NA OBISKU PRI NAŠIH TROJČKIH
Gašper. Miha in Uršula. Vam ta imena kaj povedo? Najbrž nič. Seveda ne, saj je minilo že precej časa od takrat, ko je oie Dolfe zvedel, da mu je žena Martina namesto dveh čvrstih korenjakov podarila kar tri. Precej časa? Seveda, saj čas ne stoji in oba bratca in sestrica so prejšnji mesec dopolnili prvo leto. Pov-sem tiho je šel la dogodek mimo. Ko sem se spomnil nanje, je bilo že malce prepozno, saj so bili mali junački že krepko v trinaj-stem mesecu.
»Martina, nekam mirno je pri tebi. Mar otrok ni doma?«
»O so, toda ob takem času je vedno bolj tiho. Vsi trije so zelo pridni in pridni otroci sedaj spijo.«
»Vsi naenkrat? Pa se ne zgodi, da bi se eden zbudil? Potem bi najbrž bil prav živ-žav.«
»Ne, so kar na isti valovni dol-žini. Sedaj vsi trije spijo, potetn bodo hoteli pa vsi trije jesti.«
»Najbrž ni lahko?«
»Ni, toda k sreči so zares prid-ni. Navajeni so na red in točno vedo, kdaj je treba spati, kdaj jesti, kdaj jih je treba previti in kdaj je čas za sprehod ali igro.«
»Brat lma enega,« je segel v besedo Adolf, »a ima skoraj več dela; ko se zbudi, mora biti venomer z njim! Naši trije pa se pogovarjajo med seboj in tako še opazijo ne, če ostanejo sami. Malce več dela je le pri previja-nju.«
»Pa se ponoči kaj zbujajo?«
»Zadnjih deset dni je bilo malo težko, ker so imeli angino. Najbolj nerodno je bilo za Gaš-
perja, ki je pravkar prestal ope-racijo kile in ni smel jokati. Prvič sva občutila, kaj pomeni bedeti vse noči. Sicer pa nisva imela nobenih večjih težav.«
»So že shodili?«
»Tik pred tem so, da shodijo. Potem bo šele veselje. Sedaj sva jim uredila provizorično stajico, kajti tako velike res nisva mogla dobiti, da bi vanjo spravila vse tri. Plazijo se po vseh štirih in že sedaj pomagajo drug drugemu.«
»Kako pa je z varstvom?«
»Tu so nama šli zelo na roke. Kakor povsod drugod. Zares se morava zahvaliti vsem, ki so nama ob tem za naju tako sreč-nem dogodku tako nesebično potnagali. V Jaršah so nama takoj dali tri tnesta, toda takrat
še nisva vedela, da mi bodo v službi odobrili daljši porodniški dopust. Do oktobra I. 1977 bom dotna, potem pa še ne veva kako in kaj.«
»Najbolje bi bilo, ko bi ostala Martina doma, toda to je popol-noma nemogoče. Z eno plačo namreč ne bi mogla shajati. Pa tudi sicer bo težko dati v vrtec kar tri.«
»Pojedo pa najbrž tudi kar veliko?«
»Seveda. In to je sreča, da niso izbirčni. Prav vse jedo, kar jim pripraviva. Če pa bi tzbirali svojo najljubšo jed, potem bi se vsi za gotovo odločili za rižoto. Ta jim še zlasti diši. Do sedaj je bilo nekoliko lažje, saj sva dobivala Humano, sedaj pa ie treba veliko
sadja in zelenjave. Sedaj pravza-prav resnično občutiva, kako je vse drago. Skoraj groza naju obide, če pomisliva, kako bi bilo, če ne bi bila deležna vse te pomo-či.«
Prav prijetno smo kramljali. A nenadoma jok. Kot znak, da je spanja konec.
»fo je Gašper!«
Ko sem pričakoval, da bosta zajokala tudi druga dva, je Mar-tina rekla, naj prisluhnem. In namesto da bi slišal jok iz treh otroških grl, sem poslušal prav prijetno otroško čebljanje. Prav po svoje so se pogovarjali. O čem, tega pa niti oče niti mama še ne vesta. Zaenkrat je to njihova majhna skrivnost in ko zrastejo, bodo tudi skrivnosti najbrž večje.
IG