145 BRANKO ŽUNEC: ČUDEŽ STOLETJA, RAZODETJE TISOČLETJA Sto spominjanj na tisočletno Prekmurje Na kulturno-spominski prireditvi v čast kulture, literarne in glasbene us- tvarjalnosti, angažiranega novinar stva ter v spomin na nepozabnega častnega člana Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija dr. Antona Vratuše-Vrana so predsta- vili novo zajetno publikacijo Branka Žunca na 430 straneh s pomenljivim naslovom Čudež stoletja, razodetje ti- sočletja, Sto spominjanj na tisočletno Prekmurje. Knjigo je založila in izdala Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija; njen urednik je bil Nino Flisar, lektorica Patricija Pačnik, recenzenta in avtorja spremnih besed pa redni član SAZU prof. dr. Marko Jesenšek in Večerova urednica Melita Forstnerič Hajnšek. Za oblikovanje in prelom je poskrbel Tomaž Ebenšpanger, za naslovnico pa Črtomir Just: Nucleus. Izšla je v nakla- di 300 izvodov. V knjigi je avtor Branko Žunec zbral sto svojih spominov na Prekmurje in Prekmurce ter izpostavil odmevne zgodbe, ki jih je spremljal kot dolgo- letni novinar Vestnika in kasneje Ve- čera. Sam knjigo v prologu opiše kot »spominjanje priseljenca iz Haloz na polstoletno bivanje v Prekmurju, kjer so 1 17. avgusta leta 1919 je na ljudskem zborovanju v Beltincih jugoslovanska vojska oblast pre- dala civilnemu upravitelju. Na ta dan tako praznujemo priključitev Prekmurja matičnemu o(b)stali Slovenci«. Povod za nastanek knjige je bila 100. obletnica združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom leta 2019, a se je njena izda- ja zavlekla, zato pa zgodbe štiri leta kasneje niso nič manj aktualne in za- nimive. Sploh, ker zna Žunec spretno vrteti pero in ker je pronicljivi opazo- valec dogajanja okoli sebe in tudi ne- umorni raziskovalec lokalnih globin novejše zgodovine Prekmurja, ki ga je dokaj dobro spoznal še v času, ko je kot mladi miličnik služboval v Roga- šovcih na Goričkem. Prvi del knjige je močno avtobiografsko obarvan, kar je za kasnejše razumevanje vsebine treba podčrtati. Avtor sam sebe razgali do obisti in brez sramu ali zadržkov piše o svojem otroštvu v haloškem Zavrču, o obiskovanju osnovne šole v Zavrču in na Ptuju, o dijaških letih v maribor- skem semenišču, o obiskovanju Prve gimnazije v mestu ob Dravi in kasneje kadetnice v Tacnu. Ti opisi so neverjet- no berljivi, napisani zelo preprosto, ra- zumljivo, odkrito, sproščeno in včasih tudi precej osebno sočno. Tudi v nada- ljevanju gre za premišljeno avtobiograf- sko pripoved, v kateri avtor predstavlja pomembne dogodke iz prek murske zgodovine v zadnjih sto letih, torej od priključitve Prekmurja k matici Slove- niji oz. novi jugoslovanski državi av- gusta 19191. Poznavalci zgodovine tega dela Slovenije lahko skozi branje med p o r o č i l a i n o c e n e – r e p o r t s a n d r e v i e w s 146 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2023/1 vrsticami hitro ugotovijo/ugotovimo, da je ravno priključitev Prekmurja k Sloveniji izhodiščna točka za kasnejše zgodbe, s katerimi nas avtor pripelje vse do današnjih dni. Pri tem pa očitno sledi razpoložljivi literaturi, uporabi osebne zapiske in razgovore z mnogimi uglednimi poznavalci prekmurske zgo- dovine. Nasloni se tudi na spomine in spominjanje, za katero je Žunec dejal, da je »kakor minsko polje, saj nikoli ne veš, kdaj boš stopil na mino«. Ko pride- mo skozi zadnjo zgodbo, se nam zdi, da se je avtor vseh nastavljenih min uspe- šno in (še) pravočasno izognil in prišel varno skozi minsko polje spominjanja. »Izvir spominjanja priseljenca iz Haloz na skoraj polstoletno bivanje na nevar- no izpostavljenem ozemlju Slovenije v Prekmurju, kjer so na mrtvi straži slo- venstva o(b)stali Slovenci, je zažuborel z deško navezanostjo na prekmurskega župnika iz Bogojine Ivana Vaneka Puc- ka v obmejnem Zavrču na sončni strani Haloz. »Ravno če si majhen, moraš biti glasen, če imaš seveda kaj pametnega povedati,« sledim modrosti nestorja narodu. Kot je leta 2007 zapisal zgodovinar dr. Jurij Perovšek, je bilo eno od najbolj žgočih vprašanj slovenskega naroda po razpadu Avstro-Ogrske monarhije leta 1918, združitev vseh delov slovenskega etničnega ozemlja v novi jugoslovanski državni skup- nosti. Za vključitev Prekmurja v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev so se izrekle vse tedanje slovenske politične stranke (katoliška Vseslovenska ljudska stranka, liberalna Jugoslovanska demokratska stranka in marksistična Jugoslovanska socialnodemokrat- ska stranka); težnje po vključitvi jugoslovansko državo so večkrat množično izrazili tu- di Prekmurci. Boj za priključitev Prekmurja h Kraljevini SHS je izbojevala delegacija Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu, pri čemer so izstopali njeni slovenski člani, posebej izvedenec za Prekmurje dr. Matija Slavič. Slavič je na osnovi svojega ve- likega poznavanja narodnostnih, jezikovnih, zemljepisnih, gospodarskih, političnih in zgodovinskih razmer v Prekmurju pomembno pripomogel k odločitvi Vrhovnega sveta konference 9. julija 1919, da Prekmurje pripade Kraljevini SHS. Z njegovo privolitvijo je 12. avgusta 1919 Prekmurje zasedlo jugoslovansko vojaštvo, 17. avgusta pa je na mno- žičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predalo civilnemu upravitelju. Združitev Prekmurcev z narodno matico je bila dejanje najvišjega nacionalnega pomena in je eden od zgodovinskih temeljev ozemeljske celovitosti Republike Slovenije, ki je bil postavljen že v času neposredno po koncu prve svetovne vojne. prek murskih in slovenskih znanstvenic ter znanstvenikov z najvišjim akadem- skim naslovom Antona Vratuše Vrana,« je o svojih spominjanjih na pokrajino ob Muri zapisal Branko Žunec. V pro- logu h knjigi je dodal, da je zamisel o knjigi dokončno dozorela spomladi 2017; povod zanjo je bila že omenjena bližajoča se stoletnica združitve Pre- kmurcev z matičnim narodom leta 2019. »Zametki knjige spominjanj – če bi šlo za spomine v izvornem pomenu te besede, bi bilo delo dva- do trikrat zajetnejše – so začeli nastajati v 80. in 90. letih, ko se je pred mano počasi, po koščkih sestavljal navdihujoč, čudesen tisočletni mozaik prekmurstva in vanj vpletenih prekmurskih cerkvenih ter posvetnih intelektualcev (ki jih v zgod- bah zelo korektno omenja in izposta- vlja njihove vrednote). Mozaik o tistem delu slovenskega ozemlja, ki je od dese- tega stoletja spadal pod Ogrsko oz. Ma- džarsko in so zato zanj vse do leta 1919 veljale drugačne okoliščine kot za ostali del Slovenije,« je pravilno ocenil avtor, ki ni zgodovinar, a se je kot novinar in POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 147 publicist znal dokopati do mnogih vi- rov, jih dobro analiziral in v knjigi tudi pravilno interpretiral. Težko je izluščiti najvažnejše zgodbe od stotih, kolikor se jih je znašlo v knjigi. Vse imajo svoje korenine in svojo sporočilnost. Od av- torjeve mladosti do prihoda na Gorič- ko, od njegovih novinarskih začetkov do zrelih publicistično-raziskovalnih let, v katerih je izjemno subtilno raz- členjeval tudi dogodke okoli propada prekmurskih gospodarskih velikanov. Vključno z veliko Pomurko in še večjo Muro. Na ta propad je pripel tudi žalo- stne usode ljudi, nekdanjih delavcev in še bolj delavk, ki so občutili veliko soci- alno breme in so se morali znajti, kakor se je kdo znal. Zanimiva so tudi spo- minjanja na nastajanje murskosoboške škofije, na začetke demokratizacije v Prekmurju v navezi s slovenskim vre- njem in narodno-političnim hotenjem v 80. letih minulega stoletja, plebiscit in razglasitev samostojnosti Sloveni- je, vključno z junijsko-julijsko vojno 1991, ki se ji tudi Prekmurje ni moglo izogniti. V kontekstu Žunčevih spo- minskih impresij o propadu velikanov prekmurskega (in pomurskega) gospo- darstva konec 80. in v začetku 90. let minulega stoletja že v samostojni Slo- veniji je bore malo vrednostnih sodb o ljudeh, ki so v pokrajini opravljali naj- odgovornejše politične in gospodarske funkcije. Temu se je znal izogniti in te- ga mu ne smemo zameriti. Kljub temu je ta del knjige še posebej zanimiv zato, ker nam Žunec kot vneti poročevalec, raziskovalec in kronist dogajanja ta čas oriše večplastno, lahko bi zapisali, da včasih zelo mozaično in tudi vzročno in posledično. Pri tem pa ne zamolči, da je imel zaradi tega osebne težave s posameznimi političnimi veljaki in da je moral večkrat celo na sodišče. K temu dodaja, da je lahko vse omenje- ne težave premostil zato, ker je imel vedno podporo v uredništvu medijev, za katere je delal. Sprva Vestnika (Juš Makovec, Jože Šabjan, Štefan Dravec, Irma Benko) in Murskega vala, nato pa Večera. To mu je omogočilo, da je smelo korakal po poteh raziskovalne- ga novinarstva in tudi s tem zaokrožil stoletni pogled na Prekmurje. Njegova knjiga je lahko odličen vir za nove zgo- dovinske (in tudi sociološke in antro- pološke) raziskave in študije o novejši zgodovini Prekmurja in tudi Pomurja kot celote (Žunec se namreč ni izognil desnemu bregu reke Mure, od koder je tudi prišel na Goričko). V knjigi bi lahko objavil tudi (vsaj) nekaj izbranih dokumentarnih fotografij, ki jih je v ar- hivih Vestnika in Večera v izobilju. Ne bi bilo odveč. Predstavitev te knjige ne bo popolna, če ne omenim avtorjevih spominskih vibracij o intelektualnih »velikanih« Prekmurja in o njegovih srečanjih s številnimi akademiki in drugimi znan- stveniki, ki so kljub mnogim ugled nim funkcijam v politiki, gospodarstvu, šolstvu in kulturi ostali zvesti prek- murskim koreninam in so svoja raz- mišljanja in spomine razodevali v Žunčevi Nedeljski kuhinji na Murskem valu. V njegovih »radijskih kuhinjah« so nastopali eminentni »kuharji« in podobno se je dogajalo tudi v njegovih časopisnih člankih, od Vestnika do Ve- čera, še prej pa tudi Delavske enotnosti, SP Dela, Komunista in še nekaterih ča- sopisov, v katere je Branko Žunec že kot miličnik pisal in kasneje kot poklicni novinar pisal komentarje, predvsem pa reportaže na socialne note prekmur- skega in prleškega malega človeka, ki 148 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2023/1 ga ni nikoli pozabil. To je bila že od nje- govih novinarskih začetkov posebna odlika, ki veje tudi iz zgodb v knjigi. V njej se zrcalijo avtorjeve podobe o aka- demiku dr. Antonu Vratuši, dr. Antonu Trstenjaku, naslovnemu škofu dr. Ve- koslavu Grmiču, pomožnem škofu dr. Jožefu Smeju, diplomatu Rudiju Čači- noviču, dramatiku Bratku in politiku Ivanu Kreftu ter o Vilku Novaku, Loj- zetu Kozarju, dr. Antonu Slodnjaku, dr. Vaneku Šiftarju, dr. Tonetu Feren- cu, Gezi Erniša in še mnogih drugih. V tem krogu so z nekoliko drugačne- ga zornega kota predstavljeni nekateri njegovi tesnejši novinarski kolegi (Ma- učec, Smej) in intelektualci in literati Francka Prem, Borut Brumen, Milan Vincetič, Franc Feri Kuzmič, Mihael Kuzmič, Ferdo Godina, dr. Slavoj Žižek in še bi lahko naštevali. Skratka, v spo- minih (še) živi ljudje, ki so sooblikovali stoletno in tisočletno podobo in zgodo- vino Prekmurja in današnjega Pomur- ja, kamor sodijo tudi območje Gornje Radgone z Apaško dolino, Radenci s svojim zaledjem in seveda središče Pr- lekije – Ljutomer. Vsega po malem, a ravno dovolj, da je zadoščeno naslovu knjige. Iz zapisanih zgodb se da rahlo razbrati tudi nekdanjo multikulturnost pokrajine ob Muri, ne samo v jezikov- nem, pač pa tudi v kulturno-verskem pogledu. K multikulturnosti te dežele so veliko pripomogli tudi prekmurski Judi, ki so doživeli žalostni konec leta 1944 v Auschwitz – Birkenau, redki preživeli po letu 1945 pa niso mogli ohraniti nekdanje vplivne skupnosti. Če bi ta ostala, bi verjetno ta vidik vsaj na kratko izžareval tudi iz ene od stotih Žunčevih zgodb oz. spominjanj. Škoda, da vsaj ene zgodbe ni posvetil prekmur- skim Judom; imeli bi kaj za povedati. V Prekmurju, še posebej v Lendavi in v Murski Soboti, so pustili globoke sledi. Za konec naj namesto povzemanja vsebine knjige, o kateri si boste sodbo ustvarili bralci sami, zelo na kratko po- vzamem mnenje obeh recenzentov. Zdi- ta se mi zelo objektivna in njun pogled na Čudež stoletja, razodetje tisočletja, dopolnjuje Žunčeve impresije. Akade- mik prof. dr. Marko Jesenšek je zapisal, da »knjiga stotih zgodb ni nasprotovanje patru (Žunec je bil ministrant pri Iva- nu Vaneku Pucku v haloškem Zavrču in je sprva odšel v semenišče, da bi postal duhovnik – op. M. T.) in odpor do du- hovniškega poklica, ampak veličastni paternošter Prekmurju, sto jagod, ki jih je Žunec nabral na prekmursko veriži- co«. In pripisal, da se nam v »Čudežu stoletja, razodetju tisočletja predstavlja Prekmurje skozi čas in prostor, odkrivajo se nam dogodki iz bližnje in daljne pre- teklosti, kot jih je doživel in razumel pri- povedovalec stotih zgodb«. Torej Branko Žunec, o katerem je Melita Forstnerič Hajnšek zapisala, da ima »malo regij tako zavzete kroniste, senzibilne za vsak trzljaj, vsa strujanja, vsak preboj, kot ga ima v Branku Prekmurje. Ta njegova odprtost, ljubezen, strast do temeljitega raziskovanja fenomenov, radovednost in širina znanj, ga delajo senzibilnega opa- zovalca, žlahtno kritičnega do sebe in sveta.« Žunec je knjigo spretno zaklju- čil z zadnjim podpoglavjem »Minervina sova je poletela še enkrat«, v katerem je zapisal: »Stvarne slike o času med za- znamovanjem devetdesete in stote oblet- nice združitve Prekmurja z matico, ko naj bi se pokrajina prebijala skozi »pe- kel sprememb« – taka je bila prerokba »rešiteljev, osvoboditeljev, voditeljev in učiteljev, z levice, desnice in sredine na četrti proslavi spet v Beltincih – ne znam POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 149 sestaviti«. In tega niti ne stori, pač pa nas čisto na koncu vrne na začetek, ko se še enkrat spomni svojega veroučnega uči- telja Ivana Vaneka Pucka iz haloškega Zavrča in akademika dr. Antona Vra- tuše – Vrana, »tega orača na njivi prek- murskega jezika«, ki mu je večkrat dejal, da se je v »belem svetu pravega izraza najprej spomnil v prekmurščini«. Sle- dnja je od leta 2019 vpisana na Unescov reprezentativni seznam nesnovne dedi- ščine človeštva. Je že moralo biti tako. Marjan Toš RECENZIJA KNJIGE »RUPNIKOVA LINIJA. BOJ ZA SEVERNO FRONTO« Pričujoči zapis je kratka recenzija nove knjige Aleša Zelenka, ki jo je izdal Kul- turni center Maribor. Delo naj bi bilo prvo v sklopu štirih, v katerem se (in se še bo) avtor ukvarjal s tematiko utrd- bene dediščine t. i. Rupnikove linije pri nas. Ker knjigo uvajata predgovora dr. Karle Oder in dr. Marjana Žnidariča, ki že pojasnjujeta kontekst in vsebino monografije, bom sama raje izpostavila nekaj misli o vojaški utrdbeni dediščini pri nas. Naša država leži na strateško izjem- no pomembnem območju, kar v da- našnjem času dokazujejo predvsem kolone vozil, ki iz srednje Evrope po- tujejo proti morju. V preteklosti pa so se tu konstantno premikale vojske in se selila ljudstva, medtem ko so si raz- 2 Zelenko, Rupnikova linija«, 9. lični narodi prizadevali za nadzor tega ozemlja. Najbolj lahko na to trditev ve- žemo območje t. i. postojnskih vrat, ki mi je osebno tudi bližje, saj prihajam iz okolice Postojne. Prebivalci omenjenih krajev z vojsko živimo že od nekdaj. Nič posebnega se nam ne zdi, da se na ben- cinski postaji poleg našega avtomobila ustavi kateri od oklepnikov Slovenske vojske; ne razmišljamo o tem, da je bilo veliko stavb v naših krajih postavljenih z vojaškim namenom; prav tako se tudi ne ukvarjamo z ostanki bunkerjev in vojaških objektov ali jarkov, na katere naletimo na sprehodu po gozdu. Na ta fenomen opozarja tudi Zelenko v svoji knjigi, ko pojasni, da nekoč pomemb- nim objektom »večina ljudi ne posveča posebne pozornosti in jih preprosto prezre, saj so zapadli v pozabo.«2 Za to »pozabo« je krivih več dejavni- kov, pri čemer bi izpostavila predvsem