5PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA 1.02 Pregledni znanstveni članek DR. DRAGO JEREBIC Terapevtske intervencije, osredotočene na regulacijo čustvenih vsebin Therapeutic Interventions Focused on the Regulation of Emotional Contents Povzetek: V zakonski in družinski terapevtski praksi je pogosto slišati, da mora biti terapevt sočuten ali empatičen ter da je dobro, da so njegove intervencije usmerjene v uravnavanje čutenj, kjer se velikokrat skriva razlog nefunkcionalnega vedenja. V tem prispevku želimo zapolniti vrzel, ki se nanaša na pomanjkanje natančnejše predstavitve terapevtskih intervencij, katerih cilj je uravnavanje čustvenih vsebin. Pri tem smo si pomagali z intervencijami, ki izhajajo iz terapev- tskih modelov, nastalih na podlagi spoznanj teorije navezanosti. Tako so v članku predstavljene naslednje intervencije: empatična refleksija, validacija oz. potrjevanje, evokativno odzivanje, poglabljanje čustev, empatične domneve, prestrezanje »krogel« ter sledenje in prestrukturiranje. Skupna vsem intervencijam je teorija navezanosti in bodo izsledki uporabni za vse relacijske dru- žinske terapevte, saj se obe teoriji dopolnjujeta in poudarjata izjemen pomen primarnih odnosov za posameznikovo življenje. Ključne besede: terapevtske intervencije, teorija navezanosti, regulacija čutenj, potrebe naveza- nosti, empatija Abstract: In marriage and family therapy practice, it is often said that the therapist needs to be compassionate or empathetic and that it is good that his interventions are aimed at regulating feelings, which is often the root cause of dysfunctional behaviour. In this paper, we aim to fill the gap concerning the lack of a more precise presentation of therapeutic interventions aimed at regulating emotional content. We have done this by using interventions that are derived from therapeutic models that have been developed on the basis of the insights of attachment theory. Thus, the following interventions are presented in the article: empathic reflection, validation, evocative responding, deepening emotions, empathic assumptions, catching “bullets” and trac- king and restructuring. The common denominator of all the interventions is attachment theory and the findings will be useful for all relational family therapists because the two theories are complementary and emphasize the paramount importance of primary relationships for the in- dividual’s life. Keywords: therapeutic interventions, attachment theory, emotion regulation, attachment needs, empathy 6 TRETJI DAN 2023 2 1. UVOD V tem prispevku želimo zapolniti vrzel, ki se nanaša na pomanjkanje natančnejše predstavitve terapevtskih intervencij, katerih cilj je uravnavanje čustvenih vsebin (Jerebic 2014, 78). Pri tem si bomo pomagali z inter- vencijami, ki izhajajo iz terapevtskih mode- lov, nastalih na podlagi spoznanj teorije na- vezanosti (Bowbly 1969), še posebej iz modela na čustva osredotočene terapije (Johnson 2019). Izsledki intervencij bodo uporabni za vse relacijske družinske terapevte (Gostečnik 2011). 2. EMPATIČNA REFLEKSIJA Empatična refleksija (Furrow et al. 2022, 71) je temeljna terapevtska intervencija, ko terapevt skuša povzeti in ubesediti najbolj pereča klientova doživljanja. Pri tem ne gre zgolj za ponavljanje in parafraziranje, temveč ta intervencija zahteva od terapevta globoko empatično povezanost s klientovo izkušnjo. Terapevtovo empatično reflektiranje oziro- ma obnavljanje okrepi sleherno terapevtsko intervencijo (Johnson in Campbell 2021, 30). To je razvidno iz pomena empatičnega odzi- vanja, kajti to omogoča zrcaljenje trenutnega procesa, gradi in ohranja varen terapevtski prostor in odnos ter osvetli ključno čustveno izkušnjo. Terapevt se posebej osredotoča na reflekti- ranje najbolj čustveno nabitih sporočil, ostrih besed, ki skrivajo v sebi veliko bolečine in nepomirjenih čutenj. Prav tako se loti refle- ktiranja obrambnih mehanizmov napadanja ali umikanja ter tako imenovanih obrambnih in napadalnih čutenj, kot so jeza, nemoč, strah (Jerebic 2021, 85). Pozoren je na določene teles- ne gibe, kot so stiskanje pesti, grizenje ustnic, požiranje sline, težko dihanje, kakor tudi na glasovne spremembe in hitrost govorjenja. Tako doseže, da pomembna občutja ne ostane- jo prezrta ali nepomirjena. 3. EMPATIČNA REFLEKSIJA VZORCEV ODZIVANJA Empatična refleksija povezuje klientove vedenjske vzorce in njegove čustvene izkušnje, ki povzročijo te vzorce (Johnson et al. 2005, 60). Terapevt sledi klientovemu načinu odzivanju v odnosu z ženo, njegovim obrambnim odzivom oziroma čutenjem na površju in jih skuša postaviti v njun vzorec medsebojnega odzivanja. Primer: možev umik želi razumeti v okviru njunega zakonskega odnosa. Terapevt se lahko sam pri sebi sprašu- je, ali je to možev odziv na ženino predhodno jezo. Morda je moža strah, da ne bi spet prišlo do velikega spora, in se raje umakne in tako skuša po svoje zavarovati njun odnos. Ob tem terapevt predvideva, da žena s tem odzivom ni zadovoljna. Bistvo te intervencije je, da te- rapevt skuša ubesediti dogajanje med možem in ženo, kaj onadva čutita, in to postavi v okvir (Johnson in Campbell 2021, 31). Ne osredotoča se na to, kdo ima prav, temveč zgolj pojasnjuje nastalo dinamiko. Tako pomaga zakoncema, da s počasnim in empatičnim pripovedova- njem lahko še enkrat v miru pogledata nastalo stanje ter se zavesta svojega doživljanja in morebitne ujetosti v nefunkcionalen vzorec, ki ovira njuno medsebojno povezanost. Kot smo lahko razbrali iz zgoraj opisanega, se lahko intervencija empatične refleksije nanaša na posameznikove individualne po- ložaje kakor tudi na dogajanje v zakonskem odnosu, kot so nefunkcionalni vzorci, ki pa jih je pogosto lažje videti, ko nekdo od zunaj nevsiljivo in neogrožajoče opiše nastalo dinamiko. 4. VALIDACIJA Intervencija validacije ali potrjevanja je prav tako ena izmed temeljnih terapevtskih intervencij, uporablja se za sporočanje spreje- manja, prepoznavanje legitimnosti klientovih čustvenih izkušenj in normaliziranje njegove- ga dojemanja (Johnson et al. 2005, 61). Ko se z validiranjem gradi in vzdržuje terapevtski 7PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA odnos ter daje legitimnost klientovemu doživljanju in nagibov k določenemu odziva- nju, se s tem podpira klienta pri nadaljnjem raziskovanju lastnih izkušenj. Terapevt ne bo nikoli klientu dejal, da narobe čuti, temveč bo vedno iskal razlago, zakaj v določenem prime- ru doživlja, kakor doživlja. Ne bo se ukvarjal z vrednotenjem primernosti doživljanja ali notranjih vzgibov k delovanju, temveč ga bo bolj zanimalo, kateri težak položaj ga potiska v določeno vedenje. Za klienta je zelo pomembno, da terapevt potrdi in sprejme njegovo izkušnjo, četudi je zelo specifična in posebna in četudi lahko drugi družinski člani vidijo stanje, vzgib, namen zelo drugače kakor klient (Johnson in Campbell 2021, 93). Validiranje ni objektivno potrjevanje resničnosti nekega dogodka, temveč je pripravljenost sprejeti klientovo subjektivno dojemanje in pripravljenost razu- meti, zakaj je prišlo do takšnega doživljanja, še posebej takrat, ko se to doživljanje zelo razlikuje od tega, kako položaj dojemajo druge bližnje osebe. Validiranje pomirja klientov občutek oziroma strah, da bi bil neslišan, da bi bila njegova izkušnja označena za nenor- malno. Pomaga mu pri nadaljnjem deljenju čustvenih izkušenj, ker ve, da je terapevt pripravljen razumeti širši okvir, sprožilnike, povratne zanke, v okviru katerih so nastala klientova doživljanja in odzivanja. Zelo pomemben je čas, ko se uporabi ta intervencija. Pravočasna validacija je lahko učinkovita intervencija za zajezitev anksiozne- ga in obrambnega odziva pri delu z zakonci. Ko klient začuti, da mu terapevt z empatičnimi odzivi ponudi razumevanje njegove stiske, tes- nobe, napetosti, kar bi se po navadi odražalo v nereguliranem odzivu in zakonskem prepiru, se lažje obvlada, ker mu je terapevt z inter- vencijo validacije pomagal umiriti tesnobna občutja (Hughes 2011, 76). Druga posledica prepoznavanja in sprejemanja njegovega do- življanja pa je, da izgine potreba po umikanju in drugih obrambnih odzivih. Z validiranjem terapevt pokaže, da prepoznava in sprejema različna doživljanja obeh zakoncev. Primer validacije, ki podpira nadaljnje klientovo poglabljanje v lastna boleča čute- nja: »Razumljivo je, da tako čutite...«, »Res je težko, če ni odziva z druge strani  ...  in se po- čutite morda osamljeno, prestrašeno ... kot da ni nikogar, na katerega bi se lahko zanesli ...« 5. EVOKATIVNO ODZIVANJE Beseda »evokativno« se nanaša na nekaj, kar vzbuja močna čustva, spomine ali predstave v posamezniku. Ko je nekaj opisa- no kot »evokativno«, je po navadi mišljeno, da vzbuja ali prikliče intenzivna občutja in podobe. Evokativno odzivanje vključuje uporabo vprašanj in komentarjev, s katerimi želimo klientu prebuditi ali odstreti globlja čustva (Johnson et al. 2005, 64). Želimo mu pomagati, da pride v stik s čutenji, za katera domnevamo, da so pri klientu, ta pa jih še ne prepoznava ozi- roma ga je strah priti v stik z njimi. Evokativna vprašanja prepoznavajo in okrepijo čustva, ki jih klient (vede ali nevede) odriva na stran, so pa zelo pomembna za njegovo psihično funkcioniranje. Terapevt lahko uporabi evo- kativno odzivanje, da pomaga klientom izra- ziti čustva, ki jih sicer izražajo na neverbalen, telesni način (Johnson in Campbell 2021, 95). Pogost način, da pridemo do tega, je uporaba podob ali metafor. Z njimi in drugimi načini evokativnega odzivanja želimo priti do najbolj bistvene ali najgloblje točke posameznikovih čutenj in izkušenj. O funkciji natančnih empa- tičnih refleksij oziroma evokativne empatije je pred desetletji pisala Riceova (Rice 1974, 289). Zanje je značilno, da vključujejo blage, neogro- žajoče osnovne refleksije, katerih namen je, da klienta pripeljejo in zadržijo na globlji ravni doživljanja, kar terapevtu z običajnimi vpraša- nji najverjetneje ne bi uspelo. Zelo pomembno je poudariti, da uporaba vprašanja »zakaj« ni evokativen odziv, saj običajno izzove bolj ab- straktne kognitivne odzive in klienta oddalji od čustvenih vsebin, h katerim ga želimo pripeljati. Terapevtova evokativna vabila kli- enta motivirajo in usmerjajo k natančnejšemu 8 TRETJI DAN 2023 2 raziskovanju novih čustvenih izkušenj, spop- rijemanju z njimi in njihovemu predelovanju. Nekaj primerov: • »Kako vam je, ko se mož obrne stran in vas noče pogledati?« • Po nekaj trenutkih tišine, ko je klient usme- ril pogled proti oknu, terapevt vpraša: »Kaj se zdaj dogaja v vas, v vašem telesu?« • »Ko ga zdaj gledate in vidite žalost na njego- vem obrazu – kaj čutite?« • Žena (jezno): »Ničesar več ne želim in ne pričakujem od njega in najinega odnosa. Ne potrebujem ga več!« Terapevt: »Gospa, kaj vse je se moralo zgoditi, kaj vse ste morali doživljati, da ste prišli do tega, da ne potre- bujete ničesar več od svojega moža?« Terapevt se bo osredotočil na to, kako, kdaj, kje in kaj so posameznikove izkušnje, da bi poglobil in razširil prvine čustvene izkušnje. Primer: • »Kdaj se pojavi ta občutek obžalovanja ali zadrege?« (kdaj) • »Kje v telesu čutite to močno bolečino ozi- roma krč?« (kje) • »Kako razumete ta krč v želodcu?« (povezo- vanja telesa, čustev in pomena) • »Kaj bi zdaj najraje storili, da bi vam bilo lažje?«, »Kaj običajno storite, ko ste v takšnem stanju?« (povezovanje čutenj in delovanja) Še nekaj primerov, s katerimi terapevt želi priklicati in pomagati klientu, da pride v stik z globljimi čutenji: • »Kako vam je priti na srečanje, na katero ste prišli predvsem zaradi žene ... ko ne pozna- te terapevta, ko ne veste, ali vas bo terapevt lahko razumel ... kako vam je pred tretjo osebo govoriti o svojih osebnih stvareh?« • »Omenili ste, da ko je vaš mož govoril, se je pojavila neka teža v telesu ... v prsnem košu ... če bi ta teža, ta predel telesa lahko spregovoril ... katere besede bi uporabil?« • »Ko je vaš mož govoril o doživljanju svojega očeta, ste se obrnili k njemu in ga tako soču- tno pogledali. Nam lahko poveste, kaj se je dogajalo v vas, da ste celo obrnili stol proti njemu in se tudi dotaknili njegove roke?« • »Gospod, to je bilo zelo zelo močno in ranljivo in tvegano. Bravo. Ali vas lahko prosim, da še enkrat ponovite, kako zelo ste pogrešali vašo ženo, kako ste se počutili osamljenega, ko niste mogli priti do nje?« • »Omenili ste, da je bila vaša babica vedno tam za vas. In da ste se ob njej počutili varno, sprejeto, razumljeno, pomirjeno ... Kaj bi vam ona zdaj rekla, če bi bila tukaj? Kaj bi rekla vašim strahovom?« 6. POGLABLJANJE ČUSTEV Intervencija poglabljanja ali krepitve čustve-ne izkušnje omogoča klientu, da pride v stik s čustvom, ki ga v začetku doživlja zgolj na površju. Terapevtovo posredovanje pomaga izčistiti in poglobiti ključne elemente čustve- ne izkušnje v smeri oblikovanja korektivne čustvene izkušnje. Ta intervencija ima lahko različne oblike: uporaba ponavljanja, metafor, podob, načina komuniciranja, medsebojnega srečanja in ponovnega osredotočenja (John- son et al. 2005, 67). Primeri: • Ponavljanje: terapevt počasi ponovi besede žene, ki jih je pravkar izrekla možu: »Strah me je in težko verjamem, da si res želiš biti z mano. Zares me je strah, zato ti ne pustim, da se mi približaš ali da bi doma pokazala več ranljivosti.« • Način podajanja sporočila: terapevt lahko poglablja čustva s tem, kako komunicira s klientom. Izkušnjo lahko okrepi tako, da se nagne naprej in prilagodi hitrost in glasnost z občutjem, ki se poglablja: počasen in blag ton za bolj ranljiva čustva ali glasnejši, bolj odločen glas za preudarne odzive. • Metafore in podobe: terapevt povzema kli- entova občutja: »Kot bi rekli: ‚Strah me je ti dovoliti priti blizu. Če odprem vrata, če do- volim, da vstopiš, ne vem, kaj se bo z mano zgodilo, kako se bom odzvala, ne vem, koga bom srečala, ne vem, kakšen si ti danes ...‘« • Izmenjava notranjih izkušenj v medse- bojnih srečanjih: »Ali ji lahko to še enkrat 9PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA poveste: ‚Pogrešam te?‘ Se lahko obrnete k njej in ji to še enkrat rečete?« • Ohranjanje osredotočenosti: terapevt oh- ranja čustveno intenzivnost srečanja tako, da preprečuje klientove izhode iz čustvene izkušnje in ostane osredotočen na sedanji trenutek. Terapevt poglablja čustveno izkušnjo z uporabo ponavljanja, metafor, blagim in po- časnim glasom ali uporabo in ponavljanjem klientovih besed. Pomembno je, da ostaja pri novonastalih čustvenih izkušnjah in jih in- tenzivira, da omogoči klientom večjo globino čustvenega doživljanja. Namen poglabljanja sta poudarjanje ključnih izkušenj, ki vplivajo na posameznikovo delovanje ali ga spremi- njajo, in opozarjanje na nove oblike izkušenj, ki so pomembne za posameznikovo čustveno delovanje (Johnson in Campbell 2021, 88). 7. EMPATIČNE DOMNEVE Intervencija empatičnega domnevanja je veliko več kakor zgolj kognitivna interpreta- cija, saj od terapevta zahteva vstop v klientov čustveni sistem in uglašenost z njegovimi potrebami navezanosti, vključno z njegovo izkušnjo ujetosti v negativne vzorce in samo- zaščitnimi strategijami, ki jih uporablja za obvladovanje lastnih čustvenih izkušenj. To intervencijo bi lahko imenovali najboljša ugi- banja ali domneve glede klientovih ključnih čustvenih doživetij (Johnson et al. 2005, 72). Ugibanja nastanejo na podlagi terapevto- vega razumevanja osnovnih procesov naveza- nosti, s pomočjo terapevtove uglašenosti s kli- entovimi temeljnimi občutji (npr. strah pred zapuščenostjo) in s klientovim hrepenenjem po navezanosti, ki je implicirano v njegovih strahovih. Empatične domneve so podobne evokativni empatiji, ki smo jo že omenili (Rice 1974, 289), saj se terapevt uglasi na tiste ključ- ne čustvene vsebine, ki jih klient še ni mogel izraziti z besedami, jih pa nakazujejo njegovi neverbalni elementi ter njegov odnosni po- ložaj. Oblika empatičnih domnev je klientu podana v obliki pomisleka oziroma vprašanja in pospremljena z vabilom k popravku (npr. »Prosim, popravite, če se motim ...«). S to intervenciji terapevt sestavlja nekakšen zemljevid klientovih potreb navezanosti, doživljanja, ki še klientu niso čisto znani. Medtem ko terapevt »riše« ta zemljevid, ga klient usmerja z lastnimi popravki. Za njegov terapevtski proces je zelo pomembno in ko- ristno, da uspe skupaj s terapevtom spoznati temeljne potrebe, ki izhajajo iz navezanosti (Ainsworth 1978), in jih po potrebi uspešneje zadovoljevati. »Če sem prav razumel, pravite, da ga pogre- šate, vendar ko se vam mož približa, ga začnete kritizirati oziroma odrivati. Kot da sta v vas hkrati želja po povezanosti z njim in strah, kaj se bo zgodilo, če se vam bo približal, in kot da je včasih težko to dvoje uskladiti. Kot da en del vas hrepeni po stiku, drugi del vas pa se boji biti spet ranjen ... sem prav razumel?« Primer, ko mož končno naredi čustveni korak, ki si ga je žena dolgo želela, vendar se ta odzove z jezo namesto z navdušenjem. Da bi zaščitil moža, ki je lahko šokiran, da se je žena tako odzvala, in da pomaga pojasniti ženi, zakaj se je ona tako odzvala, kar je lahko tudi zanjo presenečenje, intervenira terapevt z empatično domnevo. »Ja, gospa, jezni sta nanj, čeprav se je odprl. Pravi, da želi biti z vami. Namesto da bi bili preprosto veseli, ker ste si to vedno želeli, vas je to morda rahlo šokiralo, ker ga niste navaje- ni takšnega – čustveno odprtega. In ne vem, ali vam to zdaj ustreza, vendar se zdi, da obstaja del vas, ki želi sprejeti to odprtost, ker je to tisto, kar ste si vedno želeli – vendar obstaja tudi drugi del, ki temu ne zaupa. Če mu zdaj greste naproti, vas je lahko morda strah, da je to le začasno in si bo premislil in se umaknil? Kako se vam to zdi?« Ena od oblik empatične domneve, ki krepi čustveno angažiranost obeh zakoncev, je vzpostavljanje oziroma tako imenovano »sejanje« navezanosti (Johnson 2019, 146). Ta intervencija se uporablja za ozaveščanje potreb po navezanosti, ki jih zavirajo klientovi strahovi, ter za prepoznavanje hrepenenj in 10 TRETJI DAN 2023 2 potreb, ki bi jih morala izpolniti pomembna druga oseba. Intervencija pomaga klientom videti preko strahov, povezanih s potrebami, ki so podlaga nefunkcionalnih vzorcev (Jerebic 2014, 75). »Sejanje« navezanosti odpira nove možnosti za povezave. S tem, ko postane zatrto hrepenenje po navezanosti vidno, eksplicitno, postane odgovor in zdravilo za nezadovoljene potrebe glede povezanosti. Ta intervencije pomagajo klientom, da se zmorejo soočiti s strahovi, da upajo tvegati in tako priti do zadovoljnejših in varnejših odnosov. Primeri empatičnih domnev, ko terapevt pripravlja na- stavke za prepoznavanje in izražanje potrebe po navezanosti: • Ko klient izrazi, da ne more nečesa narediti, in se proces zaustavi, terapevt nadaljuje: »Torej se nikoli ne bi mogli obrniti k njej in ji reči: ‚Potrebujem te in si želim imeti pomembnejše mesto v tvojem življenju?‘« • Nato se terapevt posveti strahu, ki klienta ovira, da bi bil čustveno bolj povezan s svojo ženo. Pri tem omeni klientov strah pred bližino, strah, povezan s potrebo po nave- zanosti. »Torej se nikoli ne bi mogli obrniti k njej in ji povedati, da vas kritika preveč prizadene in se zaradi nje sprašujete o lastni vrednosti? Tisto, kar si resnično želite, je, da se v njenem srcu počutite spoštovanega, sprejetega in varnega. Drži?« Razprava ali povzetek nekega procesa ali primera je posebna vrsta intervencije empa- tične domneve, ki se najpogosteje uporablja, ko klienti ne želijo raziskovati lastne izkušnje (Furrow et al. 2022, 78). Uporablja se, kadar druge evokativne strategije pri spodbujanju čustvenega doživljanja niso učinkovite. To je neogrožajoča intervencija pripovedovanja zgodbe o primeru, ki je podoben klientovi stiski, zato bi bila lahko koristna za klienta. Pogosto gre za metaforičen opis ključnih elementov klientovega negativnega vzorca z domnevnimi osnovnimi čustvi, vtkanimi v pripoved. Zgodba povezuje klientova dejanja z domnevnimi osnovnimi čustvi. Terapevt lahko vnaprej pripravi to intervencijo in jo uporabi na naslednjem srečanju. V njej opiše stanje in doživljanje drugega para ali družine, da bi se klienta lažje prepoznala v podobni zgodbi, kakor da bi rahlo spremenjeno zgodbo projiciral na filmsko platno in jo klienta zdaj gledata. Ker se s projiciranjem njunega pri- mera v neko drugo zgodbo ustvari distanca, klienta lažje sledita zgodbi, za katero vesta, da je tudi njuna, in potem lažje o njej razmišljata in se začneta pogovarjati. 8. PRESTREČI »KROGLO« Prestrezanje krogel je intervencija, ki se uporablja ob agresivni pripombi enega od zakoncev, ko terapevt z empatično domnevo spretno prestreže »kroglo«, še preden klientov oster komentar rani drugega zakonca in bi sprožil reaktivno samozaščitno potezo odmika ali povratni napad (Furrow et al. 2022, 80). Ta intervencija se je razvila kot odgovor na obču- tljive trenutke, ko en klient tvega, da bo razkril neko novo ranljivo izkušnjo, drugi klient oziroma sozakonec pa se odzove z obtožbami in nezaupanjem. Recimo, da mož, ki se po navadi zapira, končno naredi pogumen korak ter spregovori o lastnem ranljivem občutju in strahu, da bi ga žena videla kot nesposobnega, vendar doživi ženino posmehovanje. Zato je zelo pomembno, da terapevt zna predvideti, da je lahko nova izkušnja ali moževo razkritje za ženo pravi mali šok, še posebej če ta izkušnja prej še nikoli ni bila podeljena. Pogosto se pojavi potreba po tej interven- ciji takrat, ko začneta zakonca ali družinski člani med seboj deliti bolj ranljive izkušnje (Maroda 2009, 136). Kot že opisano, ni težko samo za družinskega člana, ki prvič deli neko občutljivo vsebino, temveč tudi za druge, ki to prvič slišijo. Mnogi se nehote odzovejo z nezaupanjem, obtoževanjem ali minimalizi- ranjem, ker niso navajeni in ker je to povsem nov odziv nekoga, od kogar tega niso pričako- vali. Primer: šestošolec Miha jokaje in ranjen razkrije: »Nihče me ne razume. Ne marate me. Hočete, da odidem.« Oče vskoči in reče: »Če bi želeli, da odideš, bi ti povedali! Nobenega 11PSIHOLOGIJA IN DRUŽINSKA TERAPIJA razloga ni, da tako govoriš. Ni razloga, da bi se tako počutil.« Terapevt poseže v njun pogovor z namenom, da zavaruje Mihovo doživljanje, in reče očetu: »Ko je Miha pravkar tvegal, da vam pove o svojem strahu, da ga ne želite v družini, ste ga hitro prekinili in rekli, da ni raz- loga, da bi se tako počutil. Zdi se, kot da vam je bilo težko slišati, da se res počuti nerazumlje- nega in osamljenega; in ko ste ga hoteli, sicer z najboljšim namenom, pomiriti, ste nehote minimalizirali njegovo doživljanja in čustva. Kako vam je to slišati?« Ta intervencija se lahko uporabi tudi v za- četni fazi terapije, ko lahko dva nepomirjena in jezna zakonca drug drugemu namenita več nereguliranih ciničnih ali neprijaznih obtožb (Johnson 2019, 144). Žena pove, da se v njunem odnosu počuti čisto samo, na to pa mož odvrne, da je takšna kot vsa njena družina, v kateri vsi zgolj tarnajo in so negativistični. Terapevt pre- kine njun pogovor, reflektira trenutni proces in ga želi z empatično domnevo preoblikovati. »Gospod, zdi se, kot da težko slišite, če vaša žena reče, da se počuti osamljeno, in se potem zaščitite z obtožbami o njeni družini. Kakor da ne veste, kako bi ji povedali, da vas boli, ko slišite, da se počuti osamljeno. Kakor da ste jo razočarali in ste kot mož neuspešni? Ali prav razumem?« Obstaja pa tudi potreba, da terapevt zaščiti klienta samega pred sabo, ko ta začne podajati slabšalne in obtožujoče stvari o sebi ali v svoji domišljiji sliši namišljene obtožbe od drugih (Furrow et al. 2022, 81). Tomaž se spopada z depresijo in obsojanjem samega sebe. Pove, da se nima kaj pritoževati, ker je drugim še težje, in da si najbrž sam ne zasluži nič boljšega. Te- rapevt prekine Tomaževo pripovedovanje z na- menom, da ubesedi njegovo agresivno občutje, in skuša reflektirati trenutni proces: »Samo malo, Tomaž! Povedali ste mi, kako težko vam je bilo ob vseh stvareh, ki so se zgodile v vaši družini in službi: mama je zbolela, izgubili ste službo, ni se izšlo z Manco, za katero ste upali, da bosta postala par ... in če vas prav razumem, mi zdaj pravite, da se ne smete pritoževati, biti jezni, in da si ne zaslužite boljšega življenja. Kakor da ste se polagoma, potem ko ste opazili, da ste sami in ni nikogar, ki bi slišal vašo stisko in opazil vaše ogromne izgube, obrnili proti samemu sebi, se jezili nase, se kaznovali, in del tega, je da ne smete ničesar več pričakovati … Ali prav razumem?« Terapevt skuša »prestreči kroglo ali udarec«, ki ga je klient usmeril proti sebi. To stori s povzemanjem terapevtskega procesa tukaj in zdaj in skuša preoblikovati klientov reaktivni odziv. Kako? Tako, da mu v okviru te- orije navezanost razloži, da je razumljivo, da se posameznik v trenutkih osamljenosti in obu- panosti lahko zapre, in da se je tvegano takrat odpirati. Slednje pa počne zdaj, na terapiji, kar je nov odziv na isto težko stanje, in to potem skušata utrjevati v terapevtskem procesu. 9. SLEDENJE IN PRESTRUKTURIRANJE Terapevtski pristopi, ki izhajajo iz teorije na-vezanosti, predpostavljajo, da sprememba ne izvira le iz nove čustvene izkušnje, temveč iz novega stika in interakcij, ki izhajajo iz te nove čustvene izkušnje (Johnson 2005 et al., 80). Če je prvi ključni element procesa spre- membe ukvarjanje s temeljnimi čustvenimi ranljivostmi, zlasti s strahovi, neizpolnjenimi hrepenenji, žalostjo, izgubo in sramom, je drugi element ta, da so novi vidiki čustvenih izkušenj pretvorijo v dejanja in jih klient izrazi v interpersonalnem kontekstu (Johnson 2019, 28). Zato je izredno pomembno, da je terapevt spreten pri uporabi intervencij sledenja in prestrukturiranja. Če je prva intervencija namenjena prepoznavanju vzorcev, pa je druga namenjena preoblikovanju in prestruk- turiranju interakcij s pripravo in oblikovanjem novih dogodkov, ki spreminjajo vzorce vsto- panja v odnos in regulacije čutenj v odnosu s sabo in z drugimi. Pogosto je koristno, da terapevt začne ali nadaljuje terapevtski proces tam, kjer klienti trenutno so. To lahko dela z intervencijo slede- nja in reflektiranjem klientovega trenutnega vzorca odzivanja v najpomembnejših odnosih. 12 TRETJI DAN 2023 2 V tem procesu terapevt nariše zemljevid tako imenovanega odnosnega vzorca ponavljajočih se sprožilnikov in tipičnih odzivov in pomaga klientom, da dobijo uvid v ta (pogosto neza- vedni) program, ter jim pomaga, da prevza- mejo odgovornost za nadaljnje delovanje tega vzorca. To pomeni, da prepoznajo, kaj sproža njihove neustrezne reakcije, ter da se zaveda- jo, kakšni so njihovi tipični vedenjski odzivi, ko zaznajo ogrožajoč sprožilnik. Primer: Terapevt: »Torej, sinoči sta se skregala, in ko je vaš mož rekel: ‚Zelo sem razočaran, ker me ignoriraš,‘ ste bili sprva šokirani, nato pa ste se odzvali s kritiko in obrambnim napadom v smislu, saj vas je on že prej leta ignoriral.« Prepoznavanje teh vzorcev ustvarja meta- perspektivo za kliente. Intervencija sledenja jim daje priložnost, da globlje povežejo lastno notranje doživljanje in odzivanje v medse- bojnih odnosih. Prav tako pa jim pomaga, da izstopijo iz začaranega kroga medsebojnega obtoževanja, ko ugotovijo, da resnična težava niso oni sami ali druga oseba, temveč ponav- ljajoči se vzorec. 10. SKLEP Na koncu bomo povzeli predstavljene in-tervencije. Bistvo empatične refleksije je povzeti in ubesediti najbolj pereča klientova doživljanja, medtem ko je ključna vsebina validacije ali potrjevanja sporočanje sprejema- nja in prepoznavanja legitimnosti njegovega doživljanja. Cilj evokativnega odzivanja je klientu pomagati prebuditi in odstreti globlja občutja, s katerimi morda še ni v celoti v stiku. Intervencija poglabljanja čustev je naravno nadaljevanje evokativnega odzivanja. Potem ko klient pride v stik z nekim čutenjem, želimo tukaj še dodatno poglobiti in okrepiti to ču- stveno izkušnjo. Pri empatičnem domnevanju želimo podobno kakor pri evokativni empa- tiji klientu pomagati prepoznavati temeljne potrebe navezanosti in nepomirjena občutja. To naredimo v obliki ponujenih sočutnih in razloženih domnev, ki so pospremljene z vabili k popravku. Pri intervenciji ‚prestreči kroglo‘ želimo zaščititi napadanega zakonca, pri zadnji intervenciji sledenja in prestrukturiranja pa smo zgolj nakazali smer intervencij, ki se že dotikajo interpersonalne in sistemske ravni. REFERENCE Ainsworth, M. D. S. 1978. Patterns of attachment: a psychological study of the strange situation. New Jersey, New York, London: Wiley. Bowlby, J. 1969. Attachment: Attachment and Loss, Vol. I., New York, Basic Books, št. 1. Furrow, J. L., Johnson, S. M., Bradley, B., Brubacher, L., Campbell, T. L., Kallos-Lilly, V., Palmer, G., Rheem, K., Woolley, S. 2022. Becoming an Emotionally Focused Therapist: The Work- book (2nd ed.). New York, London: Routledge. Gostečnik, C. 2011. Inovativna relacijska družinska terapija : ino- vativni psiho-biološki model. Ljubljana: Brat Frančišek; Teološka fakulteta. Hughes, D., A. 2011. Attachment – focused family therapy. New York: W. W. Norton & Company. Johnson, S.  M., Bradley, L., Furrow, J. L., Lee, A., Palmer, G., Tilley, D., Woolley, S. 2005. Becoming an Emotionally Focused Therapist: The Workbook. New York, London: Routledge. Johnson, S. M. 2019. Attachment theory in practice: Emotionally focused therapy (EFT) with individuals, couples, and families. New York, London: Guilford Publications. Johnson, S. M., Campbell, T. L. 2021. A primer for emotionally focused individual Therapy (EFIT): Cultivating fitness and growth in every client. New York, London: Routledge. Jerebic, D. 2014. Prevara kot oblika regulacije občutja zavrženosti v zakonskem in političnem odnosu. Tretji dan 43, (5/6): 75–82. – – –. 2021. Vloga mehanizmov prenosa nasilnih vsebin v relacij- ski zakonski terapiji. V: Jerebic, S., (ur.), et al. Nasilje : od razume- vanja vzrokov k iskanju rešitev. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba; Ljubljana: Teološka fakulteta, str. 83–103. Maroda, K. J. 2009. Psychodynamic techniques: Working with emo- tion in the therapeutic relationship. New York, London: Guilford Press. Rice, L. N. 1974. The evocative function of the therapist. Innovati- ons in client-centered therapy. Toronto: John Wiley & Sons.