177
Dva vnanja glasova o naših avstrijskih razmerah med strankami.
Znan trezno  sodeč Nemec  dr. Fischhof izjavlja svoje mnenje  o  nekaterih   pomenljivih političnih vprašanjih sedajnosti v pismu,   katero je prijavila dunajska „Allg. Zeitung".   V tem pisanji pravi  dr. Fischhof: Nemci so manjšina, Nenemci večina v Avstriji in manjšina gospoduje nad večino samo toliko dolgo, dokler se ta   ne  zaveda svoje moči  in   svojega   pomena.    Kedar so pripadenci tretjega,  to je, meščanskega stanu, vsled stavka izrečenega po abetu Sieye-u še le zadobili zavednost,   da bi  v državi,   v kateri  v očigled zgodovinskih privilegij nič niso bili,  morali in mogli biti vse — postali so tudi vse.   In v oni meri, v kateri zadobiva četrti stan zavest o svoji družbenski, gospodarski in poli-tiški vrednosti, postaja mogočnejši in strahovitejši.   Krog siromaštva prilizujejo  se in ga iščejo celo dandanes li-zuni tako,   kakor  redkokje mogotca,   ki se je ljudstvu na vrat vstopil. — Celo železni kancler nemške države boža ga prav rahlo po bradi.   In kakor je razposestene vrste velika družbenska misel, ta&o je razposestena ljudstva mogočna narodnostna misel prebudila iz spanja. — Z močjo   nevihte,   odtrgajoč   cele pokrajine,  preplavila je ta misel tekom pol stoletja velike države, in zdaj naj bi se ustavila pred klicem ene stranke? Narodnosti čutijo svojo moč  in od politične razumnosti nemških Avstrijcev bo odvisno,  ali jo zastavijo za državo ali proti
državi. Upirajočim se zamore zapovedovati samo pre-mogočni, in to nemška Avstrija nikakor ni. Vodja sona-rodnjakov pa bo samo tedaj, ako ga ti prostovoljno ubogajo, tega pa gotovo ne doseže z ojstrimi, ampak z resnim, mirnim mišljenjem, s katerimi se ne založi pot, ki pelje do zaželenega smotra. Zmernost morala bi biti geslo današnjega časa. Klic: „Mi moremo, kar hočemo, čuje se samo iz ust politikov, katerim še brada ni izrastla, ali katerim nikdar neraste. „Hočemo samo ono, kar moremo", tako govore politiki, ki so zrele starosti in zrele pameti.
Zmeren je nemšk Avstrijec v prvi vrsti poklican za nosilca državne misli, ako pa mero prekorači, tedaj ga bo zgodovina tudi imenovala njenega nosilca, toda onega nosilca, ki jo je v grob nesel.
Drug glas, prihajajoč z Dunaja v Bisrnarkov časnik „Nordd. Allg. Zeitung" pravi: Volilni oklic čeških zaupnih mož izražuje željo in pripravljenost z „nemškimi sodeželani" priti do bratskega porazumljenja. V volilnem oklicu nemško-českih zaupnih mož ne nahaja se nobenega takega mehkega soglasja. Tam šumi bojna pesem od začetka do konca. Gosp. dr. Russ imel je prijaznost, v svojem zadnjem kandidatskem govoru temu pravi vzrok razkriti. Videti je bilo iz njegovega govora, da bi ne bilo tolike težave, jezikovno vprašanje uže v pretekli dobi državnega zbora rešiti v vsestransl") za-dovoljnost. Pa gospodje z levice stavijo pred vsem en pogoj. Zahtevajo pred vsem vlado, katere udje bi ne imeli nikakoršne politične strankarske preteklosti.
Za stranko,   katera sicer ne prisega višje,  kot pri parlamentarizmu, je to vsikakor čudno zahtevanje in pa zanimivo   pripoznanje   načela   vlade nad strankami stoječe.  Zakaj pa so potem, gospodje, vladi Taaffejevi, ko je ta še stala   nad strankami,   napovedali   vojsko  brez usmiljenja?   Zakaj so napadali ministra Streita in Kre-merja,   katera vendar tudi nista imela nikakoršne politične strankarske preteklosti? Rešitev zastavice je lahk«. Gospodje od liberalizma čutijo zadrege,  v  katere so se pripravili.    Radi  bi   bili  veu  iz  zagate     Toda  stavijo mal,  majčkin   pogoj:   „krona se mora u p ognit i", krona mora preklicati,   krona mora svoje zaupne može, katere ob enem podpira večina državnega zbora, žrtvovati strankarski domišljiji liberalcev. Gospod Russ pove pošteno svojim volilcem, da glede tega nima nikakoršne nade.    Mi pa smemo misliti,  da zadnji  prestolni govor Rusu in njegovim   pristašem  ne daje  nikakoršnega povoda za sanjarije. Gospodje levičarji bodo voljo krone  glede   notranje   politike   ravno   tako malo  oegali,   kakor malo jim je bilo  to  mogoče glede vnanje politike.