Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	. . » 6.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . » 8.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
m	
	Wl
Leto XXVII. - Štev. 15 (1347)
Gorica - četrtek, 10. aprila 1975 - Trst
Posamezna številka Lir 150
Začetek konca
Misijonar Andrej Majcen je pisal 24. marca svojemu prijatelju o položaju v Južnem Vietnamu neposredno pred velikonočnimi prazniki. Takole pravi:
Veš, da smo v težkem položaju. Zaskrbljeni smo za naše sobrate in gojence v Dalatu, ki je kakih 300 km severno od Saigona. Tam imamo salezijanski zavod, v katerem se vzgaja 15 bogoslovcev, 30 klerikov študentov, 15 novincev in 280 gojencev. V nedeljo 16. marca je bilo še vse mirno. Zato je naš delegat odločil, da naj gredo v Dalat učenci tukajšnjega zadnjega razreda, da se nekoliko po salezijansko osvežijo — tam je prav prijazno podnebje, saj je kraj nad 1000 m visoko nad morjem — med novinci in kleriki, on da prevzame vse stroške, in na praznik sv. Jožefa bomo imeli skupno večerno mašo.
V	ponedeljek 17. marca je bil v Saigonu posvečen novi dalatski škof; razpoloženje je bilo zelo pesimistično, s črnimi oblaki, kakor pred najhujšo nevihto. Po posvečenju je novi škof takoj odletel v Dalat, kjer je redovnim predstojnikom, študentom papeške visoke šole in drugim priporočil, naj hitro odidejo. Gospod Hao jo je z našimi fanti takoj pobrisal proti morju, ker so bile že vse cestne zveze s Saigonom pretrgane. Po 16 urah vožnje na ribiških čolnih so dospeli v Saigon, trudni, pa veseli.
Ves dan je moj telefon pel in tudi moja pisarna je bila zmeraj polna staršev, ki so povpraševali po svojih otrokih v dalat-skih šolah. Tolažil sem objokane mamice in zaskrbljene očete, pa kaj prida nisem mogel povedati, ker nisem mogel telefonirati v Dalat. Saigonski škof in apostolski delegat pa tudi nista imela nobenih poročil. Molili smo k sv. Jožefu, naj nam pomaga. In res, trije veliki avtobusi so pripeljali vse male aspirante (280). Prišli so trudni, zmučeni in lačni zaradi dolge vožnje po morju in po cestah. Za prevoz so izdali milijon piastrov. Tudi avioni so polni; listki stanejo za eno vožnjo 16.000, a jih je dobiti samo na črni borzi za 150-200.000. Vse beži pred komunisti. Se vidi, da jih nimajo tako radi kot komunisti zatrjujejo...
Takole, to je menda začetek konca. Govore, da bomo kmalu na vrsti tudi mi v Saigonu... Včeraj sem našim sobratom razlagal listi odstavek iz pravil, ki govori o smrti salezijanca. Vedno prav pride, da smo na vse pripravljeni. Ne veš ne ure ne dneva...
Povrhu še tole: mlade fante od 17. do 19. leta kličejo v vojaško službo. Naši so bili doslej kot redovniki ali redovniški kandidati oproščeni vojaščine. Sedaj pa
bo navzlic temu treba iti k vojakom. Naši mladi so zelo poparjeni. Kakih sto jih bo moralo obleči vojaško suknjo; 50 jih pa zaenkrat še ostane doma. Nobeden rad ne umrje, saj je v družinah že toliko krutih vrzeli...
Kar nič več se ne da študirati. Najbrž bomo morali takoj po veliki noči narediti počitnice namesto v maju.
Samo vzdihovanje je povsod, kamor greš. Tudi jaz sem silno zdelan od vsega tega. Po časopisih je polno slik ubogih ljudi s culami, zavoji in z vso mogočo revščino. Zopet so vse izgubili oziroma pustili. Otroci jočejo, matere si otirajo oči, možje pa moško premišljujejo, kam in kako bi se obrnili, da bi bilo bolj prav. Denarja v žepu ni, stanovanja ni, riža tudi ne... To je res prava solzna dolina...
Zdajle lahko še tole dostavim. Pravkar so dospeli novinci, kleriki in bogoslovci, do smrti trudni, saj so prebili 20 ur na ribiški ladji. Provincial ima žulje povsod; da se obdrži v ravnotežju, se opira zdaj na eno, zdaj na drugo roko... Treba jih je nekam spraviti. Mi jim damo tu hrano, posteljo in cerkev, da bodo molili, potem pa bomo že kako uredili. Novinci bodo ostali tu in se javili za razne izpite na univerzi, da dobijo kak papir v roke...
Res ne vem, kaj naj bi še zapisal o tem zmedenem in burkljavem svetu. Upajmo, da se bo zopet vse kako uredilo. Sicer pa smo večni eshatološki popotniki. Bežimo sem, bežimo tja, a naš cilj je vedno eden in isti: dospeti k Bogu.
ANDREJ MAJCEN salezijanski misijonar
Smrt nemškega kardinala
V	torek 1. aprila je v Paderbornu umrl kardinal Lovrenc Jager, star 83 let. Škofijo v Paderbornu je vodil trideset let. Škofiji se je zaradi starosti odpovedal pred dvema letoma. Pokojni kardinal Jager je med nemškimi škofi in verniki užival velik ugled. Dobro je tudi poznal Slovence.
Zapiranje katoličanov v Dahomeyu
Dahomey je država v zahodni Afriki ob Gvinejskem zalivu. Prebivalcev šteje okrog tri milijone, od katerih je 'katoličanov 17 odstotkov. Ostali pripadajo naravnim verstvom. Dahomey je bil v preteklosti francoska kolonija. Sedaj je na oblasti vojaški režim. Ta je dal 12. marca nenadoma in brez pojasnil zapreti generalnega vikarja v mestu Cononou, mestnega župnika ter dva odlična katoliška laika.
Drama naroda brez prijateljev
Tam, kjer se stikajo meje petih držav, Sovjetske zveze, Irana, Iraka, Sirije in Turčije, se razprostira dežela Kurdov, štiri tisoč let starega naroda, ki v vsej svoji zgodovini ni imel svoje lastne države, ki je bil vedno stiskan od sosedov, ki je bil vedno v napotje sedaj enemu sedaj drugemu vladajočemu režimu in ki naj bi po tihi želji velesil izginil z obličja zemlje.
. Tragika tega naroda je, da so na njegovem ozemlju bogata ležišča nafte. Če te ne bi bilo, bi morda Kurdi na podlagi mirovne pogodbe 10. avgusta 1920 v Se-vresu prišli do svoje države. Toda ko so odkrili nafto na področju Mosula v območju svetopisemskih rek Evfrata in Tigrisa, ki je del kurdskega ozemlja, so se Angleži premislili. Podprli so ustanovitev nove države, Iraka, in v njo vključili del Kurdov. Potem so se dogovorili še s Turki ter z njimi sklenili pogodbo v Lausanni.
Kakor vojaki pod križem, ki so si razdelili Kristusova oblačila, so razdelili Angleži ob pomoči Francije kurdsko ozemlje. Največ jih je prišlo pod Turčijo. Računajo, da jih je 5 - 7 milijonov. V Perziji, ali kakor se sedaj imenuje Iran, jih živi 4 milijone, v Iraku dva, v Siriji pol milijona in v Sovjetski zvezi 150.000.
USODA LJUDSTVA BREZ DRŽAVE
Čeprav je kurdsko ozemlje, kjer živi ta stiskani narod, veliko za dve Jugoslaviji (530.000 kv. km), ga ne boste našli zaznamovanega na nobenem zemljevidu. »Kurdski narod nima prijateljev«, pravi star kurdski pregovor. In ta pregovor
doživlja v teh dneh, ko je prišla drama kurdskega ljudstva do viška, posebno potrdilo.
Kurdi so muslimani kot Arabci v Siriji in Iraku ali Perzijci v Iranu ali Turki v svoji državi, pa jih njih bratje po veri stiskajo bolj kruto kot vsakega nemuslimana. So jim pač trn v peti in stalno nadležni.
Najbolj radikalno je kurdsko vprašanje rešila Turčija. Zanjo Kurdi ne obstajajo. Imenujejo jih anatolske Turke, kot so bili v prvi Jugoslaviji Makedonci južni Srbi. Kurdi nimajo pravice do svojih šol, ne do svoje uprave, vsi dokumenti so v turščini, jezik v javnosti je turški. Skozi 14 let so se od leta 1925 Kurdi v Turčiji upirali in se skušali rešiti turške nadoblasti. Končno so podlegli. Turčija je njih ozemlje razdelila na štiri področja. Iz enega je dala vse Kurde izseliti in noben Kurd nima vanj dostopa.
V	Iraku tvorijo Kurdi četrtino prebivalstva, a so bili vedno zapostavljeni. Vladajoči Arabci so jih stalno izključevali iz javnih služb. Zato so se že leta 1922, ko so Angleži Irak komaj ustanovili, uprli. Nato so se znova uprli med leti 1930 in 1933 ter med drugo svetovno vojno. Tedaj jih je ukrotilo angleško letalstvo, ki je neusmiljeno uničevalo njih naselja. Ko je 14. julija 1958 general Ka-sem zrušil monarhijo, so Kurdi upali na boljše čase. Toda tudi novi oblastniki so bili do Kurdov neprijazni. In tako je izbruhnil leta 1961 nov upor, ki je trajal dve leti. Ta upor je začel legendarni voditelj Mullah Mustafa Barzani.
Ker tudi novi socialistični re-
Katastrofa	veli
Sirote v Južnem Vietnamu so poleg starih ljudi, ki bežijo v neznano, najbolj pretresljive žrtve te nesmiselne vojne
Velik odjek je imela v svetovni javnosti nesreča, ki se je primerila v petek 4. aprila orjaškemu prevoznemu letalu C 5 Ga-laxy, ki naj bi nad 200 vietnamskih sirot prepeljalo iz Saigona v Sev. Ameriko.
Prevozno letalo tipa Galaxy je pravi zračni orjak, ki služi prenašanju oseb in vojaškega materiala. V službo je bilo dano 17. decembra 1969 in je to do sedaj njegova prva nesreča. Dolgo je 75,54 m, široko po razponu kril 67,88 m, visoko 19,85 m, kar pomeni poslopje šestih nadstropij. Letalo je prišlo do veljave zlasti med zadnjo izraelsko-arabsko vojno, ko so ZDA odločile vzpostaviti zračni most z Izraelom. Tako je vojaška pomoč mogla priti hitro in v velikih količinah.
V	Južnem Vietnamu živi veliko vojnih sirot. Mnogi med njimi so nezakonski otroci, ki so jih zapustili njihovi očetje, ameriški vojaki, ko so se borili v Vietnamu. Ob vedno slabšem vojaškem položaju, v katerem se nahaja vlada Južnega Vietnama, je Washington sklenil, da na hitrico izprazni 2.000 vojnih sirot iz Južnega Vietnama.
Tako je vzletelo s saigonskega letališča tudi omenjeno letalo, v katerem je bilo 243 otrok, 43 spremljevalcev, 8 članov posadke in 2 bolničarki. Takoj po vzletu je orjak strmoglavil in se zaril v riževa polja. Nesrečo je povzročila ali tehnična napaka ali dekompresija, ki je raznesla levo krilo. Zanimivo je, da pilota in posadka niso utrpeli škode, pač pa je bilo po prvih poročilih mrtvih 178 otrok; to število je kasneje naraslo skoro na 200.
Levičarska propaganda je po nesreči takoj obtožila Sev. Ameriko, da se hoče s temi sirotami okoristiti, češ da jih bo dala v rejo družinam, ki bodo tako prišle
do poceni delovne sile. V resnici gre za sirote, ki v glavnem očete imajo, le da so v ZDA. Tudi drugače je postopek posinovljen j a v ZDA zelo zapleten in strog ter do zlorab skoro ne more priti.
Prav pa bi se bilo ob teh sirotah spomniti na španske sirote iz leta 1939 in grške iz leta 1949. Leta 1939, pred porazom komunističnih sil v Španiji, je španska republikanska vlada poslala skupino otrok v Sovjetsko zvezo. Kasneje so starši zahtevali od sovjetskih oblasti, da jim otroke vrnejo, pa se to ni zgodilo, češ da se otroci v novi domovini dobro počutijo.
Isto se je ponovilo leta 1949 v Grčiji. Ko so se rdeči gverilci umaknili v Sovjetsko zvezo, so s seboj vzeli tudi mnogo otrok, ki so bili trenutno brez staršev. Zaman so kasneje obupani starši zahtevali te otroke zase. Izginili so v Sovjetski zvezi. Prav je, da se ob tragediji vietnamskih sirot spomnimo tudi drugih sirot, ki se jih je Sovjetska vlada polastila.
Medtem je vojaški položaj v Južnem Vietnamu še vedno kritičen za vlado v Saigonu, čeprav zadnje dni komunistične čete niso dosegle večjih uspehov. Verjetno se pripravljajo na nove udare, kar ne bo težko, saj je sedanji režim v Saigonu ob vso moralo.
Tega se zaveda tudi vlada v VVashingto-nu. Tako je predsednik Ford izključil vsako možnost, da bi se ZDA ponovno vojaško vključile v dogajanje v Vietnamu. Dejal pa je, da je nezadovoljen, ker mu je kongres vsilil omejitve, da ne more bolj učinkovito pomagati Južnemu Vietnamu in Kambodži. Na vprašanje, ali bo Sev. Amerika privolila v komunistično zasedbo omenjenih dveh držav, je Ford izrazil upanje, da se to ne bo zgodilo.
žim po Kasemovem padcu ni imel posluha za kurdske zahteve, je Barzani z uporom nadaljeval. Lani v marcu je iraška vlada dala Kurdom neke vrste avtonomijo ne da bi Kurde vprašala za mnenje. Barzani jo je odklonil, ker je bila le pesek v oči.
Nasprotno se pa Kurdi v Iranu dobro počutijo. Iranci gledajo v njih potomce starih Medov, ki so v davnih časih skupaj s Perzijci uničili asirsko in babilonsko državo. V Iran so se vse doslej lahko zatekali Kurdi iz Iraka, Iran pa je kurdske gverilce zalagal z orožjem.
Tudi v Siriji so Kurdi upoštevani. Lahko rabijo svoj jezik, čeprav se uradno v šolah ne poučuje m se udeležujejo javnega življenja.
Najboljši položaj imajo, resnico je treba priznati, tisti Kurdi, ki živijo v sovjetskih republikah Armeniji in Azerbedžajnu. Ni jih-sicer veliko, a uživajo vse pravice, ki jih sovjetska ustava daje narodnim manjšinam.
Nehote se ob položaju kurdskega ljudstva pojavi primerjava s slovenskim narodom. Tudi mi smo razdeljeni na štiri države, Jugoslavijo, Italijo, Avstrijo in Madžarsko. In tudi naš položaj je v vsaki teh držav različen. Zato bomo borbo kurdskega ljudstva bolj dojeli kot drugi, ki jim je bila zgodovina bolj naklonjena kot pa nam.
USODNI DOGOVOR
V	ALŽIRU
Ce so Kurdi v Iraku do sedaj upali, da bodo sčasoma uspeli in se osamosvojili, so morali sedaj te upe vsaj za bližnjo bodočnost pokopati. 6. marca letos sta se namreč sestala v Alžiru perzijski šah Reza Pahlevi in podpredsednik Iraka Sadam Husein. Podpisala sta dogovor, da Iran Kurdov ne bo več podpiral z orožjem in da bo 1. aprila zaprl mejo, da iraški Kurdi ne bodo mogli več prehajati iz Iraka v Iran.
Oba državnika sta očividno prišla do zaključka, da kurdsko vprašanje samo ovira politične in gospodarske interese obeh držav, zlasti odkar se je perzijski šah v zvezi s proizvodnjo in prodajo nafte zelo približal arabskim državam. Račun za to »realno politiko« naj plačajo Kurdi.
Z dogovorom v Alžiru je Bar-zanijevo gibanje doživelo smrtni udarec. Sam Barzani je to uvidel in se pri svojih 71 letih umaknil z enim milijonom Kurdov v Iran. Stotisoč Kurdov se je iz Iraka hotelo zateči v Turčijo, a so našli mejo zaprto in na meji vojake z naperjenimi puškami. Nekateri Kurdi so sklenili ostati v Iraku in verjeti amnestiji, ki so jo proglasile iraške oblasti v Bagdadu ter poteče 30. aprila.
Skupina borcev za svobodo, okrog 10.000 mož, pa je sklenila ostati v gorah in nadaljevati borbo. Prišle so tudi vesti, da so mnogi Kurdi sklenili raje umreti kot pričakati Arabce. Polili so svoja naselja z bencinom in zgoreli v ognju skupaj z ženami in otroki. Na videz nesmiseln zaključek izgubljene borbe, a tipičen izraz tragedije ljudstva, ki je ostalo samo, brez kakega prijatelja. Pred tako žrtvijo je dostojen odgovor le spoštljiv molk in samospraše-vanje vesti.
GONARS Dušanu Černetu v spomin Morda še ne veste
Dobro uro z avtom iz Trsta pa si v Gonarsu. To je ena izmed tolikih enoličnih vasic furlanske nižine, v bližini Palmanove, za nas Slovence pa izrednega pomena. V času druge svetovne vojne je bi-
lo	tu koncentracijsko taborišče (Čampo di concentramento internati civili n. 89), kjer je trpelo in umrlo veliko naših mož in žena, mladine, družin z otroki. Tu je bilo zaprtih nad 5.000 jugoslovanskih internirancev.
Gonars je sličen Rižarni; za oba kraja nimamo točnih podatkov in je marsikaj še nerazjasnjeno. Sicer je bilo najprej oficirsko taborišče, ki je nekaj časa bilo vzporedno s civilnim, nato je še to postalo civilno.
Prve skupine civilnih internirancev so fašisti pripeljali sem marca 1942. V glavnem so bili iz Dolenjske in Notranjske.
V	jeseni istega leta so pripeljali v Gonars z Raba skupino žensk in otrok, ki so bili pravzaprav živi okostnjaki. Rab se je tako izenačil z Dachauom.
Interniranci so se delili v dve skupini: protetti (te so »obvarovali« pred partizanstvom )ter »sovversivi« (slednji, seveda, sovražniki države). Sami si lahko predstavljamo moralno in fizično trpljenje zaprtih v taborišču; med temi jih je veliko umrlo zaradi lakote predvsem v zimi 1942-1943.
Interniranci pa niso klonili pred tragičnim nasiljem. Kljub vsem težavam so ustanovili razne krožke, pevski zbor, godbo na pihala, slikarsko šolo; izdajali so celo svoje glasilo »Novice izza žice«. Vsako nedeljo so imeli v taborišču sv. mašo, med njimi je bil tudi duhovnik.
V	taborišču se je razvijalo v nekem smislu organizirano življenje. Tej organiziranosti in obenem solidarnosti se je treba zahvaliti, da je uspelo neki skupini v noči od 30. do 31. avgusta pobegniti skozi 60 m dolg predor v svobodo. Izkopano zemljo so odnašali v neko drugo prazno barako. Toda ko so prišli prvič na svetlo, so morali ugotoviti, da so zgrešili smer. Z vztrajnostjo so nadaljevali z delom in prišli do bližnje njive, kjer je rasla koruza, ki je zakrila njih beg.
Kako so Gonarčani gledali na internirance? Odgovor na to vprašanje moramo postaviti v okvir tedanjega časa. Na račun internirancev je totalitarni režim zgradil vse moralno uničenje njihove osebnosti, prikazal jih je v vsej negativni luči, tako da so jih v začetku Gonarčani sprejeli s sovraštvom in prezirom. Proti koncu pa so spremenili svoje zadržanje in jim šli na roko.
Čim so v Gorici zvedeli za žalostno usodo internirancev, so jim začeli pomagati s skupno akcijo, ki sta jo vodila pok. msgr. Mirko Brumat in tedanja prednica Marijine družbe Fani Rojc. Poleg Goričanov so mnogo prispevali Vipavci in Brici. Tako je gdč. Rojčevi uspelo pripraviti cele tovornjake vsakovrstne pomoči in tako lajšati trpljenje prizadetim.
Taborišče v Gonarsu je prenehalo v septembru 1943. Na te žrtve nas spominja veličasten spomenik-kostnica, postavljen v spomin 1.396 Slovencev in Hrvatov, padlih in pogrešanih na širšem področju severne Italije. Kripta spomenika hrani 453 posmrtnih ostankov, v glavnem slovenskih internirancev, ki so bili tedaj pokopani v Gonarsu (410), v Viscu (24) ter v Padovi (17).
9.	decembra 1973 je bila slovesna otvoritev kostnice ob prisotnosti italijanskih in jugoslovanskih osebnosti ter nad 7.000 ljudi. Spomenik (načrt Miodraga Živkoviča, izvedba več italijanskih podjetij) ni na kraju taborišča, temveč ob vaškem pokopališču. Kraj, kjer je stalo taborišče je nekaj sto metrov od pokopališča.
V	skladu s protokolom med vladama Jugoslavije in Italije, podpisanim 15. aprila 1964, je bil tako uresničen tretji spomenik padlim jugoslovanskim državljanom v Italiji. Ostala dva sta v Barletti in v Sansepolcro (Arezzo). še dva sta v načrtu in sicer v Tržiču in v Trstu.
Ti ljudje so padli za vzvišene ideale, za katere moramo mi živeti, višje vrednote, ki so pravzaprav življenje naroda. Za nas veljata torej dve besedi; zahvala in zvestoba. »....Vam, bratje, pa pesem ljubezni doni in večna zahvala vam bodi.«
Dušan Jakomin
Ko sva se zadnjič videla na akademiji, ki jo je SKAD pripravil v nedeljo 16. marca, si bil tako poln zdravja, humorja in dobre volje, kakor zmeraj, odkar sem te poznal. In poznal sem te dolgo, od prve gimnazije, ko smo se znašli v istih klopeh v goriškem malem semenišču fantje iz cele tedanje Primorske. V razredu je vsak po svoje prispeval, ti predvsem svojo trdno narodno zavest, ki si jo pridobil po svojem očetu. V tistih gimnazijskih letih smo po svoje dojemali težko usodo našega primorskega ljudstva, ki je prav takrat doživljalo svoja najtežja leta fašističnega pritiska. Tvoja družina je bila neposredno prizadeta, saj so aretirali tvojega očeta, ki si je zapletel v organizacijo TIGR in bil povezan z Bidovcem in tovariši.
Po peti gimnaziji sva se razšla. Ti si pustil šole v Gorici in se odselil v Jugoslavijo. Ljubljana te je sprejela kot toliko drugih Primorcev v tistih letih. Tam si končal klasično gimnazijo, nakar si se preselil v Beograd, kjer si študiral pravo. Gotovo niso bila lahka tista leta, ko si se moral praktično sam preživljati od podpori dobrih ljudi. V Ljubljani ti je bil prijatelj in dobrotnik pok. prof. Filip Terčelj, po rodu Vipavec kot ti, po usodi podoben tebi. Fašizem ga je pregnal iz Gorice kot tebe. Domači ljudje so ga že po končani vojni ugonobili, kakor so pregnali tudi tebe. V Beogradu si se povezal z dr. Engelbertom Besednjakom, kateremu si ostal zvest tudi po vojni, ko se je ta vrnil na Primorsko. Vendar si ohranil lastno gledanje in tudi lastno politično pot.
Znova sva se srečala med vojno. S pokojnim Jožetom Kogejem sta me obiskala v Gorici med nemško okupacijo. Imela sta svoje načrte za čas po vojni. Toda prijatelj Kogej tega ni učakal; strel iz zasede je na goriški ulici upihnil njegovo mlado življenje. Ti si učakal konec vojne. Ostal si v Gorici. Tu se začenja tretji del tvojega življenja, ki ga je tvoj prijatelj dr. Harej orisal ob pogrebu na kratko takole:
Po vojni je Dušan Černe bil organizator zelo uspelih dramskih prireditev, kjer so mu kot strokovnjaki pomagali Mirko Re-
ltalijanski dnevniki, med temi tudi »II Piccolo«, so priobčili vest o ustanovitvi »Slovenske skupnosti« in torej o koncu Slovenske demokratske zveze. To vest jim je gotovo posredovala Slovmska skupnost ali kdo iz njenih vrst.
Zaradi tega je italijanska javnost postala radovedna, saj je 28 let poznala samo SDZ in ne tudi skupini, ki sta jo sestavljala. Mnogi so ieleli slišati pojasnilo, ki ga je Slovenska demokratska skupnost brez kakega zlonamernega namena listom posredovala.
»Primorski dnevnik« pa je v zvezi z ustanavljanjem Slovenske skupnosti že 7. februarja 1975 priobčil daljši članek, poln osebnih žalitev na račun predstavnikov Slovenske demokratske skupnosti v vodstvu SDZ in torej na račun naše skupine. Kdo je Primorskemu dnevniku vso tisto hudobijo pač posredoval? Uredništvo si gotovo kaj takega ni izmislilo!
Ko pa je Slovenska demokratska skupnost hotela pojasnilo objaviti tudi v »Primorskem dnevniku«, je njegov odgovorni urednik v razgovoru z menoj že naprej povedal, da ne dovoli objaviti več kot skrčen in »trezen« prispevek in niti ene same besede o Uršiču.
Nič ni pomagalo moje sklicevanje na članek od 7. februarja. Ob spominu na tisti članek sem razumel »stališče« odgovornega urednika in tako je 14. marca Primorski dnevnik objavil naš »trezni in sprejemljivi« prispevek.
Če listi, tako italijanski kakor slovenski, objavljajo kake članke »z veseljem«, potem moramo reči, da je Primorski dnevnik »z veseljem« objavil tistega od 7. februarja!
*	* *
Res, da je na volitvah 1961 zmagala »šte-verjanska zdrava slovenska zavest«, res pa je tudi, da sem na volilnih shodih govoril tam jaz in tako s svojo besedo pripomogel k zmagi. V zahvalo so mi Števerjanci prišli pet podoknico v Gorico!
Na volilnih shodih sem tam govoril tudi leta 1965 in leta 1970. Obakrat je bila zmaga gotova!
Pisec članka »Dvoobrazno pisanje« vsega tega ne ve, morda namenoma noče vedeti, ali pa je njegov spomin skopnel »kot lanski sneg«!
*	* *
Tržaški slovenski dnevnik stalno, enkrat ali tudi večkrat tedensko poroča o delo-
vanju tržaške in tudi novo nastale goriške Slovenske skupnosti, zato je očitek o »skrajno skopem odmerjanju« prostora brez podlage, kakor je brez podlage in navadna otroška izmišljotina trditev, da pridobivam volivce za italijanske stranke.
Kdo je kriv za izgubo glasov leta 1970? Kdo za padec glasov ob zadnjih deželnih in tržaških občinskih volitvah? O tem naj raje »Goriški opazovalec« resno razmišlja!
*	* *
Moje slovenstvo je dokazano z najmanj petdeset leti nesebičnega, zrcalno čistega, resnega in zdravega javnega delovanja, ki je poznalo tudi dolgo dobo zapora in trpljenja.
Ali se upa »Goriški opazovalec« pokazati, kaj in koliko je pravzaprav za slovenski narod on žrtvoval, ko že tako rad meče kamen izza plota?
In končno: moj »antikomunizem« sloni samo na demokratičnem prepričanju in na demokratičnih načelih!
Dr. Avgust Sfiligoj
  umni   iimumiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Odgovor na »Dvoobrazno pisanje«
enotno. Ce je zanjo govoril tudi dr. Sfiligoj, je napravil samo svojo dolžnost, saj je bil najvidnejši njen predstavnik. Ce so mu števerjanci prišli pet podoknico, bi mu jo verjetno prišli pet tudi danes, ko bi njegova politika bila drugačna.
6. »Izmišljotina je, da pridobivam volilce za italijanske stranke...« Na žalost je to res. Kajti vsako dejanje, usmerjeno v to, da se ošibi prej SDZ, danes Slovenska skupnost, ki nas bo edina predstavljala na volitvah, ima za posledico, da se slovenski volivci usmerjajo v italijanske stranke.
7. »Moje slovenstvo...« Slovenstva dr. Sfiligoja ni nihče nikoli osporaval. škoda je le, da sedaj dr. Sfiligoj ne najde (morda ne more najti) stika z mladimi generacijami, ki v spremenjenih razmerah želijo braniti slovenstvo.
8. »Moj antikomunizem...« Antikomunizem je danes obrabljena fraza. Sodoben demokrat in kristjan se bori za boljši svet v svobodi in demokraciji. Saj če je samo antikomunist, je lahko tudi fašist.
ner, Vilko Čekuta, Drago Petkovšek, ki so danes vsi trije v Ameriki. V Gorici je pomagal pri ustanovitvi politične organiza-sije SDZ skupaj s pok. Poldetom Kemper-lom, dr. A. Kacinom in dr. A. Sfiligojem.
Politiki je potem ostal zvest do konca.
V	Trstu, kamor se je preselil, ker je dobil službo pri tržaški radijski postaji, je najprej sodeloval z dr. Besednjakom pri Krščanski socialni zvezi. Nato je leta 1962 bil soustanovitelj Slovenske skupnosti. Bil je večkrat njen politični tajnik in šest let zaporedoma blagajnik, zadnji čas predsednik nadzornega odbora.
Dušan Černe je bil jasen v načelih, pri-rodno slovensko naravnan, brezkompromisen, ko je šlo za slovensko stvar. Vztrajen, požrtvovalen in neutruden delavec, ki ni štedil s svojimi močmi in je večerno delo podaljšal do treh, štirih zjutraj, kadar je bilo treba. Vesten tudi v poklicnem delu. Dober poznavalec naše predvojne, medvojne in povojne zgodovine. Poleg bistrega gledanja mu je bil dan tudi dober spomin.
Dušan je bil dober, plemenit, odprt in radodaren. Šest let je bil blagajnik Slovenske skupnosti. Kadar je bila blagajna prazna in je nastala potreba, je brez oklevanja segel v žep in ni nikdar zahteval, da se mu tako posojilo vrne.
Bil je veren človek in je svoje versko prepričanje uresničeval v vsakdanjem življenju. Vera mu je bila vodilo, ki se je po njem ravnal pri svojih odločitvah. Ne po-božnjakarstvo, temveč metoda in praksa.
Ze zgodaj si je izdelal jasen koncept našega narodnega političnega dela. Postavil ga je na štiri nosilne stebre: narodnost, krščanstvo, socialnost in čim večja gospodarska samostojnost. Dobro je vedel, da se moramo organizirati, če hočemo uresničiti svoje cilje. Z vso močjo se je oklenil ideje, da moramo imeti Slovenci v Italiji lastno politično organizacijo in je zato povsod s prodorno silo zagovarjat tezo, da moramo biti Slovenci sami kot narodno politični subjekt ustvarjalci lastne usode...
Tako te je, dragi Dušan, orisal prijatelj, ki je zadnjih 15 let s teboj sodeloval v službi in v politični organizaciji. Takega te bomo ohranili v spominu tvoji nekdanji prijatelji in znanci.
K. Humar
Alkoholizem v Sev. Ameriki
Nadškofijski list, ki izhaja v Philadel-phiji, z žalostjo ugotavlja, da je alkoholizem v ZDA težko družbeno zlo, saj je registriranih kar 9 milijonov alkoholikov. Posebno hudo je, ker zaradi teh alkoholikov trpijo tudi njihovi družinski člani. Lani so v ZDA popili za 25.300 milijonov dolarjev alkoholnih pijač.
Opomba ured.: 1. »Mnogi so želeli slišati pojasnilo...« Prav. Toda kaj ima opraviti z SDZ Zveza slovenske katoliške prosvete? Dr. Sfiligoj je namreč v svoj članek namenjen italijanski javnosti, vključil tudi ZSKP. V članku iznaša na njen račun trditve, ki so deloma neresnične deloma tendenciozne. Zato smemo vsaj dvomiti, da mu je šlo zgolj za »pojasnilo«. Zlasti še, ker je »privatno« poslal na vodstva italijanskih strank prepise raznih člankov iz Sija, kjer se prav tako grobo in lažnivo poroča o ZSKP.
2. Kdo je posredoval Primorskemu dnevniku članek z dne 7. februarja? Vsaj nekorektno je namiga/vati, da so to storili somišljeniki Slovenske skupnosti, ko vsi vemo, kako klepetavi so razni ljudje po gori.ških kavarnah.
3. »Niti ene same besede o Uršiču...« Dr. Sfiligoj je advokat. Ali je kdaj dovolil, da mu je nasprotna stran stavila pogoje, kako naj se brani? Primorskemu dnevniku je to dovolil,
4. »Z veseljem objavljajo...« Primorski dnevnik in italijanski listi z veseljem objavljajo vse, kar utegne biti v škodo nam kot Slovencem oziroma kot demokratom, ne samo tisti članek z dne 7. februarja.
5. Glede »zmag« v števerjanu bi pripomnili samo to, da je takrat SDZ nastopala
Umrl je Čangkajšek
S smrtjo generala Čangkajška, voditelja nacionalistične Kitajske, se je dejansko zaključilo obdobje zadnje svetovne vojne. Čangkajšek je bil skupaj z Rooseveltom, Churchillom in Stalinom eden »velikih štirih«, ki so se povezali v skupni borbi zoper Nemce in Japonce.
Umrl je v soboto 5. aprila v Tajpehu na otoku Taivvanu (Formosi) v starosti 87 let, zadet od srčne kapi. Za seboj je imel burno življenje. V mladosti je bil revolucionar. Z navdušenjem je sprejel padec monarhije v letu 1911. Nato se je vključil v Kuomitang, ljudsko narodno stranko. Leta 1921 se pojavi komunistična partija in obe stranki nekaj let sodelujeta v skupni vladi. Po smrti voditelja Kuomitanga Suna postane leta 1925 voditelj gibanja Čangkajšek. Z močno roko mu v nekaj letih uspe streti moč deželnih veljakov.
Leta 1927 prekine čangkajšek s komunisti. Pride do krvavih čistk in komunisti se v dolgem pohodu vojaško organizirajo ter umaknejo na zahod države. Sledi japonska invazija. Kitajska zgubi vso Mandžurijo, obalna mesta, celo bivšo cesarsko
prestolnico Pok ing, Šangaj in Nanking.
Pride konec svetovne vojne. Japonska je poražena, toda že se pojavi Maocetun-gova komunistična armada. Ze leta 1949 je Mao gospodar vse kopenske Kitajske, Čangkajšek pa se z armado 600.000 mož in s poldrugim milijonom beguncev umakne na otok Taivvan, ki ga je morala Japonska po porazu vrniti Kitajski.
S pomočjo Sev. Amerike se na otoku vojaško utrdi in goji dolga leta upanje, da mu bo uspelo vrniti se na celino. V Organizaciji združenih narodov dolgo vrsto let Taiwan predstavlja vso Kitajsko. Potem pa pride do hudih udarcev. Zasedanje OZN izključi njegovo Kitajsko; na njeno mesto pride zastopnik komunistične; ZDA navežejo stike s Pekingom; Čangkajškova vlada je vedno bolj osamljena.
Kaj bo prinesla bodočnost? Čangkajšek ni mogel uresničiti svojega upanja, da so bo vrnil v domovino. Bo Peking uspel v svoji nameri, da Taiwan sčasoma vključi v ljudsko republiko Kitajsko? Vprašanje, ki še nima odgovora, ki pa bo imelo v prihodnjih letih svojsko težo.
MZA - Misijonska znamkarska akcija je začela z zbiranjem znamk 17. septembra 1963 in se smatra ta datum kot njen ustanovni dan.
MZA je gibanje, ki je katoliško, misijonsko, vse obsegajoče. Gibanje MZA je nekaj trajnega, stalno rastočega, ustvarjajočega, kot je v življenjski dinamiki vse, kar živi.
Značilnost gibanja MZA je globoka ljubezen do Marije. Po njej je prišel Jezus. Po njej se MZA razvija v Kristusovem duhu za rast in v službi Cerkve.
Način sodelovanja je dialog z misijonarji, med sodelavci in stik z vsakim, kateri išče in kateremu more Cerkev govoriti o Kristusu. Na tej podlagi se gradi, posreduje, posvečuje, osrečuje in rešuje. V glavnem je sodelovanje prek molitve in vsestranske žrtve. Zato pa objema vse osebe in vse kontinente.
Eno izmed sredstev je tedenski MSIP, tj. misijonska srečanja in pomeniki ter redni članki slovenskega lazarista Karla Wolbanga v petkovi številki »Ameriške domovine«. Prek MSIP so ljubitelji MZA informirani o vsem, kar jih utegne zanimati. Istočasno je s tem dana možnost za misijonsko oblikovanje in rast.
Organizacija MZA je preprosta. Ima svoje odbore, pravila, duhovnega voditelja, zastopnike in poverjenike. Ud je lahko vsakdo, ki želi misijonsko živeti in delovati ter pomagati pri širjenju Kristusove Cerkve.
MZA se je pričela zgodovinsko kot sad delovanja slovenskega misijonarja med Slovenci v ZDA in Kanadi v pomoč slovenskim misijonarjem po svetu.
Materialna pomoč se redno zbira prek pionirjev in po njih iznajdljivosti. Pomoč se izvaja organizirano ter je namenjena vsem celinam.
Znamkarski odsek še vedno zbira rabljene in nove znamke-četvoroke prek poverjenikov.
BA - Bogoslovska akcija je od leta 1952 vzdrževala že nad sto bogoslovcev bodisi po posameznih pionirjih bodisi po celih družinah ali skupinah sodelujočih. Trenutno vzdržuje 12 afriških bogoslovcev za domači misijon. Vzdrževalnine so sad žrtev in velikokrat osebni pritrgljaji za zasajanje Cerkve.
Želiš tudi ti postati sodelujoči ud gibanja MZA pri gradnji božjega kraljestva? Odgovori si sam in pridruži se naši MZA!
„Katoliški glas" v vsako slovensko družino I
Kamenčki
Pojasnilo k pojasnilu
Tržaški tednik »Gospodarstvo« z dne 28. marca 1975 je objavil pojasnilo glede knjige »Edvard Kocbek, pričevalec našega časa«, ki sta jo napisala Boris Pahor in Alojz Rebula in je izšla pri založbi Zaliv v Trstu. Isto pojasnilo je potem povzel iti dobesedno objavil »Primorski dnevnik« v velikonočni številki. Ker je izdajo te knjige podprla vrsta oseb, katerih imena so objavljena na drugi strani platnic, »Gospodarstvo« in »Primorski dnevnik« pojasnjujeta, da nekatere izmed teh oseb niso bile obveščene o vsebini knjige in se zato zdaj kesajo zaradi svojega podpisa. Vseh objavljenih imen je 43. K teinu bi pripomnil tri stvari:
1. Nihče ni podpisanih oseb silil, naj nudijo knjigi podporo. Za dejanje so se same odločile in ne morem verjeti, da bi se o vsebini knjige tudi ne pozanimale. Pameten človek ne razdaja rad svojih podpisov v nevednosti. Da avtorja nista prizadetih izigrala in jih morda napačno obvestila o vsebini knjige, pa je tako gotovo kakor to, da oznanila o kesanju ni nihče potreboval.
2. Če so nekateri res to želeli, pa se spodobi, da dajo objaviti svoja imena. Zdi se mi namreč zelo nepošteno, da s tem pojasnilom raztegnejo sumljivo senco umikanja na ves seznam podpornikov, ki se Z vsebino knjige strinjajo.
3. V omenjenem pojasnilu je rečeno, da ta knjiga pogreva dogodke, ki sodijo v zgodovino in kvari odnose med zamejstvom in matično državo. Dejstvo, da resnica bode, pa ni še zadosten razlog za molčanje. Proti takemu udobnemu in pritrjujočemu molku se izjavlja eden izmed avtorjev sam na strani 54 iste knjige, ko pravi: »...da se edinole v svobodnem izražanju krešejo duhovi, da se razvoj in napredek porajata iz trenja, iz protislovij, ne iz zvestobe ortodoksni linearnosti, pa naj bo le-ta zastopnica katerega koli svetovnega na-
zora.«
d.č.
Ali imajo res monopol?
Slovenska kulturno gospodarska zveza je v Gorici začela graditi Kulturni dom. Stal bo na vogalu ulice Seminario in Brass, tik pod starim bogoslovnim semeniščem. Časopisi so poročali, da bodo stroški znašali nad eno milijardo lir. Dom bo imel telovadnico, gledališko dvorano in številne druge prostore.
Italijanska demokratična družba dovoljuje vsakomur, da lahko zida, če izpolni pogoje urbanističnih načrtov in če ima denar. Goriške občinske in deželne oblasti so zaprle eno oko, ko je šlo za gradbeno dovoljenje za novi Kulturni dom. SKGZ pa si je v teh časih obče gospodarske in denarne krize zagotovila eno milijardo lir. Dela so se zato začela. In z njimi propaganda. Pri propagandi pa je tisto, k čemur ne moremo molčati.
Lansko leto meseca septembra je bila na ljubljanski televiziji oddaja posvečena Goriški. Nastopili so številni sobesedniki. Toda vsi so govorili enako govorico: Slovenci na Goriškem nimamo do sedaj skoro nič in, kar imamo, je zasluga levičarskih ljudi.
V	ponedeljek 17. marca se je ista televizija znova spomnila Goriške v kulturnih diagonalah. Videli smo delovišče novega Kulturnega doma, videli tudi prosvetno dvorano v Štandrežu, pa ono pri Zlatem pajku. Slišali, da so kupljena zemljišča za kulturni dom na Vrhu in v Doberdobu. Med slikami je bil vključen komentar, ki ga je podal Gorazd Vesel, urednik »Primorskega dnevnika«. Njegova beseda je ponovila tezo iz jesenske oddaje iste televizije: Slovenci na Goriškem bomo šele sedaj dobili svoje prostore za kulturno-prosvetno življenje, do sedaj smo imeli le ubogo dvorano na Verdijevem korzu.
Ta vtis je potrdil tudi goriški župan De Simone, ki je v razgovoru s televizijskim reporterjem dejal, da je goriška občina zelo rada šla na roko pri gradbenem dovoljenju in da ji je zelo pri srcu mirno sožitje in kulturno sodelovanje tu na meji.
Ko sem ga poslušal, se mi je zdelo, da je vse skupaj namerno zgrajeno tako, kakor pripoveduje Milčinskega zgodba »Laž in Prilažič«. Županove besede so potrdile pričevanje Gorazda Vesela. Naivni Slovenci v domovini so si iz oddaje ustvarili prepričanje, da drugih Slovencev na Goriškem ni in, če so, da nimajo ničesar, šele sedaj se bo začela nova doba in začela jo bo SKGZ.
Vemo, da vsak berač svojo malho hvali, posebno še če gre za to, da od »usmiljenih« ljudi v domovini kaj dobi. Toda prikazovati sebe kot edine Slovence na Goriškem, to je laž, in pripisovati sebi vse zasluge za kulturno življenje, to je monopol diktatorjev. Zato ne moremo kaj, da bi zoper take laži in tak monopol ne protestirali.
Na Goriškem imamo Slovenci, ki nismo včlanjeni v SKGZ, štiri prosvetne dvorane, med njimi tudi dvorano v Katoliškem domu, ki je med največjimi v Gorici. Potem imamo še manjše dvorane po nekaterih vaseh (Podgora, Jamlje), ki tudi služijo v kulturne namene. Te dvorane imajo za seboj že lepe jubileje: Katoliški dom 13 let, štandrež 10 let, Doberdob in števerjan tudi blizu 10 let. V teh dvoranah so nastopile že številne skupine iz raznih delov Slovenije in Hrvatske, da ne omenjamo onih s Koroške in tudi iz Nemčije, Češkoslovaške, iz Furlanije.
Goriško katoliško prosvetno društvo obhaja 25-letnico obstoja, SKAD 20 let, šte-verjansko društvo, štandreško društvo in tisto v Doberdobu imajo prav tako za se-hoj dolgoletno prosvetno delovanje. Ali vse to ni slovensko? Lansko leto so npr. v Zvezi slovenske katoliške prosvete (ZSKP)
včlanjene organizacije pripravile 25 koncertov raznih vrst, 18 samostojnih gledaliških nastopov, 13 kulturnih večerov. Ali vse to ne spada v slovensko kulturo?
Ce si komunistična partija v Sloveniji lasti vse zasluge za narod, ne moremo dopustiti, da tako dela tudi v zamejstvu, še manj pa, da bi takim trditvam pritrjevale tukajšnje odgovorne oblasti. Smo zoper vsako skrivljanje resnice, pretvarjanje dejstev in monopole za pluralistično demokratično kulturo.
K. H.
Amaterski oder Prosek-Kontovel gostuje v nedeljo 13. aprila ob 17.30 v kinodvorani v Bazovici z veseloigro
»ZARES ČUDEN PAR«
Režija Stane Raztresen
Srečanje v Boljuncu
V	ponedeljek 7. aprila so se v Boljuncu zbrali na širši sestanek člani in simpatizerji Slovenske skupnosti iz dolinske občine. Razgovor je potekal o aktualnih vprašanjih, ki zadevajo zlasti slovensko narodnostno skupnost na Tržaškem in v deželi sploh, kot je uporaba slovenščine v vseh izvoljenih organih od občin do deželnega sveta itd. Podan je bil tudi pregled dela področne sekcije stranke ter izdelan delovni program za prihodnje mesece. Ob koncu so prisotni sprejeli sledečo izjavo:
Slovenska skupnost iz dolinske občine Z ogorčenjem obsoja nasilni vdor v slovensko srednjo šolo »S. Gregorčič« v Dolini in jemlje na znanje, da je policija odkrila materialna vlomilca v osebah dveh mladoletnikov. Vendar iz raznih okoliščin logično izhaja, da ima zadeva tudi politično ozadje. Zato poziva policijske oblasti, naj nadaljujejo s preiskovanjem v tej smeri ter z budnim zadržanjem preprečijo takšna in druga podobna početja.
V	nedeljo 13. aprila ob 17. uri gostuje v Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu Mladinski oder Tabor z veseloigro
Jaka Štoka
»LAŽIZDRAVNIK«
Vljudno vabljeni!
PdSllPČBk Št. 7
Pomlad, čeprav med dežjem, prihaja v naše kraje. Zato je dosti govora o njej tudi v pričujoči številki. Slikanica prikaže april kot mesec življenja in veselja. Rada opiše zanimivo ribo in koren. Ivo je obiskal župnijo v Pevmi. Pastirčkova pesem v notah je »Skozi gozd«. Na besedilo L. Šorli jo je uglasbil Z. Harej.
V	skavtskem kotičku poroča Tomaž Simčič o klanu roverjev, Ciklama pa je prispevala zgodbo o Dorici. Branko je napisal kar tri članke: o lahki atletiki, o počitniških kolonijah (Lepo je bilo...) in o slikarskem tekmovanju »ex tempore«, ki bo letos 1. maja za otroke vseh osnovnih šol na Tržaškem in Goriškem v Slomškovem domu v Bazovici. Pesmi sta prispevala Vladimir Kos in Zora Saksida.
Pisem na urednika pa je prišlo toliko, da jih je moral nekaj odložiti za prihodnjo številko. Posebej zaslužijo pohvalo učenci 5. razreda v Dolu. Devet jih je v razredu in vsakdo je nekaj napisal. Seveda gre za to zasluga tudi učiteljici, ki zna otroke vzpodbuditi k pisanju. - j k
Kraški rezervati, šolski okraji in športna društva
V sredo 26. marca se je ponovno sestal svet Slovenske skupnosti v Trstu. Glede kraških rezervatov je deželni svetovalec dr. Štoka poročal o poti tega zakona skozi razne deželne komisije, ki so na njegov račun izrekle precej kritičnih pripomb. Prav tako so do zakona zavzele odklonilno stališče vse strokovne, predvsem kmetijske organizacije. Slovenska skupnost stoji trdno na načelu še naprej odločno braniti interese kraškega delovnega človeka in kmetovalca.
Z ozirom na slovenske šolske okraje je bilo ponovno poudarjeno, da je zanje pristojna izključno dežela. V tem smislu so se izrazili tudi rimski krogi. Vsled tega je jasno, da je takšen okraj mogoče ustanoviti, v kolikor bi se zanj zavzele stranke, ki imajo večino na dežeilni ravni, to se pravi, v kolikor te stranke pokažejo dovolj razumevanja za slovenske probleme. S svoje strani je Slovenska skupnost v osebi svetovalca Štoke takoj vložila zakonski osnutek, ki naj uresniči slovenske šolske okraje. Od deželne večinske levosredinske koalicije je sedaj odvisno, ali bo zakon sprejet.
Svet Slovenske skupnosti je vzel z zadovoljstvom na znanje uspeh slovenske liste na obrtniških volitvah, ki je povečala število glasov, čestita vsem izvoljenim in jim želi, da bi opravljali svojo javno funkcijo učinkovito in dosledno za pravice in blagor našega obrtništva.
V svetu se je razvila razprava o organizacijskih in finančnih vprašanjih naših športnih društev, katerih dejavnost se je vidno razmahnila in dosega zavidljive kakovostne uspehe. Svet je izrazil mnenje, de je treba probleme, ki nastajajo s tem v zvezi reševati v skladu s hotenji posameznih športnih organizacij, vendar ne v škodo trdnejše enotnosti in povezave med njimi. Pred očmi moramo imeti predvsem nadaljnji razvoj in rast slovenskega športa v zamejstvu. Je to panoga, ki ima velik pozitivni učinek na našo mladino v prostem času.
Po temeljiti razpravi v zvezi z uporabo slovenskega jezika v javnih ustanovah je svet soglasno sklenil, da bo kritično preveril svoja stališča do levosredinskih odborov, če se ta problem ne reši v najkrajšem času.
Iz dejavnosti SS gledališča v Trstu
Upravni svet Stalnega slovenskega gledališča je na svoji zadnji seji vnesel spremembo v svoj repertoar. Namesto »Družine Antropus« bo za zaključek sezone na sporedu predstava o tržaški Rižarni, edinem krematoriju v Italiji. Tekst pišeta pesnika Filibert Benedetič in Miroslav Košuta. Premiera bo 23. maja v Kulturnem domu v Trstu. Po predstavah v Kulturnem domu in v Verdiju v Gorici so predvidene nekatere predstave na prostem, še zlasti bo mogočen nastop v Rižarni sami.
Predstava, posvečena Rižarni, ne bo recital, temveč pravo gledališko delo. Gori navedenim gledališkim izvajalcem nudi odločilno pomoč časnikar Albin Bubnič, ki je zbral na tisoče dokumentov in pričevanj, na katerih bo predstava tudi slonela.
Poleg tega je upravni svet razpravljal o finančnih vprašanjih SS gledališča. Z zadovoljstvom je sprejel na znanje, da je bilo gledališče vključeno v deželni zakon o finansiranju dejavnosti ob 30. obletnici osvoboditve, za kar sta se še zlasti zavze-
la slovenska deželna svetovalca dr. Drago Štoka (Slovenska Skupnost) in Dušan Lov-riha (KPI); to pobudo je odločno podprl prof. Lucio Lonza (PSDI). Kljub prejšnjemu odklonilnemu stališču je bil vnešen v deželni zakon popravek, ki ga je formuliral deželni odbornik za kulturo dr. C. Volpe.
SS gledališče pa je ponovno v finančnih težavah, ker še vedno niso izpolnjene obveznosti in formalna zagotovila krajevnih ustanov in političnih dejavnikov, da bo z ustreznimi krediti omogočen redni potek sedanje sezone. Obljube so se danes samo delno uresničile s tržaško občino in deželo, ni pa prišlo do rešitve s strani tržaške pokrajine.
Upravni svet je tudi imenoval režiserja Jožeta Babiča za umetniškega vodjo Stalnega slovenskega gledališča.
Z GORIŠKEGA
Odobreno posojilo občini Števerjan
števerjanski občinski upravitelji so ime-
li	letos prijetne velikonočne praznike, saj se jim je odvalil od srca težak kamen. Prav tiste dni so namreč dobili obvestilo, da je Goriška hranilnica (Mont) odobrila dve veliki posojili. Eno v znesku 48 milijonov za dokončanje del na občinskem domu, katera se vlečejo že v nedogled. Drugo posojilo v znesku 274 milijonov lir pa bodo dobili za zgraditev šole s celodnevnim poukom. Obe posojili sta dani za dobo 20 let. Zanje garantira deželna uprava. S tema novima posojilama bo Števerjan dobil prenovljen sedež občine, števerjanski otroci pa šolo, ki bo med najmodernejšimi v naši pokrajini.
Števerjancem ne zavidamo, da bodo dobili novo šolo, želimo le, da bi taka vesela vest prišla tudi v Gorico, saj tukaj morda še bolj kot v Števerjanu potrebujemo nova šolska poslopja za slovenske osnovne in srednje šole.
Srečanje v Čedadu
V	Čedadu so se 3. aprila letos sestali na sedežu društva »Ivan Trinko« ter Zveze slovenskih izseljencev zastopniki beneških kulturnih društev ter deželnega koordinacijskega odbora Slovenske skupnosti.
Za beneška kulturna društva so bili prisotni Viljem Cerno, Ado Kont, Dino Del Medico, Emil Cenčič, Aldo Klodič, Valentin Simoniti in Marino Vertovec. Slovensko skupnost pa so zastopali Drago Štoka, Andrej Bratuž, Damjan Paulin, Marjan Terpin, Alojz Tul in Simon Pre-scheren.
Razgovor je bil o perečih problemih, ki zadevajo tako Beneško Slovenijo kakor tudi narodnostne in socialne pravice vseh Slovencev v deželi Furlaniji-Julijski krajini. Zastopniki beneških Slovencev ter Slovenske skupnosti so se dogovorili za nadaljnje in poglobljene medsebojne stike.
Mašniško posvečenje pri Sv. Petru v Rimu
Na praznik sv. Petra in Pavla bo sv. oče Pavel VI. posvetil v baziliki sv. Petra nekatere novomašnike z vsega sveta. Istočasno so vabljeni srebrno in zlatomašniki, da bi s svojo prisotnostjo povečali slovesnost.
Dom - Olympia 0 : 3
(7 : 15, 8 : 15, 14 :16)
V drugem slovenskem derbiju 1. divizije, je 01ympia gladko odpravila ekipo Doma z 0 : 3. Ker je bil rezultat tekme predviden, je trener »modrih« preizkusil nekaj novih igralcev. Namesto standardnih je postavil nekaj mlajših igralcev, ki naj bi redno nastopali na prihodnjih tekmah. Poskušal je zlasti dvigače, ki naj bi ga zamenjali, kajti trener in kapetan moštva Nardin bo maja moral k vojakom in ne bo mogel nastopiti na zadnjih tekmah. Na njegovem mestu sta se vrstila brata Cotič (boljši je bil Marko).
Nadaljevanje prvenstva bo zelo napeto, zato je trener poskušal tudi rezervne tol-kače, ki so dozdaj sedeli na klopi; tako sta Lavrenčič in Malič zamenjala Ferfoljo in Pavletiča.
Zaradi številnih variant je igra 01ympije trpela. Poznalo se je, da novi elementi niso uigrani; zlasti pa je bilo občutiti odsotnost Nardina, ki je bil dozdaj vedno na igrišču in je vsa igra temeljila na njem. Kljub vseimu temu je bila razlika med moštvi zelo velika. Ekipa Doma je igrala mnogo slabše kot v prvem srečanju. Tudi pri njih je bilo občutiti odsotnost nekaterih ključnih igralcev. Ako se njihova igra znatno ne izboljša, je izpad neizbežen. Na sobotni tekmi smo tudi opazili, da je število občinstva naraslo; upajmo, da bo tako tudi na prihodnjih srečanjih.
01ympia bo v prihodnjem kolu srečala ekipo ASFJR v telovadnici v dolini Koma. To bo verjetno zadnji nastop v tej telovadnici, kajti le-to bo do približno polovice maja zasedel Espomego; »modri« se bodo zato preselili v Stella Matutina.
Lestvica: 1. Torriana 22 točk; 2. 01ympia 18; 3. S. Giacomo 16; 4. Fiume Veneto 14;
5.	Pav Despar 14; 6. Lambertin 8; 7. ASFRJ 6; 8. Libertas Turriaco 6; 9. II Pozzo 4;
10.	Dom 2 točki.
* * *
V četrtek 3. aprila je 01ympia odigrala prvo tekmo turnirja »Prijateljstva«. V Nabrežini je srečala ekipo Kras in po dolgem in napetem boju izgubila z 1:3 (13: 15, 5 : 15, 15 : 8, 15 :17). Brez dvoma so imeli »modri« mnogo smole in malo sreče. Ako želi nastopiti v drugem delu turnirja, mora 01ympia v povratnem srečanju (v Gorici 10. aprila) zmagati s 3:0 ali 3:1 (z boljšo razliko v točkah). Tekma ne bo lahka, vendar zmaga ni nemogoča. To bi bil za naše igralce uspeh, kajti tako bi srečali nedvomno kvalitetne ekipe iz Jugoslavije.
*	* *
Kot smo že poročali, se 01ympia udeležuje tudi pokrajinskega prvenstva »Tretje divizije«. V marcu je 01ympia odigrala tekme: proti Fulgor je izgubila z 1: 3, premagala je Azzurro s 3:0, podlegla je Li-bertasu z 0:3. Preteklo nedeljo je igrala proti Torriani in jo premagala s 3 :0.
*	* *
Pred kratkim je začela 01ympia gojiti tudi žensko odbojko. Večina deklet so šele začetnice in se zato še ne bi mogle meriti z odbojkaricami drugih društev. Ker pa so se začetnicam pridružila nekatera dekleta, ki so odbojko že vadila, so se tudi začetnice ojunačile in se vpisale v pokrajinsko odbojkarsko prvenstvo CSI. Ognjeni krst so prestale pretekli teden. Zmagale so proti Intrepidi iz Mariana z 2:0, izgubile pa so proti Azzurri z 1:2. Igrale so: Silvana Perše, Tiziana Perše, Marija Spazzapan, Vida Cijan, Adriana Pe-tean, Lučka Tomšič, Manuela Primožič in Lučka Uršič.
Širite »Katoliški glas"
NiHllllIlllIliiililiiiiiiiliiiiililiiiiillilIllllllllllllIlllllllllllIllllllllllllllIllIlllllIllillllMllIJIlllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllUlllllllllIlllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH
VLADIMIR NAZOR
CsgcnJa • sv« Krillcffu
12
To je bil taisti glas, srebrnkast in zvo-nek, poln miline, toda tako droban, otročki, da je brodniku postajalo še bolj čud-ll°. Toda otrok je bil kakor vsak drug °lrok, majhen in ljubek.
■— Pridi! — pravi Reprobus in mu pobudi ramena. Oprta si ga in ta mu sam ^ roke okrog vratu, držeč mu še vedno drobne majhne pesti v eni roki.
Otrok je bil lahek kot pero. cim stopi v reko, se voda okoli njego-nog umiri, medtem ko se nekoliko dlje Je vedno peni in buči. Kakor pa je 0r> stopal naprej, previdno in počasi, bo-Ibč se kakega novega odprtega navala ali Potuhnjene zasede, so valovi umirjajo in v°da postaja bistra, dno reke vedno bolj
zanesljivo. Zazdi se mu celo, da se voda sama odpira in mu dela stezo, po kateri bo laže in bolj gotovo stopal.
Spočetka se Reprobus ni veselil te nepričakovane muhavosti reke in je bil previden. Napeto je držal vso svojo moč, da bi ga nagel udarec ne iznenadil.
Toda nekaj drugega se mu je zazdelo bolj čudno. Otrok na njegovih ramah je postajal vedno težji. Krepkeje se je moral upreti ob dno steze, skloniti je moral glavo in dvigniti ramena, prijeti še z drugo roko otroške ročice. Pa še to mu je le malo pomagalo, ker je breme postajalo vse težje, kakor bi bilo iz kamna, iz železa, iz svinca.
Reprobus pomisli, če ni morda bolan ali da je to od hudobne roke, ker se je voda prilizovala sedaj samo brodniku, padajoč niže, pokazujoč najčvrstejše tla gazi, žuboreč ponižno, počasno in vsa modra okoli njegovih kolen. Prvič se mu je v srce prikradlo nekaj, kar je bilo podobno
strahu. Reka mu je pripravljala nekaj grdega in skrivnostnega, česar ni mogoče obvladati s srčnostjo in močjo.
In res je ikmalu spoznal, da ni v resnici tako. Teža je prihajala iz bremena, ki ga je nosil. Prodirala mu je v ramena, se spuščala kakor železo vzdolž bokov, mu prehajala v notranjost in tam pritiskala na vsako, tudi najtanjšo žilo. Kakor da nosi na sobi orjaka iz medi, skalnato steno iz kremena, celo goro.
Na sredi vode omaga, skloni ramena, skrivi hrbet, težko diha, širi noge, da bi se ne opotekel. Rake in bedra mu drhtijo, kolena rahlo klecajo; vsaka žilica v njem drhti od napora in utrujenosti. Čuti, da bi ga sedaj en sam samcat val lahko podrl in odnesel.
Toda reka se je povsem spremenila. Slovesen mir je za nekaj trenutkov zavladal na vodi, potem pa je spet oživela z novim, veselim nemirom: modra in polna isker je šumno zažuborela in vsa vzcvetela v
penah.
Močni tokovi so vreli iz njenih globin in tekli k Reprobusu, toda ne zato, da bi ga spodnašali, temveč da bi mu pomagali. Valčki so se vzpenjali brodniku ob bokih, kakor bi se hoteli dobrikati otročku, ki ga je Reprobus nosil.
Brodniku se je zazdelo, da je cela reka spremenila tok: voda ga potiska zdaj z enega brega na drugi, pri tem krepi Reprobusu kolena in ga rine naprej.
Brodnik premakne noge in se zvija pod bremenom. Njegovo trpljenje se začne spreminjati v nekaj, kar ga ni nikoli doslej zagrabilo. S težo je prodirala vanj lagodnost in miloba in vedno večje bla-ženstvo, ki je raslo in naraščalo, mu polnilo dušo, mu burilo srce, se razlilo po njegovih žilah, ki so utripale od sreče. Kakor bi ne nosil več orjaka iz svinca, kamnito goro, temveč vso srečo tega sveta, vso dobroto, kar je je na zemlji.
Sklonjen, zlomljen, onemogel, a z očmi,
polnimi sreče, se je premikal najprej pod vedno težjim bremenom.
Ko je stopil na breg, je bila njegova moč zlomljena. Zdrsnil je in padel na obraz. Breme je zdrknilo z njegovega hrbta. Globoko je izdahnil, toda ostal nepomičen.
— Hvala, Krištof!
Ob zvoku srebrnega glasu je dvignil oči.
Otrok je že stopal ob bregu. Nenadoma se je obrnil, se nasmehnil brodniku in šel naprej. Drevje se mu je umikalo s poti, pisano cvetje je klilo pod njegovimi stopinjami, otrok pa je naglo rastel, postajal svetel in prozoren. Spremenil se je v velikana, oblečenega v bel plašč in s trnovo krono na glavi ter izginil v prvih sončnih žarkih.
Krištof je še vedno ležal na bregu, gledal Vanj s široko razprtimi očmi in šepetal:
— Kristus! Kristus!
KONEC
Obsodba atentata na slov. šolo
V	noči med 4. in 5. aprilom sta dva zlikovca, ki ju je policija že odkrila — gre za 20-letnega Vincenza Lanteri ter 17-let-nega S. R., doma iz Krmenke — vdrla v prostore slovenske nižje srednje šole v Dolini ter pomazala table s fašističnimi in protislovenskimi napisi.
Dijaki liceja »P. Trubar«, učiteljišča »S. Gregorčič« in Trgovskega zavoda v Gorici so v zvezi s tem nizkotnim dogodkom ostro obsodili fašistično izzivanje ter izrazili svojo solidarnost profesorjem, dijakom in učnemu osebju prizadete šole. Nova provokacija potrjuje, da obstajajo v naši deželi organizirane skupine, ki si neprestano prizadevajo kaliti sožitje med narodoma, ki živita na tem prostoru.
S seje Zveze slovenske katoliške prosvete
Pretekli ponedeljek 7. aprila je bila redna seja ZSKP. Na seji je bilo govora predvsem o praznovanju 30-letnice odporništva zoper fašizem. Tudi ZSKP pripravlja svojo proslavo, ki bo v nedeljo 4. maja. Dopoldne bo odprtje razstave fotografij in dokumentov, ki pričajo, da se slovensko odporništvo zoper fašizem ni začelo leta 1941, temveč že leta 1920, ko so črni škvadristi požgali Narodni dom v Trstu. Nato je bilo še 20 let tihega, a včasih tudi oboroženega upora zoper fašistično nasilje. Partizanski boj je bil samo logično nadaljevanje in zaključek prejšnjega dvajsetletnega upora. Poleg tega bo v atriju Katoliškega doma odkritje doprsnega kipa pok. Lojzeta Bratuža, ki je le preveč pozabljena žrtev slovenskega odporništva zoper fašizem. Popoldne pa bo v Katoliškem domu primerna akademija ob sodelovanju raznih društev in pevskih zborov. Bilo je tudi sklenjeno, da se Lojzetu Bratužu postavi plošča na trgu pred cerkvijo v Podgori.
Poleg tega je seja odobravala še druge tekoče zadeve. Zlasti so se navzoči ustavili ob nizkotni gonji, ki so jo nekateri začeli v časopisih tu in v Ameriki zoper Zvezo. Ob tem so vsi navzoči zastopniki društev in pevskih zborov enoglasno obsodili tako pisanje, ki sloni na izkrivljenih ali izmišljenih dejstvih. Ni v čast ne avtorjem ne časopisom, ki tako natolcevanje objavljajo.
Seja koordinacijskega odbora deželne Slovenske skupnosti
8. aprila se je v Jamljah sestal koordinacijski odbor deželne Slovenske skupnosti. Predložen je bil osnutek novega deželnega statuta Slovenske skupnosti, o katerem bosta razpravljala pokrajinska sveta Slovenske skupnosti Trst in Gorica. V koordinacijski odbor je bil imenovan predstavnik Slovenske skupnosti za videmsko pokrajino Simon Prešeren. Koordinacijski odbor je nato razpravljal o prvem deželnem kongresu Slovenske skupnosti, ki naj bi bil sredi maja. Razpravljal je tudi o strankinem glasilu ter se dogovoril za enotni naslov skupnega deželnega glasila.
Poroka
Na velikonočni ponedeljek 31. marca sta se poročila v prijazni štmaverski cerkvi Zofija Slabe in Marko Paulin. Poročni obred je opravil kanonik stolnega kapitlja v Gorici dr. Oskar Simčič. Novopo-ročencema so peli člani obeh goriških zborov »L. Bratuž« in »M. Filej«, v katerih Marko Paulin že več let vestno sodeluje. Člani obeh zborov, člani SKAD-a in vsi prijatelji se mu zahvaljujejo za dosedanje sodelovanje in mu želijo obilo sreče na novi življenjski poti trdno prepričani, da bo ostal vnet prosvetni delavec kot doslej.
Pcvma - Slovesen koncert v domači cerkvi
Preteklo nedeljo 6. aprila smo v Pevmi zaključili velikonočne pobožnosti z veličastnim bogoslužjem. Ne pomnimo, da bi kdaj v naši cerkvi tako slovesno obhajali velikonočne praznike. Pri popoldanski maši se je nabralo izredno veliko število vaščanov, naših ljudi iz mesta in okoliških vasi, iz Slovenije in iz Kanalske doline.
Zanimanje je vzbudil mešani zbor »Sve-togorski zvon«, ki šteje nad sto pevcev; duša zbora je prof. Avgust Ipavec, ki je zbral pevce iz Solkana in okoliških vasi ter jih v kratkih štirih mesecih skrbno in kvalitetno pripravil. Sv. mašo je opravil solkanski dekan Simčič ob asistenci domačega župnika. Zbor se je razporedil pred glavnim oltarjem; nastopali so še otroški zbor in štirje solisti.
Občinstvo je z zanimanjem sledilo službi božji in izvajanju pevskega zbora, ki je spremljal sv. mašo in podal vrsto velikonočnih pesmi. Zmagoslavno razpoloženje velikonočne skrivnosti je zbor izrazil zlasti s Premrlovo »Kristus je vstal« in z Alelujo iz Handlovega »Mesija«. Podajanje je bilo na višini in prepričevalno; navdušilo je navzoče in jim vlilo radostnega veselja in miru.
Po končani službi božji so se gostje ustavili v župnišču, kjer so se seznanili z našimi vaščani v prijateljskem razgovoru. Izražena je bila misel, da so podobni stiki potrebni, ker se moramo čutiti povezani; druži nas slovenska beseda in pesem, loči pa samo bodeča žica. Naj gre pevcem in prijateljem »Svetogorskega zvona« zahvala za doživetje, profesorju dirigentu pa čestitke za tehtno vodenje zbora. Izrazil bi še željo, da bi prof. Ipavec prišel k nam še ob kaki drugi priložnosti in nas razveselil s svojim zborom. Ob koncu naj gre zahvala še domačemu župniku, ki si je koncert zamislil in omogočil. - Vaščan
Štandrež
Na belo nedeljo nas je po kratki, a težki bolezni za vedno zapustila skrbna žena in mati Ana Mučič.
V	svojem kratkem a delavnem življenju se je zgledno posvetila družini. Najbolj ji je bila pri srcu vzgaja dveh sinov, da jima preskrbi višjo izobrazbo in ju obenem pravilno usmeri tudi v verskem in socialnem življenju. Bila je prijaznega značaja in dobrega srca in je rada bližnjemu nudila svojo pomoč. Tudi je dosti pomagala v cerkvi in v župnijskem prosvetnem domu.
Kako je bila spoštovana in priljubljena, je pokazal njen pogreb, ki je bil v torek
8.	aprila dopoldne ob izredno številni udeležbi vaščanov in meščanov, med katerimi je bilo zlasti mnogo mladine.
Pri pogrebnem bogoslužju sta somaše-vala z domačim župnikom še prelat dr. Humar in stolni kanonik dr. Simčič.
Mnogo mladine je pristopilo k sv. obhajilu. Pevski zbor se je od pokojne poslovil z žalostinkami, sorodniki in znanci pa z molitvijo ter številnimi venci in cvetlicami.
Njena odsotnost se bo v vasi poznala in občutila, še posebej pa v njeni družini, s katero vsi vaščani sočustvujejo in izražajo globoko sožalje.
Proslava 30-letnice osvoboditve v Števerjanu
Na seji občinskega sveta v Števerjanu, ki je bila v torek 8. aprila, je župan S. Klanjšček podal program praznovanja 30. obletnice osvoboditve. Vršilo se bo na trgu v Števerjanu v petek 25. aprila in sicer s sv. mašo ob 17. uri v župni cerkvi, s polaganjem vencev organizacij na spomenik padlim, govorom župana v imenu vseh občanov. Sodelovali bodo pevski zbori ter števerjanska društva in nekateri povabljeni zbori iz Goriške. Društva bodo poskrbela za recitacije primernih odlomkov iz del slovenskih književnikov'.
Župan je povedal, da je za praznovanje dobila občina od dežele potreben denar, le ostro je kritiziral pogoje, ki ne dovoljujejo, da bi se ded vsote porabil za popravilo domačega spomenika padlim, kajti dejal je, da prav tistim, ki so darovali mlada življenja na oltar svobode, ni mogoče z javnim denarjem niti urediti spomenika.
Svet je odobril program občinskega odbora in tudi izvajanja župana. Da se bo proslava začela s sv. mašo, je treba posebej poudariti, kajti premnogi so pozabili, da je bila slovenska Cerkev v zamejstvu tista, ki v temnih časih fažizma ni klonila in je vsej tej dobi zgodovine primorskih Slovencev bila našemu ljudstvu ob strani, v našem jeziku molila Boga in prosila za konec vojne. Zato bo 25. april priložnost, da se tudi Cerkve spomnimo in pri sv. maši obnovimo spomin na tiste težke čase, skupaj z našo Cerkvijo.
Rupa
Kmalu bo v Rupi spet že tradicionalni »Praznik lrtalje«. Znova si bomo stari znanci segli v roke, v prijateljski družbi bomo popili kozarček dobrega vinca, pa še zapeli bomo dolgo v noč, da bo glas plaval v daljavo... Vsem, ki nas bodo obiskali, želimo pokazati svojo nezlomljivo zvestobo slovenski besedi in pesmi. Zato že sedaj vse naše prijatelje opozarjamo na ta naš vaški kulturni praznik, ki bo zadnjo nedeljo tega meseca, tj. 27. aprila.
Vljudno ste vabljeni na odkritje
spominskega obeležja
šlandreškim vojnim žrtvam ob 30-letnici
na pročelju prosvetnega doma »Anton Gregorčič« na glavnem trgu v Štandrežu. Slovesno odkritje bo v nedeljo 13. aprila s sledečim programom:
ob 10.15 sv. maša v domači cerkvi za štandreške vojne žrtve; ob 11.— odkritje spominske plošče, polaganje vencev, priložnostni govor, nastop pevskih zborov in recitatorjev.
Odbor za proslavo 30-letnice - štandrež
Slovenska mladina je temelj našega političnega življenja in porok za narodovo bodočnost.
OBVESTILA
Maša za cerkveno edinost bo v cerkvi sv. Ivana v Gorici v ponedeljek 14. aprila ob 19.30.
Odbor PD »Podgora« vabi vse člane in prijatelje društva na četrti občni zbor, ki bo v ponedeljek 14. aprila ob 20.30 v župnijski dvorani. Vabljeni tudi zastopniki društev, včlanjenih v ZSKP.
Ravnateljstvo učiteljišča v Gorici sporoča, da bo v petek 11. aprila ob 18. uri roditeljski sestanek v ul. Croce.
Obisk Gonarsa, predviden za petek 25. aprila naj bo skupno dejanje tržaških in goriških Slovencev, kateri se želijo oddolžiti žrtvam, ki so tam pokopane in vsem ostalim. Morda bo tisti dan deževno vreme. Oni, ki so toliko trpeli in umrli, so vredni naše majhne žrtve. Ob 10. uri bo v cerkvi v Gonarsu somaševanje, ki ga bo vodil škofov vikar dr. Škerl. Na pokopališču bo komemoracija: govor, petje ške-denjskega pevskega zbora in otroškega zbora iz Bazovice.
Društvo za varstvo okolja v Dolini vabi na predavanje dr. Franceta Habeta, ki bo govoril o lepotah Krasa in kako jih rešiti. Predavanje z diapozitivi bo v prostorih PD »V. Vodnik« v Dolini v soboto 12. aprila ob 20.30.
»Anatolov dvojnik« uprizori SSG v Kulturnem domu v Trstu 11., 12., 13., 16., 17. in v petek 18. aprila.
Mladinsko gledališče iz Ljubljane bo v torek 15. aprila ob 17.15 ponovilo v Kulturnem domu v Trstu igro »Pika Nogavička«.
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa; Frančiška in Slavica Košuta iz Sv. Križa vsaka po 5.000; Andrej in žena Pepca Hrvat iz Boršta namesto cvetja ob smrti Alojzija Pra-šelj 10.000; dr. Sonja Tomsich 15.000; v spomin pok. Karla Batistič daruje sestra Mara Corsi-Batistič 5.000 lir.
Za slovensko duhovnijo v Gorici: Almira Vidmar 4.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Irma Leban 5.000; Klementa Ušaj, Gorica, 40.000 lir.
Za Alojzijevlšče: Karla Ceme namesto cvetja na grob dragega Dušana 10.000 lir.
Za SKAD: M. K., Opčine, 15.000; N. N., Gorica 10.000; N. N., Gorica, 100.000 lir.
Sestre Černe darujejo v spomin brata Dušana za Alojzijevišče, za Zavod sv. Družine, za slovensko župnijo v Gorici in za Katoliški dom po 50.000 lir.
Ob svoji 70-letnici daruje Franc Terpin za naš tisk 100.000 lir.
Ob prvi obletnici moževe smrti daruje Karolina Ciampa za katoliški tisk in za Katoliški dom po 2.000 lir.
I. G., Gorica, daruje za Alojzijevišče, Katoliški glas, Makedonijo in cerkev sv. Ivana v Gorici po 10.000 lir.
Za Marijin dom v ul. Risorta v Trstu so v januarju, februarju in marcu lotos darovali: Ana Coceani 10.000, Furlan Fani
1.000, N. N. 50.000, N. N. 25.000, namesto ovetja na grob bratu Ivanu Uršiču D. in R. 30.000, N. N. 1.000, I. F. C. ob očetovi smrti namesto cvetja na grob 20.000, N. N. 50.000, N. N. 25.000, N. N. 3.000, N. N. v spomin na pok. Nežko Lazar 3.000, Roza Lazar v počastitev Nežke Lazar 20.000, D. K. 10.000, več članic Marijine družbe 16.000, N. N. 20.000, N. N. 10.000, U. C. 10.000, U. D. 10.000, M. Zabjan v spomin na pok. družbenice 7.000, N. N. 100.000 lir.
Za Marijin doni pri Sv. Ivanu v Trstu: darovanje na veliko noč in v nabiralniku v cerkvi 110.855; ob odprtju prodajalne pohištva Koršič v ul. S. Cilino 38 daruje prof. Vilma Kobal 3.000 lir.
Za Marijantšče na Opčinah: dr. Sonja Tomsich 20.000 lir.
RAPIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 13. do 19. aprila 1975 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11,15 Mlad. oder: »Vanček«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 1230 Glasbena skrinja. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 15.45 Nedeljski koncert. 16.30 Operetna fantazija. 17.00 šport in glasba. 18.00 Goethe: »Ifigenija na Tavridi«. Drama. 19.20 Zvoki in ritmi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Baročni orkester. 19.10 Odvetnik za vsakogar.
20.35 Slov. razgledi. 22.15 Ameriška lahka glasba.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Čopova pisma. 19.25 Za najmlajše. 20.35 C. Debussy: »Pelleas in Me-lisanda«, opera. 21.40 Nežno in tiho.
Sreda: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Deželni koncerti. 19.15 Družinski obzornik.
19.35 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.55 Pesmi brez besed.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Skladatelji iz njihove korespondence.
19.10 Narava in sodobni človek. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Radio«. Drama. 21.05 Madrigali J. Gallusa. 21.25 Motivi iz filmov.
22.00	Južnoameriški ritmi.
Petek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Sodobni ital. skladatelji. 19.10 Pripovedniki naše dežele. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert. 21.30 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele.
19.10 Liki iz naše preteklosti: »Jernej Legat«. 19.20 Orkester proti orkestru. 19.40 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Alamut«. Igra. 21.30 Vaše popevke.
LJUBLJANSKA TV
Spored cd 13. do 19. aprila 1975
Nedelja: 10.15 Otroška matineja. 12.05 Nedeljsko popoldne. 18.20 »Vesolje 1999«. 20.05 Zidar: »Utonilo je sonce«. 20.45 Kratek film. 21,25 Športni pregled.
Ponedeljek: Hokej ČSSR : Švedska. 18.25 Japonske lutke. 20.05 »Zbogom, Thomas«. 21.40 Kulturne diagonale.
Torek: 17.30 Veverica in Indijanček. 18.15 »Tutankhamon«. 21.00 »Brata Lautensack«.
Sreda: 16.20 Viking Viki. 16.50 Nogomet Irska : Jugoslavija. 18.45 Fest 75. 20.05 »Pesem na prelazu«, film.
Četrtek: 16.15 Hokej SZ : CSSR. 18.40 Zaspanka Andreja. 20.05 17 trenutkov pomladi. 21.25 Četrtkovi razgledi.
Petek: 17.20 Pisani svet. 18.10 Ansambel F. Miheliča. 18.40 Spoznavajmo otrokov svet. 20.05 »Bumerang«, film.
Sobota: 15.55 Nogomet Sloboda : Velež.
18.00	Učiteljev dnevnik. 18.20 Otroški spored. 20.00 »Gledališče v hiši«. 20.45 Boris Cavazza in Rigle. 21.20 »Kaktusov cvet«, film. 23.15 Nogomet Italija : Poljska.
SSG v Trstu priredi v sodelovanju z ZSKP, SPZ in ustanovo EMAC iz Gorice gostovanje Mlad. gledališča iz Ljubljane v torek 15. aprila ob 10.30 v Verdiju v Gorici
A. Lindgren
»PIKA NOGAVIČKA«
Isti dan bo v istem gledališču ob 20.30 komedija v treh dejanjih
M. Hennequin in G. Duval
»ANATOLOV DVOJNIK«
Igra je za goriški abonma.
Družina z majhnim otrokom išče hišno pomočnico za pol dneva. Plača po dogovoru. Telefonirati od 14. ure dalje na št. 415805, Trst.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
5
ZAHVALA
Toplo se zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali ob izgubi našega dragega
Karla Batističa
Posebna zahvala g. župniku, darovalcem ovetja ter vsem, ki so ga spremili k več- ; neniu počitku.
žalujoči družini Batistič in Miiocco
Sovodnje ob Soči, 6. aprila 1975
ZAHVALA
Globoko ganjeni nad izrazi ljubezni in spoštovanja do našega predragega
Dušana Černeta
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so sočustvovali z našo žalostjo. Posebno se zahvaljujemo duhovščini iz Trsta in Gorice, pevskemu zboru, darovalcem ovetja in vsem, ki so našega nepozabnega Dušana spremili na njegovi zadnji poti.
Sestre
Gorica, 6. aprila 1975
Koršič
Podjetje, ki je od obrtniških izkušenj prešlo v trgovinsko dejavnost
NOVA PRODAJALNA POHIŠTVA VAM NUDI
■ serijsko pohištvo
■ pohištvo po meri
■ preureditve
POSEBNI POPUSTI
TRST
Ul. S. Cilino, 38 (pri cerkvi sv. Ivana)
Tel. 54390
OBIŠČITE NAS!