Žalostna mati. Srečno, zadovoljno so živeli v svoji mali hišici na koncu vasi. Mož je bil zidar in je dobro zaslužil, žena je bila šivilja, a je znala prijeti tudi za delo na polju. Solnce v hiši pa je bil petletni sinček, ki je razveseljeval očeta in mater, za katerega sta oba z veseljem skrbela in delala. Nekega dne pa ji prinesejo moža nezavestnega v hišo. Zvrtelo se mu je pri dalu in je padel iz visokega odra. Še se je zavedel, tri dni se je boril s smrtjo, a notranje po&kodbe so bile prehude, podlegel jim je v najlepših letih. Neizrečeno jo je potrlo, samo misel na sinčka, kateremu bo sedaj morala biti mati in oče, jo je držala, da ni obnemogla. Začelo se je težavno življenje. Po dnevu je delala na polju, velikokrat je pozno v noč sedela pri šivanju, samo da je sinček imel vse potrebno. Ko je imel 12 let, je zbolel na nevarni otroški bolezni škrlatici. Skoraj celi teden je visel med življenjem iti smr tjo. Ves ta čais se ni ganila od njegove postelje, pazila je na vsak njegov dih, jokala je, molila in vila roke, dokler ni rninila nevarnost in se mu je začelo obračati na bolje. Kakor da bi ga še enkrat dobila, je začela zanj skrbeti z novo, podvojeno ljubeznijo. Ko je dorastel, ga je dala v uk, črez nekaj let je bil izvrsten ključavničar. Kar pa je bilo še več, bil je pošten, trezen fant, ljubeč sin, ki je vračal materi prav po sinovsko njeno veliko ljubezen. Bil je pravo solnce za njeno življenje, ki se je začelo nagibati k — zatonu. V to njeno veliko sre6o pa se je oglasila grozna beseda: vojska. Kakor meč jo je presunila ta beseda, njeno materino srce je zaslutilo neogibno nesrečo. Ob slo vesu se je moral sin izviti s silo iz njenih rok in začeli so se za njo tedni in me seci neizrečene skrbi in strahu. Koliko je premolila in izročala sina božjemu in Ma rijinemu varstvu! Kako je čakala na ka- ko pismo od njega, kaiko je bila nemiraa, ako dalje časa ni bilo nobenega poročila. Nekaj časa ji je sin redno pisal in javljal, da je zdrav in brez vsake nesreče. Nato so pisma izostala. Po daljšem prcsledku pa je prišlo pismo pisano od tuje roke, ki ji je sporočilo, da je sin ležkoranjen v bolnici. Kakor nekoč, ko je ležal kot olrok bolan, se krči njeno materino srce, zopet prebedi cele noči in je v duhu pri ljubljenem sinu, zopet moli in vije svoje roke — a čez nekaj dni pride drugo pismo, ki sporoča, da je njen sin umrl. Glasno je kriknila, zdelo se ji je, da se zemlja pogrezuje pod njenimi nogami, lotevala se ji je nezavest. Ko se je zavedla, je začela tarnati: »Ah, ah! Kaj naj si počnem sama, zapuščena? Ni mi več živeti. Ni več Boga!« Sosedje so jo skušali tolažiti, a ona je odgovarjala: »Vse je sedaj proč! Ni mi več živetiU šla je kakor izgubljena iz hiše, tavala je brez hrane in brez vsega po travnikih in poljih zunaj vasi, v nekaj dnevih se je postarala za leta, oči so se ji čudno svetile, ljudje so po milovalno govorili: »Sirota, zmedlo se ji bode!« Ko je tako tavala sem in tje, je slučajno vstopila v kapelico, ki je stala sredi polja. Oči so se ji takoj obrnile na podobo Žalostne matere Marije, ki je visela na prednji steni kapelice. Zazrla se je v Marijo, ki je imela mrtvega Sina v naročju. Srce ji je prebadal sedmeri meč bolečin, na obrazu ji je bila videti globoka žalost, a oči je imela uprte kvišku, k Bogu. Ko je tako zrla v podobo, ji je prišla misel: »Glej, Marija je morala tudi trpeti, kakor ti. Kakor ti je bila celo življenp reva. Tudi ona je morala dati svojega Sina. Gledati ga je morala v neizrečenih mukah. Tudi ona je ostala na svetu sama in zapuščena. A ona ima svoje oči obrnjene k Bogu, vdaj se Bogu tudi ti!« Dolgo je tako zrla v podobo, nalo pa so se ji vlile po dolgem času zopet solze, je dvignila roke k podobi Žalostne matere in je prosila: »0 žalostna ma.i, usmili se me!« Ni prosila zastonj! Kakor da bi se je dotaknila mila roka, se je začela dvigovati iz njene duše temna žalost, ki je nekaj dni tako težko ležala na njej. Vrnila se je domov, zopet je začela delati, po dolgem času je zopet spala. Ven h kapelici Žalostne matere pa je zahajala še vsak dan. Dolgo je tam preklečala in premolila in velikokrat je povedala: »Žalostna mati me je rešila, ona me tolaži, ona me drži, da ne obnemorem.« Da bi tudi mi vedno našli pot k tej Žalostni materi! Križi in bridkosti so tolikokrat tudi naš delež. Če še nam jih ni treba okušati, Bog ve, kaj nas še čaka! Za te težke in bridke ure si zapomni veliko pomoč: Glej na žalostno mater! Glej na Žalostno mater! Mi si tolikokrat mislimo: Toliko kakor mi, ne trpi nihče drugi na svetu. Le glej na Marijo, kaj je ona trpela! Ali ni naša bridkost v primeri z njeno le malenkost? A!i ne pro si ona po pravici: »O vi vsi, ki grete mimo, poglejte, če je katera žalosl, kakor je moja? Kakor morje velika je moja bolečina?« Glej na Zalostno mater! Glej, kako ona prenaša svojo bridkost. Evangelij pravi: »Stala je pod križem.« Da, kako junaško stoji sredi svoje neizmeme žalosti, tako čisto nič ne obupuje, nekaže nepotrpežlji- vosti, kako govori: »Glej, dekla sem Gospodova.€ Glej na Žalostno mater! V tisti strašni uri, ko je sedmeri meč prebodel njeno srce, ji je njen Sin izročil nas z naširni bridkosti kot materi. Zato pa ima materino sočutje z nami, zato nas, ko pribežimo k njej, s tako materino ljubeznijo objame, nas tolaži z milo besedo, nas podpira z materino roko. Da, glej na 2alostno mater in ona najbolj žalostna bo tvoja najboljša tolažr_ica. Tisočletnica sv. Vaclava. Leta 1929 bodo proslavili Čehi tisočletnico mučeniške smrti svojega kralja Vaclava. Nameravani so veliki kongresi raznih katoliških organizacij, med drugimi tudi mednarodni kongres Orlov. Katoliška mladina pri papežu. Mcseca februarja je sprejel papež Pij XI. rimska omladinska društva v svečani avdijenci. Dne 5. marca pa je sprejel katoliške vseučiliščne dijake. Navduševal jih je za zvestobo svojim organizacijam in za vneto krščan&ko življenje. Obenem pa so to bile besede mladinskim organizacijam vsega katoliškega sveta! Organizacija katoliške delavske mladine. V Belgiji obstoji organizacija katoliške delavske mladine, ki šteje že 35.000 članov in izdaja svoj tednik. Pokret je že prešel tudi na Francasko, kjer ima v samem Parizu že 60 krajevnih skupin. Ta mladina se pač zaveda, kje je njena rešitev! Nasprotniki katoliške Cerkve dobili po prstih! Nek ogrsid pisatelj je očital katoliški Cerkvi, posebno še jezuitskemu redu, da uči in dovoljuje razne slab^ in nedovoljene reči. Duhovnik dr. Czapik je zato tega pisatelja v nekem listu javno imenoval obrekovalca. Pa se je čutil razžaljenega in je dr. Czapika tožil. Sodnija pa je po večdnevni ra_jpravi obtoženca oprostila, češ, da nikakor ni mogel dokazati, da katoliška Cerkev uči stvari, ki jih ji je on predbacival in je zato njegova .rditev bila obrekovanje. — Na Danskem pa je ravno isto očitala katoliški Cerkvi neka g09pa Steinrik. Zato jo je župnik Riesterer označil za lažnjivko. Tudi tukaj je prišlo do tožbe. Pa tudi tukaj je bil župnik Riesterer oproščen in to od protestantovskega sodišča, ki je na izjavo enega protestantskega izvedenca izjavilo, da se gospej Steinrik ni posrečilo dokazati, kar je trdila. Neresnica ima kratke aoge, nekateri se pa še proti katoliški Cerkvi vedno držijo načela: »Le hrabro obrekuj, vedno kaj obvisi.«