9° Anton Koder: Iz življenja. Značaj italijanskega, španjskega in portugaljskega železniškega življenja je med vsemi drugimi evropskimi najmenj izražen, ker so te države samo posnemalke francoskega in angleškega železniškega obraza. O svojstvu italijanskih železnic je možno reči jedino to, da beremo iz njih prog vpliv od severa proti jugu držečih Apeninov, ki so odkazali železniškim progam njih mer; drugič pa čitamo iz njih tudi spomin na minule klasične čase, ki vlečejo s starinskimi svojimi ostanki potnike vsega sveta od severa doli proti jugu. Stopimo pa čez Canal la Manchel Le prav ozek preliv loči čudovito otočje velikobritansko od evropske zemljine in kaka razlika v železniškem obrazu, ki je jasen odsev značaja angleškega, angleškega obrta in zgodovinske minulosti. (Konec prihodnjič.) Iz življenja. Noveleta. Spisal Anton Koder. epo popoludne je bilo. Majnik je razsipal cvetje in solnce je sijalo. Takega popoludne me poseti prijatelj pravnik Ivan. Bled je bil in nevesel. »Jesen nosiš v prsih za cvetoče pomladi, prijatelj!« pravim mu. »Jesen, zimo, ali pa grob, kar hočeš, samo pomlad sovražim, pomladi ne čutim,« odgovori tovariš. Potem pristavi: »In vender pojdi z menoj! Ti ljubiš majnikov dan.« In šla sva ob samotnem bregu reke, ki leče proti mestu. Ondu najameva čolnič. Trenutek pozneje veslava po reki navzgor. Penica je žgolela v vrbovji ob bregu, čmrli so šumeli ob zlaticah, ki so se klanjale nad mirno tekočo vodo in dolgoklunj povodni kos je pomakal leteč ob površji v valovih zvedavo svojo glavico. Vmes je pluskalo srebrnopeno valovje, ki sva je rezala s svojimi vesli pu-ščaje blesteče brazde za seboj, »Kako lepo, neizrečno lepo je danes,« pravim Ivanu dvignivši vesli v čolnič. »Ostaniva tu in uživajva majnikovo srečo!« Anton Koder: Iz življenja. 9i »V majniku se pomladi tudi naše srce, novo življenje veje iz njega.« Tudi on je potegnil počasi vesli v čolnič. »Laž je, prijatelj, domišljija, da se rodi v majniku srcu sreča,« povzdigne tovariš glas in bleda barva mu izgine za nekaj trenutkov raz lica. Potem zopet mirno vpraša: »Kdaj si videl zadnjič baroneso Evgenijo?« »Na častniškem plesu.« »Jaz je ne bodem nikdar več videl, nikdar več!« »Ti si bolan, Ivan, jaz ne umejem tvojih besedij.« »Bolan sem. Prav praviš, bolan v majniku ko cvetice cveto in krožijo metulji ob beli jablani.« »Vrniva se, spremim te domov!« »Ne! Tukaj je lepo, prijetno naju zibljejo valovi.« Zopet molčiva. »Čas je, da ti povem, kar imam že zdavnaj v mislih,« povzame zopet prijatelj Ivan besedo. »Ti si kriv nekoliko, da se mi bude čez dolgo zopet z nepopisno silo zatrti spomini, da se mi je razbolela zopet nezaceljena stara rana.« Tak6 je govoril prijatelj Ivan. Na obrobje čolniča se je naslonil in zrl v globino. »Poglej, tukaj pod vodo je mir, kakor pravijo, ali verjemi, ni ga. Baš zdaj je zgrabil velik klen mladiča klena in se je, ker je močnejši, okoristil ž njim.« »Prijatelj, zakaj si me silil tedaj na oni ples?« povzame čez nekoliko zopet prijatelj. Molčal sem. Mirno je stal čolnič. »Spoznal sem tedaj, da je časih ljubezen, dana beseda — le igrača. — In vender jo ljubim! Ljubim jo — Evgenijo z vso strastjo - ! Cuj najino zgodbo!« Zopet primem krepkeje vesli; kajti čolnič je jel plavati proti mestu nazaj. »Dve leti nisem videl Evgenije in zdaj sem jo našel po naključji, katero si provzročil ti;« nadaljuje Ivan. »Srečne, presrečne ure sva živela nekdaj skupaj, akoprem sem se porodil jaz pod slamnato streho in ona v viteškem gradu. Veselila se je počitkov, kadar sem zahajal v beli grad. In, saj veš, kak 6 je, prisezala sva si ljubezen — in —• večno zvestobo,« 02 Anton Koder: Iz življenja. »Ločila sva se — in potem sem samo jedno pismo še dobil iz njene roke, v katerem mi veleva, naj jo pozabim.« Molčal je zopet prijatelj Ivan. Naslonil se je na veslo in solza se mu je utrnila v vodo. »Jutri je njena poroka!« nadaljuje prijatelj. Smijati se jame, čudno smijati pri teh besedah in barva se mu izpreminja na licih. »Lehko bi jo videl še jeden pot, a gledat je ne grem. Dozdeva se mi danes, kakor bi mi ležala skala na prsih, kakor bi me pričakovalo nekaj usodepolnega. Ti pojdi tija — ti!« Tako je govoril prijatelj Ivan in zopet je prijel krepkeje za vesli. Mirno je plaval čolnič dalje in dalje. Mračilo se je že, ko veslava zopet domov. Bila sva na pol pota, ko pravi Ivan: »Glej, kako odseva v večerni zarji mesto!« »Dozdeva se mi, da razločujem vilo grofa Palma na višini,« pravim jaz v naglici brez premisleka. Molčala sva zopet potem. »Pazi, tu je vrtinec, krepko upri vesli!« opominjam nekoliko pozneje Ivana, ki je veslal na zadnjem konci. Zdajci se nenavadno za-ziblje čolnič. Zgrabi ga vrtinec in hipoma zasuče na desno in levo več potov zapored. Jaz, ki sem veslal na sprednjem konci, omahnem na obraz. Stoprv nekoliko pozneje, ko se dvignem, ozrem se po tovariši na zadnjem konci — ali njega ni. Strašna misel mi pride v glavo, ali dalje si niti misliti, niti slutiti ne upam. Čolnič privedem k bregu in hitim nazaj. Ob bregu tekam in kličem da mi ohropi glas. Zastonj! Strašna mi je bila tista noč. Do polunoči veslam potem z ribiči, po reki navzgor, da mi otrpnejo roke. Zastonj! Po polunoči čakam brez spanja — jutranje zore. In ko se zdani, hitim zopet ob reki, kjer sem sinoči veslal z Ivanom. — Zastonj! Vse zastonj — voda žrtve svoje ni izpustila! — Dopoludne sem videl čez dolgi most sredi mesta voziti vrsto elegantnih voz; vedel sem, kdo se vozi tam in — kam se vozi! Več let mine potem. Živel sem na skrajni južni meji države. Mnogo let nisem videl slovenske domovine svoje. Pozabljati sem jel mladostne spomine, a na prijatelja Ivana sem mislil pogostoma — — Anton Koder: Iz življenja. 93 Jeden pot še sem videl baroneso Evgenijo — sedanjo grofico Palm, in to poslednje srečanje je imelo biti usodepolno. V Benetkah je bilo, deset let po Ivanovi smrti. Stanoval sem na »Riva degli Schiavoni«, na trgu slovanskem pri neki rodbini iz Monakovega. Lep je ta trg — spomin nekdanje trgovine slovanske v ponosnih Benetkah. Nekega dne mi naznani gospodinja moja, da se je naselil v njenem »hotel garni« tudi neki moj rojak z bolno svojo hčerjo. Zanimal sem se za rojaka svojega ter iskal prilike, da ga pozdravim. Neko popoludne odidem na otok Lido tijakaj, kjer se zbira cvet benečanske gospode, najdem svojega rojaka barona S. — in bolno njegovo hčer: grofico Palm. Poznal me ni baron S., akotudi sem bil nekdaj sošolec njegovega jedinega umrlega sina, pogostoma v njegovi hiši, toda pozabila me ni bila grofica Palm. Ker ni ugajalo prešumeče življenje na otoku bolni grofici — bila je jako slaba — vrnemo se, ko se jame mračiti, v gondoli v mesto. Na sredi pota smo bili, ko me nenadoma vpraša grofica: »Vi ste poznali gospoda Ivana G-.?« »Poznal; bil mi je najdražji prijatelj!« »Bil?« dejala je skoro preplašena. »Da — bil! Kajti umrl je že davnaj!« »Umrl!« ponovila je poluglasno in kakor v stare spomine zatopljena. »Pa kdaj je umrl?« pristavila je skoro mehanično, le da je takoj izpregovorila v molku, ki je bil nagloma legel na našo malo družbo. Povedal sem leto in dan; oh, oni nesrečni majnikov dan, ki je moral tudi nji biti v živem spominu. Pristaviti sem hotel — kako je umrl Ivan, a strahoma sem umolknil: kajti grofica je bila pri prvih mojih besedah omahnila in z zamolklim jekom se sklonila k očetu. »Kaj ti-je, Evgenija, kaj ti je?« Odgovorila ni, le robec je tiščala k ustnom, kjer se je prikazala rdeča kaplja. Plahotno smo zapazili, kako ji pohaja sapa, baron je klical na ves glas na pomoč — a zastonj, vse zastonj — v malo trenutkih je objemal mrtvo svojo hčer. Sam ne vem, kako sem prišel tedaj domdv. Tretji dan je bil pogreb grofice Palm. Tri gondole so veslale na benečansko pokopališče. Baron S. in jaz sva bila poleg gospodinje hotela jedina pogrebca nekdanji baronesi 94 Simon Rutar: Imenik krajepisnih imen slovenskih. Evgeniji. In broj morskih rib je spremljal samotne pogrebce na morji Jadranskem. »Palm ima na vesti otroka mojega,« pravi mi baron S., ko veslava od pogreba domov. »Ko je zaigral njeno doto, poslal mi jo je domov. To ji je zamorilo srce, nakopalo neozdravno bolezen. — Prepotoval sem ves južni svet, iskaje zdravila bolnemu otroku, zastonj.« Stari baron je potegnil z roko preko lica. »Oprostite, kaj je bilo z Vašim prijateljem? Vem, da se ga je spominjala moja hči pogostoma v zadnjem času.« Povem mu usodo prijatelja Ivana, toda molčal sem o njegovem razmerji k pokojni Evgeniji. Tudi baron je potem umolknil. Nekoliko dnij pozneje sva se poslovila, in ko mi je podal roko, zgodilo seje to uljudno, toda mrzlo, obično; zdelo se mi je, da je bil starec tudi vešč oni umetnosti, ki se ji pravi: lahko pozabiti 1 — Imenik krajepisnih imen slovenskih, Spisal Simon Rutar. (Konec,) a dokažem, kar sem trdil pod točko i. in 2., navajam tukaj vsa meni poznana krajevna imena Jader, Jadra in njim sorodna Odra, Modra, Modrej itd. Jadra (it. Peschiera) otočec blizu Krunarskega otoka (Incornata) na zahodu Zadra; Jadrija rt na levi roki pri vhodu v zaliv šibeniški; Jadrina, pristanišče ob Kvarneru, 45° l* sev. širjave in 3t° 52' vzh. dolžine (Ferro); Jadrin pot, dolina na severu Dolnjega Unca (Bosna); Jadar, levi in desni pritok Drine v Srbiji, (Jadro blizu Solina); Jadric, selišče na severu Prgometa, občina Trogir; Jadric, veliki in mali, selo v zagrebški županiji, pošta Severin; Jadric, selo pri Lipiku v zagrebški županiji; Jadroni, selo na vzhodu Oprtlja v Istri;