Nives Licen 
Starosti prijazna univerza 
POVZETEK 
Spreminjanje demografske strukture in dolgoživost postavljata tudi pred terciarno izobraževanje izzive, na katere sistem visokošolskega izobraževanja odgovarja z novimi pristopi pri študiju (poucevanju in ucenju), raziskovanju, inoviranju in družbenem angažiranju. Clanek opisuje razvoj starosti prijazne univerze, to je gibanja, ki sledi nacelom globalnega gibanja starosti prijazna univerza in ponuja strategije, ki jih višje in visokošolske organizacije ter univerze lahko uporabijo za razvoj programov, ki so vkljucujoci. 
Kljucne besede: terciarno izobraževanje, starost, programi, družbeno odgo­vorna univerza 
AVTORICA 
Nives Licen je izredna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete s podrocja izobraževanja odraslih in izobraževanja starejših. Raziskovalno se ukvarja s skupnostnim izobraževanjem in informalnim ucenjem v odraslosti ter tranzicijskim ucenjem. 
ABSTRACT 
Age friendly university 
Changing demographic structure and longevity are challenges to which the higher education system responds with new approaches to study (teaching and learning), research, innovation and social engagement. The article describes the development of the age-friendly university, a movement that follows the principle of the global age-friendly university movement and offers strategies that higher education organizations and universities can use to develop programs that are inclusive. 
Key words: higher education, old age, programs, socially responsible university 
AUTHOR 
Nives Licen is an associate professor at the Faculty of Arts, University of Lju­bljana; she is a member of the program board in the MA program of Andragogy (adult education). Her professional interests include community education, informal learning in adulthood and transitional learning. 

1 UVOD 
Univerze so s svojimi izobraževalnimi in raziskovalnimi ter umetniškimi pro-grami pomembne za razvoj blagostanja. V zadnjih letih se še posebej poudarja vseživljenjsko ucenje na univerzah in nacelo inkluzivnosti, ki naj bi veljalo za študente vseh starosti. Inkluzivnost visokošolskega prostora se uresnicuje na raz­licne nacine, visokošolsko izobraževanje razvija nove dejavnosti, ki odgovarjajo na vprašanje, kako lahko univerze prispevajo tudi h kakovosti življenja starejših. Tako npr. Ameriško gerontološko združenje in Akademija za gerontologijo v visokem šolstvu razvijata programe, prirocnike in spodbujata vkljucevanje gerontologije v visokošolske študije prek razvoja študijskih predmetov in študijskih smeri. 
Eden od odgovorov na izzive dolgoživosti je globalno gibanje starosti prija­zna univerza, ki je nastalo po zgledu starosti prijazne skupnosti. Slednje ima korenine v letu 1999, ki je bilo proglašeno za mednarodno leto starejših pod geslom Družbe za vse starosti. Poleg skrbi za prostor in infrastrukturo, primer-no potrebam starejših, se razvija tudi skrb za ponudbo razlicnih dejavnosti, od izobraževalnih do turisticnih, od zdravstvenih do zabavnih. Tudi v Sloveniji se razvija program Slovenska mreža starosti prijaznih mest in obcin, ki ga je leta 2008 sprožil Inštitut Antona Trstenjaka.1 
Gibanje Starosti prijazne skupnosti se je hitro širilo po letu 2010, ko je Svetovna zdravstvena organizacija ustanovila Globalno omrežje starosti prijaznih mest in obcin in še posebej po letu 2015, ko je bila ob sprejetju ciljev trajnostnega razvoja sprejeta tudi globalna strategija za staranje in zdravje (WHO, 2018, str. V,1). Med prvimi mesti, ki so razvijala politiko starosti prijaznega mesta, je bilo mesto Por­tland, kjer so kot temelj razvoja postavili povezavo univerza-mesto-skupnost (Neal idr., 2014). V Portlandu so na Univerzitetnem inštitutu za proucevanje staranja raziskali možnosti in pomen razvoja starosti prijaznega mesta. Njihova raziskava je povezala predhodna dogajanja v lokalnem okolju in smernice Svetovne zdra­vstvene organizacije za razvoj starosti prijaznih skupnosti. Izdelali so smernice za nadaljnje aktivnosti in ustanovili Svet za razvoj starosti prijaznega Portlanda. V navezi med mestom in univerzo je nastalo omrežje za »produciranje starosti prijazne skupnosti« od raziskovalnega partnerstva do razvoja lokalne politike. Tudi druge raziskave (Han idr., 2022) porocajo o pomenu povezovanja mestnih skupnosti in univerz, npr. pri oblikovanju prostorskih politik. 
Univerze imajo vidno vlogo pri razvoju starosti prijaznih mest s prepletanjem izobraževanja, raziskovanja in povezovanja z okoljem prek oblikovanja politik in inovativnih praks. V slovenskem okolju spodbuja inovacije za dolgoživo družbo Slovenska strategija trajnostne pametne specializacije (2022, str. 26), ki v poglavju 
Opis razvoja starosti prijaznih mest in obcin je na naslednji povezavi https://www.inst-antonatrstenjaka.si/ gerontologija/projekti/9.html ter v reviji Kakovostna starost (2014) https://www.inst-antonatrstenjaka.si/tisk/kakovostna-starost/clanek.html?ID=1484 
3.2 kot del strategije vkljucuje tudi razmislek o dolgoživi družbi in inovacijah za dolgoživo družbo. Te potrebujemo, saj je v Sloveniji Indeks aktivnega staranja pod povprecjem EU. Aktivno in zdravo staranje je med prednostnimi podrocji razvoja (prav tam, str. 31). 
V clanku bomo pregledno predstavili razvoj zamisli starosti prijazne univer­ze, znacilnosti in izbrane primere iz svetovnega gibanja ter Slovenije. Uporabili smo metodo pregleda spletnih strani in metodo analize virov. 
Izhajamo iz predpostavke, da je (lahko) starosti prijazna univerza središce, ki ustvarja ugodne pogoje za dolgoživo družbo in aktivno, kakovostno2 staranje. Pri tem upoštevamo interdisciplinarne raziskave o razvoju zmožnosti v starosti (Falk Erhag idr., 2022), raziskave o družbeni angažiranosti univerze (Archer, 2020; Slowey idr., 2020; Withnall, 2016) in razvoju starosti prijazne univerze (Montepare idr., 2019; Slowey idr., 2020). 

2 DEJAVNIKI, KI SO VPLIVALI NA NASTANEK STAROSTI PRIJAZNE UNIVERZE 
Nastanek gibanja starosti prijazne univerze je povezan z vec med seboj pre­pletenimi dejavniki. Med temi so razvoj raziskovanja starosti in spoznavanje možnosti za aktivno staranje ter razvoj novih pogledov na staranje v t.i. za­hodni kulturi, premagovanje starizma in negovanje pozitivnega staranja (Vaillant, 2015). Hiter razvoj raziskovanja staranja na univerzah kot tudi oblikovanje poli­ticnih dokumentov in omrežij, kakršni sta starosti prijazna skupnost in starosti prijazna univerza, je odraz novih pogledov na starost in staranje. Izhajajoc iz raziskovanja vsakdanjega življenja, antropologije in psihologije staranja, ugo­tavljamo, da je starost, še posebej prvo obdobje starosti, »novo« obdobje, ki ga šele spoznavamo. V poljudni literaturi imenujejo to obdobje kot obdobje 6.0 in obdobje 7.0, šestdeseta in sedemdeseta leta predstavijo kot najboljši del življenja. Fedi in Serlenga (2018) pišeta o »mocni strani starosti«, o šestdesetletnikih kot 
o ljudeh v cvetu življenja. 
V preteklosti se je pogosto interpretiralo starost predvsem kot obdobje, ko ljudje niso vec dejavni in potrebujejo pomoc, sodobni pristopi pa niso povezani le z upadanjem zmožnosti, s konceptom pomoci, nege ali zašcite, temvec tudi s koncepti razvoja, saj vecina starejših3 (lahko) razvija svoje zmožnosti in optimalno rešuje probleme, s katerimi se v starosti srecujejo. Raziskave kažejo, da se razvija 
2 V strokovni literaturi se pojavljajo razlicni pojmi za oznacevanje starosti in staranja: kakovostno staranje, aktivno staranje, zdravo staranje, pametno staranje, ucinkovito staranje, izpolnjujoce staranje, pozitivno sta­ranje, kreativno staranje idr. Vsak pojem ima svoje teoretske in prakticne poudarke, ob vsakem so razvite tudi kritike. V tem besedilu uporabljamo besedno zvezo aktivno staranje, ker je po empiricnih raziskavah sodec, tudi v starosti potrebna mentalna, telesna ter družbena aktivnost. 
3 V razlicnih okoljih najdemo razlicne opredelitve starejših, ponekod se kot starejši štejejo ljudje, starejši od 50 let (v delovnih okoljih), drugod se pojavljajo kot mejniki tudi starosti 55, 60, 65 let (Withenall, 2016, str. 155). Težava nastane zato, ker je staranje nelinearen proces, ki ni vedno povezan s kronološko starostjo. 
»nova starost«4 (Andreoli, 2020), ki ni doživeta (le) kot obdobje upada, temvec (tudi) kot obdobje razvoja, npr. razvoja aktivne modrosti. Prav zato pogosto uporabljamo pri razvoju novih praks koncept zmožnosti (capability). Slednji je del raziskav starosti v Centru za staranje in zdravje AgeCap na univerzi v Gothen­burgu (Falk Erhag idr., 2022) in vkljucuje razlicne zmožnosti starejšega cloveka. Ce je clovek dejaven in skrbi za svoje zdravje, ohranja svoje zmožnosti pozno v starost. Temu sledi tudi ponudba razlicnih možnosti za ucenje in izobraževanje od obdobja pozne odraslosti do pozne starosti. 
Nov pogled na staranje promovira vec znanstvenikov, psihiatrov, filozofov v zadnjih dvajsetih letih, med drugimi Furstenberg (2002), Andreoli (2020), Cordella in Poiani (2021). Ugotavljajo, da je staranje proces ali potek, za katerega je znacilno tudi pridobivanje in ne le izgubljanje. Te ugotovitve vodijo v nove družbene dejavnosti: tako kot je potrebna telesna aktivnost, je potrebna tudi mentalna aktivnost. Izobraževalne dejavnosti, ki jih razvijajo starosti prijazne univerze, prispevajo k mentalnemu in telesnemu zdravju starejših, spodbujajo razvoj novega znanja in modrosti. 
S porajanjem »nove starosti« nastajata dve prehodni obdobji, in sicer obdo­bje prehoda v starost (porajajoca se starost) in obdobje prehoda v pozno starost ali visoko starost. V prehodnih obdobjih so najbolj izražene potrebe po ucenju in izobraževanju, zato se tudi starosti prijazna univerza prilagodi potrebam po programih za tranzicijsko izobraževanje. Razvijajo se nove dejavnosti, medgene­racijska povezovanja v delovnem in izobraževalnem okolju. Raziskave, ki prou-cujejo pogoje dela in izobraževanja za starejše zaposlene (Bratun, 2021; Geeraert, 2021), porocajo o razlicnih medgeneracijskih dinamikah. Tudi pri združevanju razlicnih generacij v izobraževalnih ustanovah se kažejo pestre izkušnje, ko se starejši alumni pridružijo študentom. 
Na razvoj zamisli o starosti prijazni univerzi je vplivala omenjena vizija sta­rosti prijazne skupnosti, ki so jo nadgradili na univerzi Dublin City University. V Dublinu se je leta 2012 zbrala interdisciplinarna skupina z namenom, da bi proucili, kako lahko univerze odgovarjajo na potrebe starajoce se družbe in starejših ljudi. Leto 2012 je bilo evropsko leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami. Tedaj so ministri clanic Evropskega združenja za visokošol­sko izobraževanje (European Higher Education Area) potrdili namero, da naj bi študentje na univerzah vec izvedeli in kriticno razmišljali o evropskih spremem-bah ob staranju prebivalstva (Withnall, 2016). Strinjali so se, da bi morala imeti univerza bolj pomembno vlogo pri soocanju s staranjem prebivalstva. 
Naslednji dejavnik lahko išcemo v raziskovanju in spoznanjih o dolgoživosti. Med vidnimi znanstveniki, ki raziskujejo dolgoživost, je David Sinclair. Razi­skovanje na podrocju medicine, biologije in farmacije hitro napreduje in se širi tudi v drugih znanstvenih vedah. Narašcajo raziskave na podrocju ekonomije, 
V vsakdanjem jeziku ljudje pravijo: »To ni tretje obdobje, to jenovo obdobje.« 
psihologije, antropologije, razvija se pravo staranja. Veliko je raziskav o biolo­škem podaljševanju življenja in možnosti za zdravo dolgoživost, razvijajo se novi nacini prehranjevanja, biotehnologije, klinike življenja in regenerativna medici­na. Proucujejo nevroplasticnost, lastnost možganov, zaradi katere se zmožnosti razvijajo tudi v odraslosti in starosti. Te ugotovitve narekujejo, da je potrebno organizirati take dejavnosti, ki ohranjajo kognitivne zmožnosti. Nove poglede na starost prispevajo tudi antropološka spoznanja o dolgem zdravem življenju. Poznane so ugotovitve antropologov o modrih okoljih, kjer ljudje razmeroma zdravi doživijo sto in vec let. Spoznanja govorijo v prid organizaciji dobrih med-sebojnih odnosov, spodbujanju socialnih mrež, vkljucenosti starejših, mentalni in telesni dejavnosti. Vse to je del dejavnosti za starejše v terciarnem izobraževanju. 
Na razvoj starosti prijazne univerze vpliva tudi ugotovitev, da podaljševanje življenja ne vpliva le na staranje in starost, marvec na celotno življenje. Podaljšana pricakovana življenjska doba, ki predvideva razmeroma zdravo staranje, ponuja cloveku nov pogled na življenjski potek. Predvidevamo, da bodo vzniknili novi vzorci življenja v odraslosti in mladosti, ker bo v življenju dolgo in aktivno ob-dobje starosti. Raziskovalci Centra za dolgoživost na Univerzi Stanford (Stanford Center on Longevity) so izdali brošuro Nov zemljevid življenja (The New Map of Life, 2022), ki postavlja vprašanja o družbenih in gospodarskih implikacijah dolgoživosti za vse generacije. Zdravo podaljševanje življenja ponuja vsakemu, da se odloca, kako se bo staral (izbira lahko gibanje, prehrano, ucenje, odnose), clovek se odloca, kakšne bodo njegove dejavnosti, kaj bo naredil, da bo staranje zdravo, življenje smiselno. 

3 ZNACILNOSTI GIBANJA STAROSTI PRIJAZNE UNIVERZE 
Ker so univerze razlicne in delujejo v razlicnih sociokulturnih in naravnih oko­ljih, uresnicujejo zamisli starosti prijazne univerze z razlicnimi praksami. Vsaka univerza razvije svoje nacine za vkljucevanje gerontologije in starejših študentov v svoj sistem. Verjetno pa ni nakljucje, da se je razvoj gibanja starosti prijazne univerze pricel v Dublinu na Dublin City University (What is the Age-Friendly University, b.l.), saj ima ta univerza med svojimi naceli napisano tudi inovativnost v izobraževanju in povezovanje z lokalnim okoljem. Oboje je temeljnega pome­na za razvoj starosti prijazne univerze. Sledile so univerze v ZDA in Evropi ter drugod po svetu. Pri spoznavanju izobraževanja starejših na univerzah je modro upoštevati vse izkušnje izobraževanja starejših, ki so se razvile v evropskem in ameriškem okolju. Razvoj izobraževanja starejših se je zacel v 60. letih prejšnjega stoletja v ZDA in v 70. letih v Evropi. Francoske univerze so prve v Evropi zacele z izobraževanjem starejših in so ponudile neformalno izobraževanje za starejše, ki so ga poimenovali kot univerzo za tretje življenjsko obdobje. Univerze za tretje življenjsko obdobje so ponekod del univerz, ponekod pa so organizirane kot društva, kakršen je tudi primer v Sloveniji. Gibanje starosti prijazne univerze je širše zasnovano, kot so bile na zacetku univerze za tretje življenjsko obdobje. 
Starosti prijazna univerza sloni na šestih stebrih ali šestih med seboj poveza­nih dejavnostih. Torej ne gre le za izobraževanje starejših ljudi, marvec tudi za raziskovanje, izobraževanje mlajših študentov, zagovorništvo, razvoj gerontologije in geriatrije, razvoj novih podrocij, povezanih s staranjem prebivalstva. 
Prvi steber sestavljata poucevanje in ucenje. Izobraževanje o starosti in staranju vkljucuje študente razlicnih starosti (mlajši študenti, odrasli, starejši odrasli) in razvija nove vsebine ter strategije študija in visokošolskega pouceva­nja. Primer tega so novi študijski predmeti in študijske smeri, programi, moduli, medgeneracijski projekti, kot so predmeti: pravo staranja v okviru študija prava, oblikovanje stanovanj za starejše v okviru študija arhitekture in oblikovanja, izobraževalna gerontologija v okviru študija vzgoje in izobraževanja. 
Drugi steber gradita dve podrocji: raziskovanje in inovacije. Raziskovanje staranja in starosti (npr. novi interdisciplinarni raziskovalni projekti) postaja vedno bolj pomembno. Podrobneje naj bi spoznali nacine staranja razlicnih generacij, vplive prehrane, zdravil. Iz raziskovalnih spoznanj izhajajo inovaci­je, nove dejavnosti, oblikujejo se predmeti, procesi za starejše, kot npr. razvoj programov za varnost na internetu, razvoj krožkov o prehrani v poznejših letih, razvoj novih zdravil. 
Tretji steber je neformalno izobraževanje ali vseživljenjsko ucenje,5 ki vkljucuje programe za starejše (upokojene) študente, programe izobraževanja za soocanje s prehodi (npr. predupokojitveni programi) in programe za nadaljnje izobraževanje strokovnjakov oziroma zaposlenih za delo s starejšimi. Programi za izobraževanje starejših odraslih se delijo glede na potrebe starejših, pogosto pa vsaj na dva podsistema, povezana z dolgostjo obdobja in potrebami starejših. Razlikujejo se programi za t.i. mlajše starejše od programov za pozno starost, ko se uporabljajo strategije pomoci z umetnostjo, programi za soocanje z odhajanjem. Primer teh so programi »zadnja pomoc«. 
Cetrti steber tvori izobraževanje za razvoj druge kariere ali za nadaljevanje kariere. To je izobraževanje za profesionalno delovanje po upokojitvi. Starejši študenti se vkljucujejo v študijske programe, starejši zaposleni se vkljucujejo v dodatna izobraževanja, ki so namenjena profesionalnemu izpopolnjevanju. Raz­iskave pozitivnega staranja, kot je ugotovil že Manheimer (2016) in kot zapišejo mnogi aktualni prirocniki za pozitivno ali kreativno staranje (Lereah, 2020), so pokazale, da se veliko starejših odloci za nadaljevanje svoje kariere ali pa za za-cetek druge kariere po upokojitvi. Ti za svoje delovaje potrebujejo novo znanje. 
V angleških besedilih se za te dejavnosti pojavlja poimenovanje lifelong learning in oznacuje vse dejavnosti, ki niso del formalnega kurikuluma na univerzi. V slovenskem jeziku se pojavljajo izrazi neformalno izobraževanje,izobraževanje odraslih in vseživljenjsko ucenje. 
Peti steber utemeljuje nacelo medgeneracijskosti in ga sestavlja medgene­racijsko ucenje in izobraževanje ter druge medgeneracijske dejavnosti. Razvoj vkljucujoce skupnosti sloni na medgeneracijskem sodelovanju, zato se razvijajo strategije za poucevanje v medgeneracijskih skupinah, povezovanje mlajših in starejših študentov in tudi strategije za participatorno medgeneracijsko razisko­vanje ter medgeneracijsko skupnostno raziskovanje.
Šesti steber pomeni družbeno angažiranje, delovanje, ki vkljucuje ozavešca­nje javnosti o starosti in staranju, ozavešcanje o starizmu, razvoj družbeno anga­žirane univerze, razvoj zagovorništva. Staranje je umešceno v družbeno okolje in je del ideologij vsakdanjega življenja, del iger mikro- in makro-moci, zato je vloga starosti prijazne univerze tudi ta, da razkriva ideologije, ki onemogocajo kakovostno staranje. 
Omenjene stebre bomo pojasnili s primeroma dveh vecjih univerz, in sicer univerze v Bostonu in univerze v Phoenixu. Njihove prakse so vplivale tudi na razvoj izobraževanja starejših na univerzah v Sloveniji. Gibanje starosti prijazne univerze se je po zacetkih v Dublinu6 razširilo v sodelovanju z univerzo v Glasgo­wu (Strathclyde University) in univerzo v Phoenixu (Arizona State University), ki je tudi za ameriško okolje zelo velika univerza in se promovira kot »nova ameriška univerza«. To pomeni, da se razvija kot prototip javne raziskovalne univerze, ki poudarja svojo vlogo pri družbenih spremembah za javno dobro (Crow in Dabars, 2015). Pri razvoju starosti prijazne univerze je torej pomembno skupno dobro in ne le dobro posameznikov, kar narekuje prakse, ki povezujejo generacije, podrocja, organizacije, metodologije. Na Arizona State University izvaja izobraževanje starejših Osher Lifelong Learning Institute ali OLLI. Poleg organizacije neformalnega izobraževanja za starejše (tecaji, predavanja) spodbu­jajo tudi inovativne medgeneracijske programe in se v medgeneracijske projekte povezujejo z razlicnimi organizacijami, npr. s programom Encore (b.l.), ki se promovira kot program »povezovanja generacij za skupno ustvarjanje priho­dnosti«. Usmeritev OLLI na arizonski univerzi je: povezati starejše odrasle (kar v njihovih programih pomeni starejše od 50 let) z akademskim okoljem, graditi skupnost starejših in povecevati možnosti krepitve družbenih omrežij starejših, in starejšim omogocati javno storitev. Pri izvajanju izobraževanja poudarjajo dialo­škost, sodelovalno ucenje, uporabo aktivnih metod in na študenta osredotoceno ucenje. Na arizonski univerzi je zacel delovati tudi Emeritus College, ki združuje upokojene visokošolske ucitelje, ki so še vedno dejavni na svojih raziskovalnih ali umetniških podrocjih. Tretja vrsta dejavnosti na tej univerzi je partnersko povezovanje in organizacija ter vodenje skupnostnih dogodkov, ki so starosti prijazni in prispevajo h kakovosti staranja. 
Starosti prijazna univerza na Dublin City University je bila predsedujoca v gibanju starosti prijaznih univerz do letos, ko to vlogo prevzema Arizona State University. 
Med vecjimi starosti prijaznimi univerzami sta tudi Univerza v Bostonu (Uni­versity of Massachusetts Boston), kjer deluje Gerontološki inštitut, in univerza Stanford, kjer deluje Inštitut za dolgoživost. Kot opišejo Silverstein idr. (2019), so v Bostonu priceli z razvojem starosti prijazne univerze leta 2017. Organizirala se je raziskovalna skupina 12 clanov z razlicnih fakultet, ki je razvila projekt, pregledala vse možnosti na univerzi in v letu 2018 so priceli uporabljati nacela starosti prijazne univerze. Za razvoj novih praks so opravili intervjuje z zaposle­nimi iz razlicnih služb (pedagoške, raziskovalne, administrativne, svetovalne) na univerzi. Pri njihovi raziskavi so se kot pomembne teme pokazale: priprava novih programov, dostopnost študijskih programov (za starejše so po tej raziskavi težava predvsem prostorske ovire) in razvoj vkljucujoce skupnosti. Na Univerzi Stanford med drugim promovirajo tudi projekte obcanske znanosti, s katerimi razvijajo ideje okoljske pravicnosti, starosti prijazne sprehajalne in kolesarske poti, projekte za zdravo staranje (Our Voice, b.l.), preventivo pred nasiljem in zlorabo drog (Wood idr., 2022). 
Gibanje starosti prijazne univerze je postalo globalno in povsod sledijo nasle­dnjim nacelom (The 10 Age-Friendly University Principles, b.l.). 
Starosti prijazna univerza: 
1. 
spodbuja sodelovanje starejših pri vseh temeljnih dejavnostih univerze, vkljuc­no z izobraževalnimi in raziskovalnimi dejavnostmi; 

2. 
promovira osebnostni in profesionalni razvoj v drugi polovici življenja ter podpira tiste, ki želijo razvijati drugo kariero; 

3. 
prepoznava raznovrstne izobraževalne potrebe starejših (od tistih, ki so opustili študij, pa želijo nadaljevati s študijem, do tistih, ki bi želeli pridobiti magisterij ali doktorat); 

4. 
promovira medgeneracijsko ucenje in izobraževanje za medsebojno izmenjavo strokovnega znanja med študenti vseh starosti; 

5. 
omogoca dostopnost do spletnih izobraževalnih možnosti za starejše in tako zagotavlja raznolikost nacinov za udeležbo starejših v izobraževanju; 

6. 
zagotavlja, da raziskovanje na univerzi vkljucuje tudi spoznavanje potreb sta­rajoce se družbe in spodbuja pogovor v javnosti o tem, kako se lahko terciarno izobraževanje bolje odziva na razlicne interese in potrebe starejših; 

7. 
povecuje razumevanje podaljševanja življenja, zdravega staranja in narašcajoce kompleksnosti ter bogastva, ki ga staranje prinaša družbi; 

8. 
omogoca starejšim dostop do programov, ki so namenjeni zdravju in dobremu pocutju, ter do umetniških in kulturnih dejavnosti, ki jih razvija univerza; 

9. 
sodeluje z upokojenimi delavci in delavkami univerze; 

10. 
zagotavlja dialog z organizacijami, ki zastopajo interese starajocega se prebi­valstva. Starosti prijazne univerze se v evropskem okolju pojavljajo v naslednjih dr­


žavah: Ceška, Irska, Nizozemska, Slovenija, Slovaška, Španija, Švica in Velika Britanija. Univerze iz teh držav so clanice gibanja, vendar pa to ne pomeni, da druge univerze ne razvijajo za starejše vkljucujocega okolja po nacelih starosti prijazne univerze, cetudi niso clanice gibanja. Kot smo uvodoma zapisali, ima mnogo univerz v Evropi svoje oddelke za starejše že od 70. let prejšnjega stoletja. 
Kakovost delovanja in vpliv izobraževanja na kakovostno staranje spremljajo z evalvacijskimi študijami. O pozitivnih vplivih ucenja in izobraževanja porocajo posamezniki pri samoocenjevanju svojega zdravja in dobrega pocutja ter sku­pnosti pri ocenjevanju socialne kohezivnosti in zmanjševanju starizma. Vsako posamezno podrocje (jeziki, ples, glasba itd.) spremlja ucinke ucenja pri starejših s svojimi metodami. Zelo zanimivi so rezultati pozitivnega vpliva ucenja jezikov, glasbe in plesa v poznejših letih na zdravje in dobro pocutje (McKay idr., 2020; Tomassini idr., 2021) ter ucenja na mentalno zdravje (Bartholomaeus idr., 2019). 

4 STAROSTI PRIJAZNA UNIVERZA V SLOVENIJI 
V Sloveniji se razvijajo dejavnosti po nacelih starosti prijazne univerze na univerzah v Ljubljani in Mariboru. Obe univerzi odgovarjata na dolgoživost podobno kot univerze v globalnem gibanju univerz s tem, da upoštevata tudi tradicijo razvoja univerz za tretje življenjsko obdobje v Evropi. S praksami, ki jih razvijajo, izražajo prepricanje, da je potrebno vkljuciti starejše v delovanje univerze na raznolike nacine: 
a) 
s spodbujanjem raziskovanja starejših in starosti, kompleksnosti dolgoživosti kot dosežka civilizacije in ne kot grožnje, zato se zavzemajo tudi za razvoj strokovne terminologije, ki bi bila vkljucujoca; zavzemajo se tudi za razvoj študijskih predmetov, ki bi mlajše študente seznanjali s staranjem in starostjo; 

b) 
z vkljucevanjem starejših v skupne raziskovalne projekte, kar je posebej izrazito na Centru za zaslužne profesorje in druge upokojene visokošolske ucitelje v Mariboru; 

c) 
z razvojem možnosti za vkljucevanje starejših, ki to želijo, v študijske programe; sedaj je možno obiskovati predavanja, ki so na univerzah javno dostopna, in programe neformalnega izobraževanja, ki so pripravljeni za starejše študente; starejši se lahko vpišejo tudi v redne programe študija na univerzi in študirajo z mlajšimi študenti, vendar je takih primerov zelo malo; 

d) 
z razvojem neformalnega izobraževanja za starejše na razlicnih fakultetah, in sicer v razlicnih oblikah (od celoletnega niza predavanj do študijskih krožkov in razvojno-raziskovalnih skupin), kar implicira razvoj didaktike in specialnih didaktik na posameznih podrocjih (npr. specialnih didaktik tujih jezikov za starejše); 

e) 
s spodbujanjem razvoja inovacij, novih praks, npr. iskanje možnosti za skupno bivanje študentov in starejših, 

f) 
s promoviranjem medgeneracijskega ucenja in študija. 


V Ljubljani deluje Modra fakulteta (b.l.) v okviru klubov alumnov Univerze v Ljubljani, v Mariboru je dejaven Center za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske ucitelje (b.l.), ki je podoben Emeritus College na Arizona state university. Na Univerzi v Mariboru deluje tudi Zrela univerza (b.l.) na Filozofski fakulteti, ki ponuja niz predavanj kot neformalno izobraževanje za starejše. Na Univerzi v Ljubljani se izobraževanje starejših razvija na razlicnih fakultetah in ponujajo programe za starejše od 55 let v obliki tecajev, predavanj, svetovanja in raziskovalnih krožkov, ki so zelo ustvarjalni pri vsebinah in didaktiki. V štu­dijskem letu 2022/23 so v raziskovalnem krožku pod vodstvom prof. dr. Irme Potocnik Slavic razvili e-planinski vodnik za starejše. 

5 RAZLICNE PRAKSE PO SVETU 
Po svetu se razvijajo razlicni programi in strategije, tako raziskovalne kot izobraževalne, v okviru kurikularnih ter izvenkurikularnih predmetov. V nada­ljevanju bomo opisali prakse predvsem iz zornega kota organizacije dejavnosti. Locimo dve vrsti razvoja starosti prijazne univerze glede na njihove prakse. Ena vrsta je t.i. praksa v študentskem naselju (kampusu), ki se razvija na tistih univerzah, ki imajo svoje kampuse. Druga vrsta pa je praksa na univerzah, ki so razpršene po mestu. Tak primer je delovanje Modre fakultete v Ljubljani, kjer izvajajo programe po razlicnih fakultetah. 
Skupine študentov so lahko starostno razmeroma homogene ali pa hetero-gene. Starejši imajo svoje skupine za izobraževanje, druženje in samopomoc, ki vkljucujejo starejše študente,7 ali pa se vkljucijo v medgeneracijske programe, povezujejo se z mlajšimi študenti. 
Medgeneracijski programi so v hitrem porastu, ker kažejo zelo dobre ucinke za vse vkljucene (Licen, 2020). Omogocajo prostore srecanja ali obmocja stika (Montepare in Sciegaj, 2020; Montepare idr., 2020), oblikovanje novih podob o mladosti in starosti ter rušenje stereotipov o starejših in mlajših. Medgenera­cijski programi, pri katerih so starejši študenti vkljuceni v formalne študijske programe, so najbolj razviti v ZDA, v Evropi pa se pojavljajo na univerzi v Du-blinu. V Sloveniji so zacetki medgeneracijskih programov na univerzi v okviru Modre fakultete v programu filmskega izobraževanja, ki poteka na Akademiji za gledališce, radio, film in televizijo, in v okviru svetovanja za uporabo IKT, ki poteka na Fakulteti za racunalništvo in informatiko. Analize kažejo, da je razvoj medgeneracijskih programov del inovativnih strategij (Pstross idr., 2021) in da imajo pozitivne ucinke za mlajše in starejše študente. Empiricne raziskave, ki so spremljale stališca študentov, ki so bili v študijskih skupinah s starejšimi, so po­kazale, da so študenti zadovoljni z izkušnjo medgeneracijske skupine, bolj cenijo 
Kot zanimivost lahko opazimo, da so tudi skupine, ki jih sestavljajo le starejši študenti, po starosti pestre. V praksi že poznamo skupine, ki jih obiskujeta mama in hcerka, obe starejši od 60 let. 
izobraževanje, spremenijo se stališca o starih in zmanjša se strah pred staranjem (Cesnales idr, 2022). 
Univerze, ki imajo svoje kampuse, povezujejo mlajše in starejše v celotnem kampusu (Montepare idr., 2019). Mogoca je tudi taka povezava, da zgradijo dom za starejše v svojem kampusu. To so skupnosti starejših ali vasi starejših na univerzi (university-based retirement community), ki razvijajo starosti prijazno univerzo ne le na fakultetah, temvec tudi v naselju. Kolidž Lasell (Lasell Village b.l.), ki je v bližini Bostona, je leta 2000 razvil povezavo med vasjo za starejše in univerzo. Stanovalci v vasi za starejše opravijo letno 450 ur izobraževanja in rekreacije. Vsak starejši ima pripravljen individualni program za izobraževanje in rekreacijo z upoštevanjem njegovih zmožnosti. Sodelujejo s študenti v štu­dijskih programih, imajo pa tudi svoje programe, ki potekajo v vasi. Razvili so medgeneracijske programe, kot npr. okoljska pravicnost in morska biologija. Primer medgeneracijskega sodelovanja so tudi pogovori o starosti. To so med-generacijski pogovori, namenjeni delitvi izkušenj med študenti razlicnih starosti in zmanjševanju negativnih stališc do starosti. 
Univerza kot kraj medgeneracijskega ucenja se usmerja v spoznavanje dina­micne in odnosne identitete, odvisne od situacij, v katerih posameznik živi, in tem znacilnostim sledijo tudi z nacrtovanjem programov. Moc medgeneracijskih programov je v tem, da se udeleženci medsebojno spoznavajo, komunicirajo in drug na drugega vplivajo. Medgeneracijske skupine razumemo kot ekologije ucenja, to je dinamicne sisteme, ki vodijo v spreminjanje znanja, identitete, praks in socialnih odnosov.8 Na univerzah se uveljavljajo zanimive oblike medgenera­cijskega študija, kot je študij starejših študentov v tujini, npr. na drugih starosti prijaznih univerzah. Razvijajo se oblike izobraževalnega medgeneracijskega turizma, ki se izogibajo segregaciji ljudi po starosti. Zanimiv medgeneracijski projekt na ravni terciarnega izobraževanja je Semester na morju. To je primer medgeneracijskega študija, ki poteka na ladji, s katero potujejo okrog sveta. Pred­meti so akreditirani pri Colorado State University. Program vkljucuje študente, upokojence, popotnike, ki želijo študirati, in tudi odrasle na dopustu. Program oglašujejo kot »potujoci razred« ali z izjavo: »The World is Your Campus.« (The world, b.l.) 
Na slovenskih univerzah poznamo programe za starejše študente, ki so samo­stojni, neodvisni, dejavni. Do sedaj so ti programi del univerzitetnih programov vseživljenjskega ucenja. Na tujih univerzah pa programi nagovarjajo vse starejše: starejše zaposlene, skupino v obdobju porajajoce se starosti, mlajše starejše in starejše starejše. Univerza Strathcycle ponuja programe za stare od 50 do 59 let, ki so povezani s potrebami po izobraževanju zaradi prestrukturiranja ali izgube 
Za interpretacijo praks, ki jih razvijajo starosti prijazne univerze, uporabljajo razlicne teorije, zelo pogosto je uporabljena teorija sistemov in poststrukturalisticna teorija prakse. Pri interpretaciji znanja so uporabljene integrativne teorije. 
zaposlitve. To so npr. enodnevne delavnice, študijska potovanja, poletne šole, »predstavitve ob kosilu«. T. i. lunchtime talks so 5 minutne predstavitve idej, produktov. Vedno vec je tudi programov za razvoj IKT vešcin. Namenjeni so za osebno uporabo in za uporabo na delu. Ponekod je možno vpisovanje v izbir­ne študijske predmete, ki so kreditno ovrednoteni, torej niso zgolj neformalni programi. Nekateri študenti želijo, da je izobraževanje kreditno ovrednoteno in certificirano, ker jim to poveca možnost pri iskanju nove zaposlitve ali »druge kariere«. Želje po kreditno ovrednotenem študiju (mikrokrediti) je prisotna predvsem pri starejših zaposlenih, ki potrebujejo certificirano znanje. 
Programi nastajajo z raznovrstnimi povezavami, npr. ko se upokojeni zapo­sleni, raziskovalci in ucitelji združujejo v skupnosti. Omenjeni Emeritus College na Arizona State University združuje upokojene ucitelje, ki po svojih interesih in zmožnostih sodelujejo z raziskovalnimi skupinami, ponujajo tudi svoja predavanja. Zanimivo je, da pri raziskavah pogosto uporabijo participatorno metodologijo in metodologijo, poimenovano obcanska znanost. Organizirajo teden starejših, ki je namenjen osvetlitvi kariere v kontekstu dolgoživosti. Oblike delovanja upokojenih na univerzah so zelo razlicne, mnogi delujejo tudi kot prostovoljci. 
Po desetletju delovanja omrežja starosti prijazne univerze so se razvile prakse tudi za nacrtovanje in izvajanje programov, razvija se didaktika za starejše, ki ima svoje temelje v razvoju izobraževanja starejših in tudi izobraževanja odraslih na univerzi. Pri nacrtovanju, pripravi in izvajanju/strategijah izobraževanja za starejše na univerzah opazimo naslednje znacilnosti. 
1. 
Starejši študenti so vkljuceni v nastajanje programov. Interaktivno nacrtova­nje programov je v razlicnih okoljih razlicno intenzivno organizirano, ponekod so študenti sodelavci v timih za pripravo programov, starejši alumni, ki so tudi študenti, sodelujejo pri nacrtovanju in organizaciji ter evalvaciji. 

2. 
Naslednja znacilnost je medsebojna povezanost; osebni stiki so bolj pou­darjeni kot v programih za mlajše študente oz. odrasle, ki študirajo. To je omogoceno prek oblik, kot so: uvodna svetovanja, ki potekajo že ob vpisu, možnost individualnih srecanj z ucitelji (npr. Univerza Strathcycle omogoca, da je ucitelj po dvournem izobraževalnem srecanju s skupino na voljo še eno uro za druženje, individualne pogovore, pogovor ob kavi v prijetni klubski sobi ipd.). Osebni stiki (socialna interakcija v živo) so zelo pomembni, zato jih namerno negujejo z uporabo nacrtovanih strategij.Študenti se združujejo v zvezo starejših študentov, ki se imenuje 3L Students Association,9 in vodijo klube za skupine s specificnimi interesi. Organizirano izobraževanje s priložnostnim druženjem pripomore k integraciji starejših 


To besedno igro je težko prevesti v slovenski jezik. 3 L v tej besedni zvezi pomeni Learning in Later Life, vcasih lahko pomeni tudi life long learning, pomen LLL razberemo iz sobesedila, saj se vcasih pojavi tudi kot long life learning, ki je posebej znacilno za starejše. 
študentov v univerzitetno življenje, spodbuja jih, da se udeležijo javnih pre­davanj, koncertov, razstav in gledaliških predstav. Starejši študenti razvijejo obcutek pripadnosti univerzi. Ko je v š.l. 21/22 nastajala Modra fakulteta na Univerzi v Ljubljani, je bilo izbrano geslo: Enkrat naš, vedno naš, ki poudarja prav pripadnost skupnosti. V študijskem letu 22/23 pa je bilo izbrano geslo: Vedno radovedni, saj je poleg potrebe po druženju in pripadanju enako mocna tudi potreba po znanju. Prvo geslo nagovarja družbeno vkljucenost, drugo pa širjenje znanja in spoznavanje novega. To sta dve podrocji, ki sta po eval­vacijah izobraževanja starejših za udeležence najpomembnejši med motivi za izobraževanje. 
3. 
Povezovanje starejših alumnov (to je diplomantov, študentov univerze) in drugih starejših študentov, ki prihajajo iz lokalnega okolja, z mlajšimi študenti je del oblikovanja socialnega kapitala in poteka tudi prek spodbujanja uporabe razlicnih skupnih javnih prostorov, kot npr. uporaba knjižnic in restavracij. Tudi uporaba skupnih racunalnikov spodbuja heterogeno druženje. Povezujejo se z vkljucevanjem v e-omrežja, sodelovanjem na dnevih odprtih vrat. Starejši pomagajo pri razstavah, konferencah, pri sprejemu obiskov, novih študentov ipd. 

4. 
Projekti prostovoljskega delovanja so dobro razviti na tujih univerzah, v Slo­veniji pa prostovoljstvo starejših na univerzah (zaenkrat) še ni razvito. Tuje univerze imajo v svojih središcih za izobraževanje starejših skupine starejših prostovoljcev. Prostovoljci so npr. vodniki po kampusu, lahko so osebni sveto­valci pri rabi IKT. Univerza Strathcycle ima skupino prostovoljcev z imenom Computer Buddies, ki pomagajo pri ucenju kot vrstniški kolegi, so neke vrste »kameradi«, kot se sami imenujejo. Prostovoljci lahko nudijo tudi socialno oporo ob težkih življenjskih prehodih, boleznih ipd. Oblikovala se je celo skupina prostovoljcev 50+ Challenge, ki pomaga pri iskanju novega placanega dela oz. zaposlitve, kar je še posebej zanimivo.  Kot pojasnilo k 50+ v naslovu te skupine moramo dodati, da so na starosti prijaznih univerzah v ZDA in Veliki Britaniji vkljuceni starejši od 50 ali 55 let, kar pomeni, da so lahko še zaposleni, razvijajo drugo kariero in so vkljuceni v programe za starejše štu­dente. Univerze pomagajo svojim starejšim alumnom tudi pri zaposlovanju. Na voljo jim je osebno mentorstvo za pomoc pri pisanju prošenj in pripravi na intervjuje. Vse te prakse širijo novo podrocje proucevanja in ustvarjanja znanja o izo­


braževanju starejših, to je didaktika na podrocju izobraževanja starejših, ki sta jo Špatenkova in Smekalova (2015) poimenovali gerontodidaktika. Ta združuje znanje o pripravi in izvedbi izobraževanja starejših in o razlicnih strategijah za izobraževanje starejših. S prožnimi izobraževalnimi programi, ki izhajajo iz ak­tualnih raziskav, z izobraževanjem na daljavo za starejše, s kratkimi programi, ki so pripravljeni posebej za ciljne skupine, ki prej nikoli niso bili na univerzi in so izobraževanje doživljali kot »nekaj, kar ni za njih« – z vsem tem gradijo didaktiko za razlicne skupine starejših. Hitro se razvijajo tudi nove strategije za poucevanje in ucenje, med njimi tudi svetovanje za starejše. 
Po raziskovanju potreb starejših in glede na tipologijo preživljanja casa po upokojitvi (Withnall, 2016; Slowey idr., 2020) narašcajo potrebe po izobraže­valnih programih za drugo kariero in izboljšanje možnosti zaposlovanja, zato bi morale univerze sodelovati z zaposlovalci, sindikati, poslovnimi organizacijami ter raziskati možnosti za prožno zaposlovanje starejših, skladno z možnostmi in željami starejših. 
Narašca tudi zavedanje o pomenu sodelovanja starejših pri raziskovanju in socialnih inovacijah. Intenzivnejše sodelovanje starejših v raziskovalnih projektih bi omogocilo nabor novih spoznanj o tem, kako pripraviti izobraževalne, poto­valne, gibalne in druge programe za starejše ter kako izobraževati strokovnjake za delovanje s starejšimi. 
Po desetletju delovanja gibanja starosti prijazne univerze in tudi po petdesetih letih delovanja univerz za tretje življenjsko obdobje v Evropi se zdi, kot da imamo že precej védenja, vendar je izobraževanje starejših na univerzah v primerjavi z izobraževanjem mladine in odraslih še na zacetku razvoja. Izobraževanje starejših na univerzah razumemo kot primer porajajoce se angažirane prakse, ki širi polje delovanja univerze in prispeva k blagostanju starejših, upoštevaje sodobne nelinearne poteke življenja, spreminjanje dela, zaposlovanja in družine. Vecina raziskav ocenjuje starosti prijazno univerzo kot dobrodejno prakso, le vcasih se pojavi kriticno vprašanje, ali je to le neoliberalna »modna muha«, s katero naj bi si univerze ustvarjale svoje dobro ime na trgu oz. svoj »brending« in s tem privabile tudi druge študente. Odgovor je: mogoce da. Vendar pa vecina praks ne deluje le v korist tržnega »brendinga«, temvec v korist kakovosti staranja in zavzemanja za socialno pravicnost. 

6 ZAKLJUCEK 
Kratek pregled delovanja izobraževanja starejših v okviru gibanja starosti prija­zne univerze lahko sklenemo z mislijo, da izobraževanje starejših in raziskovanje le-tega ter izobraževanje o starejših postaja del programov na univerzah v tujini in v Sloveniji. Promovirajo izobraževanje za zdravo in dejavno staranje, razvijajo se razvojno izobraževalni centri, ki vkljucujejo tudi starejše. Od zacetkov gibanja starosti prijazna univerza je v desetletju narasla pestrost in kakovost inovativnih izobraževalnih in raziskovalnih praks. Razlicni projekti starosti prijaznih univerz kažejo, da spremembe sicer potekajo pocasi in da je potrebno korake premisliti vedno znova. Kot pri vseh novih praksah je tudi pri izobraževanju starejših na univerzah potrebno veliko razumevanja za širše družbeno-ekonomske dejav­nike in za motive razlicnih skupin starejših. Razumeti moramo kulturni okvir 
delovanja univerze v okolju ter poteke staranja v dolocenem družbenem okolju. 
Šele s poznavanjem celote lahko spodbujamo tudi procese nastajanja starosti 
prijazne univerze na ravneh izobraževanja, raziskovanja in poucevanja. Univerza ponuja s svojimi fakultetami in umetniškimi akademijami veliko 
možnosti za starejše študente in študentke, ki si želijo znanja o sodobnih doga­
janjih v svetu in o vsem, kar osmišlja življenje v poznejših letih, zato je razvoj 
univerz kot starosti prijaznega okolja velika spodbuda za nove zemljevide starosti. 
LITERATURA IN VIRI 
Andreoli Vittorino (2020). Una certa etŕ: Per una nuova idea della vecchiaia. Milano: Solferino. 
Archer Walter, Kops William (2020). Older Adult Learners: An Opportunity for Universities. V: Slowey Maria, Schuetze Hans, Zubrzycki Tanya (ured.). Inequality, Innovation and Reform in Higher Education: Challenges of Migration and Ageing Populations. Cham: Springer, str. 251–264. 
Bartholomaeus Jonatan, Agteren Joseph, Iasiello Matthew, Jarden Aaron, Kelly David (2019). Positive Aging: The Impact of a Community Wellbeing and Resilience Program. V: Clinical Gerontology, letnik 42, št. 4, str. 377-386. 
Bratun Urška (2021). Medgeneracijsko sožitje na delovnem mestu pred covidom-19 in po prvem valu epidemije. V: Kakovostna starost, letnik 24, št. 2, str. 52–62. 
Cesnales Nicole, Dauenhauer Jason, Heffernan Kristin (2022). Everything Gets Better with Age: Traditional College-Aged Student Perspectives on Older Adult Auditors in Multigenerational Classrooms. V: Journal of Intergenerational Relationships, letnik 20, št. 3, str. 265–276. 
Center za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske ucitelje (b. l.) https://www.um.si/o-univerzi/ center-za-zasluzne-profesorje-in-upokojene-visokosolske-ucitelje/ (10.10.2022). 
Clark Philip, Leedahl Skye (2019) Becoming and being an Age-Friendly University (AFU): Strategic considerations and practical implications, V: Gerontology & Geriatrics Education, letnik 40, št. 2, str. 166–178. 
Cordella Marisa, Poiani Aldo (2021). Fulfilling Ageing. Psihosocial and Communicative Perspectives on Ageing. Cham: Springer. 
Crow Michael, Dabars William (2015). Designing the new American university. Baltimore: John Hopkins University Press. 
Encore.org.(b. l.) https://encore.org/ (20.10.2022). 
Falk Erhag Hanna, Lagerlöf Nilsson Ulrika, Rydberg Sterner Therese, Skoog Ingmar (ured.). (2022). A Multidisciplinary Approach to Capability in Age and Ageing. Cham: Springer. 
Fedi Daniela, Serlenga Lucia (2018). Donne 6.0. Il lato forte di una certa etŕ. Milano: Cairo Publ. 
Furstenberg Anne-Linda (2002). Trajectories of Aging: Imagined pathways in later life. V: The International Journal of Aging and Human Development, letnik 55, št. 1, str. 1–24. 
Geeraert Kendra, Vanhoof Jan, Van Den Bossche Piet (2021). Flemish Teachers‘ Age-related stereotypes: Investigating Generational Differences. V: Journal of intergenerational Relationships, letnik 19, št. 2, str. 179–195. 
Gerontology Institute. https://www.umb.edu/gerontologyinstitute (28. 10. 2022). 
Han Jianbo, Chan Edwin, Yung Esther, Quian Queena, Lam Patrik (2022). A Policy Framework for Producing Age-Friendly Communities from the Perspective of Production of Space. V: International Journal of Environmental Research and Public Health, letnik19, št. 4, str. 2031 https://doi.org/10.3390/ ijerph19042031 (15. 5. 2023) 
Lasell Village: Senior living at Lasell University (b. l.). www.lasellvillage.com (20.10.2022). 
Lereah David (2020). The Power of Positive Aging. Fresno: Quill Driven Books. 
Licen Nives (2020). Uciti se ob srecanju generacij. Ljubljana: Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje. 
Manheimer Ronald (2016). The Older Learner‘s Journey to an Ageless Society: Lifelong Learning on the Brink of a Crisis. V: Journal of Transformative Education, letnik 3, št. 3, str. 198-220. 
McKay Loraine, Barton Georgina, Garvis Susanne, Sappa Viviana (ured.) (2020). Arts-Based Research, Resilience and Well-being Across the Lifespan. Cham: Palgrave. 
Modra fakulteta (b. l.) https://www.uni-lj.si/alumni/modra_fakulteta/ (20.10.2022). 
Montepare Joann, Kimberly Farah, Doyle Anne, Dixon John (2019). Becoming an Age-Friendly University (AFU): Integrating a retirement community on campus. V: Gerontology & Geriatrics Education, letnik 40, št. 2, str. 179–193. 
Montepare Joann, Sciegaj Mark (2020). College Classrooms as Intergenerational Contact Zones. V: Kaplan Matthew, Thang Leng Leng, Sanchez Mariano in Hoffman Jaco (ured.). Intergenerational Contact Zones. New York: Routledge, str. 137–146. 
Montepare, Joann, Kimberly Farah, Bloom Steven, Tauriac Jesse (2020). Age Friendly Universities (AFU): Possibilities and Power in Campus Connections. V: Gerontology & Geriatric Education, letnik 41, št. 3, str. 273–280. 
Neal Margaret, DeLaTorre Alan, Carder Paula (2014). Age-Friendly Portland: A University-City-Community Partnership. V: Journal of Aging & Social Policy, letnik 26, št. 1–2, str. 88–101. 
Osher Lifelong Learning Institute at Arizona State University (b. l.). https://lifelonglearning.asu.edu/ (15.10.2022). 
Our Voice: Citizen science for Healthy Equity (b.l.). https://med.stanford.edu/ourvoice/publications­
featuredarticles/publications-agefriendly.html (15.10.2022). 
Pstross, Mikulas, Corrigan, Trudy, Knopf, Richard, Sung HeeKyung, Talmage Craig, Conroy Carmel, Fowley Cathy (2017). The Benefits of Intergenerational Learning in Higher Education: Lessons Learned from Two Age Friendly University Programs. V: Innovative Higher Education, letnik 42, str. 157–171 (2017). 
Slovenska strategija trajnostne pametne specializacije (2022). https://www.gov.si/assets/vladne-sluzbe/ SVRK/Slovenska-strategija-trajnostne-pametne-specializacije-S5-marec2022.pdf (15.10.2022). 
Slowey Maria, Schuetze Hans, Zubrzycki Tanya (ur.) (2020). Inequality, Innovation and Reform in Higher Education: Challenges of Migration and Ageing Populations. Cham: Springer. 
Silverstein Nina, Hendricksen Meghan, Bowen Lauren, Fonte Andrea (2019). Developing an Age-Friendly University (AFU) audit: A pilot study. V: Gerontology & Geriatrics Education, letnik 40, št. 2, str. 203–220. 
Simmons Nicola in Podrebarac Julie (2021). Adults in the Academy: Voices of Lifelong Learners. Leiden: Sense, Brill. 
Starosti prijazna mesta in obcine (b. l.) https://www.inst-antonatrstenjaka.si/gerontologija/projekti/9. html (16.5.2023).
Špatenkova Nadežda, Smekalova Lucie (2015). Edukace senioru. Geragogika a gerontodidaktika. Praha: Grada Publishing. 
Vaillant George (2015). Positive Aging. V: Stephen Joseph (ur.). Positive Psychology in Practice. Hoboken: John Wiley & Sons, str. 595-612. 
Talmage Craig, Mark, Rob, Slowey Maria, Knopf Richard (2016). Age Friendly Universities and engagement with older adults: moving from principles to practice. V: International Journal of Lifelong Education, letnik 35, št. 5, 537–554. 
The 10 Age-Friendly University Principles (b.l.). https://www.geron.org/programs-services/education­
center/age-friendly-university-afu-global-network (15.10.2022). 
The New Map of Life (2022). https://longevity.stanford.edu/wp-content/uploads/2022/04/new-map-of­life-full-report.pdf (14.10.2022). 
The World is Your Campus (b. l.). https://www.semesteratsea.org/ (20.10.2022). 
Tommasini Ester, Demarie Sabrina, Bruseghini Paolo, Gianfelici Antonio, Galvani Christel (2021). Physiological and exertional responses of partner dance in elderly. V: The Journal of sports medicine and physical fitness, letnik 62, št. 5, str. 691-699. 
What is the Age-Friendly University Initiative? (b.l.)https://www.dcu.ie/sites/default/files/inline-files/ age-friendly-university-initiative.pdf (12. 10. 2022). 
Withnall Alexandra (2016). Learning in later life: What can universities do? V: John Field, Bernhard Schmidt-Hertha, Andrea Waxenegger (ur.). Universities and engagement: International perspectives on higher education and lifelong learning. New York: Routledge, str. 155–166. 
Wood Grace, Pykett Jessica, Daw Peggy, Agyapong-Badu Sandra, Banchoff Ann, King Abby in Stathi Afroditi (2022). The Role of Urban Environments in Promoting Active and Healthy Aging: A Systematic Scoping Review of Citizen Science Approaches. V: Journal of Urban Health, letnik 99, str. 427–456. 
World Health Organization (2018). The Global Network for Age-friendly Cities and Communities. Ženeva: WHO. https://www.who.int/publications/i/item/WHO-FWC-ALC-18.4 (4.10.2022). Zrela univerza (b.l.) https://ff.um.si/center-za-vsezivljenjsko-izobrazevanje/zuf/ (12.10.2022). 
Naslov avtorice: Nives Licen: nives.licen@ff.uni-lj.si Filozofska fakulteta, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana