljem.«
Šel sem popit kozarec vode, pustil sem jo dolgo teči. da je bila mrzla, in ko sem se vrnil, je bila Marta že v postelji. Obrnila se je k steni in rekla: »Upam, da boš imel dovolj prostora. Ugasi luč.«
"*
1159
Slckel sem se, utrnil svetilko in zlezel pod odejo.
Kava me je nekoliko osvežila in ljubilo bi se mi govoriti. Marta je ležala ob steni, s hrbtom obrnjena proti meni, in je mirno dihala. Zazdelo se mi je, da bi lahko zaspala tako hitro, da bi mi ne utegnila reči niti laliko noč. Tega pa vendar nisem želel. Poiskal sem z rokami njeno glavo in jo počasi obrnil k sebi. Nisem, je mogel videti, ker se oči še niso privadile na temo. Narahlo sem prislonil dlani ob njen obraz in potem z razklenjenimi prsti počasi zdrsel med štrene las. Poljubil sem jo na usta in tista odrešujoča živalska toplota, ki se naju je za hip dotaknila že v kavarni, je bila spet med nama. Zdaj je tudi Marta stegnila roke in me objela. Ležala sva tesno drug ob drugem in čutil sem njeno suho. napeto telo. ki je kdaj pa kdaj vztrepetalo v drobnih, sunkovitih drgetih. Odpel sem ji bluzo pidžame in zajel z dlanjo njene male. skoraj dekliške prsi. Bile so tople, moral sem se stisniti k njej, da je oba bolelo. Šepetal sem ji stavke brez zveze, Marta pa je samo pritajeno stokala, bilo je kakor spomin iz otroštva, zdelo se mi je, da je neskončno manjša od mene. zdelo se mi je, da sem otrok in da stiskam k sebi majhno žival, ovčko ali psa, in da mi bolečina, s katero to bitje stiskam, vrača vso slast sveta, da me rešuje pred grozo in samoto, ki preganja otroka pod starimi smrekami za hišo. Tudi ta mala žival je morala čutiti moj tesni objem, morala je čutiti blažene hipe svobode in varnosti, ki so jo odvzemali tujemu svetu okoli nje. in njeno ječanje je postalo glasnejše, trgalo se je iz tople radosti trebuha in izginjalo v mojih ustih, ki so bdela nad njenimi. Bila sva kot otroka, ki sta se rešila vseh vezi sveta in zdaj tečeta na robu sanj in srečne nezavesti v samo srce noči. Telo se je dotikalo in spominjalo drugega telesa s pradavnim spominom prednikov, mislilo je s svojo toploto in svojimi dotiki, imelo je samo i oliko zavesti, da se je lahko radostilo svojega vročega, živalskega gladu. Bila sva kol dva majhna viharja, polna grobih nežnosti in nežnosti grobosti, čutil sem. tako se ljudje lahko samo ljubijo ali ubijajo. Potem se je srce noči začelo počasi spreminjati v temno sobo, Martini prsti so z ostrimi, nežnimi nohti še enkrat zdrseli po mojem hrbtu, ležala sva drug ob drugem p rez noj ena in brez sape, še rahlo, rahlo zvezana od tega, kar je pravkar postalo spomin, in vendar že spet dva, že spet Marta in Andrej, ločena z zavestjo, vsak s svojimi mislimi, vsak s svojim telesom.
In vendar se je v tem utrujenem miru še zmeraj gibala trepetajoča nežnost. Zdelo se mi je, da bi moral govorili neke besede, cela množina se mi jih je nabrala v ustih, moral bi reči »ljuba moja. ljuba moja«, tako kot ponavljajo majhni otroci besede, ki so se jih pravkar naučili, moral bi reči tudi »rad imam svoje telo« ali »Marta, rad imam tvoje telo. ker je telo edini varni pristan na tem majavem morju ljubezni« in moral bi reči še vse tiste podrobnosti kol rad imam tvoje telo od temena do prstov na nogi. rad imam tvoje prsi. tvojo kožo. tvoj (rebuli- in še tako mnogo podobnih stvari. Nabiralo se mi je v ustih kot hvalnica, bilo je zadovoljstvo nad svojim telesom in nad tujim telesom, ki je bilo voljno in toplo, nikjer ni bilo več tiste hude samote, zdaj bi lahko vstal in odšel in počutil bi se varnega v hrbet.
Zdaj bi lahko vsi a I in odšel?
1160
Občutek se je nenadoma sprevrgel v jasno, vprašujočo misel. Vstal in odšel. Je bilo torej vse prejšnje čutenje laž in samoprevara? Je bilo ireba iti z Marto samo spat, da se znebim bremen, ki so se mi zdela nevzdržna? Ne, ne. ne, to ne more biti res, to ne sme biti res. Bilo je skoraj osrečujoče, da se je v meni vsaj narahlo nekaj uprlo, da sem začutil nekak dvom, da sem spet zanihal, da sem spet rahlo zaznal dotik praznine. Prijel sem Marto za roko in se pomiril. Spet sem občutil neko milo hvaležnost do tega telesa, ki je ležalo ob mojem, hkrati pa se je selila vame tudi prva nežna žalost. Premišljeval sem, če ni morda napaka v lem. da si želim take prevzetosti duha. take skladnosti, kakršno lahko da samo kratka sreča teles, v vsakem trenutku prisotnosti. Iz groznolepe objetosti, sem mislil, se potem zmeraj vrneš v nekakšno sivo mlačnost, odvisno od toliko drugotnih stvari, ki nas bližajo' in oddaljujejo.
Marta je zaspala, njena roka je počivala v moji dlani negibno, mrtvo, in spet se mi je zdelo, da je kot pasja tačka v neki davni mladostni uri v senci pod jablano. Nisem mogel zaspati. Previdno sem odtegnil roko. poiskal na omarici cigarete in vžigalice ter si prižgal. Zunaj je bilo še zmeraj temno in nič si nisem želel, da bi bila noč že pri kraju in da bi me motili prvi trakovi jutranje svetlobe. Kakor že prej v kavarni se me je polaščal nekak dremež, ki ni bil spanec, a tudi prava budnost ne. Bilo je bolj gledanje kot premišljevanje, bila je moška igra spominjanja na nekdanje ljubezni, na vse tiste Milene in Marte, ob katerih sem si zastavljal podobna vprašanja.
Spomnil sem se sebe nekdanjega. Ne. nisem bil več tak. kot sem bil. nisem bil več vihravi jelen, ki mu gre za zmagoslavje, čeprav najbrž vse to. kar me je zdaj potegnilo k Marti, ni bilo tako novo, tako zares novo, da ne bi mogel prepoznati stare igre in starih pasti. Spet je bil enkrat začetek sveta in čutil sem, da bom spet kot zmeraj, vsem izkušnjam navkljub, obešenjaško igral na vse. poker, štirje asi ali pa nič.
Tisto jutro sem o tem bolj sanjal kot premišljeval, in če pomislim nazaj, takrat sploh nisem tako jasno premišljeval o vseh teh stvareh, ampak sem jih predvsem čutil okrog sebe, čutil temno, brezglavo, radostno, bolno, hrepeneče, željno in neuresničeno. Morda, sem si govoril, morda pa se bo vendar enkrat zgodilo nekaj resničnega. Nekaj človeškega.
Takrat zjutraj, ko sem prižgal še eno cigareto, ker še zmeraj nisem mogel zaspati, sem pravzaprav malo mislil na Marto, ki je tiho dihala ob moji strani. Obšlo me je nekakšno domotožje in v zavest mi je silila druga zgodba, druga ženska, druga ljubezen. Milena. Nisem se je mogel spomniti, ne da bi se nekaj streslo v meni, ne da bi me obli] mrzel obup. Sam nisem vedel zakaj. Bila je brezumna ljubezen, ob kateri si včasih nisem vedel pomagati, silna, mračna, nezavedna, zgubljena, pa vendar neskončno lepa, čeprav sem se tega najbrž prepozno zavedel. Takrat, ko je bila že mimo, ko se je zdelo, da se ni nikdar zgodilo. Moški in ženska? Gotovo, pa vendar tudi nekaj več. Takrat se mi je zdelo, da že razumem pravilo, ki bo prineslo soglasje na svet. Ce sem zdaj dvomil, če sem zdaj tako malo verjel, sem tudi zato, ker je bila Milena resnična možnost, več, gotovost zoper samoto. Naj sem bil še tako daleč od nje, nikoli me ni bilo strah v hrbet, bila je zaupanje in bližina, bila je dar
1161
za dar, jaz pa sem dar zapravil. Kdo je bil kriv? Ne vem. Življenje. Jaz, ona. vsi -drugi, ki niso mogli pomagati. In čas. Neko jutro morda, ko rečeš: Delo imam. nimam časa misliti nate, se pač ne bova skupaj postarala, kaj zato. In potom se staraš, zmeraj hitreje, zmeraj hitreje, in nekega jutra rečeš: Sam sem, Milena, me slišiš? Pa ni odgovora in ni krivde. Samo sam si.
Najprej mi je oživel v spominu konec najine zgodbe. Morda zato. ker je bilo v tistem poznojesenskeni dnevu, ko sva se z Mileno poslavljala, že nekaj te žalosti, ki je prišla za njim. Pravzaprav ni šlo za slovo v pravem pomenu besede, ljudje.se poslavljajo pač tolikokrat, koli-korkrat se srečajo, a vendar je bilo nekaj tesnobnega, nekaj od jeseni, nekaj od padajočega listja v vseh tistih mučnih in neprijetnih urah.
Bil je prav tak čas kot zdaj, pozna jesen, konec- oktobra. Tisto leto sem bil dolgo na morju, daleč na jugu. Hotel sem si nabrali toplote za mrzlo, severno zimo na Švedskem, kamor sem v začetku novembri! nameraval odpotovati na poskliplomski študij. Milena ni mogla z mano na morje, bila je učiteljica in je morala ta čas že poučevati. V majhnem obmorskem mestecu je vladalo prijetno zatišje, na peščeni plaži smo bili posejani redki kopavci. Moral bi se vrniti v Ljubljano že sredi oktobra, vendar je bilo morje prezapeljivo in tako sem zavlačeval odhod iz dneva v dan in ko sem slednjič le spet stal na ljubljanski postaji, so do moje poti na Švedsko manjkali samo še trije dnevi.
Zadnji dan, v nedeljo, sva se z Mileno odpeljala na Bled. Tavala sva nekaj časa okrog zapuščenega jezera, šla sva na grad, povsod je vladala puščoba, bila sva nemirna in sva mnogo molčala. Opoldne sva poiskala majhno restavracijo v bližini jezera. Terasa je bila tlakovana z velikimi pravokotnimi betonskimi ploščami, nastlana z rdečim in rjavim listjem. ki ga je veter od časa do časa privzdignil, da je poplesovalo v kratkih, nemočnih krogih. Prostor se je zdel razmeroma velik, ker sva sedela čisto sama. gledala sva golo drevje, skoz katero je sijalo megleno sonce, gledala sva rdeče prebarvano ograjo, s katere se je luščila barva in so jo ovijala rjava stebla trte. Skoz veliko stekleno okno na drugi strani se je videlo v pokrito jedilnico, ki je bila prav tako prazna in dolga in mračna.
Prišel je natakar, prosila sva za jedilni list. pa je rekel, da je sezona pri kraju in da lahko dobiva samo juho, hladnega odojka. vino in kavo. Lahko bi šla kam drugam, vendar je bila jesenska terasa tako mirna in lepa. da sva raje ostala in naročila vse. kar so imeli. Pričelo se je dolgo čakanje, gledala sva se in komaj spregovorila kako besedo, hotela sva premagati tisti nelagodni občutek, ki se zaleže v človeka, kadar ve. da bo moral že čez nekaj ur odpotovati, vendar se nama ni hotelo prav posrečiti.
Ti najini trije dnevi niso bili preveč srečni. Prvi dati po vrnitvi z morja sem moral opraviti še vrsto drobnarij v zvezi s potovanjem in tako sva lahko spregovorila samo nekaj besed po telefonu. Naslednjega dne sva šla popoldne na Rožnik. Povsod je bilo toliko jesenskih barv, proti večeru so se v dolini zakadile meglice, komaj si še lahko ločil njive od travnikov, le temne ploskve iglastih gozdov so se jasno videle. Bila je že noč, ko sva se vračala skoz gozd proti mestu. Popoldan je bil topel,
1162
skoraj do mraka sva lahko sedela zunaj in gledala v dolino, bilo je prijetno tudi potem, ko sva sedela v kotu velike jedilnice pri večerji, toliko sva si imela povedati, gledal sem jo in sem moral kar naprej misliti, kako je lepa, kako mi je všeč. nič nestrpna nisva bila, slovo se je zdelo še daleč, celo noč in cel dan sva še imela pred sabo. Tudi ven, v gozd, sva prišla še zmeraj razposajena, lovila sva se. pustil sem Mileno naprej, potem sem tekel za njo, skrila se mi je za deblo, že sem bil za korak mimo. ko se je zasmejala, obrnil sem se. stopil k nji in jo poljubil na oči. Milena me je tesno objela, bolj tesno kot je zahtevala najina razposajena igra. Stisnil sem njeno glavo k sebi. za hip sva stala čisto mirno, potem pa sem začutil, kako so njene roke počasi zdrsele z mojega hrbta na tilnik, odmaknila mi je glavo in me pogledala, njene roke so drsele naprej skoz moje lase, se za hip ustavile na senceh, dokler nisem čutil njenih prstov na obrveh in potem tudi na zaprtih vekah. Narahlo je pritisnila, ni me bolelo, vendar sem stresel z glavo, in jo pogledal. Nasmehnila se je. spustila roke. skočila na stezo in odšla naprej. Rekel sem: ti loviš, a je samo odkimala z glavo, zdelo se mi je, da je šla z roko čez oči, dohitel sem jo, vendar je bilo temno in je nisem mogel dobro videti v obraz. Kaj se je zgodilo? Nisem mogel razumeti, zakaj je utihnila, zakaj se več ne smeje. Prijel sem jo za roko, pa se je izvila in rekla: »Pusti me.«
Kaj ti je?« sem vprašal. Že hip za tem, ko sem besede izgovoril, sem vedel, da je vprašanje bedasto, da so taka vprašanja zmeraj zelo bedasta, tako od drugod prihajajo, tako od zunaj, tako nič ne razumejo, da nanje ni mogoče odgovoriti. Rad bi rekel: zakaj siliš vanjo, saj imava čas, pa ravno tega nisem mogel reči, vse sva imela, samo časa tako malo. Zato sem govoril, o vsem mogočem, samo da bi jo pripravil do drugih misli, toda zdelo se mi je. da me Milena sploh ne posluša.
»Bodi tiho.« je rekla slednjič. Ni bila zapoved, niti prošnja, prej vzdih.
Utihnil sem. Počakati je treba, sem mislil, pa čeprav je zadnji večer, nič drugega ni mogoče storiti. Spomnil sem se, kako je bilo že nekoč prej, na začetku. Poznala sva se komaj ti i dni. vsak večer sva bila skupaj v kavarni, bila je vesela, pozorna, nežna, četrtega dne pa je nenadoma nisem več poznal. Čakal sem jo skoraj četrt ure na vogalu njene ulice. Ko je prišla, me je komaj pogledala. Pojdi, saj nima smisla,« je rekla.
Silil sem vanjo, toda vsi »kaj« in »zakaj« in »kako« so bili zaman. Jaz že vem zakaj, je rekla. Ničesar ne veš o meni in tudi ni treba, da bi vedel. Šel sem z njo v mesto, delala se je. ko da me sploh ne opazi, toda bil sem trmast, najbrž sva bila videti čuden par, neuglašena v korakih kot dva melanholična psa, ki se bosta zdaj zdaj popadla. Hoja je Mileno vsaj malo umirila, prigovarjal sem ji, prosil sem jo. končno sem jo le pregovoril, da sva šla za hip posedet v gostilno v stranski ulici. Naročila sva vino in zdaj nisem nič več spraševal, poskusil sem s čisto navadnimi besedami, o ljudeh okrog naju. o vremenu, o pozni pomladi. Milena je začela odgovarjati, počasi, skoraj nevede je pogovor postajal bližji, dotaknil  sem  se  njene  roke,  ni je umaknila,  potem je  nenadoma  odprla
1163
torbico in mi pokazala sliko. Na nji je bil majhen, morda leto dni star otrok s kodrastimi lasmi.
»Kdo je to?« sem vprašal.
»Moj sin,« je rekla.
Odgovor me je malo presenetil, vendar sem stvar vzel na znanje, zdela se mi je naravna. Bilo je skoraj tako, kot da bi rekla: to je moj oče, ali: to je moj brat. Na tako pojasnilo ni moč odgovoriti. Kaj pa naj rečeš, če ti kdo pokaže sliko in pravi: to je moj oče? Kvečjemu pokimaš lahko in kaj zamrinraš. kakšno vljudnost ali kaj o podobnosti. Ničesar bolj pametnega se nisem spomnil ob Mileninih besedah: to je moj sin. Toda njen glas je bil izzivalen, tega nisem preslišal. Ce sem ta natrti popoldan  hotel zaceliti, sem moral odgovoriti.
»Si poročena?« sem vprašal.
»Ne,« je rekla.
Čeprav sem vprašal tisto, kar mi je bilo najprej na jeziku, sem si zdaj le nekoliko oddahnil. Neprijetno bi mi bilo. četudi samo v mislih, imeti opravka z nekim možem, ki bi se lahko tako ali drugače vmešal v najine zadeve. Milena je moje vprašanje razumela najbrž drugače in je rekla:
»Zdaj me ne maraš več, kaj?«
Vprašanje me je prizadelo, čeprav je bilo razumljivo, da je Milena tako vprašala. Skušal sem ji dopovedati, da se ni nič spremenilo, da njena preteklost zame ne more biti merilo, da me nič ne briga, da me tudi ne sme brigati. Človek je drugemu človeku, sem ji rekel, kadar ga sreča, čist. nepopisan list, na katerem se začne novo štetje časa.
Milena je ugovarjala, da tega ne razumejo vsi ljudje tako in da taki študentski ljubezni, ki se konča z otrokom in brez poroke, življenje ni naklonjeno. Škodoželjnost, pomilovanje in tudi zgražanje, vse to je Se mogoče prenesti, huje pa je tisto nesramno snubljenje moških, nemi in nedvoumni pogledi »če si onega, pusti še mene pod odejo«, ki te spreminjajo v cipo. Nisi več človek, še ženska nisi več. je rekla Milena.
Kaj naj bi ji rekel? Zame vse to takrat ni bilo važno, ni me vznemirjalo, ni se me dotikalo, motilo me je toliko, ker je bilo tako važno zanjo in je ustvarjalo nesoglasje, ki ga sicer ne bi bilo med nama. Bil je nekakšen mučen problem, kompleks, zaradi katerega se je Milena mučila, ljubezen pa ne mara problemov, ker ne živi čisto na zemlji. Storil bi karkoli, da bi Mileno pomiril, da bi jo zadržal ob sebi. Ko sva govorila naprej, sem postal skoraj obupan. Bilo je nekaj mesecev po moji diplomi in čez teden dni sem moral k vojakom.
»Kje imaš otroka?« sem vprašal.
»Pri mami.« je rekla. »Saj ga vendar ne morem imeti tukaj. Vsako soboto, kadar sem  prosta, se odpeljem domov.«
Bil je petek.
»Tudi jutri?« sem vprašal.
»Seveda.«
Zaradi tega torej vse to mučenje danes, sem pomislil. Najraje mi ne bi nič rekla, lagati pa ni hotela.
»Mislil sem, da bova jutri šla k jezeru.«
»Ne morem.«
1164
\ čeraj si rekla, da boš šla.«
/Včeraj tega še nisi vedel.«
»Veš, da v četrtek grem.«
»Veni.«
»Čuj, ostani, samo enkrat.« Nima smisla. Pojdi, greva zdaj.«
Krog pogovora je bil spet zaprt. Milena je vstala.
»Ne spremljaj me,« je rekla zunaj na ulici.
»Milena.«
»Prosim te.«
»V redu. Telefoniral ti bom. Morda si boš premislila.«
Skomignila je z rameni in odšla. Vrnila se je v ponedeljek, bila je spet taka kot prej, dobra, pozorna, nežna, spremila me je na kolodvor in me čakala, da sem se vrnil od vojakov.
Na poti z Rožnika sem se tega spomnil. Počakati je treba, nič drugega kot počakati. Prišla sva v Tivoli, na drugem robu parka se je zasvetilo mesto. ne. sem mislil, s to žalostjo, s tem molkom med nama ne moreva tja.
»Ne bi  šel  rad v mesto,« sem  rekel.  »Pokadiva  cigareto.  Prosim.«
Milena je pokimala. sedla sva na klop in prižgala. Bilo je zelo tiho, vsak kamen, ki je zaškrtal pod nogami, sem cul. Sedela in molčala sva skoraj četrt tire. Cigarete so dogorele, a Milena je sedela kar naprej. Potem sem slišal, kako je rekla: Zelo te imam rada.
»Jaz tudi tebe,« sem rekel.
Zdelo se. mi  je. da me ni slišala. Gibala se je nekje v sebi.
»Zelo sem sebična.« je rekla potem.
»Vsi smo sebični.  Jaz tudi.«
»Ne. Ne veš, kaj sem prej mislila.«
»Kdaj prej?«
»V gozdu. Si čutil, ko sem se dotaknila tvojih oči?«
» Ja.«
Stresla je z glavo.
»Kaj je, povej.«
»Ne morem. Ne boš me več maral.«
Molčal sem in čakal. Želela sem si, da bi bil slep.«  je tiho rekla Milena. »Želela sem si, da bi imela nož in da bi ti iztaknila oči. Da bi bil slep in ne bi mogel brez mene nikamor več. Odpeljala bi te proč od vsega sveta, imela bi te samo zase. samo zase.«
Tega nisem pričakoval, prvi hip nisem vedel, kaj naj rečem, skorajda strah me je postalo, ne morda zato, ker bi mi Milena lahko zares izkopala oči. ustrašil sem se te velike ljubezni. Jaz tega ne bi storil, sem mislil, tudi Milena tega ne bi storila, samo za to gre, kako ima kdo koga rad. Ljubezen, prav ljubezen tudi ubija, če ne more živeti. Bi ti ubil Mileno, če bi šla z drugim? Ubil? Ne. ne bi je ubil, ker veš, da nič ne pomaga, sem rekel pri sebi. Čisto nič ne pomaga, če komu izkoplješ oči.
»Potem bi me zgubila.« sem rekel Mileni. »Moje misli bi tekle od tebe proč, ne bi jih zadržala. Ljubezni ne zvežeš.«
1165
»Vem,i je prikimala Milena. »Vem, pa bi vseeno storila.« Me zdaj nimaš? Nimaš moje ljubezni?;: » Jutri greš.«
»Seveda grem. Toda to stvari nič ne spremeni.«
»Kaj ne spremeni? Jaz bi hotela biti s tabo, s tabo, s tabo, me slišiš?«
Pokimal sem. Razumel sem jo, ali sem jo vsaj hotel razumeti, toda sam sem čutil drugače, ne tako usodno. Zame so bile stvari tudi izven Milene, bilo je moje delo. ob katerem se je zgubljala moč njenega »s tabo«. Bilo mi je skoraj hudo, da sem jo prisilil do take iskrenosti. Toda. ko sem jo spet pogledal, se je Milena nasmehnila, ko da bi brala moje misli.
»Daj mi še eno cigareto,« je rekla. »Kakšna goska sem. a ne? Samo preveč rada te imam.«
Najraje bi se zasmejal, res, velik tepec si, sem rekel pri sebi, tako čisto nič ne razumeš, pred zakladom sediš, pa se obnašaš kot slepec, kot človek brez pameti.
Takrat zjutraj v Martini sobi in v Martini postelji, sem mislil: Milena in jaz, kaj je bilo pravzaprav to? Najina zgodba je trajala dobri dve leti in se je potem zgubila v pesek. Ves ta čas sem bil mnogo odsoten. zato so bili dnevi, ko sva bila skupaj, podobni praznikom ali pa. če sem se spet kam odpravljal, sedminam. Morda bi se moral poročiti z njo, toda ne vem, takrat na to sploh nisem mislil. Imel sem toliko načrtov, toliko stvari sem moral še videti in spoznati, potoval sem in čeprav mi je bilo včasih dolgčas po Mileni, se tudi v najmalodušnejšem dnevu daleč od doma. v najbolj brezkončni uri na nočnem vlaku nisem počutil do kraja samotnega, vedel sem. da nekje živi Milena in misli name. da me čaka. Ta zavest mi je zadoščala, ničesar še nisem zgubil in tudi se mi je zdelo, da nikoli ničesar ne boni zgubil, povsod sem videl samo življenje, ki daje, in nikjer smrti, ki jemlje. To je bila brezskrbna sebičnost in samozavestna slepota, ali kakor temu pozneje pravimo, mladost.
Stvari so začenjale dobivati drugo barvo, ko sem se po šestih mesecih vrnil iz Švedske. Milena mi je ves čas pisala, toda pisma so postajala redkejša in mračnejša, mimogrede je zapisala, da se ne počuti najbolje in da se boji svoje stare bolezni, tromboze. Tik pred mojim odhodom domov je prišlo pismo, ki ga je pisala iz bolnišnice. Bilo je kratko, Milena je tipala, da bo ob moji vrnitvi spet zunaj. Toda med reko pošte, ki mi jo je ob povratku izročila hišnica, je bilo novo Milenino pismo z zagrebškim pečatom. Morala je na specialni pregled in zdaj je čakala na odločitev zdravnikov ter me prosila, naj jo obiščem. Naslednjega dne sem se odpeljal v Zagreb, vendar ni bil dan za obiske in tako sem moral počakati do drugega dne. Najel sem sobo v hotelu, potem pa sem brez volje postopal po mestu, in da večer ne bi bil tako strašno pust, šel še v kino. Noč je bila soparna, dolgo nisem mogel zaspati, šele proti jutru, ko je začelo deževati, sem se umiril. Popoldne sem šel obiskat Mileno v bolnišnico. Zmeraj mi je bilo neprijetno hoditi po bolniških hodnikih in tudi tokrat se nisem počutil nič bolje. Ljudje so
1166
odhajali in prihajali, po dvorišču so se sprehajali bolniki v progastih plaščih, od povsod se je širil vonj po zdravilih in razkužilih, ki nehote vzbuja tesnobo v človeku, vzbuja bojazen, da bi morda sam moral ostati tukaj, in željo, da bi pobegnil, se obrnil, preden prestopiš prag. S temi neprijetnimi občutki sem se znašel na bolniškem dvorišču in se napotil proti dolgemu, belemu poslopju na koncu kratkega drevoreda, kjer je bil ženski interni oddelek. Nekaj časa sem taval po stopniščih, vse je bilo tako belo, tako polno tesnobnega vonja, ob vsakih nihajnih vratih sem se zmedel, nisem vedel, ali jih naj odrinem ali potegnem k sebi. končno mi je neka sestra le pokazala pravo smer in znašel sem se pred bebmi vrati, nad katerimi je ura kazala nekaj minut čez tri. Premišljal sem, ali naj potrkam, zdelo se mi je, da bi vzbudil s trkanjem preveč pozornosti, zato sem previdno pritisnil na kljuko in počasi odprl vrata. Zagledal sem dolgo bolniško dvorano, postelje so stale v dveh vrstah, zdelo se mi je, da jim ne vidim do kraja, skoz okna je lila svetloba oblačnega popoldneva, za hip se mi je zdelo, da sanjam, in šo zmeraj me je imelo, da bi pobegnil. Stal sem ob vratih, v prostoru je moralo biti kakih trideset postelj, na sredi med njimi je bil hodnik, toda ničesar nisem mogel jasno razločili, postelja se mi je zdela enaka postelji. Se bolj sem se zmedel. ko sem videl, kako so se pogledi bolnic obrnili vame. bil sem prvi obiskovalec. Milena je ležala nekje na sredi dvorane in me je opazila prej kakor jaz njo, pomahala mi je in jaz sem se premaknil, z nerodnimi koraki sem šel po hodniku, bilo mi je neprijetno zaradi rož, ki sem jih stiskal v roki, ves čas sem gledal Mileno, da ne bi videl pogledov drugih bolnic, ki so se mi zdeli kot podstavljene noge. Kratka razdalja se je vlekla kot večnost.
»Zdravo, Milena.« sem rekel, ko sem prišel do postelje. Dal sem ji roko in potem rože. Počutil sem se nemogoče, kot igravec, ki ne zna svoje vloge, vse skupaj je bilo kot javna predstava, in čeprav sem si še tako želel, si niti pomisliti nisem upal na to. da bi jo poljubil pred temi pre-žečimi ženskimi pogledi. Zdelo se mi je, da sem nag pred njimi, da stoji moja, najina ljubezen razgaljena, brez obrambe pred njimi in da jo hočejo požreti. Potem sem sedel in je bilo bolje. Zdaj sem bil manjši, nižji, nisem več tako različen štrlel iznad vodoravnega reda v tej dvorani, potuhnil sem se med belino, bolnice so se začele spet ozirati k vratom, skozi katera so vstopali novi obiskovavci.
»Kako je?« sem vprašal Mileno.
»Slabo. Se najmanj tri tedne bom tukaj.«
Nisem vedel, kaj odgovoriti, ne kaj vprašati. Gledal sem jo in se v zadregi nasmihal, bila je bleda, shujšala je, koža na rokah je bila bela kot papir, samo oči in lasje so bili kot prej. Pogledal sem skoz visoko okno, zunaj je gnalo drevje, tu pa je bil zatohel zrak, nobene pomladi, bilo mi je niučuo in zoprno do grla. Ni prijetno tukaj,« sem rekel.
»Strašno je,« je rekla Milena. »Kar naprej pregledi, injekcije, transfuzije, tablete, pa vse skupaj nič ne pomaga. In potem te nesrečne. vsiljive ženske, pa sestre, pa doktorji, včasih se mi zdi, da bom pobegnila, prav zares bom pobegnila.«
1167
»Potrpeti moraš. Vsaka stvar potrebuje časa.«
Milena me je gledala in po licih so ji tekle solze. Sram me je, sem mislil, ker tako sedim tukaj in ti ne morem ničesar povedati, sram me je in hudo mi je, tudi jaz bi najraje pobegnil, kar na mestu. Tega ji nisem mogel povedati, želel sem si, da bi premagal zadrego, da bi imel toliko poguma, da bi se sklonil k nji in ji obrisal solze in joi poljubil. Pa nisem zmogel.
Še na pol skoz solze je rekla Milena: »Kako si se imel? Ti je koristilo?«
Skomignil sem z rameni.
Milena me je prijela za roko: »Kako rada bi šla nocoj ven, vsaj nocoj, en večer i tabo.«
»Saj boš šla. Drugič. Kmalu. Zdaj moraš biti pridna bolnica, pa bo spet vse v redu.«
Besede so se mi valjale po ustih kot najbolj poceni bonboni. Vse, kar sem rekel ali kar je rekla Milena, ni moglo napraviti brvi med nama. Bilo je koti v puščavi brez odmeva. Milena je slonela na postelji, jaz sem sedel na stolu, od časa do časa sem pogladil njeno roko, bila sva si blizu kot že mesece ne in vendar se mi je zdelo, da sva ločena bolj kot prej po resničnih daljavah. V tem metru prostora, v tem ubogem metru zraka, ki je bil med nama, je bil nakopičen ves sovražni svet. Zdelo' se mi je kot neviden zid, sestavljen iz bolnic, sester in obiskovalcev, kot zid iz rok in nog, zid iz pogledov, skozi katerega drdrajo kot strojnični rafali škodoželjne človeške oči, bil je zid iz bolniške beline in snažnosti, zid iz pljunkov in bolniškega gnusa, zid iz rož, ki so se navzele vonja po razkužilih, zid iz železnih postelj, belih rjuh in progastih halj, zid iz temperaturnih krivulj na tablah, ki so visele na vsaki postelji. Ta zid je bil tako nepredušen, da se je ob njem odbila sleherna nežnost, besede so se zaletavale vanj in padale na tla kot ptice z zlomljenimi tilniki, zid pa se je raztezal in lezel v človeka in zdelo* se ti je, da imaš drobovje polno mavca. Gledal sem Mileno in sem bil zmeraj bolj nesrečen, vse bolj sem verjel, da bi bilo bolje, če se sploh ne bi videla. Želel sem si biti z njo, zategadelj sem končno prišel, zdaj pa sem komaj čakal, da bi ura, ki dovoljuje obiske, že minila, toda minute so bile kot nalašč nedopovedljivo dolge, nobena ni preskočila niti sekunde in vse skupaj je bilo zeloi žalostno in zelo mučno.
Kljub temu sem prišel še naslednji dan in potem še enkrat, za nekaj minut sva lahko' šla posedet na hodnik v veži, kjer sva bila vsaj malo bolj zase, a stvari se vendar niso mnogo spremenile. Milena je imela vsak hip solzne oči, zdaj zaradi jeze nad zdravniki in sestrami, zdaj zaradi žalosti, ker ni mogla z mano ven niti za en večer. Potem sem odpotoval, nobenega smisla ni imelo še naprej igrati tolažnika, bilo' je brezupno in mučno' za oba.
Od takrat je nisem več videl. Pisala sva si, bila je po raznih zdraviliščih, toda pisma so postajala vse redkejša, imel sem mnogoi dela in čas je kot pesek lizal razpoke, jih zasipaval in gladil. Pozneje, ko> je bila spet zdrava, se je preselila nekam na jug, ni me bilo* v Ljubljani,
1168
ko je prišla po stvari, pustila mi je naslov, nekaj časa sem ga nosil s sabo in ji hotel pisati, dokler ga nisem nekega zimskega večera, ko mi je oživel v spominu ta strašni bolniški zid in mi je spet začel lesti mavec v drobovje, vrgel v peč in naredil križ čez preteklost. Ko se je drobni papirček zvijal v plamenih, me je stresel mraz, hotel sem ga pobrati iz ognja, pa je bilo prepozno. Tako mi je od spomina na Mileno ostal samo pepel in pa ta hlad, ta mraz, ki me je prvič stresel tistega zimskega večera in me potem ni več zapustil. Tudi zdaj ob Marti se še oglaša. Ta izkušnja v bolnišnici je bila prehuda. Nisem je mogel pozabiti in še zdaj se mi včasih zdi, da je odločila mojo zgodbo z Mileno. S svojim belim hladom se je zarezala v spomin, s svojo* vsiljivo javnostjo in najinim nemočnim obupom. Najina ljubezen nenadoma ni bila več samo najina in to' prav takrat, ko je bila najbolj revna, najbolj potrebna zavetja, prav takrat sva bila na milost in nemilost izročena tujemu svetu, tujim pogledom, tuji volji, v tej najbolj krhki uri se je globoko v njej nekaj strlo. Takrat sem prvič občutil, kaj so> drugi, kadar niso na tvoji strani, in da imajo strašno orožje, strašno pravico, da te odtrgajo od tebe samega.
Takrat v restavraciji z jesenskim listjem tega ostrega spomina seveda še ni bilo-. Bil je samo goli park naokoli, razmetane klopi in stoli, tu in tam kak samosten sprehajavec, v ozadju mrzla modra ploskev jezera in midva. Natakarja ni bilo neskončno dolgo. Potem je prinesel juho, ki je bila skoraj že hladna, vino, ki je bilo mlačno, in slednjič mrzlega odojka, ki je bil ostuden. Najino razpoloženje, ki je že tako bilo blizu ničle, je padlo še za nekaj stopinj. Niti jeziti se nisem mogel, prej bi lahko rekel, da mi je šlo na jok in na bruhanje. Pospravila sva, kakor hitro sva mogla, in bilo mi je laže, ko je bila miza spet prazna. Natakar je prišel še enkrat, prinesel je kavo in zraven dva majhna srčka, nasmehnila sva se, toda vesela nisva mogla več biti.
»Se boš sploh vrnil?« je rekla Milena.
Saj ne misliš tega, sem rekel pri sebi, ampak tisto drugo: zakaj ne ostaneš? Ure so tekle počasi in hitro. Nelagodnost med nama je bila neskončna po času, nikamor ni zlezla, toda če si se spomnil odhoda, te je nekaj stisnilo, zdelo se je, da čas nenadoma drvi, in pograbil si roko, ki je ležala kraj tvoje roke na mizi, in jo krčevito- stisnil. Ah, kako bedasto življenje, same postaje za odhode in skoraj nobene za snidenja, sem mislil. Ko bi ženske vsaj manj jokale.
Stresel sem se. Ne, tako nisem hotel zaspati. Ko da je vse bilo samo hudo. Še enkrat sem zavrtel kamero v glavi in se skušal domisliti tistih prvih dni z Mileno, najinega srečnega začetka, tavanja po mestu, po^ sedanja po kavarnah, poljubljanja na temnem starem stopnišču visoke hiše, spomnil sem se široke ulice, v kateri je takrat stanovala, ulice, kjer sva nekoč zgodaj zjutraj sedela na zaboju za smeti in se poljubljala, spomnil sem se jutranjega parka, v katerem so se budili ptiči, in potem mi je nenadoma zdrsnil v zavest drobec pogovora, iztrgan iz neke hladne marčne noči na mostu čez rečico.
»Veš, kako se ljubijo ježki?« je rekla Milena.
»Ne vem,« sem rekel.
1169
Previdno, je rekla Milena. Zasmejala sva se, prijel sem jo za roko in  tekla sva po ulici kot otroka.
Zdaj. ko sem ležal tukaj poleg: Marte, v tej čisto drugi sobi in že daleč od tiste noči. sem se spet spomnil te prijazne šale.
Previdno, je rekla Milena. Da, potem zdaj najbrž ne bi ležal tukaj pri Marti, ampak pri tebi. Milena. Rad bi ležal pri tebi, toda saj veš, nismo ježki in zato se moramo raniti, zato mora boleti, zato moramo plačati za tistih nekaj zlatih, nezamenljivih, srečnih, neprevidnih ur. Tako je in tako najbrž mora biti. Nisem žalosten zaradi tega. Rad se spomnim te tvoje vesele šale. In tudi vsega drugega se spomnim. Rekla si: zmeraj bom pri tebi. In si ostala. Tudi zdaj si pri meni. Vso noč si bila pri meni. Previdno, si rekla. Čas bi bilo, da si to zapomnim.
Skoz okna je začel siliti prvi svit. Ril sem utrujen od te noči, v kateri sem toliko potoval, najprej z Marto in potem z Mileno. Zaprl sem oči, toda spanca ni bilo. Potem sem si zaželel, da bi ne bil več tukaj. Proč moram. Nobenega smisla nima, da ležim tukaj, se mučim s spanjem in premišljujem o stvareh, ki so minule, in skušam razumeti, kaj se lahko spet zgodi. Moram se prespali in tukaj se ne bom. liho sem se privzdignil, zlezel iz postelje, pokril  Marto in se oblekel.
Odlomek iz romana .Ve bog ne iioal
1170