IZ ONEMELIH DOB. V. S. FEDOROV.
DUNAJ.
I'o hodnikih temotnih koralcam
zamaknjen v srečnejše pač tini,
in svečico slabo drhtečo
v trepetu mi roka drži. ,
Pa zrem sarkofage ob stenah
in vaze s pepelom mrtvih
in napise in letnice davne,
ki časi že rušijo jih.
In s strahom mi polnijo dušo
ta pota pod temnoj zemljój,
a sili naprej duh nemirni :
rad videl bi mrtvecev roj.
In tu sarkofagov brez broja
in napisov zre moje oko —
Pa ])eša korak mi utrujen,
in lučka pojema lahno.
A dalje in dalje duh sili
v kat.akombah minulih mi dnij,
koder n.id in želja let mladostnih
neštevilno na veke mi spi.
leče voda, bistra voda
čez zeleno, solnčno polje,
v sinji dalji se izgublja
v moije širno, v morje mirno.
Plava čolnič, lahen čolnič,
vodijo ga moje sile,
v čolnič pa sem natovoril
vso ljubezen in vse nade,
da pripeljem vse do tebe
v pristan varni v tvojem srcu, —
In že plovem v širno morje. —
In viharji dvigajo se,
vstaja v morskem dnu rjovenje.
Ginejo mi sile mlade,
in topi se čolnič moj.
Sinje jutro je zalesketalo
skoz vihar in skozi noč megleno,
v svitu zarje jutranje zableSčal
je v daljini moje sreče otok.
In mogočno dvigale palače
s kupolami so se tja v višave,
in ciprese, palme in oranže
so v jutranji rosi trepetale
in cvetove bujne otvorile.
In nebeške lile so vonjave
se čez otok, čez kraljestvo tvoje.
In moj čolnič plava vedno bliže.
In priplul sem k tihemu pristanu,
da oddahnem se od težke poti —
tuji kralj je pri.šel v tuje carstvo.
A spoznala v meni je sovraga,
in razpeti dala je verige.
Pa zapel sem pesem ji presladko,
in zvenela harfa je mogočno
v zrak jutranji do palače njene.
A brezčutna je ostala ona.
Pa zapel sem drugikrat ji pesem,
pesem tožno o ljubezni silni,
mogočneje je zvenela harfa
v zrak jutranji do palače njene.
Silno vojsko ona pošlje na-me,
da odžene me iz nje kraljestva.
Pa zapel sem tretjikrat ji pesem,
pesem silno o osveti kruti.
Pa je krogla završela silna
in razbila mi je čolnič mali,
potopila nade in ljubezen
mi je v morsko brezno nepoznano.
Krohot ala se kraljica mlada —
moje srce pa je izkrvavelo.

Kakor lepo pisana mavrica
bil je sen mojih davnih dnij,
ko v sanjavem srcu mojem
kraljevala si, Olga, ti.
Ko v strastnih, pohlepnili željah
trepetal mi živec je vsak,
ko je v hrepenenju gorečem
mi sleherni hitel korak.
Ko trepetal pred tvojoj lei)otuj
in tvojoj mogočnostjoj
in ko sem naslajal v objemih,
v poljubih ves život svoj.
In v mojega srca mavrici
kraljevala si, Olga, ti,
in mojega bitja edini pohlep
postala si, Olga, ti.
V neskončnih željah po uživanju
se mi krčilo je telo.
In užival takrat sem ob tebi —
— oj davno dobo to.
V neskončnost ko pisanu mavrica
izginil je divni moj san,
in temo objemljem, puščobo sedaj
pač vsako noč, sleherni dan.
*
Vzkrvavela Kosova poljana*)
je v pomladi bujno zeleneči —
cveti so pokril) jo rudeči
v mladi zarji v vigredi zarana.
Morda v noči vraga nepoznana
bila sta se na poljani speči,
morda krvca ne preneha teči,
od junakov srbskih v dar ji dana?'
Aj ti Kosovo polje nesrečno !
Tak nikdar ti nisi vzkrvavelo,
kar so tepla te kopita ljuta.
Kar ga ranila je deva kruta,
moje srce nič več ni veselo —
moje srce krvavi na večno.
I03