Potovanje učiteljevo. Kot sredstvo v nadaljnje izobraževanje učiteljevo more se smatrati tudi potovanje. To ima tem večjo obrazovalno moč, čim bolj se učitelj potrudi, razne vtise v svoj duševni prid obračati. Na drugi strani pa mu bode ono tudi tem večjo korist donašalo, čiin izobraženejši bode on sam, čim bolj bode v stanu, prirodo in nje darove z nekaljenimi očnii opazovati. Največ koristilo pa mu bode potovanje tedaj, 6e bode tudi o njem imel poseben zapisek, kamer bode zabelježeval vse vtise, kateri bodo vplivali na njegovo dušo. Pred vsem mu treba sestaviti načrt, po katerem se mu bode ravnati. Da ne bode slepo taval okrog, sestavil si bode pouka željen učitelj tudi nekak zaznamek opazovanja vrednih predraetov. Posebne važnosti je za učitelja, da se natanko seznani s svojim okrožjera, v katerem mu je delovati. Tu ne bi mu srael neznan ostati noben važen predmet, kajti kako hoče otroke učiti v domačiji, ako je sam ne pozna. Mnogo koristnega se da res iz knjig posneti, a natančnosti se za ožji krog domovine v nobeni knjigi ne nahajajo, ne glede na to, da tacih domovinoslovskih knjig še zelo pogrešamo. Pa tiskana beseda je le mitva, lastno opazovanje jo še le oživi in stori, da more učitelj v šoli domovino živobojno in po prirodi opisovati. Tudi domačo deželo in njej sosedne kronovine treba prehoditi, če ravno je ta krog že obširneji, in se vse potančnosti ne dado tako teineljito proučiti in za pouk porabiti. A učitelju treba več znati, nego to, kar ravno v šoli potrebuje, kajti le tako mogel se bode potem prosteje gibati in ne bode prišel po otroških vprašanjih v zadrego. Potovanje more biti torej krujše ali daljše, vselej pa mora imeti določen namen. Potovanje le v zabavo ne pristuje učitelju, a tudi potovanje v pouk itiia mnogo zabavnega v sebi. Že pogled lepe krajine, mogočnega gorovja, idilskega kmetskega življenja, krasote mestne i. t. d. obseza mnogo mičoega, kar nas navdaja z nekim zadovoljnim čutom. V prosti prirodi prenovi se telo in oživi se duh za novo težavno delo. Tak učitelj prestopi z učvrstenimi duševnimi in telesnimi silami prag šolske sobe, in pouk oživlja izkušena učiteljeva beseda. Zato ne zamudi nikdo, koiuur čas in denar dopušča, podati se na potovanje, bodi si dolgo ali kratko; a vselej z določeniin namenom in s svinčnikom v roki. Pri premišljevanji o nadaljnem izobraževanji učiteljevem je razvidno, da si te omike ne moremo prisvojiti na jedenkrat, temveč le polagomo, ne v veliki meri, marveč le po malem. Vsled tega ne sme učitelj nikdar nehati samega sebe izobraževati, kajti le dotlej bode sposoben druge izobraževati, dokler bode deloval na lastni izobražbi, dokler bode smatral šolo samo, občevanje z otroci in tovariši, pouk in znanje s saraim seboj kot glavno sredstvo omike. Tudi _u je po tej omiki hrepeneti le zbog omike same brez obzira na smoter, ne glede na raaterijalen dobiček. Z vsakim dnevom postajati mu je sovišenejšiin; noben dan naj mu ne mine, da bi se ne naučil kaj novega, da bi ne prišel k izpoznanju kake nove resnice. Kakoi naj nese otrok od vsake poučne ure nekaj koristnega domov, tako naj sklene vsak učitelj vsak dan svoj račun z opombo, da je za jeden korak bližje sovršenosti. nNulla dies sine linea". In če se bodo učitelji prizadevali, svojo izobražbo nadaljevati, tedaj tudi plodovi tfga truda ne bodo izostali. Narod jih bode čislal, oblastva jim bodo stanje olajševala; njih šola bode torišče otroške živahnosti in otroškega veselosrčja; vzgoja nedolžne _ladine bode lepše zorela ; oplemenitovanje in obrazovanje naroda bode napredovalo, njegova blagouspešnost se bode povzdignila, in moglo se bode reči s pesnikom: ,,Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, Kar more, to mož je storiti dolžan!" Fr. G.