

’**:'*****•'

I. ZVEZEK:

a f^AZFOROKA e

© ROMAN ©

FRANCOSKI SPISAL PAOEL BOURGET,


1  - , ' ,





4fi.^ '"''lPp|fe ! ' ; ‘ :  " '

-■■■■■■ .. . . ■ -

, ,;v ; ■ ■■ J,..

■’•';? V--!;; .'■ ■■ •' ’ ■  :..'v

- f  v-V *

■

..

Izhaja četrtletno

1906 .

1. zvezek.

LEPOSLOVNA
S) KNJIŽNICA sj

s® I. ZVEZEK a®

RAZPOROKA

asa® ROMAN laaaia

©©©©©Hi© ZALOŽILA ©©©o©©©
KATOLIŠKA BUKVARNA V LJUBLJANI.

gjgnae) TISKALA TISKARNA BB00
KATOL. TISK. DRUŠTVA V POSTOJNI.

RAZPOROKA

ROMAN

FRANCOSKI SPISAL

PAVELBOURGET

PRELOŽIL

A. KALAN

@)g3)(3)|3)(č3)(3)g3j ZALOŽILA (Č3)g3j|i3j(§jg3j(3)t3)

KATOLIŠKA BUKVARNA V LJUBLJANI.

BiBB TISKALA TISKARNA mtamm
KATOL. TISK. DRUŠTVA v POSTOJNI.


IlSSaHOSailglSBIlBSIO]!!

].

Zagata.

Ko je gospa Albert Darras zavila iz ulice Vau-
girard v ulico Servandoni, vzbudil je tožen po¬
gled na ta tesni prehod mej starimi hišami vso
njeno pozornost tembolj, ker je bil tako blizo
ceste Luxenbourg, kjer je ona stanovala. Po tem
potu je hodila sto in stokrat, ne da bi bila posebe
opazovala ta zapuščeni kot v Parizu, ki jo je sedaj
kar na mah iznenadil vsled njenega duševnega raz¬
položenja. — Gospa obstane za hip ter ogleduje
propadajoče, stisnjene hiše, osamljen ozek trotoar
brez sprehajalcev in skoraj brez prodajalnic, v
ozadju pa visoko sivo steno Saint Sulpice in nad
to grobno tišino težko, mrzlo nebo meseca marca,
napeto in temno.

Hoteč storiti važen korak, ki utegne spreme¬
niti vse njeno notranje bitje, začuti vzmučena žena
iznova, da se maje njen sklep, dasi ga je dobro
premislila ter ga gojila več časa v najhujših du¬
ševnih bojih. Še enkrat, poslednjikrat vzigra ta
duševni boj na njenem obrazu, ki je vkljub mi-
nolim štirideset letom še vedno krasen: Lepo ohra-

© 2 o

njene fine poteze, nežna pristna polt, sploh nekaj
vstrepetajočega, ki je izdajalo še vedno živo in sveže
čustvo. Celo sedaj, ko je bila žrtva stiskajočih jo
skrbij, njen obraz ni kazal svojih let. Slok stas, lahek
korak, ponosita glava, vse to ji je dajalo mladosten
izraz, ki ga niso motile ne srebrno sive niti, na¬
pletene po njenih zlatih laseh, ne začrneli krogi
njenih vtrujenih obrvi. Oči so ji sicer zatemnele
vsled nemira in noči brez spanja, vendar jim je
ostal skrivnosten sijaj, ki je dajal ženi posebno
lepoto. Ona se je pa tudi zavedala in ponašala s
to lepoto; to je kazala eleganca njene obleke
priproste a izbrane, ki je bila v popolnem skladu
z vso njeno prikaznijo. Njen klobuk je krasil šo¬
pek vijolic iz Parme, jopič iz kožuhovine se je
ljubko družil z blestivim krilom. Toaleta v Parizu,
natančno določena v posameznostih in v celoti,
označuje ženo tako določno, kakor uniforma čast¬
nika. Zapestnici, ki sta se lesketali izpod naročnika
in vse drugo do čeveljčkov na nogi, ki so se vča¬
sih zasvetili pod dolgim krilom, vse to je kazalo,
da Gabrielle Darras pripada višji buržoaziji fran¬
coski, oni vrsti, ki nastopa pozorno a dostojno, ki
pa vkljub vsem tujim vplivom ostane zvesta tradi¬
cijam francoskega okusa. Ta izbrana toaleta je ka¬
zala željo dopasti in varovati stan: čisto naravno
— ta povest bo to dokazala — vendar sta ta ko¬
ketnost in ta ponos pripadala že preteklosti, kakor
tudi srečni dnevi, ki so edini mogli tako dolgo
ohraniti ta mladostni cvet v napovedujoči se jeseni.
Sedaj pa jo je priklepala britka skrb ob tlak stare
ulice. Zadnji hip je še omahovala ob obisku, ki

©3  ®

morebiti uniči za vselej njen mir. Duševni smrtni
boj je dospel do krize, ki se mora hitro in brez-
ozirno odločiti. Gospa Darras se dvigne z neko
uporno nestrpljivostjo, šepeče si hoteč okrepiti
svojo omahujočo energijo, rekoč:

„Jutri se ne bo nič spremenilo, nič, prav
nič . . . Čemu torej čakati?" In kakor pomlajena
stopi naprej z vzneseno glavo iskajoč hišne številke
po vrsti, dokler ne najde iskane hiše, katere stari¬
kavost jo pa zopet prestraši. Ta hiša, obrnjena
proti severu in čudno vlažna, je bila še iz one
dobe, ko se je ulica, kjer so bivali grobokopi od
Saint-Sulpice, imenovala ulica grobokopov. Sto let
se ni ničesar spremenilo na tej zgradbi, zidani v
dveh dobah za časa direktorija in za časa cesarstva
na razvalinah samostanskega vrta. Zidal jo je s
svojimi tehnično neukimi učenci slepar, katerih je
vse mrgolelo v tedanjih nemirnih vojskinih časih.
Zato pa kažejo njih dela, kolikor jih še ni odstranil
moderni Pariz, žalostne vzorce skažene in neuke
arhitektonike. Hiša z dvema nadstropjima, ob kateri
sta bili priklopljeni dve stranski poslopji, je imela
veliko ospredje, ki je bilo prvotno zidano ter

okrašeno z vrsto raznih kipov iz davnine mej dru¬
gimi: Antinous, Apollo in Diana. Železne vezi, ki
so poslopje še združevale, so se kazale na razpo¬
kanih zidovih. Po hiši so vodile razne stopnjice
iz dvorišča, kjer je na sredi pameten hišnik na¬

pravil lep vrtiček. Grmičevje, naslonjeno na kolce,
je na tem osojnem prostoru le slabo poganjalo.

Po raznih zavrženih posodah, ki so se nekdaj ra¬

bile za petrolej ali za konserve, so bile vsajene

0 4  El

cvetice, ki so gledale poleg sebe leseno ograjo, ob
kateri naj bi odrasle našle svojo oporo. Iznajdljivi
hišnik je bil uprav pri delu, ko gospa Albert Dar-
ras, ki je poprej zaman trkala na hišnikova vrata,
odpre vratiča na vrt. Ko se zvonček oglasi, obrne
se hišnik, ne da bi se dal motiti pri svojem delu,
ter osorno odgovori na vprašanje gospe, če je
abbe Euvrard doma.

„Nič ne vem . . Najbolje je, če greste sami
pogledat. Po stopnjicah na levo, v drugem nad¬
stropju, vrata na desno! Ne morete zaiti. Krepko
pozvonite, ker to je velik učenjak, kakor pravijo,
in take ljudi baje večkrat luna trka ..."

Mož je pokazal s svojo odurnostjo, da ima
v hiši mnogo revnih strank in da dobiva malo
daril. Mme Albert Darras je zarudela, kakor bi jo
bil kdo osebno razžalil. Njena pot k staremu du¬
hovnu, za katero se je hišnik tako malo brigal,
sicer ni bila zanjo v nikakem oziru sumljiva,
vendar pa jo je nastopila, ne da bi bila o tem kaj
povedala svojim domačim, posebe tudi ne svojemu
možu. Zdelo se je pa gospej, očitajoči si skrivno
svoje dejanje, da surovež s svojim odurnim po¬
gledom razlaga njen pohod na razžaljiv način.
Zato stopi hitro in s sklonjeno glavo skozi ozna¬
čena vrata po zamazanih in razhojenih stopnjicah.
Ce bi bila zmožna na kaj misliti, čudno bi se ji
bilo zdelo nasprotje mej tem siromaškim stano¬
vanjem, kamor je ubežal oni, ki ga je iskala in
mej prejšnjim, kjer je pred nekaterimi dnevi o njem
povpraševala. Pater Euvrard je bil po svojem stanu
duhoven oratorijan. Pod tem naslovom se je čitalo

a 5 m

njegovo ime med člani v letopisu akademije zna¬
nosti, preden so se pozakonile leta 1903 one glaso-
vite odredbe proti kongregacijam. Tedaj je on
stanoval na številki 4 ob celestinskem nabrežju v
nekdanjem slovečem hotelu Fieubert, zidanem po
Manzartu; iz te hiše je njegov red napravil kolegij
Massillon. Da je moral sloveč matematik v pozni
starosti ostaviti svojo družino in svojo tiho uče-
njaško sobico ter bežati v tako siromaško stano¬
vanje in tam od svojega neznatnega deleža in od
slabo plačanih del zapuščeno živeti, to obsoja vlado
in njenega duha. Pa če bi bila Mme Darras po¬
polno razumela to dramo -- kajti za redovnika je
bila drama, spremeniti vse svoje dosedanje navade,
skrbeti za svoj obstanek, zlasti pa ločen živeti od
svojih bratov - zdela bi se ji bila moralno lahka
v primeri z družinsko tragedijo, ki se ravnokar
pričenja zanjo. Njen obisk pri izgnancu v ulici
Servandoni je bil pri tem le neznatna epizoda.
Ta tragedija se še ni razvila, toda že strah pred
bližnjimi konflikti je tako silno razburjal živce te
žene, da se je morala onemogla nasloniti na držaj,
ko je prišla na vrh stopnjic drugega nadstropja
in je po naročilu hišnikovem pozvonila pri vratih
na desno. Skoraj se začujejo od znotraj koraki, ki
so ji udarjali na srce. Duhoven odpre vrata ter
obstoji čudeč se nenavadnemu obisku. Glas zvončka
ga je iznenadil pri črni tabli, kjer je delal; držal
je še v rokah košček bele krede. Njegova oguljena
soutana, njegova brada stara tri dni, njegovi dolgi
rudečkasti, sem in tja osiveli lasje — vse to je ka¬
zalo, kako malo se briga šestdesetletni starček za

ra 6 ra

zunanji svet in zase. Poleg tega majhna, neznatna
postava in njegov otroško rudeč obraz, vse to bi
mu dalo nekak komičen izraz, ko bi ne bilo nje¬
govo čelo plemenito, visoko in z značilnimi gu¬
bami preorano — čelo kakeršno bi bil Lavater
imenoval „čelo preiskovalca" - in ko bi ne bil
imel tako izredno lepih plavih očij, ki so se sve¬
tile jasno in prozorno kakor otrokove oči. Njegov
pogled je izražal plašljivost mesečnega geometra,
katerega je strast številk na mogočnih perotih od¬
nesla na tisoče milj daleč.

Ker je gospa Darras molčala, iznenadena, ko
je videla pred seboj vse kaj drugega, nego je bila
podoba, ki si jo je bila ona napravila o slovečem
oratorijanu, tedaj on spregovori prvi:

»Najbrže ste se milostna zmotili na vratih",
dejal je priprosto.

»Mislim da ne", reče gospa, »vsaj ste vi go¬
spod Euvrard, prečastni oče Euvrard? . . .“ In ni
mu dala časa, da bi ji odgovoril razen z zname¬
njem. — »Oče moj", dejala je, »prosim vas, da
me vsprejmete. Pridem k vam brez priporočila,
ker sem čestokrat slišala hvaliti vašega velikega
duha in vaše plemenito srce in jaz tako silno po¬
trebujem pomoči! ..."

Mej tem je vstopila na tesni hodnik. Duhov¬
nik povabi nepoznano v sobo, ki mu je služila
za knjižnico. Nekako brez volje ji je vstregel, dasi
njegov obraz nikakor ni mogel zakriti nevolje, ki
ni izhajala samo odtod, ker je moral prekiniti s
svojimi študijami. Toaleta te dame, njena lepota,
zraven pa njena razburjenost in vsiljivost, vse to

m  7  m

mu je dalo povod misliti, da ima pred seboj svetno
damo, zapleteno v kako ljubimsko afero. Mož štu¬
dij in pisarne, ki se je malo pečal s pastirovanjem,
ker je po dovršeni politehniki takoj vstopil v samo¬
stan, je bil popolno iz sebe ob misli, da bi moral
svetovati v stvari, ki je bila popolnoma tuja nje¬
govim navadnim mislim. Vendar on je bil duhoven
in sicer dober duhoven, zato je takoj obžaloval
svojo premajhno ljubezen do bližnjega. Z veliko
nevoljo je odstranil razne papirje s svojega jedi-
nega fotelja, a se je opravičil, češ da ima tako
velik nered v svoji sobi. Ker se je šele pred
dvema tednoma preselil, ni še uredil svojih knjig,
ki so ležale kupoma na deskah ob steni med pa¬
pirji in mapami. Štirji s slamo prepleteni stoli,
pisalnik v kotu in klečalnik, to je bila vsa oprava
njegove sobe, ki sta jo razsvetljevali dve okni, na
katerih sta po strani viseli zavesi kupljeni narejeni
in zelo kratki. Na kamenitem ognjišču je bila sve¬
tilka s špiritom, kaserola in nekaj ostankov zajutrka.
Gost te borne sobice si je sam kuhal z nekim
mirom stoika, o čemer je pričala tudi črna tabla
ob oknu, popisana s skrivnostnimi čiri-čarami, to
je bil njegov duševni opij. Kazoč ji vse to, dejal je:

»Žal mi je, milostna, da vas moram vsprejeti
v takih prostorih; toda ker poznate moje ime, veste,
da sem izgnanec. Najbrže da bi bilo za državo
nevarno, ko bi se jaz pečal s temi računskimi ob¬
likami v hiši, kjer so drugi očetje proučevali zgo¬
dovino, arheologijo in hebrejščino! Upajmo, da je
sedaj rešena ta uboga država ..."  Zasmejal se
je ob tem nedolžnem dovtipu, s katerimi edinim

080

se je maščeval nad svojimi preganjalci. Na to se
zopet povrne k svoji prvi misli:

»Nekateri izmed teh patrov so se bavili tudi z
duhovnim vodstvom in se še sedaj bavijo. Zato bi
bilo morda bolje, da vam dam naslov katerega
teh gospodov; ako si želite kakega praktičnega na¬
sveta, pač kak matematik ni za to posebno pri¬
praven. Naša veda . . ."

»Uprav vaše sloveče ime učenjaka me je pri¬
vedlo k vam 11 , prekine ga Mme Darras. »Povedala
sem vam že, da sem čula, kako so govorili o vas,
mej drugimi tudi moj mož. Tudi on je bivši
učenec politehnike kakor vi, ni pa posebno vnet
za obleko, katero vi nosite. Zato pa dovolite, da
vam ne povem svojega imena. Njegovi tovariši in
on imajo vaša dela v posebnih čislih. Tudi ste
bili sinu ene mojih prijateljic učitelj v Juilly. Po
svojem možu poznam vašo duhovitost, po svoji
prijateljici pa vašo plemenito dobrohotnost. Iskapč
duhovna, na katerega naj se obrnem v slovesnem
trenotku svojega življenja, prišlo mi je iz tega
dvojnega ozira vaše ime na um. Moj položaj je
tako izvanreden, da sem se ogibala kakega navad¬
nega duhovna in njegove duševne tesnosrčnosti.
Vsaj jih je toliko, katerih idejal se zdi da je: duše
odtujevati Bogu! ..."

»Jaz sem vam na razpolago, milostna", od¬
govori ji oratorijan. »Ni vam treba povedati svo¬
jega imena, ljubše mi je, da mi ostane neznano . ."
Skrivnostne zadnje njene besede so ga potrdile v
njegovi sumnji. Prepričan, da začuje obtožbo ske¬
sane grešnice, prelevi se na mah iz matematika

a 9 @

duhovnik. Pomenljive besede apostolove: Omnibus
omnia factus, vsem sem postal vse, bodovsikdar
ostale geslo v resnici duhovniškega srca.

Mme Darras opazi, kako naenkrat pozorna
resnoba prežene zadrego, ki jo je trenutno pokazal
duhovnik. Njegove plave oči, mimo katerih je
ravnokar pohitel oblak raztresenosti, uprle so se
vanjo z neko posebno resnobo, njegova beseda
se je glasila oblastveno, prizanesljivo ob enem in
ukazujoče kakor zdravnikova ob postelji bolnikovi,
ko je dejal: »Jaz vam še enkrat povem, da sem
manj sposoben, kakor kedo izmed onih duhovnov,
katere ste vi po krivici imenovali navadne, ki pa
dobro poznajo življenje. Toda ker zahtevate moje
slabe luči, kaj torej želite?"

»Vznemirjena sem, častivredni oče" in pri tej
besedi je zatrepetala tožna odkritost bitja, ki si
želi do nagega odkriti rano svoje vesti, katero
je dolgo časa varovala skrito, »vznemirja me po¬
treba, približati se Bogu in to hrepenenje se je
zadnji čas prevrgio v grozno trpljenje. Bila sem
zelo bogaboječa, dokler sem bila mlada. Pozneje
nisem bila več; oprijeli so se me dvomi. Zdelo se
mi je, da nimam več nobene vere. In sedaj je
dvanajst let, odkar ne živim več krščanski. Rekla
sem, da se mi je zdelo, ker nikdar nisem podcenje¬
vala blagodejnosti vere. Dokaz temu je moja hči,
katera sem hotela da se krsti. . . To ni bilo brez
borbe . . . Deklica je rasla in sedaj je stara enajst
let; pripravlja se za prvo sveto obhajilo ..."

Tu gospa zastane; prišla je do najprepornejše
točke in zanjo ni našla takoj primerne besede. Ta

m  10 ra

zadrega, njene boječe vvodne besede, razmerje mej
rojstvom hčerke in časom, odkar mati več ne pre¬
jema svetih zakramentov, vse to so bila znamenja,
ki so se popolnoma vjemala s sumnjo, ki si jo je
v duhu napravil M. Euvrard. Ta ženska je mno¬
žena, to je sama rekla. Padla je, njen otrok ni
otrok njenega moža. Njena opomba o duhovnih,
ki baje odtujujejo duše Bogu, izvira najbrže odtod,
ker je naletela na preveč strogega izpovednika.
M. Euvrard je bil zato mnenja, da ji sedaj lahko
on olajša njeno obtožbo.

»Vaša hči se ima vam zahvaliti za zveličanje
svoje duše," dejal je, »in dušo rešiti, pokrije veliko
grehov, zlasti ako te grehe more,, če ne opravičiti
vsaj pojasniti kaka hipna strast. Pogum, gospa!"

Pri teh besedah pa je nepoznanka zarudela.
Tudi duhovnik je začutil rdečico na svojih licih.
Ponosen sijaj, ki se je zasvetil v očeh nepoznanke,
ga je poučil, da se je varal. Ne, ona ni bila ske¬
sana junakinja kake banalne prešestne zgodbe in
on je poslušal z vedno večjim zanimanjem, kako
je sedaj s krepkim glasom zavrnila njegovo sumnjo.

»Ne, častivredni oče, ne jaz si nimam očitati,
na kar vi mislite. Poštena žena sem. Ako sem
nehala krščanski živeti, ni mi treba zarudeti zaradi
vzroka. Nisem padla. Bila sem vedno lojalna; tudi
nii vest nič ne očita, ko sem živela izven cerkve.
Živela sem v miru s svojo vestjo, vsaj sem rekla,
da setn izgubila vero . . Ta vera je spala, a vzbu¬
dila se je zopet sedaj ob enem z vero moje hčerke.
To je, kar me je privedlo k vam . . . Kako se je
to zgodilo, tega sama ne vem; to se je razvilo iz

0 11 B

čisto navadnih dogodkov. Ko je pričela Jeanne (Ivana)
hoditi k pouku v katekizmu, spremljala sem jo v
malo podzemeljsko kapelo v Saint-Sulpice, kamor
sem tudi jaz hodila v njenih letih. Vsa tedanja
svoja čutila sem si ž njo vred zopet oživljala.
Videla sem jo, da je uprav tako goreča, kakor sem
bila jaz nekdaj, gledala sem, kako se je odpiralo
njeno, srce verskim idejam, kakor nekdaj moje,
kako jo je objemala ljubezen božja, kakor nekdaj
mene. Ali je moja mladost, ki je oživela v mojem
srcu, ali je kaj druzega, zatrdim vam še enkrat, da
ne vem . . Začela sem hoditi k maši zaradi hčerke,
seveda le zaradi reda. Pričela sem tam moliti.
Začetkoma mi je bilo tožno, a vdala šem se čut-
stvom preteklosti, ki nas vabijo, da vidimo kraje,
kjer smo bivali mladi, da se srečamo z znanci in
prijatelji od nekdaj, katere smo zgrešili. A prišel
je trenotek, ko sem začutila, da to vse ni bilo,
ampak da je, da sedaj biva v meni. Začutila sem
Boga, začutila sem svojo dušo. Da, Bog.je, ki nas
sliši, da, mi imamo dušo, ki izvira od njega in ob
njem živi ... Ti dve resnici sta mi silili v srce
vedno jasneje, vedno krepkeje, kadar sem opravljala
svojo molitev s hčerko vsako jutro in vsak večer.
,, Oče naš" je molila, jaz sem jo čula in sem ji to
brala v globini njenega srca, videla sem njeno živo
vero v dobrega Očeta nebeškega. Tedaj sem si
rekla in morala sem si reči: ako se to srce, tako
čisto, tako nežno, tako odkrito, ako se ono vara
v svojem zaupanju, tedaj nima nobena reč na svetu
več pomena. Ali bi bilo to mogoče? Življenje bi
bila strašna mora, ko bi vnetost tega otroka za

m  12 a

svojega Stvarnika ne bila druzega kakor laž. Mati
v meni je bila, ki se je vdala temu spoznanju . . .
Ah, to pa se ni izvršilo brez bojev. Ugovori, kojih
so me učili proti veri, so vstajali, toda nobeden
se ni mogel vzdržati proti temu glasu moje hčerke,
kadar je govorila z dobrim Bogom. Toda čemu
še razpravljati, kadar človek čuti, kadar stoji vse
kot dejstvo živo pred njim, kakor vi sami, kakor
zrak, ki ga dihate, kakor stvari, ki se jih dotikate.
Zopet sem verovala. Nisem se več borila proti
čustvu tem krepkejšemu, ker me je družilo z dušo
mojega otroka in z vsemi pojavi njega rastoče po¬
božnosti. Kolikor bolj sem se družila s temi po¬
javi, tembolj sem ljubila svoje dete, tembolj sem
verovala. Vi si ne morete predstavljati, kako iskreno
ljubezen vzbuja v njej bližajoče se prvo sveto
obhajilo, kako se razvnemata njen duh in njeno
srce, kaka čuda popolnosti, da vidim vsaki dan v
njeni duši. Bog je, ki ga vidim, da deluje v njej
in tudi v meni . . . Toda, častivredni oče, zato nisem
prišla, da bi vam pripovedovala podrobno, kako so
se prelevljale moje misli. Dovolj sem vam povedala,
da razumete, kaj sem pretrpela in kako sem prišla
do želje, katero na kratko izrazim: v treh tednih
gre Jeanne k prvemu svetemu obhajilu in jaz bi ž
njo vred tudi rada pristopila k svetemu obhajilu«.

h  Vi niste le rešili duše svoje hčerke," odgovori
ji duhoven, „vi ste rešili tudi svojo dušo. Naj vas
ne bega, da ste toliko časa živeli ločeni od Boga.
Vi ste ga imenovali dobrega Boga in prav ste
imeli. On ne želi druzega, nego odpustiti. Srce
našega Gospoda je vedno pripravljeno. Prav imate

0  13  m

tudi, ker verujete, da on v vas deluje. On je vas
vodil od ure do ure, da Vas je privedel do da¬
našnje. Vi bi radi šli k sv. obhajilu. To je prav
lahko. Jaz sem pripravljen vas izpovedati, kaderkoli
želite v . . . tukaj in takoj . . ."

Častivredni mož je to govoril z ginjenim
glasom, kakor da bi se skušal oprostiti za svojo
prvotno sumnjo. Ta povest ga je izredno prevzela.
Če je imel napake, ki so združene z abstraktnim
razumom matematika, imel pa je tudi njegove
kreposti, mej drugim tudi ono mistično silo, katera
se večkrat druži z matematičnim genijem, dokaz
temu: Pascal, Leibnitz, Newton in v naših dneh
Cauchy, Puiseux, Hermitte. Sile bi mu bilo treba,
ako bi bil moral poslušati priznanje kake ljubimske
zgodbe. To priznanje pa je v njem zbudilo izredno
zanimanje; sicer ni bilo nič posebno duhovitega in
strogo logičnega, vendar je videl v tem kakor žena,
skrivnosten razgovor Boga s človeško dušo. Vsa
stvar mu pa vendarle še ni bila popolnoma jasna.
Zakaj pa žena, ko je zopet verovala, takoj ni pre-
jamala sv. zakramentov? Zakaj je to odlagala?
Zakaj je tako zbegana ob svoji vrnitvi? Odločnost,
s katero se je nepoznanka izrazila o svojem poštenju,
mu ni dovolila misliti na kako 'skrito krivdo.
M. Euvrard si pač ni mislil, da bo v tem trenotku
uprav on kot duhovnik moral določiti nepremagljivo
oviro, ki brani tej ženi povrnitev in je ves prevzet
in prestrašen poslušal njeno izjavo, s katero je od¬
govorila na njegove zadnje besede.

/,Ne, častiti oče, to ni tako lahko. Predvsem
pa treba, da veste, kaj da sem in zakaj me vidite

m  14 m

tako prevzeto pred seboj. Omožena sem, to sem
vam že povedala. Dostaviti pa moram, da sem
vdrugič omožena, da pa moj prvi mož še živi . . ."

»Tedaj ste se," jo vpraša duhoven po kratkem
molku, »razporočili in zopet omožili? . .“

»Da," reče ona.

»In vaša hči?"

»Moja hči je od mojega drugega moža."

»Vi ste razporočeni in zopet omoženi," po¬
navljal je M. Euvrard in kakor da bi bil sam s
seboj govoril:

»Uboga žena! Sedaj vse razumem! . ." Nato
se obrne k njej:

»Ne, to ne gre tako lahko! Vi ne morete k
sv. obhajilu, dokler, živite tako, kakor sedaj, jaz
vas niti ne spovem, ker vam ne morem dati od¬
veze . . . ."

Te poslednje besede je spregovoril z obrazom
in glasom, kjer ni bilo več nobene bojazljivosti
učenjaka, katerega so motili pri njegovih razmiš-
ljavanjih, kjer ni bilo več čuti sočutja starčka
prevzetega vsled bridke izpovedbe. Redovnik je
razglasil v ime svoje vere odlok brez vsklica, vte-
meljen v neprerekljivi določbi. Bolesten obraz Mme
Darras se je zvil v gube, ko je začula ta odlok,
vendar posebnega iznenadenja ni kazala. Nekako
brez poguma se je obrnila k njemu rekoč: »Vedela
sem že naprej za vaš odgovor, oče čestiti. Tako
so mi že enkrat odgovorili. Vi ste to meni zdi se
že povzeli iz ene mojih besed, jaz sem se poprej
že posvetovala z drugim duhovnom. Ustavil me
je pri prvih besedah kakor vi. Jaz poznam že tudi

a 15 a

vnaprej pogoj, katerega mi stavite: ostaviti svojega
moža. Dovolite, da vam ponovim, kar sem rekla
onemu duhovnu: Sedaj je trinajst let tega, bila sem
tedaj stara devetindvajset let. Bila sem najbolj ne¬
srečna žena. Človek, kateremu me je prodala rnoja
rodbina in od katerega sem se morala ločiti, je
zahteval in tudi dosegel, da se je ta ločitev spre¬
menila v razporoko. On se je nato zopet oženil.
Jaz pa sem ostala sama na svetu z devetletnim
sinkom. Sodišče ga je meni prisodilo. Kako naj
ga vzgojujem? Kako naj premagam težave, katere
ženi ustvari razporoka, tudi če je žena imela pravo
na svoji strani. Tedaj pa se mi je približal drug
mož, katerega sem že z doma poznala, ne da bi
se bila preveč brigala zanj in katerega sem omožena
popolno pozabila. Izvedela sem, da me je deklico
ljubil, ne da bi mi bil to naznanil. On je bil si¬
romak, jaz pa sem bila bogata. On se zaradi mene
ni oženil. On je delal, da bi me dobil, če bi bila
še prosta; da bi me pozabil, če bi ne bila več
prosta. Zopet sem se oprostila, in on je prišel na
dan. Sedaj je bil bogat, užival izvrstno službo in
ženil bi se bil lahko, kjer bi bil hotel. Ostal je
zvest svojim prvim mislim in me naprosil naj se
ž njim poročim. Jaz sem vsprejela ponudbo in
nisem se varala. On je meni najboljši mož, in
mojemu sinku najboljši oče ....  In ko bi tudi
morala pogubiti svojo dušo, jaz ga ne zapustim
nikdar, nikdar ..."

>/Tedaj pa jaz ne razumem, kaj vi od mene
pričakujete," odgovori M. Euvrard „in kake pomoči
da potrebujete od mene, kakor ste se sami izrazili.

m  16  s>

Zadostno ste poučeni o cerkvenih zapovedih in
zato veste, da vaš drugi zakon pred cerkvijo ne
velja ter da nikdar veljaven biti ne more. Ko ste
sklenili to zvezo, ločili ste se od cerkve. Vi hočete
ločeni ostati in istodobno govorite, da bi radi zopet
pričeli versko življenje, ter prejemali sv.zakramente? ..
To je tako očitno nasprotje, da mora biti tudi vam
jasno. Vi bi bili radi združeni s cerkvijo in obenem
ločeni od cerkve. Ta zagonetka se ne da rešiti .' 1

wIn vendar se da rešiti," prekine ga Mme
Darres. Odločnost, s katero je to trdila, je kazala,
koliko važnost ona poklada uprav temu delu svojega
razgovora. Kri ji je zalila lice, njene oči so pla¬
menele in ona je nadaljevala:

»Da, ta problem se da rešiti. Toda to more
izvršiti le duhovnik velikega, zelo velikega duha.
Uprav zato sem prišla k vam, ter vam predložila
to stvar. Moj drugi zakon ne velja pred cerkvijo,
rekli ste mi sami in io tudi jaz vem. Pristavili ste
tudi, da ostane i v bodoče vedno brez veljavnosti,
dokler je v veljavi prvi zakon. Tudi če se raz¬
veljavi prvi zakon? Cerkev ne prizna razporoke,
prav, toda ona pozna ločitev zakona. Trinajst let
je, odkar se mi je ponudil ta drugi zakon. Hotela
sem prositi v Rim, pa tega nisem storila, moj bo¬
doči mož se je temu ustavljal in jaz sama sem
imela tako malo vere! ... Ali je morda sedaj že
prepozno? Ako cerkev zahteva, da se vklonim
njenim zakonom, mora mi poskrbeti tudi sredstva,
da mi je mogoče to storiti. Razloge, katere sem
takrat zbrala, tudi sedaj zberem in ti v teku časa
niso ničesar izgubili na svoji odvažnosti. Rekla sem

B 17 0

vam že, da so me omožili moji starši. In če me
tudi niso k temu fizično prisilili, vendar je gotovo,
da je njih pritisk odločno vplival na mojo voljo.
Vsekako nisem prav vedela, s kom da se poročim.
Ko bi bila to vedela, rajše bi bila umrla, nego
sklenila tako zvezo. Med mojim prvim možem in
menoj ni bilo nobenega nasprotja v mišljenju —
prenašala sem vse napake njegovega značaja, vsaj
je bil on oče mojemu sinu — tudi nezvestobe ni
bilo med nama. On me je varal, jaz sem mu od¬
puščala. Prenašati in odpustiti pa nisem mogla
njegove najgrje napake, ki najbolj ponižuje ljudi
našega stanu, ta človek je popival in v pijanosti je
bil divjak. Pet let sem iz ljubavi do svojega sina
prenašala te strašne prizore, pri katerih grožnje in
surovosti niso bile najhujše. Nisem mogla najti
moči, da bi se rešila, dokler ni bilo moje in mo¬
jega sina življenje v nevarnosti. Pretepal me je in
to s tako silo, da sem cele tedne vsled tega silno
trpela; pretepati je hotel tudi otroka, tudi njega .. .
Vprašam vas, čestiti oče, ali sem privolila vzeti v
zakon norca, zlobnega norca? Ali ni to vzroka
dovolj, da se razveljavi zakon, ker so bili moji
starši in jaz varani? . . . Čestiti oče, če vam za¬
gotovim prositi za to razveljavljenje, ki se mi ne
more vskratiti, in če vam obljubim, vse storiti, da
zato pridobim svojega moža, če vam zatrdim, da
hočem do tedaj bivajoč z možem pod eno streho
živeti ž njim kakor živi sestra poleg brata, ali me
ne smatrate po vsem tem, da sem se spravila s
cerkvijo. Ali bi se torej ne mogla spovedati in iti
k svetemu obhajilu s svojo hčerko vsaj enkrat, vsaj
to krat? . .“ 9

a 18  a

„Ne," odgovori ji oratorijan zamahnivši svojo
glavo z neko otožnostjo, pri kateri je sočutje znova
prevladalo nad strogostjo. »Ne, vi ne morete.
Noben duhoven bi se ne mogel zadovoljiti s temi
pogoji, ker so docela brez prave podlage. Navidezni
razlogi, katere ste povdarjali, niti ne dovoljujejo
napraviti prošnje za razrešitev zakona. Zdi se gospa,
da vi, kakor mnogi drugi mislite, da ima Rim
pravico razdirati veljavne zakone. Te pravice nima.
Rim prizna, da so zakoni ničevi, kader so v resnici
neveljavni, to je: kader se gotovi pogoji, potrebni
za veljavnost zakonske pogodbe, niso izpolnili. Te
pogoje pa je cerkev določila in opredelila tako
natančno, da je vsak dvom o tem izključen. Poglej le
v katerokoli delo moralnega bogoslovja, videli bo¬
dete, da vaš slučaj ni istoveten z nobenim onih, ki
so tam določeni. Vi priznate tudi sami, da je bil
vaš zakon sklenjen dovolj prostovoljno, ker trdite,
da bi prvega moža nikdar ne bili poročili, ako bi
bili poznali njegove grde napake. Tedaj ste privolili
v zakon. Vi se zgražate nad to strastjo, priznam
vam, da je strašna, da je grozna. Toda v tem ni
zmote v osebi. To je poskušnja. Ko je cerkev
blagoslovila vaš zakon, ni vas izvzela od poskušenj.
Če so bile te poskušnje prehude, na razpolago
vam je bila ločitev, ki jo cerkev vsikdar priznava,
a samo ločitev cerkev priznava. Dalje iti pa se
pravi nepokoren biti zapovedi, ki je tako jasno
izražena v evangeliju in ki prepoveduje drugi zakon,
dokler je živ prvi soprog. To kar vi mislite, da je
vničenje zakona, to je le prikrita razporoka, cerkev
pa ne deli takih prijaznosti. Kader ona poroči

0  19  m

dvoje bitij, tedaj cerkev zabilježi pogodbo, toda
nepreklicljivo, katero podvoji po zakramentu. Ne
ustvarjajte si nad, da uidete skozi ta vrata, ker so
pretrdo zaklenjena.

»Kaj naj tedaj storim?" ....  zakriči Mme
Darras sklepajoč v obupnosti svoje roke: Ali je
mogoče, da bi mi Bog - z neskončno bolestjo je
povdarila to besedo — ukazal ostaviti mojo družino,
zdrobiti srce moža, katerega ljubim in ki mene
ljubi, zapustiti svojo hčer? Ker moj mož bi mi
hčerke ne izročil in pri tem bi imel postavo zase...
Če pa tega ne storim, zame ni verskega življenja,
prepovedano mi je poklekniti ob strani svojega
dragega otroka ob slovesnem trenotku njegove
mladosti ter udeležiti se skupno ž njim svete skriv¬
nosti, . . . sploh nobenega odpuščenja! . . Ali je
mogoče, prosim vas, oče čestiti, da bi bila človeška
postava bolj pravična, bolj prizanesljiva, nego božja
postava. Ker naposled mi je drugi zakon omogočil,
da sem zopet našla pošteno življenje, vsaj sem
vendar tako malo zakrivila prejšnjo nesrečo. A
sedaj se zopet zahteva, da je znova uničim. Komaj
da se mi dovoli, ne vkleniti se v sovraženo pre¬
teklost, prepovedalo se mi je obenem, da bi jo
popravila . . . Ah, gospod Euvrard, kako bi bilo
pri tem postopanju mogoče oprostiti se mi tolikih
ugovorov. Nekdanja vera, oživljena družeč se s
pobožnostjo moje hčerke, zopet izginja, umira,
dvom se me polašča. Toliko sem na tem trpela,
ko sem obiskala onega duhovna. Dejala sem si,
nasprotniki cerkve imajo prav, očitajoč ji, da je le
orodje hlapčevanja in smrti, da se napredek razvija

2 *

m  20  0

brez nje in proti njej in da sem jaz hrepeneč po
njej s tolikim domotožjem le žrtva prevare ter da
resnice ni v njej! . . „Ne govorite tako! . .
zavrne jo živahno oratorijan ter se dotakne s svojo
častito roko njenega ramena hoteč zabraniti jo v
bogokletstvu. »Ne mislite tako, vsaj z Bogom se
ne prerekajte. To bi bil greh zoper sv. Duha, edin,
kateri ne bo odpuščen ... Vi očitate zapovedim
cerkve o zakonu, da jim nedostaje pravičnosti in
ljubezni. Dovolite mi čisto navadno, pa točno
primero: Ladja pride v luko, kjer bi rad eden

izmed potovalcev izstopil in sicer iz raznih zelo
važnih moralnih in materialnih ozirov, na priliko,
da obišče svojega umirajočega očeta, da je pričujoč
pri razpravi, od katere je odvisna bodočnost nje¬
govih domačih, ali karkoli. Toda na ladji se je
pojavila kuga. Mestna oblastva strogo prepovedo
komu se izkrcati, iz strahu, da se bolezen ne za¬
nese v mesto. Ali bi bilo pravično, ali bi bilo
bratoljubno, da bi se komu taka prošnja uslišala
ob nevarnosti, da se zaleze kužna bolezen v mesto
s stotisoč prebivalci. Gotovo ne. Vidite slučaj, v
katerem pravičnost in ljubezen zahtevata žrtev po¬
sameznih zaradi splošne dobrobiti. To načelo vlada
družbo. Recimo, da kaka stvar služi splošni koristi,
a škoduje posamezniku, ali da je koristna posamez¬
niku, pa škoduje splošnim interesom, tedaj zahtevata
pravičnost in ljubezen, da prevladajo splošne koristi.
To je vprašanje, ki si je treba staviti glede vsakega
zavoda, da se prav ceni njegov pomen.

Vprašajte se torej glede na nerazdružljivost
zakona! Kaj vam odgovarja razum? Da se družba

a 21 m

sestavlja iz družin, in da kakoršne so družine, taka
je tudi družba. Premislite sedaj, koliko koristi do-
naša nerazdružljivi zakon družinam: treba je resno
premisliti izvolitev, ker je zakon nerazdružljiv, tesno
se združijo vezi mej predniki, starši in otroci, stem
je zabranjeno združevanje raznorodnih elementov,
kako se krepi edinost duha pri udih in poznejših
rodovih. Tak zakon je najboljši temelj za stalnost
nravnosti, brez katere je sama anarhija in vedna
vročica. Kaj pa poleg razuma pravi zgodovina?
Dokazuje nam dejstvo, da se vsaka višja civilizacija drži
jednoženstva; razporoka pa ni jednoženstvo marveč
sukcesivno mnogoženstvo. Ni moj namen predavati
vam o socijologiji. Toda ali veste, kaj je dognala
statistika? Po državah, kjer je dovoljena razporoka,
se je primeroma podeseterilo število hudodelcev,
norcev in samomorilcev pri razporočencih. Vi ste si
morda in še kateri drugi ohranili ono nežnost duha
in srca, vendar večina si jo je že oslabila ali popolno
izgubila. Urejevati družbo z ozirom na nekaj doka¬
zanih degenerirancev, to se pravi vodstvo družbe iz¬
ročati odpadnikom. — Vi to nazivljate napredovanje,
vednost pa je imenuje nazadovanje ... Ne poza¬
bite, da sva dosedaj vse to presojala samo ob¬
jektivno. Hotel sem vam jasno pokazati istovetnost
mej postavo cerkve in postavo dejstev, mej naukom
skušnje in naukom razodenja. Delujoč da se ohrani,
pride socijalna narava do istega pravila, katero cerkev
postavlja kot dogmo. V luči teh idej proumite težo
krivde, ki ste jo storili; posluživši se kriminalnega
člena, ki so ga uvedli v naš kodeks najzlobnejši
sovragi socijalnega reda, razdirjevalci družinskega


m  22 a

življenja. Vi ste se pridružili temu razdirajočemu
delu, kolikor ste to mogli storiti. Vi ste žrtovali
družbo svoji osebni koristi, vi ste s svojim drugim
možem v svojih tesnih mejah vzorec anarhističnega
ognjišča, ki deluje toliko pogubnejši, ker po svojih
krepostih dajeta vzgled dostojnosti z nedostojnim
in reda z neredom. To je, kar napravlja zmote
tako usodne pri duhovih, ki so prejeli in ohranili
plemenite darove. Njih prirojena noblesa jim sledi
tudi v njih zmotah. Padejo ne da bi se onečastili.
Skrivajoč grdobijo zla, jo tem bolj nevarno raz¬
širjajo. Ne iščite nikjer drugod vzroka skrajnim
težavam, ki je srečujete pri naporu za svojo vrnitev.
Primerjajte velikost svoje krivde s temi težavami
in zahvalite Boga, da vas ni še hujše poskusil,
vas in vaših ... Ni še dvajset let, odkar so skle¬
nili to zloglasno postavo o razporoki, in ko bi vi
vedeli, kakor tragedij sem že videl vršečih se pred seboj
jaz, ki malo spovedujem, kake katastrofe so za¬
devale družine kakor vašo, ki niso umele te sicer
povsod spričane resnice: vsaka svoboda, ki naspro¬
tuje naravnim postavam vodi v suženjstvo in vsaka
dolžnost, ki se zanemari, v nesrečo! Videl sem so¬
vraštvo mej brati, med otroci prvega in drugega
zakona, očete in matere sojene in obsojene po svojih
sinovih in hčerah, tu smrtne boje mej očmom in
sinom, tam mej drugo ženo in hčerjo moža, drugod
zopet ljubosumnost na preteklost, ki je živela v
še živem prvem možu kakor sedajnost, kaznujoč
drugega soproga; videl sem nadalje strašne borbe
mej prvim možem in njegovo bivšo ženo v bolezni
nju otroka ali ako je odrasel, zaradi njegovih strastij,

a 23 a

zaradi mladostnih norostij, ali če je bila dekle, za¬
radi možitve. Nečem vam govoriti o tem srdu, ki
se ponavlja dan za dnevom, o zlobnosti priznani ali
skriti, hinavski ali odkriti ljudij, pri katerih je vkljub
vsemu spoštovanje krščanske zveze ostalo nedotak¬
njeno. Ah, koliko gorja! . . .

Vaša usoda ni bila še najhujša, ker jo spremlja
velika milost, da sta namreč zopet našli svojo vero.
Če kedaj zanemarite to milost, tedaj imate vzroka
dovolj, da se tresete.

Maščevalna roka božja ne deluje z izrednimi
dogodki; logika krivde ji zadostuje. Zato sem vam
tako govoril, da si nikdar več ne vzbujate mislij,
kakor sem videl, da ste mislili ravnokar. Zelo se
bojim za vas! . . .

Raznovrstna čutila so polnila dušo Mme Darras,
ko je poslušala to pravcato obtožnico; vsaka beseda
v njej jo je poniževala v nje drugem zakonu, ka¬
terega je sklenila po mnogem omahovanju, vendar
popolno resno in kjer je bil vsredotočen ves njen
čuvstveni ponos. Vsaka beseda jo je zadela v živo.
Kar je bilo za bogoslovca samo ideja, ki jo je
razvijal, to je bilo za katoličanko razporočeno in
vnovič omoženo živo in britko dejstvo. Ta dejal
bi znanstven govor, kjer jo je profesor in apologet
nehote prozorno kazal, napravil je nanjo izreden vtis,
spominjajoč jo brezštevilnih razgovorov s svojim
možem. Našla je v izražanju do cela si nasprotu¬
jočih prepričanj mnogo podobnosti, kar je pripiso¬
vala isti šoli v katero sta oba hodila v rue Des¬
cartes. Misel na moža, čegar ime je nosila, ji je
bila v tem hipu zelo mučna. Gotovo bi bil britko

b  24 e

iznenaden, ko bi jo bil videl, kako vpričo tega du¬
hovna posluša razne maksime, ne da bi jim ugo¬
varjala ter se vdaja vplivu, popolno nasprotnemu
moralni edinosti njune družine. On sam ji je hvalil
duševno vzvišenost M. Euvrarda, ne sluteč, da bo
kedaj slava naslonjena na matematični talent člana
akademije pripomogla v kritičnem trenotku pov¬
zdigniti njegovo veljavo nasproti ženski, ki je svoje
verske nazore podpirala le s čustvenimi razlogi.
Prvikrat sedaj ji je podal učenjak, ki ga je sama
spoštovala kot vzvišenega, tudi umskih razlogov.

Tudi so jo hudo zadele na časti nekatere be¬
sede (degeneriranec, odpadnik) ki so ušle redovniku
v njegovem ognju. Ob tako raznih mislih, ki so jo
razburjale, prevladala je ena sama, ko je oratorijan
dovršil svoj dolg razgovor. V strogem svojem govoru
ji je namreč povedal misel, ki je bila najbolj pri¬
pravno razburiti to nemirno srce, kjer je ravnokar
oživljajoča se pobožnost začutila skrita in nepre¬
magljiva očitanja. Dolgo že je begal in mučil
Mme Darras strah pred neko kaznjujočo usodo
začasno ustavljeno že dvanajst let njene sreče, katere ni
več smatrala zakonite. Ta vedni strah in želja otresti
se ga, sta veliko pripomogla, da je tako strastveno
želela poleg in pod varstvom svoje hčerke spraviti
se s cerkvijo. Zato je vstrepetala, ko ji je omenil
govornik poskušenj, ki vtegnejo zadeti njo in nje¬
nega soproga. In čem bolj je duhovnik to pov-
darjal, tembolj jo je bila groza. Slučaj je hotel, da
je bila ena omenjenih katastrof uprav ona, katere
se je razporočenka najbolj bala in sicer kolikor je
bilo mogoče presoditi po pravici. Poročilo, kateremu

a 25 a

ta prizor služi kot prolog je le del te nesreče. To
soglasje mej popolno tajno skrbjo in mej go¬
tovimi besedami M. Euvrarda je vplivalo nanjo s
tako silo, kakor kak prorošk opomin, zato se ni
več čutila dovolj močne, da bi se še nadalje raz-
govarjale. Čemu tudi ? Vsaj je dobila na svoje vpra¬
šanje odgovor, ki ji ni dal nikake nade.

»Ne morem vam ugovarjati, čestiti oče", de¬
jala je konečno, vsaj jaz ničesar ne vem . . . Prišla
sem k vam kot duhovnu, prosit vašo ljubezen
pomoči, katero ste mi odklonili. Vaš odlok zdi se
mi zelo trd, toda jaz ga sprejmem: podprli ste ga
z dokazi, katere prizna moj razum, dasi ste s svojim
govorom trn zadrli v moje srce.

Drugi pot, ako mi dovolite zopet priti, mi bo
morda mogoče predložiti vam svoje ugovore, ka¬
terih sedaj ne najdem v svojem duhu, pač pa jih
čutim s svojim srcem. Preden se poslovim od vas,
bi vas vendar še nekaj rada vprašala... Vi ste mi rekli,
da sem jaz izjema med razporočenci. Jaz tega ne
mislim. Dasi pa-je vaša sodba o meni preveč pri¬
zanesljiva, ima vendar svoj pomen; dokazuje namreč,
da je po vašem mnenju razlika v načinu, kako
žive žene, ki so se zopet poročile. Po vaši sodbi
niso vse enako oddaljene od pota, katero vi sma¬
trate kakor pravo. Razlika mora tudi biti pri njih
glede ločitve s cerkvijo. Vi pravite, da ni mogoča
popolna sprava, po kateri je hrepenelo moje srce.

T oda če že ne morem živeti popolno tako kakor vera
hoče, zakaj bi morala obsojena biti, da bi se tega
življenja prav nič ne vdeleževala? Zapustiti dom,
mi ukazujete, da smem k sv. zakramentom, ali pa


0 26 a

ostati v popolni neveri kakor že toliko časa, ali
ni mej tema skrajnostima kake zlate srede. Moja
oživela vera, ki me je privedla k vam, je po vašem
zatrdilu velika milost, zato bi bilo prav, ko bi mi
vi naznanili kako sredstvo, da se po svoji slabosti
zato hvaležna skažem . . . Sploh vas prosim,
oče čestiti, da mi ob koncu razgovora podaste
kak praktični nauk."

„Jaz vam nisem -ukazal ostaviti vašo družino",
pojasnoval je P. Euvrard, „najmanj pa takoj. Ce bi
vi sami hoteli to storiti, bi vas jaz prosil, da prej
dobro premislite. To je dokaz, da človek ne od¬
stopi tako lahko iz uglajenih potov. Vi imate
hčerko, in ako vi zapustite svoje domače, trpela bi
njena verska vzgoja. Kje je tu večja dolžnost? Jaz
si ne upam prevzeti odgovornosti, da bi sam rešil
to vprašanje. Jaz ga tudi nisem rešil. Glede tega
sem vam odločno povedal svoje mnenje, ki pa se
je vam zdelo zelo strogo: prejem zakramentov
vam ni dovoljen v sedaj obstoječih razmerah.
Vendar pa je le preveč resnično, da tudi te raz¬
mere, če so tudi napačne, zahtevajo svojih dolžnosti.
Te dolžnosti spolnovati, se pravi v gotovem smislu
zaslužno delati. Tako zasluženje je bilo, da v svojem
drugem zakonu niste pozabili dolžnosti do svojega
sina. Zaslužno bote delali, ako bote vsako poskušnjo-
Bogu darovali, vzlasti kadar bo v zvezi z drugim
zakonom, tako na priliko bridkost, ki vam bo krčila
srce, ko bote na dan prvega sv. obhajila svoje
hčerke videli druge matere pristopiti k sv. obhajilu,
vi pa ne boste smeli. V istem smislu si lahko
nabirate zasluženja z miloščino, z zatajevanjem, s

a 27 0

tem, da posebno natančno spolnujete nekatere
cerkvene zapovedi n. pr. postno. Ako sem prav umel
je glede vere vaš mož še mnogo na slabšem nego
vi. Posebno zaslužno delo bi torej bilo, ako bi ga
mogli spreobrniti ..."

»Tega pa, častiti oče, ne zahtevajte od mene",
vzklikne Mme Darras in čelo se ji pri tem ne¬
nadoma zmrači. Ponovila je: »Tega ne zahtevajte
od mene! Nobena žrtev, katerih ste mi začrtali v
svojem programu, mi ne bo preveč, da si kaj za¬
služim; toda govoriti o verskih vprašanjih z mojim
možem in mu povedati, kaj jaz mislim, tega bi mi
ne bilo mogoče. Pomislite, gospod, vseh mojih
skrbi zaradi prvega sv. obhajila moje hčerke, on
jih niti ne sluti, oh, koliko sem se trudila, da sem
jih skrila pred njim. Njega bi to preveč bolelo ..."

Pa je vendar on dovolil krstiti svojo hčer?"
reče P. Euvrard.

»Ta pogoj sem stavila ob poroki", odgovori
Mme Darras, »da morajo biti najini otroci katoliški.
On je držal besedo — mož poštenjak - toda s
kako notranjo nevoljo proti temu, kar on sodi, da
je samo praznoverje. On se sicer peča z vsako
najmanjšo stvarco, ki zadeva našo malo; on me
vidi, da jo vodim k maši, k pouku v krščanskem
nauku, toda nikdar me glede tega najmanjše stvari
ne vpraša. Ta stran življenja moje hčerke zanj ne
ekzistira. Glede mene, ki na tak način vzgajam
deklico, živi on v tej misli, da se vdajam senti¬
mentalnim predsodkom. To pa on odpušča ženski
slabosti, on me ljubi in je mnenja, da se v globini
srca v skupnosti idej popolnoma strinjam ž njim.

a 28 a

Zelo je deloval na to, da bi si bila glede nazorov
le eden. In tako je tudi bilo dolgo časa . . . Ne,
jaz bi ne imela moči mu povedati, da sedaj ni
več tako ..."

»Tedaj pa," vpraša duhovnik v nekaki zadregi,
»mu morda celo niste povedali, da ste namenjeni
k meni."

»K vam?. Seveda ne! . ..“ je rekla in že sama
misel na to jo je razburila.

»In kadar se vrnete, ali mu tudi nič ne spo¬
ročite o tem obisku?"

„Ne!" -

»Vendar bi bilo pa prav, da bi ž njim o tem
govorili," reče oratorijan, »da, prav bi bilo; pred
vsem zaradi vaše časti. Vi bi ne bili smeli storiti
tako odvažnega koraka in o tem nič povedati člo¬
veku, ki je oče vaši hčerki, čegar ime vi nosite,
in pod čegar streho vi prebivate. To opuščenje je
laž, ki se nikakor ne vjema s programom, ki sva
ga upravkar načrtala ... To bi bilo pa tudi po¬
trebno zaradi mene. Vi pač sami nimate radi, da
bi vam jaz dovoljeval take skrite obiske. Pripove¬
dovali ste mi, da je pri vas moje ime znano, da
ga celo simpatično izgovarjajo. To bi bil morda
razlog, da bi se jim vaš korak k meni ne zdel
tako nenavaden. To priliko bi vi porabili in pre¬
nehali s svojim molčanjem, ki je kaznjivo kljub
vaši dobri veri. Apostol pravi: S srcem verujemo
v opravičenje, z ustrni pa se vrši spoznavanje v
zveličanje.

»Ne", dejala je vtretjič Mme Darras ter zma¬
jala z glavo, »ne, tega jaz ne bom storila . . .

m  29  m

oče čestiti", nadaljevala je in njen glas je bil vedno
bolj proseč, »da, zaradi hčerke nisem mogla za¬
pustiti svojega moža; toda njemu naznaniti krizo,
katera se v meni vrši, ne da bi ga nato pripravila,
s tem bi ga pač neizmerno razburila. Mogoče je
celo, da bi se po opravljenem prvem sv. obhajilu,
v bodoče uprl pobožnim vajam moje hčere. On se
ni zavezal, da ji vse to dovoli. In jaz sama se
glede na svojo vero bojim gotovih razprav. Pač bi
se jim ustavljala, ako bi me podpirali sv. zakra¬
menti in zato sem tudi hotela prositi moža, da mi
dovoli obrniti se v Rim. Toda brez zakramentov,
s tako polovičarskim, nepopolnim verskim življenjem
pa ne čutim moči v sebi ..."

»Porabite zato časa, kolikor ga bo treba," od¬
govori P. Euvrard, »toda imejte trdno voljo, dobiti
priliko, da se očetu svoje hčerke tako razodenete,
da ne bo imel nobenega dvoma o vašem moralnem
stanu; to je vaša stroga dolžnost, tako sodijo že
navadni ljudje."

»Prosim vas dovoljenja, da vse to premislim",
reče gospa ter vstane. »Vi mi dovolite, da zopet
pridem, kaj ne da? Daši najin razgovor ni za¬
dovoljil mojih nad, vendar se mi je težak kamen
odvalil od srca, ko sem se oprostila tega morečega
molka."

»Vedno bom vesel, ako vas vidim," odgovori
duhovnik, katerega je to boječe in proseče vprašanje
vidoma prevzelo, »toda povedal sem vam že, da
skrivoma ni treba k meni hoditi. Pridete, kader
bodo o tem vedeli doma."

»In do tedaj? . . .“ vpraša gospa.

B 30 B

„Do tedaj pa bom molil, da pričnete po mož¬
nosti, ki vam jo narekuje previdnost, spolnovati
svojo očito dolžnost."

v Tedaj, z Bogom, oče čestiti; zelo sem vam
hvaležna, da ste darovali zame nekaj vam tako
dragega časa, katerega znam i jaz ceniti."

Z bolj tihim glasom je spregovorila te besede,
premagati se je morala, da ji ni ušlo v solze. Ta
ginjenost je prevzela duhovna. Poskusil je nekoliko
popraviti svoj zadnji trdi odgovor ter ji je sprem¬
ljajoč jo k zunanjim vratom rekel:

„Z Bogom! Nasvidenje, dete moje, in sicer kmalu!"

„7  Bogom ..." je odgovorila Mme Darras ter šla
po stopnjicah siromaške hiše, ne da bi se bila nazaj ozrla.

P. Euvrard je za trenutek obstal vrh stopnjic,
kakor da bi jo hotel nazaj poklicati. Ko pa pre¬
mislek premaga čuvstvo, zapre vrata za seboj in se
vrne sam v zavetišče vednosti, kjer mu je nepo-
znanka mej obiskom, ne da bi mu bila povedala
svoje ime, razkrila duševno dramo, skrajno trpko.
Temeljno nasprotje v duševnem življenju mej so¬
progoma je vedno nekaj milovanja vrednega. Po¬
sebno hudo pa se kaže, kadar se to tiče verskih
problemov, ki so in bodo vsaki čas tvorili najglobeje
' dno duševnega življenja. To nasprotje pa postane
tragično, ako živita soproga v zakonu po razporoki
ter se še vedno ljubita, pa se pri enem vzbudi
vera, ter mu vsaki dan očita to ljubezen, ne da
bi jo mogla uničiti. Kaj pač misli drug? S kakim
uporom mora konstatirati, kako ta strup počasi, a
smrtno otravlja njuno skupno srečo. Kak konflikt,
ako se ženi zaželi po cerkvi, in ako mož v verskih

m  31  m

stvareh ni indiferenten ali skeptičen, marveč um¬
stveno, zistematično sovražen! Daši mu je Mme
Darras — daseposiužim domače besede P. Euvrarda
načrtaia le obrazec svojega čuvstvenega življenja,
bilo je vendar duhovnu dovolj, da si je lahko
predstavljal razne mogoče nesreče, ki so grozile
njeni hiši. Dolgo je že bilo, odkar je odšla in
vendar se on ni še popolnoma pomiril. Zastonj
ga je vabila črna tabla naslonjena na leseno ogrodje,
naj se dvigne zopet v jasne višave matematičnih
spekulacij. Njegove misli so begale drugod; spremljal
je v duhu nepoznanko, ko se je vračala domu, k
možu, kateremu je bila tako iskreno vdana, a se
ga je toliko bala! . . . Gotovo je bil ta človek
napolnjen s sovraštvom do cerkve, ki je v tej dobi
razširjene intelektuelne kulture kaj čudno in vendar
prav pogosto. Sam žrtva tega sovraštva, začuti
oratorijan v trenotku neko čudno čustvo tesne
edinosti, ki združuje najrazličnejše namene v isti
domovini. Spopad, ki se mora neizogibno izvršiti
mej tema soprogoma, je kakor njegovo pregnanstvo
iz samostana le epizoda iz borbe, ki divja po se¬
danji Francoski mej dvema svetovnima nazoroma,
mej dvema civilizacijama, mej dvema svetovoma.
To je epizoda vzeta iz velike verske vojske. Ta
podoba je bila tako živa v matematikovi glavi, ki
je bila vajena neskončne vrste dogodkov združevati
v suhih formulah, tako živa, da je, odločivši se
zopet za prekinjeno delo, spregovoril pod vtiskom
razgovora, ne več kakor ravnokar: Uboga žena!
Pač pa je vzdihnil: Uboga domovina! in še vedno
mu je nekaj trenotkov kreda nagajala med nje¬
govimi prsti.

la 32 a

II.

Očem.

Še bolj bi se bila tresla ta stara, častitljiva
roka, tako da bi ne mogla začrtati niti indiferent¬
nih številk za formule, če bi bil ta učenjak in vernik
bolj natanko videl še drugo stvar pred očmi.
Vnovič in še bolj globoko bi bil prevzet sočutja,
ki bi bil dognal, da to versko nasprotje mej mo¬
žem in ženo, katero je ona tako britko občutila,
ni bilo edini polom, ki je grozil tej takozvani za¬
konski družini. Še bolj bi bil potrjen v svojih
nazorih o življenju, ki so mu v slučajno pojav¬
ljajočih se dogodkih kazali skrito matematično pra¬
vično razdelitev.

Tej družini je res grozila kriza in sicer iz
raznih vzrokov, ki se bodo polagoma sami razkrili.
Že sedaj pa smemo trditi, da so vsi ali izvirali
iz napačnega naziranja o razporoki, ali pa so se
vsled tega množili. Mme Darras je jasno spoznala
le en vzrok, ki se ji je zadiral v srce glede na
njeno hčer in na njeno zopet najdeno vero. Toda
še preden je to popoldne minulo, zaznala je za
drugo nevarnost, ki jo je slutila že več mesecev;
lahko bi jo bila že preje zaznala, a je ni hotela.
Vsi poznamo, kako resnična je po skušnjah v narodu
potrjena prislovica: Nesreča nikoli ne počiva. Ako
pa stvar nas same zadeva, tedaj mislimo sami sebe
varajoč ravno nasprotno. Ako nas zadene velika
nezgoda, menimo, da smo s tem zavarovani proti

ib 33 a

drugi, kakor da bi bila posameznemu človeku uso¬
jena le gotova mera trpljenja. Toda stvar ni taka.
Narava vedno ista v najraznovrstnejših pojavih,
hodi ista pota tudi v moralnem in materialnem
življenju. Ako ima bolezen svoj vir ne v kakem
slučaju, marveč v splošni dispoziciji, tedaj se tudi
kaže ne lokalno, ampak splošno v organizmu. Isto
velja tudi o nesreči, kader ne pride slučajno, am¬
pak se rodi iz dejanjskih razmer. Naravnost iz¬
najdljiva je in zadene nas uprav tam, kjer najmanj
mislimo. Vdarec pada za vdarcem, ena nezgoda
podaja roko drugi. Česar se lotimo, se nam po¬
nesreči, vse sovražne nam bojazni se vresničujejo.
Tedai pa radi govorimo o slučaju, o usodi. Toda
če si stvar bližje ogledamo, spoznamo, da je temu
vedno isti vzrok; mi namreč stalno preziramo kak
velik zakon. Toda koliko upiranja, preden vsprej-
memo ta nauk, koliko se ob grozeči nevarnosti
trudimo prepričat sami sebe, da nas ne bo zadela,
da mi tega ne zaslužimo, da smo že plačali do¬
volj davka solza!

Ta napačen predsodek je gojila Mme Darras
več mesecev; opažala je sicer na obzorju svoje
usode razne črne oblake toda brez posebnega strahu.
Od dne do dne je bolj čutila nevarnost, toda ona
se ji je upirala ter sama sebe prepričavala, da bo
le njo zadelo zlo, o katerem ji je velela vest, proti
njeni volji krščanska, da zahteva spravnega zado¬
stila. Pač da, slaba varnost! Dokaz temu njen strah,
ko ji je našteval M. Euvrard katastrofe, ki so kot
žrtve zadele toliko razporočencev. Drugi dokaz
zato so bile besede, ki jih je govorila sama sebi,

3

m  34  ib

ko se je ločila od duhovnika. Da ni s svojini
posetom dosegla svojega namena, to jo je manj
trpko bolelo nego bojazen, ki jo je duhovnik
vzbudil ali prav za prav obnovil v njeni duši. Ta
skrita bojazen jo je zadela najbolj živo v srce.

Odšla je kakor žena, za katero ni več oma¬
hovanja, čez dvorišče, kjer je hišnik še vedno delal
na svojem slavnem vrtiču. Ali jo je pač opazil?
Takoj je bila zunaj na cesti Servandoni, katero je
to pot vzljubila, ker je bila tako tiha in samotna.
Prepričana je bila, da je ni nihče videl, ko je iz¬
stopila iz te stare hiše. Pet minut pozneje je bila
na cesti Vaugirard in skozi jardin du Luxenbourg
je bila v ulici istega imena, kjer je stanovala. Pre¬
pričana, da jo nihče ne more izdati, mudila se je
dalje časa v drevoredu in se je vdala svojim mi¬
slim. Razgovor v stari hiši se je nadaljeval v njeni
duši. RazgoVarjala se je v duhu z M. Euvrardom,
kakor da bi stopal ta skrivnostno-asketičen redov¬
nik poleg nje.

»Na svidenje?' 1  Tako je rekel: »Nasvidenje .

To si je ponovila takoj pri njegovih vratih. Spo¬
minjamo se še, da je tem svojim zadnjim besedam
dodal zadnjo posebno laskavo besedo: »Dete

moje . ." Drugega izraza bi on tudi ne bil rabil,
ko bi ji bil dovolil spovedati se, kakor je eno uro
poprej na potu k njemu za trdno upala. Ponav¬
ljala si je to besedo: »Nasvidenje?" kakor vpra¬
šanje, na katero pa je v svojih mislih odgovorila
že prej, a sedaj glasno in jasno:

»Ne, ne, ne! Ne vrnem se več . . . Nikdar
z Albertom ne spregovorim o tem obiskku, nidar!

a 35 a

Ne mogla bi vstrpeti njegovega pogleda, kader bi
me poslušal. Skupaj sva bila danes pri zajutrku
in spraševal me je, kaj bom danes počela, tako za¬
upno, tako iskreno, kakor vselej in jaz sem mu
zamolčala svojo pot, za katero sem se že odločila . . .
Poznam ga: Ko bi on vedel za to pot, ničesar bi
mi ne očital . . . Toda kaka senca bi legla na
njegov obraz, kaka bolest v njegovo srce? . . .
Ne, to se ne zgodi! Sam M. Euvrard bi mi pre¬
povedal govoriti, ako bi mu bila smela vse raz¬
odeti. — Kaj pa mi je že rekel? Da mi je mogoče
zaslužno zadostovati tudi izven cerkve, ako spol-
nujem svoje dolžnosti, dolžnosti matere pred vsem,
ki jih imam do svojega sina in do svoje hčere .. .
Dobro! Dolžnost nasproti mojemu sinu zahteva
sedaj, da se ogibam vsega, s čemer bi zmanjšala
svoj vpliv do moža ... M. Euvrard je tudi mnenja,
da so take razmere kakor moje združene z velikimi
težavami. Ko je govoril o smrtno sovražnih pre¬
pirih mej očmom in sinom, zadel me je zelo ob¬
čutno ... Za hip sem videla pred seboj, kako
sta Albert in Lucien skočila drug proti drugemu,
jeze besneč ... Te borbe mej njima pa mati in
žena ni videla samo v duhu, ona jo je tudi slutila
in celo opazila, zato se je z vso odločnostjo svojega
bitja otresla te podobe ter nehote na potu pohitela,
kakor da bi bežala . .

»Ne, tega ne doživim," si je šepetala, »Bog
tega ne pripusti. Vsaj me že dovolj kaznuje, da
me peha od sebe. Tako sladak bi mi bil lahko
dan prvega svetega obhajila moje hčere, in vendar
mi bo tako grenak! To žrtev, sprejmem jo, da-

3 *

a 36 a

rujem jo, kakor mi je ukazal duhovnik. Vsaj pri
tem trpim le jaz, ne drugi, drugi ne! To bi bilo
prekruto. Že misel sama, ki me obhaja to leto
tolikrat, misel, da bi se kedaj manj ljubili, mi je
grozna kazen. In to je bila le misel . . . Čudno,
da človek tako rad misli, da se bo zgodilo, česar
se boji. Le namignil mi je to P. Euvrard in do¬
volj je bilo, da se mi je za hip duša napolnila z
britkostjo. Ako bi ga bila tedaj ustavila in mu
priznala svojo bol, gotovo bi mi bil sam svetoval
vse storiti, da si ostaneta Albert in Lucien vedno
dobra zaradi mene tudi v slučaju, da bi se kedaj
res razdvojila . . . Razdvojila? Čemu ti strahovi! . .
Vsaj sta v vseh stvareh enih mislij: o veri in po¬
litiki. Vsaj sem Albertu žal preveč dovolila, da ga
je vzgojeval po svojih nazorih ... Ali bi pa bila
mogla drugače ravnati? Ali sem s tem kaj zakri¬
vila? Vsaj sem bila istih nazorov ž njima, vsaj
mislila sem tako. Bila sem iskrena, Bog ve za to
in me ne bo kaznoval. Vsaj sem že dovolj ne¬
srečna, da si moram odreči temu, kar imajo žene,
ki so več grešile, nego jaz. Ljubimce imajo, pa
se spovedujejo in gredo k sv. obhajilu. Jaz pa ne
smem. Ali je to pravično? . . Toda ne, nečem
soditi; poslušna hočem biti v tem P. Euvrardu:
jaz vsprejmem, darujem to trpkost Bogu, da me
kaj hujšega ne zadene . . .

Ah, poznam družine, ki so edine v veri, kjer
mati, oče, brat, sestra zvečer skupno molijo, skupno
k maši hodijo . . . Toda jaz ne smem možu po¬
vedati o svojem nedolžnem obisku, in če srečam
sina, pa bi me vprašal, kje sem bila in bi mu

a 37 a

povedala, on bi me niti ne razumel! Ako bo Je-
anne videla druge matere pri sv. obhajilu ne pa
svoje, druge očete v cerkvi ne pa svojega, treba
si bo izmisliti kako neresnico, da se preveč ne
zbega ta dobra, nedolžna duša...  Da, P. Euvrard
ima žal prav, oj gorje! . . .

Te splošne misli so ji ostale v duši po razno¬
vrstnih vtiskih, ki so bili pa včasih neznatni tako,
da bi Mme Darras na priliko ne mogla povedati,
kedaj ravno si je v svoji glavi vstvarila ta dvom
o dobrem razmerju mej možem in sinom, tudi bi
bila v zadregi točno izjaviti, kedaj da se ji je vrnila
vera njene mladosti ob pobožni vnemi svoje hčerke.
Preveč podrobnostij njenega notranjega bitja je
povzetih in združenih v teh mislih. Tako se je
pri tem zatopila va-se, da ni prav vedela, kje da
je. Sprehajala se je po drevoredu, ne da bi mislila
na to. In ko je prišla v rue du Luxenbourg ter
obstala pred svojimi vrati, tedaj ji je bilo, kakor
bi se bila oproščena izbudila iz hudih sanj. Vsaj
ji je ta hiša bila živa priča mnogoletne njene ne¬
skaljene sreče.

Albert Darras je ob poroki dal po skupno
dogovorjenem načrtu zgraditi to hišo. Iskreno je
Albert želel odstraniti vse, kar bi ženo spominjalo
na preteklost, ona pa si je hotela zagotoviti ognjišče
bolj stalno za značaja, zato sta oba hotela imeti
hišo samo za-se, od katere se ne ločita prej, da
jih po nju smrti iz nje poneso.

Zbrala sta si stanovanje precej oddaljeno od
Champs-Elysees, kjer je ona poprej prebivala. Ga-
brielle je to predobro razumela, s svojim novim

m  38  m

življenjem je pretrgala vse zveze s poprejšnjim
svetom in njej se je vzljubila misel na samoto,
za katero pa njen mož ni maral. Neznatni štipen¬
dist politehnike, ki si ni upal oglasiti za zakon pri
gdč. Nouet — to ime je nosila Mme Darras kot
dekle — je bil sedaj tehnični svetnik pri eni izmed
največjih bank v Parizu, Grand - Comptoir, ter je
zato dobival stalne letne plače dvajset tisoč frankov.
Poleg tega še drugih postranskih dohodkov trideset
tisoč frankov. Žena je imela štirideset tisoč frankov
rente. Bila sta torej bogata dovolj, da bi se lahko
skazovala pred svetom in to željo je tudi Darras
gojil. Elegantna fasada palače s širokimi vrati za
vozove in z visokimi okni ob pritličju, vse to je
bilo namenjeno za velike vsprejeme, kar je inge-
nieur posebno ljubil. Zelo raznovrstna čustva so
ga potisnila na to pot, ki pa se skoraj da niso
vjemala z njegovim značajem in z njegovo stro¬
kovno vzgojo. Pred vsem pa je bil Albert za¬
ljubljen in ponosen na lepoto svoje Gabrielle.
Poleg tega pa je bil strasten politik. Brezpogojno
vdan idejam stranke tedaj vladajoče želel je, da bi
njegova žena in on igrala svojo ulogo v visokih
republikanskih krogih. Vsaj je znano, da se je
zadnjih trideset let napravila posebna družba bo¬
gatih meščanov in visokih uradnikov. Očitajo ji
pa isto frivolnost v nravih, isto željo vživanja in
zapravljanja, kakor ostali družbi. Znano je, da so
nekateri od teh tajnih Jakobincev posebno razsipno
živeli in imeli svoje salone — vsled dolžnosti.
Seveda so bili to najbolj naivni ljudje, pristaši naj¬
bolj pokvarjene in brezčastne stranke. S tem so

a 39 a

mislili da vtrde veljavo vladajočemu zistemu. Dar-
ras je bil v njih vrstah tem rajši, ker je vprizoril
s tem skrivno borbo mej svetovoma, kjer je Ga-
brielle poprej živela mej konservativnimi uradniki..
- M. Nouet je umrl kakor svetnik pri kasacij-
skem dvoru - in mej starim deželnim plemstvom.
Prvi soprog, o katerega surovostih je uboga žena
še nedavno čez toliko let s studom pripovedovala
P. Euvrardu, je bil zanesljivo iz dobre rodbine
Rouegrue in sicer od grofov Chambault. Ti razni
vplivi so se kazali pri Darrasu, ki je sam plebejec
trdega plebejskega značaja negoval še vedno kot
svoj glavni namen množiti z vedno novimi sred¬
stvi svoje imetje in s tem seveda množiti izobilje,,
ki je bilo Gabrielli na razpolago. Na to neutrud¬
ljivo naklonjenost, radodarno in nežno skrbljivo,
spomnila se je Mme Darras, ki je stopila na prag
svoje hiše. Takoj se je začutila oboževano ženo-
Zahotelo se ji je zopet po tej domači sreči, katero
je zatajila s svojim posetom pri redovniku in s svo¬
jimi nato sledečimi razmišljavanji in zopet je v
njej oživela žena, ki se je malo poprej v. ime
svoje novo pridobljene sreče uprla strogosti ka¬
toliških zapovedij.

»Ne, to ni mogoče! To ne bo res! Bog bi
ne bil Bog, ko bi pogubil Alberta in mene, zato
ker se tako ljubiva. Pretrpela sem pač le težki sen.
Jaz ne obiščem več onega duhovna. S svojimi
prijaznimi manirami in s svojo dobrohotnostjo je
on še nevarnejši nego drugi. Če bi bila cerkev
to, kar hočejo ti iz nje napraviti, bi to ne bila
cerkev, kakor nam jo slika evangelij. Ne, jaz ni-

m  40  m

sem nič hudega storila. Ne, ta ljubezen, tako iskrena,
tako zvesta ne more biti v prokletsvu. Popolno
se ji zopet vdam, na novo v njej oživim in za¬
dostovala mi bo, kakor je že dolgo poprej. To
storim! . . ."

Ravno da je spregovorila te krepke besede,
že je morala spoznati in to iz čisto navadnega
povoda, kako malo zmožna je njena bolna do¬
mišljija, da bi se dala voditi kakim trdnim sklepom.
Zadosti ji je bilo, da je pri napol odprtih vratih
v predsobi videla klobuk, vrhnjo suknjo in rako¬
vice svojega moža zložene na mizi v najlepšem
redu, kakor je imel to navado Darras tudi pri
najmanjših stvareh. Odšel je ob eni po skupnem
kosilu, šel je v pisarno, odkoder se ni nikoli vrnil
pred peto uro. Sedaj pa je bilo še le pol štirih.
V šumu nasprotujočih si mislij Gabrielle ni mogla
misliti na to; sedaj pa se ji je treba sniti z Al¬
bertom, ne da bi se ji bila že polegla razburjenost,
ne da bi se mogla popolno zbrati. Zakaj da je
danes tako zgodaj prišel domov, na to ni mislila.
Pač pa jo je misel, da stopi skoraj pred njegove
oči, da jo bo spraševal, kako da je popoldne pre¬
živela, tako vznemirila, da se ji je tresel glas, ko
je vprašala slugo:

»Ali je gospod že dolgo časa doma?' 1

»Deset minut, milostna," odgovori ji sluga.

— »Kaj, če me je videl, ko sem stopila iz
ulice Servandoni? ..."  dejala si je. »Če bi me
bil dobil in vprašal, kaj bi mu bila pač odgovorila?
Kaj naj mu zdaj rečem, ko opazi mojo razburjenost?
Če kaj zapazi, kako naj mu razložim, ne da bi

B 41 0

II

vzbudila njegovo nezaupanje? Vsaj mi bo bral v
očeh, da se mu lažem ..."

V tej družini, kjer je bilo prijateljstvo toliko
let tako popolno, je vselej soprog, ki je prišel zadnji
v hišo, prihitel k onemu, ki je bil že doma. V
prvem nadstropju, kjer sta stanovala, imela sta sobe
tako razdeljene, da sta takoj začutila, če je kedo
prišel ali odšel. Imela sta pet sob, veliko spalnico,
toaletni kabinet za njo, sobo za njega, kjer je imel
obleko in tudi kanape, majhen salon in od zadaj
sobo za knjižnico in za kajenje. Navadno je bil v
tej zadnji sobi, kader je bil sam. Na sredi je bilo
veliko predvorje, kamor so vodile vse stopnjice,
pokrite s tapetami in okrašene s cveticami; odtod
je bila pot v razne sobe. Gabrielle tu obstane;
srce ji hudo bije. Albert je gotovo tukaj v kaki
sobi. Morebiti je že čul zvonec in že ve, da je
doma. Morda ji že hiti naproti. Ker se pa le niso
vrata takoj odprla, zato porabi ta odmor, da še
dobi nekaj časa zato, da se zbere, ker je še vsa
vznemirjena. Na misel ji pride, da gre v drugo
nadstropje, kjer so stanovali otroci, da pogleda
hčerko, ki je morala biti v učni sobani pri svojih
nalogah. Mati je dosegla pri očetu, ki je hotel
poslati Jeanne v ženski licej, da se je učila doma
pod nadzorstvom posebne vzgojiteljice, seveda po
volji očetovi po učnem načrtu za liceje. Vsak teden
je prišel iz velikega kolega na levem bregu profesor,
da je delala naloge iz onega razreda, v kateri bi
morala hoditi. Nato je omejil svoj vpliv strastni
prostomislec na vzgojo, drugo vse, zlasti najvažnejše,
pa je prepustil svoji ženi, kakor ji je to obljubil.

m  42 a

Zato je le redko zahajal v učno sobo. Zelo se je
torej Mme Darras začudila, ko je prišla v drugo
nadstropje in tam pri vratih začula glas svojega
moža. Ista misel, kakor njo, vodila je tudi njega
precej po njegovem prihodu, h hčerki. Hoteč za¬
vleči snidenje z možem, je to sedaj le pospešila.
Toda, ako se pri hčerki snideta, je takoj snovi
dovolj za razgovor in s tem se izogne razburjenju
pri prvih besedah, ki bi jo lahko izdale. Pa ne¬
nadoma se ji vzbudi novi nemir, ki prežene prvega.
Spomni se namreč, da ima hčerka vsaki petek
izpraševanje in nalogo iz katekizma. Kaj je pač
Alberta prignalo v sobo in to posebno ta dan?

Ko odpre vrata, ne da bi bila poprej potrkala,
vidi, da drži mož v rokah list, na kateri je Jeanne
začela pisati. Od okna je svetloba padala očetu in
hčerki na obraz, mati obstane prestrašena in gleda
podobnost med njima, ki pa ni vedno popolna;
deklici se je videlo, kako je nervozna in kako svoj
obraz spreminja kakor oče; ni bila vajena očetovega
prihoda v tem času, zato se je razburila.

Albert Darras je bil kakih sedeminštirideset.
let star, nekdaj temnopolt, kakor so pričale njegove
še vedno črne brke, dočim so bili njegovi lasje na
kratko po vojaško ostriženi že vsi beli. Reznen
profil, krepko vzraščeno telo je izdajalo gorjanca, ži¬
vahne oči, slok stas in motna polt pa so kazale, da
ti gorjanci prihajajo iz juga. V stisnjeni glavi, v
prožnem telesu s finimi rokami in nogami je kazal
nekoliko Arabca. Rodbina Darras je izvirala prvotno
iz Sisteron-a. To staro vtrjeno mesto je zelo od¬
daljeno od morja, toda v Provence so tolikokrat

m 43  ©

prihrumeli Saraceni — vsaj to priča pogorje Maures
že s svojim imenom — da tam srečavamo ljudi,
katerim treba samo še burnus-a in turban-a, pa bi
se beduini pokazali med civiliziranimi. Morda je
Albert Darras svoj brezverski fanatizem in njegove
znake podedoval od svojih prednikov. Morda je
podedoval svoje strasti od kakega prednika, zaple¬
tenega v borbe lige, ki so strašno divjale v tem
zapuščenem kotu Francoske. Takih in podobnih
hipotez sicer ni lahko vzdrževati, vendar čestokrat
nezavestno vplivajo na nas mogočno in odločilno.

Hčerka je imela iste žive oči in črne modro
blesteče lase. Pod prozorno kožo se je pretakala
severna kri nje matere - Nouetovi so bili meščani
iz Perche — ki je sedaj, ker jo je strah preganjal,
porudečila hčerki rožno lice. Trudila se je, da bi
zakrila svojo vznemirjenost, toda goste trepalnice,
ki so neprestano trepetale, so jo izdajale.

Oče, mož pisarne je s prstom kazaje poskušal
vrsto za vrsto nalogo hčerke ter delal svoje opazke,
ki so mogle pomiriti Mme Darras, ker so se ozi¬
rale samo na zunanjo obliko.

»Treba paziti, da ni »n" preveč podoben »u“
in narobe," je dejal; »poglej tu besedo »odpuščenje"
in tam »nadnaturno", tu ni mogoče razločiti teh
dveh črk. Gospodična, sodite tudi vi o tem!"

In pokazal je list gospodični, ki je stala za
hčerko. Glava, lasje, oči so jo razodevale, da je
Nemka. Tudi gospdč. Mina Schulze je bila v zadregi
kakor njena gojenka in odgovorila je kakor je bilo
pričakovati:

b  44 a

»Jeanne piše veliko nemški, gospod Darras,
in znano vam je, kako sta si v nemščini podobna
„n'‘ in „u". Dekleti sta se razveselili, ko je vstopila
Mine Darras. Mož ni mogel zakriti neke zadrege.
Neprijetno mu je bilo, -- toliko lojalen pa je bil
ta brezverec, - da bi se zdelo, kakor da bi on
hotel nadzorovati pouk v krščanskem nauku, kar je
prepustil ženi. Zato je s prvo besedo, s katero je
vsprejel ženo, hotel odvrniti ta sum od sebe, rekoč:

»Prišel sem hčerko vprašat, če ve, kdaj da ti
prideš domov."

»In jaz sem očetu rekla," dene hčerka, »da ne
boš dolgo izostala, ker si gospodični in meni pre¬
pustila voz." Sama od sebe je hčerka pritrdila razlagi
očetovi, zakaj da je prišel v njeno sobo. Oče jo
poboža po licu, kakor da bi se ji zahvalil za uslugo,
mati pa enako naravno pokaže, da nima glede
poduka ničesar prikrivati, zato odgovori možu:

»Ti si ob tej priliki lahko pogledal njene na¬
loge; jaz sem s tem prav zadovoljna, ker si gotovo
opazil, kako napreduje v slogu."

»Res je," odgovori oče suhoparno, vstane in
pristavi: »No sedaj si prišla, draga moja, in zato
deklico lahko pustiva, da nadaljuje s svojim delom,
jaz sem jo motil že cel četrt ure ..."

»Oj, vsaj imam dovolj časa!" vsklikne Jeanne,
»sem že na dobrem s svojimi nalogami."

— »Kadar se ji gre za njen najljubši predmet,"
potrdi vzgojiteljica, »tedaj vse drugo hitro izvrši,
da ima zanj tem več prostega časa."

Okorna gospodična objame deklico, ko jo je
tako pohvalila, ne opazi pa mračne sence na očeh

a 45 b

očetovih in strahu na materinem obrazu, ko je tako
povdariia pobožnost svoje gojenke. Nobeden ni
besede odgovoril, pač pa je mož takoj ko sta bila
zunaj sobe na stopnjicah, ki vodijo v spodnje
nadstropje prijel za to neprevidno besedo, ki ga
je neprijetno dimila. Začutil je vedno nerad poleg
svojega sveta še drug svet. Toda svoji častni besedi
je bil dolžan dovoliti, da se hčerka verno vzgaja.

»Videla si," reči ženi povdarjajoč zopet svoje
opravičevanje, »da nisem Jeanne ničesar omenil
glede njenega učenja ... In vendar . . . Toda
jaz sem ti to obljubil . . . Obljuba pa veže . . .
Vendar sem pa še vedno mnenja, da sem imel
prav, ker sem ti ugovarjal, ko si ti obljubo pred
poroko zahtevala od mene. V verskih vajah se
opazuje le neka komodna mehanika v verskih
navadah. Vse se vsprejme iz navade in pa zato,
da ni pri oddaji deklet pozneje težav, ako so
bile vzgojene brez verskega pouka. Neudobnost
takega kompromisa se pa ne spozna tako hitro .. .
Tudi se pri tem postavimo v nevarnost, da s tem
pri količkaj nervozni' naravi gojimo nevarno na¬
gnjenje do misticizma. Ti si čula gdč. Schulze; ti
vidiš, kako že rase ta strast za versko razburjanje
v čustvovanju naše male ... S tem pa ti ničesar
ne očitam, le opomnim te, da si oprezna. Ne dovoli,
da bi šla predaleč v tem pogledu. Opozori na to
tudi našo vzgojiteljico. Če smo že hoteli kako
Nemko za Jeanne, bolje bi bilo izbrati kako pro¬
testantko, ker bi ložje vzdrževala ravnotežje . . .
Se enkrat opomnim, da s tem nečem ničesar očitati.
Vendar pomisli na prihodnost in na borbe, katerim

m  46  m

bi bili izpostavljeni, če bi se kdaj Jeanne zarila v
nazore, ki bi bili najinim nasprotni .' 1

»Gospodična Schulze je vso stvar pretiravala",
odgovori Mme Darras. Zazeblo jo je v srce, ko je
Albert izpregovoril besedo: »najinim". V tem se
je pokazala vsa dvoumnost, v kateri je že toliko
dni živela ta družina. Kolikrat ji je v zadnjem času
že Albert tako govoril, a vselej ji je strah, da bi
se o tem ne pričel podrobnejši razgovor, vzel moč,
da bi mu pritrdila. Zato je molčala, ali pogovor
zasukala, kakor je to storila tudi sedaj:

»Jeanne ni bolj vneta za ta predmet, kakor
za druge, marveč to je edini predmet, ki se ga
uči z diugimi učenkami skupaj. Njeno samoljubje
jo pri tem vzpodbuja ..."  Navadno je vselej,
kadar se je hotela žena po takih ovinkih izogniti
pravemu razgovoru, začutila v sebi neko polajšanje
in sramoto ob enem, kar je docela lastno straho¬
petnosti. A sedaj ji je bil še preveč v živem spo¬
minu obisk pri M. Euvrardu. Besede apostolove,
katerih je omenil, da treba z besedo pričati, kar
verujemo, so se trenotno oglasile kakor jeka v
njeni duši. Očitki so se jej vzbudili, a so se takoj
umaknili nenadnemu presenečenju, ko je začula
možev odgovor.

»Morda imaš prav, ker si bližje Jeanne, nego
jaz. Sicer pa naj so te moje skrbi utemeljene ali
ne, spadajo itak še le v bodočnost, sedaj pa treba,
da spregovorim s teboj o velevažnih stvareh, ki
naju morajo zanimati že sedaj. Zato ti treba, draga
moja, poguma, trdnega poguma. Prišel sem danes
preje domov nego po navadi in hotel sem takoj

a 47 m

govoriti s teboj in sicer zato, ker se je mej tem
dogodilo nekaj izredno važnega. Spoznal sem za
svojo dolžnost, da tudi ti o tem zaznaš in da ti
jaz to povem. V moji pisarni sva se z Lucien-om
hudo spoprijela."

»Z Lucien-om? .." ponavljala je mati. Vstopila
sta v pisalno sobo Albertovo. Žena se vsa raz¬
burjena vsede v fotelj. Le slučajno se je zgodilo,
da se je ta najhujša poskušnja pojavila ravno po
razgovoru v rue Servandoni in po njenem raz-
mišljevanju o tem. Kako naj bi ne bila zapazila
predigre one spravne zadostitve, katere se je toliko
ogibala. In če bi tudi ne hotela priznati, da je ta
dogodek le logična posledica njenega življenja,
kakor je rekel duhovnik-matematik, ali ni bilo po¬
voda dovolj, tresti se pred ono vzbujajočo se ne¬
izogibno in skrivnostno silo, ki vse posledice raz¬
vija iz vzrokov in ki vse naše napake kaznuje le
z njih posledicami?

»Da, z Lucien-om" odgovori Albert. Bil je
sicer vedno gospodar svojih čuvstev po naravi in
po vaji, toda sedaj je komaj zakrival svojo raz¬
burjenost. Ni se vsedel k svoji ženi kakor po
navadi, da jo pomiri, ampak je hodil po sobi gori
in doli, ne da bi pogledal Gabrielle; videl ni nič
druzega razven svoje misli. To sobo, ki je bila
polna knjig, je krasila le velika portretna slika
njegove žene - delo modnega slikarja oportu¬
nističnega in radikalnega lahkoživja, dolgočasnega
pa delikatnega M. Fauriela — knjige in ta slika
so kazale na dvojno strast, ki jo je edino poznal
politehnik, namreč: svojo ženo in svoje ideje.

a 48 b

Vzoren red je vladal na pisalniku in po vsej pisarni.
Izrednega pomena je bilo, da si je očem za obtožbo
proti Lucien-u izbral uprav ta prostor, kjer se je
povsod kazal strog, neizprosen značaj, ki ni do¬
voljeval, da bi se kaj tako nalahko povečevalo ali
zmanjševalo. Celo v tem trenotku najhujše krize je
čutil Darras potrebo te določnosti ter skušal v strog
red spraviti svoje zaupno poročilo.

»Da prav spoznaš položaj," nadaljeval je,
»kakoršen je v resnici, treba da razložim stvar, o
kateri sein upal, de mi ne bo treba nikoli govoriti
s teboj . . . Kmalu uvidiš, zakaj. Vem, koliko si
pretrpela, ko si se odločila, da me poročiš. Dal
sem ti besedo, da popravim, kar je mogoče popraviti
glede tvoje preteklosti in ti poznaš moje glavno
načelo: ostani mož-beseda, naj velja kar hoče. To
je naša vera, to verujemo mi, ki baje živimo brez
vere; pač najlepša vera, edino prava, vera vesti!
Ti si imela sina in jaz sem se zavezal nasproti
tebi, da ravnam ž njim kakor s svojim sinom.
To obljubo sem spolnoval, in si ne mislim, da je
to kdove kakšna zasluga. Ljubil sem ga, ker je
tvoj otrok in tudi njega samega sem rad imel.
Popolno sem uverjen, da prepričanje dela človeka
in če ga po tem sodim, smem trditi, da je on tudi
moj sin. Od mene ima svoje nazore, od mene se je
učil čutiti, misliti, hoteti . . . Vsaj mislil sem, da
je bilo tako", pristavil je trpko.

»To vse naj ti je v pojasnilo, zakaj da sem
nasproti tebi molčal o neki važni njega zadevajoči
stvari. Vpraševal sem se, kaj bi ob takih razmerah
storil pravi oče. Spoznal sem za svojo pravico, da

prevzamem vso odgovornost z vsemi dolžnostmi.
Ker poznam tvojo nežnost, hotel sem ti prizanesti
z razvojem boja, o katerem nisem vedel, to moram
priznati, kako se konča. Odpusti mi, draga moja,,
da sem ti prikrival to skrivnost - prvikrat! Branil
sem se, zaplesti te v stvar, ki bi vzbudila v tebi;
toliko žalnih spominov! . . Pravil sem ti cesto im
o tem nisem spremenil svojega mnenja. Človek je
to, kar je iz njega napravila njegova vzgoja. Teorija
o onem vsemogočnem podedovanju ni druzega,
kakor ostanek one splošne organizovane krivičnosti
ki se imenuje cerkev. Toda ta predsodek je tako
vkoreninjen, da so mu žrtve tudi najbolj razumni
duhovi . . . Tako sem se tudi jaz sam vedno bal,,
da najdem pri Lucien-u kakih podedovanih du¬
ševnih podobnosti. Videl sem, da je ista skrb
morila tudi tebe, želel sem zato, da se zate ne
povrne. Ali me sedaj razumeš, ali mi odpustiš? .

»Jaz vem, kako nežen si v ljubezni do mene",,
odgovori Mme Darras. Ta spomin na prvega moža
napolnil jo je s strahom. Zato ga zaprosi: »Strah
me je . . . Kaj se je zgodilo? . . . Kaj je Lucien
napravil? . . . Povej hitro!"

»Glej kako si razburjena, uboga moja Ga-
brielle", reče Albert, »tega sem se najbolj bal.
Pomiri se! Treba je, da trezno, premišljeno pre¬
sojamo ta resen slučaj. Zato bodiva mirna in
računajva z dejstvi!

»Prizor, ki seje vršil mej Lucien-om in menoj",
nadaljeval je, »ima svoj začetek v minolem poletju.
Takrat je pričel, gotovo se še spominjaš, bolj neredno
zahajati na obed. Ti si bila že takrat v skrbeh, jaz pa

4

a 50 a

sem te pomirjeval, rekoč, da je triindvajset let star in
da se na državnopravnih šolah druži z mladeniči svojih
let, ki so popolno svobodni. Nevarnost je bila, da
ga ta neodvisnost drugih in njegova četudi zelo
mila odvisnost nama odtuji. Vse, kar sem ti po¬
vedal, sem tudi mislil, toda vsega, kar sem mislil,
ti nisem povedal. Vznemirjalo je mene, kakor tebe,
ker je vedno bolj pogosto izostajal in zlasti ker
se je v vsem svojem vedenju docela izpremenil.
Videl sem, kako malo se zanima za naše življenje,
zate, zame, za sestrico. S telesom je bil pri nas,
a duh njegov je begal kdove kje. O vzroku nisem
mogel dolgo dvomiti. Le po vplivu kake ženske
se more mladenič tako in tako hitro ves spre¬
meniti ..."

»Ti misliš, da je zaljubljen?" vpraša ga mati.
Skrbljiv obraz se ji za hip razjasni, ne da bi bil
mož to opazil. Da sta oče in sin zaradi kake take
afere v nasprotju, to ji ni bilo prijetno, a vendar
ne najhuje. Za take zmote imajo tudi najplemenitejše
žene prizanesljivo srce. Najbolj se je ona bala takih
konfliktov, ki bi zadevali družino po njenem drugem
zakonu.

»Tudi jaz sem opazila, da se vedno manj
briga za nas in tudi jaz sem si napravila svojo
sodbo . . ." In dostavila je nekako boječe: »Jaz
pa sem mislila na drug vpliv. . . Bala sem se, da
preveč občuje z M. de Chambault-om."

»S tem te vendar ne bo žalil ..."  reče ji
živahno drugi mož. »Zategadelj, sem pa jaz miren;
zanašam se namreč na njegovo lojalnost, s katero
si je, ko je bil osemnajst let star, sam sodbo na-

b  51 a

pravil med nama in med tem človekom. On je
bral odlok in razprave glede ločitve. Proti temu
vplivu, če bi se pojavil, česar pa ne verujem, je
on dobro zavarovan. In čemu uprav sedaj ? . . .
Ne. On je zaljubljen in sicer v žensko, od katere
se nama je bati najhujšega . . ." Toda vrniva se
k stvari. Videč, kako se je spremenil in sluteč
vzrok, zakaj, poizvedoval sem od njega, zakaj tako
pogosto odhaja — seveda ne da bi mu hotel kaj
očitati — s kom se shaja in kje preživlja svoje
večere. Toda on je bil molčeč, zaprt liki grob. Ta
odtujenost njegova, dasi sem bil z njim kar mogoče
ljubeznjiv, mi ni več dovolila nobenega dvoma. On
pozna moja načela in ve, da ne priznam komodne
prislovice: Mladost je norost. Taka mehkužnost
vesti je sramota katoliških dežela; rodi jo pa ko-
moditeta spovedi. Ako pa smatramo osebo človekovo
posvečeno, tedaj nas bo sram, da bi tako sebično
in poniževalno zlorabljali svojega bližnjega z raz¬
uzdanostjo. Ko je šel Lucien pred dvema letoma
k' vojakom, smo se tudi menili o tej točki. Z ve¬
seljem zatrjujem, da je bil on takrat popolno mojih
misli in ko se je vrnil, ravnotako. Ni se pokvaril
v okuženem zraku vojašnic. Bil mi je tako odkrit,
da sem mu lahko gledal v dno srca. Odkar pa se
je pred menoj zaprl, spoznal sem, da skriva nekaj,
česar ga je sram. Sklepam iz tega, da je zabredel
tudi on, kakor jih zabrede toliko drugih ..."
»Takrat je bil čas, da bi me bil opozoril nato," reče
Mme Darras. Na njegovo opazko proti spovedi je
imela že ugovor na jeziku, toda ni si upala z njim
na dan, zato pa se je nekoliko pokazal v tem oči-

4 *

m  52  m

tanju, ki je imelo svoj povod seveda tudi v ljubezni
do moža in sina, katerih razpor jo je tako občutno
zadel.

»Mati zve od sina," nadaljevala je, »tudi to,
kar on zakriva očetu. On bi se mi bil zaupal in
vajina značaja bi se ne bila tako trdo spoprijela.
Ah, Albert, ti si mi hotel prihraniti žalost, a sedaj
je še hujše, ko vem, da sta vidva v prepiru med
seboj ..."

»Stvar bi bila ravno taka," odgovori Albert,
»samo ti bi bila že veliko preje trpela . . . Sploh
pa sem takrat samo sumil vse to, ker nisem imel
zato še zanesljivih, neovržnih dokazov."

»Lucien bi se bil tebi zaupal, praviš? Nikoli!
Ti bi bila zadela ob trdovratnost, kar ti sedaj lahko
razložim. Da, ta oseba ga je popolno dobila v
svoje klešče in on bi bil utajil svojo skrivnost tudi
nasproti tebi. Le slučajno sem prišel stvari na sled.
Osem mesecev je že, odkar se mi je zdela vsa stvar
sumljiva, toda šele šest tednov imam dokazanih
dejstev za to. V drugi polovici januarja sem nekoč
kosil pri Huardu. Spomniš se še morda, da sem
hitro odšel, da se prej še nekoliko sprehodim.
Napravil sem zelo velik ovinek okoli Odeon-a, da
si tam ogledam najnovejše knjige. Počasi sem jo
zavil iz rue Racine v rue Thenard, kjer biva moj
prijatelj. Vedel sem, da on svojih predavanj na
politehniki ne konča pred poldnem; imel sem torej
časa dovolj ....  Naenkrat opazim na nasprotni
strani na trotoaru mladega človeka - bil je Lucien
— ki je spremljal neko mlado žensko. Bil je tako-

zamišljen v pogovor, da me ni opazil. Obstala sta
pred neko neznatno kavarno, ki je bila tam tudi
že v mojem času. Zdelo se je, da se ločita; ženska
odpre vrata, in ga je najbrže vabila seboj. Lucien
migne z ramami, pogleda na uro in stopi za njo.
Jaz nekoliko postojim, preden sem se obrnil, da
bi se ne zdelo, da sem ju zasledoval. Nato stopim
čez cesto, pridem do kavarne in pogledam skozi
okno. Lucien in ona mlada ženska sta sedela na
oglu neke mize ter se živahno razgovarjala. Ako
bi bil le še kaj dvomil, zakaj da se je on tako
spremenil v svojem vedenju, sedaj sem moral
prenehati z vsakim dvomom, ko sem videl, kako
strastveno so mu žarele njegove oči. Tudi za
hip ni odtegnil svojih pogledov od nje. Luciena
sem gledal od strani, spremljevalko njegovo pa
naravnost v obraz, zato sem jo lahko natanko opa¬
zoval. Krivično bi bilo, ko bi trdil, da je to ženska
iz ulice. Obleka ji je bila sicer priprosta, sivkasta,
toda zelo primerna. Klobuk je odložila; svoje ko¬
stanjeve lase je imela čez čelo lepo počesane in od
zadej povite v debelo gosto kito, kakor jih nosijo
deklice po penzijonatih, a prisodil bi ji bil petin¬
dvajset let, če ne več. Sloka je, precej majhna,
nežnih potez, temnorujavih oči in bledega obraza.
Slučajno je za hip pogledala proti meni; opazila
je, da jo gledam, pa se je zdelo, da jo to ni kar
nič motilo. Hladno, mirno me je gledala, reči pa
moram, da ne predrzno. Umaknil sem se, ker sem
se bal, da bi na to ne opozorila Lucien-a; dasi
sem ju le slučajno opazil, vendar nisem hotel pri
njih vzbuditi suma, da ju skrivaje zasledujem ...«

m  54 a

»Ti, da bi ju skrivaje zasledoval," prekine ga
Mme Darras, »ali nimaš ti do njega vseh očetovskih
pravic, kakor si ravnokar sam rekel. Ako oče hoče
zvedeti, kje da hodi njegov sin, to se ne pravi
skrivaj zasledovati, to se pravi čuvati nad njim . .

„Rekel sem ti že", popravljal se je Albert
Darras, »da ga smatram za svojega sina, todares niči
treba vedno pogledati v obraz, to je bilo vedno
moje načelo . . . »Toda on" . . . komaj se je
premagal, »toda on me ne smatra svojim očetom.
Bil je že precejšen deček, ko sva se midva poročila.
Vsled svojih skrbi si ti pač pozabila, kako otroško
razposajen je bil, in koliko me je stalo previdnosti,
da sem ga pridobil za-se. To sem tudi dosegel,
toda ne zakrivam si, da je bil to bolj umeten napor
dvomljive vrednosti. Danes sem se prepričal, kako
prav sem imel."

»Ubogi moj prijatelj!" . . . vsklikne Gabrielle,
obupno dvigajoč svoje roke. »Moj Bog, kako drago
morava plačevati svojo srečo!"

Albert si ni mogel prav razložiti njenega
vsklika in njene razburjenosti. Strah pred slutnjami,
ki se je ženi množil mej tem razgovorom, je izvil
ta proseči vsklik razporočeni ženi iz nemirne duše.

Albert pa je mirno nadaljeval: »Iz tega vzroka
nisem silil vanj, ko je omolknil pred menoj, ker
sem o vsej stvari le sumil, sedaj po tem dogodku
mi je vse jasno. Podoba te mlade ženske mi je
ostala v zopernem spominu. Sicer to ni navadna
ženska iz Quartier latin, katero kedo danes dobi,
a jutri popusti . . . Zato sem hotel stvar preiskati
do dna; to sem si tvoj soprog štel v svojo dolžnost.

1

a 55 a

Da, kakor tvoj soprog! Ti me poznaš, da sem
eden izmed onih, ki resno vpoštevajo člene našega
zakonika, koji se prečitajo pri civilni poroki v žu¬
panski dvorani; te slovesnosti se mi zde mnogo
bolj pomenljive nego pomp, ki ga cerkev razvija
ob taki priliki. Mož ima dolžnost, da svojo ženo
varuje fizično in moralno. Zato je bila moja dolžnost
varovati te pred moralno nevarnostjo, ki ti je pretila
od tvojega sina. Kar pa človek mora, to ima tudi
pravico storiti. Pravico sem torej imel poiskati vsa
dovoljena sredstva, da pridem resnici do dna.
Odkar je Lucien očitno pohajal z ono žensko,
vedeli so za to tudi drugi, ne samo jaz. To zvezo
so gotovo poznali tudi njegovi tovariši. Da dobim
popolno gotovost, obrnil sem se takoj do Huarda,
ki je njegov sin tudi pravo študiral. Trideset let,
še preden sem v šolo hodil, sva že prijatelja, bil
sem prepričan,' da bi storil za-me, kar bi na istem
mestu jaz zanj storil. Zaupal sem mu svoje skrbi,
ko sva bila po kosilu sama, in ga prosil naj stvar
natančno poizve od sina. Obljubil mi je, da to
stori še isti dan. Določnih sporočil mi sicer ni
mogel podati; kar mi je naznanil, bilo je važno v
posledicah. Sama sodi! Ernest Huard se je branil
izpovedati o Lucienu, to je že kazalo, da stvar ni
tako malovažna, posebno te bo pa iznenadilo kakor
je mene, da je kot vzrok svoje navidezne neved¬
nosti navajal to, da Lucien hodi sedaj vsako do¬
poldne v bolnico, popoldne pa v medicinski kurz
ali v muzej, ter da ga na pravnem oddelku le
redkokedaj vidijo. Ernest se je baje temu sam
čudil in ga zato nekega dne o tem vprašal. Lucien

m  56 a

mu je odgovoril, da najbrže pusti pravo in se
posveti zdravništvu.

„ Zdravništvu? . . ponovi mati, „in vendar
ni o tem nikoli spregovoril besede! . . . Kako je
nespameten on ki bi s svojim imetjem in s podporo
tvojih prijateljev napravil pri vnanjem ministrstvu
tako lahko in tako lepo karriero. Bouteiller samo
čaka njegovih izpitov, da ga takoj sprejme pri
svojem poslaništvu . . . Zdravnik? Toda zato treba
vse študije začeti iz nova! . , . Sploh pa mi ni
jasno, v kaki zvezi je ta njegova zmota z žensko,
za katero se zanimlje.' 1

»Takoj ti to pojasnim," odgovori Albert, »kakor
ti, tudi jaz nisem spočetka mogel razumeti, v kaki
zvezi je ta njegova čudna ideja z njegovo strastjo.
Toda ker je pred nama toliko skrival, da se je
lotil medicine, vzbudilo je meni sutnnjo, da ona
oseba iz kavarne ne more biti tuja njegovemu sklepu.
Preden sem nadalje pri drugih pozvedoval, hotel
sem sam opazovati kavarno v rue de Racine in
sicer takrat, ko sta bila notri. Dognal sem, da se
Lucien, ki je doma izostajal od kosila vsak drugi
dan, shaja stalno s svojo neznanko. Sedela sta
vedno na istem vogalu mize, ki je bil očividno za
nju prihranjen. Jedla sta sedeč eden poleg drugega,
kakor sem ju videl prvikrat. Ali pravzaprav ona je
jedla, on pa - kolikor sem vsled previdnosti mogel
to o d daleč opazovati, - se je komaj dotaknil
predloženih mu jedi. Prepričan, da sta stalna gosta
v teh prostorih, vstopil sem tudi jaz v kavarno,
seveda kader ju ni bilo notri. Povprašal sem o
tem natakarja, ki jima je stregel. Povedal mi je

a 57 a

brez pomisleka, da je mlada ženska slušateljica
medicine z imenom Mile Planat . . . Sedaj mi je
bilo vse jasno. Njegovo bivanje v bolnici in pri
medicinskih kurzih sta mi pojasnila dva razloga:
ah je imel Lucien to le kot povod, da sta bila
vedno skupaj, ali pa se je, v usodni zmoti, kakor
si prav omenila, res tudi uprav zaradi nje odločil
za medicinske študije. Vsaj imamo zato sedaj mnogo
vzgledov, da so študenti in študentke sklepali po¬
roke ter so po dovršenih izpitih pričeli skupno
izvrševati poklic doktorjev zdravilstva ..."

v  Dekle torej misli na možitev," prekine ga
Mme Darras ter ga prime za roke, kakor bi ga
hotela prositi pomoči. „Ne skrivaj mi ničesar?
Ali si o tem že govoril z Lucienom in kaj ti je
rekel? ..."  .

»Da govoril sem z Lucienom o tej ženski,"
odgovori Albert oprostivši si roke, hotel si je ohraniti
hladno kri za to, kar je moral še povedati.

„Le pomiri se! Če je kedaj mislil na to po¬
roko, sedaj gotovo ne misli več nanjo. Tudi meni
je bila to prva misel, a pri tem nisem smel ostati.
Opomnim pa, da bi se jaz nikakor ne protivil temu,
da si je izbral Lucien kak drug poklic, kakor sva
ga mu midva svetovala, če bi bil prepričan, da se
je res iz važnih razlogov za to odločil. Tudi bi
ne imel nič proti temu, če se poroči s kako go¬
spodično pravnico ali medicinko, če bi bil le pre¬
pričan, da je pošteno dekle. Enakost obeh spolov
je po moje pravično načelo. Ne dvomim, da bomo
imeli v bodoče vedno več žensk advokatov in
zdravnikov in to se po mnenju verodostojnih prič

a 58 ib

že sedaj kaže. Mile Planat je morda izmed onih
študentk, katere so mi opisovali, da so resne, brez¬
madežne, ki si hote neodvisno služiti svoj kruh ter
jih vsled njih vzornega vedenja čislajo moški to¬
variši. Lahko je pa tudi intrigantka. Lucien bo
bogat, on je lahkoveren in plemenit. Kak lep plen
za pustolovko! V našem uradu imamo dva bivša
tajna policijska uradnika z nalogo, da preiskujeta
tajne zadeve. Včasih treba nadzorovati kakega sum¬
ljivega uradnika, včasih kakega kapitalista, ki nam
predloži svoje oferte. Včasih . . . toda čemu še
dalje naštevati podrobnosti. Dovolj je znati, da so
nas ti ljudje zanesljivo in temeljito poučili o vsa¬
kem slučaju. Zato sem enemu zaupal tudi to stvar
in v štirinajstih dneh je on zbral nastopne podatke
o Mile Planat:

Berthe Planat je dekle, staro šestindvajset let,
torej tri leta starejše, nego Lucien. Sirota je brez
očeta in matere. Njen oče je bil stotnik pri pehoti.
Planati so doma v mestu Thiers v Puy-de-Dome.
Berthe je izgubila starše še kot otrok. Vzgajal jo
je njen stric, bivši sodnijski uradnik v Clermont-
Ferrand. Dva rigoroza je napravila na ondotnem
vseučilišču, nato je prišla v Pariz študirat pa ne
medicino, ampak pravo. V resnici pa je tukaj več
mesecev živela skupaj z nekim mladim človekom,
ki ga je poznala iz Clermonta, po imenu Etienne
Mejam Ta Mejan je sedaj znan čudak v literarnih
krožkih v Quartier Latin. On pisari, skazuje se z
verzi in napravlja predavanja. Takrat so tudi o
njem govorili, da študira pravo. Od tega Mejan-a
je imela Planat otroka, dečka, katerega je po nju

bi  59 a

ločitvi poslala v vzgojo v Moret, blizo Fontaine-
bleau. Zategadelj je prekinila študije, pa ne dovolj
hitro, da bi se stvar ne bila zvedela. Sploh pa ni
nič skrivala svojih razmer. Torej: Mejan in ona
sta skupaj bivala, za kar so vedeli njuni tovariši.
Ali je zato menjala mesto, ali nalašč; vsekako pa
je po porodu pustila pravo in se lotila medicine.
Pravijo pa, da dobro napreduje v novih študijah:
napravila je že več izpitov in pri profesorjih je na
dobrem glasu. Štiri leta so tedaj med njeno zvezo
z Mejanom in med znanjem z Lucienom. Ali je
bila zapletena še v kake druge mreže? Verjetno je,
ker je prijetna, prosta in si ničesar ne očita glede
svoje preteklosti. Toda o tem moj poročevalec stvari
ni mogel popolno pojasniti. Nasproti pa je strast
Lucienova do nje znana stvar za one, ki ju poznajo;
teh sicer ni veliko, ker se ogibata drugih dijakov,
kolikor jima mogoče. Ni ga dneva, da bi se ne
videla. On zahaja k njej v stanovanje rue Rollin 24.
Hodita v isto knjižnico, sprehajata se in obedujeta
skupaj. Uverjen sem, ko bi naju ne bilo, bi ravno
tako z njo skupaj živel kakor Mejan . . .

»On, ki je tako ponosen, tako nežen? Ali je
to mogoče?" . . . vzdihne mati.

»In njega ni sram, da mene objame in svojo
sestro, ko se vrne iz objema te ženske! Sedaj pa
še reci, da podedovanje ni nič. Vzgojen kakor je
po tvojem vzoru z vso ljubeznijo, moral bi sramu
prebledeti, če bi se le spomnil Mejan-a."

»On o tem ni ničesar vedel," prekine jo Al¬
bert z živahnim glasom, ki je pričal, da je pri tem

a 60  m

velevažnem razgovoru zanj najbolj občutljiva točka
ona, katero je soproga ravnokar omenila.

„Ne, on ni ničesar vedel. Da mu je ta ženska
mogla to zamolčati, to licemerstvo jo obsoja. Se le
jaz sem mu omenil ime tega Mejan-a, njegovo
zvezo z Mil. Planat, otroka, sploh vse. Ob tej ne¬
nadoma razkrinkani sramoti je on obupno zdivjal
in čul sem besede iz njegovih ust, katerih bi ne
bil nikoli pričakoval. Toda bolj mi je milo, da se
je pokazal divjega, kakor če bi se bil pokazal niz¬
kotnega. O tem tudi nisem prav nič dvomil. Od¬
kar sem zvedel, kedo da je ta Berthe Planat, pre¬
pričan sem bil, da Lucien o vsem tem ni nič
vedel. To je bil tem večji razlog hitro delati ter
ga čimpreje odtegniti taki nevarni zvezi. Samo če
mu resnico povem, bo zadostovalo. Zato sem se
odločil mu vse natanko razložiti. Uvaževal sem, da
mi bo, ako on o tem po mojem prepričanju ni¬
česar ne ve, treba hude kirurgične operacije ter
da ga ozdravim le z mukami. Jedno sredstvo sta
mi narekovali sočutje in modrost, da naj imam
pripravljeno. Za take strasti poznam samo eno:
V stran! Treba, da Lucien zapusti Pariz za nekaj
časa. Uprav slučajno sem zvedel te dni, da kmalu
odpotuje moj tovariš Delaitre, ker je baje zelo iz¬
mučen. Zaprosil je dopusta in upravni svet ga
pošlje v Ameriko, Japan, Indijo in Egipt, da tam
mimogredoč pregleda naše podružnice. Treba mu
bo koga, ki bi mu bil bolj tovariš nego tajnik.
To je lepa prilika; zato sem z Delaitrom govoril
o Lucienu in bil je vesel tega poročila. Treba torej
samo govoriti še z Lucienom. Mislil sem si, da bo

Bi 61 0

bolje, najprej pridobiti ga za potovanje, preden bi
kaj ž njim govoril o Mile Planat. Ce se odloči
zaradi lepe prilike za potovanje, bo to predvsem
znamenje, da ni tako hudo, kakor sem si jaz mi¬
slil. S tem se odsoten pozdravi, ne da bi bilo meni
treba v živo razsekati njegovih iluzij. Ako pa od¬
kloni, tedaj imam tukaj vzrok prijeti ga in vprašati
zakaj; takoj bi mu vse povedal, kar vem o njegovih
razmerah. — Tako sem tudi storil. Danes zjutraj
sem se mudil pred vrati, ko je imel priti iz hiše.
Prosil sem ga, naj pride v mojo pisarno ob pol
eni uri, ker se moram ž njim razgovoriti o važni
zadevi. Videl sem, da se mu je zdelo čudno, zakaj
ga kličem v pisarno. Pojasnil sem mu pa, da do¬
poldne doma nimam prav nič časa ter da želim,
da ostane ta razgovor samo med nama. V pisarno
pa sem ga prav za prav hotel imeti zato, ker je
imel Delaitre svojo sobo poleg mene, ter bi ju
po potrebi takoj seznanil, in bi se takoj popolno do¬
ločno dogovorila. Toda Lucien ni šel na ta led,
iz njegovih očij sem spoznal, da je vedel kaj hočem.
Pri zajutrku ga zopet ni bilo. Sklepal sem, da je
šel v rue Racine, da se tam posvetuje o tem s
svojo sokrivko ... Ko pridem v svojo pisarno,
ga že najdem tam. Razgovarjala sva se: on do¬
stojno a previdno, jaz ljubeznivo in modro, kakor
je bila to zadnje leto najina navada. Ko mu spom¬
nim besedo o potovanju, takoj opazim, kako se je
stresel. Bil je malobeseden a zelo nervozen; izjavil
je, da ne gre nikamor, povedal je to odločno,
vendar popolno dostojno . . . Tedaj pa sem mu
vse povedal in on ve o Mile Planat toliko kakor

m  62  m

ti. Ne vprašuj me pa, kako je ta zavedeni dečak
vsprejel te vesti in kaj mi je nato odgovarjal. Pre¬
živel sem takrat najtrpkeje trenotke svojega živ¬
ljenja . . . Ničesar mu zato ne očitam, to najprej
omenim in ne bil bi hud nanj, naj bi se bilo
zgodilo karkoli. On je tvoj sin . . . Spozabil se
je nad menoj, gotovo pa ni bil več sposoben, od¬
govoren biti za svoj nastop pred menoj, ki sem
tvoj mož, ki sem ga vzgojil in ki sem ga toliko
ljubil. Videl sem ga, kako se je kakor norec ustav¬
ljal popolno dokazanim stvarem. Znano mu je bilo,
da jaz nikdar ne lažem in da nikogar ne tožim
brez dokazov. Da, bil je docela ob pamet vsled
bolesti, iznenadenja in srda. Skrajno zvita mora
biti ptica, ki ga je tako zavedla. Miloval sem ga,
zagotoviti ti smem, ob celem tem prizoru; posebno
ga pa še sedaj milujem. Pomisli, on je ubežal,
da tudi on poišče dokazov, da je ona nesrečnica
nedolžna! . . . Dokazov? Vsaj sem mu imenoval
Mejana, vsaj sem mu povedal, kje je otrok . . .
Zal da ne dobi nasprotnih dokazov, ne vrne se
k meni, kakor je rekel, da ga moram jaz prositi
oproščenja, sicer da nikoli ne pride več domu, pač
pa mora on sam priti in mene odpuščanja prositi,
ta ubogi otrok! ..."

.Jaz, njegova mati, prosim te zanj odpuščanja' 1 ,
vsklikne Mme Derras ter strastveno objame moža.
,.On te je sramotil, on ti je grozil, tebe, mojega
prijatelja, mojo ljubezen, moje življenje! . . Toda
prav si rekel: Ubogi otrok! Kako hudo mu bo,
ko se prepriča, da si mu govoril le resnico. Ah,
vsaj ga poznaš, on se vrne, govoriti bo hotel s

0 63 0

teboj, pa si ne bo upal . . . Gotovo mi dovoliš,
da jaz prva govorim ž njim, ter da mu obnovim,
kako si mu še vedno dober, tudi še tedaj po
krivdi . . Tresla se je v solzah in še tesneje
se ga je oklenila, vzdihujoč: »Ne bodi hud, vsaj
vem, morala bi ga strogo soditi . . . toda on je
moj sin, moj edinec! .

»Draga Gabrielle," reče Albert, »uprav za to
sem te hotel prositi, da se mu popolno daruješ
v tej njegovi hudi duševni krizi, kakor zna storiti
le mati! Vsaj sem ti že omenil, kako čutim, da
meni nedostaje nasproti njemu veljave iste krvi,
s katero lahko ti nastopiš . . . Zanašam se na
tvoje srce, vsaj sem se uprav sedaj uveril, kako
naju oba ljubiš tako iskreno, tako iz dna duše!
Ne bo ti treba voliti med nama . . . Potrudi se
zanj; ako ga 'za-se pridobiš, pridobljen je tudi
za-me. Kaj pa, če bi potovanje, na katero sem jaz
mislil, za sedaj odložili? Lucien potrebuje sedaj
bolj negovanja. Morda bi šla ti sama z njim re¬
cimo v Italijo, če bi bilo treba. Glavna stvar je,
da ga otmeva tej ženski, ki je vso stvar zelo pre¬
vidno vprizorila, da bi zakrila svoje zelo sumljive
namene. Sedaj je razkrinkana in to je poglavitna,
skoro da najvažnejša stvar.

»Kaj pa če bi ne bila?" reče mati, »kaj pa
če bi ga prepričevala, da smo jo obrekovali?"

»Tega ne more", odgovarja Albert, »Mejan
živi, vsaj sem mu imenoval njegovo ime; otrok živi.
Lucien dobro ve, pri čem da je. Kako naj bi mu
torej zabranila ona ženska pozvedovati o tern, kar
sem mu jaz povedal."

0 64 si

»In če bi ga vendar ovirala? .

»Tedaj se obrnem na ministrstvo za notranje
posle' 1 , odgovori Albert. »Vsaj veš, da imam tam
svoje prijatelje. Oskrbim se ako treba z uradnimi
dokazi, ki bodo -vsaj držali!"

»Toda kaj pa, če je tako zaverovan, da bi
prezrl vso to sramoto? . ."

»Oh, ne obrekuj svojega sina, Gabrielle. Pre-
varili so ga samo zato, ker je tako plemenit, tako
blag. Toda da bi : pokvarili, da bi ga onečastili,
tega pa ne!"

»Ah, Albert, * si blag, ti si plemenit", je
dejala žena, ga prijela za roko in mu jo poljubila
tako hitro, da ni mogel tega zabraniti. »Ti ga za¬
govarjaš! Hvala ti iskrena! . ."

»Jaz nisem ne blag, ne plemenit," ji odgovori
mož, „ampak jaz te imam rad; midva imava eno dušo,
eno srce. Kako bi mogel torej za tvojega sina drugače
čutiti kakor ti? . . Ker sem tako tesno, tako popolno
združen s teboj, zato mu tudi lahko odpustim. Ne¬
voljen sem bil nad njim zadnji čas, a samo zato,,
ker sem moral zaradi njega tebi prikrivati svoj
sum. To mi je bilo hudo: molčati in vendar nekaj
imeti na duši, česar ti nisem povedal. Ti sedaj
vse veš, in to mi je sedaj v tolažilo."

To govoreč objame svojo ženo, katero so te
besede tako hudo zadele, da bi bila naj lože za¬
kričala. Cula jih je in to še v isti obleki, katero
je imela pri P. Euvrardu pred tremi urami uprav
oni čas, ko je imel mož zaradi nje tak neprijeten
in hud nastop s sinom. Z neodoljivo silo ji je
vrgla vest očitanje v obraz, da pa ona nasproti


a 65 a

takemu lojalnemu, možu prikriva celo vrsto čutil
in to najintimnejših. Pogum se ji vzbudi, da bi
govorila in res poskusi:

»Čuj, Albert' 1  . . . toda kakor strela z jasnega
zabliskne se ji v duši, kakšne bodo posledice, če
bi sedaj dopolnila svojo obtožbo. Mož bi bil za¬
det v najdražjih svojih nazorih; kako bi bil izne-
naden, koliko bi trpel, razdor bi zijal med njima
in to sedaj, ko je toliko razlogov, da pri skupnem
delu složno delujeta za -- Luciena. Čutila je, da
je obsojena v molk, za kateri se je toliko časa
skrivala njena bojazljivost, in ko on vpraša, kaj da
je, kaj da hoče, tedaj se mu docela izmučena na¬
sloni na ramo, skrivnostno ga proseč:

»Dragi moj, obljubi mi, da me vedno tako
ljubiš, naj se zgodi kar hoče . . ."

„In kaj bi se moglo pripetiti nama, ki sva
tako iskreno združena med seboj?"

»Ne vem," vzdihne žena, »vendar vsaj vidiš,
kako se pojavljajo nepričakovane težave! Kedo bi
bil mogel pred letom dnij le slutiti, da nam Lu-
cien napravi take britkosti . . . Toda kaj dela? Kje
je pač sedaj!- Ah, da bi bil že vendar doma! . . .«

III.

Berthe Planat.

Koliko in kakih čutil je Gabrielie, ne da bi
jih naravnost izrazila, spojila v to svojo dvoumno
prošnjo, s katero se je že na pol izdala! Zabolela
jo je vest, ki se je zopet vzbudila v njeni verni

5


m  66  m

bojazljivi duši vsled nenadne poskušnje; začutila
je strašne borbe, ki ji groze, kader pojasni možu
dosedaj še skrito vrvenje svoje porajajoče se vere,
kar mu mora pojasniti, in to kmalu, ker jo sicer
ta molk zaduši; že sedaj čuti bolest, ki jo zada
proti volji svojemu možu, ki je tako plemenit,
odkrit in nežen; zraven tega pa jo plaši strah,
kam privede sina strast, s katero ga je omamila
povsem zelo nevarna ženska! — Od vseh teh čutil
je Albert mogel uganiti le zadnje, ki je tudi njemu
polnilo dušo. To pa je občutil še tem živeje nego
mati, kar mu je še vedno zvenelo po ušesih, kar
mu je Lucien pri zadnjem razgovoru zalučil v
obraz in to s takim obrazom in s takim poudarkom !
Sklenil je, da zanese ženi podrobnosti tega strašnega
prizora in zato konečno zopet skuša očem potolažiti
mater, da si ga je silno vznemirila misel, kako o
njem sodi Lucien. Ta nemir je popoldne vedno
bolj begal Alberta v njegovi pisalni sobi, kjer je
delal, in Gabrielle pri njenih domačih, hišnih
opravilih. Skoro da nista mislila ničesar drugega;
ako je le količkaj zaropotalo okoli hiše, takoj sta
se prestrašila . . . Ako je voz drdral mimo hiše,
aii se ustavil, ali on sedi v njem? Ako se je oglasil
hišni zvonec, ali je on, ali kako sporočilo o njem . . .
Od nikoder nič! Mati se ni mogla več vzdržati;
vrne se k Albertu ter ga povprašuje, morda že
desetič na razne načine: »Kje je? . .« Seveda jo
je vselej potolažil, kakor je vedel m znal. Toda
sam sebe je Albert isto spraševal, in podoba, v
kateri je nazadnje videl Lucien-a, se je trpko-bolestno
pojavila pred njegovo dušo. Gledal je pred seboj

m  67 m

mladeniča kakor v pisarni v Grand-Comptoir s
srdom v očeh in z grožnjami na ustnicah. Ali je
res mogoče, da mu je ta dečak, njegov posinovljenec
spregovoril v slovo:

— » Kam da grem ?...  Iskat dokazov, da so lagali
tvoji vohuni, in kader naberem teh dokazov, moral
boš preklicati svoje obrekovanje, in preklical tudi
boš, sicer se ne vidiva več v življenju nikoli!"
»Meni ne bo treba ničesar preklicati," odgovori
očem, ki mu je stopila vsled tega izzivanja kri v
glavo, »predobro poznam dokaze, ki jih ti dobiš.
Ti, čuj, ti boš prišel in me prosil odpuščanja, ker
si pozabil, da sem jaz mož tvoje matere."

»Tega ne pozabim ..."  reče Lucien, »nikoli
ne pozabim" in divje: »Ne zadevaj se ob to
drugo skelečo rano, sicer sva midva narazen za
vselej!"

Tak je bil konec tega tragičnega razgovora.
Prvikrat, odkar je zamenjala Lucienova mati svoje
ime Chaumbalt z imenom Darras, se je drznil sin
od zgoraj doli presojati drugo poroko, ter jo obsodil.
Celo popoldne očem ni mogel preboleti tega
trpkega očitanja. V duhu si je ponavljal te resne
besede in vselej se mu je vzbudil srd nevolje:

»Kako je zmogel kaj tacega? . . . Kako? Bil
je ves iz sebe, to je res, toda uprav v takem trenutku
se razodene pravo mišljenje. Kaj torej misli? ..."
In Darras se zamisli; zaman poskuša v tej raz¬
burjenosti ohraniti mirno kri, kakor mu je narekovalo
njegovo vodilno načelo in kar je on kot matematik
imenoval »moralno mejo". Kakor je zatrjeval materi,
tako je tudi bilo: On je imel Luciena rad. Toliko

5 *

0  68  m

let mu je bil on otrok njegovega duha. Zadnje mesece
je sicer vzgojevatelj opazil, da sta si sin in on
nekako odtujila, toda tega si ni mogel misliti, da
bi se Lucien na svojih krivih potih obrnil tudi
proti njemu. To odkritje ga ie zabolelo v srce in
kosti, ker se je Lucien zadrl v njegovo zakonsko
življenje; toda vkljub temu je miloval tega groznega
otroka z istim nesebičnim ocetnim sočutjem, kakor
mati. Silno ga je bolela poskušnja, kateri se je
izpostavil Lucien uprav v tem času. On je moral
izvršiti to kirurgično operacijo, tako je on sam
zamislil to svojo ulogo. In če bi mu bilo treba
še enkrat to pričeti, zopet bi to storil in vnovič
dokazal nevrednost Berthe Planat, ker o tem je
moral biti Lucien na jasnem. On ni dvomil, da
ga je rešil velike nevarnosti, dasi ga je stalo to
mnogo solza. V duhu je gledal, kako te solze
mladeniču rosijo lica, kako sedaj Lucien trpi in
britkosti polno vprašanje matere je bolestno od¬
mevalo v njegovi duši. Kakor žena, klical je tudi
on: Kje je? . . Kaj dela? . . Prazna so se mu
zdela njegova pojasnila, tudi on se je bal.

Glavne stvari je manjkalo Albertu in njegovi
ženi, da bi bila mogla vsestransko presoditi dramo,
ki se je vršila v srcu Luciena; pojasnila, ki jih je
dobil Albert po policistu, ga niso poučila o tem,
kakšno je bilo razmerje med Lucienom in Berthe
Planat in kako je nastalo. Da je ona ljubimka
Lucienova, o tem ni dvomil; tega se mu ni vredno
zdelo razpravljati in kakor smo videli, je tudi mati
temu hitro pritrdila. Da pa je stvar takoj jasna,
treba je omeniti, da Lucien ni bil ljubimec te

m  69  m

mladenke, dasi je bil do vratu zaverovan vanjo in
dasi sta se svobodno, kakor je to v navadi v
Quartier Latin, kot dijaka shajala vsaki dan, in
njej o svoji ljubezni tudi besede ni omenil. Čudno
je bilo to tudi sedaj, ko skuša nova ženska vzgoja
v gotovih točkah spremeniti razmerje med moškim
in žensko, toda izviralo je to kakor mnogo takih
navideznih posebnosti iz popolno priprostih vzrokov.
Kolikor bolj se bodeta razvijala ta dva značaja,
toliko jasneje se bodo kazali tudi ti vzroki. To je
bilo treba omeniti že sedaj, da spoznamo, kako
hudo je zadel Luciena ta razgovor z očmom. Ako
zver zadeneš z nožem, tedaj zatuli ter grize okrog
sebe. Tako je tudi Lucien v živo zadet, zgrabil
za besedo, ki bi najhuje zadela rablja ter kakor
obstreljena zver zbežal iz pisarne. Ubežal je pred
odgovorom očetovim in pred svojim srdom. Tudi
on se je zbal komaj spregovorjenih besedij, katere
je vrgel v obraz vzgojevatelju svojih mladih let,
ker se niso skladale z njegovim duhom in srcem.
On je zelo cenil očma, vdal se je njegovemu
vplivu in sprejel njegove ideje. Toda ako se v
razmerju med dvema osebama krši kak naraven
zakon, tedaj pa tudi najboljša volja in največja
krepost ne pomagata, da prej ali slej morata eden
ali drugi trpeti. To je bilo tudi v tem slučaju:
Drugi mož razporočene žene je vzgajal otroka iz
prvega zakona, dasi je pravi oče še živel. Ta drugi
mož je morda zelo ljubezniv, zelo skrben, toda
on in njegov pastork se ne bodeta nikdar tako
razumevala med seboj, kakor je to neobhodno
potrebno v rodbini, kar pa povzroča le ista kri.

b  70 a

Očem ostane vedno le tujec v hiši. In če tudi
mati od svoje strani še toliko ljubezni kaže do-
sina, ta vendar ve, da ji on ni popolno zadostoval;
to mu dokazuje očem, ki ga vidi vsaki dan pred
seboj. Pastork vzrase, zaide med tovariše, od teh
pozve natančneje, kako je v njih rodbinah. Zaboli
ga v njegovem samoljubnem srcu, ko spozna, da
njegovi starši niso taki kakor drugi, ob enem trpi
tudi njegovo spoštovanje do matere, ko se mu
razjasni življenje. Ne da bi jo manj ljubil, tudi
očmu je vdan, toda zato ne mara, da sta poročena..
Tega čutila morda nikoli ne izrazi; pojavi se morda
v teku otroških in mladeniških let v sto in sto
malenkostih, a brez posebnega sledu v spominu
svoje žrtve, toda vse to bega okrog njegove duše,,
kakor neka tajna. Tako se nabere v duši toliko
skrite trpkosti, ki čaka le sunka, da se pojavi na
površje kakor valovi nenadnega srda.

Tudi Lucienu se je tako godilo. Ko je po
svojem prepiru z očmom stal sam na stopnjicah
Grand-Comptoir-ja, bil je za hip tako prevzet, da
ni ničesar mislil, tudi na to ne, kako ga je očem
nečuveno obrekel. Vendar pa se je razgovor vršil
med njim in očmom. To niso bile sanje. Ko je
obstal na potu, uprav ko se je odpirala borza in
je vse vrvelo semintja, tedaj je ob tem nasprotju
med zunanjim svetom in svojo razburjeno dušo
za hip kakor okamenel, kar se dogaja, ako koga
zadene kaka nenadna katastrofa. Toda on zopet
hitro spregleda in vidi dejansko resnico pred seboj.
Živo je videl pred seboj hudo obsodbo proti
Berthe Planat tem živeje, kolikor bolj jo je ljubil:

a 71 a

Kako je odšla iz Clermonta, kako je živela z Me-
janom v Parizu, kako se sprla z njim, kako je
potem novorojenca izročila v oskrb v Moretu . . .
In znova se je zabodla neznosna puščica v srce
mladeniču, izbruhnil je zopet srd proti očmu in
nesvestna, silna, neizprosna volja, da ga mora
osramotiti. Kar čez tri stopnjice je skakal po prostorni
lopi med stebrovjem in bil je na Avenue de 1’ Opera,
kjer je zgrajeno to velikansko poslopje ter iskal
prostega voznika. Vsedel se je v voz, ki je dirjal
z njim v samoten kot Montagne Sainte-Genevieve,
kjer je bivala Berthe. - „24, rue Rollin ..."  za¬
kliče vozniku ter mu pokaže najkrajši pot.

Pač ni mislil, vozeč se po tej neznani poti,
ki je nekak ostanek stare ceste Neuve-Saint-Etienne,
kjer je umrl ■ Pascal, kako hodi isti čas njegova
mati po podobni cesti, da se razgovori z izgnanim
redovnikom, kakor nam je znano iz početka te
povesti. Ta zunanja podobnost, ki se je kazala v
oboji stiski, je imela svoj pomen. Ali ni imela
istega vzroka? Vsaj bi ne bilo treba, ne tega ne
onega pota, če bi se ne bila Gabrielle vdrugič
omožila. Toda če bi bil Lucien tudi mislil na to,
on bi v tem ne bil druzega videl, kakor slep
slučaj, tako je bil prepojen z nazori svojega očma.
Vedno ga je sicer pekel, dasi ni vedel zakaj, ta
drugi zakon, vendar je bilo to le bolj instinktivno,
le bolj živalsko, zakaj nikoli ni dvomil, da bi raz-
poroka ne bila zakonita. Nikoli ni mislil na to,
da bi mogle nastati za rodbino kake žalostne
posledice, ker so njegovi starši kršili eno najvažnejših
socijalnih načel. Sploh pa ali je on na tem potu

b  72 a

tako razburjen mogel kaj misliti na mater? Ena
sama misel ga je vodila: kako pričeti razgovor s
svojo tako nečuveno obrekovano prijateljico.

»Na vsak način je treba, da zve za to zlobnost,"
ponavljal je. »Skupno bova preiskovala, odkod
prihajajo te zločeste izmišljije. Z njeno pomočjo
bom kmalu dognal vso stvar . ." Z vozom pa še
ni bil za Louvrom, ko mu šine druga misel v
glavo: »Ah, kako težko bo pred njo ponavljati te
umazanosti! Da bi le vedela, da jaz nisem nikdar
dvomil o njej in da nisem prišel zahtevat od nje,
da se opraviči! Zaradi nje, zaradi njene prihodnosti
treba, da se razkrinkajo zlobneži, ki raznašajo te
ostudnosti . . . »Kedo bi pač to bil, kedo?" —
To vprašanje ga je tako vznemirilo, da je hotel
naročiti vozniku, naj obrne z vozom v Grand-
Comptoir, da tam v pisarni zve odločno ime onega
ali onih, od katerih je zvedel za te ostudne spletke.
Že je hotel pritisniti na zvonček, pa roka mu
omahne. - »Ne, sedaj ne morem k njemu," reče,
»preje moram dognati, da se je varal, ker varali
so ga na vsak način. Poznam ga dobro in vem,
da bi ne govoril o nikomer na tak način, kakor je
govoril o Berthe, če bi le količkaj dvomil o tem.
Varali so ga, toda kedo? . .“

Spoštovanje in zaničevanje sta čuvstvi, ki sta
najmanj v oblasti naše volje. Če si tudi še tako
pristransko vnet za koga, ne moreš zatreti zaniče¬
vanja, in če se še tako krivično in nasilno srdiš
nad kom, spoštovanja, čuta spoštovanja ne moreš
takoj uničiti. Zato tudi Lucien ni mogel v najhujšem
srdu vdušiti v sebi sodbe, ki jo je imel o lojalnosti

m 73 a

svojega vzgojevatelja. To spoštovanje, katero je
gojil Lucien za značaj Albertov, je dajalo njegovemu
spričevanju posebno važnost. Kedor je vesten, je
vesten za vse. Kedor ne laže, tudi ne bo ponavljal
nedokazanih govoric. Lucien sicer ni o tem kedo-
vekaj razmišljal, dovolj mu je bilo, da se je spomnil
krepostij svojega očma ter je ubral svojim mislim
drugo pot.

Nehote si je predočil vso zgodovino svoje
zveze z Mile Planat iz tega posebnega namena, da
bi našel jpri vsaki epizodi nov dokaz, da obre¬
kovalec, kedorkoli, ni govoril resnice. Kolikokrat,
odkar je ljubil Berthe, si je na potu od nje ali k
njej oživljal take spomine, toda nikdar ne tako
razburjen, sedaj pa je neprestano vzdihoval: »Pri¬
jateljica moja draga! . ali pa je vskliknil z vi¬
sokim glasom: »Ne, to ni mogoče! . Čemu pa
se je ustavljal s toliko silo? Ali mu je izvila ta
krik le skrb, da mora mladenko obvestiti o tem
obrekovanju? Ali je s tem odgovarjal na ta obre¬
kovanja samo zaradi spominov, ki so mu jih ob¬
navljala vsa ta pota? Bilo jih je temveč, kolikor
bolj se je voznik bližal okraju Quartier-Latin, v
katerem so se dogodili prizori iz njunega romana.
Pravzaprav je bila čisto priprosta ta idila med
'pravnikom in medicinko. Vendar bi se ne bila
prigodila v kaki drugi dobi zgodovine naših nravov,
da se ni logika revolucijonarnega načela o jedna-
kosti zadela ob najstarejši naš običaj, namreč ločeno
vzgajati mladeniče in deklice, kakor smo že nekaj
omenili. Jednako bi ne bilo mogoče pred petindvajset
leti drame o verskem razporu, ki je grozila rodbini

m  74 m

Darras. Ko bi nas bila volja podrobno analizovati
prvo ali drugo, bilo bi nam mogoče presoditi
spremembe, ki se uprav sedaj vrše v naši državi
in sicer pod vplivom zakonov, kateri v javni veljavi
hudo zadevajo čustvo posameznika. Taki vzgledi
dokazujejo, kako opravičen je aksijom, ki ga je
postavil največji politični klinik 19. veka, namreč:
n Človeka vodi družba za seboj." - Prihodnost
nam pokaže, ali je to pot do napredka ali do
nazadovanja, katero je isti modroslovec barbarski
a odločno označil z besedo: razkroj (deconstitution).

Lučien de Chambault se je vprvo sestal z
Berthe Planat pred šestimi meseci v knjižnici, ki
je bila na oglu med rue Monsieur-le-Prince in rue
Antoine-Dubois. Ta zavod, sloveč že od nekdaj v
Quartier-Latin, goji zlasti znanstvene knjige. Zato
so pa njegovi klienti večinoma slušatelji vseučilišča,
ob katero je naslonjen. Lucien je slučajno zašel
tje, hoteč si nabaviti izpiskov iz neke knjige o sodni
medicini, za predavanje o „opravičenosti kazni"..
O tem je hotel predavati v ožjem krožku, ki so
ga par korakov od Sorbonne v rue Champollion
vstanovili nekateri njegovi tovariši pod imenom, ki
označuje celo dobo: kategorični imperatif! To nam
kaže, da Lucien ni brez kazni rasel v ozračji ne¬
kega zmešanega filozofskega verstva, ki je bilo do¬
mače duševnim voditeljem tretje republike. Lucien
je bil po vseh svojih idejah v vrstah izbrane te
generacije, ki se je pojavila okoli leta 1880, in že
kaže sadove vzgoje, ki je v nasprotju z dosedanjim
našim naziranjem. Večina mej njimi so odurni
prerivači, drugi pa so nemirni duhovi brez pravega

a 75 bi

kritičnega duha, naivno vneti, pa sami ne vedo zakaj.
Včasih o vsem dvomijo, včasih pa so kakor dog¬
matiki, danes nihilisti, jutri zopet pristaši sekte, brez
realizma, dasi zelo naobraženi, ki bi radi s silo vse
razrušili in obenem ohranili tisočletne pridobitve.
Ogenj za vse novo, navduševali so drug drugega,
a izgubljali svoje duševne sile ob snovanju raznih
programov in so mislili, da je to že kdove kako
delo, hoteli so vse prenoviti: državo, družbo, člo¬
veštvo. Toda uprav vsled te strasti za preosnove
niso vkljub svoji domnevani bistroumnosti spoznali,
da so vže naprej izročeni prastarim in po zgodovini
najodločneje obsojenim utopijam. Značilno je bilo
za te mlade ljudi, da so se vedno sklicevali na
vest, pa so vsled Kantovih naukov, s katerimi so
jih njih predniki prepojili, to načelo razlagali na
način kar mogoče omejen in neplodovit. Pod pre¬
tvezo, da se drže zloglasnega nauka: Delaj vedno
tako, da tvoja dejanja lahko služijo kot splošno
pravilo, navadijo se ti mladi ljudje ter obožavajo
svoje lastno mišljenje. Svoje osebne nazore slovesno
razglašajo kakor načelo ter se zarivajo v neki fa¬
natizem brez vsakega reda in ta njih omejena se¬
bičnost je v živem nasprotju z njih visoko naobrazbo.
Pravično pa je, da jim priznamo eno krepost:
doktrinarno zariti v to pedantsko nestrpnost so pa
v stvareh ljubezni zelo natančni, kakor bi si bili
to izposodili od janzenistov ali puritancev. To
duševno razpoloženje smo že opazili, kakor se
spozna iz pogovorov Albertovih z ženo, pri njih
učiteljih brezbožnega moralizma. Skoro bi bilo treba
ustvarjati besede, da bi označili to zamotano in

a 76 a

zavito naziranje. Tako naučeno naduti so v svojih
mislih, tako živo sovražijo instinkt in vsak njegov
pojav, ter ljubosumno tekmujejo s pozitivnimi ve¬
rami, kakor da bi se vdajali najhujšemu asketizmu.
Te njih posebnosti pa zavajajo te čudne mladeniče
še drugam. Zanimajo se za socialna vprašanja tako
zelo, da se te romantične sanjarije - srečen delež
njih mladosti — ne morejo razviti v njih glavah,
ki se hranijo le z abstraktnostmi. Človek v takem
položaju je pa tako duševno napet, da se kar na¬
enkrat prelevi v svoje veliko presenečenje. Narava
stiskana in potvorjena, je vedno pripravljena, da se
maščuje v mladem srcu. Ako ga kaka ženska ob
določeni uri sreča kje na potu, takoj se v modrijanu
pojavi zaljubljenec, ki pa vkljub temu ne opusti
svojih privajenih nazorov. Ni težko uganiti, kakšni
nepričakovani dogodki se pojavijo, ako strast zadene
ob tako duševno razpoloženje.

S tem smo očrtali najnovejši psmologičen tip,
ki je tako razširjen, da obvlada v bližnji prihod¬
nosti francosko buržoazijo. Kazalo bi morebiti, da
bi ga še globlje zasledovali, toda teh par potez že
zadostuje, da si lahko označimo, kako različna ču¬
tila so se vzbujala Lucienu v srcu, ko je stisnjen
v vozu v duhu preživel zopet oni dan, ko se je
prvikrat sešel z Berthe in ga je amor zadel s svojo
puščico. Pred seboj je gledal prostorni literarni in
znanstveni salon. Ob stenah je vse polno omar
za knjige. Po predalih vse polno sivo in črno za¬
mazanih knjig po številkah. Po mizah s črnilom
umazanih so razpoloženi razni časniki in revije.
Samega sebe vidi, ko čaka knjige, ki si jo je na-

a 77 a

ročil in razmišljen gleda na maloštevilne čitatelje
v dvorani. Nakrat opazi ob oglu na desno blizo
okna mladenko, ki si je izpisovala zapiske iz de¬
bele knjige, ki je ležala pred njo na mizi. Njen
prijeten, bled obraz finih potez je kazal ono mar¬
ljivo v delo zamišljeno čebelico knjižnice, ki ničesar
drugega ne vidi kakor knjigo, s katero se peča.
Lucien se je delal kakor da čita, vendar jo je že
celo uro opazoval — tako ga je očarala ta mila
in skrivnostna prikazen — in ves čas ni nikamor
pogledala od svoje knjige. Pozorne trepalnice, ob¬
robljene z dolgimi, malo zavitimi vejicami, so se
lepo prikladale rujavim očem, ki so gledale iz be¬
lega ozadja, kakor zatemnele oči na brezbarvni
podlagi kake stare slike. Od časa do časa, ko se
je bolj zamislila, čitajoč kaj posebno važnega ter
se hotela zbrati, dvignile so se ji trepalnice, in
njeno oko se je zamislilo. Vgrizla je v konec pe¬
resnika in pokazali so se beli lepo zvrsteni zobje
mej ustnicami, ki so se ob kraju sklepale nekako
otožno-trpko. Odložila je svoj klobuk in pokazala
se je okrogličasta inteligentna glava pod lasmi, ki
so bili s prečo na dvoje počesani. Debeli, svetli
kiti, povezani od zadaj v priprost vozel, sta raz¬
odevali silo življenja, ki pa je bilo že precej vtru-
jeno, kakor so to kazala drobna lica, slok vrat in
tilnik in suho truplo, ki je bilo sklonjeno na mizo.
Roke zelo lepe so kazale nekaj moškega, isto se
je videlo tudi na precej krepkih čeljustih in na
visokem mogočnem čelu, odkoder je odseval plamen
moške razumnosti. Splošno pa je bila to ženska
elegantna, svetlo-polta, umerjenih rahlih korakov,

b 78 b

sploh nekaj tako nežnega, kakor bi klicalo na po¬
moč. Oblečena je bila študentka priprosto, skoro
revno, toda ovratnik ji je bil popolno čist. Temni
povrhni rokavci na njeni obleki so pričali, kako
varuje obleko, sploh ji je bilo videti, da je varčna,
da pa vendar hoče tudi ugledno nastopiti. Na
nogah je imela lične čevlje skoro brez peta, bili
so nizki in nad njimi so se kazali okrogli členki.
Deklica teh let in te lepote, zakopana sredi znan¬
stvenega laboratorija v idejalno delo, je gotovo
zbudila pozornost in je zanimala mladeniča triin¬
dvajsetih let, ki je bil sam zelo delaven in zelo
inteligenten, pri katerem se pa zaradi njegovega
ideologičnega naziranja še ni razvil plamen čutečega
srca. Ženske, katere je Lucien videl zbirati se
okrog svoje matere, bile so mu zoprne; nekatere
so bile preveč frivolne, druge pa preveč dolgo¬
časne. Galantna bitja, katera je spoznal v družbi
svojih tovarišev, mu vsled svoje podlosti nikakor
niso ugajala. Prave ljubezni ni poznal, zabredel je
pač tu in tam za kratek čas v kako poulično družbo,
a se je potem tega sramoval cele mesece. Ta iz¬
redna neznanka, kateri je bil vtisnjen na čelo pečat
vednosti in duhovitosti, je morala in je tudi silo¬
vito vplivala na Luciena. Ta podoba je družila v
sebi vso vabljivost, o kateri je že dolgo sanjal.
Se le tedaj začuti prevrat, ki se je nenadno izvršil
v njegovem srcu, ko je začela Berthe spravljati
svoje liste, da bi odšla. Ko je videl, da res odhaja,
tedaj je nakrat vse zastalo v njem, skoro dihati ni
mogel in zabolelo ga je okrog srca, kakor to opažamo
pri nervoznih ljudeh, ako jih nenadoma kaj zadene.

HI 79 El

Skušnjavo je imel iti pred njo iz sobe, počakati
jo na ulici in stopiti za njo.

Toda nepremagljiv strah ga priklene na stol;
ona pa sname svoje rokavce, popravi si lase, si
dene klobuk na glavo in to vse tako mirno, kakor
da ni nikogar v dvorani. Knjigi, kateri je rabila,
odda pri pisarni, kjer se stari dami zopet pripo¬
roči za nje. Ta jih dene precej na stran, znamenje,
da se že dobro poznata in da gospodična pridno
zahaja v knjižnico. Zato je bil Lucien prepričan,
da zopet najde tukaj neznanko, kader on pride v
knjižnico. To zagotovilo ga je pomirilo, ko jo je
videl, da odhaja skozi vrata na ulico. — Kaj če
bi vprašal slugo ali staro gospo? Toda preveč je
nežen, da bi to storil. Vendar to pot ga je pre¬
magalo. Par minut pozneje stopi, pod pretvezo, da
pozve za neko knjigo, k pisarniški mizi, kjer sta
še vedno ležali oni knjigi. Ko uradnik išče po
katalogu naslov knjige, ki jo je Lucien imenoval
za navlašč, vzame Lucien kakor slučajno eno teh
knjig v roke. Prvikrat se sedaj fizično združi z
odsotno in vse ga prevzame, ko lista po' straneh,
ki jih je ravnokar ona imela v roki. Videl je, da
je to prvi del knjige „Clinique de 1’Hotel-Dieu",
spisal Trousseau; bil je veselo presenečen, ker je
vedel, da pride čitat tudi drugi del. Tujka torej
proučuje medicino. Droben list, ki ga je našel v
knjigi, je Luciena posebno zanimal. Listič je bil
v onem delu knjige, kjer se slavnoznano obrav¬
nava o škrlatinki, s svinčnikom so bile tu zapisane
besede: »str. 29. dolžnost zdravnika, da si to za¬
znamuje." Mladenka je s tem opozorila na neko

a SO 0

važno stvar. Lucien je hlastno pregledal te vrstice.
Naletel je na stavke, ob katerih mu je veselja
vstrepetalo srce, ko je spoznal, da se seznani s
stanovskim ponosom te skrivnostne, prikupne štu¬
dentke. Besede so se glasile: »Že dolgo časa rabim
te oblive. Rabil sem jih v svoji privatni praksi,
preden so jih rabili v bolnici. Nikdar si nisem
upal poskusiti s čem novim, kar bi mi ne bilo
potrdilo že moje zasebno zdravljenje. Postavil sem
s tem svoje ime v veliko nevarnost in res sem
mnogokedaj dobival slabo plačilo za dobro, ki sem
je skušal storiti po svojem globokem prepričanju.
Toda vstrajal sem na potu, ki ga mi je nareko¬
vala moja dolžnost ..."

Torej v takih visokih in resnih idejah živi ta
mladenka! Deset mesecev je minulo odkar je
Lucien našel ta pozabljeni listič v knjigi in ž njim
skrito duševno delo neznanke. V teh desetero me¬
secih je bilo malo dnij, da bi je ne bil videl in
ves ta čas ona ni ničesar storila, ničesar sprego¬
vorila, v ničemer se ganila, kar bi ga ne bilo po¬
trdilo v njegovi prvotni sodbi o njej. Lucien je
od tedaj redno vsako popoldne zahajal v knjiž¬
nico vseučilišča. Da si zagotovi pravico tam ostati
po cele dneve, ne da bi s tem kaka senca padla
na neznanko, predstavil se je čitalniškemu uradu,
da je slušatelj prava ter da za svoje skušnje po¬
trebuje zelo obširnega raziskovanja.

Se zaradi večje varnosti je on prihajal ob treh,
ko je videl, da študentka hodi proti štirim, in sicer
takoj iz praktičnega kurza. Vsedel se je tako, da
jo je vselej na cesti opazil. Hodila je vedno sama.

m  81  m

Berthe vstopi, spregovori par besed z gospo pri
uradni mizi, vsede se v kot vedno na isti stol, ki
jo že čaka naslonjen ob mizo; odloži svoj klobuk,
odene si rokavce ter prične s čitanjem. Tako malo
se je brigala za vnanji svet, da skoro ni opazila
niti vsakdanjih obiskovalcev, dasi je bilo med njimi
tudi mnogo mladih, kakor Lucien. Iz tega se pač
da sklepati, da se je ona vedno tako vedla, kakor
se sedaj. Še tri tedne potem, ko jo je prvič videl,
Lucien ni vedel za njeno ime. Nikogar izmed
stalnih obiskovalcev knjižnice ni opazil, da bi jo
pozdravil ali da bi z njo spregovoril. V tem času
sta se seznanila in sicer čisto slučajno, on ni poprej
v tem nič premišljeval in tudi ona ni mogla na¬
menoma kazati kake koketnosti. Kako živo se je ta
prizor sedaj pojavil v duši mladeničevi! . . Nekega
popoldne začetkom maja pride Lucien v rue Mon-
sieur-le-Prince kakor žrtva duševnega ognja strasti,
ki so v njem hrepenele in sanjale, pa najde knjižnico
zaprto. Na zaprtih vratih je visel pripečaten listek
z napisom: ,Zaradi smrti zaprto'. Lucien zve pri
vratarici, da je ona stara gospa iz knjižničnega
urada nenadoma umrla minulo noč. On takoj sklene
postati na ulici in počakati nepoznan ko, katero je
v svojih mislih že nazival prijateljico. To je bila
najlepša prilika, da se snide ž njo. Obenem pa je
tudi menil, da na ta način ona najbolj obzirno zve
za smrt gospe, za katero se je zdelo, da se je zelo
zanimala. Ko jo zagleda, da gre po rue de 1’ Ecole-
de-Medecine ter zavije proti knjižnici, gre ji nasproti
in obstane pred njo kakor človek, ki ne ve, na
katero stran bi se obrnil.

6

ta 82  m

, /Gospodična, knjižnica je zaprta," ji reče.
Mladenko iznenadi novica, nič pa se ji ni čudno
zdelo, da ji je to naznanil tovariš iz knjižnice. Tedaj
Lucien dostavi: „Nesrečase je zgodila to noč. Gospa,
ki je bila v knjižničnem uradu ..."

— »Mme Barillon? . prekine ga dekle. »Ali
je umrla? . . ." Lucien ji potrdi. Tedaj pa se hi¬
poma spremeni obraz študentke, ki je bil sicer
vedno zamišljen in miren. Poteze na njenem obrazu
so kazale veliko občutljivost, katero je sicer vedno
prikrivala. Solze je imela v očeh, dasi je le slučajno
poznala staro ženo in tudi jako malo govorila ž njo.
Hitro pa se pomiri in opomni popolno strokovno:
»To sem že dolgo pričakovala. Trpela je na srcu;
angina pectoris: srčna tesnoba jo je uničila."

»Kedo bi si bil to mislil, vsaj je bila videti
še vesela," reče Lucien, da bi se razgovor ne pretrgal.

»Ona ni vedela, kaj da ji je in kako nevarno
je bolna," odgovori dekle. »Zdravnik jo je tolažil,
da je to le nekaka nevralgija v rebrih. Nikdar si
nisem upala reči, da to ni res, ker on je bil njen
zdravnik in je ravnal ž njo, kakor se mu je to
zdelo najprimernejše. Vendar Mme Barillon ni bila
popolno mirna. ' Iskala je po knjigah in našla je
nekaj znamenj, ki so se pojavljale tudi pri njej ..."

»Ali ne mislite, da ima bolnik vedno pravico,
da zve za resnico, kader hoče, ali če bi tudi ne
hotel?" reče Lucien.

»To je vprašanje," odgovori študentka.

»Za-me ni vprašanja," odvrne živahno, »in
jaz bi ne mogel imeti nobenega spoštovanja do
zdravnika, ki bi se mi lagal. Brez resnice ni vesti

ei 83 a

in ako se človeku le kedaj zdi opravičeno, odstraniti
se od resnice, tedaj se to rado ponavlja .

Govoril je premišljeno in prepričevalno, tako
da je dekle kar obstalo. Pogleda ga in Lucien
začuti, da ga je sedaj prvič pogledala, ker se ni
do sedaj nič bolj brigala zanj, kakor za druge ljudi
v knjižnici. Prijetno mu je bilo, da prve besede,
ki sta jih spregovorila, niso bile osebne, marveč so
se ozirale na znanstvo. Vesel je bil, da si je pri¬
dobil pozornost mladenke s tem, da je tako odločno
izpovedal svoje prepričanje; zato je tudi sedaj lahko
kar naravnost govoril. Tudi to mu je ugajalo, da
se je začela meniti ž njim priprosto kakor s tova¬
rišem in uprav raditega je bila v nevarnosti, da jo
obrekujejo, ke.r se ni ozirala na predsodke, ki so
v tem oziru pri ljudeh sploh v veljavi. Vedel je
pa tudi iz lastne skušnje, da nekako izgine razlika
med spoloma, ako moški in ženske kakor tovariši
občujejo mej seboj, dočim se ta razlika veča, ako
so drug proti drugemu preveč oprezni. Po teh
besedah Lucien že spozna, da Mile Planat ne kaže
nobene koketnosti, ker je njeno vedenje popolno
naravno. Želeč, da ne gresta tako hitro narazen
ter da kaj več zve o njej, ji reče:

„Gospodična, ker vi proučujete medicino, mi
morda lahko svetujete v neki zadevi... Jaz zbiram
gradivo o pravu kaznovanja in ob odgovornosti;
pri tem mi je tudi proučiti problem o hudodelstvu
na umu bolnih ljudij. Knjižnica je zaprta, kaj sodite,
kje bi dobil za to primerne knjige n. pr. Legrand
du Saulle, katero sem si hotel tukaj izposoditi? .

B 84 B

»V knjižnici na fakulteti," mu odgovori, »jaz
sem sedaj ravno tija namenjena. Sicer ne hodim
sem ravno rada, ker je preveč ljudi; toda človeku
radi postrežejo, in zbirka knjig je velika."

»Jaz sem namreč pravnik", reče Lucien, seže
v žep po vizitnico in jo izroči dekletu, da ve s
kom da občuje. Ona jo vsprejme, pogleda in reče:
»Mislim da bo zadostovala, toda če greste zdaj z
menoj, vas jaz vvedem brez vsake težave."

In on gre ž njo. Srce mu bije in v sebi čuti
neko prijetno omotico. Sla sta skozi po rue de
1’Ecole-de-Medecine, ki kaže zaradi raznih izložb
medicinskih knjig in kirurgičnega orodja zelo resno
podobo. Lucien pa je videl le svojo spremljevalko,
gledal jo je, kako lahko stopa ta ponosita postava.
Kaj naj govori ž njo? Bal se je, da bi z eno samo
besedo ne razgnal čara tega nepričakovanega tre-
notka. Že sta bila na dvoru, na stopnjicah in takoj
v knjižnici. Tam zve za njeno ime. Berthe Planat
je morala pokazati pri vstopu svojo dijaško karto;
obenem je predstavila tudi svojega tovariša. Nato
se mu ona nalahko prikloni ter se vsede k mizi,
kjer začne s svojimi študijami. Lucien si ni upal
zbrati sedeža pri njej. Zaradi lepšega je vzel knjigo,
jo malo prelistal, a je kmalu odšel. Gnalo ga je
v rue Rollin, kjer je sedaj vedel, da stanuje; hotel
je videti na lastne oči hišo, kjer prebiva in razmere,
v katerih živi. Prve dneve maja je na obrežju de
la Montagne Sainte-Genevieve vladal dih brezskrbne
mladosti in razigrane ljubezni. Bila je ura pet.
Ažurno nebo je obdajalo stebrovje Pantheona z
bajno, prijetno svetlobo. Listje je zelenelo na vejah

m  85  m

dreves, ki so bila tu nasajena po malorodni zemlji.
Nesmrtna zemeljska sila pa je vkljub temu poživ¬
ljala to slabotno drevje. Ta sila se je kazala tudi
pri dijakih in dekletih, ki so se na ves glas smejali
iz kavarn. Lucien je dihal ta zrak s čistim srcem
in svetim navdušenjem, dočim so drugi že davno
omadeževali svoja srca. Prišel je v rue de la
Vieille-Estrapade in odtod v rue de la Contrescarpe.
Zanimala so ga ta imena in njih starodavne podobe;
v tej starodavni, zapuščeni preteklosti je tem živeje
občutil svoje mlade nade. Ravna je bila rue Rollin
in zapuščena, ljudje so le peš hodili po tej poti,
iz katere se je prišlo po strmih stopnjicah v rue
Monge. Zahajajoče solnce je od strani obsevalo
ulico, kjer je Berthe stanovala. Bila je to stara hiša,
kjer se je nekdaj veselo živelo, ker je še sedaj
skoro na pol podrta kazala nekaj aristokratičnih
sledi. Prostor se je nekoliko vsedel, zato je bila
fasada hiše vzbočena, toda velika vrata so še ohranila
dragocen slog, na dvorišču je bilo videti polno
gramoza in podrtin, na poslopju pa so bila visoka
okna. Lucien se vsede na kamen ob stopnjicah de
la rue Monge. Tu je sedel do črne noči zatopljen
v misli, ki so napajale njegovo dušo z neizmerno
radostjo. Moč ljubezni prevzame človeka v takih
trenotkih z neodljivo silo, ki se vidi toliko večja,
čembolj malenkosten je vzrok ali pravzaprav pre¬
tveza, iz katere se je rodila. Kaj je bilo namreč
pri Lucienu? On je vedel za ime mladenke, katero
je vzljubil, znal je s čem se peča, kje da stanuje
in govoril je ž njo. To pač ni bilo skoro nič in
to je zadostovalo, da so valovi poezije zapluli po

© 86 ei

njegovih žilah. Berthe je bila mlada, on je bil
mlad: bila je to lepa pomlad! Duševno sta si so¬
rodna, bratski podobna sta si v nazorih; tako pri¬
kupna je ona in vendar tako resna, tako lepa in
vendar le za delo vneta, tako mlada in nežna in
vendar vedno le v sredi bolnikov in mrličev, pri
posteljah v bolnišnici in pri sekcijskih mizah; kako
čudno in nenavadno sta se seznanila, kako je hre¬
penel in obenem se bal ž njo se zopet sniti, -
koliko razlogov za strastvenost pri mladeniču, ki
še ni nikoli ljubil! Kako ga je vse to prevzelo in
kakšna čutila so mu polnila srce! Plamenela so v
njem, kakor jutranji zor. Ali pa je bila to zarja
njegove sreče?

Da, bi bil srečen, zelo srečen, kakor je človek
pri triindvajset letih, poln čistega hrepenenja in
upanja, ki mu ga vzbuja nežni ženski genij; kedar
ga vidi, plove mu srce v ljubezni in neizmerni
sreči. Pozneje seveda, ko ga varajo skušnje življenja,
ko nastopi kot ponosen mož s svojimi zahtevami,
ko poln morečih skrbi gleda v bodočnost, presoja
popolno v drugi luči to romantično in naivno
pijanost svoje nekdanje sanjarske ljubezni. Toda v
zorni mladosti srce vstrepeče pred takim spoznanjem
v strahu, da se mu hipno ne podero njegovi zlati
gradovi. To hrepenenje po sreči ga tako omamlja,
da mu ni neprijetno, ko jo vidi še daleč pred
seboj! Srce čuti, da je bodočnost njegova, da se
bo eno, dve, deset let še vedno kopala v ljubezni.
Zaročenca se težko čakata, zavlačuje se vedno od¬
ločilna beseda, a uprav to daljša življenje sanjam
in nadam, v katerih srečna živita zaročenca. In s

m  87

tako ljubeznijo zaročenca se je vnemal Lucien za
Berthe od tega pomladanskega večera. Ta večer ni
maral več zvedeti o njej na priliko od hišnika, kjer
je stanovala. Tako povpraševanje zdelo se mu je
nečastno. Ali bi bil pa tudi mogel to storiti? Lju¬
bimcu, tako razigranemu je to že neprijetno, ko bi
moral pred kom drugim spregovoriti ime svoje
ljubljenke. Zmanjka mu besede, ako bi hotel o tem
govoriti. In počemu tudi? Kaj bi mu mogli po¬
vedati, česar že on sam ne ve? Da je dekle skromno,
pridno kakor čebelica, idealno v svojih nazorih, to
je videl, ko je poznal, kje prebiva, to je poznal iz
njenega vedenja v knjižnici, iz vrstic, katere si je
zapisala v Trousseau. Ta prvi večer je že kakor
videc spoznal vse one njene vrline, o katerih se je
prepričal v ■ naslednjih deset mesecih, katere sta
preživela tako si odkrito, da ni bilo med njima
prostora za nobeno skrivnost. Samo to dejstvo, da
je bila nju intimnost brez vsakega madeža, bil je
pač najboljši dokaz, za poštenje dekletovo. In zopet
je Lucien popolno jasno gledal v duhu pred seboj
prizore iz tega intimnega mejsebojnega življenja . . .
Predvsem sta se po prvem sestanku vsakikrat v
knjižnici pozdravila, kader je kedo prišel ali odšel.
Ta pozdrav je vzbujal pri Lucienu veliko veselje,
ako se mu je zdel prijazen, in veliko skrb, ako se
mu je zdel indiferenten. Nekaj dni po prvem se¬
stanku sešla sta se v drugo. Značilno je za njuno
razmerje, kak povod si je izbral Lucien za drugi
sestanek. Prosil je namreč Berthe, ki je uprav od¬
hajala, če bi bila tako prijazna, da bi mu pojasnila
dva tehnična izraza, katerih baje on ni razumel.

m  88 a

Ta izraza je vzel, kedo bi se ne smejal, iz debele
knjige Legrand du Saulle, češ da jo prebira in sicer
o latentnih in zakrinkanih boleznih. Mej tem sta
prišla že na cesto. Berthe mu odgovori: „Latentno
to se razume samo po sebi; latentna bolezen je
bolezen, ki se še ni pokazala. Zakrinkana bolezen
pa se takoj zelo pozna, toda si izposodi obliko od
druge bolezni. Tako je na priliko udnica, ki se
kaže v omotičnih napadih, zakrinkana udnica, ki se
skriva, quae induit larvam. Larva, to veste, to je
krinka, ki so jo rabili v starodavnem gledišču . . .«

»To sem že skoraj pozabil," odgovori, »toda
vi gospodična znate tudi latinsko? . ."

»Vsaj sem napravila baccalaureat," mu odgovori.

»Vsaj res, čemu to vprašam, vsaj bi brez tega
diploma ne mogli študirati medicine. Toda na
Francoskem še nismo vajeni učenih žensk.

»Toda to se bo korenito spremenilo, in to
bo dobro. Vednost človeka osvobodi, in ženska še
bolj potrebuje osvobojenja nego moški."

»To je tudi moja misel," reče Lucien, »in jaz
upam, da bomo šli stalno po tem potu naprej.
Toda čudil bi se pa, ako bi študentke medicine
ne ostale le izjema."

»Kaj ne zaradi seciranja mrličev in zaradi
bolnic?"

»Da, uprav raditega!"

»Vi niste še nikoli imeli posla z mrliči," mu
odgovori, »sicer bi vedeli, da je pri tem treba le
malo premagovanja in še to je bolj fizično. Človek
v mrliču kmalu ne vidi drugega, kakor nalogo iz
anatomije, katero mu je izvršiti. Nikdo ne misli

a 89 m

na to, da je bil to človek. Bolj mučno je seveda,
če imaš pred seboj truplo, katero si poznal, ko je
človek še živel. Za takega si se zanimal, si vžival
njegovo zaupanje in štirindvajset ur potem ga najdeš
na mizi trdega, ledenega, tukaj možgani, tam srce,
ondi jetra. To edino je bilo in je še zame mučno;
v bolnici res vidimo žalostne prizore, toda koliko
se lahko dobrega stori, če le lepo spregovoriš, če
se le prijazno ozreš na koga! ..."

Te podrobnosti o vtisih svoje stroke je Berthe
pripovedala čisto vsakdanje. Ne v besedi, ne v
pogledu ni bilo opaziti one nadutosti, ki se tako
rada kaže pri naših emancipirankah. Mirno je pri¬
povedovala stvari, kakor so, ne meneč se za to, da
vpliva pripovedovanje o takih zopernih stvareh na
poslušalca, kakor bi ga z vodo polil. Lucien, vedno
bolj radoveden, jo zopet vpraša:

«  Pri teh poskusih in v bolnici pa ni samo
bolnikov in mrličev, tam so tudi tovariši. Sicer jaz
ne poznam mnogo medicincev, vendar se mi zdi,
da njih nastopanje ni ravno vabljivo za mladega
dekleta."

„0 tem se pa zelo motite," ga zavrne, »seveda
jaz govorim le v svojem imenu; sicer sem že
imela priliko videti mlade zdravnike, ki so bili
surovi v svojem govorjenju, pa jih ni veliko in še
take drugi hitro uženejo. Ako nam naročajo v
bolnici, da izprašujmo bolnike, čujemo res včasih
za svojim hrbtom kak smeh, ki bi ga rajše ne
slišale. S tem nas dražijo; radi bi nas spravili v
zadrego in se nam posmehovali. Toda treba je le
nekaj resnobe, in take otročarije kmalu izginejo . .

0  90 a

Take pa, ki bi imeli gotove misli, vsaj me raz¬
umete, se hitro postavi pod kap; za vselej imajo
dovolj. Reči smem, da jaz prav lahko shajam s
tovariši, toda če hoče biti kak dijak preveč prijazen
z menoj, povem mu, da ga več ne poznam, ako
ne govori z menoj, kakor se govori z možem .

Tu se je Berthe ločila od Luciena uprav pred
vrati one kavarne v rue Racine, kjer ju je pozneje
enkrat našel Albert Darras v največjem prijateljstvu.
Lucien je gledal za njo, ko je vstopila v dolgo že
zelo zasedeno sobano. Tudi tukaj, kakor v knjižnici
je imela svoj stalen sedež. Lesene mize niso bile
pogrnjene, žlice, noži in posode, vse je bilo tako
vsakdanje in se je popolno vjemalo z napisom nad
hišo: Kosilo za 1 fr. 10. Nemilo je zadel Luciena
pogled na to siroščino, to pa kar je Berthe nazadnje
spregovorila, ga je zbegalo in zaskrbelo. Pozneje
šele je zvedel, kako ji je bilo pri srcu, ko mu je
tako govorila. Sorodne duše se spoznavajo po ne¬
opredeljivih znamenjih, ki so pa zanje popolno
jasna. Lucien je samo nehote vskliknil, da ima po
njegovem prepričanju bolnik pravico zvedeti resnico
od zdravnika, in to je bilo znamenje, na katerem
gaje Berthe spoznala. In dasi se je dobro razumela,
kakor je sama rekla s tovariši, vendar bi ne bila
dovolila nepoznancu, na katerega je le slučajno
naletela v knjižnici, da bi ž njo občeval, ako bi se
ne bila vklonila neki skriti sili srca. S poslovilnimi
besedami je zato kaznovala sama sebe.

S tem je zgradila steno med seboj in med
mladeničem, ko bi se ta vdajal kakim drznim na-
dam. Ali bi potem sploh več ne poskušal sniti se

0 91 IB

ž njo; če bi pa prišel ž njo skupaj, ve, da mu to
njeno svobodno občevanje ničesar ne obeta ter bi
prenehal ž njo zaupno občevati. Vse to je bilo
sedaj Lucienu živo pred očmi. Silno zbegan se
vrne po trotoarju de la rue Racine, prepričan, da
se je vedel zelo indiskretno in da so njegova
vprašanja neprijetno dimila modro študentko. Celo
ponoči se je v strahu povpraševal, ali mu bo pač
kedaj oprostila to njegovo nezmiselno povpraševanje.
Ko jo je zopet videl, seveda vedno v knjižnici, bil
je zopet vesel, opazivši, da se mu ne kaže sovražno.
Videla sta se potem še tretjič, četrtič in petič. Ti
in še drugi mnogi sledeči si sestanki so se obnovili
v spominu mladeniču vedno bolj živo, kolikor bolj
se je vozeč se skoro skozi polovico Pariza bližal
cesti de la Montagne Sainte-Genevieve. In pri vseh
svojih sestankih, pri prvih zelo boječih in pri no¬
vejših zelo domačih, ostal je vedno tak kakor je
hotela Mile Berthe, da ž njo občujejo moški. Shajal
se je ž njo, kakor se shaja pravnik s tovarišem
medicincem ter razpravlja ž njim o raznih vprašanjih.
Nikoli ni pokazal, kako hrepenivo strast vzbuja v
njem Berthe s svojo tako naravno milobo in s
svojim prijaznim nasmehom in kako on občuduje
njene pogumne sile življenja. Ko se je vozil mimo
Pont-Neuf, spominjal ga je vsak kamen na cesti
njenih besedi, njenih pogledov, njenega vedenja.
Tu na voglu na trgu Saint-Michel jo je kakih
šest tednov po prvem sestanku nekega jutra srečal,
ko je šla v Hotel - Dieu. Dovolila mu je, da jo
spremi in da ž njo vstopi v bolnico. Prvikrat jo
je tukaj videl, kako ona izvršuje dolžnosti svojega

© 92 ai

poklica. Skupno sta napravila navadno vizito pri
bolnikih in skupno sta šla kosit v rue Racine.
Tukaj pod drevesi du boulevard Saint-Germain sta
se ob toplih poletnih večerih takrat še iskrena pri¬
jatelja sprehajala ter razgovarjala o svojih nazorih.
On je rad govoril o teoriji individuelne vesti,
katero je smatral za najvišje pravilo; ona mu je
dokazovala o morali, ki sloni edino le na dejstvih,
ki ni drugega, kakor biologija, ki se vporablja za
vsak slučaj. Te dve smeri, docela si nasprotni, s
katerima se napaja sedanja mladina, ki pa v bližnji
prihodnosti morata zadeti druga ob drugo, sta bili
nekako vteleseni v teh dveh mladih ljudeh. Lucienu
se je pri tem odpiral nov duševni svet, ko je z
izredno slastjo poslušal najnovejše hipoteze o življenju,
kakor mu jih je Berthe razlagala s cvetom na ustih.

Pred College de France ob spominku de
Claude-Bernard, ji je Lucien, kakor se je spominjal,
ob začetku jeseni pojasnoval zgodovino svojih idej.
Berthe mu je pravila, da so nanjo odločilno vplivali
posebno trije možje. Claude-Bernard s svojo Me¬
dicine experimentale, pred njim pa Flaubert in
Dostojevski. Pri prvem teh romancierov se je učila
spoznavati resničnost življenja, pri drugem pa se je
vadila s pozornim očesom motriti bedo življenja.
Pri Bernardu je pa občudovala metodo. Ob tej
priliki je tudi govorila o svoji vzgoji najprej v
Thiers-u, potem v Clermont-u pri svojem stricu in
pod vodstvom vpokojenega vseučiliščnega profesorja
M. Andre-a, ki se ga še sedaj hvaležno spominja.

Drugo pot sta se na trgu du Pantheon, kjer
se časte slavni možje, razgovarjala o veri in po-

m  93 m

litiki. Lucien je bil ves očaran, gledajoč drzno
mirnost te inteligentne ženske, ki ga je kakor ob
vprašanjih o morali, visoko nadkrilovala tudi v teh
dveh stvareh. Berthe je bila mnenja, da bo biologija,
ki je sedaj še v počelu, popolno prenovila vse
človeštvo, zato je ona zastopala stališče zistematičnega
nihilizma nasproti vsem zasnovam preteklim in se¬
danjim ter je vsled tega obsojala katolicizem in
kantizem, monarhijo in republiko. Lucien se je kar
vnemal za te drzne nazore, ki so tirali do skrajnosti
principe, iz katerih so izvirali. Primerjajoč glede
nazorov samega sebe s svojo prijateljico, je spoznal,
da je on, kakor njegov očem, čisto navaden, do
vratu s predsodki svoje kaste prepojen buržoa.
Občudoval je študentko, ki se kaže tako trdno v
svojih nazorih, še bolj pa jo je občudoval, ker je
s tako krepko dušo vodila svoje življenje, da ni
ene minute zapravila in ne pet centimov brez po¬
trebe izdala. Podedovala je svoj čas 35.000 frankov;
od teh je, kakor je to nedavno zaupno povedala Lu-
cienu, dala na stran 2400 frankov, da se s tem ob
koncu študij samostojno vstanovi. Pri svoji skrom¬
nosti je na mesec potrebovala komaj 70 frankov
za hrano. Rabila je za druge potrebe 600 frankov,
200 fr. za knjige, 200 frankov za skušnje, to so
bile glavne točke njenega proračuna. Zato si je
tudi izbrala skromno stanovanje v rue Rolliti, za
katero je plačevala svoto, ki se je vjemala z drugimi
njenimi skromnimi troški.

Rue Rollin! Bil je že skoro tam, ker voznik
je vozil ves čas, ko je Lucien raztnišljeval te stvari.
Misli na preteklost so izginile in začutil je bridko

a 94 a

težo sedanjosti, ko se je približal liceju Henrika IV.
Živo ga je zadel v srce pogled na to okolico, kjer
je zadnje mesece preživel najlepše in najbolj od¬
ločilne dneve svoje mladosti. Spomni se namreč,
kako grdo je njegov očem obtožil Berthe. Ta
obtožba se mu je zdela tem ostudnejša, čem lepše
so bile sanje, katere je tu presanjal zadnje leto in
katere je uprav sedaj v ponovljeni živi sliki gledal
pred seboj. Ali je mogoče, da bi ga ona tako
blaga mogla nalagati, da je njena skromnost samo
licemerstvo? Ali da se v tem odkritem, priprostem
dekletu skriva nezakonska mati, ali da je bila lju¬
bimka koga drugega ona, katero on tako nežno in
iskreno ljubi, da ji niti priznati tega ne more. Vse,
kar je do sedaj vnemalo njegovo idejalno ljubezen,
je bilo temu nasprotno in vendar ga prevzame strah,
ko je na tem, da stopi pred svojo obrekovano
prijateljico.

Vendar te še tako žive podobe niso mogle v
njem popolno zatreti veljave obrekovalca. Obenem
pa, ko se je približal Lucien rue Rollin, moral si
je misliti vže naprej, kako se izvrši ta prizor. V
duhu gre skozi vrata, po stopnjicah, vstopi v sobo...
Sedaj bi moral pričeti z grozno obtožbo . . . Toda
že sama misel na to, da bi morala mladenka to
poslušati, mu je bila neznosna. Spomni se njenih
besedi, ki so vodile njuno razmerje: »Povedala

sem mu, da ga ne poznam več, ako ne govori z
menoj tako, kakor se govori z moškim." Kako bi
ona prenesla tako žaleče jo poročilo, ko se že čuti
užaljeno, ako bi se ji kdo dvorljivo približal! Za¬
podila bi ga in pretrgane bi bile vse nežne vezi

m 95  ra

te duševne edinosti, pri kateri se je vzbujalo toliko
strastvenih čutil, ki so se skrivali v raznih znan¬
stvenih razgovorih. Lucien se je pač vpraševal, kaj
ona čuti zanj, a si ni mogel nato odgovoriti. Sedaj
pa bi ne bilo treba več povpraševati: Berthe bi ga
zaničevala, ona bi ga sovražila. Strah pred tem je
Lucienu tako narasel, da je še skušal odložiti vsaj
za nekaj časa stvar, ki se započeta morda nikdar
ne popravi. Bil je na oglu trga de la Contrescarpe;
to starinsko ime, kakor verno, mu je svoj čas po¬
sebno ugajalo. Tu se spomni prav živo, kako je
prvikrat romal k hiši svoje prijateljice. Lucien stopi
iz voza in gre peš do rue Rollin. Malo je manjkalo
do treh; v tem času je študentka navadno poslovala
v anatomični dvorani; prejšnji večer pa mu je rekla,
da ta dan ostane dalje časa v bolnici Hotel-Dieu,
da tam obeduje in se potem vrne domov. Torej
se je Albert Darras motil, misleč, da se je Lucien
prej posvetoval z Berthe, preden je prišel k njemu
v Grand-Comptoir. — Lahko pa je Mile Planat
svoj vče*ajšnji načrt spremenila ter da jo še ni
doma. In znova je Lucien začel omahovati. Mejtem
je že pred hišo. Večkrat gre mimo hiše semintja,
srce mu bije in volja mu omahuje. Nakrat ga je
sram te slabosti. Redoljubnost, kateri ga je privadil
v njegovi mladosti njegov očem, premaga v njem
vso njegovo razdvojeno čuvstvenost. Spomni se
svojih lastnih besed: „Brez resnice, ni vesti" . . .
Ponavlja si te besede, zabičuje si v svojo dušo
besedo „ resnica" in kakor da bi šel z revolverjem
na. dvoboj, tako on vstopi v hišo. Nič ni vprašal
pri vratarju in njegov sklep je bil tako trden, da

a 96 ©

mu je odleglo, ko je zagledal ključ v Berthinih
vratih. On potrka na vrata. »Naprej!", začuje glas,
kateremu je tako trdno veroval, odpre vrata in bil
je v sobi pred njo.

IV.

Resnica.

Berthe je že po trkanju spoznala, da je Lucien,
zato niti vstala ni s svojega sedeža. Pred njo na
pisalniku je ležal odprt atlas na strani, kjer je bila
anatomično naslikana noga. Na posameznih listih,
ki so bili zloženi eden na druzega so bile začrtane
krvne žile, nervi, mišice okoli kosti in sicer v viš¬
njevem, črnem, sivem in rudečem koloritu. S prsti
leve roke je Berthe skrbno dvignila enega teh lističev
in z desno roko je pisala v zvezek, ki je bil že
zelo s svinčnikom popisan. Lucien je takoj spoznal,
da je to dnevnik, ki ga je nosila seboj v bolnico
in ga rabila pri jutranjih vizitah. Berthe prišleca
prijazno pozdravi in mu, ne da bi prenehala s
svojim delom, reče:

Jaz na drobno proučujem operacijo, pri kateri
bom jutri navzoča. Gre se za bolnika postelja
št. 32, ki ima, vsaj se gotovo spominjate, prisad
na desni nogi. Posvetovali so se o tem in izjavili,
da se ne more več čakati. Znano vam je, kako je
profesor Louvet zmeraj le za radikalna sredstva.
On je za to, da se mu noga odreže nad kolenom,
ker hoče biti gotov, da se slučaj ne obnovi. Poklicali
so pa tudi kirurga Graux, ki pa ni zato, da bi se

a 97 m

bolniku odrezala cela noga; po njegovem mnenju
bi zadostovala resekcija polovice noge. Tako sta se
gospoda prerekala, vsak je vzdrževal svojo trditev
z dokazi, v katere sta pokladala vse svoje znanje;
sredi med njima pa je ležal bolnik na postelji z
odstranjeno odejo kazoč svoji bolni nogi, jedno
kahektično, drugo prisadno. Ko sta povedala vsak
svojo teorijo, sta obmolknila.

„Če bi se takole na sredi odvzela," vprašal
je bolnik ter pokazal nogo nekaj pod kolenom.
Tako smešno je bilo to rečeno, da so se vsi dijaki
zasmejali. Jaz se nisem; mene je bolelo. Jaz nisem
nikoli imela srca, da bi ubogega človeka smatrala
le kot navaden sujet za znanstvene poskušnje.
Graux in Louvet sta imela bolnika le za svoj
predmet, nista pa mislila, da je to živo bitje.
Mislila sta le na svoje ideje kot prava učenjaka.
Jaz pa ne morem tako . . . Konečno se bota pa
le bolj srede držala, kakor jima je bolnik namignil.
Vzeli mu bodo jutri nogo v sredi med kolenom
in stopalom. Ko so se o tem dogovorili, začula
se je druga beseda iz ust bolnikovih manj smešna,
a bolj pomenljiva: „Sedaj mi je bolje". Gotovost
potolaži.

Popolno prevzeto ob spominu na ta tožni
prizor ni to čudno dekle nič opazilo, kak izraz da
kaže Lucien na svojem obrazu. Sedaj pa je skrbno
zaprla atlas. Tudi vse drugo, kar je bilo v njeni
sobi, je bilo natančno in po določenem načrtu
prav po njej sestavljeno. Bila je soba štirikotna,
zelo visoka, okna so imela lepo izdelane lesene
okvirje ter so ohranila še eleganco nekdanjih časov.

7

a 98 a

Skozi okno se je videla skupina dreves, tudi
še spomin iz starodavnih časov, ko je bila sedaj
razpadajoča hiša še bivališče odlične gospode, kakor
palača ob strani, kjer je bival M. de Caumartin,
škof bloiški; ta se je zameril Louisu XIV., ker je
ob vsprejemu škofa de Noyon v akademijo govoril
zelo zbadljivo-zaničljivo. Ta drevesa sedaj služijo
za reklamo, kako zdrava da so tukaj stanovanja.
To oblačno popoldne meseca marca so ta drevesa
žalostno stegala svoje gole veje proti mrzlemu
nebu, ki se je videlo skozi okno. Ta siva svetloba
pa se je dobro vjemala z barvo hišne oprave,
katero je dekle iz dežele seboj prineslo. Stari stoli
iz Auvergne, iz orehovine, okorni, prevlečeni s
svetlimi tapetami, temnordeče preproge in svileni
zastori, vse to je napravilo pust vtis, še bolj ne¬
prijetno pa je bilo videti razstavljene stvari, ki so
kazale s čem se peča „Cerveline" — kakor za¬
ničljivo dijaki imenujejo bodoče doktorice — tu je
bilo namizno kirurgično orodje, tam črepinja in
kosci skeleta, med knjigami medicinska dela, tam
zopet model očesa povečan na kartonu, ki pred-
očuje mehanizem gledanja. Edini umetelni predmeti
so bile fotografije šestero prerokov iz sikstinske
kapele. Njih atletsko mišičevje je na stenah nekako
nadaljevalo nazorni nauk o anatomiji. Študentka je
tudi spala v tej sobi, pa postelje ni bilo videti.
Vedno je gledala na dostojnost in vzlasti se je tudi
ponašala z moškim tovarištvom; to jo je prisililo,
da je dala sobi, kjer je sprejemala ljudi, podobo
vsprejemne sobe. Spala je na zofi, ki je bila čez
dan pokrita z debelo platneno belo preprogo.

m  99 a

Malo sobo poleg večje pa je rabila za toaleto in
prostor za vsakdanje stvari. Iz nekaterih podrobnosti
se je pa le spoznala ženska, tako n. pr. je bila
omarica na stelaži, ki je imela predalce z napisom:
rokavice, ovratniki, robci in v zraku se je začutil
aroma irispudra, ki se je mešal s parfumom mimoze
kupljene na cesti. Zlate mačice in fin bouquet iz
južnega zelenja, ki je gledal iz steklene posode,
so bajale o brezskrbni mladosti, o svobodi, o srečnih
deželah, o dolgih potovanjih . . . Živo nasprotje
tej sobi, ki je predočevala prav na drobno Berthino
usodo, da je doma iz mesta na deželi, da se kaže
neodvisno, in samo zase, da se bavi z resnim delom,
da ji je prirojena neka eleganca, ki jo je ohranila
fino in prikupno tudi v takih razmerah, v katerih
bi jo bilo od dvajset tovarišic gotovo izgubilo
devetnajst. — Nikoli še ni Lucien poprej začutil
toliko poezije, skrite v tej sobi, kamor je tolikrat
prihajal in vselej z nekim strahom. On vidi njo,
ki jo je njegov očem tako grdo obrekel mirno,
marljivo pri svojem vsakdanjem delu; vidi, kako
oplemenuje to trdo delo, vedno bolj se vnemajoč
za vzvišene ideale; tudi danes je kakor zmiraj
nežna in vesela in prav nič ne ve o obrekovanju,
ki se o njej trosi naokrog; vse to ga silno pretrese.
Ne more se ubraniti solzam. Njegove čutnice so
toliko trpele, da ni imel več nad njimi moči. Tihe
solze so mu polnile lice, on zdrsne na stol in ne
more besede spregovoriti. Berthe se čudno zdi, da
nič ne govori, obrne se vanj in vidi to tiho bolest
na njegovem obrazu in na njegovih očeh. Tudi za
trenotek ni premišljevala za kaj se gre. Bila je

V

m  100  m

odločilna ura, katero je že davno pričakovala. Tudi
ona se tako razburi, da se ne more več popolno
obvladati. Nazaj zopet položi atlas, kateri je hotela
ravno dati na svoje mesto, in ona z glasom, kakor
bi prihajal od daleč, reče:

»Lucien, vi jokate? Kaj imate? Kaj se je
zgodilo? . ."

»Takoj . . ." odgovori s prosečim glasom,
»takoj povem ....  Sedaj pa ne morem . . . .
Pustite me! . ."

Storila je tako in nemo ga je gledala, ko se
je bridko jokal. Ko bi bil pri tem napadu ohranil
le še nekoliko jasnih misli, pokazala bi mu bila
razburjenost mladenke, kako mesto si je znal pri¬
dobiti v njenem srcu. Da, tudi ona ga ima rada,
toda kako nesrečno to samo ona ve. Očem Lucienov
se je docela varal o razmerju mej mladima, in
tudi dejstva o tem, kakor so mu o tem poročali,
ni prav razlagal: toda dejstva so bila pa vendarle
resnična. Berthe Planat je pred petimi leti in nekaj
meseci res živela z onim Mejanom, katerega je
Albert Darras imenoval Lucienu, da mu služi kot
gotov dokaz. Imela je sina, ki ga sedaj vzgaja na
svoje stroške v Moretu, blizo Fontainebleau. Ob
času te zveze je ona študirala pravo, pa je pre¬
nehala s temi študijami, ko se je sprla z Mejanom,
ker je hotela popolno umakniti se iz kroga, ki je
poznal njeno zgodovino. Od tedaj se je pri vseh
njenih delih, tudi najmanjših kazalo stalno načelo,
namreč sovraštvo do preteklosti. Zato ni hodila v
zelo obiskovano knjižnico na medicinskem oddelku,
zato je obedovala v čisto navadnem restaurantu

m  101  0

rue Racine, zato je stanovala v hiši, ki je bila zelo
oddaljena od središča du Quartier Latin. Od onega
dne, ko je spoznala Luciena in ga vzljubila, živela
je vedno v strahu ob misli, da on kedaj slučajno
zve za njeno preteklost, in bi mu ona ne mogla
takoj pojasniti, da to kar je ona storila pri svojih
devetnajstih letih, ni tako strašno, ni tako nizkotno.
Žal, da se je zmotila, toda v dobri veri, ker je
preveč zaupala in je bila pregrdo varana. Koliko¬
krat mej raznimi zaupnimi pa vedno znanstvenimi
pogovori, ki so ji toliko ugajali, obšla jo je misel,
da naj pove ona prva to žalostno zgodbo svojemu
dragemu prijatelju! Toda ona ni mogla premagati
sramu, ki je bil močnejši nego vsi dokazi, s ka¬
terimi si je skušala pojasniti, da ni nič hudega
storila, ako se je vdala Mejanu. Izvajanja tudi naj¬
lepše razvita ne morejo vničiti one vrojene jasnosti
gotovih zakonov, ki nam jih je narava zarisala v
dno naše moralne osebnosti. Mogoče je, da oče
zataji svojo rodbino, toda njegov sin ne bo njemu
tak kakor drugi možje. Kozmopolit zataji morda
svojo domovino, toda obnebje njegove mladosti
ne bo zanj nikoli podobno obnebju drugih krajev.
Tako tudi lahko vzgoje kako mladenko prepojeno
z revolucijonarnimi idejami — in tako je bilo pri
Berthe Planat — otrovljena je lahko z najhujšimi
paradoksnimi strupi, lahko veruje v absolutno enakost
spolov, zaničuje lahko vse socijalne pogodbe tako
na priliko zakon, lahko tudi načelno in dejansko
zagovarja pravo svobodne zveze, seveda v razmerah
ki jo deloma vsaj opravičujejo; zadosti je, da se
vda čisti ljubezni, takoj spozna nekako instinktivno

hi 102 0

in sramuje se, ne ve zakaj in kako, da se je vdala
brez zakramenta, brez pogodbe. Berthe ni tega
hotela v sebi priznati, toda ubraniti se ni mogla
tej misli. Dokaz za to je, da je vedno in vedno
odkladala s svojo izpovedjo, četudi je vsaki dan čutila,
da je to potrebno. Ona je v spanec zazibala svojo
vest, ki jo je silila, da izpove vso resnico, z obetanjem,
da to stori tedaj, ko ji Lucien razkrije svojo lju¬
bezen, katero je razločno spoznala v njegovi bo¬
jazljivosti. Dokler ona molči, si misli, in v njunem
razmerju prevladuje prijetno duševno prijateljstvo,
čemu med te lepe sanje mešati kruto istino, vsled
katere je^ morala toliko trpeti. Ona se ni povpra¬
ševala: Čemu bi ga razočarala? pač pa je mislila
na to. Mislila je posebno, kako hudo bo njemu, in
ne iz strahu, da bi jo manj spoštoval, marveč iz
sočutja za to bol, ki bi jo ona zakrivila, je molčala
še zanaprej. Toda sedaj je tu pred njo, neizmerno
trpeč. Nekdo drugi je hitel ter ranil mladeniča z
poročilom o skrivnosti, katere mu ona ni upala
razodeti, ki pa bi jo ne bila tajila, ko bi jo bil
Lucien le količkaj sumil. Solze Lucienove povedo
ji vse. On ne sumi o tem, njemu je vse znano,
četudi ne veruje. S prvo besedo, katero je spre¬
govoril, ko si je toliko opomogel, je bila ta, da
je izrazil svoj gnjev proti obtožbi, česar pa Berthe
seveda kar nič ni hotela izrabiti v svoj prilog. Ta
okolnost kaže, bolj nego še tako dolge analize, kako
naravno pošteno je bilo to dekle, žrtva najslabšega
sofizma, ki se nahaja v otrovljenem ozračji začetkom
XX. veka; razum ji je bil pokvarjen, do srca pa
ji ta bolezen še ni prišla.

B 103 B

»Oprostite", reče konečno ter brisajoč si solze
potegne roki čez čelo, kakor da bi si rad pregnal
neko težo, »to pač ni dostojno za moža, pa živci
so me premagali. Sedaj pa sem miren ter vam
lahko odgovorim in pojasnim svoje duševno stanje,
Toda poprej treba, da mi vi nekaj obljubite . . .
Ali ste pripravljeni mi odpustiti vse, karkoli vam
povem? ..."

» Jaz vas predobro poznam, Lucien", reče ona
prijazno, »in vem, da ne spregovorite nikdar be¬
sede, katere bi ne smeli, in katero bi vam jaz
morala zameriti."

Zopet je dvomil kaj naj stori, ko je čutil, da
se Berthe umika s svojim odgovorom. Toda obtožba,
katero je moral sedaj ponoviti, se mu je zdela tako
grozna, da je nadaljeval:

»To mi ne zadostuje, jaz hočem imeti po¬
polno zagotovilo, sicer ne bi imel dovolj moči .. .
Toda vi morate to vedeti zaradi mene, zaradi sebe.
Obljubite mi torej, da mi odpustite ..."

»Dobro", reče ona, »jaz vam obljubim."

»Hvala!" odgovori in jo hitro vpraša:

»Berthe, ali imate vi kake sovražnike?"

»Jaz? ..."  reče ona in rudečica ji zalije lice.
Spomnila se je v duhu svojega edinega resničnega
sovražnika, umazanega Mejana. To je komedijant
v feminizmu, in uprav s tem jo je zvodil, zlo-
rabeč njeno zaupnost. Ko se je čutila mater, jo je
takoj ostavil. In kader ga sedaj sreča na ulici, vselej
ji je tako slabo, da bi skoro omedlela. Nista se
več pozdravljala, pa arogantno je pogledoval za njo.
Brez dvoma je Mejan sam ali po kom drugem to

sporočil Lucienu. Grenka je bila ta misel za Berthe
in vendar je bila bolj mirna, v zavesti, da sedaj
Lucien to ve, kakor občudovanja vredni bolnik v
bolnici, ki se je čutil polajšanega, ko je zvedel
resnico o svoji bolezni. Zato mu mučeniško mirna
sicer a vendar mirna odgovori:

v Samo enega poznam, katerega bi smela po
vsej pravici imenovati svojega sovražnika; pravo
za pravo morala bi ga jaz sovražiti. Toda kjer je
preveč zaničevanja, tam se neha sovraštvo. Vendar
čemu to vprašate? ..."

»Zvedel sem, kako peklensko vas obrekujejo..."
odgovori Lucien, »gotovo vas ta človek obrekuje.
To treba pozvedeti. Ta madež vam ostane vse vaše
dni, ako takoj ne nastopimo proti temu."

»Kdo meni kaj more? ..."  zavrne ga ona
ter zmiga z rameni in v očeh ji zažari drzen ponos,
pripravljen na vsak odpor. »Popolno vseeno mi je,
kar omenjeni človek o meni govori ali misli. Ne
zabrani mi napraviti mojih skušenj in služiti si
svoj kruh z zdravljenjem bolnikov, ko postanem
doktorica. Nič druzega ne zahtevam od družbe,
moji prijatelji naj pa opazujejo moje življenje in
naj me sodijo!"

»Uprav radi tega", zakliče Lucien, »ker vas
sodijo in ker vedo, kedo da ste, zato nečejo, ne
morejo prenašati teh umazanosti, katere vi prezirate.
Vendar treba, da jim vi pri tem pomagate, ako ne
zaradi sebe, vsaj zaradi njih ... Ali bi vi mirno
prenesli, ako bi si kdo vpričo vas drznil trditi,
da sem jaz kradel? ..."

a 105 0

»Kakega hudodelstva me pa dolže?" prekine
ga Berthe, »da je vi primerjate s tatvino? . . ."
S pikrim poudarkom je stavila to vprašanje. Po
glasu in po precej skrivnostnih izrazih, pa zanjo
popolno jasnih, spozna Berthe, da Lucien stvar
razumeva na način, kateremu se je v svojem ponosu
ustavljala že štiri leta. Njen stric, radikalni re¬
publikanec, njen učitelj M. Andre, star socialističen
profesor, jo smatrata tudi vkljub svojim načelom,
da cerkev slepari in da je Code krivičen za brez-
častno, ker se je vdala brez zakona, to je, da se
ni brigala za to Iažnjivo cerkev in ne za kriminalni
Code. Obsojala sta jo in sicer zato, ker je pogumno
izpovedala načela, ki sta jih sama zagovarjala in
sedaj čuje isto sodbo ostracizma od njega, ki ga
ljubi in sicer nehote silno hudo sodbo:

»Ah,“ vzdihne, »še hujšega. Dolže vas . . .
toda jaz niti povedati ne morem, tako je strašno ..."
Konečno se vendar s silo pomiri: »Dolže vas, da
ste z nekim ljubimcem ušli stricu in zapustili
Clermont, da ste živeli ž njim skupaj, da ste imeli
otroka . . . Pravijo, da je bil on pravnik in da
se je pisal za Mejan-a. Tudi o vas se govori, da
ste takrat študirali pravo; dostavljajo tudi, da sta
se sporekla, da ste takrat prestopili na drugo
fakulteto, da bi se več ne srečavali ž njim. Jaz
sem vam vse povedal, in ni še dve uri, kar je to
vse meni povedal moj očem . . . Kako je zvedel,
da se midva večkrat vidiva, tega ne vem; jaz
nisem ne doma in tudi drugod nikjer govoril o
vas. Toda on je vse zvedel in najino razmerje ga
vznemirja . . Seveda tega mu ne morem zameriti;

m  106  m


tega pa mu nikdar, dokler bom živ, ne morem
prizanesti, da je izdal vaše ime nekemu sleparskemu
agentu, ki je kdo ve kje in pri kdovekom pozvedel
nesramnosti, ki jih je sporočil očetu. Ker vi nekoga
sumite, povejte mi njegovo ime, da ga primeva
skupaj ali pa jaz sam kakor vaš prijatelj. Ako na
tej strani ničesar ne najdeva, iskal bom drugod,
zvedeti moram, kedo je ta slepar, prisilim ga, da
mi pove, kje je nabral te umazanosti, da je vas z
njimi grdil. Vse, kar dobim, mi pride prav; treba,
da se vam da zadostilo, jaz hočem, da more moj
očem reči: Prosim oproščenja Mile Planat zato, kar
sem o njej po drugih govoril . . . Poprej me on
ne bo videl ..."

Berthe je pobešenih oči — vsaj ni mogla
gledati Luciena — poslušala te srce ji moreče besede;
čutila je, koliko trpi, kaznovan zaradi spominov,
ki jih je s tem vzbudil in ki so tudi njega v živo
zadevali. Njeno ljubeče srce je bilo ginjeno in ob
enem obupano, ko je videla tako preveliko zaupanje;
to je bil najnežnejši dokaz ljubezni, kateri še
noben sum ni otresel cvetja. Toda neka druga
sila jo je obvladala; zagrizena prostomiselka se je
v njej vedno odločneje dvigala proti socijalnim
predsodkom, ki so se kazali tudi pri Lucienu tako
močni, da se je moral siliti, da tudi on ni potrdil
Berthine krivde. — Ko je Lucien prenehal z gro¬
žnjami svojemu očmu, mu je s prvo besedo ona
odklonila vsako podporo za preiskavo in izjavila,
da je sama za vse odgovorna. Ona ne potrebuje,
da bi jo opravičevali ali da bi ji odpuščali.

»Hvala vam lepa na vaši prijaznosti," reče
mu, »toda jaz ne vem, zakaj se tako hudujete nad

a 107 m

svojim očmom. Vsaj me on nič ne pozna; nanesli
so mu nekaj na ušesa in on si je to po svoje
razlagal. Ker ste vi do mene odkriti, treba, da
sem tudi jaz z vami iskrena. Nekaj pri vaših
poizvedbah ni točnega: ko sem zapustila Clermont,
M. Mejan ni bil moj ljubimec. Res pa je, da sem
prvo leto svojih študij ž njim skupaj živela v
Parizu, popolno res je, da sem imela otroka, res
je tudi, da sem pričela s pravom, a se pozneje
odločila za medicino, posebno zato, da spremenim
vse svoje življenje. V teh treh točkah je bil vaš
očem dobro poučen."

— »Vi! . . Vi! . Tako je zastokal Lucien,
glas mu je bil umirajoč, in to je bil ves odgovor,
ki se je mladeniču izvil iz ust na to, kar mu je
Berthe priznala s tako strašno malimi besedami.
Na njegovem obrazu se je bilo bati, da se mu
zmeša; solze so mu osahnile v očeh, omahnil je
nazaj, kakor bi bežal pred strašno prikaznijo.
Ponovil je hripavo: »Vi ste to storili? Vi! vi! . . .“

»Da, jaz sem to storila . . ." reče Berthe,
glavo po konci in roki navskriž. »Če si imam kaj
očitati, ni to, da sem tako ravnala. Jaz sem imela
pravico zato in vest mi pravi, da nisem ničesar
opustila, kar sem bila dolžna sama sebi. Seveda
to, kar vam danes povem, morala bi bila vam
povedati precej prvi dan, ko se je pričelo najino
prijateljstvo . . Toda jaz tega nisem mogla . . Ne
zaradi tega, kar sem storila ..."

»Zakaj pa še sedaj ne molčite!" zakriči Lucien
bolestno, »toliko ljubeznivi bi vendar morali biti,
da bi mi podaljšali sanje, v katere ste me zazibali . ..

a 108  0


Tedaj je res vse, kar sem verjel, gola laž! Kako
sem vas občudoval, cenil, oboževal, norec! . . .
Vi ste imeli ljubimca!" razsrjen ponovi: Ljubimca!..
Kako to boli, kako to peče . . . Zakaj niste vsega
tega utajili? Jaz bi bil vam vse verjel, rajše nego
da moram zanaprej vedno reči, da ste bila ljubimka
tega človeka. Komu naj še kaj verjamem? . . .
Komu? ... Oh jaz sem vam vse verjel! . . ."

»Molčite Lucien!" prekine ga Berthe, stopi
proti njemu in ga prime za roko . . »Prepovem
vam tako govoriti z menoj" — in izraz tega užaljenega
odpora je bil tako silen, da se je Lucien instinktivno
vklonil, dasi mu je ljubosumnost razjedala srce in
poslušal jo je tiho, ko je nadaljevala — : »Zato vi
nimate pravice, vsaj ste me opazovali toliko časa,
kako živim, kako mislim, delam in čutim. Ali ste
videli v meni kedaj koketo? Ne! Ali sem spregovorila
le eno besedo ali morda le enkrat kaj storila, kar
bi bilo proti dogovoru najinemu, da si bova kakor
tovariša-dijaka, kar sem od vas takoj zahtevala, ko
sva bila vdrugič skupaj, dobro se spominjam onega
trenutka; bili ste zame zelo vabljivi, a sklenila sem
z vami ne več občevati, če bi bili vi meni dvorili . . .
In ali sem vam to dovolila? In vsi ti dokazi za
mojo lojalnost, vsi ti jasni dogodki, o katerih ne
morete dvomiti, vse to je sedaj nič, nič! Se toliko
zaupanja nimate do mene, da bi si rekli; Ta ženska,
ki govori z menoj, in ki se prizna krivo nekih
dejanj, je vendar ona, katero sem ravnokar še tako
spoštoval, da vkljub najbolj obteževalnim dokazom
nisem hotel priznati, da bi bila res kaj takega
storila. Zato pa ta dejanja niso imela in tudi sedaj

a 109 m

!

nimajo pri njej onega pomena, katerega sem jim
jaz prisojal. Da, da, jaz sem to storila, vdala sem
se nekemu človeku, postala sem nezakonska mati,
toda jaz nisem mislila, da sem se s tem pregrešila
proti kaki svoji dolžnosti. Tudi še sedaj sem istega
mnenja. Delaj kakor misliš, to je moje edino
načelo in tedaj, uprav tedaj nisem drugače delala,
kakor sem mislila."

»To ni res," odgovori ji Lucien srpo. »Vi
pač niste mislili, da ima mlado dekle prav, ako
se vda nepoštenosti."

— »Jaz sem mislila," odgovori Berthe jednako
trdo, »in mislim še sedaj, da za moža in ženo, ki
se želita združiti in napraviti svojo lastno ognjišče,
ni treba svečenika, ki bi ju blagoslovil, ne magi¬
strata, ki bi vknjižil njuno pogodbo. Mislila sem
in še sedaj mislim, da skleneta pravi zakon ona
dva, ki si v svobodni zvezi po osebni volji združita
svojo usodo in da zato nimata nobene druge priče
razun svojo lastno vest. Mislila sem in še sedaj
mislim, da ženska, ki je tako zvezo sklenila, a se
je varala, ne izgubi nič več na svoji časti, kakor
če bi se bila poročila v cerkvi ali pa pri županu
s kakim malovrednežem, ki bi jo bil kmalu nato
izdal in zapustil. Sedaj veste, zakaj se krvavo
solzim, če se spomnim na človeka, ki ste ga ravnokar
imenovali, ki me je tako nizkotno zlorabil. To pa
niso solze očitanja. Jaz si nisem imela in si nimam
ničesar očitati . . . Pustite me, da nadaljujem,"
dejala je, ko je hotel Lucien ugovarjati, »najbrže da
se midva danes zadnjikrat razgovarjava, zato hočem,

a 110 bi

da me vi vsaj sodite tako, kakor je bilo in kakoršna
sem jaz bila.

„Ko sva se v Clermontu seznanila z Mejanom
— znova je zaprla oči, ko je to ime izgovorila,
kakor malo preje, ko ga je slišala, tako ji je bilo
zoperno -- »študiral je modroslovje. Seznanila sem
se ž njim pri M. Andre. Ne maram se opravičevati.
Lahko se varamo nad kakim značajem, kakor se
lahko zmotimo v diagnozi. Zato vendar ne moremo
biti odgovorni. Toda če je mene varal, to moram
poudariti, varal je tudi M. Andre-a, čez osemdeset
let starega vseučiliščinega profesorja, ki je imel na
tisoče dijakov pod svojim okriljem. Tudi stric je
bil varan in vendar je bil bivši sodni tajnik in
nikak optimist. Sedaj ko po medicinskih študijah
stvari bolje razumevam, vem, kar nekdaj nisem
vedela, kakor tega nista vedela stric in M. Andre,
namreč da je bila inteligenca tega človeka le slepilo.
Svoje zgovornosti ni hranil z mislimi in resnico.
Zgovoren je bil zelo in rabil je svoje govorniške
talente za moje in mojih vzgojevateljev nazore.
Tudi pisal je in sicer ne brez talenta. Vi ste vedno
živeli v Parizu; vi ne veste, kako malo je prilike
na deželi razgovarjati se o načelnih vprašanjih, in
kako veselo človek pograbi za tako priliko, ako se
mu ponudi. Tudi vam ni znano, kako so tudi še
danes tam vkoreninjeni predsodki o starem dru¬
žabnem redu, da so v samoto obsojeni oni, ki si
upajo kakor moj stric zagovarjati popolni kollek-
tivizem, ali vzgajati kako siroto brez vsake verske
vzgoje, kakor je on mene vzgojeval. M. Andre je
ostal pri Fourieru iz 1. 1847, jaz pa sem si pridobila

0  11  1  0

nekaj od tega, nekaj od drugih. Vkljub temu pa
smo tudi v tem pozabljenem, zapuščenem kotu
čutili, da se vdajamo mogočnemu toku, ki kmalu
pokoplje v svojih valovih zloglasni stari svet. Sodite
sami, kako je vplivalo na nas, ko je med nami
nastopil ta mladi človek, kateremu se je smejala
tako lepa bodočnost; učitelji so spoznali v njem
najboljšega gojenca, ki nam je najmodernejše teorije
o revoluciji razlagal s tolikim navdušenjem, da nas
je vse pridobil. Preden je dobil Mejan ustanovo
na vseučilišču v Clermontu, bil je eno leto hišni
učitelj v Bruxelles. Tam je obiskal Elisee Reclus.
To ime, s katerim nas je seznanil, dalo mu je
poseben sijaj in še bolj je vžigala njegova beseda,
ko nam je proslavljal človeško družbo bodočnosti,
ko bo može in ženske vodil tak duh pravičnosti,
da ne bo potreba nobenih zakonov. Pripovedoval
nam je, kako se bo duh osvežil po znanstvu, kako
se vse dogme zdrobe v prah; kako se bo odpravila
osebna lastnina in ž njo vsa beda; namesto ozko¬
srčnega domoljubnega egoizma vzrasla bo skupna
solidarnost in namesto nizkotne kupčije z zakoni,
razcvela se bo svobodna edinost . . . Nesreča zame
se pričenja v tem majhnem stanovanju v rue de
1’ Eclache, kjer sem vzrasla in kjer je na ta način
prepovedoval ta licemerec. Verjela sem njemu, ker
sem verovala v njegove plemenite ideje. Ali sem
zato kriva? Odgovorite! . ." Toda ne da bi po¬
čakala na odgovor, tako jo je gnalo, da se zaupno
izpove do konca in da si polajša srce, nadaljuje
zopet nekoliko pritajeno:

»Ko sem ostavila Clermont, ni bilo med njim
>n med menoj ničesar, razven, da sem ga jaz

0  1  12  0

občudovala in da je on uganjal svoje licemerstvo.
Oni, ki so trdili, da sem prišla jaz za njim v
Pariz, so se lagali. Prišla sem tu sem, da bi štu¬
dirala pravo, da bi postala advokat in pozneje da
bi pisala. Tudi nekaj druzega sem nameravala, kar
vam tudi povem, kakor sploh vse prav tako, kakor
vi meni. Moj stric je živel ves čas, ko sem jaz
pri njem rasla, z neko deklo ter se pozneje poročil
z njo. Ta ženska me ni marala, ko sem bila še
majhna, pozneje pa me je kar sovražila. S tem, da
sem odšla v Pariz, so bili za vedno končani ti
skrajno žalostni prizori v domači hiši. Sploh pa
sem bila emancipirana, imela sem nekaj svojega
denarja in pa polno nad v življenje. Slučajno se
je Mejan vsled neke dedščine nekaj tednov potem
tudi nastanil v Quartier Latin, da bi študiral pravo
ter se potem posvetil političnemu življenju. Tako
sva se sešla . . . Bila sem tako sama, popolno
tuja v tem velikem mestu ter se vkljub svojim
spričevalom nisem mnogo spoznala med dijaki in
ta človek me je dobro poznal in poskrbel zame.
Prepričal me je, da me ljubi. Ali sem tudi temu
jaz kriva? Ali je to moj greh, ker sem mislila, da
odkrito misli, vabeč me, da združiva svoje življenje
za vedno, da bi uresničevala isto revolucijonarno
vero, da bi si ustanovila ognjišče, kakoršno sva si
namislila? Ko sem prišla po stopnjicah k njemu
v stanovanje, storila sem to z vso iskrenostjo kakor
katoliška nevesta, ko prestopi prag cerkve, z vso
ono resnobo kakor mestno dekle v županski urad.
To je bila poroka, kakor jo jaz umevam, in kakor
jo je plemenito označil Proudhon z besedami „une

0  113 a

justice organisee" urejena pravičnost. Prinesla sva
s seboj, vsaj mislila sem, ta zlosrečnež in jaz jednako
trdno voljo, da se bova rada imela, da je najina
zveza resna ter da bova spoštovala drug drugega.
Pet mesecev pozneje pa me je zapustil ter živel z
neko žensko iz ceste, jaz pa sem se čutila mater.
Ali morete sedaj še reči, da sem se jaz onečastila,
da sem vas nalagala, da ne zaslužim, da bi bi mi
verovali in da ste bili norec, ker ste me spošto¬
vali! ... Ali morete? ..."

Ako se kedo v vsej zaupnosti komu popolno
razodene, tedaj mu nadiha toliko svoje duše v
njegovo dušo ter ga popolno prepriča tako, da ne
zahteva več nobenih pojasnil. To silo je čutil tudi
Lucien, kolikor bolj je Berthe govorila in on se ji
ni več poskušal ustavljati. Ni več dvomil, da mu
je dekle odkrilo svoja resnična čutila, da se je ta
žalostna dogodba popolno tako izvršila ter da je

ona preživela ta nesrečen dogodek res kakor (je

rekla, ne vedoč, da je v zmoti; zato pa se je

nevolja v njem umaknila bridki žalosti, ki je bila
tem hujša, čim dalje mu je študentka pripovedovala.
Med njenim govorom jo je videl, kakšna je bila
sredi tesnega malomestnega življenja, ob njeni strani
dva vzgojevalca; gledal je, kako se je navduševala
za teorije, ki so presegale njene moči, tako mlada,
tako neomadeževana; že tedaj toliko navdušenja v
njenih očeh, le one prozorne otožnosti ni bilo,
kakor jo je on opazoval na njej, a si jo sedaj

lahko razloži. Predstavljal si je, kako je prišla v
Pariz in kmalu tudi v zadrege. O, ko bi se bil
tedaj on sešel ž njo, ne pa slepar, katerega sedaj

8

a 114 a

pozna kako je postopal; zlorabil je njeno idealno
navdušenje, pred katerim bi se bil moral vkloniti,
ter zavedel siroto brez varstva. Oj kako vse dru¬
gače bi jo on varoval, negoval in branil. Vse razno¬
vrstne poteze, katere je opazoval na njej a jih ni
razumel, se mu sedaj pojasnijo na tem značaju.

Na priliko ona trpka vstrajnost, s katero je
proučevala tudi najbolj puste in najtežavnejše študije
v medicini. S tem se je umikala svojemu nekdanjemu
žal tako dragemu veselju za govorništvo, za lite¬
raturo in nju prelestno moč. V celoti je bilo vse
le epizoda iz življenja skrajno nesrečne ženske;
nasprotje med njenimi praznimi utopijami in med
bedo, kamor je zašla, je bilo tako strašno, da ga
je kar zabolelo v srce. Sedaj ji ne bo več treba
ustavljati Luciena, da ne govori tako, kakor je to
preje storil. Preveč jo je miloval in ker je besede:
«Ali morete še reči' 1 , s tako silno jezo ponovila,
zato ji kakor premagan odgovori:

»Ne, sedaj več tega ne trdim . . Ne morem
vas obsoditi, jaz vam verujem. Vse, kar ste mi
povedali, mi je dokaz, da nisem imel prav, ko sem
se tako razvnel in da bi bil moral počakati vaših
pojasnil . . . Toda prehudo me je zabolelo . . .
Jaz vas več ne tožim, jaz vas več ne obsojam.
Hudo mi je vedeti kar sedaj vem ....  Kakor
kamen me teži ... Oj da bi mi bili vi to po¬
vedali vsaj prvi dan, ko sva se seznanila, ali pa
kedo drugi. Ne, vi! Drugemu bi ne bil mogel tega
verjeti. Tudi tedaj bi bil sicer zelo nesrečen, vendar
tako hudo bi mi ne bilo ..."

b  115 a

»Oh," vzdihnila je, »tedaj vas bi bila pa pre¬
hitro izgubila. Vedno mi je to zabranjeval strah,
da ne pridem tudi pri vas, kako nekdaj pri stricu
in pri M. Andre-u ob dobro ime. Toda čemu? . .
Bila sem strahopetna. Toda vaše prijateljstvo mi je
bilo tako drago. Toliko je bilo stvari, v katerih sva
bila enega srca in enih misli. Včasih sem si dejala:
Tudi v tej točki bo on enkrat ravno tako čutil in
mislil, kakor jaz . . . In potem! . . . Stresla je z
glavo, ne da bi končala skrivnostni stavek, hoteč se
ubraniti podobi, ki jo je vabila za seboj. »Včasih,"
nadaljevala je, »videla sem jasno, kam greva; videla
sem propad in sedaj zija pred nama. Toda ta pot
je bila zelo prijetna; bila je to oaza v moji strašni
puščavi, kamor mi sedaj zopet treba nazaj. Z Bo¬
gom, Lucien, vse sem vam povedala, kar sem vedela.
To govorjenje me je vtrudilo. Ni mi dobro. Do¬
volite, da ostanem sama. Z Bogom!"

»Z Bogom", odgovori mladenič, vzame klobuk
in gre proti vratom. Že je prijel za kljuko, a sedaj
kar obstane, obrne se in reče: »Ne morem kar

tako od vas po vaših zadnjih besedah, iz katerih
posnamem, da smatrate vi najino prijateljstvo kot
končano. Ne! Tega ne morem! . ." Zopet obstane,
potem pa jo prime za roko in ona nima moči, da
bi mu jo vskratila. S tresočim glasom, v katerem
je odmevala strast in bridkost, ji reče: »Jaz tega
ne morem, ker vas ljubim . . .“

Ona ga je poslušala, glava se ji je nagnila,
oči pobesile. Nakrat pa se ji oči zasvetijo, ves
obraz ji prebledi in se spremeni. Čutil je, kako
njena vroča roka postaja mrzla. Komaj jo je še vjel

8 *

m  116 ©

omahujočo v svoje roke. Onemogla je in ta one¬
moglost je kazala njeno silno razburjenost in njeno
ljubezen bolj značilno, kakor bi bila mogla to po¬
vedati z besedo. Lucien jo nese na ozko mehko
zofo in klečeč poleg nje jo v groznem strahu kliče
po imenu. Ko Berthe spregleda in Luciena vidi,
ne umakne svoje glave izpod njegove roke, marveč
jo nasloni na njegovo ramo, kakor da bi iskala ob
njem podpore in zavetja.

„Berthe,“ reče Lucien, „ta trenotek je slovesen.
Povejte mi, če me tudi vi ljubite? Recite, da me
imate radi! Kaj ne da? . . ."

„Da,“ rekla je s tako slabim glasom, da je
ta odgovor jasneje bral iz njenih tresočih se ustnic,
kakor ga je slišal. Njemu pa je tudi od razburje¬
nosti srce tako tolklo, da mu ni bilo mogoče go¬
voriti. Ostal je kakor je bil in gledal lep obraz,
okrog katerega je tolikrat begala njegova domišljija,
ta drobna lica, in njih zelo fine poteze, ki so ga
vznemirjale; čelo, katero je tolikrat videl, kako se
je nagibalo na resne knjige, kakoršne se nahajajo
na bližnji mizi, v katerih je skušala pozabiti na vse
drugo; ustnice lepo zaokrožene, spodnje nekoliko
napete. Često so se odpirala ta usta v tako resnih
besedah, ki so nasprotovale njih ljubkosti, sedaj pa
so vzdihnile prebolestno in zopet sladko zašepetale,
kakor more le ženska duša razkriti svojo skrivnost.
Lucien še čuti trpke trenotke, ki jih je ravno prebil,
a zdi se mu sedaj, da mu tal zmanjkuje pod no¬
gami, da se ga oprijemlje omotica, da pozablja na
vse razen na-se in nanjo, vse razen tega slabotnega
deteta, katerega dihanju prisluškuje, vse razven

a 117 m

strastvene ekstaze, kamor ga je zvabila, vse; pred
očmi so mu samo njene oči in njena ljubezen.
Tako lepe so bile te oči, tako trudne in žalostne,
da se brez premisleka nagne k njim ter jih zapre
z nežnim poljubom. Bil je ves razburjen in njegove
ustnice so iskale usten mladenke. Le narahlo Berthe
to začuti pa zakriči. Dvigne se in strah ji je vtisnjen
na vseh potezah tako, da se ga ne more otresti.
Tudi Lucien vstane ves prebledel. Ista misel je
pomagala obema na noge. Pogledala sta se, ne da
bi govorila, a vedela sta dobro oba, kak fantom
ju ima ločiti.

»Vidite torej," reče konečno Berthe, »da sem
imela jaz prav in da naj bo to zadnji razgovor
med nama. Pojdite vstran Lucien, iz usmiljenja, sicer
umrjem od bolesti in sramote tu pred vami ..."

In vse na njej, njen obraz, njena postava,
njeno gibanje, njeno govorjenje, vse je bilo na¬
polnjeno s toliko bolestjo, da jo je mladenič poslušal
ter zbežal iz sobe, bežal pred njo, bežal sam pred
seboj, pred spominom nanjo, ki se mu je nenadno
pokazala v svoji posebni nežnosti, ki pa je vzbujala
v njem strup poželjenja.

V.

Zaroka.

V teh štirih letih, odkar se je Berthe priselila
v to samotno sobo v rue Rollin, preživela je mnogo
grenkih misli, vendar pa ni bila nobena tako ža-

a 118  a

lostna, kakor spomin na ta neprijetni, nenadni prizor,
katerega je pričel Lucien s tako zaupnostjo, ga
razvijal s tolikim opravičenim odporom in nakrat
kakor norec, pri katerem so se pojavili neprera-
čunljivi vtripljaji ljubezni, završil s tem, da je vsa
njegova strast ljubezni pridrla na dan. Cel večer
in celo noč je čutila to onemoglost, katero provzroči
kakor strela kak nepričakovan dogodek, ki pa je
žal le predigra, katera napoveduje še hujše. Mla¬
denič je bil že dolgo časa iz hiše, študentka pa
sedi še vedno na stolu, kjer je ob njegovem prihodu
delala s tako svobodnim veseljem, glavo skriva
med rokami, ki jih naslanja na mizo. Ne briga se
za svoje strokovno tehniško orodje, ne za zvezek z
noticami iz bolnice, ne za anatomični atlas, ne za
kosti od skeleta. In vendar je s tem dosedaj po¬
mirila toliko viharjev, -- ah tega pa ni mogla, ni
zmogla obupnosti, ki je rasla, kakor je rasel mrak,
ki se je vlegal po njeni sobi. Še hujši mrakovi so
valovali v njeni duši. Pa ne raditega, ker je iz¬
povedala žalostno blodnjo svoje mladosti, svojo
znanje z Mejan-om in drugo, kar je s tem v zvezi.
Vedno se je sicer bala misli, da bo treba to priznati,
vendar je vedela, da to mora storiti; toda to bo
storila takrat, ko se ona za to odloči, da vso stvar
pove s potrebnim mirom, da prav na drobno razloži
vse izvanredne razmere svojega življenja. Sedaj pa
so jo nenadno napadli, zbegali in spravili iz ravno¬
težja in ona je vse tako zmešano pripovedovala in
s samimi vzdihi spremljala svojo izpoved. Kaj si
je moral misliti Lucien? Kako je mogoče, da je
ne zaničuje tudi zaraditega, ker je priznala svojo

m  119 m

novo ljubezen, katere ni mogla zadržati njena pre¬
velika razburjenost? Peklo jo je, da je v tem tre-
notku slabosti spregovorila svoj nepreklicni »da",
da je naslonila svojo glavo mladeniču na ramo in
mu dovolila, da ji je poljubil oči in ustna. Prepozno
se je vzdramila, razvneta kri ji je zapalila v njenih
žilah ogenj strasti, o katerem se ni mogla več varati
in vdala se je Lucienu. Kmalu, jutri se zopet vrne;
videla ga bo zopet pred seboj, bližal se ji bo
hrepeneč, gledal jo bo in negoval; enkrat, dvakrat
se mu bo ustavljala potem pa bo onemogla! . . .
In potem ne bo več ona ženska, kakoršno se je
sama cenila, odkar je pretrgala vse vezi z nič¬
vrednim Mejanom, žena, katera si je prisvajala pravo:
svobodno zvezo istovetiti z navadnim zakonom.
Bila bi mladenka z dvema ljubimcema. Stare mo¬
ralne resnice so v tako tesni zvezi z najintimnejšimi
potrebami naše duše, da jih mora človek proti svoji
volji priznati uprav taisti čas, ko jih taji. Načelno
je priznavala prosto zvezo, zato je morala, ako je
hotela sebi častna ostati, gojiti krepost zvestobe,
kakor jo ukazuje cerkev krščanski ženi tudi v tem
slučaji, da je bila nje ločitev popolno opravičena.
Sramovala se je že ob misli, da bi se mogla v tem
pregrešiti; sram jo je bilo besede, ki se ji je izvila
iz globine razburjenega srca v onem trenotnem
prizoru! Kaj bi bilo, ko bi se mu bila popolno
vdala! Tembolj jo je bilo sram, ko se spomni,
kaj bo Lucien mislil o njej, kaj že sedaj misli!
Maščevala bi se bila rada nad norostmi svojih
prejšnjih sanj, zato je v teku svojih medicinskih
študij proučevala vse knjige, ki razpravljajo pojave

a 120 a

ljubezni z  ižkTjučno patologičnega. "'stališča. Vedela
:je zato, da ljubosumnost vsled umazane  moške
ičuvštvenosti vzbuja pri mnogih moških nečiste in

razburjajoče podobe. S sP ahom se je vpra š a i aj a li

se ni morda v očeh L’ ac j e novih omamna strast, ki
se ji je preje le J V/ 0 j az iji V0  i n  bigotno klanjala,
zaiaditega tako ra zvne [ a ^ ker j e zvec j e ] j  da je imela
že zvezo z dr a gj nL  j n a j; se n j kazal tudi srd,
ta nerazdii’ z |jj v  j n  p 0 d e l spremljevalec umazane
cuvat-rar jS ^ v njegovih očeh in v njegovem ve-
' dfluju ^ ko je, ne da bi bil prej spregovoril, zbežal
nje. Če je v prvem trenotku, ko jo je spoznal,
nrepeneč po njej, instinktivno začutil zaničevanje do
nje, zaničeval bi jo še bolj hudo in strupeno, kadar

bi bila njegova, in to po pravici. Zaslužila bi to,

ker je bila strahopetna. Ponavljala si je besedo:
„ Strahopetna, strahopetna! ..."  Ne mogla bi si
več dati spričevala, kakor je to lahko s ponosom
storila do danes, da je tudi izven postave živela
vsaj toliko, ali še bolj sama sebe spoštujoč, kakor
če bi bila vsprejela še tako stroga v družbi veljavna
pravila . , . Kaj bo ž njo v bodočnosti?

Ta dan ni šla večerjat iz strahu, da kje ne
sreča Luciena; tako se je bala ta večer nove sku¬
šnjave. Niti luči si ni upala prižgati to dolgo noč,
boječ se, da morda pride pred nišo, opazi luč in
iz tega izve, da je doma ter da ne potrka na vrata
proseč, da ga vsprejme. V tej hladni temi je ležala,
ne da bi se bila spravila, na tesni zofi, kamor jo
je onemoglo položil njen prijatelj; po dolgem času
je vendarle nemirno zaspala. Ko se zbudi okoli
šestih zjutraj, kakor ji je bilo to v navadi v njenem

a 121 m

vsakdanjem življenju, vznemirjala jo je ista skrb
kakor zvečer le s tem razločkom, da ji je rojil nov
načrt po glavi. Popolno nov ni bil; večkrat namreč,
ko jo je Mejan v rue du Quartier-Latin le pre¬
večkrat srečeval in jo pogledoval kakor da bi hotel z
njo govoriti, je iskala pota, kako bi ušla tej pre¬
teklosti. In sklenila je oditi, zapustiti Pariz in
menjati vseučilišče. Toda njen ponos jo je vedno
zadrževal; Mejan naj se sramuje, on naj se ji
umika. Danes pa se je bojevalo njeno samoljubje
z onim zlobnežem. Sedaj je bilo treba dognati, ali
se intimno prijateljstvo zadnjega leta tudi izgubi v
temi in propalosti navadnega ponižujočega znanja,
in to vdrugič, kakor ve ona in žal tudi Lucien,
ali pa da ohrani ona v spominu mladeničevem
ono častno mesto, do katerega ima sedaj še pra¬
vico. Ne mogla bi dati boljšega spričevanja o svoji
iskrenosti, kakor uprav s tem, ako odide sedaj, ko
se je ves čas v teh intimnih razmerah držala v tej
idealni višini. Lucien bi moral priznati, da ona ni
navadno dekle, kateri je dober vsak ljubimec.
Vedela je, da jo ima rad. Razumel bi, da mu ona
ni hotela biti ljubimka za kratek čas ravno zato
ne, ker ga ljubi. Tako je v svoji domišljiji raz¬
blinjala roman, kako bo bežala pred svojim ljub¬
ljencem in vpričo te neizmerne žrtve se je iz¬
gubljala njena sedanja bolest. Ta načrt si je po
malem vedno bolj vidno razvijala, sama seboj je
že izgovarjala imena: Nancy, Montpellier. Vseučilišče
v Nancy jo je zanimalo zaradi posebnosti, s katero
so se tam gojila psihologična raziskovanja. V
Montjaellieru je predaval sloveč klinik de 1’ hopital

a 122 a

Saint E’loi, pisatelj knjige »Limites de la biologie";
njegovi nazori, sicer njenim docela nasprotni, so
že od nekdaj z neko posebno silo razvnemali njeno
radovednost. Mislila si je, da je že v enem teh
mest, ki si ju je predstavljala po svojih spominih
o Clermontu in o deželi, kakor mesti z zapuščenimi
trgi, kjer rase trava po cestnem tlaku. Gotovo bi
se jej ljudje, ki bi jo spoznali, čudili kot edini
študentki, nato pa bi jo gledali po strani, ako bi
zvedeli za njenega malega Claude. — Lahko uga¬
nemo, po kako slovečem fiziologu je dala ime
svojemu otroku. - Toda kaj bi bile te malen¬
kostne težave v primeri s kaznijo, da bi jo Lucien
v svojem naročju zaničeval ....  Pri tej misli
hipoma obstane, in ona čuti, da je sklep gotov.
Da, ona odpotuje in sicer takoj. Ako se želi
obvarovati pred tem padcem, pred katerim se ji
je z grozo zavrtelo v glavi, moral je biti, kakor
je sama rekla, včerajšnji razgovor zadnji. Morda
bi bilo najbolje oditi takoj danes, pripravi se za
silo hitro; vsaj bi ji pri tem lahko pomagala hiš¬
nica, ki ji je stregla. Čez mesec dni bi prišla nazaj,
in odpeljala svoje stvari; Lucien bi bil takrat pre¬
pričan, da je že odpotovala za stalno . . . Kam ?
Ona bi že vse tako uredila, da bi on tega ne
mogel zvedeti ... Kaj pa potem on stori? Vse
sile je mladenka napela, da bi se iznebila tega vpra¬
šanja, ker čuti, da bi ji sicer omagale njene moči.
Trdna v tem, da ta dan ne sme miniti, ne da bi
se za stalno odločila, prične takoj z delom. V
službi profesorja Louvet v Hotel - Dieu je bil
asistent doma iz Montpellier. Študentka si je mislila,

m  123 m

da bo ta gotovo pomagal pri operaciji, katero izvrši
kirurg Graux pri bolniku št. 32, čegar stoično be¬
sedo je ona ponovila Lucienu. To priliko je hotela
porabiti v svoj namen. Pripravi se, da odide kakor
ponavadi v bolnico. Vkljub treznemu prevdarku bi
ji bilo skoro počilo srce od strahu, ko je šla mimo
vratarjeve sobe. Morebiti dobi v svojem predalu
kako kuverto z Lucienovo pisavo? Morebiti jo pa
sam čaka na vrhu stopnjic de la rue Monge, od¬
koder je redno hodil čez trg Maubert et le Pont
na trg Notre-Dame? . . Nobenega pisma ni bilo v
predalu . . Tudi Luciena ni bilo videti nikjer na
cesti ... Za to jutro bila je na varnem.

Po raznem premišljevanju to noč in to jutro
bi bil ta sklep moral vsaj nekoliko pomiriti njeno
razburjenost. Toda ni je pomiril. Ljubezen v njej
nelogična kakor vedno, je hrepenela po tem ne¬
varnem sestanku, dočim se je njen razum temu
tako ustavljal, da ji je navdahnil načrt bežati v
pregnanstvo in ne se vrniti. Malo prej se je sama
branila vprašanja, kaj bo storil Lucien, sedaj se pa
kar naenkrat povprašuje, zakaj še ni nič storil, zakaj
da še ni prišel k njej, ker sta tako čudno ločena.
Ta misel, ki se je trenotno polastila njene duše,
zadirala se ji je kakor puščica v srce, kolikor več¬
krat, toliko globeje. Izvršila je sicer s točnostjo,
ki je bila značilna poteza v njenem značaju, vse
točke, katere si je predpisala; šla je po navadni
poti in ob določeni uri, da je navzoča pri vizitah pri
profesorju Louvet, pozvedovala je pri asistentu iz
Montpellier, kakor je rekla za neko prijateljico,
kakšne so razmere v tem kraju. To je storila, a to

a 124 ib

je bilo le na zunaj, le kakor si je določila . . .
Misli njene so bile pa daleč, daleč . . .

Med sto drugimi stvarmi ji je šinilo nekaj
groznega v glavo. Zgodi se namreč čestokrat, da
obup zaradi kakega nenadnega odkritja tira ljubimca
v samomor. Kaj ko bi se bil Lucien ukončal, ko
je šel od nje bolesti potrt zaradi njenega priznanja
in brez moči, da bi prenašal žalostno novico in
pa svoje gorje? . . . Vidi ga na tleh sredi sobe
v krvi, ko mu roka še krčevito stiska revolver, ki
ga je ob večerih nosil na potu domov po samot¬
nem Quartier de Luxembourg. Zaman si dokazuje,
da je taka katastrofa nemogoča, da bi ji bil Lucien
gotovo pred smrtjo kaj pisal in da se ljudje na¬
vadno ne ubijajo, kadar vedo, da jih ljubijo. V
tem strahu gleda tudi kakor v razburjenih sanjah,
kako bolniku režejo nogo, ki jo je sinoči tako na¬
tančno anatomično preštudirala. Po tej neprijetni
dovršeni seji hiti v istem strahu v malo gostilno
de la rue Racine. Ko bi bila hotela ostati v mejah
svojih sklepov, ne bila bi danes smela tje, kakor včeraj
ne. Toda ona je hitela tje, nadjajoč se, da je tudi
Lucien tam, da prične z njim zopet razgovor, o katerem
se je bala, da bi res ne bil zadnji. Luciena ni
bilo! Vrnila se je domov v rue Rollin, da bi zve¬
dela, če ji je došlo kako pismo, ko je ni bilo
doma. Tu pa ji pove hišnica, da je prišel neki
tujec zjutraj ter vprašal, če ne stanuje tukaj
M. de Chambault.

»Gospod, kakih petdeset let, ves siv, sicer
pa imeniten, s cvetico na prsih."

a 125 m

«To je bil očem," si reče Berthe po tem po¬
pisu. Prišel ga je sem iskat. Lucien se torej ni
vrnil domov. Ta dogodek, da ga ni bilo domu, je ne¬
srečnico za hip popolno potrdil v njeni slutnji. Vendar
si je pridobila toliko praktičnega umevanja iz
svojih študij, da je sama sebi ugovarjala: »Gotovo
bi bil Lucien pisal svoji materi ... On se ni
usmrtil ... On trpi. On ni hotel k očmu, ker
me ne more braniti pred njim. Gotovo se je kam
skril, da se mu izkrvavi srce. Jutri, pojutranjim
se zopet prikaže . . Takrat pa moram jaz biti že
daleč."

Ta sklep, ki jo je kakor nekak avtomat vzdr¬
ževal v teku te grozne razburjenosti, je bil povod,
da je mladenka to popoldne vkrenila nekaj, kar
je bilo zanjo popolno naravno. Toda v svoje za¬
čudenje je uprav tu dobila odločilen razlog, da
ne sme odpotovati, in da so bili njeni strahovi
zjutraj le sad prenapete domišljije, ki je pri za¬
ljubljenih v navadi. Ljubezen in norost sta si pač
najbljižja soseda, kader je ljubezen v strahu. Ne
more namreč prenašati misli, da ljubljencu grozi
le količkaj nevarnosti; vsako najmanjše, trenotno
znamenje mu je dovolj, da si vstvarja in vidi tako
nevarnost.

Berthe je sklenila iti obiskat otroka v Moret.
Če hoče namreč ostaviti Pariz, jutri — za danes
itak ni več govora -- treba da se razgovori z
ljudmi, katerim je dala v oskrb svoje dete. Vsako
nedeljo je po navadi napravila tak izlet; ni pa več
hodila tako rada, odkar jo je obiskoval Lucien.
Toliko sta bila skupaj, da se je mladenič lahko

m  126  a

čudil, da ona redno vsaki teden kako popoldne
izgine iz mesta. Ob dveh se je odpeljala z vlakom,
prišla v Moret ob štirih in se vrnila ob osmih.
Ti obiski pri malem Claude pa so bili zanjo polni
bridkosti, ker so jo poleg drugih v # selej živo spo¬
minjali na zmoto njene mladosti. Kader je videla
otroka in se spomnila zapeljivca, ki ga zaničuje,
vselej jo je zapeklo v njenem ponositem srcu.
Živalski instinkt v razmerju matere do otroka ne
zadostuje finim naravam, kakor je bila njena, ki
si je tudi drugače predstavljala razmerje med
možem in ženo. Take vrste ljudje potrebujejo več,
takim treba kultiviranih naravnih čutil in neke
plemenitosti, ki se ne najde razven v družini. Ako
ni v družini, žena ni popolna mati, za družino
treba po naravi sami določenih pogojev, ki pa
niso odvisni ne od pisanega zakonika, ne od do¬
mišljij našega duha; izven nas bivajo in proti nam,
če jih preziramo. Berthe jih je prezrla in zato
nima posebnega veselja z otrokom, dasi ga ljubi
in ve, da je dolžna zanj skrbeti. Dete samo si ni
zaželelo življenja, a sedaj razven nje nima nikogar
na svetu, zasnovanem po načelih, katere je ona
obsojala. Take misli so jo navadno spremljale, ko
je videla pred seboj mestece, mirno in tiho ob
obrežju leno tekoče vode, v senci svoje stare ka-
tedralke, z dolgo, široko glavno ulico, ki se je za¬
pirala z vrati še iz časa Karla Vil.

Ko je danes izstopila iz vlaka, težila jo je po¬
sebno misel, da se je mogoče Lucien usmrtil, in
če bi ji bila tudi prihranjena ta poskušnja, skrbele
so jo težave pri njenem odpotovanju. Prvi korak

m  127 m

za to je bila pot v Moret. Tako duševno potrta
vstopi v hišico, živo obslikano in naslonjeno na
podrto mestno ozidje; za hišo je bil vrt in za
vrtom travnik. Tu je bivalo njeno dete. Lastnika
te koče, M. in Mme Bonnet, bila sta bivša hišnika,
ki sta vzljubila otroka, katerega sta videla pri do-
jiteljici, svoji sosedi. Ker je ta ženska morala za¬
pustiti Moret, ju je prosila mati zanj; in res sta
ga vsprejela, ne da bi bila kedaj z materjo govo¬
rila, čegav da je otrok. Ako sta govorila ali pisala,
vselej sta nazivala Berthe z imenom Madame, kakor
to po mestih med olikanci zahteva dostojnost in
prostomiseika si ni upala temu nasprotovati. Kaj
si pač mislita o njej, o tem se je večkrat povpra¬
ševala, kader je videla, kako jo natanko opazujeta
bivši hišni sluga in doslužena kuharica. Toda kaj
jo to briga! Ti ljudje so bili dobri otroku, ki jih
je motil v njuni samoti in denar zanj jima je tudi
nekoliko pomnožil blagajno.

To popoldne najde moža na vrtu, ženo pri
perilu; Claude pa se je v drevoredu igral z ve¬
likim psom, ki je bil videti ž njim prav dober
prijatelj. Pes mirno leži, deček se smeja ter se
naslanja s svojimi svetlimi lasmi na svileno dlako
svojega čuvaja, ki še niti ne zmeni, ako skače
otrok okrog njega in ga nedolžno muči. To je
bil prizor iz prijetnega domačega življenja! Kako
nasprotje med tem in onim, ki se je včeraj kazal
pri materi! Otrok ji priskoči naproti, veselje mu
sije iz očij — ki so kakor oči nesramnega Mejana
— in glasno jo pozdravi. Vse to pa ji le pomnoži
otožnost, ki se pa hitro razburi, ko ji Mme Bon-

a 128  a

net nekako radovedno kakor je to pri ženskah v
navadi sporoči novico:

»Claude je danes dobro opravil. Neki prijatelj
od Madame ga je obiskal danes zjutraj."

»Prijatelj?" vpraša ona.

- »Neki M. de Chainbault . pristavi mož.
- Rudečica, ki je oblila mladenki lice, je prepričala
bivšega slugo, da sta z ženo pravo pogodila. Ta
tujec je bil oče. - »On nama je povedal svoje
ime in dejal, da pride od Mile Planat. Nisva si
mu upala braniti, ko je dečka objel .

»Da, da, objemal ga je . . ." nadaljevala je
žena. »Oj kako ga ima rad, kar solze so mu za-
rosile oči ..."

Lucien je torej hotel videti otroka, govoril je
ž njim, objemal ga je? . . To je bilo zanjo nekaj
izrednega in popolno nepričakovanega. Ta novica
je Berthe tako prevzela, da niti tolažbe ni mogla
čutiti v svojem nemirnem srcu. Obvladala je svoje
razburjenje, videč, kako srpo gledata mož in žena
Bonnet, kak vtis da napravijo njih besede na
njenem obrazu. Ne misli ni mogla prinesti, da bi
se ta dva razgovarjala o največjih tajnostih njenega
življenja. Sicer nista stikala za njenimi tajnostmi,
vendar sta se kot varha otroka zlasti v tem trenutku
vsaj nekoliko taka pokazala in hotela kakor domača
opravičevati napake svoje gospode. Tudi v tej
svoji izredni razburjenosti je mati to čutila in zato
često obžalovala, da mora takim izročiti svojega
sina v vzgojo, toda ona si ni mogla pomagati. -
Mirno jima odgovori, da je M. de Chambault res
eden izmed njenih prijateljev in da sta prav storila,

a 129 b

ker sta mu pokazala otroka; potem pa je dejala,
da morda v kratkem odpotuje in da v tem slučaju tudi
sinka vzame seboj. Govoreč o tem je dobro vedela
zastopnica brezozirne odkritosti, da ne ravna po¬
polno odkrito, ker je ta novica popolno spremenila
njen položaj. V svojem ponosu je sicer bila še
vedno na tem, da pretrga z Lucienom vse zveze,
vendar sedaj tega sama ni več verjela. Notranji
glas, kateremu ni več ukazovala molčati, ji je le
prijazno pravil, da Lucien o njej drugače sodi,
kakor je ona mislila. Sedaj ko ji je znan ta njegov
obisk, ga ne more kar tako zapustiti in tudi on
od svoje strani bi ji ne dovolil oditi, preden jo
vidi in se ž njo razgovori. Ta mladenič pride v
samotno hišo v Moret, poišče njenega sina, dasi
je kakor v srce zadet obupno zakričal, ko je zvedel
zanj, ga poljubuje solznih oči, to vse je bilo dokaz,
da je v svojih mislih ubral drugo pot, ki ga mora
zopet privesti tudi do nje. Prepričana je bila, da
jo je sedaj, vrnivši se v Pariz, gotovo že iskal ali
da je vsaj pisal. Tudi njene misli so se ob tej
novici obrnile na drugo pot. Sedaj ni nič drugega
mislila kakor da se vrne v rue Rolltn, da tam
poišče Luciena in se ž njim razgovori. Prav nič
ni dvomila, da jo doma že čaka pismo . . .

Kje so bili sedaj njeni junaški sklepi, s ka¬
terimi je sama sebe obsodila v prognanstvo? Toda
ali si je res nedosledna? Ona je hotela bežati
pred ljubimcem, ki ga razjeda ljubosumnost, ki je
poln poželjenja in srda ter sovražen v svoji obupni
strasti. Tak ljubimec pa ne more poln sočutja in
nežnosti poljubiti čelo otroka, ki ima drugega

9

m  130  m

očeta. Sploh pa sedaj ni več mnogo razmišljala.
Bila je zopet kar je bila zadnjih devet mesecev
ona, ki je videla pred seboj propad, a ni mogla,
kakor je sama rekla, ostaviti nad vse ji sladke poti,
ki jo je vodila v to brezdno.

Ob osmih zvečer pride domov vsa nestrpna
in najde v predalcu kuverto, katero je zjutraj in
opoldne iskala zaman; čutila je, da mora storiti
vse, karkoli to pismo zahteva od nje. Na drobnem
pisemcu so bile pisane nastopne vrstice: „Berthe,
jaz moram z vami govoriti. Jutri v bolnico gredoč
pridite ob devetih na trg des Arenes. Tam vas
počakam. Poprosil vas bom za nekaj, od česar je
odvisno vse moje življenje. Bojim se. Vaš pri¬
jatelj L

Ta mali park des Arenes, kjer je določil
Lucien, da se snideta, je ob tej jutranji uri eden
najbolj samotnih kotov v Parizu. To ime ima od
par stopnjic iz neke rimske arene, ki so jih našli
pri razkopavanju in jih temeljito obnovili. Naokrog
svet nekoliko visi, ves je nasejan z zeleno travo,
drevesa so nasajena in vse je zaprto z ograjo proti
rue de Navarre, ki se tako imenuje, odkar je
široka prometna žila de la rue Monge na dvoje
predelila rue Rollin. Berthe je imela iz svojega
stanovanja do sem čisto kratko pot. Noči ni imela
mirne, begale so jo razne nasprotujoče si misli.
Ko vstane in odide iz hiše, zdi se ji vendar le
dolga ta pot na oni zapuščeni kraj, kjer se zvrši
nov, odločiven prizor njene usodne drame. Do
tedaj, tudi v znanju z Mejanom je ona s svojo
voljo vodila to usodo. Mogoče je, da se je zelo

m  1  31  m

varala, vendar valovi usode jo niso potegnili za
seboj. Sedaj pa so jo zajeli in potopili mogočni
valovi strasti, da ni več jasno videla, kje da je.
Sedaj se v njej maščuje ženska nad emancipiranko,
dekle nad študentko, nežna, nepopolna in nezanesljiva
ženska narava, ki potrebuje moške pomoči, nad
prevzetnico in modrijanko, ki je sanjajoč kakor
otrok mislila, da bo sama s silo svoje individu¬
alnosti kljubovala družbi.

Ko je prišla iz rue Monge, zagleda Luciena,
ki se je sprehajal pred ograjo v parku; pri tem
pogledu se ji je zdelo, da ji zmanjkuje tal pod
nogami in da ne bo mogla stopiti teh par korakov,
ki so jo ločili od njega ... Pa tudi on jo zapazi
in ji hiti naproti. Takoj pa, ko jo pozdravi, spozna
mu vsa srečna na obrazu, na glasu in na očeh,
da je tudi on ves prevzet. Pred vsem je opazila,
da je zopet nekdanji Lucien. Ta, ki ga je videla
sedaj pred seboj, ni več oni uporni in obupni
poslušalec njene izpovedi, pa tudi ne oni, ki je
klečal omamljen ob njeni zofi in ki jo je s strahom
napolnil s svojim predrznim poljubom. To je bil
stari prijatelj zadnjih deset mesecev, ki ga je ljubila,
ker je njej nasproti nastopal tako skromno, tako
dostojno, tako iskreno.

Na zamišljenem obrazu so se mu poznali
sledovi hudih duševnih bojev, ki jih je prebil
zadnje dni. Bil je bled, oči so se mu svetile kakor
steklo, črni obronki ob očeh, vse to je pričalo
koliko ur je prebil razburjen in brez spanja. Go¬
tovo se je po teh motnih očeh kopala misel, to
stvar enkrat za vselej končati ali s tem, da zbeži,

9 *

a 132 s

ali pa z onim tragičnim sredstvom, katerega se je
Berthe tako silno bala. Na dnu teh oči je zažarel
sedaj izredno jasen zor. Brez dvoma si je bil
mladenič na jasnem, kaj hoče, in ta volja je bila
sad izpraševanja vesti, in sicer tako zrel, da se ni
bilo bati kakega omahovanja. Kaj je nameraval?..
Nekako instinktivno pričetkoma oba molčita, kakor
da bi si hotela zbrati svoje misli; tako važen se
jima je zdel ta razgovor. Tako prideta do klopi,
postavljeni med zelenim grmičevjem. Nad klopjo
pa so visele veje dreves, ki so poganjale prve svoje
cvetove. Nebo zadnje dni temno in oblačno se je
zjasnilo. Pomlad se je smejala iz te nežne, prijetne
miline. Solnce je prijazno svetilo in rahel skoro
topel vetrič se je igral z vedno zelenimi jelkami,
ki so bile nasajene med drugim še skoraj golim
drevjem. In ta pomlad ju je objela, vzbudila in
jima blažila razburjene živce. Pogosto sta minolo
poletje in jesen prihajala na ta kraj, menila se,
razgovarjala in razpravljala o modroslovnih vpra¬
šanjih in mislila sta, da bosta s tem varala ne-
odoljivi, naravni zakon srca. Kako daleč za goro
je bilo že vse to, kar se je nedavno zgodilo zlasti
za Berthe, ki je sedaj gledala samo nato, kaj misli,
kaj reče, kaj stori oni, katerega ljubi. Kajti Lucien
je tudi v tej krizi strasti ostal in to tudi dokazal,
oni mislec, ki je privajen, da vse svoje misli in
čine spravi v določen zistem. Taka redoljubnost
se zdi, da obvaruje take značaje pred nepremišlje¬
nimi koraki; toda ravno taki so zmožni napraviti
najbolj čudne skoke, ako se njih teorije slučajno
vjemajo s pojavi njih instinkta ter mislijo, da imajo

m  133 m

posebne dokaze zato, da popolno naravno sledijo
svojemu hrepenenju.

»Vi ste šli včeraj v Moret, Lucien," spregovori
Berthe prva po daljšem pomenljivem molčanju.
»Jaz to vem. Bila sem tudi tam za vami . . . ."
»Hotel sem poznati vašega sinka," odgovori, »to
poskušnjo sem moral prebiti, preden vas zopet
vidim . . . „Da,“ nadaljeval je, videč, da ga ona
gleda, kakor bi ga hotela kaj vprašati, »kader hoče
človek prevzeti kako dolžnost, mora si biti gotov,
da ji bo kos in da ima zato tudi potrebnih sil . . .
Prevečkrat sem že skusil, da sem včasih lahko tudi
zelo slaboten! ..."

In zopet je pogledal mladenko, ki se je stresla.
Ta skrivnosten vvod vzbudi v njej misel, ki se je
precej v početku njunega znanja komaj v kalu
pojavila v njenem duhu. Zdelo pa se ji je, da on
misli na strašni prizor zadnjih dni in to jo je zelo
zabolelo.

»Vi si ne očitajte ničesar," reče ona. »Vsega
sem jaz kriva, ker bi bila morala preje govoriti."

- »Draga, draga moja! . ." odgovori Lucien
in jo prime za roko, »vi ste se toliko bali, da bi
moral jaz trpeti . . . »Poslušajte me," je nadaljeval,
»kar vam imam povedati, je zelo važno za-me, pa
tudi zelo važno za vas, ker me ljubite! . . Vi me
imate radi, to vem, to verujem. In jaz, treba je
da vam ponovim, po treznem prevdarku, popolen
gospodar svojim besedam in svojemu srcu:

To kar sem vam priznal predvčeraj v trenotku,
ko sem bil popolno izuma, to priznam tudi sedaj:
Tudi jaz vas ljubim, Berthe, iskreno in edino vas.

m  134  b

To vem že dolgo. Toda kako zelo in iskreno, to
vem šele od prevčeraj in od tedaj ves čas, ko sem
premišljeval vaše besede in uvaževal- njih pomen.
Nobene ni, da bi je ne bil premotril; vsa vaša
čutila, vsa vaša načela, vsa vaša dejanja odkar vas
poznam in od poprej sem prevdarjal in sicer tako,
kakor da bi se šlo za katero drugo in ne za vas
in sicer sem vse to premišljeval ob svetlu vesti, ki
nikdar ne vara. In po sklepu te poskušnje sem se
prepričal, da vas nisem nikoli dovolj ljubil, dovolj
cenil. Prav ste imeli, ko ste mi rekli, da vas ne
sinem soditi, preden vas bom poslušal. Jaz sem
vas čul in sedaj vem, da ste bili vedno ona žena,
katero sem jaz od prvega dne toliko občudoval
zaradi plemenitosti njene duše in zaradi vzvišenih
idej. Vem, da ste vredni spoštovanja, katero za¬
služijo ljudje, ki so vedno sami sebe spoštovali.
Ako sem v prvi zmoti drugače govoril, kakor sedaj
govorim, prosim vas zato oproščenja, bil sem
zmešan. Tedaj nisem videl, sedaj pa vidim, nisem
razumel, sedaj pa razumem. Vi ste mi popolno
pojasnili problem zakona, ki nisem nikoli nanj
mislil. Duhovi, ki mislijo, da so kdovekako svobodni^
se v tem pogledu nevede drže neke stare oglajen Q
poti. Izpraševal sem se, kaj je pravzaprav bistVv
zakona in dobil sem samo en odgovor, namre-
vaš: Zakon je zveza, katero skleneta med sebo J

vesti moževa in ženina. In postava nima drugega
pri tej zvezi, razven, da zavaruje pogoje. Ti pa
nič ne pomnože veljavnosti zakona, kakor podpis
na zadolžnici ne pomnoži veljavnosti dolga. Po
mojem mnenju ste se vi, ko ste pred petimi leti

a 135

tako pogodbo napravili brez tega poroštva, vendar
po svojem vestnem prepričanju, popolno ravnali po
pravilih večne etike. Kar ste storili, ni bilo modro
pač pa nevarno za vas, kakor vas uči skušnja.
Moralno pa ste se s tem držali absolutno veljavnega
pravila, ker taka prosta'zveza je v resnici idealni
zakon, ki je v svojem bistvu odvisen samo od
individuelne vesti. Zato vam še enkrat ponovim,
da vas čislam; čislam toliko, kolikor vas ljubim.. .
Ali mi verujete?"

»Vem, da ste čutili, kako sem bila jaz iskrena,"
odgovori Berthe, »vem, kako ste vi zelo dobri.
Zadnjih pet let sem se že popolno odvadila, da bi
mene kedo presojal po mojih načelih. Sprijaznila
sem se z mislijo, da sem sama na svetu, sama po
svojem duhu in srcu! . . . »Sedaj se je to precej
spremenilo," nadaljevala je z bolestnim smehljajem
in še vedno se je tresla. »Lahko mi bo, da se
temu privadim . . . Zelo sem bila nesrečna, ker
sem hotela živeti izven.vseh družabnih mej, in ker
sem videla, da so moji iskreni nameni drugim
le povod, da me prezirajo. S tem so mi delali
strašno krivico, sedaj pa sem z obrestmi vred zato
poplačana ..."

»Ne! . . ." odgovori Lucien živahno. »Sedaj
še niste, pa morate biti," in to besedo je povdaril
posebno odločno, »vi morate biti poplačani. Kakor
jaz mislim, isto morajo misliti drugi; kar jaz vem,
treba da vedo tudi drugi . . • Čujte, Berthe," —
in glas mu je bil proseč -- kar vas sedaj poprosim,
zdelo se vam bo morebiti čudno po tem, kar sem
vam ravnokar izjavil. Po mojih sedanjih nazorih

m  136  0

o zako.nu, bi bilo logično, da vam rečem: Vi ste
prosti, jaz sem prost; ali hočete obnoviti svoje
življenje z mojim? Ali hočete, da si to obljubiva
v ime svoje vesti, ter si ustanoviva domače ognjišče,
kakor je midva razumeva? Tako bi vam moral
reči in da bi tako bilo, to je moja najiskrenejša
želja, to so moje najlepše sanje. Toda to še ni
vse; jaz želim še nekaj . . . kajti če bi tudi vi z
menoj skupno živeli in to za vedno, vendar bi s
tem še ne bila očitno poravnana krivica, o kateri
ste opravičeno tožili. Jaz bi vam ne bil dal onega
očitnega dokaza svojega spoštovanja, katerega hočem
da ga vam dam. Ta dokaz vsprejmete od mene
takrat, ko prideva z roko v roki iz županovega
urada, ko bote vi nosili moje ime in ko bom imel
jaz pravico vas braniti. Rekel sem, da zakon sklenjen
po postavi v bistvu nič ne izpremeni resničnega
zakona, zakona vesti, razven da mu da nekaj za¬
gotovil, med drugim tudi tole: Ako se v sedanji
družbi mož poroči z ženo, izjavi s tem pred vsem
svetom, da jej zaupa in da ne dovoli, da bi drugi
dvomili o njej. Berthe, te usluge mi ne vskratite,
kaj ne da ne? Vi ste zadovoljni, da se poročim z
vami pred postavo, da nosite moje ime in da ste
moja žena ... To sem vas hotel vprašati in zato
sem vas prosil, da ste semkaj prišli. Vprašanje
vam je znano, jaz pričakujem sedaj vašega odgo¬
vora ..."

Poslušala ga je in sapa ji je zastajala. Pri
zadnjih besedah opazi Lucien, da je vsa prebledela
in da se skoraj zgrudi, kakor oni večer. Hotel ji
je pomagati, pa ona to prijazno odkloni.

m  137 m

»Vaša žena? . .“ ponovi ona; »vprašate me,
če hočem biti vaša žena? ... oh, kako radi me
imate! Kako sem srečna ob tej misli, kak balzam
je to za moje rane! . . . Vaša žena? Ne, Lucien,
jaz ne morem biti vaša žena, jaz se ne morem
poročiti z vami. To ni mogoče ..."

— »Vedel sem, da mi pridete z ugovori,"
reče on, »vi nečete zatajiti svojega prepričanja s
tem, da bi se izneverili svojim nazorom o svobodni
zvezi. Prav bi imeli, če mislite na cerkveni zakon.
Ta zakon taji zvezo vesti, kakor jo razumevava,
ker po njem treba pri tem še tretjega, namreč
Boga. Civilni zakon pa tega ne zahteva. Treba
samo vknjižiti tako zvezo, torej tak zakon nič ne
doda, pa tudi nič ne odvzame. Civilni zakon je
torej svobodna zveza, ki je potrjena pred pričami.
Ako se torej človek vkloni le nekim zunanjim
formalnostim, s tem vendar ne zataji svojega pre¬
pričanja."

. »Jaz nisem več tako nepristopna," odgovori
Berthe potrto in zamaje z glavo. »Preveč sem
pretrpela v svojem življenju. Ne bom se več upirala.
Vdala sem se. Pripravljena sem vkloniti se vsem
družabnim zahtevam, ki niso nasprotne mojemu
prepričanju; in res je, da mu ne nasprotujejo te
banalne ceremonije, katere predpisuje postava in
ki jih imenujemo legalni zakon. Te ovire za najin
zakon ni. Toda to je ovira, da imam jaz dete . .“
»Dva sva potem, kije  bova ljubila," odgovori.
»Vedeti sem hotel, ako imam dovolj moči za to.
Prav iz tega razloga sem šel včeraj v Moret, in
sedaj vem, da sem dovolj močan za to. Dete vaše

m  138  m

torej ni nobena ovira, pač pa je to celo razlog, da
vsprejmete mojo ponudbo. Treba je otroku varha,
voditelja," — in potem pristavi tresoč se od raz¬
burjenosti pred lastnimi besedami - ,,očeta . . Jaz
mu hočem biti oče . ."

— „Ah!“ vzdihne Berthe zakrivši si obraz z
rokama, »vi me skušate prehudo! Vi mi ponujate
srečo! . . Pa to so le sanje ..."  Na to sklene
tresoče se roke: — »Ni zaradi mene, ni zaradi
otroka, da se ne morem z vami poročiti, marveč
zaradi vas . . . Način, kako ste vi nastopili proti
meni, ko ste zvedeli za mojo zgodovino, vam pač
jasno kaže, kako sodi družba o ženski, ki je mati
izven zakona. S svojo ljubeznijo, svojim čutom za
pravico in s svojo visoko inteligenco ste vi sicer
premagali ta vtisek, toda drugi zame ne bodo tako
pristranski, ker nikdar še niso bili. Obsodili so
me že moj stric, M. Andre in vaš očem. In njegova
obsodba zadela bi tudi vas, ako bi mi dali svoje
ime. Videli bi, da bi se kupičile na vas vse težave,
ki zadevajo človeka, ako se je slabo oženil . . .
Pridejo britkosti, katere človek z mirnim srcem
zaničuje in prezira, ker samo njega zadevajo. Toda
ne more si odpustiti, ako ž njimi druge porine v
nesrečo. Da bi vas videla ponižanega zaradi sebe,
to bi mi bilo pretežko . ." „In vi mi tako govorite,"
vsklikne Lucien, »vi ste se mi kazali vedno tako
drzni, tako neodvisni, tako ponosni? Kaj če ljudje
nastopijo proti nama, kaj če naju imajo za solidarna?
Dovolj si bova sama, podpirajoč drug drugega.
Vsaj meni bote vi popolno dovolj. Ljudje da me
bodo poniževali? Mene? Jaz jih preziram . . Kar

m  139  m

imava, združiva in sva popolno neodvisna. Vi veste,
da sem zadnji mesec vedno bolj na tem, da se
lotim medicine; popolno se posvetim tem študijam,
skupno bova izvrševala to vedo. Ponovim vam
vaše lastne besede od zadnjič: Kedo nam more
braniti negovati bolnike, ako hočemo biti praktični
zdravniki? In če tega nečerno, dela je dovolj po
laboratorijih. Brez posebnih težav se preživi človek,
ki ne želi ne bogastva, ne časti. Nikar torej s tem
ne dokazujte svojega omahovanja, Berthe, to bi
me preveč žalilo! . . Sicer pa,“ - on se zamisli
za trenutek, kakor bi se branil spregovoriti besede,
ki zadevajo njegovo najbolj občutljivo stran, divja
bolest zabliskne v njegovih očeh in on spremeni
svoj glas — »sicer pa," ponovi Lucien, »ako mi
to odrečete, potem je vaša volja, da se nikoli več
ne vidiva! Da, poročiva se ali pa ločiva, moja
žena ali pa nič! . . Ah, ali ne umejete, da vam
je treba združiti svoje življenje z novim, ker je
sicer za vas sploh nemogoče nove življenje? . ."

Naprej ni več govoril. Zopet se pojavi Mejan
med njima. Berthe je takoj v pravem pomenu
vsprejela zadnje skrivnostne besede, katerih pomen
je bil ta-le: »Jaz ne morem živeti z vami tako,
kakor je oni živel." Nepričakovano jima je bila
pred očmi zoperna preteklost — in to v tem tre¬
nutku — neprijetno je bilo obema tako, da sta
prenehala z govorjenjem za nekaj časa, prav tako
kakor pri svojem prihodu. Luciena so bolele be¬
sede, ki jih je nehote ravnokar spregovoril; Berthe
je bila pa še bolj pobita, ko je videla, koliko trpi
on zaradi nje. Ona, zlomljena, čuti, kako se taja

er 140 Hi

v njej vsak odpor ob goreči požrtvovalnosti njenega
prijatelja. Okrog nju pa je pihljal jutranji vetrič,
ptice so prepevale in solnce je sijalo na les Arenes.
Starinski ostanki rimske Lutecije so bili nekak
slovesen okrasek temu izrednemu razgovoru dveh
otrok dvajsetega stoletja, ki nista uinela nemega
nauka, ki so ga jima nudile te vidne razvaline
podsutega mesta: Novo mesto je zidano na starem.
Tako morajo tudi nravi in običaji naših prednikov
kot solidna in trpežna podlaga služiti naši minljivi
usodi. Sin razporočene žene in studentka-anarhistinja
sta si bila v načelih nasprotna. Toda kruto življenje,
ki se igra s takimi zofizmi in ki svojih večnih
zakonov ne prikroja po naših glavah, prisililo je
tudi ta dva revolucijonarna duhova, da sta v kritičnem
trenotku tudi posegla v pomoč po tradiciji, ker sta
se dogovarjala o zakonu, kakršnega ne priznava
načelo proste zveze. Lucien je bil za civilni zakon
— to misel je sprožil, ne da bi jo hotel sam raz¬
lagati — da bi bila njemu ljubezen častna pred
svetom. Berthe, dasi se sama tega ni zavedala -
mu je bila zato zelo hvaležna; v njej se je sedaj
zopet pokazalo, kakoršno je tudi v resnici bilo na¬
vadno francosko mestno dekle, katere naravo je
vzgoja nasprotujoča vsem podedovanim navadam
oslabila, a nikakor ne vničila. Ko pogleda svojega
iskrenega in požrtvovalnega prijatelja, da mu od¬
govori, tedaj se mu je že vdala v svojem srcu.
Imela pa je vendar še neko skrb: „Vi govorite
tako, Lucien, kakor da imate pred seboj le mene
in družbo; vi imate pa tudi svojo rodbino in jaz
vas ne smem od nje odtrgati. In kako si morete

e  141  m

misliti, da bi me kedaj vaši sprejeli za svojo, ko
vam je vendar znano, kaj vaš očem misli o meni."
— »Moj očem? . odgovori Lucien - in spomin
na nedavni zoperni razgovor v Grand-Comptoir-u
mu je pretresel glas. — »Ne, jaz mislim, da se
sedaj moj očem ne bo upiral temu zakonu . . .
Takrat nisva govorila samo o vas; ob taki priliki
prodre na dan marsikaj, kar človek skriva v dnu
srca celo svoje življenje. Potem kar sva si tedaj
povedala, si ne bova več nikdar, kar sva si bila.
On mora želeti, da si jaz napravim svojo lastno
ognjišče, proč od njega . . . Seveda ako bi tudi
še zanaprej vas tako sodil po zlobnih poročilih
svojega ovaduha, tedaj si bo štel v svojo dolžnost
vse storiti, da mi zabrani poročiti se z vami. Toda
jaz ga dobro poznam. Ako zve, kar jaz vem in
vse, kar jaz vem, tedaj bo tudi on tako sodil o
vas kakor jaz. Ljubosumen sem morda bil nanj,
ko sem videl, kaj je on srcu moje matere, toda
vsikdar sem ga cenil zaradi njegovega plemenitega
značaja, ki ni zmožen nobenih spletkarij. On pri¬
pada oni vrsti veleizobraženih mož, ki so, opazujoč,
kako se stara vera drobi v prah, želeli vstvariti
naši demokraciji moralo, ki je v soglasju z raz¬
umom. Pričenjali so pa s tako moralo sami pri
sebi. Absolutno načelo, ki vodi očma v vseh
njegovih mislih in delih, je pravičnost,  ki ima
svojo bistvo v tem, da ima vsakdo pravo ravnati
se po svoji vesti. Nihče bolj ne sovraži in zaničuje
družabnega licemerstva, kakor moj očem. On pri¬
znava enakost med spoloma, ženske - advokate,
ženske-zdravnike. Kolikokratov sem ga slišal go-

@ 142  m

voriti, da smo mi, kar se družbe tiče, v popolnem
barbarstvu, vse se razvija: rodbina, lastnina, do¬
movina in višji krogi imajo dolžnost pospeševati
ta razvoj, ne pa ga zadrževati. Vse to sem vam
omenil zato, da vidite, koliko svobodnega’ duha je
v njem. On sovraži laž in ljudje so se mu o vas
toliko nalagali; to je krivica, in če je bil kedo
žrtva krivice, to ste vi. On občuduje vsakega, ki
pogumno spoznava svoje prepričanje, in kedo jo
spoznava pogumnejše nego vi; vsakega, ki išče
in hoče resnico, vi pa samo za resnico živite. Ne,
jaz nisem v skrbeh, kaj nam on odgovori in to
je obenem že tudi odgovor moje matere ... O
svojem pravem očetu ne govorim. Če bi zahtevali
od mene njegovega dovoljenja, bila bi to ironija.
Po postavi bi zadostovalo tako dovoljenje, zame
pa je brez pomena. Toda materino dovoljenje ima
zame pomen. Berthe, ako jaz vse to staršem raz¬
ložim, da spoznajo, kedo da ste in zakaj se hočem
z vami poročiti ter dobim od njih dovoljenje, ali
mi takrat še porečete, da to ni mogoče, da ne
morete biti moja žena? . . .« „Ne, takrat se ne
bom branila."

Pogleda ga v oči, iz katerih bere, kako iz
srca ji je vdan. On pa se ji približa ter jo poljubi
v drugič, a ta poljub mu ni vzbudil zmaja prejšnega
ljubimca. Ali se je s tem za to dekle in mater
že pričelo novo življenje, o katerem je govoril
Lucien? Po tolikih letih duševnega trpljenja in
zatajevanja gleda ona pred seboj prihodnjost, ki jo
baje reši zadreg, v katere se je zapletla.

Kmalu nato odideta iz parka, kjer sta si z
nežnim in čistim objemom potrdila svojo obljubo.

m  143 a

Berthe ga je spremljala z iskreno željo, da se mu
posreči, kar namerava. Ko je zavil proti cesti du
Lnxembourg, tedaj se Berthe poslovi prva rekoč;
» Lucien, treba je, da se ločiva. V tem času moram
biti jaz v bolnici. Miru si želim po tolikih viharjih
in našla sem ga še vselej v rednem, skromnem
delu. Brez reda bi se ne mogla vzdržati. Bodete
videli, Lucien, jaz bom zelo dolgočasna žena . . .
pa zelo srečna,' 1  dostavi z zanj dosedaj nenavadno
prijaznim smehljajem. — »Jaz pa moram hiteti/ 1
odgovori Lucien, »da govorim s svojim očmom.
Prehudo mi je, da vas mati in on še vedno pre¬
zirata. Vsak trenutek, ki se zakasnim, zdi se mi
greh nasproti vam.«

»Če vam bodo le verjeli! . . ." ni si mogla
ubraniti, da ne bi dostavila bojazljivo teh besed.

- »Starši mi bodo verjeli," zagotovi ji on s
prepričanjem požrtvovalnega ljubimca, ki čuti v
sebi moč, da bo zmagal nad vsemi dvomi. »Takoj
potem pridem v rue Racine, in če vas tam ne
najdem, k vam na dom . . Do tedaj pa le brez
skrbi! . ." Na to pa se poslovi Lucien izredno
nežno s priprostimi besedami, ki so pa njeno dušo
napolnile s tako sladkostjo, da jih skoro ni mogla
prenesti: »Z Bogom, draga moja zaročenka! .

VI.

Krvaveča rana.

Pri tem razgovoru, ki je bil tako odločiven
za bodočo usodo njegove ljubezni, Lucien ni pri-

m  144  m

povedoval Berthe, kaj je trpel, ko je pol drugi
dan sam seboj razmišljal, ali in kako naj jo nagovori
za zakon; tudi jej ni nič pravil, kako na kratko
in kruto je pretrgal vse vezi z očmom in z materjo.
Vedel je, da mati vse ve, kaj je policist zvedel o
študentki in kaj sta se očem in on razgovarjala v
Grand-Comptoir, zato se je silno bal sniti se ž
njo ali z očmom. Nastanil se je v prvem bližnjem
hotelu du Quartier - Latin in od tam je poslal
pismo slugi, ki mu je doma stregel. Naročil je,
naj sluga da postreščku, ki prinese pismo, kovčeg,
ki naj ga napolni z najpotrebnejšimi stvarmi, ker
se mora nekaj časa muditi izven doma. Sluga to
precej sporoči staršem, to je vedel, in tako bodo
ti gotovo nekoliko pomirjeni. Egoizem njegove
ljubezni mu je zabranil misliti nato, kake skrbi
in britkosti je s tem napravil svoji materi. Toda
ta njegova vnemarnost je imela še drug vzrok:
Ako se mati na novo poroči, tedaj se nekako
skrivno odtujijo srca otrok prvega zakona očetu
ali materi, ki je druga privabila v družino. Lucien
od tedaj ni nikoli živel z Mme Darras v oni popolni
intimnosti, ki druži dvoje bitij tako, da se čutita
le eno. Vedno je videl očma med materjo in seboj,
in celo tedaj, ko je mislil, kako zelo rad ga ima,
odbijalo ga je nekaj od očma, ki s svojo navzočnostjo
moti intimnost med materjo in sinom. Tako se je
malo po malem razvilo med materjo in sinom
neko stalno nezaupanje, ki se tem teže prežene,
kolikor manj se ga zavedata. Ako bi bil hotel
mladenič v določenih oblikah povedati vtisek, ki
ga je imel o domači hiši, rekel bi bil: Moja mati

m  145  m

me ljubi tako za povrh; potreben pa ji nisem . . .
Toda on se je varal. Pri svojih triindvajset letih,
oblačnih in strastvenih, je trpel, ker je moral le
deloma vživati ljubezen, katero je vso zahteval
za-se. Pa ta materina ljubezen, dasi razdeljena, je
bila zelo globoka, in zato je mater zelo bolelo,
ker se sin tako malo meni zanjo. Najhujše jo je
bolelo, ker je molčal celo v takih razmerah, kakor
so sedaj. Celo popoldne, kakor vemo, je uboga
žena, ko je zvedela, kako sta se sprijela in kako
se je Lucien ustavil očetu, klicala v vedno večjem
strahu: »Kje je Lucien? . . Kje vendar hodi? . ."
Se le ob devetih zvečer, ko je za Boga prosila
moža, naj gre na policijski urad prosit, da ga
poiščejo, je sluga dobil pisemce od Luciena.

»Treba je, da grem sama tje . . ." reče mati.
»Postrešček pojde z menoj. Videti hočem sina,
govoriti ž njim in domov ga moram pripeljati."

»Ti ne pojdeš," zavrne jo Darras. Bilo je
prvič, odkar sta bila poročena, da je spregovoril
tako oblastno ter dostavi: »Jaz ti prepovem. Lucien
je najprej mene zelo razžalil, a sedaj še tebe, ker
ti ni nič pisal. On mora priti sam domov . . .
Sploh pa," nadaljuje zopet bolj milo, »le pomisli
malo: On je sedaj ali pri oni ženski, tje vendar
ti ne moreš iti, ali pa se pripravlja na pot in ker
je zahteval kovčeg, bo šel brez dvoma v Moret
ali pa v Clermont. Za ta slučaj je pa najbolje, da
je sam. Le osrči se in potrpi, draga moja žena.
Jaz priznam, da je treba zato poguma."

Gabrielle se je vdala. Ko je prevdarila vso
stvar, bilo ji je jasno: Kolikor časa si sin sam ni

10

m  146 a

na jasnem, kaj mu je storiti, dotlej bi mu ona le
obtežila pot nazaj, ako bi prišla k njemu. Vendar
pa je hotela, da sama izbere obleko zanj ter mu
jo zloži v kovčeg. S tem drobnim delom se je
nekoliko zmotila v svoji žalosti, ki je bila sedaj
še večja vsled moževih besedi. Bil je skoro trd,
on, ki je navadno tako izredno prijazen. Ni ga
grajala zato; njegova nejevolja je bila žal le preveč
opravičena, kakor je Lucien ž njim postopal. Vendar
gotovoje bilo, da on še ni nikoli ž njo tako go¬
voril. Čuteč, da se od vseh strani oblaki nesreče zbi¬
rajo nad njo, stopila je kakor ji je bilo sedaj že več
tednov v navadi, kadar ni šla z doma, v zgornje
nadstropje skupno s hčerjo opravit večerno molitev.
Upala je, da se s tem nekoliko pomiri, toda danes
ne najde tu miru, pač pa jo na novo zgrabi vrtinec
verskih bojev, ki jo je nedavno potegnil v celico
očeta Euvrarda. Mala Jeanne je kleče ob koncu
postelje v svoji dolgi beli srajci molila molitev:
»Obišči, prosimo te o Gospod, to hišo. Visita
quaesumus Domine habitationem istam."

— 1  »On je ne more obiskati, ker je v nji
žaljen," zastoka mati na tihem.

Te trde besede, ki se jih je sedaj spomnila,
govoril ji je oni duhoven, h kateremu se je zatekla
najprej in o katerem je s takim gnjusom pripovedovala
p. Euvrardu. »Vi živite," rekel je, »s človekom, ki
ni vaš mož, ki ga pa vi imenujete svojega moža,
dasi ste v resnici z drugim poročeni. To je navadno
prešestvo in to tem huje, ker se s tem javno zaničuje
Bog ..."  S kako silo se je takrat in tudi sedaj
uprla taki krivični obsodbi! Sprejela jo je pa in

m  147 a

nosila sama, to je bil dokaz, da je veliko delo, ki
se je razvijalo v njeni duši, silno napredovalo v
teh urah smrtnega materinskega trpljenja. Dosedaj
je le motno in negotovo slutila, da vsled njene
krivde grozi poguba njeni sreči, sedaj pa popolno
jasno vidi pred seboj grozno prikazen, katero je
celo prizanesljivi oratorijan imenoval maščevalno
roko božjo.

h  Pa vsaj Bog ni, da bi samo kaznoval, on
tudi odpušča," rekla si je drugo jutro, ko je celo noč
prebedela ob misli: »Kaj me pač zadene po mojem
sinu?" — Oče Euvrard pa je sam rekel, da Bog
ne išče drugega, razun da odpušča. On je Bog
maščevavec, toda vedno dobri Bog . . »Prosila ga
bom toliko časa, da mi odpusti, in če že. meni ne,
vsaj domačim mojim, ki niso nič krivi mojega
greha." In navdahnjena pobožne spokornosti, se je
odpravila s hčerko k maši. Večkrat že, odkar se je
bližalo prvo sveto obhajilo, prosila je Jeanne, da
ji dovolijo zjutraj v cerkev, da se s svojimi so-
učenkanri v katekizmu vdeleži službe božje. Spremljala
jo je vedno Mile Schultze, ker se je Mme Darras
bala kake opazke svojega moža, ako bi ona šla v
tem času z doma. Ko se je to pot vrnila iz Saint-
Sulpice okrog devete ure, res najde moža, ki jo
je pričakoval napravljen že za odhod: —

» Kako da mi nisi ničesar omenila?" jo vpraša,
»jaz moram še s teboj govoriti."

»Spremila sem Jeanne v cerkev k maši," od¬
govori mu žena.

»K maši?" povdari mož, »vsaj danes ni nedelja."

10 *

b 148 0

,, Hčerka gre sedaj večkrat tudi med tednom
v cerkev z drugimi prvoobhajanci," reče Gabrielle.

»Ali je to potrebno?" reče Darras. »Svetujem
ti zopet, kar sem ti svetoval včeraj. Dete se že
tako nagiblje verskim sanjarijam, zato skrbi, da se
ji ti vtiski ne bodo množili."

- »Ah, naj se le utrdi v veri," odgovori
žena, »bo vsaj tem bolj oborožena proti poskušnjam
življenja ..."

Darras jo čudeč se pogleda in tudi ona čuti,
da je zarudela. Pričakovala je nadaljnega vprašanja,
a ga žal ni bilo. V sedanjem dušnem razpoloženju
bi ona ne bila mogla govoriti neresnice, in ako
bi mu bila sedaj razodela svoje verske dvome, bi
to ne bilo imelo tako nasilno-tragičnega značaja,
kakor pozneje, ko je vsled tega med njima nastal
skoro nepremostljiv prepad. Albert Darras je mislil,
da je žena samo vsled tega tako nervozna, ker jo
s tolikimi skrbmi napolnjuje odsotni Lucien. Zato
mirno nadaljuje:

»Hotel sem ti naznaniti, da grem sedaj na¬
ravnost v rue Rollin. Zvedeti hočem, ali se je
Lucien res tam nastanil pri oni ženski . . . Skoraj
ne morem verjetL Vendar pa je mogoče, zato ga
treba opozoriti. Če je res odpotoval, da preiskuje
zadevo, moral je vsaj že včeraj priti nazaj."

Gabrielle je v cerkvi iskreno prosila božjega
usmiljenja; in zdelo si je, da je uslišana, ker je
mož molčal na njen nepreviden vsklik. Tudi v
tem je videla znamenje, da ni zaman prosila, ker
je pozneje zvedela od moža, da se Lucien ni
umaknil k Mile Planat. Ta drugi dan je prebila

m  149  0

zato nekoliko manj razburjena, nego prejšnji, ker
je začela nekoliko upati. Ljudje, ki se dalj časa
odtegujejo verskim vajam, kakor je to storila Mme
Darras, kaj radi žive v iluziji, da bodo po molitvi
precej uslišani, za karkoli bodo prosili. Tudi v
svoji iskreni želji po spreobrnjenju ne vpoštevajo
tega, da nobena molitev ne odvrne onega trpljenja,
po katerem se človek povrne v red, v večni, vse¬
splošni, potrebni red, kamor pa človek ne more
brez prestane kazni. Vsaj je pa tudi redko, da bi
koga tja privedlo samo kesanje brez poskušenj.

Gabrielle je pa še nadalje živela zelo zbegana;
bila je vedno doma, da bi bila pač gotovo prva
na mestu, kadar bi prišel Lucien. Zanesla se je na
moževo zagotovilo in mislila že za trdno, da bo
jutro tretjega dneva oni odločivni trenutek, ko se
Lucien streznjen po svojih obiskih v Moretu in
morebiti v Clermontu vrne in se vrže materi v
naročje in na srce. Zato pa je težko presoditi
njeno razburjenje, ko prihiti proti enajsti uri mož
v njeno sobo rekoč:

— d  Lucien je tukaj. Skozi okno sem videl,
da je stopil z voza. Sam se je vrnil; on pozna
sedaj resnico. Ali sem imel prav?"

n On se je vrnil! . ." vsklikne mati, sklepajoč
svoje roke. „Ah, hvala Bogu! Hvala tudi tebi,
Albert! . .« In iskreno je objela svojega moža.
Bolj jasno, kakor s tem dvojim, nasprotujočim si
vsklikom, bi se ne bilo moglo pojaviti nasprotje,
katero je obvladalo Gabrielle kot zopet verno ka-
tolikinjo in kot soprogo. Nato pa hitro reče: »Najprej
naj pride k meni, da se razjoka na mojem srcu.

0  150 a

Potem ga pa spremim k tebi in ti boš dober ž
njim, kaj ne da, ti mu odpustiš? . ."

„Jaz mu nimam ničesar odpustiti," odgovori
Darras. „On je nesrečen in je tvoj sin. K meni
lahko pride, kadar mu drago. Če mu je sedaj
pretežko, ostane naj pri tebi, ga bom že pozneje
videl. Ni mu treba spregovoriti nobene besede.
Objela se bova, in vse bo poravnano. Vsaj sem
že vse pozabil ..."

„Oh, kako te ljubim! . .  reče Gabrielle,
nato pa v strahu vsklikne: „Čuj, jaz čutim že
korak. Dovoli mi, da mu grem naproti ..."  Ona
potisne svojega moža v kabinet - bila sta namreč
v mali dvorani — in odpre vrata na hodnik. Tu
ob vratih naslonjeno, jo zagleda Lucien, ko je
stopal po stopnjicah. Zelo je želel, da se najprej
zgovori z očmom, potem še le z materjo. Toda
ko jo vidi, da se komaj vzdržuje po konci, obraz
poln solza, ves prebledel od britkosti zadnjih dveh
dni, tedaj se mu omehča srce. Zato pohiti k njej
v naročje; tu pozabita nekaj trenutkov na vse
drugo . . . Prvikrat po mnogih letih, moral je
Lucien spoznati, kako nedotaknjen je ostal njegov
prostor na materinem ljubečem srcu vkljub dru¬
gemu zakonu. Zanjo pa je bil on zopet ono dete,
katero je nosila v svojem naročju, meso od njenega
mesa, nekdaj edin razlog, da je sploh še živela
sredi tolikega trpljenja. S solzami v očeh ga je
poljubljala ter mu nežno klicala:

- it  Moj Lucien! Zopet si moj! . . . Vsaj si
ti! Zakaj nisi takoj, ko si trpel, prihitel k svoji
materi? Kako si mogel strpeti, da mi nisi nič

a 151 a

pisal! . . Tako sem bila v skrbeh! . . No, seda]
si tu, in sedaj me več ne zapustiš ... Pri meni
boš, da te urnem, da te milujem, da te tolažim . . .
Sedaj nikar nič ne govori! Sem položi svojo glavo,
kakor nekdaj, ako si imel kako težavo . . . Posadila
ga je na svojo zofo poleg sebe ter ga milo božala.
Lucien je bil tako pobit po vdarcih zadnjih ur,
tako ranjen celo v svojih nadah, da se je za hip
vdal prijetnemu čustvu, kako ga ljubi njegova
mati, in sicer kakor še nikoli, samo njega. In ali
mu ta strastna njena ljubezen ne daje dovolj go¬
tovosti, da se ne bo ustavljala zakonu, v katerem
on najde svojo srečo?

»Ne, mati, nikar me ne miluj! Res je, da
sem bil pred dvema dnevoma zelo nesrečen. Moj
oče — vsled vzgoje je tako imenoval Darras-a —
ti je gotovo vse povedal, kaj ne da?' 1

»Da,“ odgovori mati. Glas njenega sinu,
resen, skoro slovesen, ni nič kazal onih obupnih
tožba, katerih je ona pričakovala. In vendar je
zvedel za resnico, sicer bi si ne mogla razlagati,
zakaj se je vrnil. Kako da kaže vkljub vsej raz¬
burjenosti toliko miru, da se ga je mati skoro
prestrašila ?

»Torej gotovo tudi veš," nadaljuje on, »kako
trde besede sem govoril, katerih pa nisem premislil.
Jaz želim, da si prepričana, da jaz ne mislim
tako . ." »Tvoj oče mi ni ničesar ponovil, kar si
mu ti rekel," odgovori mati. »On je hotel, da se
to takoj pozabi. Oh, Lucien, imej ga rad, ker on
te ljubi . . Ako ti je dal nekaj pojasnil glede te
nevredne ženske . . ."

m  152  0

»Mati, ne govori tako," prekine jo mladenič
s tako živahnostjo, da se je mati kar prestrašila.
Zadet po tem razžaljenju, naperjenem proti njej,
ki jo ljubi, naglo vstane in reče jecljajoč: — »Jaz
sam sem kriv," odgovori, »moral bi pisati očetu,
ž njim najprej govoriti in mu vse pojasniti . . .
Čuj, mati ..."  In njegove roke so stisnile roke
materi. - »Ti dobro veš, kako te čislam, kako te
ljubim, kako mi je nemogoče, da bi se tebi lagal? . .
In jaz ti zastavim svojo častno besedo, da so varali
očeta, in da je ono dekle eno najbolj plemenitih,
najbolj nežnih, kar se jih more dobiti ... To
vse ti mora on sam povedati. On je tožil, on mora
tudi umakniti obtožnico. In ako bo govoril z menoj,
jo gotovo umakne. On je v pisarni, rekel mi je
sluga. Jaz grem tja ..."

Preden je mogla Mme Darras le besedo od¬
govoriti, potrkal je na vrata, ki vodijo iz malega
salona v pisarno očmovo. Ko se je zavesa, ki je
služila za vrata, zopet zagrnila pred njo, hotela je
še mati za njim; rada bi se bila vstopila med oba,
ki se sedaj prvikrat zopet vidita, odkar sta se
predvčeraj tako hudo spoprijela. Besede, ki jih je
Lucien govoril ž njo, kazale so, da je Lucien popolno
drugače duševno razpoložen, kakor sta pričakovala
Albert in ona sama. Dovolj, da Albertu uide le
ena neprevidna beseda, kakor se je to njej primerilo
in Lucien se razburi tako, da tega več ne bo
mogoče poravnati . . . Poslušala je ob vratih, če
sta morda kaj preglasna, toda ni čula nič nenavadnega.
Njen ženski čut ji pravi, da bi se morebiti raz¬
draženi Lucien v svojem ponosu še bolj razburil,

m  153 a

ko bi bila ona zraven ter v strastvenost spravil
razgovor, ki naj je popolno stvaren. Lucien bi se
ne bil tako odločno izjavil, ko bi ne imel gotovih
dokazov, ali bi vsaj sam ne mislil, da so gotovi.
In če jih poda, kedo ve, morda ima pa le prav?
Morda o tem prepriča tudi Alberta, ki je tako iskren
in tako edino vnet za resnico . . In kaj potem?
Naenkrat šine materi v glavo bojazen, ki jo ji je
izrazil Albert, da Lucien misli na poroko z Mile
Pianat. Nekaj korakov od nje se razgovarjata oče
in sin, in kdo ve, kak bo konec temu razgovoru,
to jo zaskrbi, še bolj pa misel na poroko teh mladih
ljudi. V tem vidi zopet novo grožnjo, s katero jo
straši usoda, polna groze in ona čuti, da se je
usoda res zaklela proti njej. Prekletstvo preganja
njeno hišo. Daši pa s pogostimi molitvami zadnjih
dni ni videla, da bi bila odstranila kako grozečo
nevarnost, vendar zopet poklekne in zopet prične
Boga prositi iz dna svoje duše . . . Često se obrne
proti vratom, ako bi morda kaj čula; enkrat se ji
je zdelo, da sta precej glasna . . Zopet posluša, a
si reče: »Zmotila sem se . . In je molila dalje.

Ko Lucien vstopi v pisarno, je Darras sedeč
pri pisalniku navidezno nekaj delal, a takoj prenehal
z delom. Ko bi bil Lucien hladne krvi, opazil bi
bil, da je bila popolno nepopisana pola papirja,
ki je ležala pred inženirjem na mizi. V roki je
nervozno držal suho pero, samo zato, da je imel
nekaj v roki. Ni hotel, da bi sin mislil, da ga je
očem sedaj čakal; ker uradno on do sedaj ni vedel,
da je prišel domov in da pride k njemu v sobo.
Čembolj krepak je kak značaj, tembolj je na njem

m  154 a

izražena vsaka poteza, tembolj se torej tudi opazijo
pomanjkljivosti njegovih vrlin. Po svoji teoriji o
vesti, je Albert uravnaval svoje življenje, zato je
bil skoro trmast v tem, za kar se je odločil v svoji
volji. Zato pa se ni mogel hipoma in lahko
odločiti za kaj nasprotnega, kakor to opazujemo,
da store drugi bolj slabotni, bolj lahkotni pa tudi
bolj navadni ljudje v kaki težki krizi. Razburjen
ni odkril svoje duše in se ni oddahnil, bil je še
bolj trd in napet. Srce mu je velelo v tem trenutku,
naj objame Luciena ter mu reče kakor mati: Ti
trpiš, moj sin; nasloni se na-me. Pa on je tudi
užaljen kakor vemo omenil ženi, kako on ljubi
Luciena kakor svojega sina, omenil je pa tudi, da
mladenič njega ne smatra svojim očetom. Zadnji
nastop ga je do cela potrdil v tej misli. To je bilo
povod, da se je ob tem slovesnem razgovoru na
njegovem sicer izrazitem obrazu kazalo nekaj stis¬
njenega, zakritega. Njegovo sicer vedno tako jasno
oko je kazalo zadrego, in je bilo tudi drugim v
zadrego. Lucien, ki je ravnokar prišel od matere,
kjer se je dvoje src kar stopilo v eno, začuti
precej razliko, kako je tu vsprejet in kako je bil
tam. Zopet vidi tujca pred seboj. Darras mu po¬
nudi roko rekoč:

»Ti si, Lucien! Vedel sem, da se vrneš in
vesel sem, da si tako hitro nazaj . . Pri materi si
že bil; prav je bilo, da si šel najprej k njej, ker
je kar zbolela zaradi skrbi. Gotovo je bila vesela,
ker si prišel, in vesel si bil brez dvoma tudi ti . . .
Kar je bilo zadnjič med nama, o tem ne bova več
govorila, kajneda? To je minulo. Ti si zopet doma,

a 155 b

zopet naš. To je glavna stvar ..."  - ,Jaz pa
sem mnenja, oče, da govoriva o tem," odgovori
pastork, »vsaj sem prišel s tem namenom domov . .
Povedal sem že materi, da bi ti bil moral pisati
in govoriti s teboj poprej nego z materjo. Vprašanje
zadeva le bolj tebe in mene, ne pa matere. Zato
je prav, da se o tem pogovoriva sama. Pred vsem
je pa treba nekaj poravnati. Ločila sva se z zelo
trdimi besedami; izjavim ti, da obžalujem one besede,
ki so mi ušle. Silno sem trpel zato." »Bile so
čisto naravne," prekine ga Darras. »Bil sem jaz
neroden. Te neprijetne stvari sem te moral spomniti,
moral pa bi bil to drugače napraviti, treba bi te
bilo. najprej pripraviti na to in potem polagoma
povedati. Izgovarja me to, ker sem te videl v veliki
nevarnosti in sem te hotel hitro odstraniti od nje.
Toda še rečem: Nič nisem dvomil, da se vrneš
domov. Poznam te, prijatelj moj, da sem te moralno
jaz naredil za to, kar si! Ti si poosebljena čast!
Take ljudi pa lahko zmotijo in slepe, pokvariti jih
pa nikdar ne morejo . . ." Lucienu se zatemni
obraz, ko sliši to hvalo, v kateri je ob enem
spoznal proti njegovi prijateljici naperjeno obsodbo,
ki ga je že pred dvema dnevoma tako silno užalila.
Toda sedaj se čuti dovolj krepkega, da se premaga.
On namreč hoče očma prisiliti, da bo moral po
svojih lastnih načelih dati Berthe zadoščenje. Treba
je bilo torej načelnega razgovora. Zadnje besede
očmove so dale Lucienu zato povod; vsled tega
jih on hitro pograbi:

» Kar sem, moram se tebi zahvaliti, to je resnica,"
odgovori Lucien, »svoje prepričanje imam od tebe:

m  156  @

ono absolutno vero v vest in v pravičnost. Iz vesti
izvira pravičnost, ker pravičnost nam narekuje, da
imejmo prav religiozno spoštovanje do individuelne
vesti. Pogoj za vest in pravičnost pa je, da se
klanjamo, da obožavamo vsako resnico. To so
nazori, ki sem jih gledal v tvojem življenju. To
so tudi moji nazori, in jaz upam, da jim ostanem
zvest do konca . . Ti nazori so me podpirali, ko
sva se zadnjič ločila po onem prizoru, ki sva ga
že omenila. Prešinjen teh nazorov, vsprejetih od
tebe, videl sem jasno pred seboj dve stvari: Prvič,
da se mi ti nisi mogel lagati in da nisi mogel kar
lahkomiselno tožiti kakega nedolžnega, vzlasti še
ženske ne; drugič, da je bila moja dolžnost takoj
o tem obvestiti Mile Planat. Ona je bila obtožena
in ima zato pravico, da se zagovarja. Zato sem
se iz Grand-Comptoir-ja takoj napotil do nje."
— »Morda bi bilo prav za preiskavo vse pripraviti
in pri drugih poizvedovati," opomni Darras, »toda
jaz ne bom grajal človeka, ako ni zadel ravno
najprimernejšega sredstva. Celo jaz, ki ne poznam
Mile Planat, sem za hip mislil ravno to storiti, kar
si ti storil ..."  Tudi očma je ton, v katerem je
pastork govoril, zelo osupnil in čutil je že, da se
pojavi nov dogodek v tej spletki, za katero je on
videl le dvojni konec: Lucien morda ostane pri
svojih iluzijah, tedaj bodo njegovo lahkovernost
gotovo prepričali jasni dokazi, ki jih je dobil pri
ministerstvu za notranje posle, ali pa prizna obupen
sicer toda neizprosen, da je vse res, tedaj pa gresta
nju pota narazen. Zato je s strahom poslušal mla¬
deniča, svojega gojenca, ko je vedno živahneje
nadaljeval:

a 157 a

»Povedal sem Mile Planat, kar si mi ti pravil
in sicer vse in prav tako, kakor si mi ti omenil . .
Bil si prav poučen. Mile Planat je pred petimi
leti res živela nekaj mesecev z M. Mejanom. Imela
je dete, katero sedaj na svoje stroške vzgaja v
Moretu. Tega mi je ni bilo treba izpraševati, sama
me je prehitela in mi precej po prvih besedah
izjavila, da je to res ter mi podala vse podrobnosti
te svoje žalostne zgodovine . . . Ona bi bila to
lahko tajila in jaz bi ji bil verjel. Toda niti trenutek
ni imela te misli ..."

»Težko bi ji bilo utajiti tako jasne poizvedbe,"
odgovori Darras. »No, ti si ji hvaležen za to njeno
odkritost in prav imaš. Pravično je, da vsakemu
človeku zaupamo in da si razlagamo njegova de¬
janja v najugodnejšem smislu. Toda opomnil bi
vendar le, da je prišla s to svojo odkritostjo
nekoliko pozno. Morala bi bila pač že preje govoriti."

»Zakaj?" vpraša Lucien. Očem se je sicer
kazal mirnega, vendar pa je tudi on začutil ost:
— »Torej zakaj?" ponovi Lucien vprašanje. »Iz
kakega razloga? Predvčeraj si mi očital mej raz¬
govorom, da je ona moja ljubimka in da je tebi
to dobro znano. Odgovoril sem ti, da je to obre¬
kovanje in da se mi ne zdi vredno o tem dalje
razpravljati . . Danes sem popolno hladnokrven;
in zagotovim ti s svojo častjo: včeraj je bilo prvič,
da sem jaz z Mile Planat govoril drugače, kakor
se dijaki med seboj navadno razgovarjajo. Deset
mesecev sva se videla skoro vsaki dan, po večkrat
na dan in nikdar ji nisem omenil, da jo imam
rad. Precej pričetkom me je opozorila, da me neče

ib 158 a

nič več poznati, ako bi spregovori) kaj takega, kal¬
ni v navadi med dobrimi, odkritimi tovariši. To
dogovorjeno pogodbo sva držala oba. Zato ji kot
mojemu tovarišu ni bi treba pripovedovati kakih
ženskih skrivnosti, za katere se tovariši ne brigajo.
Njeno razmerje z menoj je bilo v vsakem pogledu
neoporekljivo. To je treba pribiti. Ako moramo
po tvojem mnenju vsakega dobrohotno soditi, dokler
se ne prepričamo o nasprotnem, tedaj moraš tembolj
ceniti vrline pri onem, ki jih je dejansko pokazal.
Ali je to pravično, da ali ne? Odgovori mi!“

..To je samo ob sebi umevno," reče Darras.
Bil je razumen, odkrit in naravnost, zato mu je
mrzelo vsako zavijanje. Ni prav vedel, kaj Lucien
namerava. Vendar se mu je zdelo, da ne gre kar
naravnost, da se izogiblje, zato reče precej razburjen:
h  Kaj prav za prav hočeš s tem?"

»Kaj da hočem? . ." reče Lucien. »To-le: Da
sem se opravičeno ustavil, ker si podtikal Mile
Planat stvari, o katerih sem vedel, da so popolno
nasprotne njenemu značaju. Kaj takega tudi ni
storila . . . Dovoli, da pojasnim," reče Lucien trdo,
ko je poskusil očem nekaj ugovarjati. »Ti si izrazil
ravnokar zelo važno misel, rekoč, da treba zaupati
vsakemu človeku. Tako mora biti. Toda, kako malo
jih je v resnici, ki tako delajo. Ako se ženska vda
možu izven zakona, tedaj takoj pravijo: priležnica
mu je, ter jo obsodijo in zaničujejo . . Ali pa
priznaš, da je pri tem razloček, ali je to storila
zaradi denarja ali iz ljubezni, in če iz ljubezni, ali
je ta ljubezen samo čustvena ali plemenita, vzvišena,
navdušena? . . Da, kaj ne? . . Ali priznaš, da so

m  159  b

razen te vrste zveze mogoči vendar le še kaki
drugi nagibi in ne le denar, čustvenost ali celo
strasP Revolucionarji so vzgojili kako dekle ter
so mu dokazovali, da so sedaj veljavne družabne
pogodbe vir vsega gorja in vseh hudodelstev.
Prepričali so je, da je med temi pogodbami naj¬
slabša zakon. Za tako je torej prosta zveza prava
oblika zakonskega življenja; taka zveza osvobodi
moža in ženo, ne moralnosti, ampak laži. To veruje
dekle globoko in do cela. Sreča se z zlobnežem,
ki jo slepi, da se njegovi nazori popolno strinjajo
z njenimi. Pridobi si njeno ljubezen, ponudi ji,
naj združita svojo usodo, ter si ustanovita rodbino,
kakor jo sama umevata, ne da bi se ozirala na
pogodbe, katere pravi, da tudi on obsoja. Zlobnež
pa prelomi besedo in pozneje žensko zapusti, slepar,
pohotnež! Ona o tem ničesar ne ve in pritrdi.
Ali misliš, da je ona vzela ljubimca? Ne. Ona se
je omožila izven postave zoper postavo. Toda ta
zveza je pa vendar le prav veljaven zakon. S
tem sem ti povedal zgodovino o Mile Planat . . .
Ne ugovarjaj mi, da to vem samo od nje. Poznam
glasove, ki ne varajo. S kako silo se je ustavljala
obdolžitvi, s kako bolestjo to sem sam videl! Ne,
ona me ni nalagala. Nikar pa ne misli, da sem
brez uma. Prišel sem, zarotit te, da priznaš krivico,
katero si storil nevede, sodeč to žensko, kakor si
jo sodil, da to priznaš in popraviš ..."

»Če bi bilo s priznanjem vse poravnano,
tedaj rad to storim," odgovori Darras.

»Ti si govoril z Mile Planat, ti si jo poslušal.

I i mi zatrjuješ, da je žrtva napačnih idej in da

0 160 b

njena zmota nima nič nizkotnega na sebi. To.
vse ti rad vrjamem; toda tega ti pa ne morem
pritrditi, da v isto vrsto staviš prosto zvezo in
zakon.' 1

„In kaj bi bila razlika?" vpraša Lucien.

„Ali si poslušen postavi, ali ji nisi poslušen,
za to se gre," reče očem.

S strahom jasno spozna načrt, zanj nesmiseln,
ki ga je zasnoval pastork. Ko vse to natanko
spregleda, precej preneha prijenjavati, kakor je začel
nasproti mladeniču, da bi se izognil prepiru. Zopet
mu vzrasejo v duhu vsi vtemeljeni pomiselki, ki
jih je dobil prve dni proti Berthe Planat. Ta ženska
je bila še veliko bolj nevarna, kakor si je on pred¬
stavljal. Vendar ni maral govoriti o njej, ker je
vedel, da takoj najde pred seboj zanorelega lju¬
bimca kakor zadnjič. Pripravil se je pa, da se
pokaže popolno hladnega glede načela, katero je
sicer branil z vsemi silami. Bil je izmed onih, ki
so živeli v napačni veri, da hočejo vse starodavne
kreposti združiti z zistemom idej docela tem kre¬
postim nasprotnim, V politiki so ti možje delali za
red in za veliko domovino, v morali so sanjali in
še sanjajo o stoicizmu in poštenosti, obenem so
pa zagovarjali nazore, ki vodijo naravnost v anar¬
hijo. Tako je bilo mogoče, da se je Darras oženil z
razporočenko, dasi je bil iz prepričanja zagovornik
družine; da je izpovedal in tudi pastorka vzgajal
v veri, kakor si jo človek sam razlaga, a je bil
skrajno občutljiv za ono buržoaško dostojanstvo,
ki je bilo vrojeno vsem Francozom njegove vrste.
Čutil pa je to nasprotje večkrat v tajnih tragedijah

a 161  m

svojega zasebnega življenja pa tudi v razburljivih
dramah javnosti. Besedo ,postava' je povdaril, da
bi ugovarjal sklepanju pastorka, pri tem pa je pozabil,
da so on in njegovi brezozirni somišljeniki besedi
, postava' odvzeli vsak pomen. Njegov uporni učenec
mu je zato tako posvetil, da je imel dovolj.

«Nobene postave nam ni treba spoštovati, ako
ne spoznamo, da je opravičena," odgovori Lucien,
»kaj bi bilo sicer z individualno vestjo? . ."

n  Ona se klanja interesom države," odvrne
Darras.

»Kaj pa če vest vidi to korist v postavi, ki
nasprotuje obstoječi postavi? . .“ nadaljuje Lucien.
»To je bilo pri Mile Planat, in jaz vstrajam trdeč,
da je svobodna zveza, kakor jo je ona umela in ji
služila, ravno takega spoštovanja vredna, kakor
najbolj spoštovani zakon."

»Jaz pa ti dokažem ravno nasprotno iu sicer
z eno besedo," odgovori očem, pogleda mladeniča
v oči hoteč se prepričati, je li pravo zadel. »Dokaz
moj je ta, da ti še dosedaj nisi meni upal reči:
»Jaz se ž njo poročim."

»Da, jaz se poročim ž njo," reče Lucien, »in
prišel sem prosit svoje matere dovoljenja; toda jaz
vem, da mi mati ne da tega dovoljenja, dokler je
o Mile Planat tako poučena, kakor je sedaj; zato
te prosim v ime načel, ki jih priznavaš, delaj, da
se ona oprosti teh obrekovanj, katere si ji ti sicer
nehote vcepil v njeno dušo . . • Vidiš torej, da
imam pogum; toda to ni nič posebnega ta pogum,
ako človek brani resnico in pravico."

11

bi 162  a

»Kaj," zavpije očem, »tako vendar ti ne go¬
voriš . . To ni mogoče . . Da bi vzel to žensko,
ti, ti . . . Ona ti je popolno zmedla glavo, ti ne
veš več, kaj si, kaj smo mi! . . . Poročiti jo hočeš?
Ti? .. . Povej čemu to, vsaj si mi ravnokar izjavil,
da si pristaš svobodne zveze? ..."

»Tega nisem rekel," odgovori mladenič
glas njegov je bil tembolj zasekan in rezen, čim¬
bolj oblastveno in razburjeno je govoril očem
„Jaz sem le rekel, da formalnosti, ki so v navadi
pri civilnem zakonu ničesar glede veljavnosti ne
dodajo svobodni zvezi, pa da ji tudi ničesar ne
odvzamejo. Gre se le za to, ako se človeku vredno
zdi, da se vkloni tem formalnostim. V' tem slučaju
glede Mile Planat je to po mojem mnenju pri¬
merno, posebno zato ker jih je mnogo, ki tako
mislijo kakor ti in' ker hočem imeti tudi pred
postavo pravico, da jo branim ..."

iiAli na to pa ne misliš, da ima mati moralno
pravico, da se brani take sinahe, tvoja sestra, da
se brani take neveste . . In pa otrok? Tega otroka
nam vendar ne obesiš na vrat? ..."

»Tudi mene je imela moja mati, ko si se ti
poročil ž njo, in vendar si se ji ponudil, da ž njo skupno
pričneš novo življenje! . . Jaz torej ničesar druzega
ne prosim, kakor da mi dovolita to, kar sta si
sama tudi dovolila."

»Kar sva si midva dovolila? . . Tvoja mati? . .
Tvoja mati? . . Ti primerjaš svojo mater z . .

In Darras se vzdigne proti sinu in roka se mu
sjisne v pest, Lucien pa popolno miren križema
roke, ponovi:

a 163 0

»Da, jaz jo primerjam z materjo, in to je
uprav dokaz, kako jaz cenim Mile Planat, svojo
zaročenko . .

»Ne bom te vdaril,'' reče očem in se prime
za čelo, kakor da bi hotel odgnati hudo skušnjavo,
da. bi ga vdaril. »Ne tega ne storim in sicer z
ozirom na mater, katero si sedaj tako grozno
užalil. Toda ona je moja žena in videti hočemo,
ali tudi njej v obraz zalučiš to infamnost ..."

Očem odpre vrata, ki so ločile sobi, prime
Luciena za roko in ga pelje v mali salon. To je
storil tako hitro in tako odločno, da se Lucien ni
mogel braniti. Po svojem razgovoru sta bila oba
tako razburjena, da kakor okamenela in nema ob¬
staneta pred ženo, ki je skrivajoč svoj obraz z
rokami klečala in molila. Darras ves prebledi.
Dolgo časa je že čutil iz nekaterih njenih besedi,
iz njene otožnosti, sploh iz stvari, ki se ne dajo
lahko povedati, da se nekaj godi v njeni duši in
sedaj ima pred seboj jasen dokaz. Mej tem pa
Gabrielle skoči pokoncu k očetu in sinu, ki ga je
oče še vedno držal ra roko.

»Albert! . . . Lucien! . . . Prijatelj!" reče
možu, ga prime za roko, hoteč oprostiti sinovo
roko iz njegove, »pusti ga! . . . In ti, Lucien, kaj
si mu zopet rekel ? . . . Kaj sta imela med seboj! . .
To je grozno zame!" Položila je svoje roke na
prsi, kakor bi si hotela pomiriti svoje razburjeno
srce, nato vskrikne da je šlo obema do srca: —
»Govorita vendar! Povejta, kaj je? . . ."

»Ta naj govori," reče Albert in pokaže na
Luciena. »Pripeljal sem ga k tebi, da ponovi tudi

11 *

m  164  m

tebi, kar je ravnokar rekel meni . . . Sedaj ga je
sram," nadaljuje očem zopet ves v gnjevu; in ker
Lucien še vedno molči: »Ali veš, kaj je prišel
naju prosit? Da se poroči s to žensko . .

»Da se poroči s to žensko?" ponovi mati.

„Da,“ reče Darras, »da se poroči ž njo. In
ali veš tudi, s čim je primerjal ta brezčastni zakon?
Pečejo me te besede in skoro jih ne morem po¬
noviti; toda saj bo zanj kazen, ako veš, kaj on
misli, čuti in govori ... On je primerjal z na¬
jinim zakonom svoj zakon s to pustolovko, katero
je pobral nekje na cesti du Quartir Latin."

»Molči! ..."  zakriči Lucien in skoči proti
očmu, tudi mati zavpije, skoči med nju in ju loči.
Lucien nadaljuje in reče materi: »Ti mu reci, da
naj molči, sicer ga moram sam prisiliti! Jaz mu
prepovem obrekovati to žensko, in to enkrat za
vselej! ..."

»Ti da mi prepoveš? ...»  ponovi Darras,
»poprej si razžalil mater, sedaj žališ mene."

»Jaz te ne žalim," reče Lucien, »in tudi
matere nisem razžalil ... Iz spoštovanja do vaju
sem prišel domov, pa bi mi tudi ne bilo treba
priti, če bi ne bi) hotel. Vsaj imam svojega pra¬
vega očeta, ki ima pred postavo pravico meni zakon
dovoliti ali prepovedati. Jaz se hočem poročiti z
njo, ki jo ljubim, katero spoštujem globoko in
iskreno. V tebi sem upal, da najdem podporo pri
tem, ker sem mislil, da si zvest svojim idejam.
Toda ti nisi mož. Zato se zanaprej obračam le na
svojo mater, da dobim od nje dovoljenje ..."

»Dokler bom jaz živ, tega dovoljenja nikoli
ne dobiš," odgovori Darras, »pomni dobro, nikoli,

0  165 a

nikoli! . . . Ako se poročiš s to kreaturo, tedaj je
tvoja mati zate umrla."

»Jaz čakam, da mi to mati sama pove," od¬
govori Lucien. »Bila je meni mati poprej, nego je
bila tebi žena. Videti hočem, ali je ona bolj tvoja
žena, nego moja mati ..."

»Nesrečnež!" zavpija Darras ves brez uma,
»ali jo hočeš umoriti? . . ." In pokazal je na ženo,
ki je padla na stol, imela je oči steklene, usta
odprta, roke omahujoče, kakor da ji je sin v resnici
zadal zadnji udarec, da sedaj zanjo preneha dušna
bol v norosti. Ta prizor tudi Lucienu izvije vskrik
iz potrte duše. Očem razburjen, ves divji ne pozna
več samega sebe in kriči: »Stran od tod! Spravi
se ven, iz usmiljenja do nje, ven!" - Lucien za¬
pusti sobo. To je bila najhujša ^žrtva, katero je
Lucien pretrpel kot ponosen sin. Čutil je resnično,
da mati res umre žalosti prav vpričo njega, ako bi
se nadaljeval ta prepir. Par minut pozneje za¬
škripljejo velika vrata, odpro se in zapro in sin
razporočene žene je ostavil materino hišo ... Ali
se še vrne, kadaj, kako? ... Ta ropot, zdi se da je
zopet razdramil Gabrielle, od katere je Darras
zaman skušal dobiti kako besedo. Prime jo za
roko, vzame jo v svoje naročje in jo tolaži. Ona pa
nič ne vidi, nič ne sliši. Ta ropot pa, znamenje,
da je sin odšel, jo hipoma zbudi iz grozne omotice.

»Ah, ali je odšel?" zdihnila je. »Ah, prijatelj,
hiti, poišči ga, in pripelji mi ga nazaj .. .“

»Ne morem," odgovori Darras. »In če bi tudi
mogel, ne bi tega hotel. Sama si se lahko pre¬
pričala, da je sedaj popolnoma ob pamet."

a 166 a

„Ne," reče ona, »on ni ob pamet, on ima
prav!" reče mati in to s takim povdarkom, da se
je Darras kar stresel.

»Kako to misliš?" jo vpraša.

»Kakor sem rekla, da ima prav. Jaz res nisem
več, kakor ona mladenka. Ne ti in ne jaz nimava
pravice, da bi jo obsojala ... Jaz te ljubim, Albert,"
nadaljuje in ga pogleda z očmi, iz katerih je strmela
njena obupna razdvojenost, »in zato ker te ljubim,
skrivam pred teboj že tedne in mesece nekaj, kar
me mori. Sedaj treba, da ti to povem, zato da od¬
pustiš Lucienu, ker on je samo orodje pravice
božje... Prijatelj, ti nisi nikoli veroval.  Ti ne
veš, kaj se pravi imeti Boga in ga izgubiti. Ko sem
se poročila s teboj, bila sem zelo nesrečna, a ti si me
toliko ljubil; hotela sem sama sebe prepričati, da
imam pravico s teboj pričeti novo življenje. Sedaj
vem, da te pravice nisem imela. Ne," nadaljevala
je in glas se ji je dvigal, »ne, te pravice nisem
imela, ker sem bila pred Bogom drugemu žena..."

»Pred kakim Bogom?" reče Darras. — Sedaj
ni bila več na dnevnem redu zmota njegovega
pastorka. Ta nenadna žalna izpoved njegove žene
ga je tako silno osupnila, da je njegova jeza izginila
pred morečo grozo, v kateri je zagledal krvavečo
rano v tajni svojega zakonskega življenja.

»Ti tega vendar sama ne verjameš,» klical je.
»Ti ne moreš sama verjeti, da nisi prav storila,
ko si se odločila pričeti z menoj novo življenje;
vsaj je bilo to vse tako častno, tako lojalno in
popolno v skladu z modro in napredno postavo?

Ei 167 a

S tem bi zatajila vso najino preteklost in tega
vendar ne moreš!"

»Jaz ničesar ne tajim," reče Gabrielle, »mene
grozno peče vest .. . Pred kakim Bogom ? ... me
sprašuješ: Pred Bogom, ki je Bog moje matere in
mojega očeta, tvoje matere in tvojega očeta; to je
Bog, katerega sem spoznavala in molila, ko sem
bila še čisto majhna, Bog, katerega spoznava in
moli moja hči, Bog, kakor ga uči evangelij, kakor
ga uči cerkev, moja cerkev. Izgubila sem vero vanj
a sem jo zopet našla. Kar sem prebila te tri dni,
dokazuje mi preveč jasno, da sem imela prav, da
visi prokletstvo nad našo družino. Zadeti smo, ker
smo se njemu uprli, ker njega žalimo vsaki dan,
ker..."  - Za trenutek obstane, pa se domisli
besede, ki jo je povedal oče Euvrard: treba, da z
besedo spoznamo, kar verujemo, ako hočemo do¬
seči zveličanje. — »Ah, vse ti povem, pred teboj
ti razkrijem celo svoje srce, ki te toliko ljubi
toda krik vesti je silnejši, -- zato ker nisva po¬
ročena! ..."

Vil.

Molk.

V evangeliju nahajamo o prihodu Odrešiteljevem
skrivnostno besedo: »Postavljen je kakor znamenje,
ki se mu ugovarja." Zgodovina narodov osemnajst
stoletij je nepretrgan dokaz, da se spolnuje ta
prerokba. Vresničuje se pa tudi s podobno na¬
tančnostjo in morda še bolj pretresljivo v skromnih

m  168  a

razmerah, pri usodi posameznih ljudi vselej, kadar
se kako versko vprašanje v svojem bistvu postavi
v razgovor, kakor je to Gabrielle storila. Verski
problemi so vedno živi, vedno aktuelni, v dušo
segajoči, da celo največji neverniki vpričo njih ne
ostanejo indiferentni, da si bi morali biti, ker jih
popolno zanikujejo. Zadenejo se v naši duši ob skrite
strune, katere so čestokrat tudi nam neznane, ki
so kakor neka daljna vendar nad vse resnična
dedščina. Zazvene nam, mi jih čujemo in v nas
vstajajo legije skritega in nesvestnega atavizma,
vzbudi se oni nepomirljivi glas »mrtvih, ki govore",
kako duhovito pravi velik pisatelj. In naj poslušamo
ta glas, ali naj se mu ustavljamo, on vzbudi v
nas novega človeka, nove simpatije, nove mržnje,
novo voljo, tako, da celo sami sebe več ne poznamo.
Gotovo bi bil zelo presenetil Alberta, ko bi mu
bil kedo naprej povedal, da lepega dne vzdigne
in vzdrži neka neizprosna sila njeno krotko, boječo
Gabrielle, vdano mu v svoji ljubezni kakor tudi v
svoji slabosti z dušo in telesom, da se dvigne
proti njemu. Še manj pa bi bil verjel, da začuti
takrat v sebi toliko užaljenega ponosa, toliko divjega
veselja za despotizem nasproti slabotni ženski, katero
je tako ljubil še deklico, toliko miloval kot ženo
drugega in^ tako nežno varoval, odkar je ž njim
poročena. Že pri prvih besedah, ko mu je priznala
svojo porajajočo se vernost, se je silno razburil.
On se je včasih že tega zbal, a ni nikdar mislil,
da bi bilo to mogoče in vendar je divjal ta notranji
vihar že več mesecev in ta žena, njegova žena je
bila sploh zmožna zakrivati tako skrivnost. Ko je

m  169  m

zvedel zato llk zgrabila ga je jeza, kifpa je prikipela
v gnjev, kadar je Gabrielle spregovorila ono usodno
besedo: »Midva nisva poročena! . To zaničevanje,
tako vnemamo izgovorjeno in iz čegavih ust! Za¬
bolel ga je v dno duše ta napad na srečno zvezo
dvanajstih let, na čast njegovega zakona in na
plemenitost njegovega domačega ognjišča. Ves se
je tresel, kakor da ga je kedo udaril v obraz.
Iznenaden obstane za hip in ne najde besede, da
bi odgovoril. Stoji pred Gabrielle kakor okamenel
vsled besedi, ki si jih je upala spregovoriti. Ta
strašna misel, da njen prvi zakon, ki gaje blagoslovila
cerkev, še vedno velja in da drugi zakon brez
zakramenta ni zakon, se še ni nikoli tako živo
pojavila v njeni duši . . Ko jo je sedaj izjecljala,
dala je določen in konkreten izraz motnemu čustvu,
ki ga ni mogla vzdržati v sebi. To je bil trenutek
najhujše razburjenosti med njima, od onega dne, ko
je Albert Darras poprosil Mme de Chambault, da
prične ž njim novo življenje:

»Midva nisva poročena? . . . ponovi vendar
naposled; nato pristavi oblastveno in surovo: -
»Kateri duhoven ti je vcepil v glavo to hudodelsko
norost? . ."

»Nobeden," odgovori ona odločno.

- »Kedo je tisti duhoven?" pritiskal je nanjo
z gnjevom, ki je kazal strastvenega, pristranskega
nasprotnika vere. »Eden mora biti. Jaz sem ostal
zvest svoji besedi, katero sem ti dal ob poroki. In
to imam sedaj za plačilo! Ti si hodila s hčerj.o v
cerkev, ti si govorila z duhovni, ki so videli, da
to kaže zanje plen, bogat plen . . . Eden izmed

a 170 a

njih je prevzel to nalogo . . . Zakonska sreča, ki
ni njih stvar, soglasje med možem in ženo, ki sta
jih prezrla, seveda kako bi mogli to prenašati?
Da bodeta mož in žena nesrečna, da bo mirno,
spoštovano, srečno, domače ognjišče razbito? . .
Kaj to mar njih fanatizmu! Ah, kako jih jaz so¬
vražim! ..."

»Nikogar ne dolži, Albert! . .“ prosi ga žena,
»za to nimaš nobene pravice. Pri kom hočeš, da
ti prisežem, da nobeden duhoven ni vplival na¬
me ... Ali pri našem detetu? Morda mi vendar
verjameš, ako ti prisežem pri njem! Jaz ti prisežem
pri njegovi glavi . . Našla sem vero v sebi edino
sama . . . Kako in kedaj! Tega skoro ne vem.
Videla sem, kako Jeanne moli, videla sem, kako
živo veruje. Po hčerki se mi je vrnila vsa pobožnost
mojih otroških in mladinskih let. In sedaj jaz
verujem na Boga in na evangelij. Verujem v cerkev
in v zakramente. In te vere si ne morem iztrgati
iz svoje duše, kakor si ne morem luči iztrgati iz
oči. Za-me je vera resnična, jasna kakor beli dan ..
Duhoven? Da, če bi bila morala še enkrat izgubiti
vero, tedaj bi bili duhovni, ki bi mi jo bili iztrgali
iz duše. V enem letu, odkar se je pričela ta kriza,
govorila sem samo z dvema, z vsakim kake pol
ure. Bila sta strašno odurna, brezsrčna, celo naj¬
boljši! Ko bi bila jaz sploh mogla nazaj, gotovo
bi me bila te dva sprijaznila zopet s tvojimi idejami.
Eden izmed teh pa je velik učenjak, ki ga tudi ti
občuduješOče Euvrard ..."

— »Član akademije?" vpraša Darras in raz¬
dražen vsled tega novega odkritja nadaljuje:

0 171 a

- » Torej oče Euvrard se je ponudil, da je
vsprejel ženo brez vednosti njenega moža? . . In
jaz sem mislil, da je on vendar kaj drugega, kakor
so drugovi njegove vrste ter sem ga skoraj miloval,
da so tudi njega zadele zadnje postave? O, te
postave so pravične, modre! Oče Euvrard! Ah!
Sramota! ..."

»Se enkrat ti povem, da sem govorila ž njim
samo enkrat in to le kake pol ure. In on je ravno
tako čutil, da ni prav, ker sem prišla brez tvoje
vednosti k njemu in zato me je prosil ne priti
več k njemu, razven ako o tem tebi sporočim."

- »Torej si mu povedala, da si prišla k njemu,
ne da bi jaz vedel za to? Treba je torej bilo, da
si mu razložila zakaj ... Ti si mu torej izdala
tajnosti našega družinskega življenja? . ."

- »Prijatelj," prekine ga žalostna, »ne misli
tako! Niti tvojega imena mu nisem povedala; rajši
bi bila umrla . .

»Kaj zato, če pozna moje ime! . ." zakriči
Darras, »toda gre se zato, ds si ti lahko s tujim
človekom govorila o stvareh, katere si meni za¬
molčala. Ti si šla na obisk, o katerem jaz niti
sanjati nisem mogel . . . Kedaj si to storila? . .
Povej! . ."

- »Pred dvema dnevoma."

- »Tako tedaj!" vzdihne. »Jaz sem se trudil
s toliko požrtvovalnostjo zaradi tebe za tvojega
sina, očital sem si, da ti prikrivan svoje skrbi zaradi
njega, da bi te ne vznemiril, ti pa si me takrat
izdajala. Da: To se pravi izdati moža, ako se ruje
skrivaj za njegovim hrbtom. Ti si govorila, kako

glasna ti je vest, ali je takrat nisi nič slišala? In
ali nisi čutila nobenega očitanja ob tej laži?' .

»Tudi jaz te nisem hotela vznemirjati," od¬
govori Gabrielle," vedela sem, kako silno boš
nesrečen, če se jaz spreobrnem. Toda želela sem
tako silno skupno s hčerko iti k sv. obhajilu . . .
Hotela sem iti k spovedi ..."

v Ti si bila pri spovedi? . vpraša Darras.
To vprašanje je Darras poudaril strupeno-sovražno
kakor soprog, kateremu spovednik ni brezimni in
brezosebni namestnik nevidnega Sodnika, ampak
človek, ki se vsili med ženo in med moža."

— »Ne oče Euvrard, ne oni drugi duhoven,
nobeden me ni hotel spovedati," odgovori Gabri¬
elle, ko sta zvedela, da sem razporočena in zopet
omožena."

»Torej vendar priznaš! Rekla sta ti, da tvoj
zakon ni zakon," zavrne jo Darras. »In ti si ju
poslušala? Ti si jima verovala?' Ti jima še sedaj
veruješ? .

— »Vse to, kar sta mi povedala glede najinega
zakona, vedela sem že iz katekizma . . . Lepo te
prosim, Albert, počakaj, preden me obsodiš, da
zopet nadaljujeva svoj razgovor. Sedaj si ves raz¬
burjen in jaz tudi . . Čujem pa, da gre Jeanne k
nama. Ona ne sme ničesar slutiti, zaklinjam te!
Ona je silno bistra; zato ne sme nič slutiti, kar ti
misliš, nikdar, nikdar! Ne dotakni se njene vere,
prijatelj, zaradi tega, kar sem ti povedala . . Ah,
obljubi mi to! . ."

»Jaz ne dam dvakrat svoje besede," reče Darras.
To je načelo, ki me je veljalo zelo drago. Toda

a 173 a

jaz nisem izmed onih, katerim vnanji vtiski vodijo
njih ideje. Jaz sem vezan in delal bom tako, kakor
sem delal vedno do sedaj . .

Kazalci na majhni stenski uri Louis XVI. so
res kazali poldne, čas za kosilo. Solnce tega lepega
zgodnje-pomladanskega dne, to toplo solnce je s
svojo vabljivo svetlobo objemalo isto jutro za¬
ročenca Luciena in Berthe, ki sta sedela na samotni
klopi des Arenes; sedaj pa je sijalo v močnih žarkih
v mali salon poročencema, ki sta bila nedavno
tako jedina a jima sedaj grozi najbolj kruti razpor,
ki se najtežje poravna, namreč razpor glede vere.
Solnce se je igralo s cvetkami preprog ob oknu,
prodrlo je na pisano svilene tapete, tu odsevalo na
svetli, s finimi raznovrstno vdelanimi okraski in
umetno izrezljanimi nastavki okrašeni hišni opravi.
Vse je bilo sveže okrašeno, seveda ne od včeraj
in je kazalo, s kako pozornostjo v vseh posamez¬
nostih in s kako finim okusom je bila vrejena vsa
dvorana. Sreča pa, ki je dolgo časa cvetela v tej
skupini prikupnih stvari, poslovila se je sedaj odtod
in kakor ironija tej dražestni lepoti v sobi je bila
otožnost, ki je odsevala Gabrielle in Albertu raz
obrazov. To nasprotje je bilo še bolj očito, ki je
vstopila v sobo Jeanne, vesela, s smehljajem na
ustnicah, brezskrbnih oči in za njo resna Nemka
Mile Schultze bolj mirno in trdo, s tem pa je
ravno opozorila mater, da prihajata. Darras takoj
opazi, da je mati imela prav, ko je pravila, kako
bistro da vse pregleda njeno dete. Ker je obljubil,
da hoče zakriti svojo razburjenost, zato vzame
časnik v roke in se kaže, kakor da bi bil kar za-

a 174 a

topljen v branje, žena pa je hitro nekaj pospravljala
po sobi. Dekle pa je samo pogledalo in precej
uganilo, da sta si oče in mati samo radi nje raz¬
delila svoji navidezni ulogi.

Hitro opazi, da sta izredno razdražena. Na
njenih očeh hipoma zaigra neka zbeganost. Brez¬
skrbne besede, ki so bile otroško veseli hčerki na
jeziku so kakor okamenele na plašnih ustnicah;
hčerka poljubi starše, nato pa se tudi ona vsede
in začne listati v knjigi s podobami, ki je ležala
na mizi. Hitro pa vzdigne lepo glavico, ko je
Mile Schultze vpraša nekaj prav navadnega in iz
tega spozna Mine Darras, da vsega dekle vendar
ni pregledala ter da sluti le ono dramo, ki se za¬
radi Luciena razvija pod očetovo streho.

,,Kam je pa šel Lucien?' 1  vpraša neprevidna
vzgojiteljica, »zdelo se mi je, da je ravnokar prišel
domov?"

»Moral je zopet takoj oditi po opravkih," od¬
govori Darras. Zoperna mu je bila sicer tudi laž
v sili, vendar se mu je v tem slučaju zdelo po¬
trebno, da s tem opraviči odsotnost Lucienovo.
Videlo se mu je pa, kako težko mu je izgovoriti
neresnico, ker njegova beseda je bila resna in trda.
Vzgojiteljica je bila v zadregi. Vsedli so se k mizi
in oče hoteč onemogočiti vsako nadaljno vprašanje
o tem, poboža hčerko po laseh rekoč: »Kaj pa ali
bo gospodična Jeanne ta teden dobila v liceju kako
odliko? Iz katerega predmeta pa ste imeli nalogo?"

»Iz zemljepisja, papa," odgovori dekle.

»Njena karta se mi je zdela zelo lepa," reče
Mile Schultze, »in tembolj zasluži pohvalo, ker ne
ljubi posebno tega predmeta."

e  175 a

»Pa vendar je to lepa veda, skoro da naj-
lepša ..."  odgovori Darras in se obrne k Jeanne:
»Vsaj ste se že učili tudi o mytologiji, kaj ne da?
Kako siromašk je Olimp s svojim Jupitrom, Apoloni
in Dijano, ako se primerja s tem, kar nam res¬
ničnega kaže naše opazovanje: Zemlja vržena v
prostor se suče okrog solnca in mi to njeno pot
zračunaino na milje, tudi druge zvezde se sučejo
v okrožju istega solnca z naglico, ki jo pa tudi
lahko premerimo; to solnce, sredi svojih številnin
zvezd, se tudi giblje v svojih solnčnih praških, ki
imajo zopet svoje satelite kot spremljevalce, raz¬
vrščene drug poleg druzega in tako dalje neskončno
v neskončnih prostorih, ... oj kake podobe, kaka
poezija! In človek, ta neznatna stvarca, ki se skoraj
izgubi v kaki skriti razpoki te zemeljske skorje, je
vendarle proučil večne postave, po katerih se gibljejo
ti svetli svetovi, ki so bili zanj kakor zlate krogljice na
temnem zastoru! Kedo bi ne občudoval človeka
zaradi takega dela! In za to ni imel drugih sredstev
kakor svoje slabe oči in svoj razum. Vendar to je
zadostovalo . . "

»In kako mora šele občudovati Boga apostolske
vere, ki je vstvaril to nebo in to zemljo! ..."
reče Gabrielle Darras. V teh besedah moževih ni
sicer videla, da bi on ne bil držal svoje dane be¬
sede, pač pa je videla drug namen, ki jo je zelo
vznemirjal. Spominjamo se še, s kakim začudenjem
je ona poslušala, ko ji je govoril oče Euvrard o
veri in vedi kakor o dveh svetovih drug poleg
druzega, ki sta sicer različna vendar v bistvu iden¬
tična. Preveč pa je zašla v teku let pod vpliv idej

m<  176 -a

svojega moža in zato je bila v tem ona nasprotnega
mnenja. Ko ga je pa zopet sedaj slišala govoriti o
tem, začutila je takoj nevarnost, katere poprej ni
videla, namreč da hoče mož od sedaj zanaprej tudi
pri najbolj navadnih pogovorih napajati hčerkinega
duha z znanstvenimi idejami. In sicer zato ker je
upal, da .se bo konečno odločila za njegove ideje,
ki zanikujejo vse nadnaravno in ne za nadnaravno
vero, v kateri jo sedaj poučujejo pri vzgoji. Strah
pred tem nevarnim poskusom je prisilil mater, da
mu je slovesno ugovarjala in oče ni smel nato nič
reči, ker je uprav četrt ure poprej dal zopet besedo,
da v tem pogledu ostane nevtralen. In on je res
tc ostal ter ni več silil, da bi se o tem nadalje
razgovarjali. Precej pa ko so pokosili — in kosili so
slabe volje -- in ko je bil sam z ženo, je zopet
tam pričel svoj razgovor, kjer sta ga poprej pre¬
trgala. Vendar' pa je ona takoj spoznala ginjena
pa vendar še v skrbeh, da ne govori več tako trdo.
Odkar je izpovedala svojo vero, čutila je v sebi
dovolj moči, da prenese vse napade. Bala se je
samo, da bi oslabela, ako bi ji mož začel milo in
žalostno tožiti. Hčerka poljubi očeta in mater ter
odhiti iz sobe. On pa takoj prične:

»In ti misliš, da isti Bog, o katerem si ravno¬
kar govorila, Bog, ki je vstvaril nebo in zemljo in
vse neštete miriade zvezd, vsemogočni, neskončno
dobri in pravični Bog preganja kakor maščevavec
dvoje bitij, ki sta krivi, česa? Da sta si napravili
skupno domače ognjišče. In to naj bi bilo kaznjivo,
ker sta pri tem prezrli nekaj brezpomembnih
obredov; zaradi tega naj sta prokleta? ... Jaz kakor

a 177 m

vidiš sem se postavil na tvoje stališče, ker zame
je osebni Bog zadnji malik, kakor je tudi že rekel
neki duhoven velikega duha, ki so ga pa zato
njegovi sobratje preganjali s sovraštvom; pomni:
Bog, to je v vsemiru naravna postava, pri človeku
pa njegova vest. Vprašaj svojo vest, toda ono pravo
vest, ki še ni okužena po tvoji prvi vzgoji; čuj
glas svojega srca, kadar na priliko objameš svojo
hčer in priznaj, da očitki vesti ne morejo biti
opravičeni glede zakona, v katerem si prejemala in
delila samo srečo. Oprijemlje se te neka duševna
bolezen, obljubi mi, da se ji ne boš vdajala. Ako
bi jo še naprej pasla, zadela bi tebe vsa krivda..."

Gabrielle zmaje z glavo rekoč: „Ti govoriš z
menoj kakor s kakim bolnikom, a jaz nisem bolna.
Kaj meniš, da nisem jaz mislila že na vse razloge
za najin zakon, na katere sploh ti moreš misliti.
Ali meniš, da nisem vselej, ko sem začutila tako
očitanje, odločno temu v duši ugovarjala, ter se
spominjala, kako si mi bil ti dober, vdan, plemenit,
kako opravičeno sva skupno živela, kako pošteno
je bilo najino skupno življenje, in tudi na malo
Jeanne sem mislila? . . . Ah, to so bile radosti,
prijetne radosti, toda bile so za naju prepovedane ..."

»Po postavi katoliške cerkve, to je res," opomni
Darras, ki je sklenil govoriti popolno mirno in
kakor bi razpravljal o kaki stvari, ki njega popolno
nič ne zadene. „Proučiva to postavo! Kedo jo je
dal? Ljudje. - In drugi ljudje so dali drugo po¬
stavo in tako je razporoka dovoljena po našem
zakoniku, kakor skoro pri vseh izobraženih narodih.
Zakaj bi morala več veljati prepoved, ki jo eden

12

0  178 a

razglasi, nego dovoljenje, ki,je drug proglasi. Od¬
govori mi, pa nikar se ne vznemirjaj, vsaj vidiš,
da sem jaz popolno miren in pripravljen tvoje
nazore proučevati in proumevati."

„Zakaj da ima cerkvena postava več veljave?"
reče ona. »Pač zato, ker te postave niso izdali ljudje."

»Kdo pa jo je izdal?"

»Bog . . . Ah, oprosti mi, da te spomnim
evangeljskih besed, ki mespeko, kadar si jih ponovim
in ponovim si jih vsak dan, vsako uro že več
mesecev: »Mož, ki odslovi svojo ženo in vzame
drugo, prešestuje, in vsaka žena, ki zapusti moža
in vzame drugega, prešestuje." Dokaži mi, da ni
to zapisano! Tega ne boš mogel ..."

»Ne. Toda sedaj se zopet vrnem k onemu
ugovoru, katerega sem se že poslužil in si ga ti
priznala; dokazal sem ti in ti dokažem, da tudi
evangelija ni sestavil Bog, marveč ljudje; seveda
človek, zelo velik, največji izmed ljudi zaradi kre¬
posti, čistosti duše, zaradi morale, vendar pa le
človek, ki se je vsled tega mogoče tudi motil. In
v tem slučaju dokazuje nam zdrav razum, da se
je zmotil."

»Ti si mi dokazoval in mi dokazuješ, da ne
veruješ, jaz pa verujem, “ odgovori Gabrielle. »Jaz
verujem, ker vidim, kakor pravi apostol. Da, videla
sem v svoji duši njega, o katerem praviš, da je na¬
vaden človek, kako deluje in živi v srcu naše hčerke.
Gledala sem, kako dete napreduje v popolnosti pod
vplivom, ki ni mogel prihajati od drugod, kakor
z višave ter predstavljal duha, ki razsvetljuje, vodi
in ljubi njegovo dušo. Povedala sem tebi in po-

0  179 a

vedala sem tudi očetu Euvrardu, da se je ob tej
luči vzbudila mati v meni. Spoznala sem: Če je
taka pobožnost, kakor se kaže pri mojem detetu,
le laž, tedaj na svetu vse laže; vse pa ne laže, vse
ne more lagati. Moj razum se brani to priznati,
seveda je to razum nevednice, toda oče Euvrard
ni nevednež in on tudi tako misli, kakor jaz, in
sicer ne samo v tej točki, ampak tudi v drugi ..."

„ V kateri drugi? ..."  vpraša Darras preplašen.
Ta strah vsled tega nenadnega vdarca ga je tako
prevzel, da ni mogel v polnem obsegu premeriti
svoje nesreče. Boji se novic, ki jih mora še zvedeti.
Ko je prebolel prvi vdarec, skušal se je soprog,
tako britko užaljen v svojem moškem ponosu, zopet
zbrati. Vedel je, da se mu je to posrečilo in da
je ob koncu kosila mogel z Gabrielle govoriti prav
mirno. Mislil je, da gleda pred seboj le neko
čustveno razburjenost, ki brez dvoma izvira iz
nervoznosti. Skrajna potrpežljivost je zato najboljše
sredstvo. Ta nasprotnik vseh predsodkov imel je
predsodek, da so verska čustva in histerija eno
in isto. Ta najnovejši razgovor z ženo ga je
pa potrl, ker mu je pokazal v njenem mišljenju,
ki se je toliko časa prilikovalo z njegovim, neki
celoten, pozitiven zistem s strastvenimi, vendar
točnimi trditvami. Komaj da jo še pozna. Toda
ali se pa tudi ona sama še pozna? Kakor da bi bil
zadnji silovit udarec odkril v njeni vesti neko
razpoko, iz katere so vrele kakor hudournik ideje,
ki so se natihoma nabrale v globini njene duše.
Tako globoko prevzeta je zmožna za vse, tudi
najskrajnejše. In pred tem neznačilni se je Darras

12 *

m  180  a

najbolj bal. Kaj ji je pač nasvetoval P. Euvrard,
da jo sedaj misel na to tako bega? Najbrže, da
mora oditi, da mora zapustiti drugega moža, ki je
bil temu bigotnemu duhovnu in sedaj tudi njej le
navaden, dasi legalen ljubimec. Bojevati se samo
proti kakemu takemu načrtu, kako strašno bi mu
to bilo. Zato mu je kar odleglo, ko je čul odgovor
Gabrielle:

„Naše težave z Lucienom ... M. Euvrard
ni o njih popolno nič vedel, kakor jaz ne. Se le,
ko sem prišla od njega in te tukaj našla, zvedela
sem od tebe to novico. Jaz ga torej nisem mogla
opozoriti na to. Celo življenje bom slišala, kako
mi je on vse to naprej povedal. Ko si mi ti pravil
o nastopu, ki si ga imel z nesrečnim otrokom,
tedaj sem kar vstrepetala, ker vse to mi je že
P. Euvrard napovedal ... Ti misliš, da se mi
blede? ....  Sinovi sodijo in obsojajo očete in
matere . . smrtno sovražno se bore mej seboj očmi
in pastorki, strašno se vojskujejo soprogi, kadar se
gre za zakon njih otroka." To so njegove besede;
vse imam še živo v spominu. On mi je našteval
katastrofe, katere je videl, da so zadevale družine,
kakor je naša. To, kar mi je pripovedoval, bilo je
ravno tako, kakor da bi mi pravil najino zgodovino.
Odgovori: Ali naju ni Lucien ravnokar sodil in
obsodil? Ali niso vajine besede rezale ostro kakor
nož? Mene so živo zadele v srce. Ali ti ni Lucien
rekel, da po postavi za svoj zakon ne potrebuje
drugega dovoljenja, kakor od svojega očeta? In
ako je naju ostavil in šel k njemu prosit za tako
dovoljenje, kaj mi kaže drugega, kakor znova pričeti

ib 181  m

boje z M. de Chambault-om? Kaka borba bo to,
kako strašna zame! In tako se bo vresničila vsaka
beseda duhovnova in vse njegove grožnje in kazni!.

»Ali se še ne sprijazniš z mojo mislijo, da
si bolna? . ." reče Albert ter jo prime za roko,
potegne jo rahlo k sebi, kakor da jo hoče varovati
in ona se mu ne ustavlja. — „Zato moram pa jaz
imeti dovolj moči, da te pozdravim. Pomisli le
nekoliko. Jaz ne govorim ne o znanstveni veljavi
matematika očeta Euvrarda in ne o iskrenosti nje¬
govega verskega prepričanja. Toda če bi ne bil v
svojih delih pokazal več logike, kakor v teh svojih
prerokbah, o katerih si mi poročala, tedaj bi on
gotovo ne bil član akademije. To dokazuje, kakor
je rekel Renan o enem izmed svojih učiteljev de
Saint-Sulpice, da so mu možgani razdeljeni na
dvoje ločenih strani, da je geometer na eni strani,
prerok na drugi . . . Dalje če si je Lucien upal z
ozirom nate meni zalučiti v obraz očitanie: ona je
bila poprej moja mati, nego tvoja žena, s tem nama
je očital najin drugi zakon. Toda če bi bila ti
vdova in ne razporočenka, pa bi se bila vdrugič
omožila, bi ti bil lahko isto očital. In če
bi bil jaz tebe poročil kot vdovo, bi bil po svojem
značaju ta nesrečni mladenič ob svojem nesmiselnem
načrtu, ravno tako trdo zadel ob mene, kakor je
sedaj ... Še o tem njegovem načrtu razmišljuj!
Lucien ni šel k M. de Chambault prosit ga pri¬
voljenja, katero si mu ti odrekla. Tudi ne bo šel.
To bi bilo razžaljenje zate, kakoršnega po mojem
mnenju tudi sedaj ko je ob pamet, ni zmožen. In
če bi tudi šel, vsaj imaš ti zase razsodbo, po kateri

m  182  m

je bil otrok izročen tvojemu varstvu ... Toda dovolj
za danes. Hotel sem ti po vsem, kar sem do sedaj
zvedel, pokazati, da ni nobene zveze med razporoko
in tvojo žalostjo in da vsemu temu razporoka ni
nič kriva. Cerkev dovoli drugo poroko vdovca ali
vdove. Daši nisem kdove kak bogoslovec vendar
se spominjam, da je bilo kot krivoverstvo obsojeno
mnenje nekaterih bogoslovcev, s katerim so obsojali
tak drugi zakon. Ti bi se bila torej tudi kot vdova
lahko še enkrat poročila; oče Euvrard bi ti ne bil
mogel ničesar očitati, toda zadela bi te bila ista
poskušnja, kakor sedaj..."

„Ne,“ odgovori Gabrielle, „ne ista. Lucien bi
me spoštoval. Ako bi bila jaz vdova, poročila bi
se bila v cerkvi in tedaj bi on ne imel pravice
primerjati najin zakon z onim, katerega namerava
sam skleniti ..."

h  In katerega nikdar sklenil ne bo! . . pre¬
kine jo Darras odločno. Ko ga je žena opozorila,
da bi zakon sklenjen med njima v drugih razmerah
imel višji značaj, tedaj se pojavi v njegovih očeh
žar gnjeva, kakor ga je pokazal zjutraj. Toda zato
je bila edin dokaz trda beseda, s katero je Darras
zagotovil ženi, da se Lucienu ta načrt izjalovi.
Takoj se zopet pomiri, ker hoče ostati prizanesljiv
varuh, za kar se je sam od sebe hitro in popolno
naravno odločil. Ako živita mož in žena, kakor sta
živela ta dva, v takem intimnem prijateljstvu toliko
let in si ničesar ne prikrivata, o ničemur ne pre-
govorjata ter sta v vsem le eden, pa se nenadno
pokaže med njima kako načelo, v katerem si na¬
sprotujeta, napravi to med njima začetkoma globok

m  183 m

prepad, toda kmalu poskušata, kako bi se zopet
približala. Preden si priznata, da bi ne mogla biti
jedini, trudita se taki srci, da se zopet blizu za¬
čutita in skleneta v vsej ljubezni, kolikor sta si jo
še ohranili. Taka človeka upata, da z zadnjimi mo¬
ralnimi silami še zdrobita in uničita usodno kal,
ki se še ni razrasla v popolnem razdruženju. Pri
tein poslu deluje vsak po svoje z vsemi silami.
Darras je še vedno v svojem zakonskem življenju
ravnal z Gabrielle kakor z bitjem, ki je brez orožja
nasproti usodi in ki zato potrebuje varstva. Branil
jo je, ko se je poročil ž njo proti njenemu prvemu
možu, branil jo proti ljudem, ki postrani gledajo
razporočene žene in zadnje dni jo je branil proti
njenemu lastnemu sinu. In sedaj jo mora braniti
proti njej sami. Kako? Izpovedbe, katere mu je ta
zbegana duša konečno vendarle zaupno od¬
krila, pričajo jasno, da je ta Lucienova poroka,
ki jo hoče skleniti z nevredno žensko, dala povod
tem strahovom, pred katerimi se plaši njena do¬
mišljija. V tem je videl živ dokaz za grožnje, s
katerimi je neki neprevidni duhoven, namesto da
bi jo pomiril, le še pomnožil njeno razburjenost.
Ako ne bo več govora o tej poroki, ako Lucien
zopet pride domov ljubeznjiv kakor poprej, ako bo
njih družinsko življenje zopet mirno, redno in
srečno, tedaj vse to izgine, ker s tem minejo tudi
vsi vzroki za to; s strahovi se razprše in ž njimi
vred tudi grozna kriza praznoverja. Glavna naloga
možu je sedaj delati na to, da se ne povrne
ta verska manija, zato bo še bolj skrbno negoval
ženo; on ji bo polagoma izbijal iz glave napačne

m  184  m

ideje, ki so se ji oživele zaradi hčerke v strupenem
ozračju katoliškega bogočastja. Naloga ne bo tako
težavna, ker Jeanne opravi v par tednih svoje prvo
obhajilo in potem je oče, ki je bil mož-beseda,
prost in lahko sam prevzame vzgojo hčerke. Potem
je bila to le epizoda, bridka sicer in nepričakovana,
a vendarle epizoda, ki ne bo škodila njegovi dru¬
žinski sreči, tem manj čim preje se konča ta ne¬
srečna Lucienova stvar. Vse take misli, prva bolj
temna, zadnja pa popolno jasna so begale Darrasu
po glavi kakor mu je Gabrielle odgovarjala. Po
vsem tem je sklenil na vsak način zabraniti zvezo
svojega pastorka s pustolovko. In to je tudi glasno
potrdil, ponavljajoč:

»Ne. Tega zakona Lucien ne bo sklenil. Za¬
nesljivo sredstvo imam, da mu to zabranim. Ti pa
ko bo tvoj sin ozdravljen svoje norosti, zopet pri
tebi, se prepričaš, da očeta Euvrarda puhlice ne
pomenijo nič, popolno nič. Lucien se vrne, zato
jaz poskrbim ... In ti ne boš več mislila, da
moraš biti kaznovana zaradi greha, ki ga nisi storila.
Videla boš tudi, da si bodeva z Lucienom zopet
dobra, kakor sva si nekdaj bila. Tudi to skrb meni
prepusti. .. Samo to te prosim, da mi ničesar več
ne prikrivaš. Misli z menoj kar glasno. Jaz želim,
da bi bila ti zopet srečna, kakor si bila nekdaj, da
bi zopet zavladala med nama ona popolna sreča,
ki ima svoj vir v soglasju dvojih src in dvojih duš.
Da, da, še se nama bo smejala ta sreča!"

Govoril je Darras vse to z nenavadno na¬
vdušenostjo in ogenj^ požrtvovalnosti mu je žaril
iz njegovih oči! . . . Še enkrat za hip se je vdala

e 185  ib

Gabrielle možu, v katerem je našla vso svojo
oporo. Videla je, da tudi po tako groznem nastopu
ne kaže Darras nobene nevolje na Luciena, ki se
je vendar pokazal njemu nasproti tako nehvaležnega
in to je ganilo srce matere in soproge. Sedaj se
je izgovorila, ni ji treba več nositi neznosnega
bremena, da bi morala molčati, zato ji je vkljub
bridkostim odleglo. Strastveno - veselo pohiti zato
možu v naročje, rekoč:

»Jaz te ljubim in nečem ničesar več vedeti!
In če sem tudi pogubljena, tebe ne zapustim nikdar,
nikdar! .«

»Tebe ne bo nikdo pogubil," odgovori Darras,
»in ti me ne zapustiš . . . Toda - pogledal je na
uro — čas hiti in treba je, da se še danes lotim
dela ..."

»Ti misliš poiskati Luciena," vpraša ga v strahu;
»on je tako razburjen, jaz se bojim."

»Ne bom ga iskal," odgovori ji mož. »Le
meni prepusti, da sam vse vravnam, ti pa bodi
brez skrbi ... Ta zakon se ne sklene, za to sem
ti jaz porok in ti veš, da ostanem mož-beseda."

Ali pa je imel res mož tako trdno prepričanje,
kakor je je skušal vdahniti ali bolje vsiliti svoji
ženi? Ali je imel res na razpolago ono zanesljivo
sredstvo, o katerem je rekel, da bo gotovo držalo ?
Ko se je poslovil od Gabrielle, ki je bila nekoliko
pomirjena vsled tega odločnega zatrjevanja, njegov
obraz ni kazal, da je popolno prepričan o vspehu,
ki ga je bolj želel, nego pričakoval. Hotel je na
vsak način zavleči to obupno krizo, katera je bila
neznosna zanjo, ki jo je trpela, in za njega, ki ji je

bil svedok brez moči. Precej pred hišo vsedel se je
v voz ter se odpeljal na la plače Beauvau v mini¬
strstvo za notranje posle. V tej borbi, katero je
sklenil izvesti, da ostane mož-beseda in da zabrani
poroko, ki bi tako silno zadela mater, je bila ta pot
prva, ki jo je poskusil. Treba je bilo zvedeti, kakor
je še nedavno rekel, ali se dobi kak uraden,
torej popolno zanesljiv dokaz, s katerim bi se do¬
gnalo, da je študentka govorila laž. Se vedno je
živel v tej veri, da vodi Berthe Luciena za nos in
da se ta precej strežne, ako zve, da ni imela samo
enega ljubimca; in Darrasu je bilo kakor pribito,
da je poleg Mejana gotovo imela še druge. Vse to
pripovedovanje o „svobodni zvezi", ki jo dva skle¬
neta v vesti iz sovraštva do krivičnih postav in do
barbarske družbe, zdele so se mu prazne sanje,
zasnovane zato, da se z njimi bega kak naivni
tri in dvaindvajsetletni proroški videc. Ko bi bil
mogel že preje spregledati toliko drznost teh splet-
karij, bi se bil že pričetkoma oborožil s popol¬
nejšim orožjem. Toda vsaj ima še časa dovolj to
spopolniti, vsaj ta nespametni mladenič tudi v tem
ojstrem razgovoru s svojimi stariši ni zatajil svo¬
jega značaja. On ni rekel: „Jaz jo vzamem, ker jo
ljubim"; on je le rekel: „Jaz jo vzamem, ker jo
čislam". Ako bi se torej spodkopalo to spoštovanje,
tedaj bi se obenem spodkopal tudi nevarni načrt,
da mora prezrti ženski kakor kavalir rešiti čast.
Ako se pa ta nov poskus ne posreči - mogoče je,
dasi malo verjetno - tedaj je Darrasu odprta še
druga pot, ki gotovo privede do namena. Ako se
tej ženski ponudi denar, seveda precej na debelo,

a 187 m>

tedaj gotovo rada pusti svoj plen. Toda Darrasu
kot poštenemu možu se je vendarle studila taka
tigovina z vestjo, dasi jo je zaničeval. Ni se še
mogel odločiti za razgovor, s katerim bi dognal
to kupčijo; vsaj mu je bilo še vedno zoperno, da
je dal ovaduška naročila onemu policijskemu agentu
iz Grand-Comptoir-ja. Za pot a la plače Beauvau
se je ložje odločil, ker je nekoliko bolj ugajala
njegovemu značaju; vsa stvar gre bolj administra¬
tivno pot ter se nekako zakrije policijska stran.
Od vplivne osebe, na katero se je obrnil, mu je
zagotovljeno, da bodo vsaj v štirnajstih dneh za¬
htevani akti zbrani in zato se Darras poda miren
v pisarno, odkoder brez vzroka ni izostal nikoli,
odkar je upravni svetnik. Živel je sedaj v trdni
nadi, kazal je skoro popolno gotovost, ko si je vstvaril
svoje misli o moralnosti Mile Planat. Vkljub temu
pa ga samega pri mizi spreleti taka otožnost, da ni
mogel ničesar delati. Ob obeh nastopih zjutraj z
Lucienoni in z ženo bil je zadet naenkrat od dveh
strani, ob katerih je bilo njegovo srce najbolj ob¬
čutljivo, najložje ranljivo. Lucien mu je s svojim
ugovarjanjem pokazal, da njegove zadnje besede
niso izraz samo navadne razdraženosti, mar¬
več kažejo, da se je v njegovi duši razrasel
neki upor proti njemu. Dvakrat v enem dnevu ga
je napadel v svoji jezi in sicer tako lahko in
obakrat tako pikro srdito, in s tako napeto so¬
vražnim pogledom. In tudi Darras sedaj popolno
miren se začudi opazivši, da ta srditost odmeva
tudi v njem in je ne more pomiriti. V dvojnem
oziru je bil mož razporočenke ponosen na svojo

m  188  m

družino. Ponosen je bil, ker je popolno nado-
mestoval pravega očeta pri svojem pastorku, sedaj
pa v tem hipu čuti v sebi neko živalsko rnržnjo
nasproti otroku prvega zakona. Temu so bile krive
besede mladeničeve: „Ona je bila meni poprej
mati, nego tebi žena." — Dalje je bil Darras po¬
nosen, da si je v razporoki vstvaril zakon, enak
najbolj verskemu, kjer sta duši združeni, kjer vlada
medsebojna zvestoba, soglasje v moralnih nazorih -
in glej sedaj ta zakon ne zadostuje več njegovi
ženi, odreka mu pravo veljavo, in kar naravnost
trdi, da ni zakon. Vsaj ne moreš bolj jasno za¬
nikati zakona, kakor če se ti zaradi njega vzbuja
očitajoča vest? Ta mož trdne volje, ki je eno za
drugo dosegel najtežje namere svoje mladosti s
svojo inteligenco in s svojo vstrajnostjo, ni trpel
samo vsled tega, ker sta se mu podirali ti njegovi
najdražji ideji. On je še vedno ljubil Gabrielle;
leta in navade so seveda pomirile mladeniški ogenj
te ljubezni, vendar si jima ni prav nič zmanjšala
medsebojna iskrenost. Spoznal je, da ta duša nje¬
gove žene ni več popolno njegova, dasi on ni
vedel, kedaj so se v njej razrasle intimne, globoke
ideje in čustva popolno nasprotne njegovim; to ga
je bolelo, to se je uprlo njegovi duši. Polastila se.
ga je ljubosumnost tako živa in žgoča, kakor če
bi se bil kedaj s strahom prepričal o nje nezvestobi.
Pred seboj vidi Gabrielle klečečo, kakor jo je zalotil,
ko je privedel Luciena k njej v mali salon. Ta
misel ga potopi v neizrekljivo otožnost. S tem ni
bil užaljen samo soprog; užaljen je bil v njem
fanatik, nespravljiv doktrinar, kateremu je bil vedno

m  189  m

katolicizem ona velika nacijonalna zmota, oni stoletni
strup, katerega treba odstraniti za vselej. Imel je
morda res razloga dovolj, da je sovražil kakor
živo bitje kakor osebo to vero vedno delavno,
vsikdar pripravljeno, da se hipoma pojavi tudi pri
onih, ki žive v misli, da so se je popolno opro¬
stili! . . Toda on se ne da kar tako lahko pregnati
iz vrta svoje sreče, on ne izroči tej licemerski cerkvi
brez boja nje, ki mu je bila toliko let dragocen
zaklad. Boril se bo in zmagal bo. To zaupanje, s
katerim je ravnokar navdihoval Gabrielle, oživelo
je sedaj res tudi v njem in se kazalo v energiji,
s katero si je klical: „Da, jaz zmagam!" — Tedaj
pa stopi v pisarno njegov tovariš Delaitre, ki je
imel Luciena kot tovariša vzeti s seboj na pot po
svetu; temu reče Albert krepko, kakor da je popolno
gotovo: »Lucien se še ni konečno odločil; v osmih
dneh pa upam, da vam dam točen odgovor, namreč
da vas bo spremljal na potu ..."

V svojem doslednem optimizmu je Darras kar
naprej v svojo korist zaračunal svojo pot v mini-
sterstvo za notranje posle, dasi je bil vspeh tega
pota zelo dvomljiv, in tudi ženi se je duša zazibala
v jednake nade, vendar pa je prišla do popolno
drugega zaključka kakor mož. S tem korakom upal
je on, da se približa svojemu namenu, namreč
razbiti načrt, ki ga je Lucien zasnoval za svojo
poroko, to pa bo tudi ozdravilo Gabrielle dušne
bolesti, katere mu je odkrila. Mislila je, ko ji je
Albert ob slovesu govoril s toliko gotovostjo, da
hoče sedaj vvesti še bolj natanko preiskavo glede
Mile Planat. Sama je še dolgo premišljevala, kako

a 190 m

se bo to končalo; v svojem razmišljevanju je našla
novih razlogov, da se je pomirila. Kakor Darras,
tako je tudi žena to sklepala iz tega, ker se je
Lucien nasproti njeni opazki glede študentke branil
z zatrjevanjem svojega spoštovanja do nje; ako se
mu pa dokaže, kakšna je v resnici ta ženska, tedaj
takoj pretrga z njo vsako zvezo. Dokazi pa bi
morali biti tako trdni, da bi se sploh o njih ne
bilo mogoče prerekati. Ali pa bodo tako trdni? . .
Gabrielle in njen mož sta upala, da bodo. Morda
Albert misli tudi še na kaj drugega? Da bi v teh
razmerah kaj mogel naravnost doseči, zato je bilo
malo upanja za ljudi zdravega razuma. Toda žena,
toliko let tako skrbno zavarovara pred vsakim stikom z
zunanjim svetom, je pač malo poznala življenje! Ne¬
jasne besede, kakor »pravni svetnik", »varuštvo",soji
silile v glavo. Daši se jih ni branila, vendar pre¬
mišljevala ni o teh besedah ne sploh o drugih
pogojih za konečni vspeh. Čemu brigati se za delo,
o katerem je bila uverjena, da bo požrtvovalno,
lojalno in vspešno, ker ga je zasnoval in v roke
vzel pogumni in razumni Albert? Ne. Sin se ne
bo poročil s to žensko. Tudi ona se je silila, da
si zatrdi to gotovost. Toda Darras se je zmotil v
svojih računih: mati dobi v tem uspehu nove hrane
za svojo versko gorečnost, katero je hotel Darras
v njej pogasiti. Tisti čas po nastopu z Lucienom
in preden je Darras odšel, se je nekaj zgodilo:
Gabrielle je govorila — govorila, to se pravi, po¬
slušna je bila P. Euvrardu. Nakrat se razjasni nad
njo obzorje, ko je bilo najbolj temno. Gabrielle
se hipoma spomni besede: „Vi si zamorete pridobiti

0 191  B

zasluženja . Modri oratorijan je previdno dodal
tem besedam pristavek: „V nekem pomenu". S tem
je hotel označiti razloček, katerega katoliško bo¬
goslovje tako strogo a obenem tako človekoljubno
vedno dela med stanom milosti, brez primere
vzvišenim, in med naravno dobro voljo, katere
neče pripraviti ob srčnost. Po njenem mnenju jo
je spodbujal duhovnik pridobivati si zasluženja sploh.
Opomnil jo je, da ima duša pravico upati, da dobi,
česar prosi v smislu slovesne obljube: „Kar bote
Očeta prosila v mojem imenu, vam bo dal." —
Zasluženje zanjo je bilo, kakor je rekel duhoven,
daje konečno vendar le priznala svoje verske dvome,
katere je toliko časa skrivala. Tudi to je bilo po¬
polno očito plačilo za njeno žrtev, da se mož ni
prehudo razsrdil nad njo in da se ji je zopet tako
hitro približal, ko se je poleglo prvo iznenadenje
in srd. Včeraj in danes pa še ni ničesar storila,
kar bi zaslužilo, da bi bila uslišana njena molitev.
Sedaj, ko ji ni treba več lagati z zakrivanjem in
ko Albert pozna vse njene misli, sedaj se lahko
popolno posveti krščanskim dobrim delom, če tudi
le od daleč, kakor ji je začrtal o. Euvrard. S tem
seveda se ne vrne še v cerkev, ne more se približati
sv. zakramentom, ne more še zbrisati greha, ki ga
je vsa slepa storila ter se v njem mudila toliko
časa, ne da bi premislila, kaj to pomeni. Vendar
nekaj krščanskega življenja bi pa to le bilo, nekaj
si vendar odkupi pred obličjem najvišje Dobrote,
in morda le doseže, da se ne bodo več ponavljale
poskušnje zadnjih dni. Da se le možu posreči,
kakor je obljubil, da zabrani ta nečastni zakon, da

IB 192 B

ji vrne zopet njenega sina — in ti strašni dnevi,
ki so se končali s tako groznim prizorom, bodo
morda zanjo dnevi sreče.

Tako je preživela primeroma mirna to popoldne,
kakor tudi večer, dasi jo je težila nova, posebna
britkost. Po dolgem času je sedaj zopet prvič
govorila s svojim možem popolno od srca. Zdelo
bi se, da bo posebno vesela nasproti njemu, ki jo
je še posebe tako ljubeznivo opomnil, da mu ne
sme ničesar več prikrivati.

Toda skušati je morala, da vsled molčanja ne
trpe one družine, kjer se zakonski ne poznajo,
ampak one, kjer dobro poznajo medsebojne skriv¬
nosti, pa si jih ne upajo izraziti, boječ se, da bi
se ne žalili z mislimi, ki jim tako begajo po glavi.
Kakšen ,je ta večer, in kakšni so bili nekdaj oni lepi
večeri, ki sta jih skupno preživela v Albertovi pi¬
sarni; ona se je motila s kakim ročnim delom, on
je čital na glas, pojasnoval kaj iz časnikov ter se
razgovarjal o javnih dogodkih; včasih pa sta go¬
vorila o stvareh, ki so ju posebej zanimale: Kaj bo
z Lucienoni, kaj z Jeanne? Ob takih prilikah je
Darras ženi razvijal svoje socijalne nazore, katerim
je Gabrielle pritrjevala, ne da bi se razgovarjala o
njih. Vesela je darovala možu svoj razum kakor
ogledalo, v kateremu je ljubeč gledal svoje ideje . . .
Tudi danes sedi ona na svojem navadnem sedežu
ob ognjišču, pred seboj ima mizico, na kateri ima
v lepi korbici volno in svilo za svoje ročno delo.
Njena šivanka je švigala sem in tja po svojem delu,
ona pa je s silo povešala oči, da bi se ne srečale
s pogledom njenega prijatelja, ki je sedel pri svojem

a 193 a

pisalniku in pisal ker je moral, kakor je rekel,
dovršiti nekaj nujnih pisem. Kader se je pero
ustavilo in je nehalo njegovo škripanje, vselej se
je streslo Gabrielle srce. Bala se je besede, s katero
bi se zopet pričel popoldanski razgovor. Toda pero
je zopet pisalo naprej ... Na drugi strani ognjišča
pa je bil nizek stol, kjer je Lucien pred odhodom
k vojakom posedal vsak prosti večer. Gabrielle je
opazovala ta ostanek nekdanje rodbinske sreče s tako
bridkostjo, da so ji solze zalile oči. Gledala je v duhu
svojega sina pri zloglasni ženski, ki mu je spridila
srce. Morala je in še ga mora posebno ljubeznivo
in zvito voditi za nos, sicer bi ga ne bila mogla tako
trdno prikleniti nase. Starši so bili ta večer tako samo¬
tarski, sin pa in ta ženska sta bila gotovo v takem
prijateljstvu, da ga je poštena ženska zaničevala kot
zasmeh na družinsko življenje. Gledala je študentko
pri delu, Luciena pa, ko jo opazuje z ono strast-
venostjo, ki je tako neprijetno zadela očma, ko ju
je opazil v restaurantu. To vse je tako bistro pre¬
mišljevala, da je videla vse kakor živo pred seboj,
zato je jela zopet dvomiti, ali bo kaj dosegel s
svojimi poizkusi mož, kateremu je tako rada verjela.
Skušnjava jo žene, da bi ga vprašala, toda ne upa
si. Sili se, da se ohrani mirno in zato misli na
malo Jeanne, s katero je tudi ta večer skupno molila.
Bog ji gotovo v dobro zaračuni to otroško dušo,
katero je obvarovala pred nevarnostjo očetovo.

V duhu je klicala na pomoč Boga, čegar podpore
je sedaj njena vsled razburjenosti potrta duša naj¬
bolj potrebna. Na tihem je vzdihnila: »oče naš,
kateri si v nebesih", molitev, katero so tolikrat in.

13

a 194 a

tako goreče šepetale ustnice hčerke, ki so odkrile
zaraščene sledi njene nekdanje pobožnosti . . . Čas
je bežal, ura je tik-takala na steni, spodaj je tu in
tam zaropotal kak voz, ter motil tihoto v sobici . . Ob
polnoči pa ona vtrujena vstane hoteč iti spat.
Pobere svoje delo, pride k možu, da mu želi lahko
noč, kakor je vselej storila, kadar je bil po delu
zadržan, da je moral še bedeti. Pozneje, da bi jo
ne motil, šel je spat v stransko sobo, kjer mu je
sluga pripravil posteljo. Ko je ona stala pred njim,
želeč mu lahko noč, zdelo se je, da bi jo on rad
nekaj vprašal. Toda on tega ne stori, prikloni jo
k sebi, poljubi jo na čelo, rekoč: „Ako naju kedaj
res loči smrt in to se lahko zgodi vsak dan, tedaj
boš gotovo obžalovala, da si nama tako grenila
našo srečo s svojimi praznimi strahovi ..."  Ker
ona ničesar ne odgovori, odpusti jo, vsede se na
stol in piše naprej. Ko žena ostavi sobo, prime se
Albert za glavo in dolgo časa bridko joka. Pač ne
misli, da kleči Gabrielle ob svoji postelji ter da
si prosi od Boga pomoči ne ga poklicati in s tem
vresničiti še drugo žrtev, katero je obljubila očetu
Euvrardu: Do tedaj pa bom živeč z njim skupaj

pod isto streho, živela poleg njega, kakor živi
sestra poleg svojega brata . . .

Neznosno tlači človeka, ako je z drugim skupaj,
pa se čuti samotnega, ako se čuti ločenega, pa mu
je drug vendar tako blizo po duhu in telesu, in
to je tem huje, čim dalje časa trpi. Ako se med
poročenca vgnezdi tak mučen molk, potem je težje
jutri spregovoriti nego danes. Ko sta se vtopljena
vsak v svojo misel molčeč ločila, pa se zopet vi-

B 1  95  BI

dita, tedaj oživi zopet grozna občutljivost, ki ju je
silila prejšnji večer, da sta molčala in ju sedaj
muči s tem, da se vidita, a da sta si po duhu od¬
sotna. Tako sta se sešla Albert in Gabrielle drugi
dan po tem večeru, ko sta bila kakor okamenela
drug proti drugemu, in pri prvem pogledu^ sta
spoznala, da tudi danes ne moreta drugače. Ženi
so bile oči plahe od strahu in mož je poznal vzrok
zakaj. Njemu pa se je brala na čelu, na očeh in na
ustih ona silna, potrpežljiva otožnost, ki pa molče
veliko huje očita, nego glasna tožba. Po navadi, ki
sta jo ohranila tudi sedaj, sta zajuterkvala ob osmih
pri njej v spalni sobi. Ona je ostala navadno v
postelji, svoje lepe lase si je povila v debelo kito,
odeta je bila v lepo vezeno ponočno krilo, poleg
postelje so ji postavili mizico in ona je veselo pri¬
povedovala o načrtih, ki jih je zasnovala za tisti
dan, mož pa je imel mizico ob koncu postelje in
jo je poslušal. Ta navada jima je bila poprej pri¬
jetna, sedaj pa jima je neprijetna, ker tu najbolj
čutita, kako je bilo poprej in kako je sedaj. Precej
spoznata, da imata oba ene in iste misli .. Toda
povedati si kaj takega, pa ni tako lahko. Zato pa
ubereta kakor po tihem dogovoru danes predmet,
o katerem sta vedela, da se bota vjemala.

»Najbrže pošlje Lucien, kakor zadnjič, zopet
po obleko," reče Darras, »in jaz mislim, da je
najbolje, ako sama govoriš s postreščekom, če bi
mene ne ne bilo doma."

»Zakaj?" vpraša žena.

»Zato, da zveva za njegov naslov. Poznam ga
in vem, da je preponosen, da bi se skrival. V tem

13 *

m  ] 96 a

oziru ne bo dal postreščku nobenega drugačnega
navodila. Važno pa je, da mu koncem meseca lahko
pošljeva njegovo mesečnino, če mogoče svojega
načrta do tedaj še ne izvršim popolnoma. Sicer ni
veliko tristo frankov na mesec, ravno toliko, da
človek ne obupa. Toda to mu bo dokaz, da je
njegovo mesto pri nas še vedno prosto ... O tem
seveda govorim samo iz previdnosti, ker se na¬
dejam, da bo do tedaj že vse v redu.' 1

Gabrielle se mu iskreno zahvaljuje, toda zdelo
se je, da se pri tem očmu srce ne odkriva marveč
zapira, ker je takoj ostavil sobo. Dobro je bilo,
da je imela Gabrielle nekaj manjših opravkov in
zato ni mogla preveč razmišljati, zakaj da se je
očem tako spremenil glede Luciena. Vendar pa se
bo še vedno z isto skrbjo in ljubeznivostjo trudil
zanj, kakor nekdaj. Sicer mu ni odpustil in mu
tudi ne bo, zato pa ona tem manj sme vže naprej
iznevoljiti tega po krivici užaljenega moža. Znano
ji je bilo, koliko je možu na tem, da ona natanko
spolnuje tudi najmanjše dolžnosti kot vplivna svetna
dama. Danes je bila sobota; ta dan je ona vspre-
jamala. Neprijetno ji je bilo, a vendar si je smatrala
v svojo dolžnost, da je sama vodila vse priprave
zato; da je ozaljšala salon s sveticami, da si je
pripravila okusno toaleto in skrbela za prijazen
vsprejem. Tako so minevale ure tega dne in
Gabrielle se je bila prvič kar je poročena čutila
nekako potolaženo, da se je motila s takimi vsak¬
danjimi skrbmi in da je pri sprejemu, kramljajoč
o nepomenljivih stvareh pozabila na svojo notranjo
razburjenost. - Kosila danes nista doma, in tudi

e. 197 a

to jej je bilo prijetno; morebiti bi si bila tukaj
toliko pomirila svoje živce, da bi mogla zopet
pričeti govoriti ž njim od srca, ko bi se pri tem
kosilu, ki ga je neki senator levičar napravil na
čast enemu izmed ministrov, ne bil izrazil Albert
o nevarnosti kongregacijskih šol tako pikro, da
se je v tem kazalo njegovo osebno sovraštvo. Šum
ob mizi je bil sicer velik, vendar ona ni preslišala
te opazke in se ni mogla premagati, da ga je po¬
gledala, ko je to izpregovoril. Spoznal je, da ga je
razumela. Zato sta se zvečer vračala domov molče
kakor prejšnji večer; ko sta se na pragu poslovila,
Albert ni več spregovoril onih rahlo očitajočih
besed, s katerimi se je prejšnji dan poslovil od
nje .. . Molk se je vtrdil med njima .. .

Koliko časa bodo pač vladale te obema silno
mučne razmere? Pa da bi vsaj še kaj hujšega ne
prišlo? Ne kake dneve, marveč cele tedne in me¬
sece se vrše take krize in to vzlasti po takih dru¬
žinah kakor je bila Albertova, kjer se o nobenem
soprogu ne more reči, da bi ne imel vsaj deloma prav.
Gabrielle je čutila potrebo mrtvičiti srce, odkupovati,
zadostovati za leta prepovedane sreče; Albert pa je
bil užaljen kot ponosen soprog in on je sovražil
verske ideje svoje žene: kedo bi mogel sploh po¬
ravnati to nasprotje, to moreče čakanje? — Čakanje?
Ne on ne ona ne bi vedela na kaj . . . Soboti je
sledila nedelja; ostalo je vse pri starem, samo da
je Gabrielle šla z Jeanne k maši. Na trotoarju de
la rue du Luxembourg pogleda Gabrielle nazaj na
hišo in opazi za oknom Alberta. Gledal je, ko sta
šla žena in hči, hči in žena, vse kar je ljubil na

a 198  a

tem svetu v cerkev, v to sovražno trdnjavo in nje¬
gova častna beseda mu je ukazovala, da se ni smel
ustaviti navadi, ki je že tako kruto zadela njegovo
družino. Gabrielle je čutila, da je bil ta pogled
njej namenjen in da jo preganja prav pred oltar,
kamor je pokleknila. Tu pa se je pripetilo nekaj
slučajnega, v čemer pa je ona videla neko nad¬
naravno vspodbujo ter se je potolažila. Imela je
navado, kakor sploh taki ljudje, ki so dolgo časa
opuščali službo božjo, da je po mašnih knjigah
posebno rada iskala liste in evangelije. Brala jih
je najprej od tistega dne, nato od prejšnjih in
sledečih dni. Ta nedelja je bila četrta v postu,
brala je oddelek lista: Bratje, pisano je, da je imel
Abraham dva sina ... in potem evangelij: Tisti čas
je šel Jezus čez galilejsko morje ... In ko je listala
dalje, naletela je na evangelij sledečega četrtka, ki
pripoveduje, kako je bil vzbujen v življenje sin
najmlanske vdove ... In Jezus ga je izročil nje¬
govi materi... Te besede, mislila je, da se po¬
polno skladajo z njenimi razmerami in čutila jih je
kot nekako obljubo. Sedaj lahko pretrpi hudo
očitanje, katero je kazala moževa podoba za oknom,
sedaj doma lahko vzdrži, ne da bi omahovala;
nosila bo težo molka tudi v nedeljo celi dan in
ponedeljek celi dan; brez ugovora tudi vsprejme
morečo negotovost v svojem razmerju z Albertom,
ki jo je napolnovala s silno skrbjo.

V nedeljo popoldne je šel Darras sam z doma.
Ali je šel po kakem opravku, o tem ni nič omenil.
Tudi v pondeljek je bil zjutraj in popoldne z doma.
Kaj je delal? Nobene besede. Kje pa so njegovi

m 199 m

načrti, ki jih je napovedoval s tako gotovostjo?
Ali je še zmeraj gotov, da zabrani Lucienu poroko?
Kaj je pač že dosegel, ali kaj so dosegli drugi, ki
jih je poslal na delo . . Gabrielle je kar gnalo, da
bi vse to vedela. Toda čemu povpraševati po tem?
Ona dobi odgovor, kadar bo čas za to, in sedaj
je prepričana, da se bo odgovor glasil ugodno ...

Iz tega dušnega razpoloženja pa jo v torek zjutraj,
to je ravno četrti dan po razgovoru z Lucienom
nenadoma vzbudi dogodek, ki ji pokaže v kakšnih
razmerah je sedaj v resnici s svojim sinom. Ob
devetih je dobila po pošti pismo; pisava jej ni bila
znana, pečat pa je tak, da se je stresla od strahu
na vsem životu, ko ga je zagledala. Brala je na
njem ime velike notarske tvrdke, katero je vodil
gospodar Mounier, ta pa je bil zastopnik M. de
Chambault-a. Tako je bila razburjena, da je komaj
odprla pismo. Notar jo prosi, da se jej sme po¬
kloniti ta torek ob pol dveh, ker mora z Mme
Darras govoriti o jako važni zadevi. Gabrielle takoj
ugane, zakaj se gre. Hitro skoči s pismom v roki
k možu v njegovo sobo. Tako je prebledela, da
se je Albert prestrašil ter jo vjel poln ljubeče
skrbi v svoje naročje.

.»Na! . . ." vzdihne žena, se ga oklene in mu
ponuja pismo. »Beri! Gre se za Luciena in njegovo
poroko. Ti si se varal in jaz sem žal pravo slutila.
On je šel dovoljenja prosit njega ..."

Ona obmolkne. Ime M. de Chambault-a ji je
bilo silno zoperno in uprav sedaj ga ni mogla
spregovoriti skrajno užaljena zaradi žalečega jo pota,
ki si ga je drznil nastopiti njen sin. Skrivnostne

a 200 m

nade, ki so jo vzdrževale predvčeraj in včeraj, so
izginile in polotil se jo je obup. Kazen je prišla
znova od zgoraj, kakor je dejal orotarijan, „ kazen,
ki izvira iz greha". Njen prvi mož je zopet prišel
na površje in se vriva v tajno srečo drugega za¬
kona in Darras je čutil, kako se ona opira nanj,
kako se stiska k njemu oklepajoč ga s svojimi rokami.

»Pomiri se, draga moja," reče on ravno tako
ljubeznivo, kakor da bi se med tednom ne bilo
med njima ničesar zgodilo. »Zanesi se name, jaz
te varujem, jaz te branim ..."  In ko je prečital
pismo: »Ne morem verjeti, da je Lucien kaj tacega
storil. Toda če je, mu tudi ta svojeglavnost ne bo
nič pomagala. Obljubil sem ti, da iz tega zakona
ne bo nič in pri tem ostanem še danes. Ti
vsprejmeš ob pol dveh notarja, kakor te prosi,
pa bom tudi jaz poleg, ker moja dolžnost je, da
branim tvoje koristi in tvoje pravice. Jaz sem po¬
glavar v hiši. Toda videti hočeš, da se gre za
nekaj druzega, jaz sem o tem docela prepričan,
ker to je nemogoče."

Darras je sicer to zagotavljal vendar tako slabo,
da ni mogel pregnati Gabrielli strahu, katerega je
na njej opazila tudi mala Jeanne. Ko sta bili
namreč za trenutek to jutro z materjo sami, tedaj
Jeanne objame mater s toliko iskrenostjo, da je
bila kar ginjena, ker je čutila da jo dekle razume
in miluje, zato pa je neprevidno hitro vskliknila:

»Ah, draga moja hčerka, ti me ljubiš, ti!
Vsaj ti mi vendar ostaneš? Kajneda?"

»Da, jaz te ljubim!" odgovori hčerka, »da,
jaz ostanem pri tebi . . . Mama, ako mi obljubiš,

m  201 a

da ne boš več žalostna, napravim jaz neko obljubo
na dan svojega prvega obhajila: jaz obljubim takrat,
da se ne bom nikoli možila, da ne bom tebe
nikoli zapustila ..."

VIII.

Nepričakovano.

Ali se je dekle samo ob sebi v svojem mla¬
dinskem ognju vnelo za tako prenapeto izjavo? Ali
je slučajno kaj slišalo in ji je motila dušo misel,
zakaj pač njenega brata tako dolgo ni domov?
Vsekako pa je bila uboga žena tembolj ginjena,
ker je videla, kako otroško naivno jo ljubi njena
hčerka, dočim se je sin tudi iz svojih vzrokov tako
odaljil od nje. Ko prejme ob določeni uri karto,
s katero je M. Mounier naznanil svoj prihod, bila
je tako razdražena, da je bila kar ob glas. Prve
besede, ki jih je spregovorila, ko ga je vsprejela
in mu predstavila svojega moža, so bile tako slabe
in brez glasu, da se notar takoj izjavi priti tedaj,
kadar bo milostna manj bolehna.

»Midva bi raje danes zvedela, kaj je vzrok
vašega obiska," reče Darras. »Vi veste sedaj, kedo
da sem in zato vam bom jaz odgovarjal." »Ne
vem, ako bi bilo popolno pravilno", reče Mounier,
nekoliko zopet počaka in nadaljuje, „ko bi bila pot
popolno uradna. Toda ker si nisem pri svojem
posetu pri M. Darras izbral tega strogo uradnega
Pota, zato se mi zdi, da se stvar le pospeši, ako

m  202  m

vpričo vas obravnavam z milostno, ker zadeva je
po zakonu popolno osebna in velja le njej . . .
Vsaj veste, kaj ne, da sem zastopnik M. de Cham-
bault-a? . . .“

Govoril je notar tako izredno dvorljivo, kakor
je to navada pri možeh njegove vrste, vendar se
je za to finostjo pokazalo ono nepremagljivo orožje,
namreč postava, katere je bil ravnokar že omenil.
Te besede preženo inženirju vso jasnost iz obraza,
ki se hipoma stemni. Notar je bil pri petdesetih
letih, bolj majhen, prikupnih potez, bistre oči so
se mu svetile skozi očala; bil je olikan mož, ki ni
živel samo v pisarni, ampak mnogo se gibal po
družbah in po klubih. Nekoliko je zarudel, vendar
je ostal popolno miren v svojem govorjenju tudi
ko mu Darras odgovori:

»Bil sem tega mnenja, da po postavi za omoženo
ženo ni nič izključno osebnega; toda za kaj se
prav za prav gre?«

»Zaradi načrta za zakon, ki ga je zasnoval
Lucien de Chambault," reče notar, »za kar pa on
potrebuje privoljenja od Mme Darras."

»On je že prosil za to dovoljenje," prekine
ga Darras, »pa ga mu nisva dala."

»Uprav pri tem je treba, da pojasnim, kar
sem ravnokar omenil," reče M. Mounier, »to je
namreč eden tistih redkih slučajev, da vi ne morete
pri tem prav nič posredovati vsaj po postavi ne . .
Oprostite, da moram obrazložiti neprijetno stvar.
Mme Darras je bila razporočena, ko ste jo vi vzeli.
Toda razporoka ne vpliva nazaj na zakon. Postava
lahko loči zakon, toda s tem, da ga loči, ga pa

m  203 a

ne uniči. M. Lucien de Chambault je sin gospoda
de Chambault in nje, ki je bila Mme de Chambault
in za to se tukaj gre. Ker ta mladenič še ni pet¬
indvajset let star, mora za svojo poroko dobiti
dovoljenje svojih staršev, ločenih ali ne v smislu
člena 148 in žena za tako dovoljenje ne potrebuje
nobenega pooblastila."

v Prav, gospod notar," reče Darras, »Mme
Darras je to odklonila."

wTo vem," odgovori notar, »in uprav radi
tega sem prišel. Treba je pa, da opomnim vas in
tudi Mme Darras, da s to odklonitvijo ne zabranite
poroke, ker isti člen 148 pravi čisto jasno: »Za
slučaj, da se soproga ne sporazumeta, odloči volja
očetova. “

»Ali tudi v tem slučaju, ako se je ločil zakon
zaradi njegove krivde," prekine ga drugi mož, »in
če se mu je vzelo tudi varuštvo nad otrokom? To
vendar ni mogoče!"

»Da, tudi v tem slučaju," odgovori M. Mo-
unier, „ali je varh ali ni, njegova očetovska oblast
ostane v veljavi."

»Tako!" zavpije Darras. »Družba spozna po
svojih sodnikih, da je kak oče nesposoben vzgajati
hčer ali sina in zato se mora mati sama posvetiti
tej vzgoji; kadar se pa pokaže kak odločiven tre¬
nutek na priliko, da si treba izbrati ženo ali moža,
tedaj pa naj ima odločivno besedo malovredni oče? ..
To je nekaj strašnega!"

»Da, toda ta nedoslednost ima tudi svojo
doslednost," reče notar. »To so namreč neki ostanki
stare postave, ki so jih privzeli v novo. Stara

m  204 m

postava je bila zato, da družina enkrat zasnovana
ostane vedno skupaj. In res tudi z ločitvijo tak
zakon ni popolno razrušen, ker še vedno ostane
pravica podedovati. Kakor ostane ta pravica, tako
se vzdržuje tudi očetova oblast, katero postava še
vedno varuje, razun v nekaterih slučajih, katere pa
zakon natanko našteje. S tem postava natanko loči,
kakor sem ravnokar omenil, razrušitev in ločitev
zakona. Vendar je treba nekega pogoja. Postavo-
dajavec se je oziral na slučaj, ako bi malovredni
oče, kakor vi pravite, hotel se maščevati, ker se ni
njemu izročilo varstvo nad otrokom, ter ne bi hotel
dovoliti zakona, ki ga želi mati. Za ta slučaj pa
določi člen 3 postave z dne 20. junija 1896: »Ako
je nesoglasje med starši razporočenimi ali fizično
ločenimi, tedaj zadostuje dovoljenje onega soproga,
v čegar korist se je izrekla razporoka ali ločitev.' 1
Ako bi torej M. Darras privolila v zakon svojega
sina in če bi M. de Chambault tega ne privolil,
tedaj bi odločila Mme Darras. Toda v tem slučaju
pa ni za to Mme Darras, oče pa privoli, tedaj tukaj oče
odloči . . . Morda mislite, da je tu kako nasprotje in
da se ne vjemajo posamezne točke postave. Toda vsaj
veste, da po zbornicah, kjer se delajo takozvane
reforme zakonika, ne sede sami strokovnjaki . . ."

»Postava je postava, in jaz sem vedno poslušen
vsaki postavi,« odgovori suhoparno Darras ter pri¬
stavi: „To se mi zdi šele uvod, ki nam napove,
da je M. Lucien de Chambault prosil očeta takega
dovoljenja in da ga je tudi od njega dobil? . . ."

»Da, gospod," odvrne notar. »Po želji očeta
M. de Chambault, ki ga zastopam, šel sem v njegovo

S  205 @

stanovanje in tam se je napravil avtentičen akt,
kateri spričuje, da je oče dal svojemu sinu Lucienu
dovoljenje, da se poroči z Mile Berthe Planat.
Treba je le še spolniti neko formalnost. Postava
zahteva, da se napravi še drug avtentičen akt, namreč
od gospe, kateri spričuje, da vi tega ne privolite.
Prav za prav bi moral po naredbah privesti seboj
enega svojih tovarišev ali pa dve priči, da izvršim
ta uradni posel, ter vam to poprej uradno naznaniti.
Daši ta način postopanja ni nikakor žaljiv, je mo¬
rebiti vendar le neprijeten, ker se iz tega razvije
kaka mržnja. Zato se mi je zdelo umestno, da
najprej privatno poskusim, kakor mi je naročil tudi
moj klijent. Vi seveda ne veste, da je M. de
Chambault bolan, nevarno bolan. Zdravniki so
mnenja, da bo pljučnica v zvezi s staro boleznijo
na jetrih. Po mojem mnenju in v dolžnost si štejem,
da vam govorim popolno odkrito, po mojem mnenju
je bolnik na koncu. Gre se morda le za nekaj
tednov, mogoče le za nekaj dni. Ž njim je pri
kraju. Kadar je pa človek tako blizu smrti, marsikaj
drugače vidi kakor sicer, Ganilo je očeta, da ga
je sin obiskal, da je tako lepo ž njim govoril in
da mu je izkazal toliko sočutja. On je pritrdil
njegovi prošnji, vendar on ni miren. On ne bi
rad videl, da bi vidva menila, da vama s tem hoče
delati kako krivico. Delal vama je velike krivice
in on jih prizna . . . Meni se zdi milostna, da
storite delo ljubezni, ako ne nasprotujete — in to
brez vspeha -- dovoljenju umirajočega, ker jaz vam
zatrdim, da je izgubljen. Jaz si ne lastim pravice,
da bi posegel še po drugih dokazih. Ker pa je

a 206  a

vaš sin po priporočilu svojega očeta moj klijent,
zato menim, da imam pravico v ime njegove bo¬
dočnosti izraziti željo, da bi ne vstopil v zakon
tako zelo razdejan s svojo družino. To je vse, kar
sem imel sporočiti in za kar naj me M. Darras
blagovoljno oprosti ..."

Mati je poslušala ta razgovor, ne da bi bila
kaj vmes spregovorila. Njene oči, s katerimi je
gledala na moža, kazale so razne misli, ki so se
pojavljale v njeni duši: čudila se je, ko je izjavil
M. Mounier, da je ona popolno neodvisna od moža,
ali da dovoljenje ali pa ga odkloni; prestrašila se
je, ko je zvedela, da v resnici po postavi njena
volja nič ne velja, in da je odločivna volja očetova;
zabolelo jo je, ko je zvedela, da jje šel Lucien k
svojemu pravemu očetu in to po vsem, kar je
vedel o njeni razporoki in ob njenih vzrokih;
pretresla jo je vest, da je nevarno bolan nesrečnež,
kateremu je kot žrtev darovala svojo mladost;
čutila je opravičeno nevoljo, da si ji upa pošiljati
poročila, dasi tudi še na smrtni postelji. Opazovala
je, da so se ista čutila pojavljala tudi v očeh Dar-
ras-u. Samo takrat se je zmračil Darras-u obraz,
ko je notar govoril o nerazrušljivem značaju družine,
ki ga je poprej imela, in pa kako se brez vsake
doslednosti in zveze delajo in opravljajo postave
v anarhiji sedanjih dni. Vendar pa je odgovoril
mirno, želeč, da pride kmalu do pravega konca.

«Mi vam nimamo ničesar oprostiti, gospod,
mi se moramo vam samo zahvaliti. Prepričan, da
govorim popolno v smislu Mme Darras, vas prosim
blagovoljno ponoviti osebama, ki sta vas poslala,

a 207 m

da ona ne da dovoljenja nikoli" - Gabrielle je
prikimala — zato, ker je to v zvezi z vprašanji, ki
zadevajo njeno čast. Vem, gospod Mounier, da vi
in vaš pravi klijent ne poznata teh vzrokov. Prosim
vas, ki ste njegov posredovavec, da mu blagovolite
to sporočiti. Ako pa dovolite, vam tudi dam natančna
pojasnila o Mile Planat, s katero se hoče poročiti
moj pastork ..."

»Ni mi mogoče za vami na to polje," prekine
ga notar. „M. de Chambault mi ni naznanil vzrokov,
zakaj da je pritrdil zakonu svojega sina in jaz tudi
ne maram vedeti vzrokov, ki silijo Mme Darras,
da ne more dati tega dovoljenja. Očetu je prosto,
da lahko vsaki dan prekliče svoje pooblastilo in
v tem slučaju bi moral Lucien, ki je šele triindvajset
let star, čakati še dve leti. Toda govorita o tem z
M. de Chambaultom po drugih, jaz sem dovršil
svojo nalogo. Ako ne spremenite svojega sklepa,
tedaj mi bo čast, da se vam znova predstavim in
sicer uradno, kakor sem vam že omenil. Da bote
imeli dovolj časa ter stvar dobro premislili, pridem
šele čez osem dni ..."

»Je že vse premišljeno ..."  reče Gabrielle.
Nov načrt si je zasnovala, ki ji je dal moč, da je
zopet lahko govorila. »Čez osem dni bova M. Darras
in jaz o tem ravno tako mislila, kakor misliva
danes . .» Hitro, ko notar ostavi sobo, reče žena
vsa bleda, a vendar odločna svojemu možu:

»Vprašaj, če je voz pripravljen? Čas hiti in
sedaj ne smemo zamuditi nobenega trenutka. Treba,
da grem k M. de Chambaultu, da ga vidim in da
niu vso stvar pojasnim. Lucien ga je varal. Ni

m  208  a

mogoče, da bi kak oče in če je tudi tak kakor
Lucienov, dovolil sinu tako poroko! On ne ve, kaj
da je na stvari ..."

ii Ne," odgovori Datras, »ti ne poj deš. On ne
ve resnice, to je res; toda to ne gre, da bi šla ti
k njemu; to moram jaz storiti . .“

»Ti!' 1  zakliče ona razburjena.

»Da, jaz," odgovori mož. »Jaz ne bi mogel
prenesti, da bi morala ti zopet videti človeka, ki ti
je storil toliko žalega. Tega ne morem dovoliti . ."
V teh besedah je čutila žena nekaj ukazajočega in
trdega, kakor že večkrat v zadnjih dneh. - »Jaz
sem si pridobil pravico," nadaljeval je, »vsaj že
dvanajst let skrbim za Luciena, da grem in branim
njegovo prihodnost pred komerkoli. Ako je M. de
Chambaultu res bolezen vzbudila misli, ki jih je
nama sporočil, tedaj iz tega mojega pota spozna,
kako važen je položaj. Tu imava pravo sredstvo,
da zabraniva to poroko. V eni uri on prekliče
svoje privoljenje. Z Bogom, draga moja, dovolj
besedi! Počakaj, da se vrnem in nikar se preveč
ne vznemirjaj! Nevarnost bova odstranila vsaj za
dve leti, vsaj je tega mnenja tudi notar. In zame
ni treba dveh let, da zvršim svoj načrt, o katerem
sem ti govoril; za to rabim jaz dva, tri tedne, nič
več. Če vlada kaka usoda, tedaj je, kakor vidiš,
nama ugodna, ker nas je slučaj še pravočasno
opozoril. Ko bi notar ne bil tako vesten mož, bi
ne vedeli, kako odbiti udarce. Brez dvoma on sluti
resnico in jo je nama, kolikor je mogel razodel,
sedaj pa naj naprej sama ravnajva! . ."

m  209 a

»Morda imaš prav," reče Gabrielle in nadaljuje
tako iskreno in Hubeznjivo, kakor je je bil poprej
Albert vajen: „Ah, Albert, hiti, da kmalu izvršiš
hiti, da ga rešiš, meni pa," doda tiho, »meni pa
odpusti! ..."

Dobro je delo to slovo Gabrielle možu, ki je
v tem videl dokaz, da se je ona zopet vrnila k
njemu in ta misel ga je podpirala, ko je hodil po
me du Luxembourg na trg Frangois-I"', kjer je
stanoval Chambault. Zopern mu je bil ta obisk,
toda nova ljubav, ki se je po štirih dneh groznega
molčanja zopet pojavila pri ženi, ga mu je posladila.
Sedaj ni mislil na drugega, kakor da je njegova
draga žena zopet popolno njegova. Odpuščanja ga
je prosila, s tem je sama obsodila svojo norost
zadnjih dni, s tem je pokazala, da zopet prav razume
svoje družinsko življenje. Ako se Albertu posreči
ta korak, tedaj je kriza premagana! Tedaj bi ne
videla v teh zadnjih dogodkih kake kazni previdnosti
' zoper svoj zakon, ampak prepričala bi se, da je
to, kakor ji je on rekel, le konečno ugoden slučaj.
Tedaj pa bi bil čas, da on zastavi svoje moči in
odstrani usodni strup, ki razjeda to trpečo dušo.
Ti žarki upanja pa takoj oblede, ko pride pred
hišo prvega moža. Dobro jo je poznal. Odkar se
je poročil z ženo, razporočeno z Edgar de Charn-
baultom, ni bilo nikoli, da bi se ne bil popolno
nič brigal za tega človeka. Prva leta so bili v pri¬
siljeni zvezi ž njim, ker so morali gotove dni
Luciena voditi k njemu. Vsled vnemarnosti Cham-
baultove pa je sčasoma prenehala ta vez. Spominjamo
se še, da se je Mme Darras opravičevala pri očetu

14

a 210 a

Euvrardu, da je povod za razporoko dal on in da
se je tudi on prvi zopet oženil. Njegova druga
žena je umrla, in odkar je bil vdovec, se je vedno
bolj izgubljal in zaradi teh nerodnosti si je mislila
Gabrielle, da ima pravico prepovedati Lucienu hoditi
k njemu. Otrok je večkrat naletel na očeta omam¬
ljenega od pijače in v slabi druščini. Charnbault
se ni dalje menil za to; od tedaj niso Darrasovi
nič vedeli o njem, razven kar so zvedeli po drugih;
včasih kako besedo od svojega strica, starega
generala de Jardes, ki je bil na strani Gabrielle in
je tudi ž njo občeval, ko se je zopet poročila; ali
pa kedaj iz kakega lista, kadar so se ustavili v
Nizzi, v Aix-des-Bains. Charnbault je podedoval
po nekem stricu novo dedščino, ko je prvo že do
cela pognal in je bil vkljub temu, da je bil že blizo
60 let, vendar v Parizu znan kot veseljak. Lucien
ga je obiskaval ob novem letu; včasih ga je dobil
doma, včasih ne. Vselej pa, ali je videl to žalostno
podobo ali ne, je prinesel podrobnejših poročil o
njegovem stanovanju, ali je v Parizu ali ga ni, o
njegovih neumnostih, ki so bile tem bolj zoperne,
kolikor bolj se je staral. Vsaka taka podrobnost je
zadela Alberta v srce, kjer nosimo živo podobo
svojih pravih sovražnikov; to niso oni sovražniki,
proti katerim se nam treba boriti, ki nam skušajo
škodovati in jim mi vračamo nemilo za nedrago;
no to so oni sovražniki, ki nam provzročajo ne¬
znosno trpljenje že s tem, da žive, s katerimi pa
nismo v nobeni osebni zvezi. Kolikrat je na priliko,
odkar je Charnbault stanoval na trgu Frangois-1' 1 ',
ukazal Darras vozniku, kadar bi slučajno moral

a 211 a

po tej poti, da naj zavije po drugi cesti, dasi je
bilo naravno voziti po tej poti. Drugič pa si je
očital, da se v svoji slabosti umika pred to hišo,
zato pa. je nalašč obrnil v to ulico na mali trg,
da si ogleda to hišo s tremi nadstropji in z majhnim
ograjenim vrtom. Vhod v hišo je bil iz rue
Jean-Goujon. Darrasu je bilo znano, da Chambault
stanuje v pritličju. Begala in mučila ga je misel
na tega človeka, čegar je bila njegova žena, ko je
bila še dekle; o njem si je toliko podob ohranil
v svojem spominu in on si je vkljub vsemu do
Luciena ohranil svoje pravice kot oče. On je
poznal Chambaulta samo po fotografiji, in zato si
je sedaj vstvarjal o njem pravo podobo. Ako se
je kedo bližal tej hiši, že se je prestrašil. Potem
pa zmaje z ramami, kakor bi se sramoval te ne¬
zdrave strahopetnosti. Toda v srcu je rana krvavela
naprej, pregloboka je bila, da bi jo bil mogel čas
zaceliti. Čutil je, da se mu na novo odpira, ko je
stopil z voza pred okni, za katerimi, ako je notar
prav vedel, baje umira rabelj mladosti njegove
Gabrielle. Toda vsaj tudi smrt ne zabrani, da je
bil on njen prvi mož. Ta neozdravljiva ljubosumnost,
zaradi katere je Darras mnogo pretrpel, ga muči
tudi sedaj vkljub nujnim poslom, vendar ga ne
zadrži na njegovem potu k hišniku. Z močnim
glasom vpraša, če je M. de Chambault doma,
kakor da bi prav nič ne vedel o nevarni bolezni,
dasi bi bil to lahko spoznal že iz tega, da je bilo
pred hišo nastlane polno slame, da niso vozovi
preveč ropotali mimo hiše.

14 '

m  212  0

»Gospod grof je doma," odgovori hišnik, »toda
gotovo ne bo vsprejel gospoda, ker je že dalje časa
bolehen in se mu je to noč silno shujšala bolezen.'*
»Vendar moram vse eno v njegovo stanovanje^
da govorim s slugo," reče Darras. Dejstvo, da tudi
hišniku niso dali nobenega navodila, kaže, kako je
bilo vse zbegano, kar se rado zgodi, ako se bolniku
bolezen nenadoma shujša. Daši je Darras povzel že-
iz besedi M. Mounier-a, da je bolniku res hudo,,
vendar je bil sedaj uverjen, da mu je veliko huje,,
kakor je on mislil. Ali je še sploh čas, da obišče
Chambaulta in ali je bolnik še toliko pri močeh,,
da bo mogel slediti razgovoru, ki potrebuje jasnega
razuma in odločne volje? Temu vprašanju si Darras,
ni mogel ubraniti, ko zagleda pred seboj vsega
zbeganega slugo, ki mu je prišel na njegovo zvo-
nenje odpret. Tembolj mora pritiskati, ako sploh,
mogoče, da se prekliče pisano dovoljenje za poroko,
Ako je Lucien tudi že dal nabiti pri županskem
uradu svoj prvi oklic, kar pa je Darras pozabil
poizvedeti, se poroka vendar more vršiti šele čez
enajst ali dvanajst dni. V tem času pa se očetu
bolezen lahko shujša. Darras pomiri služabnika z
opombo, da ga je poslal notar M. Mounier zaradi
neke zelo važne zadeve, zato sluga vzame njegovo
vizitko in jo nese v stanovanje. Pet minut je moral
čakati na odgovor in ti trenotki so bili zanj zelo
dolgi. Povsod po sobi so se kazala znamenja o
značaju in nravnosti onega, od čegar je morda
odvisna prihodnost njegove družine, ki pa je že v
preteklosti toliko trpela zaradi njega. In vendar je
bila to le navadna predsoba bogatega samca, katera

m  213  ai

je kazala razkošnost človeka, ki je vžival življenje.
Toda ti sledovi človeka-lahkoživca so bili skrajno
zoperni Darrasu, v katerem je bilo vedno nekaj
puritanca. Ob vratih sta po obeh straneh viseli
podobi z nagimi slikami, ki sta se razmnoževali v
nasproti obešenih ogledalih. Po stenah je bilo polno
programov za razne športne in druge slovesnosti
in sicer v tako krasnih okvirjih, kakor da bi ta
vabila za razne veselice bogata po slikah predstavljala
sploh nekaj spomina vrednega. Angleške slike pred¬
stavljajoče razno športno tekmovanje so se vrstile
z velikimi fotografijami čudno napravljenih dam,
ena je bila celo s podpisom, o katerih značaju pač
ne more biti nobenega dvoma. Zbirka lepih pušk
je spominjala na lovca, zbirka krasnih palic pa na
pustolovca. Na mizi je bilo nagromadenih veliko
vizitnic; Darras vzame v roke kar slučajno dve,
tri, ena je bila od neke dame s ceste in bilo je
zapisano: »Zvečer na večerjo!" Darrasu je bilo

znano, kako je Chambault živel, zakaj ga je torej
to napolnilo z otožnostjo, ko je gledal pred seboj
te ne ravno posebne delikatne, vendar tudi ne
kdovekako razuzdane navade? Vendar zato ni bilo
več časa, ker je prišel sluga:

» Gospod grof bi rad vsprejel gospoda, pa
mu je sedaj zelo slabo in oseba, ki jo je doktor
določil, da je pri njem, se je temu odločno uprla."

»Morda bi pa lahko govoril s sinom M. de
Chambault-a?" reče Darras, hoteč zvedeti, ako nima
Lucien pri tem svojih rok.

»Ta je ravnokar odšel, iskat slovečega zdravnika,
da se posvetujejo. On se vsak čas vrne ..."

m  214 ta

„  Kaj pa oseba, o kateri ste govorili, da je
pri bolniku?" vpraša Darras. . . »Nesite ji mojo
vizitnico in prosite jo, če bi me hotela vsprejeti za
par hipov ..."

Neki sum ga je spreletel; iz besedi sluginih
je sklepal, da oseba, o kateri govori, mora biti
ženska. Zakaj pa sluga ni rekel: Strežajka? Darras
je mislil, da je katera od onih zloglasnih žensk,
katerih vizitnice in podobe so raztresene po
predsobi in ki pričajo, v kako tesni zvezi so z
gospodarjem hiše. Toda Lucien bi kaj takega gotovo
ne trpel. Bil je ponoči pri njem, sedaj je šel iskat
slovečega zdravnika v posvet; torej je on, kar je
tudi čisto naravno kakor sin prevzel v svoje roke
in vodi sedaj vse v hiši ... Kaj pa, ko bi bila ta
oseba, ki je bila od doktorja in onega mladeniča
določena čuvati ob postelji umirajočega, Berthe Planat,
ker se je kot medicinka nekaj razumela na zdrav¬
ljenje? . . Zakaj pa ne? Zaraditega je slugi stavil
to čudno vprašanje. „Vsaj se mi meša!" reče si
Darras, ko je odšel sluga v spalnico s tem drugim
sporočilom. Ako je res ona, tedaj me ne vsprejme;
ako pa ni, čemu bi jaz govoril s tujko? . . To je
storil kar v trenutku nepremišljeno in to se ni
skladalo z njegovim značajem; sam sebi seje  čudil,
ker vse to ni bilo v nikaki zvezi z njegovimi
načrti. Spodletelo mu je vsled razdraženih živcev,
kar se rado prigodi zlasti možem njegove vrste,
ki so vajeni hoditi ravno pot. Tako lahko se mu
je zdelo pretrgati zvezo med Lucienom in tem
dekletom, toda ko je to poskusil, naletel je na
toliko nepričakovanih iznenadenj. Ako je Berthe

a 215 m

res tu, morebiti bo pa ta nenaden prizor odločiven.
Zato se ga je oklenil z vsemi silami. Ali je bilo
pa tukaj mesto, ali je bil sedaj trenutek pričeti z
njo dogovor, ki se mu je zdel skrajno sredstvo,
da z njim uredi to zadevo? In če se ne posreči
ta grda, a potrebna kupčija, kaj naj pomeni, da je
on hotel govoriti z njo? . . Kaj naj pomeni? . .
Ce drugega ne, vsaj to, da se enkrat z oči v oči
pogleda s svojim sovragom. Zvedel bi vsaj točno,
kaj da hoče in kako daleč je že vsa stvar. Tudi
Darras sam ni vedel, zakaj je čutil za to žensko
nekako tako, kakor njegov pastork. Lucien ni mogel
pri prvem razporu popolno obsoditi očmovega
mnenja, a tudi Darras ni popolno obsodil stališča
Lucienovega, ker sta preveč spoštovala drug drugega.
Oče je bil do cela prepričan, da je Berthe zelo
navihana, vendar pa po izjavah Lucienovih ni bil
tako miren in tako gotov svoje stvari, kakor je to
kazala njegova neizprosna sila, s katero je zasledoval
to zadevo. Nekaj dvoma se je le ukradlo v njegovo
srce in ta je zadostoval njegovi vesti, ki je bila
tako strastveno vneta za resnico, da mu je težko,
ker se je razburil in skoraj razsrdil, ko je prišel
sluga ter ga povabil v sobo, kjer je videl, da mu
je prišla naproti Mile Planat.

Da, to je bila ona fina postava, to je bil tisti
obraz popolno drugačen kakor so drugi, ki ga je
toliko iznenadil, ko jo je videl v gostilni de la rue
Racine poleg Luciena. Imela je predpasnik, kakor
zdravniki nad svojo obleko, in to je dalo še resnejši
značaj njenemu lepemu, vsled študij bledemu obrazu.
'Glavo so ji pokrivali gosti kostanjevi lasje, razčesani

m  216 a

v dve zadej lepo povezani kiti. V njenih temno
rujavih očeh se je pojavil oni jasno in hladno
motreči pogled, pred katerim je Darras takrat moral
pobesiti svoje oči; gledala je kakor klinik, mirno,
živo, kakor bi hotela združiti v tem pogledu vse
moči, da popolno jasno pregleda in zanesljivo
poskrbi za vse, kar je potrebno. Vendar je bila
sedaj tudi Berthe zelo prevzeta. Ko je Darras oddal
svojo vizitko, se je bolnik zelo razburil in to je
njo bolj razdražilo, kakor misel, kaj da pomeni ta
skrivnosten obisk. Ko se pa sluga vrne in prinese
njej vizitko, tedaj nehote odmaje, kakor da bi ga
ne marala vsprejeti. Toda takoj vstane in gre za
slugo, ker ni hotela vzbuditi Darrasu misli, da se
boji priti ž njim v dotiko. Zakaj bi se mu umikala?
Vest ji ne očita ničesar glede človeka, ki ji je storil
toliko krivico? Močno ji je bilo srce, ko vstopi v
sprejemno sobo, toda na čelu, okrog ust in v očeh
je ohranila oni ponos, tolikrat nasprotujoč zadnjih
pet let njenim strogim sodnikom, ki so poznali
njeno zgodovino in jo zaničevali. Ona najprej
spregovori:

»Gospod, vi ste želeli govoriti z menoj; prosim
vas, da kar mogoče ob kratkem poveste, kaj hočete
s svojim obiskom, ker je M. de Chambault tako
slab, da ga ne morem dalje časa pustiti samega.
Ker je sin njegov odšel, sem edina jaz pri njem."

»Vem, gospodična," reče Darras trdo, »sluga
mi je povedal, da bi me bil M. de Chambault rad
vsprejel, a da ste se vi temu odločno ustavili."

»Kaj se hočem jaz ustavljati, gospod," odvrne
Berthe krepko a mirno, »jaz nimam tukaj ničesar

ms  21  7  m

odločevati. Zdravnik pa je posebno priporočil, da
se mora varovati vsake razburjenosti. Bolnik pa se
je že zelo prestrašil, ko je čital vaše ime na vizitki.
Aloja stanovska dolžnost mi je zato velela, da v
teh razmerah zabranim tak obisk. M. de Chambault
trpi že več tednov na alkoholični cirozi na jetrih;
zadnjo soboto pa se je še prehladil in pridružila
se je še pljučnica. In danes je ravno tretji dan, ko
je posebno kritičen. Vsaka beseda mu provzroča
hude bolečine; včasih se mu že tudi blede in bati
se je, da umre v tem deliriju. V takih razmerah
je vsako razburjenje živcev smrtno-nevarno. Sedaj
pa sami presodite, ako sem kot medicinka smela
dovoliti tak razgovor."

Govorila je jasno, izražala se je s posebno
tehnično točnostjo. Nihče bi ne mislil, da govori z
očmpm, ki je nasproten njenemu ženinu, s člo¬
vekom, ki se je tako usodno silil v dramo nje¬
nega življenja. Kdor jo je slišal, bil je mnenja, da
je označila svojo diagnozo pri kaki bolniški postelji
v 1’ Hotel-Dieu pred profesorjem Louvet in pred
pozornimi dijaki. S, tem tako samozavestnim na¬
stopom pa je vzbudila pri Darrasu skrajno ogorčenje
proti sebi. Gospodična je nastopala tako odločno
a vendar tako dostojno, tako hladno a vendar
vljudno, da ni mogel ničesar najti, za kar bi jo
prijel. Toda ali ni ravno s to prelestno silo lice¬
merstva zvabila v pogubo nesrečnega Luciena?
Zato ji sarkastično in celo sovražno odgovori: »Zelo
neugodno je za nas vse, gospodična, da se ti vaši
stanovski razlogi tako čudovito vjemajo z razlogi
vaših osebnih koristi."

m  218  b

,,Gospod, jaz vas ne urnem," reče Berthe.
Kri ji šine v obraz, vendar pogled ji ostane miren.
Darras je bil silno razljučen vsled te predrznosti,
s katero je vso stvar hotela utajiti na tak neumen
način. Zato jo je hotel osramotiti z neovržno res¬
ničnimi dejstvi ter je ostro nadaljeval:

,, Vi me prav dobro razumete in dobro vam
je znano, zakaj sem jaz tukaj . . Toda da odstranim
vsako dvoumnost, hočem se od svoje strani po¬
polno jasno izraziti: Moj pastork Lucien de Cham-
bault se hoče z vami oženiti. Zato je prosil do¬
voljenja mojo ženo, ki pa mu je prošnjo odklonila,
on pa hoče preko tega v smislu določil neke
nesmiselne postave dobiti dovoljenje od svojega
očeta. Prišel sem pozvedet, ali so očetu pač dovolj
znani razlogi, zaradi katerih je Mme Darras morala
odkloniti tako dovoljenje. Jaz sem opravičeno dvomil
o tem; sedaj pa mi je docela jasno, da on ni o
tem poučen; to mi le prejasno dokazujete vi, ki
mi branite priti do njega. Toda jaz že najdem pota,
da ga tudi vkljub vam opozorim na to . . ."

»Vkljub meni? . . .» ponovi Berthe. »Torej
tudi te podlosti me sedaj dolžite? . . Odkod imate
zato pravico? .. O drugih stvareh, ki ste jih o meni
pripovedovali Lucienu, ste mogli misliti, da jih jaz
zaslužim! . . . Toda ta stvar? . . . Ostanite tukaj,
gospod, jaz hočem, da ostanete, dokler ne pride
zdravnik; prosite potem njega samega, da vam
dovoli obiskati bolnika. On vam lahko to dovoli,
toda na svojo odgovornost . . Jaz tega ne morem
storiti. Vi me lahko še bolj kruto žalite, toda po
svoji zdravniški vesti vam moram odgovoriti: Ne,

a 219 s

vi ne bote sedaj obiskali M. de Chambaulta. Toda
britko je, da mora človek prenašati tako obsodbo,
dasi stori samo svojo dolžnost!..."

»Kako naj vas pa sodim," zakliče Darras.
Mladenka je povdarila svoje besede tako bolestno,
tako odkrito in tako ganljivo, da je tudi v njem
vzbudila iskro dvoma. Darras to začuti a nadaljuje
zaradi tega še bolj pikro: »Vi govorite o vesti

zdravnikov; toda človek nima za eno stvar vesti,
ako je sploh nima v svojem življenju .. . Povejte,
ali je Lucien to storil, kar sem rekel, ali ni storil?
Ali je to storil z vašim dvoljenjem ali ne, ali po
vašem nasvetu? . . Ali se res hočete vsiliti v rodbino,
ki za vas ne mara, in ki ima opravičene vzroke
za to da vas ne mara? ... Jaz nisem' iskal tega
sestanka, pa ker je slučaj tako nanesel, vam moram
vendar povedati, kar vam je Lucien gotovo zakril,
da je sklep moje žene in moj trden; vam se morda
posreči, da se poročite z Lucienom, dasi bom jaz
branil, kolikor bom mogel, da, z vsemi močmi!
Toda nikdar vas moja žena in jaz ne spoznava
za svojo, nikdar vas ne vsprejmeva v svojo rodbino.
Zapomnite si: Nikdar ne! Vi bote Luciena odtrgali
družini, a vanjo se vi ne bote nikdar usilili."

»Lucien mi ni ničesar prikrival,' 1  odgovori
Bertheše bolj žalostno. »Meni je dobro znano, kaj vi
mislite o meni, in kaj misli Mme Darras. Meni
niti na misel ne pride, da bi hotela na tem kaj
spremeniti . . . Vem pa tudi od Luciena, da se vi
pravičnosti klanjate kakor božanstvu. Vendar ste
sedaj proti meni zelo krivični. Toda tega vam
sedaj ne morem dokazati.. Tudi ne bom poskušala",

m  220  m

vzdihne vsa potrta in sklone glavo. »Eni vaših
trditev pa moram vendarle odločno ugovarjati.
Misel za to poroko ne izvira od mene. Nikdar se
nisem silila vstopiti v vašo rodbino. O tem se
prepričate pri Lucienu, če ga vprašate . . Toda kaj,
vsaj tudi njemu ne boste verjeli. Vi mislite, da ga
jaz vodim za nos ... Oj, kako naj vam dokažem,
da se ne lažem! . . ."

»To je čisto priprosto: S tem da se odpoveste
tej poroki," odgovori Darras.

Cim dalje se je razgovarjal ž njo, tembolj
mu je silila misel v glavo, da dekle vendar govori
resnico. To prepričanje bi bilo po načelih logike
moralo razorožiti silo njegovega nasprotovanja.
Toda vkljub svojim teorijam je on ostal še vedno
stari francoski bouržoa, ki je hotel to odkritost
prijateljice svojega pastorka porabiti kot sredstvo,
da ju razloči. — »Da", reče Darras, »ako res go¬
vorite resnico, tedaj tudi tako delajte. Ako
misel za ta zakon ni od vas, more vas sedaj
napolniti s strahom. Sina se ne odtrga od ma¬
tere kar tako lahko in to za vselej. To je strašna
krivica."

»Vsaj ju nisem jaz razločila," prekine ga Berthe
živahno in pravi: »Ne jaz! . . . Tudi nisem iskala
te prilike z vami govoriti, ki je meni morda še
bolj neljuba, nego vam. Vendar je morebiti prav,
da je prišlo do tega, ter da ste mi vi govorili tako,
da meni zanaprej ni treba nobenih ozirov do vas...
Premislite dobro in vprašajte se: ali se vrne Lucien
k vam in materi, ako se jaz ločim od njega, ali
bo res z vama enega srca. Gospod Darras, vi sami

0 221 a

veste, da nikoli! Vi veste, da je popolno res, kar
sem rekla, vi to prav dobro veste .. . Zagotovim
vas, da sem mnogo premišljevala zadnje dni in
mnogo opazovala Luciena . . Da, jaz ga ljubim
iskreno, strastveno! . . . Toda če bi vedela, da bo.
on srečen, ako se odrečem tej ljubezni, imam toliko
moči v sebi, da bi zaradi njega to storila, da bi
ga zapustila. Hotela sem že storiti, pa nisem smela,
ker on nikogar nima razven mene ... Vi govorite
o rodbini Lucienovi; kje pa je ta rodbina? Pri vas
doma? Zakaj pa leta Lucien po Parizu, kakor ne¬
miren duh, zaradi tega človeka, ki umira v bližnji
sobi. Pred tremi dnevi je mislil, da ta človek zanj
nič ne velja. Toda on je njegov oče, z vsemi pra¬
vicami očeta po zakonu, kar morate priznati tudi

vi, in skrb sinova kaže, da se narava ne vara.

Kedor ima dve rodbini, tak nima nobene; zato

Lucien nima nobene . . Vi veste, da je tudi to res,
in da tudi temu nisem jaz kriva. Ako ga jaz za¬
pustim, tedaj se bo še veliko huje srdil nad vami,

ker bi ga s tem oropali edinega srca, ki zanj bije
popolno. Da, to srce je njegovo, popolno njegovo.
Rodbina bo meni on, in jaz bom rodbina njemu
in popolno si bova zadostovala. Tako mi je rekel,
ko je od vas zvedel vse, kar sem mu jaz prikrivala,
zaradi njega, prikrivala samo radi njega . . . Tega

nisem prav ravnala ... Od tedaj sem še le vedela

kako rad da me ima . . . Pustite ga, gospod Darras,
da si on po svoje uredi življenje, da, jaz vam
rečem naravnost: Vi ga morate pustiti! -- Ali ste
prepričani o tem, da si niste zgradili svoje sreče
na njegove stroške? ..."

a 222 0

Uprav ko je spregovorila te Darrasu tako trde
besede, pojavi se slučaj, katerega ni nihče pričakoval,
ki pa je prav posebno pojasnil te le praveč opra¬
vičene opazke. Vsaka beseda je živo zadela Darrasu
srce, toda notranji glas mu je pravil: Vsaj je res!
Ona, ki je bila do sedaj obtoženka, dvigne se na¬
enkrat kakor tožiteljica. Vkljub temu pa je imel
zanjo pripravljen ravno tako piker odgovor, kakor
nedavno za pastorka, ko mu je seveda v drugi
obliki očital, da je soprog razporočenke. Tedaj pa
se oglasi zvonček pri vratih tako silno, da se je iz
tega kazala silna nestrpnost onega, ki čaka. Darras
pri tem kar obmolkne.

h  Gotovo je Lucien ..."  vsklikne Berthe ter v
strahu sklene svoje roke. Minul jo je ves pogum,
kakor da bi ne imela več nobene energije, ko se
ne gre več samo za njo. — „ Prosim vas, gospod,
skrijte se?..  Pomislite, kje da ste..."

»On naj pomisli, kje da je", odgovori očem.
»Meni se ni treba tukaj skrivati. Kakor se bo on
vedel, tako se bom jaz ..."

Slutnja ni varala študentke; takoj se čuje glas
Lucienov v predsobi, ki nekaj sprašuje strežaja, ko
mu je prišel odpirat. Tu zagleda njega, ki ga je
toliko časa imenoval svojega očeta in svojo nevesto.
Stala sta drug poleg drugega, oči so jima še ža¬
rele, poteze na obrazu se jima še niso pomirile
vsled razburljivega razgovora. Lucien je ves iz-
nenaden in bati se je bilo, da se po razgovoru o
njegovem odhodu z maternega doma spozabi nad
očmotn. Toda toliko da se ozre nanj, ki je tako
oblatil njegovo prijateljico, in ki se je drznil za-

m  223  b

sledovati ju celo v to hišo. Hujša pa je bila v
njem skrb za očeta nego jeza na očma. Zato
gre naravnost k Berthe, kakor bi ne opazil očma,
in jo vpraša:

»Kako mu je bilo ta čas? Ali se je kriza
ponovila?"

,.Ne", pravi Berthe, »»vtrujen je zelo, vendar
popolno pri zavesti."

»»Louvet pride takoj za menoj", nadaljuje Lucien,
»»dobil sem ga ravno pri ordinacijah, a jih hitro
konča. Poklical sem tudi še drugega zdravnika. V
dvajset minutah sta gotovo tukaj ... Ali ste mu
vbrizgali morfija?"

»»Da", odgovori Berthe, „in stavila sem mu
rožičke. Kaj pravi Louvet? Ali ste mu razložili
slučaj tako natanko kakor sem vam sporočila?"

>»Prav dobesedno. On misli, da bo noč zelo
nevarna, seveda pa ni mogel reči nič določenega
dokler ga ne vidi . . . Jaz grem k bolniku . . . Ali
je sam?"

.»Da, deset minut... Pridem takoj za vami..."

In Lucien je odšel iz sobe, kakor je vstopil,
ne da bi bil pogledal očma, ne da bi bil z njim
spregovoril kako besedo. Berthe bolj tiho reče
Darrasu: „Oh, gospod, odstranite se!" in glas se
ji je tresel od strahu, ko je videla kako nenadno
da sta se sešla očem in Lucien. Sicer se ni ničesar
zgodilo, ker je bil Lucien od skrbi popolno zbegan.
Zanj je živel sedaj edino njegov pravi
oče. Nič več ne velja pri njem on, ki ga je
vzgojil in čegar ime nosi njegova mati. Dovolj je
bilo, da je sin zvedel za smrtno nevarnost, v kateri

m 224  b

se nahaja njegov oče in takoj se je pojavil v njeni
glas krvi, odločiven in vsemogočen. On se je vrnil
k Chambaultu, kakor je rekla Berthe, in k njemu
sta ga-privedla postava in narava. Darras začuti,
kako se pred njim podira njegov zakon; to čuti
tem grenkeje, ker tudi njegovo ženo begajo verski
dvomi, zato tudi za trenotek ni mogel več ostati
v tej hiši. Če bi ga bil bolnik tudi povabil k sebi,
sedaj bi se on branil stopiti v sobo umirajočega,
v strahu, da bi moral 'gledati, kako ljubezen skazuje
Lucien umirajočemu. On sicer ni imel razloga, da bi
ga zato obsojal, vsaj je tudi najmanjvredni oče
vendarle oče. Tudi bi ga ne mogla iznenaditi ta
ljubeznivost, ker bližnja smrt spremeni popolno
srce umirajočega in srca onih, ki so zbrani ob
njegovi smrtni postelji. Val sočutja je objel Luciena,
odnašajoč in spirajoč najbolj opravičeno jezo in
najostrejšo sodbo; zato ga mora vsakdo spoštovati.
Vkljub omejenosti nekaterih svojih idej je bil Darras.
vendar preveč velikodušen, da bi se ne vklonil
vzplamenelemu ognju te otroške ljubezni, dasi mu
je med vsem kar je zadnji britki teden opazil na
Lucienu, ravno to bilo najhuje in najbolj zoperno.
Poleg vsega tega pa je sedaj Darrasa še begal
dvom, ali je bil pač opravičen tako postopati na¬
sproti Berthe Planat. Ni ji zanesel nobenega udarca,
tako je bil uverjen, da je ona nevarna intrigantka.
Ali je pa res taka? Kolikor bolj je hite! iz prizorišča
tega groznega sestanka, tembolj mu je vsled razgovora
ž njo vest očitala, da ni prav ravnal. On jo je videl
in njen pogled je bil tako odkrit in živ; poslušal
jo je in njen glas je bil tako jasen ... Kaj pa ko

m  225 a

bi se vendar on motil in bi le Lucien imel prav?...
Preveč lojalen je bil, da bi mogel prikriti ženi
svoje omajano prepričanje. Zato ji je to najprej
povedal, ko se je vrnil v hišo de la rue Luxembourg,
kjer ga je nestrpno pričakovala njegova žena. Skozi
okno ga je opazila in hitela mu je nasproti na
stopnjice:

»Ali si bil pri njem?" ga vpraša. »Kaj ti je
rekel? Ali je preklical svoje dovoljenje? . . Govori,
povej hitro ..."

»Nisem bil pri njem, ker je preveč nevarno
bolan. Pa videl sem Luciena."

»Moj Bog! — In kaj sta govorila?"

»Nič. On me ni hotel poznati. - Videl sem
pa tudi Mile Planat."

»Berthe Planat? . . . Lucien si je torej drznil
privesti Berthe Planat k postelji svojega očeta?.."

»Treba pa priznati, da mu streže, kakor je vse
kazalo, zelo razumno in zelo požrtovalno ... Jaz
sem tudi govoril ž njo," nadaljuje po kratkem
presledku . . . »Ah, draga moja, kaj pa ako sem
jaz krivično postopal? . ."

»Kako to meniš?"

»Ker sem jo našel popolno drugačno, kakor
sem jo pričakoval. V par trenotkih pokazala se je
tako inteligentna, tako odločna in tako jasna . . .
Toda počakajmo, kako se bodo glasile poizvedbe,
ki jih za-me pripravljajo v ministrstvu."

»Sedaj tudi ti hočeš presedlati, zanjo se po¬
tegniti in mene zavreči? . . vzdihuje mati. »Ali
je to mogoče? Nikar mi ne reci, Albert, da bi ti
kedaj mogel pritrditi temu zakonu. To ne more

15

m  226 a

biti res . . . In vendar če se zgodi, kaka poskušnja
za-me, kaka žrtva!"

i/Sedaj se to ne bo zgodilo, na noben način
ne," prekine jo Darras. »Kolikor sem mogel spo¬
znati, bolnik ne more živeti dolgo, morda nekaj
dni, morda le nekaj ur . . . Ako umrje ta teden,
tedaj njegovo dovoljenje ne velja, potem je vse
odvisno od tebe." »Le nekaj ur," ponavlja Ga-
brielle. »Ali je to mogoče? . . Iz tega vsklika
je odmevala tako resna žalost in tako pretresljiva
bridkost se je pojavila v njenih očeh, da je Darras
prenehal z razgovorom. Zdelo se mu je, da ima
tu zopet dokaz, da vkljub in poleg drugega zakona
še vedno nerazrušen traja prvi zakon. Zadosti je
bilo, da je bil ta izgubljeni Chambault nevarno
obolel, že je začutil Lucien za tega propalega očeta
polno nežne ljubeznivosti, ki se je zopet pojavila
iz davne mladosti. Kaj če se Gabrielle kaj takega
pripeti? Ali ne bo misel, da morda kmalu umrje
človek, s katerim je skupaj živela pet let — torej
skoraj polovico toliko kolikor sedaj živi v drugem
zakonu — vzbudila v njej podob, ki ga ji bodo
zopet oživile? Darras se prestraši četudi nevedoč,
da je bila popolno iz drugih razlogov razburjena
žena, katero so vedno obdajale neozdravljive verske
domišljije. Pa tudi te razloge bi bil enako ostro
obsodil.

Ko zve Gabrielle, da morda v kratkem umre
ta nesrečni, popolno izgubljeni človek, tedaj se ji
hipoma odpre misel na večnost. Odkar je zopet
verovala, bala se je silno sodbe v večnosti sama
za-se, in kako prestane sodbo taka propala duša?

a 227 a

jasno zagleda pred seboj umirajočega, kako se ne¬
srečnež brani smrti; da so pri njem Lucien, Berthe
Planat in zdravnik, toda — nobenega duhovna!
Kdo se tudi pobriga, da bi katerega poklical. Lucien
se tega ne spomni, ker nima nobene vere; študentka
pa tudi, ker vse njeno življenje kaže, da živi tudi
brez vere. Zdravnik gotovo tudi ne, vsaj so zbrali
tacega, ki je z njimi istega prepričanja. In sam
bolnik tudi ne misli na to; tiste drobtinice vere,
ki jih je morda kdaj imel, gotovo so se porazgubile
v njegovem tako žalostnem življenju. Ni imel so¬
rodnika, ki bi mu bil skazal to zadnjo ljubav ter
mu zagotovil odpuščenje, ki ga dobri Bog ne odreče
skesancu tudi v zadnji uri. Nobenega sorodnika?...
Kaj pa ona sama? . . . Kar je rekla Darras-u, ko
mu je konečno razodela svojo tajnost, to ni bil
izraz kake trenotne prenapetosti. Pred onim Bogom,
katerega pravičnosti nikdo ne kliče v spomin umi¬
rajočemu, bil je ta nesrečnež še vedno njen mož.
Če ima torej kdo dolžnost preskrbeti njemu milost
svetih zakramentov, ima to dolžnost pred vsemi
ona. - Da, toda vsaj sedaj nosi ime drugega moža,
živi z drugim, ljubi drugega .. . Pogleda ga, onega
drugega in že ji je na jeziku prošnja, naj ji dovoli
iti tje, odkoder je prišel. Toda nemogoče se ji je
zdelo, da bi mogla spraviti to željo v pravo obliko,
posebno da bi morala priznati nagib . . . Zato pa
obmolkne ... Od tedaj je prešlo nekaj ur, za po¬
poldnem je prišel večer in večeru je sledila noč...
Albert in ona sta zopet skupaj v moževi pisarni,
kjer sta tudi zadnji teden prebila večere - molče.
On je bil zamišljen v svoje delo in ni nikamor

15 *

a  228  b

pogledal, ona pa je imela v rokah svojo vezenino...
Ali je še čas govoriti o tem? ... Le nekaj ur?
Darras je dejal: Le nekaj ur in koliko jih je že
sedaj prešlo . . . Polnoči je bila . . . Nocoj torej
ni bilo več mogoče govoriti. Toda jutri na vse
zgodaj ona spregovori o tem, in če bi ne mogla,,
odide z doma ne da bi govorila ž njim. Iskat bi
šla očeta Euvrarda in bi ga pripeljala na trg Fran-
gois - I er . S tem sklepom in s tem upanjem je za¬
spala. Ko se vzbudi drugo jutro, prejme od Luciena,
sledeče vrstice: Mama, moj oče je umrl nocoj.
Potrebo čutim, da te vidim in da govorim s teboj.
On mi je naročil, da naj to storim. Vsled njegove
volje pokopljemo ga v rodbinsko rakev v Villefranehe-
d' Aveyron. Ko se vrnem, te poprosim, da mi do-
voliš k sebi. Silno sem nesrečen, ker te ljubim. Ne
pozabi, da sedaj razven tebe nimam nikogar." In
podpisal se je, kakor se je podpisoval še otrok: „Tvoj.
mali."

«Ah, vsklikne mati, zakaj nisem govorila vče¬
raj .. . Zakaj nisem šla sama tje! Sedaj je žal
prepozno! . . . . Jaz bi ga bila mogoče rešila, a
nisem tega storila . . . Sedaj sem pogubljena . . „
On je bil moj mož in jaz sem bila njegova žena,
bila sem ves čas . . . Ah, kak greh! .

IX.

Z Bogom!

Toliko je pretrpela uboga žena in sedaj še to
očitanje! Vsaka taka poskušnja pa se ji je zdela,

a 229 m

la je le posledica glavne napake njenega življenja
in o tem je bila vedno bolj prepričana. Nekako
po nagonu se je ravnala po nasvetu nekega
cerkvenega očeta, ki je po mnenju I. de Maistre
izgovoril eno najlepših besed, kar jih je privrelo
iz človeških ust, namreč: „Vis fugere a Deo? Fuge
ad Deum!" „Ti bežiš pred Bogom? Pribeži k
Bogu! . . .« Gotovo bi njene moči ne prenašale
zavesti krivde, da je vsled bojazljivosti nekako so¬
delovala, da se je vekomaj pogubil človek, s katerim
je bila nekdaj tako tesno združena po slovesni
prisegi. To je čutila tudi trpeča žena sama in zato
je takoj pričela pozvedovati, če bo res tudi to
breme morala zanaprej nositi na svoji vesti. Toda
kako naj to zve? Njen sin je bil najbrže na potu
v Ville-franche. In če bi tudi ne bil, kako naj ga
išče tudi ona kakor Darras prejšnji večer, v sta¬
novanji, kjer je umrl Chambault in kjer je v ne¬
varnosti, da se snide z Mile Planat? Ali naj morda
počaka, da ga pokopljejo; če potem pride v to hišo,
se ne snide ne z Lucienom ne s to žensko, ampak
povpraša o stvari pri služabnikih? . . Ali naj piše
notarju M. Mounier-ju, ki ji je prvi sporočil o bo¬
lezni, katera jo je s svojim hitrim koncem spravila
v tako usodno zadrego?.. Vse te načrte je snovala
v svojem duhu in pred seboj je imela pisemce
svojega „malega", ki ji je bil sedaj, ne da bi vedel
zato, kakor rabelj. Konečno se je odločila za drugo
pot, po kateri za gotovo zve za-se usodno resnico.
Pisala je sorodniku umrlega, katerega smo že omenili,
staremu generalu de Jardes, s katerim je še obče¬
vala. Bila je ravno pri obedu, ko ji je sluga prinesel

@ 230 a

odgovor. Gabrielle ni mogla pri mizi skrivati strahu,
Darras jo je videl, a ni mogel slutiti zato pravih
razlogov. Sam je trpel in kako bi se čudil, da trpi
tudi žena vsled poročila, ki sta ga zjutraj dobila.
Zabolelo ga je vnovič v srce, ko je videl, kako je
vstrepetala Gabrielle, ko ji je sluga izročil kuverto
in imenoval odpošiljatelja, kako ji je rudečica oblila
njen obraz in kako so se ji tresle roke! Hlastno
odpre pismo in hipoma se ji spremene barve na
obrazu, ko prebere sporočilo. V kuverti je bila
vizitka M. de Jardes-a s priporočilom, zraven pa
mrtvaški list Edgarja de Chambault, in na njem
je bilo mej drugim zapisano: »previden s svetimi
zakramenti.« Kakor da bi se hotel vrniti k pobož¬
nosti svojih očetov, zaželel je umirajoč pokopan
biti v grobu med svojimi, dasi je tako nečastno
nosil njih ime; želel je umreti, kakor je videl, da
sta umrla oče in mati, dasi je živel popolno proti
njih načelom. Dogaja se in posebno pri ljudeh te
vrste, pri pokvarjenih izrastkih dolge vrste vernih
dedov, da se vzbudi v njih kristjan v zadnjem
trenotku; kako, to se ne ve, a to je izmed tisočev
drugih dokaz za veliki zakon, da se vse vrača v
svoje prvine nazaj. Vsa družina je eno. Take mi¬
losti, ki se v podobnih slučajih dele degenerirancem
pobožne družine, dokazujejo ravno tako jasno to
enojnost družine, kakor nesreče, ki zadevajo kre¬
postne dediče krivične krvi. To so stvari, ki človeka
begajo, ki so mu nerazumljive, toda brez njih bi
bila skrivnostna pota človeškega življenja še manj
razumljiva. Tako se je na smrtni postelji spomnil
naukov svoje davne mladosti ta cinični lahkoživec,

ib 231 m

s katerim zaradi njegovih surovosti ni mogla skupaj
živeti najblažja soproga; on ki se je proti volji
svojih domačih oženil v drugič in to tako prostaško;
oni nepoboljšljivi razuzdanec, ki je vsled svoje ne¬
zmernosti moral prezgodaj v grob. Opozorjen po
zdravniku in po Darrasovem obisku na nevarnost,
v kateri se nahaja, poprosil je duhovna ter bil
previden. Lakonične besede na mrtvaškem listu so
pričale o tem, da se je nazadnje spreobrnil; drugi
dostavek pa: Pokopan bo v družinskem grobu v
Ville-franche-d’ Aveyron je kazal, da je bivši malo¬
vredni človek deležen časti, ki je ni zaslužil po
svojem življenju . . . Kakor da bi se bil kamen
odvalil Cabrielle od srca. Toliko spominov je vkljub
vsemu v njej vzbudil ta mrtvaški list, na katerem
je bil podpisan njen sin, ona pa ne! ....  Bila
je zelo razbegana tembolj, ker je čutila, kako jo
gleda Albert, kakor bi jo hotel nekaj vprašati.
Pismo položi na mizo, ne da bi ga njemu dala in
kosilo mine, ne da bi le besedico spregovorila, kaj
da je v pismu. Toda ime pošiljatelja, oblika papirja,
črni rob vse to je pregnalo vsak dvom. Darras je
pogledoval ta črni rob, ki se je videl le še bolj črn
ležeč na belem namiznem prtu. Nekaj neznosno
zopernega imel je zanj ta košček papirja, ki ga je
spominjal na prvega moža, katerega je on toliko
zaničeval, toliko sovražil! Gledal je ta mrtvaški list
kot nekak madež na svoji družinski mizi, prav pri
rokah Jeanne, otroka drugega zakona in si je
mislil:

„To je mrtvaški list tega zlobneža. O tem ni
dvoma. Kako ga je mogel poslati Gabrielle Jardes,

a 232 0

ki je bil vedno poln ozirov do mene? Zakaj je
ona sedaj tako razburjena? .

Odgovor na to vprašanje je dobil šele zvečer
in cel dan mu je srce težila vedno se porajajoča
misel na ta zakon z drugim. Bridko je bilo, kakor
si je on razlagal, zakaj da je Gabrielle tako raz¬
burjena z ozirom na zoperno ji preteklost, toda še
bridkejši je bil zanj pravi vzrok. Ko sta se vračala
iz hčerkine sobe v njegov kabinet tedaj mu reče
žena:

»Zaradi Jeanne nisem mogla pri mizi govoriti
s teboj glede pisma, ki mi ga je poslal M. de
Jardes. Vedno se bojim, da bi ne zvedela, kar smo
ji prikrivali, da je namreč Lucienov oče še živel,
ko sva se midva poročila ..."

»Tvoje dopisovanje je tvoja stvar in samo
tvoja, vsaj veš ..."  odgovori Darras.

»Vendar bi rada, da ti prebereš to pismo,"
silila ga je, »jaz ne maram več ničesar poskusiti
brez tvoje vednosti; preveč si trpel zaradi mojega
molčanja. To sem brala na tvojem obrazu med
obedom in pozneje, ko si uganil kaj je v pismu.
M. de Jardes mi je poslal pismo, ker sem mu pi¬
sala, kako me nekaj skrbi, za kar sem sama od¬
govorna . . Toda beri ..."

Generalova vizitka je sporočila gospej Darras,
da najde v mrtvaškem listu vse, za kar ga je po¬
vpraševala. Na tem listu so bile res s svinčnikom
podčrtane besede, da je bil previden s sv. zakramenti.

»Da," rekla je Gabrielle, »ti sam si mi včeraj
rekel, da je nevarno bolan. Razlogov sem imela
žal le preveč, da nesrečnežu nihče njegovih ne

a 233 a

poskrbi duhovna . . . Rada bi te bila prosila do¬
voljenja, da bi smela sama to storiti; vendar si
tega nisem upala. Ko pa sem zjutraj zvedela, da
je umrl, sem se prestrašila ..."

Ni mogla dokončati. Darras je prebral pismo
generala de Jardes in nato mrtvaški list. Potem pa
se je ozrl na svojo ženo tako neskončno žalostno,
rekoč:

»Ti vendar tega ne misliš resno? Kaj ne da
o tem tako ne sodiš?"

» O čem?" reče ona.

»Da bi duhoven, ako je pričujoč ob postelji
umirajočega, kakorkoli kaj vplival na usodo, ki ga
čaka na drugem svetu, če je res kaj življenja po
smrti ?“

»Gotovo je, dragi moj, ti sam veš, da je. ."

»Jaz ničesar ne vem, razen kar je znanstveno
dokazano," odgovori Darras. »Toda recimo za
sedaj, da je po smrti še drugo življenje, recimo,
da je po smrti sodba, dasi ta ideja, da krepost
najde tu svoje plačilo vniči sploh vsako vzvišeno
moralnost. Ta sodba, ako čemo, da je pravična,
ozirati se mora na vse življenje. In kako naj se to
življenje spremeni, ako človek v roketu nekaj go¬
vori in nekaj dela in to pri človeku, ki je že na
pol mrtev, ki je sploh komaj zmožen kaj misliti ali
spregovoriti?"

»Dovolj je, da se zamore kesati," odgovori
Gabrielle, »in združiti svoj dar z zasluženjem
Odrešenikovim. V tem je ravno glavni nauk
krščanstva, da smo ubogi grešniki odrešeni s
trpljenjem, ki ga je za nas prevzel človek-Bog.

ib 234 m

Kar mašnik dela in govori, to so vidna znamenja
zakramenta. Oh, kako je mogoče, četudi ne veruješ,
da ne vzljubiš te ideje, ki si toliko vnet za vzvi¬
šene ideje. Ta dobrotljivost od zgoraj vsikdar pri¬
pravljena nam odpustiti vse, karkoli smo zagrešili,
če jo le prosimo v ime onega Pravičnega, ki je
hotel umreti, zato da bi mi živeli in sicer živeli
le po njem! ..."

»Mi živimo le v moči svoje vesti," prekine
jo Darras . . . »Vprašaš me, zakaj ne občudujem
te misli, dasi tudi ne verujem? Zato, ker bi s tem
tajil vest. Ta Odrešitelj, kakor ti praviš, to je na-
mestilna žrtva, to je prava dogma krivičnosti."

»Nikakor ne," seže mu strastveno v besedo
Gabrielle, »to je dogma neskončne ljubezni."

»Ne govoriva o tem, draga moja! ..."  reče
Albert, pomolči, jo prime za roko ter ji de rahlo
očitajoč: »Kako sva bila srečna, ko sva bila istih
misli ... Ali ti je morda žal za one dolge večere,
ko nihče izmed naju ni spregovoril besede, ki bi
ne bila našla odmeva v duhu in srcu druzega, ko
sva se tako iskreno ljubila?.."

»Zopet bova istih misli v vseh stvareh," od¬
govori Gabrielle vzneseno, »gotovo, prav gotovo . . .
In tedaj bova v resnici; kar se tiče ljubezni, dovolj
sem ti podala dokazov, koliko sem te ljubila in
vendar ljubila te bom še bolj, kakor te nisem še
nikoli doslej, ker bom imela za to pravico ..."

Kak pomen so imele te skrivnostne besede?
Darras se je bal, da jih je umel. On ni zahteval
pojasnila in Gabrielle mu ga ni dala. Ohladilo se
je navdušenje, ki ga je gnalo k ženi nazaj. Izvil

m  235  m

se je njenim drobnim vročim rokam, ki so se okle¬
pale njegovih, ker je čutil, da jih ne stiska ljubezen,
marveč odločna volja pridobiti zase njegovo voljo.
Hipoma se je pojavilo v njegovem srcu nespravljivo
nasprotstvo, katero je gojil za vero, ki jo oznanuje
cerkev. Prepričal se je, da ni dovolj vpošteval
važnosti verske krize, katero je prebila njegova
žena. To ni samo strah praznoverja, ki se je pri
njej pojavil vsled dogodkov zadnjih dni zaradi
prepira mej možem in sinom in vsled trdovratne
svojeglavnosti Lucienove. To je bila živa vera, ki
jo je gledal pred seboj, moralni pojav, ki najbolj
razburja in bega duhove njegove vrste. Borba med
plemeni, ta nerazrušljiva postava, veljavna v živ¬
ljenju živali, ima svoje podobne pojave tudi v kra¬
ljestvu idej. Določeni nazori vstvarjajo posebne du¬
ševne vrste, ki ne morejo bivati ena poleg druge.
Kader se srečajo, se spopadejo in vničujejo. Nazori,
ki so se zdeli najbolj abstraktni, ožive, pripravljeni
z vso uničujočo silo delovati proti nasprotnim na¬
čelom. In ta želja po borbi hitro prevzame vso
osebnost človekovo. In kader sta si dva v kakih
bistvenih stvareh popolno nasprotna, tedaj se so¬
vražita, če sta se tudi tako iskreno ljubila, kakor
Gabrielle in Albert. Začutil je Darras, da se vzbuja
v njem ona skoro kruta sovražnost, katera je vski-
pela v njem pretekli teden, ko se mu je žena
vprvič razodela. Toda bil je tudi sedaj dovolj
močan, da jo je zatrl. Ali bo imel še toliko moči
tudi tedaj, ko mu žena popolno jasno pove svojo
zahtevo, katero je sedaj nekoliko zakrila s splošnimi
besedami: „ker bom imela za to pravico." Bal se

m  236 a

je, da bi žena že danes ne šla tako daleč. Ker bi
se ne bil mogel obvladati, zato nenadoma prekine
razgovor, češ, da je pozabil na zelo važno opravilo,
ki za tisti čas ni bilo zelo verjetno; hitro zapusti
sobo in kmalu nato tudi hišo, ne da bi ga bila
žena ustavljala. On je stopal zamišljen po temni
cesti, hladeč si z urnimi koraki divjo razburjenost,
ki jo je v njem povzročil ta kratek razgovor. Žena
pa je sedela doma pri mizi s prekrižanima rokama
pri svojem delu, ki se ga pa ni dotaknila ter se je
povpraševala, kedaj da se osokoli in spregovori
odločno besedo. Bila ji je že na ustnicah in prosto-
mislec jo je bral tako razločno, da je zbežal pred
neizgovorjeno grožnjo. Smrt je razporočenko osvo¬
bodila prejšnjih vezi. Sedaj ona lahko postane
Albertova žena tudi pred Bogom, sedaj se z njim
lahko cerkveno poroči. Odstranjena je nepremostljiva
ovira. Ali bi bilo mogoče, da bi oče njene hčerke,
ki je dovolil, da se katoliško vzgaja, odrekel materi
cerkveno poroko, ki bi posvetila njih domače ognjišče?
Zatrjevala si je, da to ni mogoče, in vendar ji je
srce trepetalo od strahu ... Če pa vendar odreče,
kaj potem? ..."

Oba sta čutila, da je ta nenadna smrt prvega
moža v važni točki spremenila njuno razmerje, zato
sta odložila za nekaj dnij razgovor o cerkveni poroki,
o katerem pa sta vedela, da se ne da zabraniti.
Da sta se bala tega razgovora, ki bo največjega
pomena za njuno bodoče skupno življenje, zato
sta imela vsak svoj poseben vzrok. Kako naj bi
Albert sprožil tak razgovor, ker bi s tem priznal,
da je ta dogodek spremenil njegovo razmerje do

m  237  m

žene, dasi si je on v svojem ponosu to vedno
zanikaval. Zanj je bila Oabrielle njegova prava žena,
tudi ko je Chambault še živel in sedaj ko je umrl,
je ona tudi njegova žena in sicer zato, ker je bila
prosta kot razporočena, ne pa kot vdova. Gabrielle
pa je bila teh misli, da je šele sedaj prosta, odkar
je vdova. Oprostila se je sedaj razdvojenosti glede
razporoke, zaradi česar je toliko trpela zadnje mesece.
Oprostila? . . Popolno ne, ker je bila z Albertom
združena samo po civilnem zakonu, ki pa nič več
ne velja pred njeno vestjo. Misel, da se konečno
vendar poroči z možem, ki ga toliko ljubi, po
cerkveno, vzbujala ji je tako sladke nade, da je
kar trepetala pred njimi. Tako silno je želela dobiti
od njega to dovoljenje, vendar je odlašala prositi
ga zanj. Ni si zakrivala, da je sedanje razmerje
nevzdržljivo, treba je bilo, da se razgovorita. Ona
ni sicer mogla dvomiti, da se ji to posreči, in
vendar je odlašala . . . Dokedaj? .. Zakaj? ..

Vedno se možje, ki ne verujejo, poročajo po
cerkveno z nevestami, katere ljubijo, ki sicer brez
zakramenta ne marajo biti njih žene; in ti možje
se ne čutijo onečaščene. Tako je Oabrielle mo¬
drovala dokazujoč si, da bo tako tudi z Albertom.
Ozirajoč se pa na njegov značaj, vsiljevala se ji je
misel, da ta primera glede njega ni gotova. Pre¬
mišljujoči pa, kaj bi morala storiti, ako bi ne
hotel vrediti nju zakonskega življenja, ji je bila ta
misel vže naprej grozno mučna. Trudila se je, da
bi ne mislila na to. Celi oni teden, ko je odšel
njen sin in se zopet vrnil, je odkladala to odločivno
borbo vsako jutro na večer in vsak večer na drugo

m  238  m

jutro. Svojo slabost je opravičevala s posli, ki jih
je poleg svojih skrbi imela s sinom, in katerih ni
mogla izvršiti zaradi tega, ker je spremil mrliča v
Villefranche. Lucien ji je naznanil, da pride k njej,
ko se vrne. Pričakovala je, da ob tej priliki ponovi
zopet svojo prošnjo za ženitveno privoljenje, ki je
sedaj le od nje odvisno. Bilo ji je tako v navadi,
in to že mnogo let, da se je v vsaki važni stvari
opirala na Alberta in tudi sedaj jo je vže naprej
begala misel, kako bo vodila to borbo, ako ne bo
v popolnem soglasju ž njim. Bolj ugodno je, da
se poprej reši vprašanje glede Lucienove poroke
s tem, da jo ona odločno odkloni, za kar ima po
zakonu pravico. Mati pa je bila tudi zelo nemirna,
ker se je v tej stvari vedno bolj kazalo, da je
Darras spremenil svoje stališče, dasi je bil glede
tega popolno jasen in odločen, preden je obiskal
bolnega M. de Chambault-a in govoril z Mile
Planat. Nekaj se je moralo z njim zgoditi. Precej
po onem večeru, ko je mrtvaški list provzročil ta
razgovor, ki je bil pa le uvod za mnogo resnejše
besede, je zato dobila nov dokaz. Vprašala ga je,
ako bi ne bilo pametno, poslati po notarja, da se
vse potrebno vkrene, ker je vsled smrti očetove
dovoljenje brez veljave.

»Čemu bi sedaj dražili Luciena? ..."  od¬
govoril je Darras. »Da, prav dražili bi ga. Počakaj,
da se vrne, potem boš videla, kako ti je ravnati.
Vsaj on brez tebe ne more ničesar . . Le počakaj,
da pride. Boljše je, da nisi ti kriva, ako se zopet
pripeti kaj nepričakovanega. Sedaj imava celi dve
leti časa, preden more Lucien pri oblastvu dobiti
svoje pravice."

m 239 m

»Dve leti?" ponovi mati: »Kaj pa bo te dve
leti? On ima premoženje in ta ženska gotovo ne
izpusti svojega plena."

»Tudi jaz sem tako mislil kakor ti, preden
sem govoril z Mile Planat. Čut pravičnosti pa mi
brani brez neovržnih dokazov soditi, da je zlobna
in sebična. Vsaj sem ti takoj povedal, da me je
pri njej vse iznenadilo: njen pogled, glas, vedenje,
besede. Človek mora imeti pogum, da spremeni
svojo sodbo, ako se je zmotil, četudi s tem mora
sam sebe ponižati. To zahteva dostojnost. Kako da
je v tem slučaju, to bomo kmalu videli in se po
tem ravnali. To je gotovo, da ima ta ženska na
Luciena neizmeren vpliv . . . Videti hočemo, kako
ga izrabi .. . Govoril sem ž njo; in če bi ji bil
morda Lucien prikril naše namene, sedaj so ji jasni.
Povedal sem ji, kaj ti misliš in kaj jaz mislim. Če
ima le količkaj čuta za dostojnost, tedaj jo prisili
njena čast, da odstrani nesporazumljenje, zaradi ka¬
terega je Lucien odšel od nas .. . Premoženje pa,
o katerem si govorila, je le dobro da ga ima; sedaj
ima izgovor, da si sam ustanovi svoj dom, ne da
bi z nami nehal občevati ..."

»Ti torej ne upaš, da se vrne?" ga vpraša
mati. »Prej si se pa kazal o tem tako trdno pre¬
pričanega in si mi to tako slovesno zagotavljal?.."

»Takrat sem bil o tem tudi docela prepričan ..
bolj nego sedaj in sicer vsled razloga, ki le pomiri
tvojo razburjenost. Kolikor časa sem mislil, da je
ona ženska malovredna, prepričan sem bil, da se
vrne ... Če pa glede nje po poizvedbah ničesar
ne dosežemo? Če je res njeno preteklo življenje

b  240  ms

brez vsega . . In reči moram, da sem o tem vedno
bolj prepričan."

Nekaj dni pozneje:

»Z novicami prihajam de la plače Reauvam
Odgovor smo dobili iz Clermonta. Tu nabrani
dokazi se popolno ujemajo. Mile Planat je ves čas
svojih študij dajala lep vzgled delavnosti in pošte¬
nega vedenja. Njene spletke v Parizu so raznašali
nekateri klerikalni profesorji in dijaki zlasti zato,
ker ji niso mogli ničesar očitati doma, kjer se je
pripravljala za skušnje. Te je prebila z odliko; po¬
znali so njene nazore in nazore njenega strica, ki
jo je vzgajal, in je bil znan kot vodja socialistov
v mestu. Treba sedaj .še dokazov nabrati, kako je
živela v Quartier-Latin. To pa ne pojde tako hitro..
In če tudi tu ničesar ne zvemo, razun one zveze,
katero sama priznava, tedaj me prisili moja vest,
da se pred Lucienom priznam krivega."

»Vendar mi ne boš svetoval, da naj mu do¬
volim zakon ž njo? . .“ reče mati.

»Svetoval bi ti, da govoriš s sinom popolno
odkrito, kakor sva prvikrat govorila ž njim. Jaz
mu povem svoje sedanje pomisleke, kakor so še¬
mi razvili; iz katerih razlogov sem početkoma tako
mislil in pozneje drugače. Potem ga bova lahko
prosila, da potrpi te dve leti in vedela bova, da
nisva s tem storila nobene krivice. In po tem
razgovoru sem mnenja, da sem ji storil krivico in
ta mučna bojazen me zelo vznemirja ..."

Tako je morala Gabrielle bati se, da se bo
zaradi te malovredne osebe morala poleg borbe z
Lucienom boriti tudi z Albertom. Kakor mati je

m  241 a

mrzela zapeljivko ter je bila nedostopna, tembolj
ker je čutila, da tudi pri njej kot soprogi ni vse
pravilno. Skoro da je kedaj, omamljena vsled oči¬
tanja vesti, mislila, da ona Kot razporočena in zopet
civilno poročena ni nič boljša, kakor zlosrečna
nevesta njenega sina. V resnici pa se ji je uprla
vsa duša že ob misli, da sploh more kaj takega
primerjati. Gotovo dvajsetkrat je ta teden vedno
omahujoč in odlašujoč hotela k P. Euvrardu; uverjena
je bila, da ji častitljivi duhoven takoj naroči, naj v
smislu postave stavi možu vprašanje, ki ga bo
prisililo, da se ž njo po cerkveno poroči. Dvajsetkrat
pa je tudi sklenila, da ne napravi tega pota, ki bi
ga bilo treba Darrasu zamolčati in tega bi si ne
mogla odpustiti; ali pa mu povedati in tedaj bi ji
on ne mogel odpustiti, da hoče zopet v zakon
vsiljevati tretjega. Tako je čakala tembolj nestrpno,
ker ni dobila od sina nobenega poročila, odkar je
prejela drobno pisemce, v katerem ji je naznanil
smrt svojega očeta. Dobro je umela, da se mora
dalje časa muditi v Aveyron, kjer ima sedaj važne
posle. Toda če je vsled poslov moral ostati oddaljen,
zakaj ni čutil potrebe, da bi se ji približal s srcem.
Vsako jutro in vsak večer je pričakovala pisma, ki
ji sporoči, da kmalu pride, ali ki pojasni vzroke,
zakaj da tako dolgo ne more priti. Toda pisma
ni bilo nobenega, in ona se je vdajala raznim mislim,
včasih celo nesmiselnim: da je zbolel, pa da se jej
prikriva ta bolezen; da se je poročil z Mile Planat,
kar bi se vsled nevednosti kakega župana na deželi
prav lahko zgodilo . . In kdo ve kaj še vse? . . Na
novo jo je zaskrbelo, kako zadostiti pohujšanju, ki

16

m  242  m

ga daje s svojim življenjem, ker toliko let živi
skupaj s človekom, ki ga svet in ona imenujeta
soproga, ki pa v resnici ni soprog! . . . Prestrašila
se je tega in trdno je sklenila o tej stvari govoriti
z Albertom še isti dan, ko se Lucien vrne. Ta
svoj sklep je spremenila v obljubo ter je šla a
Saint-Sulpice, kjer je Bogu obljubila, da to pogumno
izvrši. Tako iskrena je bila, ko je konečno vendar
le prejela tako težko pričakovano pismo od sina,
v katerem ji naznanja, da se je vrnil v Pariz ter
da jo drugi dan obišče. Skoro da je omedlela.
Dan odločitve je blizo in vedela je, da mora storiti
svojo dolžnost. Sin ne sme prej od nje, preden
se je ona razgovorila z možem. Ta je bil ravno
v sobi; vznemiril se je, ko jo je videl, kako je
prebledela. Hitro prebere pismo, zazna za vzrok
in reče prijazno: »Treba bo, da se bolje znaš
premagovati ... in to tembolj, ker bo ta razgovor
kakor se bojim, zelo mučen . . . Da, ko sem se
sešel z Lucienom na trgu Francoisl 61 ', dobil sem
ta vtisek, da se je zelo spremenil. Tega ti še nisem
povedal; vendar pa je prav, da tudi to veš. Bojim
se pa, da mu je njegovo srce do naju še bolj
omrzelo."

»Vsaj si mi vendar pravil, da tedaj ni bilo
nič posebnega med vama . . odgovori mati.

»Nič posebnega; vsaj ni treba besed med
onimi, ki se poznajo kakor se poznava midva,"
odgovori Darras, »vsaj zadostuje pogled. Raji bi
bil videl, da se jezi, huduje, da divja, kakor sva
ga videla. Takrat sem vedel, da zanj še živim.
Vso jezo mu je narekovala obupna strast."

a 243 a

»In zadnjič? Povej!"

..Zadnjič pa sem čutil, da zanj več ne,živim.
Mnogo sem mislil od tedaj o njegovem sklepu,
da me neče več poznati, kar sem popolno jasno
čital v njegovih očeh . . . Ne bom ti ponavljal, kar
sem premišljeval. To si lahko, sama misliš.. Mogoče,
da sem se varal; ako sem pa prav videl, tedaj
bodi pripravljena na vsako iznenadenje, ko prvič
govoriš po njegovi vrnitvi ž njim. Dobro se torej
zato pripravi in bodi mirna, popolno mirna. Raz¬
mere niso več nekdanje. Vendar se ti pa ni bati
kaj posebnega, ker postava govori za nas . . . Samo
zato skrbi, da Lucien ne odide od doma in se
nikoli več ne vrne ..."

Ničesar ni dostavil. Vtisek, ki so ga povzročile
te dvoumne besede, je b'il tako grenak, da mu je
bilo mučno o tem dalje govoriti. Ta opomin se
je žal le preveč vjemal s tem, kar je Gabrielle
premišljevala osem dnij, ko ji Lucien ni ničesar
pisal. Zato ni silila vanj, da naj govori bolj natanko,
ker zanj bi bilo to mučno, ona pa bi ne zvedela
ničesar novega.

Drugi dan vstopi Lucien v mali salon, kjer
so si prešnji teden vsi. trije tako grozne pravili.
Mati ga pogleda in takoj spozna, da se mož ni
motil. Videla je pred seboj nekoga, ki ga več ne
pozna popolno. Lucien je bil pri svojem očetu v
njegovih zadnjih trenutkih, nato je šel. na deželo,
odkoder je izviral njih rod, celi teden je živel med
sorodniki in v spominu na umrlega, vse to je
vzbudilo v njim vse druge misli in čutila, kakor
jih je gojil do sedaj in jih tudi nedavno kazal v

16 *

@ 244  m

tej sobi. Gabrielle je morala pretrpeti najhujšo
poskušnjo, ki more zadeti razporočeno in zopet
omoženo ženo: njen otrok ji ne da več popolno
prav in ne kaže onega natornega nagnenja, ki se
je še kazalo v pismu, v katerem ji je sporočil
o katastrofi; one zaupnosti v trpljenju ni več opazila.
On ni bil več »njen mali". Proti svoji volji morda
je bil on njen sodnik. To mu je brala na njegovem
obrazu, to so kazale njegove žareče oči in njegova
trepetajoča usta, še preden je spregovoril in v tem
hipu ni več toliko mislila na ženitev z Mile Planat,
kar jo je sicer tako neizmerno vznemirjalo. Kako
sta se sešla zadnjikrat; britko je bilo vse, a vendar
nežno-zaupno in danes: ne on, ne ona nista po¬
hitela drug drugemu v naročje kakor nekdaj. Mati
toliko da se je dvignila s fotelja, kjer je sedela
pri svojem delu ter ga objela počasi in molče.
Nedostajalo ji je moči, da bi se ga oklenila, tako
se je zbala spremembe, ki se je izvršila v srcu
mladeničevem, prav kakor je Darras napovedal. Se
druga neznatna, a značilna stvar jo je silno vzne¬
mirila: črna obleka Lucienova v znamenje žalovanja
in njena obleka. Sicer si je ona odela temno obleko,
ker je v svojem nežnem ženskem čutu že naprej videla
to nasprotje; črne obleke pa se ni upala obleči, ker
se je bala, da bi ne bil Albert užaljen. Tudi Lucien
se je stresel, opazivši to vidno znamenje razporoke, ki
je ločila očeta in mater celo po smrti in zato je
žalosten odgovoril na materino sočutno vprašanje:

»Hudo te je to zadelo, kaj ne da, ubogo dete?"

»Da, mama, tako hudo, da ti tega ne morem
povedati."

B 245 m

»Le povej mi, jaz rada poslušam . . . Smrt
pač ne izbriše mnogo stvari in če te teže trpkosti
posebno v tej zadevi, jaz gotovo čutim s teboj."

»Vem," reče Lucien, »vendar govoriti o tem
s teboj bi mi bilo hudo ... Bil je moj oče in dasi
je mnogo zakrivil glede tebe in tudi glede mene,
vendar sem čutil, ko sem ga videl umirati, da sem
hranil zanj v globini svojega srca ljubezen, o kateri
nisem mogel sanjati. Umrl je zelo mirno. Večkrat
ga je hudo prijelo, tako da je pričel blesti. Toda
ta delirij je preminol. On je zahteval duhovna.
Stel sem si v sveto dolžnost, da ugodim njegovi
želji. Po odhodu duhovnovem je bil še pri zavesti
kake pol ure ter je govoril z menoj. Kmalu nato-
ga objame neka omotica in umrl je brez bolečin.
V tem poslednjem pogovoru naročil mi je sporočilo
za-te, kar sem ti omenil v pismu. Želel je, naj te
jaz prosim odpuščenja v njegovem imenu, ker ni
bil tebi, kar bi ti bil moral biti. Mogoče, da je
zagrešil mnogo grehov, vendar mati, jaz ti zagotavljam,
da ni bil hudoben človek. Ali mu odpustiš? Dej,
povej mi, ako si mu odpustila? Potrebo čutim, da
mi to poveš ..."

»Jaz sem mu odpustila," reče mati in takoj
jo prekine Lucien, kakor da bi ne maral nadaljnih
besedi:

»Hvala ti, v njegovem in mojem imenu." In
namignil je materi, naj nikar o tem dalje ne govori
in zakril si je z rokama svoj obraz komaj sam
sebe obvladujoč. Potem pa je pomirjen nadaljeval:
»Veliko uslugo si mi s tem storila in jaz le želim,
da nama ta prijazen vtisek ostane dolgo v spominu.

a 246 a

Toda še neko drugo stvar treba urediti; otročje bi
bilo, ko bi hoteli odlašati ž njo. S tem le nada¬
ljujemo svoj razgovor, ki smo ga pričeli oni dan,
ko nismo mogli sami sebe obvladati, ne ti, ne jaz,
ne . . Imena očmovega ni izgovoril, marveč hitro
končal: „Ti si gotovo že uganila, gre se za mojo
poroko."

»Ali je tako zelo nujno, da že sedaj govoriva
o tem?" reče mati. »Vsaj vidiš, kako si utrujen
in tudi jaz sem trudna. Edina sva bila v tej tako
delikatni stvari. Ne razpravljajva danes vprašanj, ki
naju ločijo ..."

»Danes treba, da urediva to stvar," reče
mladenič odločno. »Sploh pa mi tvoja opazka
popolno jasno kaže tvoje misli. Dovoli, da stvar
pojasnim. To storim prav na kratko, in prepričaš
se, da tudi popolno mirno. Zato mi tudi odgovori
popolno odkrito. Po svojem zastopniku M. Mounier-ju
vem, da si poučena v vsem. Ti veš, da sem šel
v tej stvari k svojemu očetu. To sem storil in po
mojem mnenju sem imel pravico zato, ker ovire
za mojo poroko pravzaprav niso izhajale od tebe.
Če bi bila poroko zadržavala ti in sicer samo ti,
tedaj bi se jaz ne bil upal poslužiti tega sredstva, ki
mi ga je ponujala postava . . . Zato nisem ravnal
proti tebi; o tem bodi prepričana, da ta korak ni
bil naperjen proti tebi. Sploh pa, ali sem imel prav
ali ne: jaz sem to storil. M. Mounier ti je tudi
povedal, kak je bil vspeh. Dobil sem od svojega
očeta privoljenje. Dal mi ga je, to treba poudariti,
ko je vso zadevo dobro poznal. Jaz mu nisem
ničesar prikrival, zatrdim ti, prav ničesar glede

a 247 m

razmer, v katerih živi Mile Planat. Res je, da je
bil bolan in da se je čutil blizo smrti, vendar bil
je popolno pri zavesti. Želel mi je pokazati svojo
ljubezen s tem, da se ni hotel ustaviti zvezi, o
kateri je vedel, da jo jaz zelo želim in da bo moja
sreča. Ako bi bil živel še dva tedna, bil bi jaz že
poročen. Ker pa je umrl, je tudi njegovo dovoljenje
pred postavo brez veljave. Ti edina imaš sedaj
pravico dati dovoljenje za poroko. Ali boš ali ne
boš potrdila poslednje volje, ki jo je moj oče tako
jasno izrazil glede mene?"

»Temu ne morem pritrditi, da bi ti to vpra¬
šanje stavil v taki obliki," reče živahno mati. Srce
ji je bilo, skoro da se je culo, ko je to spregovorila,
zakaj z zadnjim svojim vprašanjem se je sin zadel
njene najbolj občutljive rane. »Ko si me vprašal,
ali mu odpustim, tedaj sem ti odgovorila, kakor
sem morala odkrito. Toda ne zahtevaj od mene,
da bi šla še dalje in se ozirala na voljo, ki zame
nikdar ni bila zakonita . . . Vidiš, da sem prav
imela, proseč te, da ne razpravljajva o tej stvari.
Ti me siliš govoriti, česar bi stokrat rajši ne
govorila. Ti ne veš, koliko sem pretrpela in prejokala
zaradi tvojega pota, ki si ga pravkar omenil. Ti
sicer zatrjuješ, da ta korak ni bil naperjen proti
meni; vendar jaz ne morem privoliti, da me ti
ločiš od Alberta, mojega soproga, od tega izvrstnega
moža, katerega si ti toliko časa nazival z imenom
oče, in ki je to s svojo skrbjo tudi zaslužil in še
zasluži. V ljubezni do tebe sva oba eno . . . Se
včeraj, ko je došlo tvoje pismo, ali hočeš vedeti,
zakaj je on najbolj skrbel? Samo to je želel, da

a 248 m

se med nami tremi hitro in za vselej konča to
nesporazumljenje „  Skrbi samo, da Lucien ne odide
od doma in se ne vrne več nazaj," to so njegove
besede ... In ko bi ti vedel, kako te je ob vsaki
priliki zagovarjal? Morda ni prav, vendar jaz ti
moram vse povedati."

„On je videl osebo, s katero se hočeš poročiti
in menim, da ti ni treba spominjati v kakih raz¬
merah. Sel je na trg Francois-I er , ker je mislil, da
si žrtva intrigantke. Hotel je govoriti, ti veš, s kom
in ti razumeš, zakaj? Že samo to, da je bil tam
in vzrok zakaj je prišel tje, bi ti moralo zadostovati
v dokaz, kaj si ti njemu? . . Nikdar se ni za-te
toliko žrtvoval; on te je hotel rešiti na vsak način.
Slučajno pa sta si mladenka in on sama pojasnila
vso stvar. Ona je napravila nanj popolno drugačen
vtis, kakor ga je on pričakoval. Jaz bi ne govorila
resnice, če bi trdila, da je popolno spremenil svoje
misli glede nje. Vendar on pravi, da sva jo morda
prehitro sodila. Moraš pa ti sam priznati, da sva
imela dovolj zadostnih razlogov, ako sva se je
branila . . . Toda, ako se nama dokaže, da je v
resnici taka kakor jo ti sodiš, ako dobiva prepri¬
čanje, da bi bila ona zate dobra žena, tedaj bi tudi
jaz kedaj mogla spremeniti o tem svoje misli. Vendar
to je mogoče le sčasoma. Prosim te torej odloga
za končni odgovor in mislim, da je le pravično
kar zahtevam."

Govorila je te besede, v katerih se je tako
naivno kazala njena iskrena želja braniti svojega
drugega soproga pred sinom umrlega, in iskala je
v očeh Lucienovih kako znamenje neodločnosti,

a 249 m

toda ni ga našla. Njegov obraz se je celo stemnil
in kakor bi zakrknil. Začetkoma ne odgovori ni¬
česar; vstane in hodi po sobi semintja. Hipoma
pa se vstavi pred njo, ter ji v presekanih, pikrih
besedah hitro reče:

»Odloga? Čemu? ... So stvari, katerih čas
nič ne spremeni. Čas ne more spremeniti, da je
M. Darras žalil mojo nevesto in ž njo tudi mene
in sicer na način, ki se ne da poravnati. Čas ni
zabranil, da si je on lastil pravic nad teboj na moje
stroške; da sem moral jaz zdoma; da si ti to pustila,
da je moral iz hiše tvoj sin, zato ker v tej hiši ti
nisi sama gospodar... Da, treba, da si vse poveva,
to je moja misel. Kje naj živini med tem časom,
ki ga zahtevaš, kje naj si poiščem strehe, ognjišča..
Pri vas?... Sedaj? . . . Nikdar, tega ne morem.."

»Lucien," zavpije mati, dvigne se in ga prime
za roke, »ti vendar zares ne misliš, kar govoriš...
To ni mogoče, da bi tako mislil ....  To ni
res! . . .

»Žal, popolno res," odgovori Lucien.

»Kaj, popolno res," ponovi mati. — »Ne, ni
mogoče . . . Mržnja te moti; zato si tako trd, tako
nehvaležen . . . Pozabi na ta dva strašna tedna in
spomni' se, kako je bilo poprej. Ti ne moreš več
pri nas živeti? Ah, to je preveč nehvaležnosti! . .
Ali mar nisi bil srečen doma?"

»Da, bil sem srečen," odgovori.

»Ali te nisem ljubila? Ali si upaš reči, da te nisem ?“

»Da, ljubila si me!"

»Ali ni bil moj mož zate toliko let najboljši
prijatelj ?“

m  250  0

»Da, bil je."

»Kako si se mogel tedaj iznebiti teh strašnih
besedi?"

»Te besede niso strašne, mama, še enkrat ti
povem, da so resnične! ... Ne gre se za to kar
je bilo, gre se za to, kar je sedaj in kar pride.
Misel, da sem doma odveč, je že dolgo živela v
meni. Početkoma so bile to ljubosumne misli, katere
sem skrival pred teboj. To ni bilo prav. Vsaj ni
bila tvoja krivda, ako sem jaz trpel, ker mi ti nisi
več bila kakor nekdaj. Bile so malenkosti. Ali želiš,
da ti jih naštejem? Ti nisi prejela od mene no¬
benega pisma, ne da bi ga ne bila njemu  pokazala.
Kako me je to bolelo pri vojakih . . . Vsled tega
sva včasih zadela skupaj z očmom. To nikakor ni
bila samo njegova krivda. Imenoval sem tvojega
soproga svojega očeta. On je ravnal z menoj kakor
s sinom z ono oblastjo, ki določuje najmanjše
podrobnosti v življenju. To mi je bilo včasih silno
zoprno . . . Sedaj pa še nagromadi tako krivičnost
na mojo nevesto. Takrat sem spoznal, da sem se
varal nad njegovim značajem. Posebno pa me je
bolelo, da si njemu prav dala proti meni takrat,
ko ga jaz nisem mogel spoštovati. Naposled in
predvsem ti zadnji dnevi, katere sem pretil pri
svojem pravem očetu, kamor sem se skoraj sra¬
moval iti. Toda ljubezen, s katero me je vsprejel,
mi je spremenila moje srce. Spoznal sem, da se
kesa. Sedeč ob njegovi postelji in razgovarjajoč se
z njim o najvažnejših stvareh, poslušal sem ga, ko
mi je pripovedoval spomine iz svojega izgubljenega
življenja. Bil sem prepričan, da je bil on boljši,

m  251 a

nego njegovo življenje. Neprenehoma je žalostno
govoril o tebi, o poroki, o mojem rojstvu . . . .
Nespametno je bilo brez dvoma, toda ko sem ga
poslušal, se nisem mogel ubraniti raznim sanjam.
Gledal sem v duhu, kako bi bil živel med vama,
ko bi se bile razmere tako razvijale, da bi bila ti
mogla, da bi ga ne bila zapustila. Kdo ve? Njegove
dobre naravne lastnosti bi se bile morda razvile?
Vsaj jih je imel toliko! Te sem dobro spoznal tudi
iz tega, kar so mi pripovedovali tovariši iz njegovih
otroških in mladeniških let v Ville-franche . . .
Jaz te ne tožim, mati. Ti nisi imela moči, da bi
čez gotovo mejo prenašala njegove napake, tudi
zaradi mene ne, ker za mene se je šlo . . . Jaz ti
zato ničesar ne očitam, toda bridko mi je bilo, ko
sem primerjal, to kar je bilo, s tem, kar bi lahko
bilo. To morda ni pravično, vendar jaz ti po¬
navljam, da te ne obsojam. Povem vse naravnost
kakor mislim tudi pred teboj ... Jaz te zapustim
in živel bom nasprotno kakor ti misliš in želiš.
Hotel sem ti pa zato pojasniti vse razloge. Nisem
pač hudoben sin, vendar ne čutim moči v sebi,
da bi prišel nazaj domov, da bi sedaj zopet med
vama živel — ne, tega ne morem, bil bi preveč
nesrečen ..."

Lucien je govoril in Mme Darras ga je srpo
gledala brez solze in brez vzdiha. Bila je vničena
in premagala jo je docela neizmerna bolest; vsled
tolikih bolečin ni bila zmožna nobenega odpora,
kakor se to opazuje pri izrednih katastrofah. Mnogo
je trpela zadnja dva tedna, vedno so ji rasle nove
težave: vedno huje si je očitala svojo drugo poroko;

a 252 a

vsem tem borbam je bila izpostavljena njena vest.
Toliko pa kakor sedaj še ni trpela nikoli. To niso
bile več posledice njenega dejanja, kar je videla
pred seboj, to je bilo dejanje samo, katero je živo
in konkretno kazala zadušena tožba sinova. V duhu
in kakor v nekih živih podobah je pregledala do¬
godke, ki so jo privedli tako daleč. Najprej je
ostavila Chambaultov dom; mislila je, da ima pravico
zato. Da bi bila še več potrpela, da bi ne bila po
nasvetu svojega pravnega zastopnika vložila prošnje
za ločitev, ki je v obupnost tirala Lucienovega
očeta. Med obravnavo jo je prosil, naj se še enkrat
vrne k njemu. Ona pa tega ni hotela. Pozneje ko
je on zahteval ne samo ločitev, marveč razporoko,
je kazala v smislu istih nasvetov, da temu ne na¬
sprotuje. Torej je res, da tudi ona nosi del od¬
govornosti glede razporoke; res je tudi, da se je
zopet omožila, dasi je imela sina in s tem obsodila
sama sebe, da ne bi mogla ničesar odgovoriti, ako
bi ji sin kdaj rekel: „Ti si mene žrtvovala." Sama
pred seboj bi bila tega le tedaj oproščena, ako bi
sin nikoli ne ugovarjal, da je tujca vzela v hišo.
Toda on ni samo ugovarjal, on je kar odšel od
doma. Družinska tragedija, ki izvira iz vsake raz¬
poroke, je sedaj na vrhuncu. Drugi zakon kaže,
da se ne more družiti z ostanki iz prvega zakona.
Ali je pa to hotela mati? Kaj? Ona je to storila
in zato vzdihne:

»Ti mi zatrjuješ, da me ne obsodiš, toda ali
bi me mogel hujše obsoditi kakor če trdiš, da na
mojem domu nisi več doma in da se čutiš pri meni
nesrečnega? . . Vendar jaz tega ne verjamem. To

m  253  0

so le strašne sanje. Jaz nisem prav cula, da bi bil
ti, Lueien, to govoril! Ne, to ne more biti res. Ti
si preveč mehak kakor tudi Albert. Oba sta ponosna,
a obenem boječa. Dobro vaju poznam. Vrinilo se
je med vaju neko nesporazumljenje, treba le, da se
razgovorita. On ni nikakor vedel, kaj ti misliš, jaz
ti to zagotovim ... Ti mu poveš, kar si meni
povedal in zopet bo vse dobro med vama, vse,
vse . . ."

i/Uboga mati!" odgovori mladenič. »Čemu bi
lagali drug drugemu? Čemu bi se umikali dejstvu,
o katerem smo se vsi trije prepričali na tem istem
mestu? . . . Moj očem, praviš ne ve, kaj mislim.
Toda mati, on to ve in tudi ti veš, da on to ve...
Glej, sedaj ko midva govoriva, je on tam v svojem
kabinetu za temi vratmi, in on ne pride k nama..
In sicer zakaj ne? Zato, ker pri tebi ni več prostora
zanj in za-me. In to čutiš tudi sama in zato ga ne
pojdeš iskat, da ne vzbudiš vpričo sebe tega raz¬
govora med nama. Dobro veš, da bi bilo to brez
koristi, a zelo nevarno."

»To je potrebno," reče Gabrielle, »jaz ga
grem klicat."

Z odločnim korakom stopi k vratom, ki so
ločile mali salon od knjižnice; odgrne zaveso in
prime za kljuko toda je ne zavrti. Za trenotek
obstane tako oslabljena, da se je morala nasloniti
ob vrata. Roka ji omahne, ne da bi bila odprla
vrata. Zato se zopet vrne od vrat, katerih res ni
upala odpreti ter pride k sinu nazaj, rekoč: »Ti
imaš prav ... Jaz se bojim . . . Toda, nesrečni
otrok, ali ne veš, da vaju oba ljubim, tebe tako

m  254 a

kakor njega. In uprav raditega ne bi mogla prenesti,
da bi vaju gledala v prepiru med seboj: Sin moj,
sin moj! Morebiti da sem se res zagrešila proti
tebi, ker sem se razporočila in zopet omožila;
toda prisežem ti, da sem sedaj zato tudi dovolj
kaznovana."

„Ti, da si zagrešila kaj proti meni," vsklikne
mladenič. Ti, moja draga mati? Ne govori tako,
prosim te, ne misli kaj takega! ..."  — Prijel jo
je in posadil na fotelj, on pa je pokleknil pred njo
poljubljajoč ji roke, pretresen v dno svoje duše po
materinem mučeniškem vskliku.

»Jaz sem kriv, jaz zaslužim kaznovan biti, ker
sem tako govoril, da imaš vtis, kakor bi ti kaj
očital ali te tožil! ... In vendar sem prišel samo
zato, da ti vnovič zatrdim, kako te čislam in ljubim ..
Povedal bi ti rad, da tudi daleč od tvojega doma
ohranim zato svojo najiskrenejšo ljubezen vedno,
vedno ... Ti kaznovana? Zakaj? Ali zato, ker si
bila tako odkrita, tako iskrena, ker si le prerada
verjela, da so vsa srca tako plemenita kakor je
tvoje. Toda mnogo src je, ki niso podobna tvojemu,
niso kakor tvoje sama dobrota, sama ljubezen in
in moje je med temi prvo. Poglej me! Nasmehljaj
se mi!" . . - In on dostavi otožno: — Morebiti
mine mnogo časa, preden se zopet vidiva ..."

»Tedaj je sklenjeno," vzdihne mati oplašena,
»da res odideš od nas?"

»Da," odgovori Lucien. »Ti tudi sama spo¬
znaš, da je tako za-me najbolje ..."  In pokazal
je na vrata, katerih ni imela poguma odpreti »ti
sama si mi to rekla. Po vsem kar se je zgodilo

e 255 m

in po čustvih, ki sem ti jih odkril, mi je zabranjeno
živeti pri vas. Tukaj ni več za-me prostora. Dobil
sem žensko, ki jo ljubim in katera mene ljubi.
Edina sva si v nazorih in nagnjenjih. To je moja
žena, s katero mi bo mogoče zgraditi si lasten
dom, kakor sem si ga v duhu naslikal. Ubogi po¬
kojnik je to umel. Razumi tudi ti, in daj mi do¬
voljenje, da se poročiva .' 1

«Ne!" reče mati ter umakne svoje roke pro¬
sečemu Lucienu. Z glavo zmika in ponovi: »Ne!...
ne . . . Prosila sem te, da počakaš ... Ali s tem
morda zahtevam preveč?"

»In jaz," prekine jo ter vstane, »sem ti povedal,
zakaj ne morem čakati. Življenje se mi smehlja in
hočem je vživati. To hočem in moram. Mile Planat
je bila preveč nesrečna in preveč po krivici. Ob¬
ljubil sem ji, da ji naklonim toliko sreče, kolikor
je morala trpeti vsled surovosti in krivičnosti ljudi.
Ko sem prišel k tebi, vedel sem že, da mi ne daš
dovoljenja. Zato sem jo že na to pripravil in pri¬
trdila mi je v tem kar ti povem: Ona in jaz imava
isto vero. Misliva namreč, da ima veljavnost zakona
svoj temelj v vesti. M. Darras se je hudoval nad
to idejo, ker sem mu jo onkrat omenil, toda jaz
jo vzdržujem, ker je resnična, ker jo imam sam za
pravo in ker mi to narekuje moj čut pravičnosti.
Pravi zakon, edin ki je prost vseh licemerskih po¬
godb, je svobodna zveza. Hotel sem se poročiti z
Mile Planat po postavi, to pa zato, ker bi bil tak
civilen zakon javen dokaz mojega spoštovanja do nje.
Ti se temu ustavljaš, da bi ji že sedaj dal to čast.
Jaz se temu vklonim. Toda midva sva si že dala

hi  256 e

besedo: živela bova v svobodni zvezi. Prezirali
naju bodo in obrekovali, vendar svojo vest imela
bova na svoji strani . . odločila sva se, da ostaviva
Pariz. In ko bi za to ne imel drugega razloga,
čutim se dolžnega, da tebe rešim raznih opazk,
katerim bi v takih razmerah dalo povod moje živ¬
ljenje ljudem v tvoji okolici . . Sla bova na Nemško.
Moja žena bo tam nadaljevala svoje medicinske
študije, jaz jih bom pa začel. Veliko veselje čutim
za to vedo, prav kakor moja nevesta. Skupno bova
delala. Po dveh letih bom prost in tedaj tudi pred
postavo pozakonim razmerje, ki je meni že danes
takega spoštovanja vredno, kakor malo onih lepih
zakonov, o katerih sanjajo moji tovariši . . . Mile
Planat ima sinka. Ne maram, da bi kdaj trpel, kar
sedaj jaz trpim. Vzela ga bova seboj in nikdar ne
bo vedel, da jaz nisem njegov oče . . . Sklicujem
se na tvoj čut pravičnosti, mati, in polagam naj¬
večjo važnost na to besedo, ker za-me je to vse:
Ali boš mogla, da bi me ne spoštovala, ako bom
tako živel?"

»In ti," reče mati, »ali boš mogel sebe spo¬
štovati, ako si zapustil mene, svojo mater in se nisi
brigal za bridkost, katero si mi s tem provzročil?"

»Kaj bi pomagalo, ako tu ostanem ter mučim
tvoje, kakor svoje srce? . . Jaz te ne zapustim . . .
Jaz te prepustim tvojemu možu, tvoji hčerki ..."

»In brez mojega sina," vzdihne mati.

»Mati", odgovori ves prevzet, »ne jemlji mi
poguma! To je potrebno. To je moja dolžnost
tudi nasproti tebi, da, tudi nasproti tebi." Tedaj
pa se je hipoma oklene tako trdno, da jo je skoraj

e> 257 m

zabolelo: — „Z Bogom, mati, z Bogom!..." In
preden je mati mogla spregovoriti besedo, je že
odšel iz male dvorane. Kričala je za njim: »Lucien,
Lucien!" a on se ni vrnil. Kakor zadnjič sliši tudi
sedaj, kako so se vrata odprla in zaprla. Voz zdrdra
in vse ji priča, da se je res poslovil, in to tako
bliskovito, da je ona obstala vsled iznenadenja kakor
okamenela.

»Odšel je," vzdihovala je mati, »odšel, odšel...
In niti v zgornje nadstropje ni stopil, da bi bil
objel svojo sestro! ..."

X.

Ječa.

Se nekdo drug je opazil, da je odšel mladenič.
Ni ga težko uganiti. Bil je Darras, kateremu se je
ta razgovor dozdeval zelo dolgotrajen. Bil je preveč
razumen, zato je slutil posledice, ki se pojavijo iz
tega razgovora med materjo in sinom, in vsled tega
je ves obupan in v strahu čakal, kako se dovrši
razgovor. Ali doseže Gabrielle vsaj to, da Lucien
odloži svojo poroko in da se vrne k njima če ne
kot domač, vsaj kot gost? Ali se morebiti upre tudi
temu? Ali bo zahteval od matere, da mu takoj
naravnost odgovori z da ali ne, in ako mu odkloni,
ali bo odšel, še bolj ločen od svojih nego poprej?
Ob tej bojazni, da otrok prvega zakona za vedno
pretrga z njima vsako zvezo, begale so možu raz-
poročene žene še druge popolno drugačne misli

17

© 258 s

po glavi: grozno je bil vznemirjen za bodočnost
svojega družinskega življenja. Vsaj bi taka katastrofa
znova vzbudila Gabrielli razburjenje zaradi verskih
dvomov, vsled česar sta že dosedaj toliko trpela.
Zabolelo ga je v srce, ker je res ljubil Luciena,
ga vzgojil in bil nanj tako ponosen . . Poleg tega
pa je tudi presenečen dognal, da ako se Lucien
loči, je s tem pokopana vsa grozna preteklost, ki
ga je toliko mučila in zato je na dnu svojega raz¬
burjenega srca čutil neko kruto zmagoslavje. Sram
ga je bilo, ko je opazil vnovič v sebi kal sovraštva,
ki se ni skladalo z njegovim značajem. Vendar ako
tudi zarudiš vsled kakega grdega čustva, vendar
kažeš, da ga čutiš . . Razgovor pa se je nadaljeval
in žena ga ni prišla klicat, to je znamenje, da mati
ni zmagala nad sinovo trdovratnostjo . . . Hipoma
pa tudi on čuje, kako se hišna vrata odpro in
zapro. Skozi okno je videl, kako je oddrdral voz, s
katerim se je Lucien pripeljal in sedaj odpeljal.
Torej je Gabrielle podlegla? . . . Albert hiti v malo
dvorano. Tu je sedela nepremično na fotelju: roke
na kolenih, glavo sklonjeno. To skrito, zahrbtno
sovraštvo, katero je gojil Lucien zoper drugi zakon,
jo je popolno potrlo. Ravno tako to, da ni pri
svojem odhodu pokazal najmanjšega znamenja svoje
ljubezni do Jeanne. Spoznala je sedaj prvikrat: Med
pol-bratom in pol-sestro, ki ju je ona objemala z
isto ljubeznijo, ni nikoli popolne edinosti. To je
najhujša muka za mater, ki je spočela od dveh mož
a mora spoznati, kako se nevede po otroki h nada¬
ljujejo nasprotstva med očetoma. Ta vdarec je bil
tako hud za njeno dušo, ki je preje veliko trpela

a 259 bi

vsled razburjenja, da ni slišala moža, ko je vstopil
v sobo. Kakor bi jo bil kedo hipnotizirano vzbudil
iz sanj, tako se prestraši, ko ga zagleda pred seboj
in mu krčevito poda roko.

Odšel je,' 1  vzdihne mati, „in sicer za vselej!
Živel bo sramotno s to žensko, ne da bi se poročil
ž njo, kakor oni. Vse sem mu povedala, kako si
mu dober, kako si začel dvomiti, odkar si se sešel
z njo in sicer v njeno korist . . . Prosila sem ga
naj ne zahteva takoj zadnje besede, naj samo ne¬
koliko počaka . . . Nič ni maral za nobeno reč.
Govoril je, da zapusti z njo Francosko, da gre na
Nemško študirat medicino, da otroka prizna za
svojega! ... On hoče, da naju več ne vidi! . . .
Ti si prav uganil zakaj: ker sovraži najino dru¬
žinsko življenje."

»Prevzela ga je smrt njegovega očeta," od¬
govori Darras. „  Kader vso stvar bolj mirno premisli,
pride gotovo do bolj pravičnega mišljenja, ki bo v
resnici njegovo in ne bo poznalo sovraštva ....
Gotovo je hudo, kar nas je zadelo, draga moja!
Toda obupavati, to se pravi strahopeten biti, naj je
to v družini ali pa v javnem življenju. Storila sva
svojo dolžnost. Razmere so se zasukale proti nama.
Ničesar si nimava očitati, nisva pa tudi popolno
brez upa . . . Živel bo z ono žensko v svobodni
zvezi, praviš? Svobodna zveza ima vendar le še
neko smisel. Sicer je res nespametna, vendar pros¬
taško grda ni. Ako jo tudi ona prizna kakor on,
tedaj ni nizkotna, in to ni sramotno, kakor si ti
rekla. Ako je ta ženska poštena, bo tudi živela
pošteno. Tedaj pa jih bodo nju otroci sami spo-

17 *

m  260  a

minjali, da bosta v nekaterih letih pozakonila svojo
svobodno zvezo. Ako pa je intrigantka, ne bo mogla
mirno dolgo prenašati pustega, dolgočasnega živ¬
ljenja na nemškem vseučilišču. Kmalu se mu bo
razkrinkala in potem se on ne poroči ž njo. V
obeh slučajih je gotovo, da ga zopet pridobiva.
Tudi ako je petindvajset let star, moral te bo
prositi dovoljenja. Ako pokaže ta ženska, da je
vredna soproga, tedaj privoliš tudi ti, in zopet ju
bova videla. Ako se pa ta zveza raztrga, tedaj se
Lucien brez dvoma vrne k nama domov. Torej ne
izgubi poguma in pomisli, da je bilo za sedaj
potrebno, da se je ločil. Vsled slabih vplivov je
dobil zoper najino družinsko življenje tako mržnjo,
da je bolje, ako sva nekaj časa popolno ločena od
njega ....  Vsaj manjše zlo je to ... . Draga,
pogum še tokrat! Opiraj se na-me! Jaz te ljubim
za dva!' 1

„Ti si dober," odgovori Gabrielle, ne da bi
se mogla razvedriti, „zelo dober . . . Toda kako
hočeš, da naj pritrdim tvojim dokazom. Toliko si
mi jih že naštel m tem prav podobnih zadnjih
štirinajst dni! Kako si mi dokazoval, da moram
upati, da se mi ni treba bati, da Lucien ne vstraja
pri svojem sklepu — in vendar je on vstrajal, -
da ne gre iskat dovoljenja k svojemu očetu, — in
vendar ga je šel iskat; — da imaš zanesljivo sred¬
stvo, da zabraniš to nečastno poroko — in sedaj
je še slabše! . . . Zakaj si mi pripovedoval vse to
in drugo? Zato ker nečeš, da bi jaz vedela stvari
kakor so, in kar tudi sam ne maraš videti resnice.
In to je resnica, ki mi jo je napovedal P. Euvrard:

Bog naju kaznuje po mojem sinu. Pravim naju,
ker ne ločim tebe od sebe, prijatelj, moj edini
prijatelj . . . Združena sva v kazni, kakor sva bila
v krivdi. Udarec, ki mene zadene, udarja tudi na
tvoje srce. Govoriš mi o pogumu. Ti bodi pogumen
in glej jasno in dovoli meni, da tudi jaz gledam
jasno stvari, kakoršne so v resnici. Izgubila sva,
Albert, enega svojih otrok, ne izgubiva vsaj še
drugega! . .«

Govoreč to dvignila se je na fotelju, ter se z
rokama oprijemala stola. Glas ji je bil vedno bolj
krepak, vedno bolj ognjevit. Kri se ji je vračala v
njena lica in skrivnosten plamen je gorel v njenih
očeh. Darras ga je prevečkrat opazil ta teden, zato
ga ni varal. Prestrašil se je, ker to so bila znamenja,
da jo je zopet prijela ona mistična vročica verskih
dvomov. Odkar je došlo sporočilo Lucienovo, da
je M. de Chambault umrl, bal se je drugi soprog
vedno grozne zahteve, katero gotovo stavi razpo-
ročenka ovdovela, pri kateri je oživela katoliška
vera. Na glasu že jo je spoznal, s kako prošnjo
pojasni te svoje zadnje skrivnostne besede in zato
jo vpraša:

» Drugi? to je Jeanne. Kaj pa ima naša draga
mala skupnega z nesporazumljenjem, ki je nastalo
med nama in Lucienom? Govori jasneje!"

»Zakaj se delaš, kakor da bi me ne bil raz¬
umel, Albert," odgovori ona, »vsaj si me vendarle
predobro razumel? Le ne taji tega! Ne delaj z
menoj kakor s kakim bolnikom! Ti veš, da je
trenotek preresen. Dobila sva dovolj jasnih in slo¬
vesnih opominov. Izgubila sva Luciena, ker sva

a 262  a

grešila; posebno jaz, ki sem verovala,  sem se
vdala skušnjavi ter pritrdila neveljavnemu zakonu
po razporoki. Ni je človeške postave, ki bi nadvladala
red od Boga določen. Zakramentov ne moremo
vničiti. Pred Bogom sem bila jaz vedno žena onega
človeka, za katerim nosi Lucien črno obleko. Pre¬
zirala sva to in zato sem izgubila sina . . . Sedaj
je ta človek umrl. Jaz sem prosta. Bog, ki je
naju tako hudo kaznoval, ponuja nama priliko, da
popraviva, kar sva zagrešila. Lahko se vrneva k
njemu, ako se cerkveno poročiva ....  Reci mi
Albert, da pritrdiš temu, da postanem jaz tvoja žena
tudi pred cerkvijo . . . Dej, reci! Ako ne, ne morem
več tako živeti. Preveč bi me skrbelo, da izgubim
še Jeanne, četudi ne vem kako, vendar bala bi se
vedno ... V njenem imenu, v imenu najine hčerke
te prosim zato."

„Pričakoval sem že te prošnje," odgovori Dar-
ras. Silna žalost se mu je razlila po obrazu, ona
obupna otožnost, katero opazimo pri človeku, ki
čuje ob bolniški postelji kakega posebno mu dragega,
ki je že skoraj okreval, a se mu kar naenkrat bo¬
lezen povrne še hujše. » Pričakoval sem tega", ponovi,
win ne hudujem se zaradi tega nad teboj. Preveč
si trpela, zato ni čuda, ako ne moreš prav spoznati
najinega skupnega življenja, vendar ti ne bom več
tega dokazoval. Ti imaš že svojo misel, če bi tudi
jaz stvar pojasnil popolno tako kakor jo ljudje na¬
vadno razumevajo. Ko bi mogla le pet minut
trezno premišljevati, spoznala bi najprej, da so najine
razmere z Lucienom nekaj čisto navadnega, kar‘se
ponavlja vsaki dan med triindvajsetletnimi sinovi

m  263 a

in njih starši in to po najboljših katoliških družinah...
Pač pa nisem pričakoval, da bi me ti zato prosila v
imenu najine hčerke. Gotovo nisi pomislila, kak
vtis bi napravila na hčerko cerkvena poroka, ako
bi se sedaj izvršila med njenimi starši. Ko si mi
zadnji teden omenila v svojem razburjenji, da nisva
poročena, videla si, kako me je to vžgalo. Tedaj
pa nisem mislil samo nase, ko sem tej kleveti
najodločneje oporekal, mislil sem tudi na Jeanne.
In tudi sedaj mislim nanjo. Ko bi se sedaj poročila
v cerkvi, ko sva toliko let civilno poročena živela
skupaj, priznala bi s tem, da civilni zakon v resnici
ni zakon in da dosledno tudi najin otrok ni za¬
konski. Tega pa vendar tudi ti ne misliš, to mi vsaj
priznaš ..."

»Da, da, tudi to mislim, in se ravno vsled
tega silno bojim."

»In ti ne čutiš, koliko nesmiselnosti je v tem,
da ne rabim drugega izraza, da je po tvojem mnenju
z grehom združeno rojstvo tega otroka, dasi so se
ob njegovi zibeli glasile same besede požrtvovalnosti,
zvestobe in nežnosti?"

»Jaz čutim in sicer zato, ker vem in ker ve¬
rujem, da nisva imela pravice zato."

»Tako ti ne dovolim več govoriti," zavpije
Darras razburjen vsled tega udarca. »Gabrielle
nadaljeval je vedno bolj razburjen in se ni mogel
več obvladati - »spomni se trenutka, ko si mi omenila,
da upaš, da si mati, spomni se onega posvečenega
ginjenja, ki sva ga tedaj občutila! Spomni se, koliko
ljubeznjivih skrbi sva imela za to dete. Deklica
naj bo naše veselje in naš ponos. . . Spomni se,

a 264 0

kako sva zanjo v skrbeh pričakovala sina, pa ga
ni bilo. In sedaj ..."

„ Sedaj ne čutim več tega veselja in tega po¬
nosa / 1  prekine ga mati, „in ga ne bom nikoli
čutila. Poskušnje so me ponižale. Samo razvaline
so še, kar mi je ostalo od življenja. Na tebi je
Albert, da v tej bedi najdem vsaj nekoliko tolažbe.
To bi vživala, ako bi imela mirno vest po zakramentih,
ako bi šla k spovedi, k obhajilu, in vzlasti ako bi
smela tebe in hčerko prav od srca objeti brez
očitkov. Treba mi je moči, vsaj veš, ako naj pre¬
našam misel, kam je zabredel moj sin in kakšno
življenje živi z ono kreaturo. Te moči drugod
nikjer ne najdem. Ako me ljubiš, ne zabrani mi
tega, ne razgovarjaj se o tem! Ti si želel poročiti
se z menoj, ko sem bila še dekle. Tedaj bi bila
poroka gotovo cerkvena in ti bi bil temu pritrdil.
To je vse, kar te prosim: Stori danes to, kar bi
bil takrat gotovo storil. S tem mi podaš naj lepši
dokaz svoje ljubezni, katere sedaj tako silno, tako
nujno potrebujem ..."

»Ne sili va-me," odgovori Darras še bolj
nestrpno, »ker nič ne pomaga. Ako bi se bil s teboj
poročil, ki si bila še dekle, tedaj seveda bi bil
vsprejel pogoj za cerkveno poroko, ker bi bili to
zahtevali tvoji starši. Brez hudega dušnega boja bi
pa to tudi takrat ne bilo šlo. Takrat pa nisem več
veroval nego sedaj in vselej je slabo, ako se človek
vda v kaki stvari, ki nasprotuje njegovi vesti. Iz
tega se porajajo one licemerske nravi, iz katerih se
kar nepregledno razvijajo najhujše družabne laži . . .
Toda takrat bi se bila izvršila cerkvena poroka le

m  265  m

vsled predsodkov tvojih domačih in vsled moje
pr i j e n 1 j i vosti v  S tem bi ne bili žalili častne in lojalne
preteklosti. Če bi pa danes to storila, s tem javno in
slovesno obsodiva dosedanje skupno življenje in
osramotiva svoje domače ognjišče. Tudi tebi na
ljubo bi ne mogel zatajiti svojega dosedanjega
življenja, za katero si ohranim vsaj svoj ponos, ako
mi ti zabraniš imeti ž njim tudi svoje veselje . . .
Ali si ti moja priležnica? Ali sem jaz tvoj ljubimec,
da bi se morala poročiti sedaj, ko že toliko časa
skupaj živiva? Ne, ti meni nisi priležnica, ti si
moja žena; jaz nisem tvoj ljubimec, jaz sem tvoj
soprog. Nikdar, nikdar ne pritisnem ne tebi in ne
sebi takega madeža. Nikdar ne zalučim kamna
sramote v svoje domače ognjišče."

»Torej ti je ljubše, da se uniči!" reče ona trdo.
»Da, ako mi zabraniš cerkveno poroko, tedaj si uničil
naše družinsko življenje. Jaz bi ne mogla ostati, čutim,
da mi je to nemogoče. Ne prenesla bi tega, da bi
živela s teboj, nosila tvoje ime, da bi bila tvoja žena,
pa da bi ne bila tvoja pred Bogom, čemur nasprotuje
samo tvoja prevzetnost. Prenašala sem to - kako
težko in koliko časa! - ker je vladal nepremagljiv
zadržek. Rekla sem si: Storim kolikor morem svojih
krščanskih dolžnosti v razmerah, ki so močnejše,
nego je moja volja. Sedaj pa, ako mi tega ne dovoliš,
moram oditi, ker mi ni več obstanka pri tebi.
Odgovori mi, ali mi privoliš, da grem stran od
tebe? ... Ti govoriš o žalitvi, o madežu. Kakšno
življenje bi bilo to, ako opravima obred, ki nama je
bil dosedaj prepovedan, ki pa je nama sedaj do¬
voljen? Kak madež bi bil tak zakon, ki zate, ker

m  266  s

ne veruješ, nič ne pomeni? Ponovim ti, ako mi
to odrečeš, tedaj v tebi napuh zmaga nad ljubeznijo.
Samo napuh! Ti ne maraš, da bi moja vernost
zmagala nad tvojo nevernostjo."

»In če bi tudi tako bilo? . odgovori Darras.
»Ko bi jaz mislil, da je strahopetno hliniti nazore,
ki jih nimam. Svojih nazorov si nisem pridobil za
igračo in nimam jih na prodaj. Oni so izraz mojih
najglobejših misli, izraz najtajnejše vesti. Nimam
samo pravice, tudi sveta dolžnost mi je, da se
ravnam po njih, ker so za-me resnica. Toda če
se sedaj poročim cerkveno, ko sem zakonito poročen
že dvanajst let ter ta zakon smatram kot veljaven,
s tem bi izjavil, da pripoznam katolicizmu neko
veljavo, katere mu ne priznam. Ako komu podam
roko, je ta samo znamenje, toda ne podam je
človeku, ki ga zaničujem. Rekla boš, da je to samo
nekaj zunanjega, ako s teboj stopim pred duhovna.
Toda s tem bi jaz priznal dogmo, ki vem, da je
napačna, priznal bi hiearhijo, o kateri vem, da je
lažnjiva, storil bi nekaj, kar spoznam za škodljivo.
Vsaj je že itak preveč obljuba, katero si izvabila
moji ljubezni, ki me veže, da moram gledati, kako
se mi hčerka vzgaja v teh zmotah. Ne zlorabljaj
moje poštenosti v tem pogledu, ne poskušaj me,
da se ji ne izneverim . . . Končajva razgovor, ki je
brez pomena, vsaj imava že tako dovolj britkosti,
čemu bi si še napravljala druge?"

»To ni tvoja zadnja beseda, Albert?" vzdihne
Gabrielle . »Ako ti ne veruješ s svojimi nazori o
pravičnosti in tolerantnosti, vendar mi ne moreš
braniti, da jaz verujem."

m  267 a

»Kedaj sem ti pa še to branil?" odgovori
Darras pikro.

»Ti mi to braniš," reče ona, »ker me siliš, da
bi živela s teboj v razmerju, katero vera prepoveduje."

»Jaz," zakriči Albert, »jaz da te silim? In kaj
ti delaš, ko mi vsiluješ korake, katere mi prepo¬
vedujejo moja načela?"

»Ah," ugovarja Gabrielle, »kako moreš delati
take primere? Svoja načela si si ti sam izbral in
sam jih razlagaš. Ali se bi kaj spremenilo v tvojem
življenju, ako meni na ljubo storiš nekaj, o čemer
sam praviš, da je zate le nekaj formalnega. Ako pa
jaz še ostanem pri tebi kakor žena, ki nisem -
pomni: nisem — tedaj sem izven cerkve! . . . Za-
branjeni so mi zakramenti, nemogoče mi je versko
življenje . . . Sploh pa še enkrat rečem, jaz tega ne
prenesem, rajši grem stran!"

»Prav/ 1  vsklikne Darras ves iz sebe, „ti torej
pojdeš!" In divje tiranstvo se pokaže v razburjenem
možu, ko trdo reče: „Toda če greš, pomisli dobro,
da si sama odgovorna za svojo upornost. Pustim ti, da
greš; ne bom poslal detektiva za teboj, da te privede
nazaj. Samo svojo hčer si jaz pridržim . . Ob svoji
poroki sva napravila pogodbo. Ti si se zavezala,
da boš moja žena, jaz pa sem se zavezal, ti dovoliti,
da bodo najini otroci krščeni in katoliško vzgoje-
vani. Danes se ti je vzljubilo, da hočeš prelomiti
to pogodbo. Prav! Ti praviš, da nisi moja žena.
Ti govoriš, da odideš. Bodi! Zato pa mene po¬
godba nič več ne veže. Jeanne je moja in ostane
pri meni, postava jo meni izroča. Pogodba je od¬
povedana, in jaz jo lahko vzgajam po svojih nazorih."

® 268  m

»Tega vendar ne storiš/' vsklikne mati. „Zato
nimaš pravice. Tolikrat si mi pravil, da je prva
vseh dolžnosti spoštovati vest! Ti se vendar ne
zadeneš ob vest svoje hčere."

»Jaz ji nadomestim drugo," odgovori oče.
„Pod mojim vodstvom bo napredovala v resnici,
ti jo pa hraniš s slepili in jaz se vsled svoje pre¬
velike vestnosti nisem temu ustavljal. Že danes
vidim, kako sem se zadolžil nasproti onemu, ki se
pozneje poroči ž njo, ako bi ji kedaj vtiski njene
mladosti zopet oživeli in bi jo ločili od njenega
moža ..."

»Ti jo torej oropaš njene vere ..."  reče
Gabrielle. „Toda vero vzeti človeku brez orožja, to
je hudodelstvo, Albert, strašno hudodelstvo."

»Ali misliš, da ni oni kriv hudodelstva, ki ji
je dal vero?.." zavrnejo Darras. „Pazi in ne vzbujaj
v meni te misli, ki me je tolikokrat mučila: da
namreč proti resnici nobena obljuba ne velja, da
bi torej ne bil smel nikoli obljubiti kar sem ob¬
ljubil . . . Toda ne! . . . Kar sem rekel, držinr pod
pogojem, da tudi ti spolnuješ, kar si obljubila.
Pomni, jaz nečem nikdar več poslušati govorjenja
o cerkveni poroki, nikdar več! Kakoršnega si me
vzela, tak ostanem, če ti držiš svojo‘besedo, držal
jo bom tudi jaz; če se pa kedaj izneveriš dani be¬
sedi in res odideš, storil bom, kar sem ti povedal."

»Ali tudi sedaj prav pred prvim obhajilom?"

»Ona ne pojde k obhajilu," odgovori trdo,
„in to bo še najbolje. Toda dovolj!" Pogledal je
na uro in dejal: „Cetrt na tri; mene čakajo v pi-

a 269 0

sarni. Ko se vrnem, upam da se boš že zmodrila.
Z Bogom!"

Prvikrat, odkar biva v tej hiši, je odšel, ne
da bi bil poljubil ženo na čelo, ne da bi jo bil
pogledal. V svoji razburjenosti, v kateri se mu
je združilo vse trpljenje zadnjih dni,^ je izgovoril
zelo pikre besede in jih ni obžaloval. Šel je v malo
dvorano, vzel vrhno suknjo in klobuk. Ostal je tam
dalje časa nego je bilo treba v nadi, da se Gabrielle
premisli in pride k njemu prosit ga, naj ne gre
tako iz hiše. Toda nje ni bilo. Zaželelo se mu je
v hipu, da bi se on vrnil k njej, a ta želja ga hitro
mine. Spomni se nekaterih besed, ki jih je izgovorila
nesrečna žena v svojem obupu in takoj mu zakrkne
srce. Na misel mu pridejo besede: „Nisva imela
pravice jo imeti" in glede družinskega živ¬
ljenja: „jaz nisem tvoja žena, veš, nisem . . ."
Rekel si je: „Ako sedaj trdo ne nastopim, kam
pridemo! Treba da vidi, kako sem nezadovoljen,
da mi zopet znova ne prične." Nato zapusti hišo
in gre naravnost v pisarno, kjer ga je res čakalo
več ljudi z nujnimi posli. Toda četudi je bil to
popoldne s posli preobložen, četudi je moral zelo
mučiti svojega duha pri stvareh, pri katerih je bilo
treba skrajne tehnične točnosti, vendar se mu ni
polegel vihar v njegovi duši. Posluša ljudi in jim
odgovarja, pa vedno ima pred očmi podobo svoje
žene, kako je smrtno razburjena in to vsled nje¬
govih nespravljivih besed. Tesno mu je bilo pri
srcu, kri mu je plula v vročini, v prsih ga je peklo,
sploh je popolno obnemogel. Toda če se je le
spomnil, da morda najde doma zopet isto upornost,

a 270 a

da se mora boriti zoper isto versko manijo,
vojskovati se s trdovratno željo po poroki,
ki je žaljiva za njegovo preteklost, prevzel ga je
zopet gnjev, kakor se je nedavno kazal v njegovih
očeh, v njegovem vedenju in v njegovih sovraštva
polnih besedah. Neznosno mu je bilo: Njegova
Gabrielle, ta nežna ljubljenka njegove prve mladosti
in oboževana tovarišica njegovih dozorelih let, se
je izgubljala v oni cerkvi, ki je bila njemu po¬
osebljena zmota, laž in krivica. Bal se je, da kakor
hitro se vrne domu, se zopet prične ta neznosni
in nerazrešljivi razgovor; čutil je zagotovo, da on
še bolj kruto nastopi, isti čas pa je čutil, da ga je
sram, čutil je očitanje, da je žalil svojo drago pri¬
jateljico, vsa taka čustva so ga razburjala. Ta vihar
nasprotujočih si misli, ki so begale po njegovi duši,
je bil tako silen, da je sklenil pomiriti ga, preden
se vrne domov. Zato se je vračal domov peš iz
1' avenue de 1' Opere do la rue Luxembourg počasi
in po stranskih potih čez la plače de la Concorde,
des Invalides na trg de 1’ Observatoire, zavlačujoč
tako pot domov, kamor ga je pa vendarle gnalo.

Bila je že davno ura šest, ko je pozvonil pri
glavnih vratih svoje hiše. Ozrl se je na hišo, kakor
nedavno Gabrielle, ko se je vračala od P. Euvrarda,
poln otožnega hrepenenja po sreči, ki je še mogoča,
ki pa je v veliki nevarnosti. Zatopljen v skrb, kako
ga vsprejme, ni nič opazil, kako čudno ga je gledal
sluga, ki mu je odprl vrata. Šel je v svojo sobo,
kamor pa žene ni bilo, kakor je sicer vselej prišla
in ga spraševala, če kaj potrebuje. Zato pa je hotel
iti sam k njej ter ji pokazati, da nima nobenega

a 271 e

srda proti njej. Vstopi zato v malo dvorano, kjer
bi morala biti. Toda tudi tu je ni bilo. Potrka na
vrata spalne sobe. Tudi tukaj je ni več. . . Ali ga
morda pričakuje v njegovi pisalni sobi? Ne, tudi
ta je bila prazna . . . Brez dvoma je Gabrielle
zgoraj pri hčerki v učni sobi. Darras gre po stop¬
nicah v drugo nadstropje; prestraši se pa, ko vidi,
da je tudi učna soba prazna, da ni nikogar ne v
hčerkini spalnici, ne v sobi vzgojiteljice . . Povsem
je mogoče, da je Mme Darras šla z doma s hčerko
in učiteljico. On pozvoni. Isti sluga, ki mu je odprl
hišna vrata, prihiti k njemu, in sedaj se Darras ni
več varal, ko je slugi pogledal v obraz. Nekaj po¬
sebnega se je moralo zgoditi. Obšla ga je strašna
slutnja, vendar kakor je vedno varoval Gabrielle,
tudi sedaj ni vprašal naravnost, marveč splošno in
mirno, da bi vsaj pred služabniki prikril dramo,
ki se razvija med njim in med gospo.

»Kedaj pa je odšla gospa iz hiše?" vpraša.

»Ob treh, ob treh in pol," odgovori sluga.
»Jaz sem šel voza iskat. Moral sem celo na kolo¬
dvor Mentparnasse, da sem dobil voz za prtljago."

,/Pokličite mi sobarico!"

»Ta je odpotovala z gospo," odgovori slu¬
žabnik.

»A tako," reče Darras. - Sedaj ni več no¬
benega dvoma: voz za prtljago ... v spremstvu
sobarice, hčerke in učiteljice . . . Gabrielle je vres-
ničila svojo grožnjo in je ubežala! — Imel je še
toliko poguma, da je vprašal malomarno kakor za
kako vsakdanjo stvar: »Ali so imele dovolj časa
vse pripraviti?"

a 272 a

»Sobarica in vzgojevateljica sta vse pripravili,"
odgovori sluga. „Bili so štirje zaboji. Pomagal
sem jih vozniku spraviti na voz; velik kovčeg, dva
mala in potno torbo od gospe."

Tedaj Gabrielle je ubežala, ubežala s svojo
hčerjo, z njegovo hčerjo! . . . Tako ga je potrla ta
nepričakovana novica, da je bil kakor mrtev in da
ni ničesar naprej pozvedoval. In kako naj bi tudi
pozvedoval, ne da bi izda! skrivnost svoje rodbinske
krize? Dejal si je, da to ni mogoče, da se mora
vrniti, ker kamor se je namenila, da se skrije, tam
ne bo mogla prenašati misli, v kakih skrbeh da on
živi. Sploh pa ni odšla, ne da bi mu bila kaj pisala.
Begal je po sobah in iskal po miznicah kuverto
s svojim naslovom, ki jo je gotovo kje pustila.
Žena se ne ukrade kar tako z doma, kakor kaka
hudodelnica, ne da bi mož vedel, odkod da dobi
poročila in kam naj jih pošilja. Toda on ni našel
ničesar. Zaman je prebrskal vse papirje v svoji
pisarni in na pisalni mizi v mali dvorani, kjer je
stanovala Gabrielle. Med tem iskanjem seje zapoznilo
in kuhar je naznanil, da je diner pripravljen. Misel,
da bo moral sam sedeti pri mizi, ki je bila miza
za družino, katera se je danes razšla, bila je Darrasu
silno zoperna. Zato je rekel, da ne bo doma ve¬
čerjal; in odšel je ter se je potikal po ulicah, kakor
nedavno. Tudi takrat je bil zbegan, toda vendar ni
mislil, da je tako blizu katastrofa, ki je tako vzne¬
mirila njegovega duha! . . Gabrielle je ubežala? . .
Kako globoko v srce se ji je morala zasaditi ta
vražja katoliška dogma, da je sklenila rajši tako
ubežati, kakor pa živeti z njim, odkar je vedela,

m  273 §a

da ne bo cerkveno poročena. Res je, da je on
popoldne trdo govoril, res ji je grozil, kruto grozil,
vendar ali jo vse to opraviči, da je ubežala in to
z njegovo hčerjo? . . . Zakaj? Zato da mu one¬
mogoči izvršiti zanjo najhujšo grožnjo, na katero
je pokladal on največjo važnost. Kakor da bi mu
klicala, stiskajoč otroka na svoje srce: „Ti bi rad
našo Jeanne, pridi in vzemi jo!" — „Da," odgovori
si s krepkim glasom, kakor da bi ga bil res kedo
izzival s temi besedami; »pridem in ti jo vzamem"...
Toda kje naj jo vzamem in kako? . . Postavo je
imel on za-se. Imel bi tudi javno silo na razpolago.
Po postavi ima tudi pravico zahtevati, da se žena
vrne v njegovo hišo. Ta plemeniti mož, ki se je razen
v dveh slučajih v zadnjih štirinajstih dnevih vedno
oziral na veliko občutljivost svoje soproge, predstavi
si hipoma ženo s hčerko v sobi, kamor vstopi
policaj ali komisar. V svoji rahli nežnosti se upre
tej podobi. Znova je v .njem zmagala ljubezen nad
srdom. Povpraševal se je sočutno ne da bi se nase
oziral: «Kje je pač ona? Kedo jima je nocoj po¬
stregel pri skupni večerji? . . . Kaj je ona rekla
otroku? Ločena po svojem zakonu od vseh so¬
rodnikov Nouet-ov nima sedaj nobene rodbine,
kamor bi se zatekla. Ali se je morda skrila v kak
samostan? Ali je šla v kak hotel? Razmišljal je na
vse strani, a je bil popolnoma brez sledi, in ni imel
prav nobenega podatka, kje da bi bila. Sine mu v
glavo, da so morebiti šle k Lucien-u. To pač kaže
bolj nego vsaka analiza, kako silno je ta negotovost
razdejala njegovega sicer tako bistrega in po do¬
ločeni metodi delujočega duha. Na kaj takega priti

18

a 274 a

je pač nesmiselno, če pomnimo, kak nastop sta
imela med seboj Lucien in mati še tisti dan. Komaj
se mu je vzbudila ta misel, že je bil prepričan, da
je resnična in Darras ni šel marveč tekel proti
hiši de la rue Monge, kjer je stanoval Lucien. Po
postreščku, ki je prišel iskat Lucienovih stvari, je
zvedel za njegov naslov že prvi večer. Na njegovo
vprašanje mu odgovori hišnik, da je M. de Cham-
bault ravno ta večer odpotoval.

»Ali sam?" vpraša Darras.

»Sam," glasil se je odgovor.

Ta pot je bila pač nespametna. Toda v svojem
deliriju je nastopil drugo, a še bolj čudno. Rue
Monge je sosedna cesta de la rue Rollin. Sem jo
je zavil. Morda pa zve pri Mile Planat, kje bi
našel Luciena. Na stanovanju študentke je zvedel,
da je tudi ona odpotovala pred nekterimi urami.
On se tudi kot puritanec ni bal z denarjem pri¬
dobiti si natančnejših podatkov: Lucien je prišel
po njo in ž njim je odpotovala za dalje časa, ne
da bi povedala, kedaj da se vrne. Mlada sta torej
izvršila načrt, katerega je sin naznanil materi. Ta
hladna pomladna noč, ki so jo še krasile kake zle-
denele kaplje, bila je brez dvoma ljubečima se
poročna noč in Darras jima jo je zavidal s svojim
docela potrtim srcem. Imata vsaj oba isto vero, iste
ideale, isto prepričanje! Kako silno je želel še m moli
teden, da bi rešil Luciena iz te zapletke. Čudil se
je sam sebi, da je sedaj temu nasproti tako vnemaren.
Zanimal se je samo za ženo. Iz te novice je
posnel dejstvo, da Gabrielle ni šla prosit k Lu-
cien-u pomoči proti njemu. Toda kje bi bila? . .

a 275 a

Obide ga zopet hipoma druga misel, nič manj
nespametna: Morda se je pa med tem ko on bega
okrog in jo išče, vrnila domov v rue du Luxem-
bourg. Ni mogel verjeti, da se ona že ne kesa.
Vzel je voz, da bi bil hitreje doma; tu pa najde
hišo, njeno hišo tako prazno in nemo, kakor tedaj,
ko je odšel z doma. Niti pisemca mu ni poslala, da
bi v svoji samoti imel vsaj znamenja, da še živita
žena in hči. Celo noč po tem groznem večeru
hodil je Darras sem in tje med knjižnico in ženino
sobo. Kruti sklepi so se mu v glavi menjavali s
pojavi nežne ljubezni. Včasih se oprime načrta,' da
privede po postavni oblasti nazaj obe mater in hčer
in ta kruta misel, katero je nedavno velikodušno
odklonil, mu je napravila nekaj divje slasti. Da mu
je žena ubežala in otroka vzela seboj, to je bilo
žene nevredno in je v živo zadelo njegovo moško
samoljubnost. S tem nasilnim maščevanjem bi vsaj
pokazal, da je on gospodar . . . Kmalu na to pa
se ponos in gnjev umakneta plamenu obupne, so¬
čutne bolesti, ki ga je uničila. V tej spalni sobi, ki
je bila še nje vsa polna, se mu je posebno živo
kazalo, kaj mu je bila ona toliko let. Dihal je fin
parfum, ki ga je ona rabila in ki ga je spominjal
njenega smehljanja, njenih pogledov, njenih po¬
ljubov. Veliko ogledalo z živozelenim okvirjem se
je zdelo, da je še ohranilo dražestno podobo
ljubljene žene; v zglavnici na postelji je še vtisnjena
njena drobna glava. Na vseh teh svetlih predmetih
so begale njene bele roke. Po tapetah je hodila v
svojih lahkih čeveljčkih, v katerih so se skrivale
njene lepe noge. Še danes je imela v rokah dra-

18 *

m  276 m

goceno srebrnino, ki je raztresena po toaletni mizi.
Vsaka podoba, ki je krasila steno, spominjala ga je
kakega dogodka iz nju rodbinskega življenja. Ko
je tako mimogrede pregledoval vse tako majhne
stvari, opazil je, da manjka okvirja, v katerem je
bila njegova fotografija na pisalni mizi. To zna¬
menje, da ga ljubi tudi še sedaj, ko beži pred njim,
izvabilo mu je solze iz oči. Zakaj jo je pustil, da
je tako samevala od onega prvega dne, ko mu je
priznala svojo vzbujajočo se vernost? Zakaj ti oziri
in ta plašljivost, da je spal toliko noči na postelji,
ko mu jo je sluga pripravil posebej? To nespo-
razumlje bi se bilo razpršilo ob ljubezni, ki poravna
vsa nasprotja med možem in ženo. In sedaj ali se
še kedaj vrne in znova oživi mrtve prostore s
svojo ljubeznivostjo, ki jo je življenje nekoliko
zmanjšalo, ki pa ima še vedno mogočen vpliv na
njegovo srce? In če pride ali ne bo vsega nek¬
danjega veselja zastrupila s svojim očitanjem vesti ?
Ali ne bo videla greha v sreči, o kateri je menila,
da ji je sedaj prepovedana? Ali naj so nekdanje
slasti uničene za vedno? Ali naj jima bo v plačilo
tolikoletne zakonske zvestobe zabranjeno, da se po¬
lagoma in prijetno ta ljubezen umakne prijateljstvu,
polnemu zaupnosti in vdane ljubezni? . . . Nespa-
metnik! Ta prazna soba, kjer Darras išče ženo in
je ne najde, daje mu sama odgovor: Sedeč ob
vznožju s preprogo zagrnjene postelje in opazujoč
okrog sebe nemo, na pol razsvetljeno sobo, čuti se za¬
puščeni soprog tako žalostnega, da si želi smrti tu med
razvalinami svoje sreče — uničene za vselej, ako se
mu žena ne vrne in zelo ogrožene, ako se tudi vrne!

a 277 0

„  Treba pa vendar, da pridem do kakega
sklepa . . . dejal si je ob koncu te noči brez
spanja. Zopet je upal, da ne mine jutro, ne da bi
dobil kak brzojav ali pismo. Vsak hip se mu je
zdelo, da rase krivda žene, a vsak hip je našel
njega tudi bolj zbeganega. Trudil se je pa vendar,
da bi stvar presojal tako nepristransko, kakor ko
bi se šlo za koga drugega: - »Kake pravice bi
imel vsak oče na mojem mestu? Kaj bi bila njemu
prva dolžnost? Kje je pravica? - Jaz imam pravico
do hčere. Spominjamo se, s kakim svetim spošto¬
vanjem je imel navado govoriti o postavnih določilih
glede zakona. To besedilo mu je prišlo v spomin,
da je z njim podpiral svoje trditve. »Soproga se
skupno zavežeta s tem, ko skleneta zakon, da imata
dolžnost hraniti, vzdrževati in vzgajati svoje otroke .."
- »Zena naj bo pokorna svojemu možu ..."  —
»Skupno," sklepal je, »ako pa žena neče spolnovati
dolžnosti soproge? Če se upre? Tedaj izgubi svojo
pravico, mož pa svojo ohrani . .“ S tem zofizmom
bi bil rad vdušil pomislek, ki ga je povzel iz na¬
zorov, katere je imel o družbi. Ti pa so si na¬
sprotovali, kakor se to dogaja pri moralistih njegove
vrste, pri katerih se skrb za splošni blagor druži
z načeli popolno anarhističnega individualizma. On
je vedno govoril o svoji vesti, in tudi Gabrielle se
je sklicevala na svojo vest. Po svoji vesti se je
Gabrielle ravnala, ko ga je prosila, naj se poročita
po cerkveno. In ko je šla, slušala je tudi svojo
vest. »Pogodba enkrat sklenjena je vedno veljavna",
reče si Darras, ko se mu ta ugovor pojavi v nje¬
govem duhu. »Bila je moja žena, zato ni smela

m  278 a

delati, kakor je storila ..."  Toda kako bo pa on
delal, da si prisvoji pravico dobiti svojo hčer? Celi
ta drugi dan je minol, in on se je vedno sam
seboj razgovarjal, kedaj da se odloči za prvi korak,
ki je bil pa res popolno navaden. Ker ni hotel
rabiti policije, moral je za svet vprašati odvetnika.

Poznal je izvrstnega popolno zanesljivega od¬
vetnika, ki je zastopal Orand-Comptoir. Ako pa
njega za svet vpraša, treba, da mu poprej pove vso
skrivnostno zgodovino svoje poroke ter ga pouči
o akutni rodbinski tragediji, ki se vrši med njim
in Gabrielle, sploh treba, da sebe obtoži. Toda
zopet ga prevlada čustvo in oživi v njem ljubezen
in zato je zopet vzdihoval in tožil: „Ubežala je,
ubežala! Kako je mogla storiti kaj takega ..."

Tudi druga noč je bila kakor prva; srce mu
je plavalo v britkostih in duh se je izgubljal v
negotovosti. Konečno si vendar reče: „Še naprej
omahovati bi bilo strahopetno. Moram govoriti z
M. Carrierom." To je bilo ime advokata. Napoti
se z doma, da gre naravnost k temu možu, ki je
stanoval na drugem koncu mesta. Seveda je še
poprej počakal prve pošte. Določil je, da po raz¬
govoru z advokatom gre v svojo pisarno. Živci so
mu bili popolno razbiti, prebil je že šestintrideset
ur brez spanja in sicer v grozni moreči ga negotovosti.
Zato se je čutil zelo zadovoljnega, ker M. Carrier-ja
ni našel doma, kar pa je bilo nasprotno logiki njegove
sicer železne volje. Odtod se vrne zopet domov v
rue du Luxembourg; tudi to je kazalo njegovo
nestalnost. Vrnil se je in si očital to svojo otročjost.
Ako mu je Gabrielle dva dni po svojem neverjetnem

a 279 a

begu skrivala kraj, kamor se je zatekla, kak vzrok
naj jo napoti, da bi to sedaj sporočila? . . Nobenega
pisma ni pričakoval, vendar si ga je silno želel.
Zato je kakor okamenel, ko je opazil v predsobi,
kamor so pokladali pošto, ne kako pismo ali
brzojavko, marveč navadno, ob voglu nalomljeno
vizitko, na kateri je bral ime: M. abbe Euvrard,
član akademije. S svinčnikom je oratorijan zapisal:
„  Pridem ob dveh, ako mi M. Darras skaže čast,
da me blagovoli vsprejeti." Spodaj je podpisal svoj
naslov... Ob dveh? Sedaj je enajst. Darras ni
nič mislil. Ni se vprašal, kaj poreče duhovnu, ne,
ali si bo s tem razgovorom kaj škodoval na svojem
ugledu, če bi s tako naglico vsprejel odposlanca
svoje žene. Gotovo je, da pride k njemu P. Euvrard
po naročilu njegove žene in zato ga Darras ni
mogel pričakati. Te tri ure moral bi on trpeti
neskončne muke, katerih pa ni hotel in ni mogel
trpeti, zato je bil četrt ure pozneje, ko je dobil to
vizitko, že pred staro hišo de la rue Servandoni.

Premišljujoč, da je Gabrielle prišla sem brez
njegove vednosti, da je istega hišnika vprašala, kje
da duhoven stanuje, da je šla čez dvorišče z zelenim
vrtičem, stopala po istih razdejanih stopnjicah, se
Albert zopet silno razjezi. Zoprno mu je bilo, da
se je žena obrnila na posredovavca, namesto da bi
mu bila sama pisala. In kakega posredovavca? O
njem in zaradi njega sta si govorila zelo pikre
besede! . . Ta nevolja se je kazala, ko je trdo po¬
zvonil ter s tem napovedal svoj poset in njegove
besede so bile izzivajoče. Prognani redovnik mu
je prišel odpret vrata, kakor nekdaj gospej Darras

b 280  e

in tudi sedaj kakor takrat, držal je v roki košček
krede, ker ga je zvonček zmotil sredi njegovih
računov pri črni tabli. Kazal se je boječega in v
zadregi, kakor sploh učenjaki, ki nenadno zaidejo
med ljudi. Njegova soutana je bila še bolj oguljena,
njegovi rudeči lasje nekoliko daljši, in soba, kamor
je Alberta peljal, še bolj polna raznih papirjev,
brošur in knjig. Njegove črne oči pa sedaj niso
tudi za trenutek pokazale kake zadrege, kakor kedo,
ki ga zbudimo iz sanj. Na prvi pogled je uganil,
kedo je ta mož, suhega obraza, polnega skrbi,
črnih, žarečih oči, urnih korakov in trdih besedi;
takoj se je zbral, da izvrši nalogo ljubezni, ono
svečeniško moč, ki je tako silno vplivala na Ga-
brielle pri njenem prvem posetu, ko se je on, ki
se je že v predsobi zdel kakor kak stari mož za
kratek čas spremenil v sobi v apostola, ki je bil
poln ognja, zgovornosti in dostojanstva. Prav nič
ga ni motilo, da je nasprotnik vseh njegovih idej
tako trdo nastopil v tem neprijetnem važnem raz¬
govoru :

„Prejel sem doma vašo posetnico, gospod.
Jaz sem Darras. Zelo važno mi je vedeti, iz kakega
vzroka želite vi govoriti z menoj, zato sem takoj
prišel, da govorim z vami. Jaz vas poslušam."

»Kar imam vam povedati, gospod, je res tako
važno in nujno," odgovori duhoven, »da sem si
dovolil vas iskati že na vse zgodaj zjutraj . . Gotovo
ste uganili, da sem to storil po naročilu Mme
Darras."

»Pred vsem prosim eno vprašanje, gospod,"
prekine ga Albert. »Ali ste sami govorili z Mme

b 281  a

Darras in ali vam je ustno to naročila ali vam je
pisala."

»Govorila je z menoj," reče oratorijan.

»Dovolite mi," nadaljuje Albert, »da se moram
zelo čuditi, da je vi niste nagovorili, naj se ona
sama obrne na-me. Zelo cenim P. Euvrarda,
izvrstnega matematika, čegar talent občudujejo z
menoj vred moji tovariši, vendar moram priznati,
da sem bil zelo iznenaden, ko sem zvedel, kako
sta se z ženo prvikrat sešla. Jaz nisem sloveč
učenjak kakor vi, gospod; toda ako bi se kaka
omožena ženska obrnila na-me, ne da bi za to
vedel soprog, v kaki zakonski zadevi, takoj bi jo
bil zavrnil. Seveda jaz nisem duhoven; jaz sem
navaden pošten človek, ki se priprosto ravnam po
morali laikov."

»Vedel sem, gospod Darras, da vam je moja
obleka zelo sumljiva," odgovori oratorijan prijazno
a odločno, tako, da je to če tudi proti volji vpli¬
valo na Alberta. »Ko sem se poprej napotil k vam,
vedel sem dobro, kako nalogo sem prevzel. Toda
vi ste prav rekli: Duhoven ni tak kakor drugi
ljudje. On ima posebne dolžnosti in ko jih izpolnjuje,
odkrije on sodbo, ki ni navadna med svetom. To
je bila ena teh dolžnosti, katero sem spolnil, ko
sem prvič vsprejel Mme Darras, ne da bi mi bila
naznanila svoje ime, ali povedala kaj iz svojega
življenja, razun da me potrebuje kot duhovna v
svojo podporo. In to je bila zopet taka dolžnost,
katero sem spolnil, ko sem kot njen odposlanec
prišel k vam. Vi ste blagovolili izraziti svoje spo¬
štovanje za moja skromna dela; izvolite mi verjeti

e 282 a

- in pokazal je z roko na črno tablo, popisano
z raznimi hieroglifi iz algebre - da nisem prekinil
svojih študij brez izredno važnega razloga. Ta
vzrok je sočutje, ki ga imam z dušo, ki je v ve¬
likih težavah. Ako bi se bil jaz srečal z Mme Darras
pri kaki nesreči na železnici in bi bila ona ranjena,
tedaj bi bilo seveda popolno naravno, da vam to
takoj sporočim? . . Naloga, ki sem jo tukaj vsprejel,
sicer ni druge vrste ..."

»Razloček je ta," odgovori Darras, »da se vi
niste slučajno sešli z Mme Darras. Ona vas je prišla
obiskat in vprašat za svet. . . Toda pustiva take
primere. Ker poznate moje misli o veri, je vsak
komentar brez pomena. Težko mi je, da je moja
žena vas izbrala za posredovavca, toda kaj hočem:
ona vas je izbrala in za to je imela svojo pravico.
Torej še enkrat, jaz vas poslušam."

»Zena ni prišla iskat mene," popravi oratorijan,
»prišla je iskat cerkve. Kako in zakaj se je poro¬
dila v njej ta želja ali bolje ta potreba po verskem
življenju z vsemi vajami, ki so združene ž njim,
tako globoko, tako ukazujoče? Te točke, gospod,
ne bova razpravljala, ker bi jo razlagala popolno
nasprotno. Dovolj je, da se je res pojavila in da
tega nihče ne more tajiti. Njen prvi obisk bil mi
je dokaz zato; še bolj jasen dokaz pa mi je skrajno
trpljenje, ki jo je prisililo, da je ubežala iz lastne
hiše, bežala pred vami, ki vas tako zelo ljubi, ko
je spoznala, da se nikdar ne sprijaznite z mislijo
na cerkveno poroko, ter da je v nevarnosti katoliška
vzgoja njene hčere."

a  283  m

»To ni res," prekine ga Darras, »ta vzgoja
ni bila nikdar v nevarnosti, vsaj od moje strani ne.
Mme Darras vam tega ni mogla reči. Jaz sem se
zavezal ob poroki, da se z mojim dovoljenjem
otroci krstijo in versko vzgajajo, in vedno sem
ostal mož-beseda. Ona pa me je oprostila te dolž¬
nosti, ker se je izneverila svoji besedi, ko je ubežala.
Ne, verska vzgoja hčere ni bila v nevarnosti. Ako
je zdaj, to je njena krivda, samo njena krivda.
Povedal sem ji naprej pri najinem zadnjem raz¬
govoru, ko mi je izjavila, da ne more več živeti z
menoj, da prevzamem jaz hčerko in vse pravice,
da jo vzgajam po svojih idejah, ako ona res odide.
Zena je odšla, hčerka je sedaj moja in vzgajal jo
bom po svoje. Mati sama je tako hotela."

Govoril je v tako pikrih besedah, kakor bi
imel pred seboj Gabrielle, ne pa častitljivega re¬
dovnika z oguljeno soutano, ki ga je pozorno
poslušal motreč ga z živim pogledom. Dejstvo, da
se je mož, ki je bil tako zakrit glede rodbinskih
razmer, podal v ta razgovor, je kazal, s kakim po¬
sebnim spoštovanjem ga je vkljub vsem njegovim
predsodkom napolnoval P. Euvrard. To je bilo tudi
znamenje, kak duševni nemir prevzame tudi naj¬
hujše fanatike, ako stoji pred njimi usodno vpra¬
šanje: pregnati Boga iz otroškega srca. Tudi Darras
se je branil za to prevzeti odgovornost. To je
opazil bistri oratorijan in zato je vprašal:

»Ali se bote tedaj, ako se vrne Mme Darras
domov,^vi smatrali prostega svoje dane besede?..."

»Če se vrne?..“ reče Darras živahno. „Ali vam
je naročila, da me to vprašajte? Ali hoče ona nazaj ?.."

a 284 a

»Zašla sva od bistva svojega razgovora," reče
Euvrard, ne da bi odgovoril na vprašanje Albertovo.
In zopet je pričel metodično in jasno, kakor pri
predavanjih pred črno tablo: „Pojasniti sem vam
hotel glede njenega bega, kaka čutila so jo privedla,
ne da bi bila stvar kaj premislila, do tega drznega
sklepa, ki je njenemu značaju popolno nasproten.
Pamet ji je takoj velela, da pri tem ne more ostati.
To vam dokaže kraj, kamor se je zatekla; tudi
tedaj je mislila na vas in na hčerko. Hčerki, uči¬
teljici in sobarici je hotela povedati le navidezen
vzrok, zakaj da je z njimi odpotovala. Ona je sedaj
v Versailles, v hotelu ***. (On je imenoval hotel.)
Rekla je, da mora k zdravniku, in da se jim tam
tudi vi pridružite. Ko je vso stvar trezno prevdarila,
spoznala je takoj, da si je s svojim nenadnim begom
sama skovala orožje proti sebi. Pred vsem pa jo
tira v obup misel, kako je vam hudo. Mislila je

vrniti se, kakor je odšla, le skrb za vzgojo hčerke

jo je pretresla in zadrževala . . . Lahko si mislite,
koliko je trpela. Bala se je, da ji vi v svojem srdu
po pravosodni oblasti odvzamete hčerko, in zopet
je upala, da v vas premaga ljubezen in da ji pri¬
volite, kar tako iskreno želi. Bežeč si je dejala:
Hči je moja in jaz jo bom branila . . . Hotela je
iti k odvetniku, toda ni se mogla odločiti za to.
Prehudo bi jej bilo komurkoli pripovedovati to
žalostno dogodbo. Meni je nekaj od tega že zaupno
povedala, ko je pri prvem svojem obisku videla,
kako živo čutim ž njo. Vedela je, da vi poznate

moje ime in moja dela; tudi je z vami govorila o

tem obisku . . . Tako se je sedaj v tej strašni ne-

s 285 0

mirnosti zatekla k meni. Včeraj popoldne je prišla.
Sedela je, kjer vi sedaj sedite . . . Ah, gospod, ko
bi bili videli njene solze, in slišali njene vzdihe,
gotovo bi ji ne odrekli, ozirajoč se na njeno vernost,
za kar vas tudi sedaj prosi po mojem posredovanju.
Ali je pravično gledati, kako naj voli uboga duša
ali svojo vero ali ljubezen, krščansko vest ali svoje
najdražje srčno čutilo, ako se lahko z eno samo
besedo konča ta strašni boj. Jaz se sklicujem pri
vas na čut pravičnosti, gospod Darras, ker vem, da
vam je pravičnost vaša vera. Ali je to pravično?
ali bolj točno: ali je to človeško?"

»In jaz, gospod Euvrard," odgovori Darras,
„vas vprašam, ali je to človeško, ali je pravično,
če kedo komu reče: „Glej, dvanajst let je odkar si
si ustanovil svoje domače ognjiče z vso iskrenostjo
in ljubeznijo, katere si zmožen, dvanajst let si se
trudil, delal, živel, samo za to rodbino. Branil si
njeno čast pred predsodki ljudi. Rodbina je bila
tvoj ponos in tvoja ljubezen. Edini razlog da si
živel, edino veselje tvojega življenja je bila misel,
da si soprog in oče.Nato  pa kedo pravi: „Ta zakon
ni bil zakon, ti nisi imel pravice, da bi ga sklenil,
tvoja žena ni bila tvoja, ona je bila teh dvanajst
let žena drugemu in priznati moraš, da je tvoja
hčerka sramotno rojena izven zakona. Da, priznaj
to očitno, ne da bi veroval, pred zastopnikom vere,
ki nasprotuje tvojemu najbolj vtemeljenemu pre¬
pričanju, to se pravi onečasti sam svojo preteklost
in svojo sedanjost. Ako tega ne storiš, gre žena
od tebe stran. Silili te bodo, da se s postavo v
roki boriš za svoje dete. Ti boš sam čuval ob

a 286  m

ognjišču, ki ti je bilo tako drago . . To je vendar
ultimatum, ki ga je stavila Mme Darras, ker je za¬
pustila dom in ki ga stavi sedaj po vas. Nisem ga
vsprejel takrat in ne vsprejmem ga danes. Vi ste izvršili
svojo nalogo po njenem naročilu in jaz vam zanjo to-le
naročam: Ako se od sedaj čez oseminštirideset ur
ne vrne domov, tedaj naj se ne vrne nikdar! Jaz
bi ji mogel to dejanje odpustiti, ker je nepremiš¬
ljeno, kakor to mislite tudi vi. Če bi se pa nada¬
ljevalo, razmišljalo, tedaj se pa stvar zelo obteži.
V tem bi moral videti - dovolite da govorim
odkrito - da se hoče name ostudno pritiskati.
Ponovite ji te besede, jaz jim ostanem mož-beseda
in pa da se v tem slučaju ne bom zbal nobenega
sredstva, da dobim svojo hčer, prav nobenega . ..
Ako se vrne, sprejel jo bom in pozabil ta dva
dneva zmote. Zato pa mi je treba poroštva. Raz¬
žalila me je, grozeč mi, da odide, razžalila, ker je
ubežala, razžalila, ker moram z njo govoriti po
tretji osebi. Jaz hočem njene obljube, da ne začne
zopet znova. Zato zahtevam, pomnite dobro gospod
Euvrard, jaz zahtevam,  da prizna svojo napako.
Izrecno mora izjaviti, da prekliče vse, kar je govorila
pri najinem zadnjem razgovoru in kar vam hočem
točno označiti. Rekla mi je, da se ne smatra za
ženo, ker je poročena samo po civilnem zakonu;
to mora preklicati in reči, da je tak zakon veljaven.
Rekla mi je, da je bilo rojstvo našega deteta grešno,
in da nisva pravice imela ga imeti, tudi to mora
preklicati. Ona mora obljubiti, da nikdar, nikdar
več niti ne črhne o kaki cerkveni poroki med nama.
Ako to stori, bo vse dobro ....  Ne maram več

m  287  m

takega verskega boja pod svojo streho. Poznam
dobro Mme Darras, preveč je iskrena, da bi ne
držala, kar slovesno obljubi. Zato zahtevam tako
izjavo. Če ona odkloni tak preklic in tako izjavo,
ki sta le poroštvo za mir v prihodnosti, tedaj kaže,
da noče tega miru. V tem slučaju pa je bolje, da
z vsem hitro preneha, ker jaz je ne vsprejmem.
To so moji pogoji .' 1

»Težki so, gospod," odgovori duhoven, »jako
težki."

»Pa so modri," reče soprog in vstane ter s
tem naznani, da ne mara več nadaljevati razgovora,
ker je brez pomena.

.»Dovolite mi, da še eno točko poudarim,"
reče M. Euvrard, ki je 'tudi vstal: „Ako Mme Darras
odkloni te pogoje, vi vstrajate pri svojem sklepu,
da ji vzamete hčer?"

»To je samoposebi umevno," reče Darras.

»Vendar bi ji ne branili, da bi jo obiskovala?"

»Tudi to je samoposebi umevno. To vprašanje
bi bilo treba urediti, kakor to zakon zahteva."

»Ali bi je tudi toliko časa ne pustili, da bi
opravila prvo obhajilo?"

»Vsaj bi sploh ne šla k obhajilu!" reče Darras,
»o tem sem tudi že govoril z Mme Darras. Ako
■sprejmem hčerko, jo vsprejmem telesno in duševno;
predvsem pa vam to zatrdim, da se bom posluževal
pravice, kateri sem se odrekel, namreč voditi njeno
vzgojo, ne da bi me pri tem kdo nadzoroval."

»In vi se čutite žaljenega, da se je krščanska
mati tresla videč vas v takem razpoloženju; da je
izgubila glavo, da je hotela rešiti vero svojega, otroka
s tem, da vam je odvedla dete?"

ia 288  0

»Ostala naj bi bila, in nikoli bi ne bil snedel
svoje dane besede, da se hči sme vzgajati verski .' 1

»Znova vas vprašam, na kar mi niste odgo¬
vorili," reče oratorijan. »In če se sedaj vrne, ali
se smatrate prostega dane besede?"

„Ne," reče Darras po kratkem molku. Njegov
strastven obraz pa je kazal duševni nemir, ki ga
je provzročilo tako naravnost stavljeno vprašanje,
ki se mu je umaknil prvikrat. — »Ne imel bi
pravice zato, ker bi bile stvari pri starem, kakor
so bile. Ne maram, da bi Mme Darras mogla po¬
kazati le na eno točko, v kateri ne bi držal jaz med¬
sebojne pogodbe. Rekli ste, da je moja vera pravičnost.
To je res, in zato vam podam dokaz. Ne bom se
poslužil dobro vtemeljenega povoda, ki bi me oprostil
klavzule v pogodbi, ki mi je bila vedno zoperna,
a sedaj naravnost sovražna." Toda to je le pretveza.
Ne, ne, jaz se je ne poslužim!"

P. Euvrardu je bila že na ustnicah beseda, ki
je pa ni izpregovoril: »Počakajte torej, da njej

sami ponovite svoje pogoje." Zvečer se je v resnici
dogovoril z Mme Darras, da naj pride opoldne k
njemu, da pozve, kakšen uspeh je imela zjutranja pot
v Luxembourg. Še dvajset minut in ona bo tukaj.
Odkar je spremil M. Darras-a v svojo delavno sobo,
premišljeval je duhoven ves čas, kakšen bo konec
tega sestanka in tega iznenadenja. Zvečer precej,
ko mu je prišla Mme Darras pripovedovat, kako
nespametno je bežala, mislil je duhoven na ta slučaj,
da prostomislec odjenja glede točke o cerkveni
poroki, in on se je potrudil, ne da bi Gabrielle
vedela zato, da se ti obredi takoj lahko omogočijo

e 289 m

pri njem, kolikor to dopuščajo določene postave.
Prosil je v nadškofijski pisarni in dobil oproščenje
vseh oklicov, dobil je dispenzo od zadržka zaradi
skupnega življenja z Albertom. Stopil je tudi k
župniku de Saint-Sulpice, pri katerem je prosil in
dobil dovoljenje, da sme sam poročiti. Treba mu
je bilo poklicati le še dve priči, morda dva usluž¬
benca pri cerkvi de Saint-Sulpice, ki je od njega
par korakov in poroka se lahko izvrši v njegovi
sobi. Par besedi pred njima in pred pričama in
Gabrielle in Darras bi bila v zvezi s cerkvijo. Ono
grozno nepremostljivo nasprotje, ki je grozilo odtujiti
dvoje tako vdanih si in iskrenih src, bi bilo po¬
ravnano. — Poravnano? — Ali shujšano? P. Euvrard
si ni upal tega poskusiti. Ko bi se Darras ob tem
nepričakovanem snidenju s svojo ženo spozabil tako,
da bi ji onemogočil vrniti se k njemu nazaj ? Ko
bi ga njegovi predsodki proti cerkvi zmotili, da se
upre takim polajšavam, kjer bi videl le gol forma¬
lizem, ne pa čudovite materno-prizanesljive skrb¬
nosti. Zato previdni oratorijan obmolkne. Stvar se
mu ni zdela še dozorela in zato se poslovi od
Alberta, ki je odšel. Tako globoko se je v to
zamislil, da je bilo treba Gabrielle, ki je čakala
nanj, dvakrat pozvoniti. Pač ni vedela, da premišljuje
uprav o njeni prihodnosti in sicer kot bogoslovec,
ki je popolno zatopljen v kak posebno delikaten
in mučen slučaj.

»Ali ste ga dobili doma?..'' vpraša vstopivši
nestrpno, a je popolno poparjena, ko ji P. Euvrard reče:

„  Ravno je odšel. Pred četrt ure bi ga bili
dobili še tukaj."

19

m  290 a

»In kaj je odgovoril?"

„0n odklanja."

»Moj Bog," vzdihne in vije z rokama, »imej
usmiljenje z menoj! Ali še vedno hčer zahteva
za - se."

»Se vedno. Govoril sem ž njim, kakor sva se
domenila, da vam jo prepusti vsaj do prvega obhajila,
pa tudi to je odklonil. Naročil mi je vam povedati,
pod katerimi pogoji se smeta vrniti. On zahteva,
da prekličete vse točke ter izjavite, da je sedanji
vaš zakon popolno veljaven ter da mu slovesno
obljubite, nikoli več spregovoriti o cerkveni poroki."

»Tako malovredna pa nisem, oče častiti,"
vsklikne Gabrielle, »tega jaz nikoli ne obljubim.
Rajši se ne vrnem . . . Rešila se bom ... Odpotovala
bom s hčerjo v tujino pod izmišljenim imenom . . .
Vse to rajši, nego da bi zatajila svojo vero in zopet
žalila Boga, ki me je že tako kaznoval. Ah, grešila
sem in težka je roka Gospodova!"

»Kmalu vam bo ložja . ." reče duhoven. »Za¬
upajte! Omenil sem vam teh Albertovih pogojev,
da sem vam pokazal, kako prav sem imel, ko sem
se bal posledic vašega nepremišljenega bega z
doma. A vsega vam še nisem povedal. Govorila
sva tudi o hčerki dvakrat. Vdrugo mi je bilo brez
težave pregovoriti Alberta, da je ponovil svojo
obljubo, da dovoli versko vzgojo, če stvari ostanejo
kakor so bile - to so njegove lastne besede —
to je: če se vi vrnete."

»Da," reče ona, »tukaj misli, da me ima.
Grozovit naklep, mislila sem, da on kaj takega ni
zmožen ..."

a 291 ®

„Ne sodite ga preojstro," odgovori P. Euvrard.
„On tega ne zasluži. Mnogo sem ga poslušal,
mnogo opazoval. To je mož, ki živi po svojem
prepričanju v dobri veri. On hoče, da se vrnete
k njemu nazaj, ker vas ljubi in ker je prepričan,
da ste vi njegova zakonita žena: Vpošteval bo
versko vzgojo vaše hčerke, ker je to obljubil. Za¬
gotovim vam, da to stori popolno odkrito. Kar se
tiče njegovih nazorov glede cerkve, on živi kakor
pravimo v nepremagljivi nevednosti, in sicer tem
globeji, čim bolj je izobražen v nedosledni vednosti,
ki je ena izmed velikih slabosti sedanjega veka.
Glede vere živi v predsodkih, katere ima za znan¬
stvene nazore, a jih ni nikoli znanstveno preskusil.
Ali jih bo kedaj? .. Jaz upam. Zato pa treba, da
vidi poleg sebe krščanske kreposti . . . On bi jih
bil videl, in vi bi bili dosegli od njega vse, kar
vam danes krati, ko bi ga ne bili hoteli vzeti pred
dvanajst leti. Ker vas je zelo rad imel, kaj bi si
bil mislil, videč, da ste ostali zvesti soprogu
četudi zaničevani in zapuščeni; da je vam zakrament
res sveta, nedotakljiva stvar; ko bi bil videl, kako
se razvijajo vaše kreposti v zatajevanju in veri?
Spoznal bi bil, kar ste vi spoznali v pobožnosti

svoje hčerke, da je tu neka nadnaravna sila_ Toda

krivda je tu in se ne da odpraviti. Vam je znan
nauk in vendar ga pri njem ne morete vporabiti.
To je najhujša poskušnja za vas. Rekel sem že
nedavno, da se človek ne more tako hitro ločiti
od vglajenega pota. Na takem potu je razporoka.
Vi ste priklenjeni nanjo kakor v ječi tudi sedaj,
ko vas napolnuje z grozo in ko ste skusili tako

19 *

m  292 a

žalostne njene posledice na sebi, okoli sebe, na
svojem sinu, na razmerah njegovih z očmom, na
žalostni zvezi, ki jo hoče skleniti, v razmerji, v
kakršnem živite sam seboj, s sinom in M. Darrasom ...
Da vam odreka cerkveno poroko, to je zadnja
posledica .. . Toda kaj je storiti?" reče duhoven
ves zamišljen. »Da, kaj storiti? To je gotovo: vi
niste poročeni s tem človekom ... Na drugi strani
se pa gre za blagor hčerke in po hčeri morebiti
tudi za blagor očeta. Ako se ne vrnete, ni
nobenega govora več o verski vzgoji dekletovi in
tudi oče bo še bolj zagrizen proti cerkvi. In vi,
če se vrnete? Ah, ječa vas čaka, ječa prav gotovo! .."

In zopet obmolkne duhoven in ubogi ženi se
je zdelo, da molči celo večnost; gledala je potrta,
kako se je borila njena usoda z vestjo svetnika in
učenjaka. Naposled reče: »Vi se lahko še danes
vrnete s hčerko. Seveda ne smete po nobeni ceni
zatajiti, kar je zahteval M. Darras kot pogoj, da se
smete vrniti, po nobeni ceni ... On vas zagleda,
vi mu rečete: »Glej, tu sem ti pripeljala otroka
in ž njim sem se vrnila tudi jaz, toda svoje vere
zatajiti ne morem. Ako to zahtevaš od mene, tedaj
moram zopet proč ..."  In če on to zahteva, tedaj
se morate posloviti . . . Ako pa tega ne zahteva,
ako bo bolj ginjen nego prevzeten, ko vas zagleda
in ako te točke ne zahteva, tedaj ste upravičeni
upati, da sčasoma umakne tudi druge pogoje . . .
Ker rekel sem vam, da po moji misli živi on tako
kakor misli, da je prav. To je načelo, ki omogoči
kako izpremembo. Spoznal bo tri stvari: Najprej
prične v svojih britkostih računati s tem, da je

a 293 m

vaša vera resnična, vtemeljena in iskrena; drugič,
da vi zaradi verske vzgoje svoje hčerke darujete
najhujšo žrtev in da je vez med vama edino ta;
tretjič, da ni med vama sreče, dokler bosta nosila
na duši to težo očitkov vesti... Ko spozna te tri
stvari, tedaj se v njegovi duši gotovo kaj spremeni.
Jaz pa — pripomni in pokaže na svoj križ - jaz
pa bom molil, da vse drugo poskrbi dobri Bog!"

Nekaj ur pozneje je šel Albert Darras iz svoje
pisarne v Grand-Comptoir, kjer ga je razjedal
grozen nemir celo popoldne ter je prišel pred
svojo hišo. Srce mu je vdarjalo z neizmerno silo,
ko se mu je zdelo, da za zastrnenim oknom male
dvorane v prvem nadstropju čaka nanj neka njemu
predobro znana podoba. Gabrielle je bila, ki je
tako nestrpno čakala nanj, da je omedlela, ko je
začula njegov korak in mu hotela iti naproti. Ko
jo tako zagleda na fotelju, vso bledo, s trudnimi
očmi, vpadlimi lici, ko opazi na sencih srebrne
niti, kjer so se pred štirinajstimi dnevi svetili še
zlato-rujavi lasje, prevzelo je neskončno sočutje
vso njegovo dušo. Gabrielle je zašepetala:

„M. Euvrard mi je naznanil tvoje pogoje . . ."

»Moje pogoje", prekine jo Albert, »sedaj ni
več nobenih pogojev. Sedaj ni več drugega, kakor
ti, ki si tukaj, ti, ki te ljubim, ki sem te zopet
našel, in ki ne pustim, da bi mi še kedaj odšla ..."
In objel jo je v svoje naročje, prijel jo je za njene
vroče medle roke, poljubljal jih je in jo pritisnil
na svoje srce. Ona pa ga je gledala neskončno

<m  294  0

otožno, a vendar se je iz tega pogleda utrnila kaka
iskra upanja. Skušnja, katero ji je častitljivi duhoven
omenil, dasi je ni upal nasvetovati, se ji je posrečila.
Njeno trpljenje je v eni točki zmagalo nad Alber¬
tovim ponosom. Ali se bo posrečilo tudi drugo
delo, o katerem je omenil oratorijan, da je mogoče?
Gabrielle je živela v nadi, da se to zgodi in zato
je dejala očetu:

„Dvigni se in objemi svojo hčer, prijatelj".
Tako je med njega in sebe postavila dete, zaradi
katerega se je vrnila. Njena pobožnost, katero je
branila s takimi žrtvami, ji morda kedaj oskrbi
pravo poroko, po kateri je tako iskreno hrepenela.
Toda kedaj? ... In ako tudi kedaj Albert v tej
točki odjenja iz sočutja, kar je prav verjetno, ali
bo mogel to sebi odpustiti? Ali ne bi trpel na
svoji časti nasproti njej, ker bi se s tem izneveril
svojemu najsvetejšemu prepričanju? Ali je kak
izhod iz zagate, kamor ju je privedla poroka po
razporoki? . . In čuteč se jetnico te razporoke -
kakor je pomenljivo dejal duhoven - proklinjala
je mati Lucienova in Jeannina to zločesto postavo,
kateri se je slabotna ženska vdala v skušnjavi, ki
vničuje družinsko in versko življenje, to postavo
anarhije in nereda, ki ji je obetala svobodo in
srečo, ki pa ji je, kakor tudi že toliko drugim,
donesla le sužnost in bedo!






' ■ < i '






TISKARNA „KflTOL.
v POSTOJNI.

PffPL

% t •*  v •

- v- • ? - . -v

- V ' , - '-,''K’

v,-/';-.•/■■,

~c%- >■


il


M ***

Vgt-

• .

■V- .V

■> V , V

r:  X$xX 0 l

vv;--:. *i. --

;; T ;\^.; ,.> 1 ^


■ ''V'..'? :

,

,.wi

V "fi.-V :~v.r

/ v • ' - *_ 4  , *\

'<V

V'


ftM: ",
žSSfeSlIl

" *' " \




4 .£'V ; :

Si«




•V


,


^ £>- r  ’
; , -j



$

• yO/

-A v” V

• r 1
. -

'

•V,. ,- v -.,' i-i- ■• ■' .- . ,W ■'•-■' ,, : J '

■  .. YifdS.V .' z- ■ -'

' ■ ,

'

'■■ . ' c/'-- •

v 1  ■■-'  ■>

■ <\| t< 1  > ( '1  ' v , . . ,,

V. , , /■; . -‘ , - -

, , ' ", • '~

,  .'• • i ,\ .  ■ ^

V' 5 '';' ^

v

i • , -<,

v >C •'r

r 'U i r -ii ■

■ ■  • .-<!

~')Xr%; : ' :  i-'-  ,‘ , •.-'■ m"-  ■ .'J’ v  *t\V -• * :^,v, -*X' X - '  -

^ -r... V /s. - ■ - : V  v' -•* 'v " Z -

' ■ .  '■ ■ "• ■ ' :  ' -': ;  r - /. :..



•'•S ' ->•

.V/

HUSjI .. m ..,

l" . r\i

-. ckj- _  ; *\


V"&fš&X-


■y:

:




'


A:



•ir r -C- "

r, i' - V-. ir

i,. ■%».  ,■

■ • ..V -.’- 'i J ■>'  S

fl žŠ” " ■






' X r. ,

l V ^

^ .t:#

-'V ; ,0: