J. E. Bogomil
Sama!
Ah,   Milka!   Kako   bo  zdaj to —?   Dolgo ne
\    more tako naprej.  Dozdaj so ji zmeraj pomagali pri
jedi ata,  mama ali pa sestrica Ivanka.   Samo usta
je odpirala in požirala, vse drugo so pa nareddli drugi.
A začutila je, da je že sama dosti velika in dosti gibčna. Lahko bi že držala sama žlico v roki, lahko bi že sama sedela ali pa vsaj klečala za mizo. In prosila je in moledovala in ni govorila drugega kakor to:   »Sama jedla, sama jedla, sama jedla.. .«
Doma so se kmalu naveličali njcnih sitnosti, pa so dejali:   »Pa sama jcj! Tudi prav.«
In Milka je sedla za mizo in jedla. Toliko, da jc videla v skledo.
»As!«    "
Speklo jo jc.   Milka se je zgenila.
»Buumf!« je zaropotalo, in ves hotel je bil pod klopjo, Pa vpil, vpill Kakor da se svet nanjo po-dira...
-   5
Sama ?                                             I
6    -                                                                    j
m             .
Pa saj ni, da bi monala sedeti ravno za mizo. Saj je za tako reč tudi kuhinjski prag dober. Bo pa zanaprej na kuhinjskem pragu jedla. Skledico bo imela pa lepo na kolenih. In mama ji še pogr-nejo s čim.
In šlo je. Prav lepo je šlo prvi dan, drugi, tretji dan tudL
IČetrti dan pa ... Ti nezgoda ti taka! Milka se lepo usede, na kolena postavi skode-lico... Toda: »As!« zavpije. Skodelica je vroča. Milka sc zgane, izpusti posodo, skodelica pade na tla. Iz ene posode nastane groblja drobnih in drob-čkanih posodic. Mlekce sc razlije po tlch. Koder in Mukelj planeta nad ostankc. Zadovoljno pobi-rata dobro hrano. Milka pa ... Kaj naj reče? Hišo sklicati skupaj! Obraz se ji spači, solze pritcko, in glasen jok izbruhne. Vsa hiša mora priteči in milo-vati žalostno Evico.
Pa kaj pomaga milovanje? Največ še pomagajo mama. V peči, v zadnjem piskrcu, je prihranjenega še nekaj mlekca. To bo zadušilo in posušilo Milkinc solze. Posebno, če bodo mama spet tako dobri, da bodo sprejeli v svojo oskrbo promct med piskrcem in MUkinimi usti.